Kolumb

Kolumb Damir Feigel

Izdano:	Trst, 1932
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Še pride čas ko ...

Poletno solnce je bilo že nekoliko popustilo. Lahka sapica je prijetno zapihala iz loga, ki se je širil po položnih holmih onkraj nedavno pokošenega travnika, in razgibala v sadovnjaku z redovito zasajenimi drevesi liste, ki so dotle nepremično preždevali vroče ure junijskega popoldneva. Ob sadovnjaku sei je dvigalo lično na pol gosposko na pol kmečko poslopje, kakršha so v navadi po mestnih okolicah, kjer trčita skup meščanska prešernost in podeželska preproščina. Podoben slog je razodevalo tudi nekaj miz, čepečih v senčnem zavetju gostih dreves. Štirje v zemljo zabiti, neolupljeni koli, na teh dve, tri nekoliko stružene deske, kojih kmečko neuglajenost in nepobarvano prirodnost so zakrivali snežnobeli, skrbno polikani prti.

Dasi je mejila hiša z glavno cesto, spajajočo vso dolino z mestom, in dasi je bila gostilna «Pri treh lipah», ki je v njej gospodinjila brhka in prijazna Nežiika, vdova po pred letom umrlem, čmerikastem, postarnem podžupanu Završniku, daleč okrog na dobrem glasu, ni bilo obtorej ne v veži ne v večji pivnici niti na hladnem vrtu nobenega gosta.

Samo v prostoru, čigar okna so gledala na vrt in ki je skušal s svojimi moderno poslikanimi stenami, z dolgimi, okusno prepletenimi zavesami na oknih, s pološčenimi mizami in stoli upoštevati mestni okus in ustrezati meščanski zložnosti, je sedel pod visokim zrcalom gost. Potno čelo, precej pordela lica, zaprašeni hlačnici in črevlji so razodevali, da se mož ni bil ustrašil ne pekočega solnca ne prašne poti in da jo je primahal peš v priljubljeno zletišče po razvedrilu hrepenečih meščanov, v prijazni Zajčji log.

Gost ki je potrpežljivo čakal, brisoč si z robcem znojno čelo, da se prikaže odkod kaka uslužna oseba, je bil srednje, čokate postave. Vsa njegova zunanjost je pričala, da je že stopil v dobo, ko se pričenja mladeniška postavnost krožiti in se prikazujejo ob sencih prvi sivci.

»Dobro došli, gospod urednik!« je začul čakajoči gost izza priprtih vrat prijeten ženski glas, ne da bi bil videl njegovo lastnico. »Takoj pridem! Sem vas že zaslutila!«

Ob tem pozdravu in ob tej ugotovitvi se je Hilarij Novak, z urednikom nagovorjeni gost, zadovoljno nasmehnil. Zaslutila me je, si je ponavljal njene besede, kako lepo se odraža, saj pravim vedno, da tiči v naši Nežiki dobršen kos naravne pesnice.

Ne da bi se bil tega zavedal, si je nato uredil skrbno svoje lase in si uravnal ovratnico. Lahko sem zadovoljen, zopet sem se žrtvoval za svojo slokost — se je prepričeval, kakor bi si nikakor ne maral za svojo opravičbo priznati pravega vzroka — in sem ob enem preprečil z dobrodejno, čeprav nekoliko naporno hojo, da se mi žile venomer povapnujejo.

»Oprostite, gospod urednik, da ste morali toliko časa čakati. Stopila sem nalašč po četrt rizlinga v klet, veste, vino naravnost od soda ima boljši okus. Ali naj vam kaj pripravim za malico? Želite, na vinu kuhane klobase, pristno domače blago, s krožnikom kislega zelja? Imam tudi telečje ledvice, v nekaj minutah vam jih ocvrem. Če vam je pa bolj do mrzlih jedi, vam postrežem z gnjatjo. Že dolgo nisem rezala take krače, kar sama se stopi na jeziku. Sira imam sedaj odkar mi je pošel ementalski, samo še dve vrsti. Nič, že vem, lepo postrv imam, davi mi jo je skrivaj prinesel mlinar, spečem vam jo, saj to bo hitro in se sedaj tudi ni bati nobenega, saj me razumete.«

Urednik Novak je ni ustavljal v njeni zgovornosti, prepuščal se je mamljivemu čaru njenega zvonkega glasu, a radi melodije ni skoraj razumeval besedila.

»Gospa Nežika,« se je ohrabril gost, ko je nastal po njenih zaključnih besedah kratek molk, »vi veste kaj meni ugaja, zato izbirajte sami in, kar mi prinesete, použijem z največjo slastjo, o tem ste lahko prepričani.«

Ko je izginila Završnica v kuhinjo, da pripravi svojemu gostu postrv, si je natočil Novak kozarec, dvignil ga proti svetlobi in ugotovil z velikim ugodjem: »Ko cekin!« Poduhal je nato kapljico in ustnice so mu šepnile: »Ko roža!« Pokusil je in z vinom vred je popil tudi besedici: ko balzam!, ki sta se hoteli pririti skozi golt na beli dan, kar jima to pot ni uspelo.

Verjamem, draga Nežika — tako je razpletal Novak misli in si privoščil vsako toliko z vso pobožnostjo požirek rujnega vinca — da si se za me potrudila v klet, resnično je pa tudi, da si še prej skočila v svojo sobo preminjat predpasnik in z rdečim nageljnom v bluzi tudi nisi opravljala pred mojim prihodom gospodinjskih del po hiši. Vedno bolj spoznavam, da sem ti nekaj več ko drugi gostje. Zapomnila si si uro mojih rednih sobotnih izletov, zaslutila si moj prihod. Izdajaš se, svojih čuvstev ne znaš skrivati. Prav je tako! Tako, naravno neprisiljeno, te imam najrajši! A kje naj vzamem toliko srčnosti, da ji odkrijem srce? Od sobote do sobote odlašam, lepe prilike se mi nudijo, a prav ob takem času mi nenadoma upade srce. Človek mora čakati druge priložnosti, ki se je, kar je najhuje, zopet ne posluži. A še pride čas, ko...

