Komar Zz

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Komar Zz
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekega poletnega večera se je rodil droben komar, ime mu je bilo Zz. Nekaj časa je plesal nad močvirjem, potem pa je postal lačen in nekaj mu je reklo, naj leti proti hiši z razsvetljenimi okni. Pa jo je mahnil tja, zaplaval je skozi odprto okno in nekaj časa krožil okoli luči. Za mizo je sedelo nekaj ljudi, pravkar so bili povečerjali. Kar naenkrat pa so skočili pokonci in zaceli ploskati in vpiti:
– Komar, komar! Glej ga, tamle je!
Komar Zz je bil prijetno presenečen, saj si niti pomisliti ni upal, da ga bodo sprejeli s takimi častmi.
– Zzzz, je rekel, saj sem čisto navaden komar, nič posebnega! Pa vseeno prav lepa hvala za pozdrav!
Pa ga sploh niso slišali, ampak so se obnašali kakor ponoreli, nekateri so ploskali, drugi pa so kar po stenah tolkli. Zdaj mu je postalo že kar nerodno in se je od zadrege skril v najtemnejši kotiček.
– Kje pa je? so vpili ljudje. Pravkar je bil še tu! Oooh, ušel je!
Spet so posedli za mizo, potem ko so pozaprli vsa okna. Komar Zz je bil ginjen, ko je videl, kako se bojijo, da bi jih zapustil. Sklenil je, da nekaj časa počaka, potem pa jih bo presenetil. To bodo veseli! Čez čas so se ljudje odpravili spat in pogasili luči. Nekdo je vzdihnil:
– Le kje je zdaj tisti komar? Gotovo bo prišel k meni! – Zz, zakaj pa ne? je rekel komar in zletel na belo rjuho.
Mož v postelji je še enkrat vzdihnil in začel smrčati.
– Zzz, tukaj sem, je rekel Zz in mu sedel na nos, mož pa je kar spal.
Komar ni bil zadovoljen in je pičil moža v nos. Mož je skočil pokonci in se počil po nosu.
– No! je rekel komar, pazzzi no malo! Malo je manjkalo. pa bi bil mahnil naravnost po meni! In je užaljeno odletel na strop. Mož je znova zavzdihnil in se pokril z rjuho čez glavo. Tedaj je komar sprevidel, kako je možu žal neprevidnosti. Počasi se je spustil spet na posteljo in rekel:
– Zzz saj ni bilo nič hudega. kar odkrij se!
Mož je rahlo zasmrčal in odgrnil odejo z obraza. Spal je. Zz je zletel tik k njegovemu ušesu in zapel:
– Zzz, sem že tukaj, zbudi se in mi še enkrat zaploskaj! Tedaj je mož prižgal nočno svetilko, se z divjimi očmi zagledal v komarja in čisto zares plosk ... nil! Tako je umrl komar Zz. Njegovo življenje je bilo kratko, a veselo. In to je konec drobne zgodbice o drobnem komarju. Zzzzzz!