Kompostela
| Kompostela Josip Javtižar |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.[uredi]
Truden romar marsikak
Sem zastavil je korak:
Počastit apostola
Jakoba Velikega.
Kdor je romal v nekdanjih časih v Kompostelo, pripravljal se je za to potovanje kakor za pot v večnost. Pred odhodom je povabil prijatelje na svoj dom. Najprej so šli v procesiji v cerkev, kjer se je opravila za romarja slovesna zadušnica z vigilijo, t. j. črna maša z biljami. Iz cerkve so se vrnili v romarjevo hišo k zajutreku in tu se je vršilo slovo. Slovo je bilo toliko bolj ginljivo, ker se je oglašal tačas mrliški zvonček iz stolpa. Romar je vzel najpotrebnejše reči s seboj ter oprtil črez ramo izvotljeno tikvico za pijačo. Potem je segel po krepki palici in odšel v daljnji svet. Vsi so imeli solzne oči ker je bilo negotovo, ali se še kdaj vidijo v življenju. Koliko nevarnosti na potovanju! Treba je bilo prekoračiti visoke prelaze Pirenej. Pot je peljala skozi divje baskiške pokrajine in se vzpenjala črez zameteno kantabriško gorovje. Tu samotni gozdi, ondi deroče reke; tu hribi, ondi doline, ki jih ni bilo ne konca ne kraja.
Dandanes ni več tako. Na suhem se drvijo brzovlaki, po morju švigajo parniki. Z njimi prideš brez posebnega truda v Kompostelo. Nihče več ne hodi peš na tej dolgi poti; zato tudi ne potrebuje dveh parov črevljev, kakor so jih nekdaj potrebovali.
Kje pa je Kompostela
V starih knjigah se čita, da so svojedobno otrokom kazali mlečno cesto na nočnem nebu ter jim pravili: "Glejte, ta cesta pelje k sv. Jakobu v Kompostelo." Otroci so se zelo čudili in premišljevali, kje bi bil ta kraj.
Poglejva na zemljevid. Ob jugo-zapadnem koncu Evrope opaziš deželo, ki je skoro okoli in okoli obdana z morjem. Na zapadni in severni strani jo zaliva atlanški ocean, ob vzhodni strani sredozemeljsko morje, na skrajnem jugu pa jo loči morska ožina Gibraltar od Afrike. Le ob severu je deloma združena s suho zemljo. Visoke gore, ki jih zovejo Pireneje, jo drže skupaj z ostalo Evropo. Ta dežela je Španija.
Španija je razdeljena v več okrajev ali provincij. Poglavitne so: Katalunija, Aragonija, Navara, Guipuzcoa, Vizcaya, Alava, Stara Kastilija, Nova Kastilija, Valencija, Murcija, Granada, Andaluzija, Estramadura, Leon, Asturija in Galicija. Zadnjo sem imenoval Galicijo, ker se nahaja v najbolj severnem delu Španije. In prav tukaj je Kompostela.
Pot, ki me je tje pripeljala, je bila naslednja:
V Pontablju sem se poslovil od Avstrije in stopil na italijanska tla. Vožnja je šla po beneških planjavah mimo Padove, Verone in Milana. Iz Milana smo se obrnili v Genovo, kjer nam je zalesketalo sredozemeljsko morje. Od tu je pihal vlak skozi Riviero, ki jej pravijo raj laške dežele. Železnica se drži vedno morskega obrežja ter doseže pri Ventimiliji italijansko-francosko mejo. Mimo nas se vrstijo mesta Monako, Nica in Toulon. V Marsiliji se ustavimo za nekaj časa, da si ogledamo to hrumno morsko pristanišče. Potem hiti hlapon z nami proti vzhodnim Pirenejam in nas pritira v novo deželo. Na Španskem smo.
Kolesa ropotajo dalje in dalje tako dolgo, da zagledamo Barcelono, glavno mesto Katalunije. En dan sem postopal po ondotnih ulicah, toda videl sem le nekaj mestnih znamenitosti. Iz Barcelone smo se nagnili k nižavam reke Ebro in dospeli v središče Aragonije, v Zaragozo.
