Konkurz
| Konkurz Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Pred letom, takoj po svoji poroki, sta odprla v eni glavnih ulic mesta špecerijsko trgovino. Ona je imela tri tisoč dote in lepo pohištvo za tri sobe. On je bil prej trgovski pomočnik in je imel tudi prihranjenih nekoliko stotakov. Imela sta najlepše upe za bodočnost. Prodajalna je bila popolnoma novo urejena s svetlo-zelenimi policami, z zrcalom in uro nad blagajno pri vratih. Majhna je bila ali lična, čista in svetla, kakor škatljica.
Nad vrati se je svetila v zlatih črkah firma, a dvoje izložnih oken je bilo originalno in okusno opremljenih z raznimi stvarmi, ki so se prodajale v prodajalni. Mlada gospa je sela v blagajno, naučil jo je že prej, kaj bo delala, a on je z dvema učencema čakal za prodajalniškimi mizami prvih kupcev.
Prve tedne se jima je zdelo, da bo trgovina lepo uspevala. Iz sosedstva so prihajale služkinje po riž, moko, kavo, otroci bo pribežali po bonbone, po sol, žveplenke in druge podobne drobnarije in tudi gospe so prišle in naročale tega in onega za cel mesec. Obrtniške in uradniške soproge so povpraševale, če bodo dajali tudi na knjižice, kakor drugod, in razume se, da je on pritrdil. Običaj je tak in že zaradi konkurence se ne more drugače.
Vesela sta bila oba. Kadar je moral on oditi za kratek čas po opravkih iz trgovine na železnico, na pošto ali drugam, vselej ji je prinesel kakšno malenkost seboj, kakšen nagelj, rožo, lepo jabolko ali pečenih kostanjev. Začela sta namreč v jeseni pred zimo. Nasmejala se mu je sladko, pogledala ga vroče in če ni bilo nikogar v prodajalnici in sta oba učenca pospravljala police, sta se poljubila mladi trgovec in njegova mlada žena naglo in tiho, kakor dva otroka.
Včasih je skočila ona gori v stanovanje pogledat, kaj dela služkinja, naročevala ji je, kaj naj kuha in kako naj pospravlja, da se ne bi njeno novo, svetlo pohištvo kaj pokvarilo. Če je mogla, je naredila sama večkrat kakšno sladčico, kako redko in fino jed, ki se jo je naučila kuhati v kuharski šoli. Žal ji je bilo, da nista mogla biti skupaj pri obedu, eden od njiju je moral paziti v prodajalni. Ona je šla najprej gori, pojedla je hitro svoj del in pripravila zanj najboljše koščke lično na krožnikih. Večkrat mu je tudi ona kupila kak skromen darček, kravato, manšete, gumbe, nov patentni svinčnik ali kako slično drobnarijo. Skrila mu je to pod servijeto in se veselila, kako ho iznenaden.
Ob nedeljah sta hodila na izlete v okolico, parkrat sta se peljala s fijakarjem v park. Ona je držala pod pelerino njegovo roko; življenje se je zdelo obema jasno, polno sreče in veselja.
Ko je sedela v prodajalnici in so prihajali otroci kupovat razne malenkosti, veseli, rdečelični in zgovorni, je rada sanjarila, da bodeta tudi onadva imela take lepe otroke, temnolase z iskrečimi rjavimi očmi, kakršne je imel on ali pa z mirnimi modrimi, kakršne je imela ona.
Za božično sezono sta naročila mnogo raznega blaga, sladčic in delikates, raznovrstne kave, mnogo moke, sladkorja, čaja in vsega, kar potrebujejo ljudje za praznike. Prihajali so kupci res, mnogo sta delala oba, od jutra pa kasno v noč. Ali on nekako ni bil zadovoljen. Denarja se je stržilo razmeroma malo, skoro vse je šlo na knjižice. No, dandanes ni drugače. Brez kredita, bi trgovina sploh ne bila mogoča. Nadejal se je, da bo dobil o Novem letu večje vsote v roke, zakaj prve menice so se morale v januarju plačati. Oni skromni kapitalček, ki sta ga imela oba, štiri ali pet tisoč goldinarjev, to je šlo na investicije, na najemščino, na novo urejene trgovine, na anonse in na sto drugih stvari, ki so pri trgovini neobhodno potrebne.