Iz kuhinje so prihajali med tem dobri duhovi in zamolklo pocanje zabele je prijetno udarjalo na Novakovo uho. Vstal je počasi od mize in stopil k oknu, da dočaka laže obljubljenega prigrizka.

Skozi odprte šipe mu je splavalo oko preko vrta na travnik in na log. Vrt pripada hiši. Letos so prinesle črešnje precej stotakov in breskve so polne žlahtnega sadeža. Tudi obsežni travnik je Nežikina last, saj mu je bila prav pred enim tednom povedala, da je najela kosce, ki prično s košnjo brž v ponedeljek. Če doda vsemu temu še tri njive in dva vinograda onkraj ceste, hišnemu pročelju nasproti, nadalje hlev in lani prizidano lopo za avtomobile, lahko trdi z mirnim srcem, da je lastnica Završnica premožna ženska in da si oblizne vseh deset prstov oni, kogar izvoli vdova za naslednika svojemu prvemu možu. In zakaj ne?! Med tednom bi delal črez dan v mestu, uredniške službe bi namreč nikakor ne opustil, kolo bi si kupil, kolesarjenje bi najbrž prijalo njegovemu telesu in vsa odvisna mast bi se počasi tako-le medpotoma porazgubljala v pocestnem prahu. Ob nedeljah bi on, novi gostilničar »Pri treh lipah«, skakal z mladeniško — kolesarjenje se je izborno izkazalo — prožnostjo in gibčnostjo od mize do mize, iz veže skozi pivnico in meščansko sobo na vrt. — »Gospodje, želite? Literček iz kota, kaj ne!« — »France, kaj tudi ti tu? Četrtinko, za pivo si še prevroč.« — »Poklanjam se, gospod nadsvetnik, moj poklon, milostiva, tam pod ono-le hruško je še ena miza prazna.« — »Jetrca bodo takoj pripravljena!« — »Raki so nam na žalost že pošli.« — »Možje stisnite se, če mogoče, še bolj skupaj, da dobe Hribarjevi prostor!« — »Pivo je pravkar nastavljeno.« — »Seveda imamo tudi buteljke: refošk burgundec, pikolit, traminec, zelenec, tokajec.« — Fantje, krogljišče je sedaj prosto!«

Tako živo se je bil vživel Novak v bližnjo bodočnost, da ni slišal, kako je prišla gostilničarka v sobo. Z željo, naj bi mu riba teknila, je postavila podolgovat krožnik s pečeno postrvjo na mizo.

»Stavim, gospod urednik, da ste se bavili z novim člankom za prihodnjo številko. Niti na oddihu ne mirujete.«

»Pogodili ste, gospa! Če se mi posreči članek, ki mi roji po glavi, bo to moje najlepše delo!» se je odrezal Novak, a takoj zopet utihnil, boječ se, da bi ne bil preveč povedal.

Zajec si, si je očital Novak, ko je odšla vdova v klet nalašč zanj po vina. Kako lahko bi ji bil pojasnil vsebino vsiljenega članka: lepota življenja na kmetih, beatus ille qui procul negotiis, in od Horacija do poroke bi ne bil kdo ve kak skok. Z lahkoto bi ga bil napravil, če bi bil le nekoliko pogumnejši. Toda še pride čas, ko...

Gostilničarka je pustila svojega gosta, da je v miru užival malico, delala se je, kakor bi jo zadrževali nujni opravki, zato je dajala na ves glas, da jo je bilo slišati noter v posebno sobo, dekli ukaze in razna naročila. Šele, ko se ji je dozdevalo, da je gospod urednik že pojužinal, je prihitela s četrtjo in se opravičila z malomarnostjo svoje služinčadi.

»Blagor mu, kdor nima posla s posli!« je vzdihnila vdova in prisedla.

Kaka poezija, je šinilo Novaku v glavo, in kako blagoglasje tiči v tej podvojitvi. Kdor nima posla s posli. Divno! A pri tem je Novak popolnoma pozabil, da je bil prav on izrekel pred tedni ta stavek, ki si ga je vdova zapomnila in ga odtle uporabljala, ker ji je ugajal, ob vsaki umestni ali neumestni priliki.

»Kaj hočete, sami pač ne morete biti povsod, in mladina dandanes, kdo ve, kod se izprehajajo njene misli. Kdor se nanjo zanaša, ga voda odnaša!« Kako rad bi bil nadaljeval Novak razgovor z ugotovitvijo, da treba pri takem velikem gospodarstvu resne, starejše, že umirjene pomoči, ki bi razbremenjala gospodinjo za polovico skrbi in dela, toda nekaj ga je davilo in beseda mu je zamrla v grlu. Misel, kaj bi bilo lahko sledilo temu nadaljevanju, mu je pognala kri v glavo in iz hipne zadrege si je pomagal s požirkom.

»Toliko priprav imamo za jutrišnji dan, nedelja bo, piščance moramo oskubsti, prte polikati, Slavka — današnje dekle imajo gosposka imena — pa stoji pred zrcalom in si popravlja kodre, vsa zamaknjena v svojo lepoto. Saj res, gospod urednik, kako to, da nas ne obiščete nikoli ob nedeljah?« »Velikih množic se bojim«, se je lagal Novak in se trudil, da bi mu ne ušel pravi odgovor na njeno vprašanje, odgovor namreč, da bi se ga polastilo pri takem številu izletnikov mogoče še kako ljubosumje, ki ga dotle še ni poznal. Preveč je lagoden, da bi sam iskal prilik, ki bi ga utegnile vznemiriti.

»Enkrat bi lahko premagali svojo bojazen«, ga je prosila vdova Nežika, «glejte, za jutri se je pismeno napovedal orkester »Zlata fetruna« iz Dobrave, za dva potniška avtomobila jih bo, pripeljejo se že predpoldne in kosilo so tudi že naročili. Ali ste prijatelj glasbe, gospod urednik?.«

»Rad poslušam godbo, še rajši petje«, je odgovoril Novak in dopolnil v mislih stavek: najrajši pa zvonki glas naše preljubeznjive Nežike.