Iz Zaragoze bi bila najbližja črta v Kompostelo naravnost proti severo-zapadu, toda napravil sem še izlet v Madrid in v južno Španijo. Vrnivši se v Madrid, zavili smo skozi gorovje Sierra de Guadarrama ter došli črez reko Duero v Valladolid. V tem mestu je umrl Krištof Kolumb 21. maja 1506. Nadaljna pot je peljala v provincijo Leon, ležečo ob južnem vznožju kantabriških hribov. Polagoma se je začela odpirati prijazna, z vinogradi zasajena dolina, ki jo zamaka reka Mino. Na desnem bregu vode je Špansko, na levem pa Portugalsko. Slednjič se je prikazalo atlanško morje. Ko smo prišli v Redondelo, bili smo že v zalivu španskega mesta Vigo.
V Redondeli so nas spravili v prostorne in svetle vagone, v katerih smo drčali na morskem obrežju mimo mest Pontevedra in Carril. Tu zapušča železnica morje ter se obrača proti središču Galicije. Ob sedmih zvečer nas je vlak srečno pripeljal k sv. Jakobu v Kompostelo. Bilo je v soboto dne 30. septembra 1905.
Ker je kolodvor več kakor četrt ure oddaljen od mesta, čakalo je nekaj vozov na popotnike. Izbral sem si mestni omnibus, ki zasluži, da ga nekoliko opišem.
Misli si dolg in visok voz, na katerega se je težko dvigniti brez tuje pomoči. V njem se je nahajalo pet vrst sedežev nad njimi pa je bila razpeta streha; vse je čisto preprosto. Na sprednji strani omnibusa so stali voznik, njegov pomagač in deček s prižgano svetilnico v roki. Vsi sedeži so se hitro natlačili z ljudmi, nedostajalo je prostora in zadovoljiti sem se moral s stališčem poleg voznika. Še vesel sem bil, da nisem ostal v noči sredi ceste.
Kakšna pa je bila vprega? Ob brleči svetilnici se je opazilo šest suhih, izmučenih konj, trije v prvi in trije v drugi vrsti. Glavni voznik, njegov pomagač in deček so kričali nad živaljo ter jo priganjali z biči k teku. Takega vpitja in tepenja so zmožni menda samo Španci, ki so jim borbe z biki upihnile vsako čutilo usmiljenja do živali. Konji so morali teči v galop po napeti cesti, voz pa je ropotal in odskakoval kljubujoč vsem predpisom evropske cestne policije. Krepko se je treba popri jemati držajev, da te ne trešči z voza in da ne obležiš z razbito glavo na ulici. Domačini so navajeni te divje gonje; ako bi se pri nas tako vozilo, mislil bi, da je vse zbesnelo.
Peljali smo se po cesti Carretera de Vigo ter se ustavili v središču mesta. Ulice so bile za silo razsvetljene in prijazen človek mi je pokazal gostišče, ki mu pravijo Fonda Suiza. Čital sem nekje, da se v omenjenem gostišču govori tudi nemško, ker je gostilničarka iz Švice doma. Prav vesel sem bil tega poročila, toda žal, da je tačas žena bila že umrla. Vprašal sem postrežnico, ki mi odkazala sobo, če razume še kak drug jezik razen španskega. Odgovorila je ponosno, da je Španjolka in da jej ni treba drugega znati nego španščino.
II.[uredi]
Sveto mesto Španije
Kompostela zoveš se,
Kinča te bazilika,
Ki jih svet prav malo ima.
Krasna oj bazilika
Jakoba apostola.
Rožnivenska nedelja.
Dobro vedoč, da me čakajo velike reči, bil sem zodaj na nogah. Stopal sem po osamljenih ozkih in zavitih ulicah, ki so me pripeljale pred glasovito komposteljsko svetišče.
Dva visoka, bogato okrašena kamenita zvonika stražita glavni vhod. Za njima se vzpenjata na kviško še dva druga stolpa, nad sredo bazilike pa kraljuje veličastna kupola. Stolpi so okinčani z galerijami. Prav tako so vnanje stene cerkve ozaljšane s kipi svetnikov in z raznim nakitjem: vse iz kamena. Ker ima cerkev vzvišeno lego, pelje mnogo stopnic proti velikim vratom. A midva ne moreva priti skozi nje; odprta so le visokim dostojanstvenikom. Poleg glavnega vhoda ob zapadni strani se nahajajo še vhodi ob severu, jugu in vzhodu.
