Kopa pripovednih pesem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kopa pripovednih pesem
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (16. zvezek), 1867, 67-76
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Najlepši nasmehljej[uredi]

Ko je še Kristus, gospod Bog,
Po zemlji pótoval okrog,
Kot siromak in nepoznán,
Prišel je tudi neki dan,
Ko solnce je zapadalo,
Pred kočo revno, majheno,
Pa prosi, da bi ga sprejeli,
Ter ga čez noč pod streho vzeli.

Pošteni mož mu dá rokó,
Pa mu odgovorí takó:
„Sicer res malo le imám,
Al kar imam, rad bratu dam.
Če le ne bode tu pri nas
Celó prežalostno za vas,
Ker sreča je od nas zbežala,
In žalost sama nam ostala.“

Pa Kristus mu odgovori:
„Spoštujmo bolečino vsi,
Saj bolečina Bogu služi,
Ker duše čisti, ž njimi jih druži.
Hvaležen bom vas vsaki čas,
Da smem počiti dans pri vas.“

Še gospodar večerje dá,
In Kristus ž njo se okrepčá.
Za tem se vleže in zaspi;
In zjutraj, ko se prebudi,
Veli: Bilá je dobra noč,
Imajo udje novo moč

Za dolgo pot, za težko pot.
Al da za toliko dobrot
Vam vernem kaj, povejte mi,
Kaj da vas peče, žalosti,
Zakaj da serce vas boli.
’Z hvaležnosti le to želim,
Da vas, prav serčno zveselim.

In žena mu odgovori:
„Oj za vračilo nama ni!
Al dete najino edino
Terpí neznano bolečino,
In huda smrt ga bode vzela.
Pa tega, kar bi jaz želela,
Mi vi ne morete storiti,
Ne more mi se izpolniti
Edina, mala želja ta,
Da se še enkrat nasmehljá.“

Tak toži žena žalostna,
Gospoda k detetu peljá.
Oj kak je bolno in bledó!
Pa ko odpre kalnó okó,
Ter ga v zveličarja oprè,
Zvedri se mu, nasmeje se,
Ter se smehlja tako sladkó,
Ter se smehlja takó miló,
Kot da nebeški žark iz raja
Nedolžne ustnice obrdaja.
In staršem serce se topí,
Od radosti jim koperni,
In vsak Gospoda pogleduje,
On pa preserčno se raduje.

Neviden hodi Kristus še
Po hišah, kočah sem ter tje.
Bolehno dete kjer leži,
Kjer mati joka ino bdi,
Tje tiho, krotko se spusti;
Nasmeje dete se sladkó,
In zdravo je, al pa s sebó
Gospod odnese ga v nebó.

II. Sv. Ignacij[uredi]

Od mórja do Jordana, pa nazaj
Prehodil Ignacij je vsaki kraj,
Tu mesta ni biló in ne vasí,
Kjer božji služabnik molil ni.

Pa mora se verniti od ondod,
Takó mu ukazal je gospod,
Pokoren na ladjišče pohití,
Na pot so pripravljene ladje tri.

Na prvej mu polomesca žar
Pokaže, da Turk je tu gospodar,
Pozdravi ga Mohamedan kričeč:
„Kerščanski pes, od mene preč!“

Na drugej bandera se vijó,
Dišave nosi, zlató in srebró,
Bogati kupec, čeravno kristjan,
Porine ga zaničljivo na stran.

„Če res je, kar pravi o tebi svet,
Bi mogli prelepo šalo imét’,
Če res je, da toliko znaš in veš,
Bi mogel po morji iti peš.“

In ladja tretja, kot slab čolnič,
Lepote nima, ne jakosti nič,
Imá le poštena dva možá,
Ta primeta rada popotnika.

Odrinejo vsi — kar morjá gospodar
Povzdigne se silno strašán vihar,
Po nebu divjá za oblakom oblak,
Iz mórja v nebó in nazaj gre lijak.

Zastoče nekaj iz strašnih pen,
Razbil je ladjo turško grebén;
Morje se odpré, prepad zazijá —
Kupčijska je ladja na dnu morjá!

Ignacij pa je zaupanja poln,
Skoz silno valovanje gladkó gre čoln,
Brodnika veslala, svetnik je pel,
Pa s petjem viharjem je silo vzel.