Ne gre in ne gre! se je jezil Novak sam na se. Kaj bi dal, da bi zatrl v sebi plašljivost, da bi se mogel osokoliti.

»Še eno četrt, gospa Nežika«, se je obrnil Novak do svoje omizne sosede, »saj veste, da mora riba plavati.« Opravičil je sicer s tem svojo nenavadno žejo, a se ni nikakor zavedel, da se hoče s tretjo merico osrčiti za trdno nameravani skok v Nežikino srce.

Zatopljena v svoje misli in pomenkujoč se o brezpomembnih vsakdanjostih, nista cula ne Novak ne njegova soseda, kako je pridrdral po cesti avtomobil, ustavil se prav pred gostilno in pripeljal iz mesta izletnike, tri gospodične in dva gospoda, ki so se, vsi vesele, zidane volje, prismejali v sobo in takoj zasedli sosednjo mizo. Idile je bilo konec. Novak se je hudoval nad svojo usodo, da mu ni bila naklonila vsaj še nekaj nemotenih minut. Tolažil se je slednjič s prihodnjo soboto, med tem pa opazoval, kako se je živahno kretala njegova Nežika okrog novih gostov in kako ga je med vrati pomenljivo pogledala vselej, kadarkoli je prinesla gostom naročenih stvari. Kaj so razodevali njeni pogledi? Očitke? Spodbudo? Sedaj ga osrčuje, ko mora radi toliko prič molčati, prej mu pa ni nudila niti ene bilke. V tako napredni dobi se boji Nežika podžgati človeka z eno samo besedo, v družbi ga pa obstreljuje s pogledi, kakor bi vedela, da so mu tedaj zvezane roke in zavezan jezik. Toda ni še vse izgubljeno. Še pride čas, ko... Ko se je Novak v veži poslavljal od gostilničarke, si je nenadoma zaželel njenega nageljna. Sam se je začudil svoji drznosti, toda prošnje ni mogel več umekniti, sicer bi utegnil s tem še razžaliti gospo. Vsa vesela mu je hitela Nežika vtikat s tresočo roko cvetlico v gumbnico, prepričana, da je vendarle prišel toli pričakovani trenutek.

Zmotila se je revica. Kakor bi bil Novak ukradel z drzno roko nagelj in kakor bi se bil bal, da ga mora, zasačen pri kraji, vrniti okradeni lastnici, je odšel s svojim plenom skozi veižna vrata, veselo mahaje z roko v pozdrav, kajti velika sreča mu je bila zamašila usta.

Završnica je stopila v kuhinjo in se znesla nad deklo.

Pri zadnji hiši Zajčjega loga v smeri proti mestu jo je zavil Novak po stranski stezi, da se ogne glavne ceste, njenega prahu in prometa. Sredi polj in sredi travnikov je hotel biti sam nemoten s svojimi mislimi in s svojim dehtečim nageljnom. Kaj to, če je pot po stezah in kolovozih tudi nekoliko daljša, saj se mu ni nikamor mudilo.

Prišel je do potoka, ki mu je bilo izpilo poletje skoraj vso vodo. Le tu pa tam so se prikazovale v skalnati strugi mlake in lokve. Preko potoka je držala ozka brv. Novak ji ni mnogo zaupal, zato jo je rajši mahnil kar po strugi na drugo stran.

Ali ni bil dovolj pazen, ali se je le preveč zanašal na trdno podlago nenadoma se mu je zagibal kamen, pod nogami so mu zmanjkala tla in urednik Novak je telebnil vznak med skale.

Zopet v domovini

Eleganten avtomobil je zavozil s prašne državne ceste na obsežno dvorišče in se ustavil pred vhodom v preprosto vaško krčmo. Krmitelj je ošinil s pogledom precej visoko na hišnem zidu pribito tablo, prebral: Okraj — Črešnjevec — Občina — Vodice, skočil z voza in hitel odpirat vrata ličnega vozila.

»Velerodni, kakor ste bili ukazali! V Vodicah smo in ta je menda edina krčma ob cesti, druge morajo biti gori v vasi.«

»Prav, vrli dečko!« je dejal sloki, starejši gospod z gladko obritim licem in se gibčno izmotal s sedeža. »Tu ostaneva le toliko časa, da si ude malce pretegnem in da se nekoliko pokrepčava. V mesto bi ne prišel rad prezgodaj. Vse je kakor pred tridesetimi leti,« je dodal po kratkem odmoru, ko je bil pregledal bližnjo okolico, primerjajoč sedanje vtise s slikami, ostalimi mu v spominu izza davnih dni. »Tu sem smo večkrat zahajali dijaki, pet ur hoje in še več ni bilo prav nič za mlade noge. Stavim, da visi tam gori na zidu še vedno ista tabla ko nekdaj, tabla, ki smo jo v svoji študentovski razposajenosti obmetavali s kamenčki ali kostanji in se ponašali s svojimi strelskimi uspehi.«

Gospodu beseda ni tekla gladko. Večkrat je za hip pomislil, iščoč pravega izraza svojim mislim. Njegova govorica je izdajala, da je moral prebiti dalj časa v tujini. Vmesni vzkliki angleškega izvora so potrjevali to domnevo. Precejšnja trdost v njegovem izražanju in preudarno iskanje potrebnih besed nista nikakor omejevali njegove zgovornosti. Zdelo se je, kakor da mora sedaj doprinesti, kar je bil zamudil v prejšnjih letih, ko se ni mogel razgovarjati v svojem domačem jeziku.

»Ali ni žive duše doma?« je vprašal tujec, ko je prestopil hišni prag in se nekoliko razgledal po temačni veži, ki se je v svoji drugi polovici preoblikovala v kuhinjo z nizkim, na treli straneh z lesenimi klopmi obdanim ognjiščem.