Stopiva v notranjščino.
Pred nama se odpira mogočna zgradba s trojno podolgovato in s trojno povprečno ladjo. Po dolgem ima cerkev 93, po širjavi pa 63 metrov. V ravnih črtah stoječi stebri dajejo velikanskemu poslopju toliko sijajnejšo podobo. Ob stranskih ladjah in tudi okoli velikega oltarja se vrstijo kapele; sedemnajst je vseh skupaj.
Glede zidave je komposteljska nadškofijska stolnica najznamenitejši spominek staroromanskega sloga v Španiji. Staviti so jo začeli leta 1082 ter nadaljevali delo vse dvanajsto stoletje. Zidana je večinoma iz granita. Njena vnanjost je vsled različnih poprav in prezidav izgubila prvotni romanski slog, notranjščina pa ga je ohranila do današnjega dne.
Veliki oltar, ki mu pravijo Capilla mayor, sestoji iz jaspisa, alabastra in srebra. Sredi oltarja vidiš z zlatom, srebrom in biseri okrašeni kip Jakoba Velikega. Svetnik sedi na prestolu, opravljen kakor romar s popotno palico v roki. Poročilo govori, da je oznanjeval sv. Jakob krščansko vero ob bregovih reke Ebro na Španskem. Pozneje se je vrnil v Jeruzalem in bil ondi obglavljen. Španci so dobili njegove ostanke ter jih prenesli v daljnjo Kompostelo. Ime Kompostela namreč ni nič drugega kakor izpremenjeni izraz "San Jacome Apostol."
Sveti Jakob je španski narodni svetnik. Kiparji in slikarji ga predstavljajo kot romarja, večkrat pa tudi kot vojščaka na konju. Znano je, da so imeli Španijo nad 700 leti Mavri v svoji oblasti. Po mnogih bojih je prišla Špancem v roke, toda glavno zaslugo pri tej pridobitvi ima po ljudskem naziranju sv. Jakob. Videli so ga, kako jih je, v srebrni konji in na belem konju sedeč, vodil k zmagi zoper sovražnike. Velja jim kot vojskovodja in upodabljajo ga, kot jezdeca z zastavo v eni roki, v drugi pa z mečem. Prav zato jim je Kompostela, kjer se hranijo njegovi ostanki, sveto mesto.
Apostolovo truplo počiva v podzemeljski cerkvi, zgrajeni pod velikim oltarjem. Po stopnicah prideš navzdol, kjer je dragoceni oltar s svetnikovimi ostanki. Ondi ti pokažejo tudi s steklom zavarovani mozaik iz prvega stoletja in še nekaj drugih zelo starih grobišč. V duhu sem gledal neštete trume božjepotnikov, ki so v tem oddaljenem delu zemlje, ob skrajnem zapadu Evrope, klečali pred apostolovim grobom.
Pojdiva po stopnicah v cerkev nazaj. Tu imaš posebno lep prizor, ako se vstopiš pod osmerovoglato, 33 metrov visoko kupolo. Pred teboj se dviga veliki oltar, na obeh straneh povprečnih ladij je razvrščeno mogočno stebrovje, če se pa obrneš nazaj ugledaš sredi cerkve vzidan kor. Tak kor je običajen v vseh španskih katedralah. V njem je škofov prestol, poleg njega so sedeži za korarje, v gorenjem vzvišenem oddelku so orgle in prostori za pevce. Ako pogledaš še bolj okoli sebe, opaziš mnogo spovednic, ki so odločene za romarje raznih narodnosti. Tu za Špance, ondi za Portugize, tam za Francoze, Italijane itd. Da je slovenski narodič v Komposteli neznan, umeva se po sebi.