III. Grof in opat[uredi]

En grof je bil, ki mu očeta
Poklical Bog je s tega svet.
K opatu koj se je podal,
Pa žalosten takó mu je djal:
„Očeta milega sem zgubil,
ki sem čez vse ga zmeraj ljubil.
Tu sem prinesel srebernine,
Tu nate biserov, zlatnine,
V molitvi na-nj se spomnite,
Naj večni Bog usmili se,
Da duši pokoj podelí,
Da v sveti raj jo posadi.“

Odgovori na to opat:
„Kar prosite, storim vam rad:
Molitev mertvim je kot mana
Od duš pobožnih jim poslana,
Ker božja milost je neizmerna!
Zató bo koj družina verna
Na svetem mestu pokleknila,
Za dušo ranjkega molila.“

Zvon v samostanu je zapel,
in iz posameznih so celi
Na koru zbrali se menihi.
Pokleknejo pobožni, tihi,
Povzdignejo na križ oči,
Kjer naš odrešenik visi,
Da bi takó iz duše cele
Molitve gor v nebesa vrele.

„En oče naš za rajnkega,
Da Bog mu večni pokoj da,
Da tam bi duša ne terpela,
Če je kaj grehov s sabo vzela!“
Tak molil je opat glasnó,
Ta njim menihi molijo,
In ko molitev so končali,
Nazaj so v cele se podali.

To grof posluša; in ko vse
Končano je, približa se
Opatu spet, ter dé takó:
„Jeli molitev vsa že to
Za srečo večnosti njegove?
Tedaj mi vi za vse darove
Ki dal za samostan sem vaš,
Le vračate en očenaš?“

Na grofove besede té
Opat se nasmehljá ter dé,
Kot da ga sveti duh uči,
In sam in njega govori:
„Kdor hitro sodi, prav ne sodi!
Zato dokazano vam bodi,
Kaj vreden je en očenaš!
Le pena ves zaklad je vaš,
Le pena vaši so darovi
Nasproti vrednosti njegovi.“

Koj tehntnico mu prinesó,
Menihi ga obdadó.
On pa najtanji list poišče,
„Gospodovo molitev“ spiše,
Ter dene liste v eno zdelo,
In v drugo pa bogastvo celo,
Ki so od grofa ga dobili,
Da bi za ranjkega molili.

Al kviško zdela je skočila,
Ki v sebi je zaklad nosila,
Globoko je padla zdela,
Ki svete je besede imela.
Resničo čudež govorí —
To vidi grof in ostermi.

Opat mu vidi lica bleda,
Zató prijazno ga pogleda,
Ter ga nagovori takó:
„Naj čudeža vas strah ne bo,
Ki nam poslan je od Bogá,
Da vsak resnico to spozna:
Zaklade vse, ki svet obeta —
Prevaga je molitev sveta.
Naj pomni torej duša vaša,
Kaj da je vrednost očenaša!“

IV. Lijak[uredi]

 Gosposko bolni lepi svet
Je ves potert. — lej danes spet
Norost ne more na parado,
Pustiti mora promenado,
Ki na njo, da bo dans zares,
Par tednov čaka že in čez.
Ta ploha! — Njive voda polni,
Po cestah bi se vozil s čolni!
In krog in krog doné goré.
In ž njih verhov germé vodé.
Oblak se je utergal! — Bog,
Oj reši reveže nadlog!
Neurnik divje pribobni,
Kot reka se skoz dol vali,
Drevesa lomi, ruši skale,
Bregove terga, dere dalje,
Gromado strašnih razvalin
Požira černi mu vertin.
Lek kočina tu streha plava,
In zadej z jasli skupaj krava,
Tam mertve ovse se valé,
Zdaj glavo vidiš, zdaj nogé;
Tam se kopičijo tramovi
In hlodi, da germé valovi:
In tamkejle — gorjé! gorjé!
To zibelka je sred vodé! —
Oh jeli pač nesrečna mati
Zamogla dete odpeljati?
Kod vé! ker vzel neurnik hudi
Je morebiti mater tudi,
Ko zraven njega je dremala.
Pa glej, gorjé! Tam izsred vala
Se dvignilo iz gostih pen,
Kot da krije spanja ten,
Je truplo utopljene žene.
Roké v lasé so zapletene,
Iz mertve groza govori —
Al išče deteta? — oj skri
Mi pesem vse gorje neznano,
Ki spremlja vodo razuzdano! — —
V toplicah zbrala je gospoda
V sobani se. Pod okni voda
Naprej vali mertvo ženó.

