Konec sveta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrček se razbije (zbirka) Konec sveta
Svetlana Makarovič
Spisano: Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Pred hišo so se igrali zajčki, kokoši, pes Floksi, gosi, race in mali deček tete Pavle, ki mu je bilo tudi ime Pavle. Bilo je tiho nedeljsko popoldne, vsi so bili malo zaspani, komaj da se jim je ljubilo igrati slepo miš ... Pavletu so se že zapirale oči, da bi zadremal ... slišal je še, kako je goskica zazehala in rekla:

- Kje neki se danes drži maček tete Pavle? pa ga ni prav nič zanimalo, kje je maček, naslonil se je na drevo, na široko zazehal in že je dremal.
Ko so živali videle, da s Pavletom ne bo nič, so se tudi začele pripravljati k popoldanskemu počitku. Goske so počepnile med lapuh, zajci so se potuhnili med visoko travo, race so vtaknile glave pod perutnice, kokoši pa polegle v toplem pesku in pes Floksi je trikrat tekel okoli svojega repa, preden se je spustil zraven Pavleta v travo in priprl oči. Zavladala je tišina. Samo muhe so brenčale in sedale Floksiju na smrček, pa je bil prelen, da bi se jih otepal. Naenkrat je tišino presekal strašanski krik! Nekaj kakor sirena ali žvižg lokomotive ali krik ranjenega leva, vse hkrati, bilo je strašno slišati. Živali so hipoma planile kvišku. Kokoši so se zatekle pod napušč skednja in glasno vreščale od groze, Floksi se je stisnil k Pavletu in obupno cvilil, goske in race so se pomešale med seboj in gagale, kot da se svet podira, zajci pa so se pognali v divji beg proti gozdu.

Dolgo se je razlegal strašni krik, preden je končno zamrl. Živali so se zaskrbljeno drgnile po ušesih, če niso more¬biti oglušele, Pavle je objemal preplašenega Floksija in je bil čisto bled. S široko razprtimi očmi so strmeli drug v drugega, češ, kaj neki je bilo to? Polagoma so se za silo pomirili, tudi zajci so se oklevaje vrnili pred hišo. Zdaj so postali radovedni, kaj bi tudi ne? Se nihče ni slišal tako predirnega krika. Res, kaj bi to moglo biti? Tedaj so se odprla hišna vrata, ven je ko strela sinil maček tete Pavle in jo ucvrl čez polje, kot bi mu gorelo za petami. Za njim je na hišni prag stopila teta PavIa. Pavle, deček tete Pavle, je še zmeraj malo bled vprašal:

- Teta Pavla, kaj pa je prejle tako grozno zavreščalo?

- Oh, nič, po nesreči sem stopila mačku na rep, je povedala teta Pavla. Saj veš, če mačku na rep stopiš, zacvili, ne? Pavle in živali so se spogledali in zmajali z glavami.

- No, ta je pa dobra, je nazadnje rekel Floksi. Jaz sem pa že mislil, da je konec sveta.