Navzoč sem bil pri slovesni službi božji, ki se je vršila ob deveti uri. Pred glavnim oltarjem se je gibalo veliko duhovnikov, opravljenih v leskečo obleko. Posebno imenitno je bil oblečen ceremonijarij, to je tisti, ki mu je skrbeti za red in točnost pri slovesni maši. Ves je bil v zlatih in srebrnih okraskih, bujni lasje so se mu vsipali raz glavo, v rokah pa je nosil svetlo obredno palčico kot znamenje svoje oblasti. Vmes orglanje in petje , odmevajoče po obsežnih prostorih sijajne bazilike. Na vsaki strani glavnega oltarja je leca, raz eno se je pel list, raz drugo evangelij. Nad vse lep pa je bil sv. Jakob, sedeč v tronu z romarsko palico v roki in bučico, privezano na palici. Ob prižganih svečah se je vse žarilo okoli njega v zlatu, srebru in brilijantih. Prav, da se ti skazuje taka čast, saj si dovolj trpel v življenju.
Nekateri božjepotniki so poljubovali tla, zavedajoč se milosti, da so dospeli na tako svet kraj. Spomnil sem se, kako daleč sem prišel tudi jaz, gotovo najdalj izmed vseh, kar jih je bilo ta dan v Komposteli.
III.[uredi]
Tudi slovenska dežela
Tebe pozna Kompostela;
Priča popotnik naj ta,
Ki je na Kranjskem
doma.
Naš spis bi bil nepopoln, ako bi se bavil le s komposteljsko baziliko. Oglejmo si še mesto, njegovo zgodovino ter ljudstvo, ki prebiva v tem kraju.
Kompostela je zgrajena na gričastem svetu, zato se kažejo že od daleč njene cerkve in hiše. V ozadju je obrobljena z gorovjem, ki sicer ne dosega 800 m morske višine, pa se vidi vendar precej visoko. Večji vrhunci so: Monte Pedroso, Monte Altamira, Monte Santa Marina in Pico Sacro. Pravijo, da je raz njih obširen pogled, česar pa ne morem potrditi iz lastne izkušnje, ker se nisem povzpel višje. Izpod omenjenega gorovja prihajata potoka Sar in Sarela, ki tečeta mimo Kompostele. Pozneje ju sprejema v svojo strugo reka Ulla, izlivajoča se v atlaško morje.
Mesto šteje več nego dvajset tisoč prebivalcev. Ozke ulice in starinske hiše, s semintja pokritimi hodniki v pritličju, mu dajejo srednjeveški značaj. Največ prodajalnic je v ulici Rua del Villar. Poleg navadnih meščanskih hiš opaziš mnogo starih, močno zidanih palač z bujnimi kamenitimi okraski. Ne smeš namreč pozabiti, da je Kompostela sveto romarsko mesto in da je veliko poslopij cerkvena lastnina. Z miloščino, ki so jo donašali božjepotniki in seveda tudi z državno podporo, sezidali so škofje marsikako cerkev, samostan, šolo ali bolnišnico.
Pri vsaki stopinji zadeneš na kako znamenitost, kajti nad mestom plava senca velike preteklosti. Španci imenujejo Kompostelo glede umetnosti in zgodovinskih spominkov zapadne Atene, pravijo jej veličastno versko mesto, mesto viteške poezije itd. (Ciudad del arte y de las tradiciones historicas las Atenas de Occidente, ciudad majestuosa y eminentemente religiosa, ciudad della poesia cabelleresca.)
Že v devetem stoletju je obdal škof Teodomir grobišče sv. Jakoba s cerkvijo. Razdejali so jo Mavri, a na njenih razvalinah je zvrastla v enajstem in dvanajstem veku sedanja častitljiva katedrala. Da bi romarji varno potovali, združilo se je leta 1170. več vitezov, ki so ustanovili viteški red z imenom "Orden militar de San Jago." Redovnih udov dolžnost je bila, da so na raznih krajih Jakobove ceste er na obeh straneh Pirenej gradili gostišča in bolnišnice. Tu so dobivali romarji postrežbo in prenočišče. V red je pristopovalo vedno več mož, ki niso skrbeli le za varnost božjepotnikov, temveč so bili španskim kraljem tudi izdatna pomoč v boju zoper Mavre.
V Komposteli se je ohranila do današnjega dne velika bolnišnica , ki sta jo sezidala takozvana katoliška kralja Ferdinand in Izabela leta 1489. Poslopje se imenuje "Hospital real" ter stoji poleg stolnice. Njegov potratno okrašeni portal in notranja, s kamenitim stebrovjem podprta dvorišča kažejo, da se za to posebno zgradbo niso štele majhne svote. Mesto ima tudi vseučilišče, ustanovljeno po nadškofu Fonseca v 16. stoletju. Vanj pohaja nekaj stotin dijakov, ki dajejo mestu toliko bolj živahno lice.