Zakričal nekdo je glasnó,
In oknom plane ženski roj,
Al plah nazaj pobegne koj.
Vodé pa huje se grozijo,
Ko mim sobane se valijo:
Že zabeljena je scena cela!
Ta šali se, z očmi ta srelja,
In tretjej zdeha se: „Oj, kdaj
Bo pač iz pomenade kaj!“
Četerta po klavirji bije,
In diše sladke sanjarije;
In peta častnikom blebeče:
„Bil majhen ples ib pač največe
Oškodovanje za ta dan.“
In šest akakor modrijan,
Kot da je njena cela vveda,
Zvestó igravcem v liste gleda.
In huje se vodé grozijo,
Ko mim sobane se valijo!
Al misli pač še v društvu kdo
Na zibko, na mertvó ženó?
Dà, zábil bil za dans bi vsak,
Kaj drugim je razdjal lijak,
Ko bi ne bil — že polnoč je —
Glas ptuj o tem zaslišal se.
Prihitel, neboječ se tmine,
Je mladi župnik iz doline;
Ženskovje hitro ga obsuje.
Oj groze, ko pripoveduje,
Kakó je hudournik hrul,
In vse razdjal in vse zasul.
Našteje koče odnesene,
Pové imé nesrečne žene,
Ki z detetom je smert storila,
Ko izba se je napolnila
Z valovjem, ki je pribobnelo,
Ko da je v serdu morje celo
Razpustilo se čez in čez,
Da ne derži ne breg ne jez!
Neznana, pravi, je nesreča,
Zasuta polja zeleneča,
Poderte koče in razdjane,
In cele čede pokončane.
Odnesla vse je ena noč!
Zdaj pa prosi za pomoč,
Da se priskoči pervej sili. —
In vsi, ki so okrog njega bili,
So ginjeni, in vsi darove
Podajajo v roké njegove,
Slavé prizadevanje to,
Ga k drugim mizam odvedó,
Pa smiljeni sami te kroge
Poprosijo mu za uboge. —
Zdaj pa, da igre ne skazi,
Za enim tiho postoji.
Igrajo štirje, vsi bogati,
Ležé pred njimi kupi zlati,
Zamišljeni v igró stermijo,
Besedice ne govorijo,
In med ljudmi, ki so okrog njih,
Se čuje vsake sape dih,
Ker stava silno je velika,
In sreča sém zdaj, tje zdaj cika. —
Glej zdajle zadnji list je veržen —
Al ki je zgubil, ljut ko seršen
Zadere se: „Zakrivil to
Je far, ki lazi za menó!
Ni bilo sreče še nikdar,
Če je le bil tik mene far!“
In kakor nor pred njega skoči,
Ter ga z roko po licu poči,
Duhovna častnega, da celo
Je društvo groze se zavzelo.
in zmeraj huje se grozijo.
Vodé, ki mimo se valijo! —
Duhoven pa, pohleven mil,
Je v sercu ljubav le gojil,
Togoti, jezi ni se vdal;
Ne žal besede ni mu djal,
kroták pogleda ga ter dé:
„Gospod, to dali ste za mé!
Ki pa potop jim vse je vzel,
Za nje še nisem nič prejel;
Roké dobrotne oj odprite
Pa tudi njim kaj podelite!“
Igracev sluša — ostermí —
In zdajci vest ga zaskelí,
in zdajci vso pozna grehoto,
Ki mu pred vsemi n asramoto.
In božja milost ga obdá
In v dnu sercá se pokesá,
Duhoven plah podá rokó,
Pa mu spregovori takó:
„Strašnó zagrešil sem, gospod!
In res le človek, ki ga tod
Kot vas ljubezen večna vodi,
Hudobnost tako milo sodi.
Storili čudež ste vi v meni;
Kar k igri več ne grem nobeni;
Prisegam vam in kar imám,
Prisegi za darilo dam.
Rešili ste me iz oblasti
Hudobne, najstrašnejše strasti.
Tu nate zláta! — če pa ste
Odpustili zares mi vse,
Vzemite s sabo me k nesrečnim,
Da za me molijo pri večnem,
Ki tako dolgo že pred njim
Sem bežal kot zgubljeni sin!“
In vsak je živo ginjen bil. —
Kakó bogàt je dar dobil
Pobožni župnik in kakó
Je rad odpeljal ga s sebó!

Kaj je ta nova hiša? — Glej,
Ne vidiš nju dveh li pri njej? —
Gospod je ptuji zidal to,
in revežev živ tam stó.
Vodè pa več se ne grozijo,
Ko doli mimo se valijo.