Pojdi na vsebino

Komunist

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Komunist
I. Zupančič
Izdano: Slovenski narod 13. 9. 1922 (55/207)
Viri: dLib 207
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V Novo - Nikolajevsku sva se srečala. Sedel sem v smrdeči temnici, okrog so ležali živi okostnjaki, zrak je bil svinčen. Tupatam je zastokal jetnik, obrnil se je, zašumela je gnila slama, pa je bilo zopet tiho. Zaškrtal je ključ, odprla so se težka vrata, pa so se zopet zaprla. Okostnjaki so dvignili glave, motne oči so se uprle v novo žrtev, ki jo je vrgla iz sebe svoboda, prikimali so z glavami, češ, saj smo vedeli, da boš tudi ti med nami, pa so molčali. Prihajajo in odhajajo, nekaterim sveti mesečina na po ti v večnost, drugi gredo, da gnijo v novih temnicah z novimi okostnjaki.

Mož, ki je prišel med okostnjake, je bil visoke postave, v vojaški obleki, na prsih je imel petoglato zvezdo, simbol komunizma. Izrazit obraz, visoko čelo, iz oči mu je gledala resignacija. Ozrl se je na okostnjake, ozrl se je name, stopil je bliže, sel na gnilo slamo, pa mi je začel praviti:

»Poveljnik sem broniranega vlaka »Ljenin«, ki stoji tu na postaji. To je vlak, ki je pomagal rdeči armadi do marsikatere zmage. V boju pri Ufimsku sem bil odlikovan z največjim odlikovanjem. Prej sem bil študent na moskovski univerzi. V komunistični stranki sem že od leta 1905. Komunist sem, vse bi bilo lepo, ko bi le žganja ne bilo na svetu. Pijem ga rad, kaj hočemo, vsi smo ljudje. Danes ponoči sem se ga napil, zjutraj so me aretirali in posadili v ječo. Moji rdečearmejci bi sicer ne pustili, da me vlačijo po ječah, pa priznam, da sem kriv, torej moram biti kaznovan.

Pogledal me je, kot da se hoče prepričati, da ga slišim, ker sem bil okostnjak med okostnjaki, pa je nadaljeval:

»Da, komunist sem. In mnogo je nas, šeststotisočna armada, ki vlada danes v Rusiji. Pa kaj je šeststotisoč med sto milijoni? Kaplja v morje. Pa da bi bila vsaj ta šeststotisočna armada poštena, da bi bili komunisti vsaj res komunisti. Pa niso. Tudi jaz nisem. Ne. Poveljnik sem, imam vojake, ki so tudi ljudje. Imam avtomobil, vozim se, vojaki pa hodijo peš po blatu. Imam slugo, ki mi čisti čevlje in obleko, vojaki jih pa čistijo sami. Vidite, nisem komunist. Seveda se ne moremo vsi voziti v avtomobilu, govorim o principu.« 

Zopet me je pogledal, podprl si je glavo z drugo roko, pa je nadaljeval:

»Drugič pa še bolj nasprotujejo sami sebi. Imel sem na univerzi sošolca, zdaj je komisar Moskve. Srečala sva se zadnjič na kolodvoru v Moskvi. Potoval je nekam, imel je na razpolago celi vlak. Povabil me je seboj. V kupe je napisal listek, izročil ga je rdečearmejcu, ki se je odpeljal z avtomobilom v mesto, pa se je kmalu vrnil. Pripeljal je salam, sira, sadja, likerja, šampanjca, kratkomalo vse, kar se je dobilo včasih v prvovrstni delikatesni trgovini. V Moskvi pa ljudje niso imeli črnega kruha. Vprašal sem ga, kaj naj to pomeni, če je komunist, če ve, da so ljudje lačni. »Carpe diem, živi, dokler so na svetu osli, ki te rede.« je odgovoril lakonično, odprl steklenico šampanjca in pil na zdravje vseh oslov na zemlji. Vidite, to so pri nas komunisti.«

Za hip je prenehal, ozrl se je na okostnjake, ki so ležali na gnili slami, kot da išče novih prič svoje izpovedi, pa je znova spregovoril:

»Najbolj žalostno pri nas komunistih pa je, da človek ne sme govoriti resnice. Jaz sem idealist, za resnico sem pripravljen položiti glavo. 1. maja je bil v Novo-Nikolajevsku miting. Govoril sem s tribune, med drugim sem povedal tisočni množici resnico: da, imamo rdečo zastavo, znamenje III. internacionale, na našo sramoto pa se je to znamenje skopalo v krvi delavcev in kmetov. Besede so pale med množico, vrgle so med njo resnico, nosili so me na rokah, ker so vedeli, da živim in čutim ž njimi. Pozneje sem zvedel, da bi bil plačal to resnico z glavo, če bi ne imel za seboj močne opore — V. armade, ki me dobro pozna.

»Kakšen, mislite, bo pa konec revolucije?« Bil je prvi in poslednji komunist, ki je govoril objektivno, zato sem mu stavil to vprašanje.

»Mi smo danes armada, ki smo izgubili bitko. Umikamo se. Vzrokov našega poraza je več. Komunisti, o katerih sem vam pravkar pravil, so diskreditirali stranko v očeh ne samo ruskih, temveč tudi inozemskih mas. Danes se stranka ne opira več na delavstvo in kmete, kot v začetku revolucije, opora ji je le teror, ki pa je kot vsak teror, že obsojen na smrt. Kakšen bo konec, je težko povedati, tudi ne premišljujem rad o tem. Izgubil sem vsako vero v poštenost ljudi. Če so možje, ki vodijo šeststotisočno armado, izurjeni strategi, je mogoče, da armada ne doživi poloma. Sicer pa ne vem. Vem pa, če pride pri nas do prevrata, da bodo komunisti, ki danes najbolj kriče o komunizmu, prvi, ki bodo kazali s prsti name, češ, tale je komunist, obesimo ga. In ni sile, ki bi uničila ta element, ki bo okužil še to, kar je zdravega v stranki. Preveč jih je, mi pa smo preslabi.«

Povesil je glavo, zamislil se je in ni več govoril. Tudi okostnjaki niso več stokali. Nastopila je noč.