Komu se je lepše sanjalo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč so se trije lovci — bradata bogatina in golobradi siromak — odpravili v stepo ptice streljat. Ves dan so zaman blodili po stepi. Šele v mraku so obstrelili dropljo. Utrudili so se lovci in lakota jih je dajala. Vrnejo se v lovsko kolibo. Zakurijo ogenj in začno pre-udarjati, kako bi si razdelili plen. Kajti droplja je bila samo ena, oni so bili pa trije, in za vse je ni bilo dovolj. Bradača rečeta: »Naj poje to dropljo tisti, ki bo najdlje presedel molče, ne da bi zinil besedico!« »Dobro,« reče golobradi, »bodi po vajinem!« Lovci sedijo pri ognju in molčijo, kakor da imajo kamen v ustih, samo drug na drugega pogledujejo in se vprašujejo, kateri bo prvi odprl usta. Mine ura, mine druga, tretja mine — nobeden ne odpre ust. Tedaj golobradi molče vzame dropljo in jo začne skubsti. Bradača ga gledata in molčita. Oskube golobradi dropljo, molče jo položi v pisker in jo postavi na ogenj. Bradača ga gledata in molčita. Droplja je kuhana. Golobradi jo potegne iz piskra in si jo privošči. Bradača molčita. Šele ko je oglodal zadnjo koščico, bradača zavpijeta v en glas: »Kako si si upal zoper dogovor pojesti dropljo ?« »Menda sta pozabila, kako smo se domenili!« odvrne golobradi. »Saj je bilo vendar rečeno: kdor bo dlje molčal, dobi dropljo. Ni res? Kdo je pa začel vpiti? Vidva! Torej je droplja moja in pojedel sem jo po pravici. Kaj pa se je tu še treba prepirati?« Bradača sta si počesala bradi in sta uvidela — ni pomoči, golobradi ima prav! In sta šla lačna spat. Drugega dne so lovci obstrelili dve divji gosi in klju¬nača. »Kako si bomo razdelili plen?« vprašata bradača. Golobradi pa odvrne: »Dva sta, jaz sem pa sam. Divji gosi sta tudi dve, kljunač je pa samo eden. Zato si vidva vzemita kljunača in jaz si vzamem divji gosi. Potem boste vi trije, in mi bomo trije!« »He-he-he, brat,« rečeta bradača, »ti naju misliš menda spet oslepariti! Vsakdo ve, da sta gosi boljši kot kljunač!« »Torej sta tudi vidva boljša kot jaz!« Bradača se spogledata — menda golobradi kar prav presoja! Zakoljeta kljunača in začneta glodati njegove koščice. Golobradi pa se je do sitega najedel gosjega mesa. Tretjega dne obstrelijo lovci laboda. Oskubejo ga, ga skuhajo in vzamejo pisker z ognja. »Kako si bomo razdelili laboda ?« vpraša prvi bradač. »Takole,« odvrne drugi. »Čez noč ga pustimo v piskru, mi pa ležemo. Kateremu izmed nas se bo -najlepše sanjalo, tisti naj poje laboda.« Lovci ležejo. Komaj se je golobradi zleknil, že je zahrčal, bradača pa sta se do polnoči obračala z ene strani na drugo in si izmišljala kar najlepše sanje. Zjutraj reče golobradi: »No, pa povejte, kaj se je kateremu sanjalo!« Prvi bradač reče: »Čudno se mi je sanjalo, kakor da sem se spremenil v prekrasnega krilatega konja, tulpara. Za rameni so mi zrastle bliskave peruti, na noge sem dobil srebrna kopita, za vratom pa sem imel zlato grivo. Potresel sem z grivo, udaril s kopiti, in v treh skokih sem bil z enega konca stepe na drugem! Tedaj se pred menoj pojavi neznansko lep ropar in mi skoči na hrbet. Na sebi sem začutil mo¬gočnega jezdeca in sem tako visoko vzletel, da nisem več videl zemlje. Tedaj se mije zvrtelo v glavi in zbudil sem se.« Drugi bradač reče: »Lepo se ti je sanjalo. Meni se je pa še veliko lepše! Sanjalo se mi je, da sem jaz tisti neznansko lepi ropar, ki se je tebi prikazal v sanjah. Potem iznenada vidim: ti si se spremenil v tulpara in dirjaš k meni. Skočim ti na hrbet, zgrabim se za tvojo zlato grivo in poletim nad oblake. Dirjava po oblakih, naprej in naprej — pred nama je sonce, za nama je mesec, pod nogami so zvezde, oblaki in sinje nebo... In z vseh strani letijo k meni krilate deklice, peri. Zasipavajo me z dragocenimi darili, mene pa vleče k njim, vleče me in me vleče, pa ne morem ustaviti tulpara. Tu so se moje sanje končale, in kaj je bilo naprej, ne vem.« Poslušal ju je golobradi in je rekel: »Kakšne lepe sanje! Joj, kako so lepe! Kako naj se merim z vami! Meni se ni nič kaj tako imenitnega sanjalo.


Kozaška pravljica