Začelo ga je skrbeti ali njej je kazal vedro lice, ni je hotel vznemirjati po nepotrebnem. Ona je bila tako brezskrbna! Vsote, ki sta jih stržila čez dan, so se ji zdele velike; ni bila učena trgovini pa se ji je zdelo kakor da bi bil ves denar, kar ga je dobivala pri blagajni, sam dobiček. In čeprav je on včasih tožil, s kako majhnimi profiti se morajo zadovoljiti detaljisti, vendar je zvečer z nekim čudnim veseljem štela in urejevala denar: zlato skupaj, papir skupaj in tako dalje. A koliko je bilo na knjižicah! Pa kakšna odlična imena so bila med njimi: svetniki, profesorji, bančni uradniki, celo oficirji! A med njimi polno malih obrtnikov, boljših delavcev in drugih uslužbencev. Res, nekateri prejšnji mesec niso plačali, ravno oni ne, ki so bili njihovi najboljši kupci, ki so največ potrebovali, ali pred Božičem je povsod, v vseh družinah denar pičel.
Izdatki so veliki, treba misliti na darove, na praznične goste, na obleko - na, to so sama zanesljiva imena, o Novem letu bodo plačali vsi. Tudi on je mislil to. Vedel je, da je osobito za mlado trgovino nevarno odpovedati kredit temu ali onemu, ki izgleda, kakor pošten človek. Izgubiš kupca za vedno in on še druge odgovori; pri znancih ogovarja tvojo robo, postrežbo in spretnost, ti prideš na slab glas in kupci se te ogibajo.
Prišlo je Novo leto. Ta in ona gospa z zvočnim imenom je prišumela v prodajalnico, nasmehnila se vljudno in namesto denarja ponudila par gladkih izgovorov. »Pardon, saj me poznate ... Neugodno mi je, naravnost sitno ... Ali novoletna darila, ves ta nesrečni Božič, izčrpali smo se ... Ali drugi mesec, razume se ... Mislim, da ne bodete ugovarjali ... Trgovec M., pri katerem sem bila prej, je bil zelo uslužen, kar se tega tiče.«
Trgovec se je prisiljeno nasmehnil, hotel je nekaj reči, ugovarjati ali gospa je že govorila: »Torej stvar je urejena. Pošljite mi tri kilograme kave, dve škatulji sladkorja, riža, makaronov, čokolade in rozin, kakor vsak mesec. Pošljite dečka, moja služkinja danes nima časa.« In že je bila gospa zunaj. Koncem meseca je bilo treba plačati menice, a manjkalo je denarja. Pri bankah ni smel poskušati, tudi pri znancih ne, razneslo bi se, da je v stiski in kredit bi bil izpodkopan. Manjkalo mu je končno le tristo kron. Imel je nekaj zlatnine in dve srečki. To je zastavil za par dni, da se reši iz zagate.
Začelo ga je skrbeti, da ne pojde vse tako, kakor je upal in računal. Živel je še skromnejše. Ob nedeljah sta hodila peš k reki na samoten sprehod, zvečer sta večerjala doma, nič več v restavraciji, kakor sta v začetku ob nedeljah in praznikih običevala. Nič več ni kupoval cvetlic in tudi njuna hrana je postala preprosta in skromna. Ona je najela cenejšo služkinjo in žal ji je bilo, da si je kupila pred Božičem novo zimsko obleko, ko bi bila lahko izdržala brez nje.