Če bi hipni prehod iz jake solnčne svetlobe v polutemo vaške veže ne bil jemal vida tujcu, bi bil ta prav lahko opazil, kako so zijali vanj trije pari radovednih otroških oči, in sicer izza omare, izza priprtih vrat v stransko sobo in izpod klopi na ognjišču. Oglasil se pa ni nihče. So že kje na polju ali v hlevu, si je dejal tujec in stopil v stranski prostor, kjer je zaslutil sobo za goste. Mimo njega je švignil bosopeti deček, ki pa le ni mogel uiti dolgi roki tujega gospoda.

»Fantič, povej, kje je mama?«

»Ne vem«, je odgovoril deček, skrežmil obraz in bati se je bilo, da se mu udro zdaj zdaj solze po licu.

»Nič se me ne boj!« je tolažil gospod otroka, vzel iz telovnika svetel novec in mu ga pokazal. »Če prikličeš mamo ali očeta, bo novec tvoj.« Na to spodbudo so se zagnali vsi trije, tudi oni izza omare in oni izpod klopi, skozi vežna vrata in že so se drli na vse pretege: »Mama! Mama!« Preden je sedel tujec k mizi, si je ogledal edini podobi, ki sta krasili pivsko sobo. Kaka precej živahna pivska razprava ju je bila že pred davnim časom oropala šip, tako da so saje kadeče se petrolejke in oblaki iz kmečkih pip precej zatemnili sliki in jima dali naravnost starinsko vrednost. Po daljšem, opazovanju je spoznal gost, da predstavljata sliki moža in ženo v raznih dobah njunega življenja. Pot že vodi navzdol, si je priznal gospod, kaj hočem, za eno stopnico sem že bliže groba.

Slednjič se je vendar prikazala med vrati krčmarica in se nerodno priklanjala gostu.

»Po gospodu šoferju pred hišo sem zvedela, kaka čast je doletela našo hišo z vašim prihodom», je pozdravila gospodinja in začela brisati s cunjo mizo, na kateri se je še poznal s kredo zapisan izid kvartopirske zabave.«

»Sem pa res radoveden, kaka pojasnila vam je dal šofer o meni v tem kratkem času, ko sem občudoval sliki.«

»Samo dobra, gospod Hvalič. Da ste naš rojak, da ste pred mnogimi leti zahajali večkrat v našo vas, da ste se po vojaščini izselili v Ameriko, kjer ste imeli srečo in ste obogateli.«

»Bo že, dobro si je zapomnil, kar sem mu pravil v teh dneh, ko me vozi po deželi, samo da je bilo poleg sreče tudi mnogo truda in naporov, skrbi in znoja. Sedaj pa, botra, prinesite čašo vina in kaj malega za pod zob in ne odganjajte mi otrok izpred vrat, vedite, da sem njihov dolžnik, ker sem jim obljubil nagrado, če mi prikličejo vas.«

Hvalič je vzel iz žepa list in se lotil z zanimanjem čitanja kar prvega članka. Ni mu bilo toliko do vsebine, šlo mu je bolj za jezik, da si ga čim prej osveži. Šele poluglasno prerivanje pred vrati ga je odvrnilo od lista in članka. Bili so domači otroci, ki so opazovali nekaj oplašeno in nekaj radovedno veliko mestno čudo, pred katerim se je bila mati priklonila kakor v cerkvi.

Gost se je spomnil svoje obljube in podaril vsakemu dvojačo. Otroci so obrnili novec na vse strani, starejši je šepnil ostalima njegovo vrednost in odhiteli so vsi trije na dvorišče, da dopolnijo s kričanjem svojo dolžnost, kajti zdelo se jim je, da so bili za prejšnje klicanje le predobro plačani.

»Dober tek, gospod Hvalič,« je začela krčmarica, ko se je vrnila s krožnikom sira in salame, »oprostite, z drugim vam ne morem postreči. Na ocvrte piščance bi morali le predolgo čakati.«

»Že prav, to mi popolnoma zadostuje. Vožnja sicer človeka ulačni, toda večerja že tako ni več daleč.«

»Kaj sem vas že hotela vprašati? Že vem! Ste srečali kdaj v Ameriki sina naše sosede, Martina? Na licu ima rdečo oparico, kot otrok se je bil poparil s kropom.«

»Kje pa prebiva ta Martin?« Gost se je namuznil tej vaški predstavi o velikosti Amerike.

»V Brazilji je že pet let. Domov malokdaj piše, zato je soseda zanj v velikih skrbeh.«

»Jaz prihajam iz Severne Amerike, zato se nisva utegnila srečati.«

»Če smem vprašati, gospod Hvalič, ste li pustili svojo ženo in otroke doma, ali ste jih pripeljali s seboj?« je izpraševala krčmarica dalje in se že veselila svoje važnosti in imenitnosti, ko bo pravila zvečer svojim strmečim sosedam, kak bogataši je osrečil njeno hišo.

»Saj nisem poročen, nisem namreč imel nikdar časa, da bi bil mislil na to,« je odvrnil Hvalic in segel po narezanem koščku.

»Gotovo ste prišli obiskovat svoje sorodnike, saj mi je pravil gospod šofer, da niste bili že nad trideset let v teh krajih«

»Nobenega nimam, vsi so mi pomrli.«

»Za Boga, za koga ste se torej trudili in zbirali bogastva?« se je začudila ženica v svoji preproščini.

»Mnogo je potrebnih in marsikatero rano treba zaceliti,« je odgovoril Hvalič in se zamislil. Spomnil se je svojega načrta, ki je bil prvi povod njegovemu obisku daljne domovine, spomnil se Carnegie-ja, Rockefeller-ja in njunih ustanov in bil je hvaležen usodi, ki ga je bila usmerila na pot mecenstva. Odkar je dospel v domovino, išče primerne oblike svoji radodarnosti, toda doslej mu ni prišlo še nič umestnega na misel.