Znano je, da so Španci jako ponosen narod. Zavedajo se slavnih pradelov ter svojih pisateljev in umetnikov. Seveda je velik razloček med preteklostjo in sedanjostjo. Španija je bila nekdaj mogočna država, ki je posedovala bogate naselbine onstran morja. Pogumni brodarji so odkrivali vedno nove pokrajine in se bogatili z ondi najdenimi zakladi. Toda z blagostanjem se je družila tudi velika potrata. In kakšna je Španija dandanes? Zanemarjena republika, ki se nima ponašati skoro z drugim, kakor z izgubljenimi deželami in z dolgovi. Kljub temu je ohranilo prebivalstvo neko visokost, ki jo tujec kmalu opazi. Vsak Španec, čeprav nizkega stanu, smatra samega sebe za kavalirja. Ta domišljavost izvira odtod, ker Špancem zaradi oddaljenosti ni znan napredek ostale Evrope. Zato mislijo, da stoje na najvišjem vrhuncu omike.
V Komposteli se dobi bolj skromno ljudstvo. Menda zato, ker prebiva v obližju morskega predgorja Cabo de Finisterre, v takozvanem koncu sveta. Tudi radovednosti ni take, kakršna se dobi po drugih španskih mestih. Hodil sem po ulicah, pa nihče se ni zgledoval za menoj. Na vprašanja se mi je odgovarjalo ne le prijazno, temveč z neko dobrovoljnostjo. Neki gospod mi je pravil, kako rodovitni kraji so tod okoli. Ljudje imajo mnogo živine in pridelajo dosti vina. Snega ne pade nič, dežja pa je obilno. Omejenec, ki mi je to pripovedoval, izpraševal me je o marsičem, toda, ker so bili moji odgovori, le kratki, mislil je, da sem morebiti nekoliko gluh. Začel je glasneje govoriti, a jaz sem dosledno varčeval z besedami, da se ni preveč kazalo moje "temeljito" znanje španskega jezika.
Poslovil sem se od svetega mesta. Na postaji Pontevedra, ki se nahaja med Kompostelo in morskim pristaniščem Vigo, je napolnilo ljudstvo vse vozove. V Pontevedri je bil ta dan semenj, ki mu pravijo Španci "feria."Odtod taka gneča. Otroci so jokali, ker so jih stiskali od vseh strani. Neko majhno deklico je mati tolažila z besedami: Allegra Micura! (Vesela bodi Micika!), toda deklica je le polagoma utihnila. Z otroci je križ po svetu hoditi.
Ob tem ljudskem navalu sem si lahko ogledal narodno nošo v španski Galiciji. Obleka moških se ne loči mnogo od obleke naših krajev. Večina nosi kapo s strešico nad čelom, pri nekaterih so opaziti široke hlače, sešite napol iz črnega, napol iz belega baržuna. Kmečke ženske se oblačijo v bele jopice. Črez prsi imajo velike pisane robce, ki so ob zadnji strani privezani skupaj, da konci robcev visijo navzdol. Vsled tega se ne vidi od jopice drugega, kakor beli rokavi. Glavo jim pokriva bel svilnat robec, pretkan s cvetlicami in privezan pod brado. Lase si delijo črez sredo glave ter vežejo v eno kito, ki jim sega po hrbtu dol.
Naj omenim še neko potezo španskega značaja. Menim špansko gostoljubnost. Na mnogih krajih so me sopotniki vabili, naj vzamem kakšen košček iz njih brešnja. Pri sebi so imeli kruh, mesnino, sadje. Eden mi je ponujal celo polže. Tudi vino je bilo na razpolago. Španec ne dela mnogo razločka med domačinom in tujcem. Z vsakim rad deli jed in pijačo.
Ne bom popisoval, kako sem popotoval nazaj. Zadostuje naj, ako povem, da sem se srečno vrnil domov in da prištevam obisk Kompostele važnim spominskim dnevom svojega življenja.