Kontrabas
| Kontrabas Rado Murnik |
| |||||||||||||
Gospod Mohor je znal izborno krokati in tarokati. Bali so se ga vsi soigralci. Kadar so se nadejali najmanj jih je najhuje obiral z nepričakovanimi lestmi in zvijačami. Najbolj pa ga je veselilo vselej, kadar je mogel s svojim čudovito debelim basom napovedati »kontra«. Izlepa se ga ni upal nihče dražiti z »re«, zakaj gspod Mohor bi bil naznanil takoj »supra« in osušil sovražnika še huje. Zaradi njegovih večnih »kontra« in njegovega gromkega basa se ga je prijel lepi priimek »Kontrabas«.
Gospod Kontrabas pa se je odlikoval še z drugimi redkimi vrlinami. Pušil ni nikdar ne pljuval okoli sebe. V nižji gimnaziji je sicer trdovratno poizkušal čikati, pa tudi to je pustil kmalu, ker je slišal, da čikarji ne uživajo posebnega ugleda v boljših krogih.
Pred dobrima dvema letoma je vzel službico v majhnem mestu na Dolenjskem. Stanoval in jedel je pri gostilničarju, ki je bil obenem mesar. Ondi je dobival in užival res velikanske kose kuhanega, ocvrtega in pečenega mesa. Nikdar pa mu ni nič ostalo na krožniku. Zredil se je v kratkem tako, da ga ne bi bila spoznala več rodna mati. Vsake kvatre mu je bila obleka preozka.
Tudi pil je gospod Kontrabas rad in mnogo, toda pijan ni bil nikdar. Ako tudi je o posebno pripravnih prilikah krokal do belega dne, je stopal vendar prav tako pravilno in naravnost iz gostilnice, kakor je bil prišel vanjo. Lahko se je smejal drugim bakhantom, ki so se ponižno priporočali Urhu. Vobče so ga smatrali za solidnega, vzornega moža, ustvarjenega kakor nalašč zato, da bi osrečil mladenko in jo rešil preteče butare deviškega veteranstva.
Vabili so ga prav radi v hiše, koder je bilo kaj hčera, godnih za možitev. Gospod Kontrabas ni nikdar odklonil nobenega vabila, temveč vselej se je odzval točno; z odkritosrčnim veseljem in iskreno hvaležnostjo je užival tečne jedi. Rajši dvakrat sit kakor enkrat lačen, je jedel in pil za dva, molčal za tri. Le včasih, če so govorili o vremenu ali kaj takega, je zabasiral: »Kontra!« Vedel se je vsekdar vzorno, nekako praznično. Neizkušene matere so si domišljale, da kuha mož že po juhi resne namene. Toda Kontrabas je ostal kakor njegov apetit zmerom enak, trd in neizprosen.
Zgodilo se je pa tiste dni, da se je vrnila v mestece predražestna gospodična Milaša, ki je bila v Ljubljani dosegla vrhunec kuharske umetnosti. Milaša je bil a energična, vesela punčela. Njen obraz je bil sicer malce prerdeč in prav lahko bi bila izhajala z nekoliko manjšim nosom. Toda nobena druga ne v mestu ne v okolici ni znala kuhati tako zapeljivo — dobrih polžkov na juhi kakor ona. Nobena druga ni znala prirejati tako nebeško okusne divjačine in delati tako božanstvenih krofov pa tort kakor samo ona. Oh, Kontrabas se je zaljubil že po tretjem kosilu z vsem ognjem prve resne ljubezni vanjo, to se pravi, v njene zapeljive krofe in polžke.
In med petim obedom, po dva najstem krofu, ko se je kar tajal od zadovoljstva, od razkošja, je oznanil gospodični Milaši svoje zaljubljene bolečine. Poljubil jo je na sladke ustnice, ha! in takoj segel po trinajstem in štirinajstem krofu. In prišli so Milašini starši in gospod Kontrabas se je nemudoma zaročil s solzami v očeh in s polovico štirinajstega krofa v ustih.
Tudi poslej so bili vsi zadovoljni z njim, le to jim ni bilo po godu, da se mu takomalo mudi pred oltar. Kontrabas pa je odlašal, dobro vedoč, kako navdušeno pitajo bodoči sorodniki hčerinega ženina.
Toda tudi trpežnemu fantovstvu navihanega Kontrabasa se je bližala poslednja urica. Lepo jesensko nedeljo je moral k svoji lastni poroki.
Kontrabas ni bil nič kaj židane volje. Tako nekako oslabelega se je čutil v duši kakor v želodcu.
Primerno objokana nevesta Milaša danes ni bila utegnila pripravljati ne juhe, ne pečenke, ne drugega. Vse je prepustila materi. Grdi dvomi so se jeli zbujati Kontrabasu o bližnji bodočnosti.
Cerkvica je bila vsa polna ljudi. Najbližja mesta ob oltarju je zasedla pisana kohorta starih klepetulj in opravljivk. Prilezle in prikimale so iz vseh kotov od blizu in od daleč. Zmenile so se, da priromajo, ako tudi bi padalo po njih mazilo za škornje z neba. Svatje so se komaj prerili skozi gosto falango pred oltar. In tu se je zgodilo nekaj, česar niso doživele najstarejše veteranke.
Po kratki propovedi je vprašal župnik katoliškga ženina, če hoče vzeti Milašo v zakon. Kontrabasu so prihajale te besede kakor iz neizmerne daljave. Mrzel pot je čutil na čelu. Hitro je odprl usta in po cerkvici se je raztegnil njegov gromoviti bas: »Kontra!«
Župnik je debelo pogledal ženina, zaprl knjigo in odšel. Tudi drugi so gledali debelo. Naenkrat ni bilo ne neveste, ne ženina, ne svatov. Klepetulje so malone omedlevale od veselja. Gradiva so imele za mesece in mesece dovolj.
Milaša je izginila v Gorico. Kontrabas se je nekaj časa skrival doma, potem pa je zopet začel zahajati med rodbine.
Kmalu po novem letu se je vrnila Milaša, čarobnejša kakor prej. To je najbolje opazil gospod Kontrabas. Izvedel je tudi, da se je Milaša v Gorici naučila prirejati morske ribe na posebno okusen način. Oh, morske ribe! Niso mu dale miru. Poizkušal je, da bi se zopet približal Milaši — in posrečilo se mu je! Bila je z njim prav tako prijazna kakor prej. Posredovalka je spravila zopet vse v tir; zopet je bila oznanjena njiju poroka! Zopet so prikrevsale vse device starega zakona. In zopet se je prigodil škandal, kakršnega si ne more izmisliti niti domišljija najbolj fanatične klepetulje.
Kontrabas je odgovoril na vprašanje duhovnikovo ponižno in vdano: »Da!« Ko pa je bila vprašana Milaša, se je ponosno vzravnala in po cerkvici se je razlegnil glasan sopran: »Kontra!«
Tako se je maščevala zala Milaša. Omožila se je v Gorici. Kontrabas pa se jezi najbolj, če ga dražijo prijatelji, zakaj ni napovedal Milaši v pravem času: »Re!«