Videl je, da tako ne pojde dalje, videl tudi, da so končno one majhne vsotice, ki jih prištedita, skoro brezpomembne in da bo moral vzkratiti raznim kupcem kredit, ako prvega nečejo ali ne morejo plačati. Storil je to, doživel je neugodne scene, kupci so izostali, niso plačali dolga in kupovali so potem pri konkurentu za gotov denar, opravljajoč v zahvalo, solidnost njegove tvrdke. Nič več ni žvižgal, nič več je ni strašil na stopnicah doli v magacin, kjer so bili sodi petroleja, špirita, olja in octa. Poljubi so postali resni, plahi in polni nekega tihega usmiljenja.
»Revež, kako se trudi brez uspeha! Nima sreče in vendar bi jo tako zelo zaslužil, « je mislila ona. »Drugi so neinteligentni, leni in nevestni, pa se jim vseeno dobro godi. Vse drvi k njim, čeprav so umazani in zanikrni, čeprav je roba stara in pokvarjena.
Kadar je zvečer pregledoval račune, ga je gledala tiho. Smilil se ji je. Včasih je iztegnila roko in ga pogladila po licu. Nasmehnila se je nagajivo ali srce jo je bolelo od neke čudne tesnobe in bojazni. Tudi on je bil nežen ž njo, še bolj, kakor v prvih tednih. »Sirotica, tako mlada je, prisrčna in marljiva! Kaj ne bi zaslužila sreče mnogo bolj, ko toliko drugih nečimernih žensk, ki mislijo samo na lišp in zabavo? Bog ve, kako bo z nama?! Ne bom ji mogel dati niti skromnega kotička, da bi bila srečna in zadovoljna.«
Dolgovi so rastli, skrbi so se večale. On je bežal okrog, izposojeval si, mašil, kjer se je dalo. Tast mu je dal še petsto goldinarjev za zadnji poskus, ali tudi on ni mogel preprečiti propada. Gospodar, katerega so naščuvali konkurentje, mu je povišal najemnino. Ko je zahteval v začetku pismeni kontrakt, se mu je hišni gospodar smejal, češ, da sta oba poštenjaka in da so take formalnosti odveč, a zdaj se je delal nevednega in ni hotel ničesar slišati od svojih prejšnjih obljub, da ne bo povišal najemnine, vsaj dve leti ne. Ona ni nič več sanjarila o lepem družinskem življenju, o otrocih in o mirni, prijetni starosti.
Čudna vročina jo je pekla v lice, ko je sedela v blagajni in sprejemala plačila kupcev, ki so bili čimdalje bolj redki. Večje trgovine in tovarne, pri katerih je naročal, so mu ena za drugo odpovedovalo vero, začela so se oglašati razna opominjevalna pisma, pretilo se mu je z advokatom in tožbo. Konkurent je so zniževali cene, lovili zadnje zveste kupce. Že mu je začelo primanjkovati raznega blaga v prodajalni in on je moral pošiljati dečke k drugim trgovcem po robo.
Nista govorila o preteči propasti. Sedela sta pozno v noč na divanu tesno stisnjena skupaj in pila čaj, ki se je kuhal v malem elegantnem samovaru, ki ga je dobila od neke prijateljice za poročni dar. Igrala sta šah in se šalila, kakor da ne bi bilo nobenih skrbi na svetu. Ali to je bilo le na videz, v srcu je glodalo in peklo, v oči so silile solze. Obmolknila sta in molčala dolgo. A ta molk je bil tako zgovoren! Zdelo se jima je, kakor da sta nekje v gosteh, kjer je prijetno in mirno, a od koder bo treba kmalu oditi. Vse te lepe reči, slike po stenah, preproge po tleh, lepi stoli, moderne omare, vse to ne bo dolgo več njuno. A vendar sta delala cel dan neumorno in še bolj bi bila delala, samo, da bi bilo prilike.
