Konzumna in produktivna zadruga
| Konzumna in produktivna zadruga Jože Zavertnik |
| |||||||||||||
Minolo je že sedem let, odkar sem prvič govoril ž njim v Ljubljani, ali slovenski metropoli, kakor jo nazivljejo nekateri klerikalni in liberalni časnikarji. Bilo je na seji vodmatske politične okrajne socialno demokratične organizacije.
On je bil še mlad, star jedva 21 do 22 let. Bil je vnet zadrugar, študiral je trgovsko vedo in ekonomijo.
Bila sva si takrat nasprotnika. Zakaj? Nevem.
Najbrže je on videl v meni premalo socialističnega radikalizma in tudi meni se je dozdevalo, da je on reakcionaren socialist, ki se strogo drži taktike, kakršno jo začrtal in določil osrednji odbor stranke, ki navadno deluje vedno v soglasju s sklepi, katere je potrdilo zadnje strankarsko zborovanje in magari, če so taki sklepi tudi v nasprotju s časovnimi razmerami in spremenljivo bojno taktiko kapitalistov napram delavcem.
Po sedmih letih sem ga zopet srečal. Morda na ulici? Ne! Ali na kaki seji? Tudi ne! Saj je kaj takega nemogoče.
On biva vendar v malem rudarskem mestu na Slovenskem, jaz pa v Ameriki.
In vendar sem ga srečal. No, kje? V liberalnih, klerikalnih in socialističnih slovenskih listih.
Liberalci in klerikalci ga kaj hudo peste. Tudi slovenski socialisti mu niso bili dlje časa naklonjeni. Seve ne vsi, bili so le nekateri krogi ali krožki, ki hočejo vse delavsko socialistično gibanje spraviti v nekako šablono, kakeršno moj znanec ni hotel nikdar priznati.
Zmotil sem tudi jaz v njemu. Imel sem ga za sodruga, ki pritrdi in prikima vsemu, kar sklene osrednji odbor stranke, ali pa odposlanci socialističnih organizacij na glavnem zborovanju. Jaz priznam svojo zmoto in s tem mislim je poravnana krivica, katero sem mu svoječasno storil.
Komaj je postal poslovodja delavske konzumne zadruge v malem rudarskem mestu, je s pomočjo druzih sodrugov ustanovil lokalen socialističen list, da bi odbijal napade liberalcev in klerikalcev na mlado socialistično gospodarsko organizacijo. Ali to je bil velik, strašen greh v očeh nekaterih šablonskih sodrugov, ki imajo vedno v ustih disciplino m zopet disciplino, dasi sami ne vedo, kaj je disciplina.
Sedaj je zrastel tudi liberalcem in klerikalcem pogum. Z vso silo so naskočili mlado socialistično gospodarsko organizacijo, posebno so pa na piko vzeli poslovodjo delavske konzumne zadruge.
Največ je imel govoriti liberalni mestni tajnik, ker so sodrugi na shodih in svojem lokalnem listu grajali korumpirano mestno gospodarstvo, ki je povsod enako, kjer gospodarijo liberalci, ker se razvija po znanem liberalnem geslu: svobodna igra sil.
Pri takih napadih so ja vedno sekundirali klerikalci, ki nastopajo v javnosti vedno v nalogi bojiščnih hijen, ki še le takrat zahrbtno napadejo nasprotnika, če mu je že kdo drugi prizadjal kakšno rano.
Ali vsi ti napadi, zahrbtni in odkriti, so provzročili nasproten vspeh.
Konzumna zadruga je rastla, cvetela in ž njo je procvital tudi nje list, ki je bil nje duša, duša, ki je dajala življenje in pogum mladi organizaciji.
Iz konzumne zadruge se je razvila produktivna zadruga. Sodrugi so kupili mlin in pričeli so producirati sami za sebe. Ustanovila se je tudi produktivna zadruga čipkaric in tako rešila čipkarice davka, katerega so morale preje dajati liberalnim in klerikalnim trgovcem. Temu so sledile kmalu druge delavske organizacije.
Ustanovilo se je žensko izobraževalno društvo, temu je sledilo delavsko lovsko, kasneje pa še delavsko telovadno društvo. Vsa ta društva so pa zgradila svoj delavski dom.
Liberalci in klerikalci so se delavcem posmehovali, ko se je raznesla vest, da bodo delavci zgradili svoj lasten dom. Rekli so:
»Radovedni smo, kakšno podrtijo bodo zgradili delavci sami.«
Sploh so se ti zagrizeni nasprotniki delavstva obnašali tako, kakor če bi palače in druge krasne stavbe gradili kapitalisti, briči, župniki, škofje in liberalni advokatje.
Ali kakšno nazočaranje!
Sredi hiš, na katerih zunanjosti je takoj opaziti, da so jih kapitalisti le radi tega zgradili, da dajejo majhna stanovanja delavcem za visoko stanarino v najem, se je kmalu dvigala krasna in lična stavba v katero dandanes delavci ob prostih urah prav radi zahajajo, da si osvežijo svoj duh, ali pogovore o svoji organizaciji.
V delavskem domu je tudi čitalnica, kjer so delavcem na razpologo časniki v raznih jezikih, znanstvene knjige in pripovedni spisi najboljših pisateljev stare in moderne šole.
In tudi stranka ima v tem mestu dobro zaslombo. Odkar so se pričeli rudarji in drugi delavci in delavke gospodarsko organizirati, je dobila stranka že nekaj stotakov krone podpore v podobi strankinega davka, dasi je organizacija še mlada.
Napisal bi še mnogo lahko o ti delavski vzor-organizaciji, da bi delavce tem ložje prepričal, da se je iz majhne socialisticne organizacije – ionzumnega društva razvila cela vrsta druzih proletarskih organizacij in podjetjev, da se tako lahko povsod zvrši, da prav take organizacije razjedajo počasi pa sigurno današnjo kapitalistično družbo.
Ali kdor ne verjame, naj le čita klerikalne in liberalne liste in na izbruhih teh listov proti delavskim gospodarskim organizacijam bo spoznal, da so take organizacije grobokopi kapitalizma.