Dobro uro pozneje je že polzel avtomobil po gladki cesti z zmerno naglico, da se je lahko razgledoval Hvalic po okolici na desno, na levo in si vzbujal spomine na mlada leta. Bližal se je namreč mestu, kjer se je šolal, zato je tudi medpotoma tem bolje poznaval kraje, čim bliže so bili mestu. Tu potok, kako mu je bilo že ime, Brzec menda, tam na holmu cerkvica sv. Petra, pa zopet vasi in vasice: Glinje, Slivnica, Golščak, Vinišče, Urbanovec, čudno kako so mu ostala v spominu vsa ta imena. Pred to hišo, noben znak ne kaže, da bi še bil v njej poštni urad, se je ustavljala nekoč v davni dobi tista visoka, neokretna in okorna poštna kočija, ki sta jo vlačila dva močna konja in koje prihod v vas je naznanjal poseben napev iz postiljonovega roga. Sedaj morajo priti Močile, rojstni kraj njegovega sošolca Košutnika, ki je umrl že kot dijak, vsaj kolikor se še spominja. Kaj neki je šoferju, da tako neusmiljeno trobi? Hvalic se je nagnil, da zasledi vzrok, ko se je že avtomobil sunkoma ustavil. Toliko je še opazil Hvalic, kako je pridrvelo od stranske poti izza obcestne hiše z vso naglico motorno kolo, trčilo z vso silo ob že ustavljeni avtomobil, čigar zadnja kolesa so se podrsala, vdajajoč se pritisku, preko ceste, motorno kolo je bilo pahnjeno v stran, s kolesa je pa zletel v kratkem, a visokem loku kolesar in padel tih visoke topoli onkraj cestnega jarka na tla.

Vse to se je bilo zgodilo v enem samem trenutku. Hvalic je takoj stopil iz voza. Tudi krmitelj je bil že zapustil svoj sedež in se homotal okoli stroja, da dožene, če in kako poškodbo zaznamuje vozilo. Izpred bližnje hiše so prihiteli ljudje, ki so bili priče nezgodi.

»Prinesimo nesrečneža na cesto!« je dejal Hvalič in se z drugimi odpravil k topoli.

»Zdi se, da ni hudega,« je ugotavljal kmet, ki še bil prvi približal na tleh ležečemu kolesarju, »omedlel je. Sicer smo vsi priča, da je sam zakrivil vso nesrečo. Kdor vozi s tako brzino na kraju kjer se spaja stranska pot z glavno cesto kljub svarečim znamenjem prihajajočega avtomobila divja sam v nesrečo.«

»Ne sodimo prezgodaj,« se je vmešal Hvalič, »kako lahko se mu je bilo kaj pokvarilo, da ni mogel več ustaviti kolesa. Ali je ranjen?«

»Rane ni videti, pač tu na glavi mu teče kri,« se je oglasil kmet, prizdignivši glavo nesrečnemu kolesarju.

»Sedaj sem ga spoznal,« še je oglasil mladenič, »potnik je, zastopa menda neko tujo tovarno za perilo in čipke. Zelo čuden priimek ima. Znan je kot drzen motorist. Vsa cesta ga pozna, še najbolj ga poznajo kokoši.«

»Možje, pustimo besedičenje! Primite, da ga prinesemo k avtomobilu in ga položimo vanj. Prepeljemo ga takoj v mestno bolnišnico. Dal Bog, da se ni nič pripetilo avtomobilu!«

Štirje možje so previdno pobrali truplo s tal, nesli ga skrbno in vestno nekaj časa po izsušenem jarku dokler ga niso dvignili na cesto v bližini avtomobila in položili na odejo, ki so jo bile med tem že pripravile ženske iz soseščine.

»Ne bo, hudega,« je ponovil kmet, »srce mu utriplje prav razločno.«

»Izperimo mu oprezno in pazno še njegovo rano s čisto vodo, da se mu ne okuži s kako umazanostjo, potem pa, možakarja,« Hvalic se je obrnil s tem pozivom na svoja kmečka pomagača iz najbližje hiše, «vabim vaju, da se popeljeta z nami v mesto, da povesta vse, kaj in kako je bilo, saj sta s svojega mesta vse bolje videla ko midva, šofer in jaz. Nazaj vaju pripelje šofer. Tudi zamudo časa vama plačam. Kolo naj za sedaj ostane tu pri hiši, ukrenem že jaz, da ga pride popravljat mehanik iz mesta in da ne bo trpel kolesar, naj je že sam kriv ali ne, nobene škode, vsaj v tem oziru ne.«

Med vožnjo — ranjenca so bili položili na mehke blazine, da ni čutil niti najmanjšega sunka in stresljaja — je razmišljal Hvalič o vsem dogodku. Prišel je do zaključka, da je pravkar našel, česar je toliko časa brezuspešno iskal. Šele sedaj se mu je odprlo torišče, kjer lahko ustreže svoji želji po udejstvovanju ljubezni do bližnjega, Malo prej je bil izjavil krčmarici, ki ni mogla umeti kako more človek brez žene, brez otrok, brez sorodnikov grmaditi posvetne zakladie samo za se, da je treba mnogo, mnogo ran obvezati, mnogo ran zaceliti. Usoda sama je kmalu nato krmarila motorno kolo in ga vodila tako, da je moralo trčiti z avtomobilom, ona je bila, ki je vrgla kolesarja ob drevo, češ, tu ga imaš. Hvalič, če ti je res že toliko na tem, da izkažeš dobrote svojemu bližnjemu in ti niso obljube samo besede. Skrbi za reveža in ko poskrbiš za vse žrtve modernega prometa vsaj enega samega sodnega okraja, ko jim boš nudil potrebno pomoč in v najskrajnejšem slučaju dostojen pogreb, potem bodo tvoja dejanja zapisana ne samo na minljivih straneh dnevnega časopisja, ampak tudi v srcih vseh onih, ki si jim lajšal gorje in bolečine, ki si jim nabavljal proteze, umetne ude. Naj tudi dožene preiskava, da je zakrivil kolesar sam nesrečo, on, Hvalic, bo vkljub temu skrbel zanj in nikdar ne bo kolesarju žal, da je prišel v tako neljubo dotiko z njegovim avtomobilom, nikdar, zato jamči on Janez Hvalič, čikaški klavničar in posestnik.