Ko je ona hodila po lepem stanovanju, ji je bilo težko do solz. S kakšnim veseljem je kupovala in izbirala vse te stvari, a perilo, blazine, pokrivala, vse to je nakupovala še rajna mati zanjo. Same so šivale doma fino, platneno perilo, robce, srajce, rjuhe še pred leti, ko je bila ona še premlada za ženitev. »Dekle nima nikdar prezgodaj pripravljeno vse to,« je rekla rajna mati, ki je slovela za vzorno gospodinjo. » Zdaj še nimaš ženina, res. Premlada si, ali pripravljaj se. Sramota je za nevesto, če ji tuje šivilje za drag denar šivajo balo.«
A vse te čipke, vezene blazine, prelepi mizni prti, vse je bilo zdaj brez smisla. Tudi ona je podpisala menice in zadolžnice, tudi njena osebna imovina bo propala. In zgodilo se je ob letu, kar je prihajalo in se bližalo že mesece. Zaprli so trgovino, zapečatili robo, nalepili listke po hišni opravi. Gledala je skozi okno, kako so obstajali ljudje, ki so hodili po ulici za trenutek pred zaprtimi vrati trgovine, kako so skomigavali z ramami in odhajali po svojih opravkih. On je bežal naokoli, da bi rešil, kar se da rešiti.
Prišel je njen oče. »Če hočeš, se vrni le k meni,« je dejal. »A on naj gre po svetu. Kaj bo zdaj v našem mestu? Konec je. Če mu bo boljše, naj pride po te. Ti zdaj ne moreš ž njim, zahvali Boga, da se lahko stisneš k meni. Jaz sem ti prerokoval, da bo tak konec.« Oče ni ničesar prerokoval ali rekel je to, ker ga je jezilo, da je dal hčer mlademu začetniku, ki si ni znal pridobiti uspeha.
Zadnji dan sta nočila v stanovanju, kjer sta užila toliko sreče, v katero sta stopila upa polna in smejoča. Ležala mu je na prsih in jokala neutešljivo, a on jo je molče stiskal nase, oči so mu široko odprte zrle v temo in srce je bilo polno grenkosti. Hotel jo je tolažiti. Znal je par jezikov in že je imel potnico za Rusijo, kjer je hotel najti novo eksistencijo. Ali na svežih ruševinah prvih upov in načrtov klije malo vere v uspeh novih poskusov. »Molči, draga, molči, ne joči. Vse bo dobro, ne obupaj,« je zašepetal in občutil je, kako šibka in negotova je ta tolažba, v katero je sam dvomil. Zaželelo se mu je ostati doma pri njej, poiskati skromno službo in živeti ž njo v mali sobici nekje v predmestju. Zamislil se je v tako tiho in skromno življenje in neizrečena želja ga je obvzela, da bi zaloputnil vrata pred boji in poskusi za boljšo srečo, za mamljivejšo bodočnost in se skril pred njimi v tih in miren kotiček. Celo noč ni zatisnil očesa, neko temno, tesnobno pričakovanje mu ni dalo pokoja. Toliko poguma bi moral vzeti seboj v svet, srčnosti, predrznosti ali njegovo srce je bilo polno strahu in bojazni. Zdelo se mu je, da je izgubil vse že vnaprej.
V jutro je prišel tast po hčer, ki je bila vsa slaba in bolna od jokanja in žalosti. Poslovili so se v stanovanju. Spremil jo je po stopnicah doli in pomagal ji s tastom v voz. Ko je kočija oddrdrala, mu je zašepetalo v glavi: »Kakor da se vdova vozi iz pokopališča, tako se vozi ona od mene. Nikdar več jo ne bom videl.« Obstal je na ulici pred zaprto trgovino. Jutri bo razprodaja. Sneli bodo tablo raz vrat, prodali vse, tudi blagajno, kjer je sedela ona in od koder so ga sledile njene sladke oči. Vse se je porušilo, vsa sreča, vse je propadlo, vsi načrti, vsi sni, vsi upi. Počasi je odšel na kolodvor. Žalosten in potrt se je odpeljal v dalnji svet. Morda ga čaka tam uspeh, morda pogin — kdo ve?!