Pred vratarjevo sobico

Upokojeni stražnik Skalar je stopal počasi po mestnih ulicah. Popoldanska vročina je ponehovala. Vsekakor je. postajalo ozračje na prostem, čeprav med razgretimi ulicami, bolj znosno ko doma v zastrtem stanovanju, posebno če je bilo to v zadnjem nadstropju tik pod razbeljenimi strešniki.

Cela ura je še ločila Skalarja od večerje. Kje naj prebije ves ta čas? V mestni vrt ga ni nič kaj mikalo, odkar je bil naletel tam na naglušnega poštarja Pirca. Kdor se hoče z njim razgovarjati, mora imeti krepka pljuča v močnem prsnem košu in se ne sme mnogo zmeniti za ljudi, ki se venomer ozirajo za preglasnim spremljevavcem tako mirno in dostojno govorečega Pirca.

Skalar jo je zavil v Bolnično ulico. Pri pogledu na mestno bolnico se je spomnil, da je bil že večkrat prebil četrt, tudi do pol ure v prostorni veži v prijateljskem pomenku z vratarjem Francetom. Sedela sta na klopi pred vratarjevo sobo, opazovala zdaj skozi na stežaj odprta vhodna vrata poulični vrvež, zdaj se zanimala za življenje na vrtu, kajti iz veže se je prišlo mimo hodnika, vodečega na levo, in hodnika na desno naravnost na obsežni vrt, po katerem so se ob vsaki uri izprehajali bolniki v slikovititi noši dolgih, belih halj. Ob takih prilikah je slišal Skalar marsikatero zanimivost, spoznaval je polagoma zdravnike, bolniško osobje, a tudi pomembnejše bolnike in njihove bolezni. Sčasoma se je smatral za važen del uprave in mnogi so ga pozdravljali že kot starega znanca.

Vratar France je sedel na običajnem prostoru in slovesno potegoval dim iz svojega kratkega vivčka.

»Dober dan, gospod France!« je pozdravil Skalar in prisedel na klop. »Prišel sem na kratek pomenek, če utegnete in če se vam zljubi.«

»Dobro došli, gospod Skalar, saj vas res že nekaj dni ni bilo na izpregled. Kje ste se mudili?«

»Kje neki naj se mudi upokojenec ob teh urah? Po javnem vrtu postopa, poseda po klopeh, prešteva zlate ribice v jarinu pod vodometom, spušča se v kako bolj ali manj zanimivo razpravico, dokler ne pride ura večerje. Kaj pa vi? Zdi se mi, da se tudi vi preveč ne pretegujete V tem letnem času gre menda celo nesreča na dopust.«

»In nam pošilja z dopusta svoje žrtve!« je dodal vratar, vidno zadovoljen, da se je bil tako odrezal.

»Ali se je pripetila kaka posebnost?« je izpraševal Skalar, ves koprneč po sočni novici, ki bi utegnila prinesti vsaj nekaj izpremembe v njegovo pokojninsko enoličnost.

»Pa še kaka! Ko jo zve kronist Lenček, mi da cekin zanjo tako gotovo, kakor mi je France ime.«

»Že poslušam!« je preganjal Skalar svojega soseda in si privoščil cigareto, kar se je sicer dogajalo le po kosilu in po večerji.

»Ni še pol ure od tega,« je začel vratar in si potlačil s kazalcem tobak v vivčku, »ko se prikrade mimo mene, neslišno kakor kak strah, avtomobil. Tri osebe sede v njem, poleg teh pa leži ranjenec. Elegantno oblečen suhljat gospod skoči naravnost pred me in me kot vratarja pozove, naj obvestim zdravnike, ker bo treba operacije in sicer najbrž takoj. Naš primarij dr. Volčič, ki se je slučajno mudil na vrtu, je že poleg. Ranjenca, glavo je imel prebito, položimo lepo na nosilnico in hajd z njim v operacijsko sobo, kamor sta bila prišla tačas tudi že oba sekundarija: kirurg dr. Svetek in internist dr. Živec. Gospoda pa peljem v upravo naše bolnic«, da pove, kdaj, kje in kako je trčil z avtomobilom kolesar, o katerem ne ve, kako mu je ime ne kako se piše, dostavi, da stojita pred pisarno priči, ki ju je pripeljal s seboj, da povesta podrobnosti. On, gospod jamči za vse. Ranjencu naj se odkaže najboljša soba prvega razreda, tri tisočake je položil pred osuplega upravitelja, rekoč: za prvo silo in na račun, kajti vse stroške za zdravljenje plača on. Upravitelj naj blagovoli priporočiti bolnika zdravnikom in osobju, ne bo zastonj. Večkrat se hoče oglasiti, da se pouči o uspehu operacije. Upravitelj si je nato zapisal ime, priimek, očetovstvo vsake priče, ker mora poslati podatke na sodnijo radi morebitne preiskave. Pričama je dal gospod, ki ju je med tem čakal pred pisarno, vsakemu za izgubo časa stotak, naj oslepim, če ni res. Kaj pravite k temu, gospod Skalar?«

»Kdo neki more biti ta bogatin?«

»Ničesar še ne vem, a nekam čudno izgovarja nekatere besede, skoraj bi trdil, da ni iz teh krajev.«

»Jaz sem tudi tako sodil in sicer takoj, ko ste omenili tisočake in stotake,« je pripomnil Skalar in si zopet prižgal cigareto, ki mu je bila ugasnila med vratarjevim pripovedovanjem. »Tu se lahko reče: sreča v nesreči. O kolesarju ne veste nič?«

»Nič še! Toda pri sebi ima gotovo kako izkaznico. Ko uredi upravitelj svoje pisanje, pojdem k njemu, da zvem še to, kar mi manjka.«

»In dobite cekin od kronista Lenčka,« se je pošalil Skalar. Za to navidezno nedolžno šalo se je pa skrivala precejšnja zavist.

»Mirujte!« Vratar je nenadoma odložil svoj vivček, nagnil se nekoliko proti vhodu in prisluhnil. »Zeleni križ je, poznam ga po trobilu. Zopet bo delo!«

Vratar ni bil še skoraj izgovoril stavka, ko je že zavozil avtomobil v vežo, tja do levega hodnika, po katerem so nosili nove bolnike ali v opazovalnico, kjer so jih preiskali zdravniki in jim določili oddelek, ali pa v nujnih slučajih naravnost v operacijsko sobo.

Vratar in za njim boječe Skalar sta stopila bliže.

Velika vrata na zadnji steni avtomobila so se odprla in iz voza so priskakali trije: dva s čepico, opremljena z znakom zelenega križa, tretji je bil kmečki delavec.

V levem predelu je ležalo na nosilnici truplo. Glava je bila za silo obvezana.

Vratar se je doteknil s prstom uslužbenca, prav ko je ta potegoval iz voza nosilnico, dvignil sunkoma glavo in ga s to nemo kretnjo povprašal po bolniku.

Uslužbenec je razumel to nemo vprašanje in odgovoril naglo: »Urednik Novak.«

Šele na te besede in ko sta bila uslužbenca, že postavila nosilnico na tla, si je ogledal vratar natančneje novega gosta. Sredi povojev in obvez je spoznal Novakov obraz. Novaka je kajpada poznal. Kako bi ga tudi ne bil? Glavni urednik tako priljubljenega in razširjenega dnevnika, kakršen je »Jutranji list«, je pač oseba, ki jo mora poznati v mestu vsak, kdor se prišteva inteligenci.

»Hudo?« je vprašal vratar, ko sta dvigala uslužbenca nosilnico, da jo poneseta v prvo nadstropje.

»Precej,« sta odgovorila oba. Ves ta čas je stal delavec, ki se je bil pripeljal z avtomobilom ko lipov bog ob steni. Čakal je, sam ni vedel česa. Vratarju se je takoj posvetilo v glavi. Poznal je navado, da pripeljejo tudi osebe, ki bodo znale dati oblastim potrebne podatke, zato je stopil k njemu in ga peljal v pisarno.

Pavlin ni vedel mnogo povedati. Šel je po končanem delu preko polja. V strugi potoka Sušnika je našel na kamnih ležeče truplo. Ko blisk je pohitel k prvi hiši, izposodil si kolo, frknil na njem v opekarno, odkoder so telefonično poklicali iz mesta rešilni voz. Ranjenec, ki ga ni poznal in o katerem je šele od uslužbencev zvedel, kdo je, je ležal nezavesten. Uslužbenca sta Novaka obvezala, spravila ga na voz in z njimi je moral tudi on. Drugega ne ve povedati. Sumljivega ni videl ne slišal nič. Pavlin je podpisal izjavo in odšel.

»Kako se je že pisal oni bogatin, gospod upravitelj? Čul sem njegov priimek, a si ga nisem mogel zapomniti,« si je izmišljal vratar, da bi zvedel od upravitelja manjkujoče podatke.

»Tu je njegova posetnica, a jaz je ne znam pravilno prebrati. John Whilidge, butcher, Chicago. Angleško mora biti. Čudim se, da pozna mož s tako ameriškim priimkom naš jezik.«

»Američan je torej, milijonar kajpada, večkratni milijonar prav gotovo. In njegova žrtev?«

»Niso mi še prinesli listin v shrambo. Ena izmed prič je trdila, da je trgovski potnik z zelo čudnim priimkom.«

Vratar se je vrnil k znancu Skalarju, ki ga je čakal na klopi, in mu povedal še neznane podrobnosti.

»Kaj, ali ni zanimivo? Pa ste malo prej trdili, da se ne pretegnemo in da počiva nesreča. V teku pol ure kar dve nesreči,« se je hvalil vratar, »in še kake osebe! Eden najpremožnejših ameriških bogatinov, znameniti potnik, ki ga gotovo pozna vsa dežela, in urednik Novak, čigar članke berejo na najvišjih mestih. Česa vsega mi ne zvemo!« Z vsako besedo se je vratar bolj razgreval. S svojim izvajanjem je hotel podčrtati veliki pomen bolnice, a tudi vlogo, ki jo vrši on kot neločljivi del vse ustanove.

To so tiči, si je mislil Skalar in vteknil ugaslo cigareto, ki je ni mogel pokaditi, v tobačnico, človek bi si skoraj želel priti v tako znamenito in izbrano družbo.

»Gospod France, je li kaj novega tu pri vas?« je nagovoril novo došli gospod vratarja in ga prijateljski potrkljal na ramo.

»Dober dan, gospod Lenček! Danes jih bo novic kar za dva stolpiča. Oprostite, da skočim v prvo nadstropje še po eno ime. Takoj se vrnem,« in vratar je odbrzel.

»Z dovoljenjem!« Lenček je sedel, poleg Skalarja na klop, vzel iz žepa beležnico in se pripravljal, da si bo zapisoval podatke.

Preden sem mu dovolil, je že sedel, je razmišljar Skalar. Niti najmanj se ne zmeni za me, ki sem vendar upokojen državni uradnik. Kako domač in prijazen je bil pa z vratarjem? In kaj je vratar? V štirinajstem letu si je zlomil nogo, prišel v bolnico, ostal v nji in se povzpel do vratarja. Če bi si ne bil zlomil noge, kdo ve, kaj bi bilo še z njim?

Kmalu se je prikazal vratar. Uspeh njegove poti mu je lesketal iz oči. »Sedaj imam vse. Ste pripravljeni, gospod Lenček? Smem začeti?«

Vratar je pripovedoval počasi in važno vse, kar je videl, slišal in celo, kar si je sam predstavljal.

»John W-h-i-lidge,« je ponovil črke Lenček, »angleški priimek, izgovori se nekako Huajlič. Pravite, da je milijonar iz Chicaga?«

»Kaj milijonar,« se je razvnemal vratar, ki je še vedno videval pred sabo živo sliko, kako je trosil suhač iz Amerike tisočake in stotake, »miljarde premore, hiše z kdo ve koliko nadstropij!«

»Kaj neki mora pomeniti njegov posel butcher?« se je zamislil Lenček. »Sem jo že pogodil! Chicago slovi po vsem svetu radi svojih klavnic. Skoraj gotovo si je bil Hvalic pridobil svoje bogastvo s prašiči. Napravimo kratko malo: nekronani kralj ameriških praščarjev in klavničarjev v Chikagu.« »Kako lepo: nekronani kralj ameriških praščarjev!« se je zavzel Skalar in odpustil radi te besedne lepote Lenčku vse omalovaževanje in preziranje do njegove osebe.«

»Zvedel sem tudi, kako se piše ponesrečeni kolesar. Krištof Kolumb.«

»Ni mogoče!«

»Strežnica mi je povedala. Zdravniki so pregledali listnico in dobili v njej oblastveno dovoljenje za uporabo motornega kolesa, glasečo se na Krištofa Kolumba.«

»Sedaj pa k drugi novici!« Vratar je umolknil, kakor bi ji s tem pripravljal spodoben sprejem. »Urednik Novak ima razbito glavo.«

»Novak? Naš člankar?« je poskočil Lenček s klopi. »Nesrečnež, in tega mi niste prej povedali?«

»Šampanjec pride vedno zadnji na mizo.«

»Ne mučite me! Kaj je z njim?«

»Sedaj se vrši operacija, oba, Novak in Kolumb, ležita na mizi, vsi zdravniki so pri njih. O uspehu operacije vam lahko sporočim pozneje telefonično, če želite, gospod Lenček, da pride še v jutrišnjo, nedeljsko številko. Obema bo menda treba odkriti lobanjo», mi je povedala strežnica.

Pri teh besedah se je stresel Skalar, kakor bi že» čutil črepinsko dleto na svoji glavi, poklonil se obema in jo mahnil proti domu. V mislih je pa slovesno preklical svojo željo, ki ga je bila malo prej obšla, da bi namreč prišel v tako znamenito in izbrano družbo.

Prve uganke

Prostorna svetla soba.

Bele, z oljnato barvo prepleskane stene. Visoko okno, pred katerim so se spuščale dolge bele zavese s čipkastimi vložki skoraj do poda. V kotu poleg okna velika bela omara. Pleten stol. Železna, belo pobarvana postelja. Omarica. Nizka počivalnica z vzglavnikom. Ob drugi, nasprotni steni umivalnik, zopet ves v belini.

Mimo padajočih zaves se je prikradel v sobo solnčni žarek, ogledoval se koketno nekaj časa v zrcalnem glaju bele omare, smuknil z njenega roba na zid, plazil se počasi preko stene, skočil na blazino, vzpenjal se oprezno po obvezi in se slednjič srečno pritipal do zaprtega očesa. Bolnik se je zbudil. Pogledal je po sobi in se takoj zavedel, kje je.

Še vedno torej v bolnici. Glava tiči še vedno v obvezah, toda iz nje je že izginila topa svinčenost, ostalo je le še rahlo ščemenje. Odkar se je bil zbudil pred dnevi iz omotičnega, brezčutnega ždenja, se mu je vrnil tudi spomin in porajati so se mu začele vsakovrstne slike. V takih trenutkih je bolnik najrajši zatisnil oči, da niso motili zunanji vtisi njegovega notranjega doživljanja.

Lepe črne oči se mu smejejo, roka sega po nageljnu na prsih in mu vtika cvetlico v gumbnico. Nagelj gori ko ljubezen. Z dvojnim plamenom, plamenom v gumbnici in plamenom v srcu, stopi iz hiše, iz vasi, da premeri v brezmejni prirodi velikost svoje nenadne sreče. Prepeval bi, neizpeti napevi ga davijo; vriskal bi, neizproščeni glas se mu nabira v prsih in jih grozi raznesti. Osat ob cesti postaja roža in vrabci se izpreminjajo v slavce. Vsa priroda je postala lepša, mikavnejša. Mera v času in prostoru je izginila. Ure in ure bi hodil, nič bi ne čutil utrujenosti. Kako slikovito so razvrščeni celo kamni v posušenem potoku! — Slika je izginila.

Po kosilu. Dekla Slavka odnaša krožnike. »Kaj deš, dragi Hilarij, ali bi ne bilo dobro, če dava prebarvati hišo in pobeliti pivnico? Vreme je ugodno.« — »Sosed Luka je bil davi pri meni, poprosil me dveh stotakov, za davke mu bosta. Kaj deš, možicelj ali mu jih posodiva?« Slavka prinaša skodelici s črno kavo. »Tinče na Križadi prodaja senožet. Prisojna reber ko nalašč za vinograd. Nasadili bi vanj modro frankinjo. Kaj deš, ljubi mož, naj jo li kupiva?« — »Zopet sem zalotila, kako je pretepal hlapec Jože konja. Sirovina je, nepoboljšljiva. Kaj deš, Hilarček, ali mu odpoveva službo?« — Slika je izginila.

Bolnik je vstal s postelje in se začel opravljati. Zlezel je v rokave ohlapne halje in se čudil, kako ga je bila zdelala operacija. Trebušček je izginil, kakor bi mu ga bili odrezali na operacijski mizi. Nič ne de, nobene solze ne potoči za njim, ga vsaj ne bo oviral, ko bo stregel svojim in Nežikinim gostom. Ne bo več sopihal in hreščal navkreber kakor kak star kovaški meh. Celo bolezen ima svoje dobre strani. Nekateri pijejo zoper debelost vodo iz posebnih vrelcev — voda iz Marijinih Lažen uživa svetovni sloves — zdravljenje traja mesece in leta, medtem ko dela potok Sušnik vse drugačne čudeže. Izpodrsne se ti v njegovi strugi, ti se pa iznebiš brez vode in brez zdraviliščnih pristojbin trebuščka.

Bolnik je pritisnil na gumb nad vglavjem viseče lesene hruške in kmalu se je prikazala na ta poziv sestra Klara med vrati.

»Sestra Klara, čutim se sedaj že toliko krepkega, da lahko tvegam majhen izprehodič po vrtu. Saj zdravniki so mi ga, kakor ste mi pravili, dovolili že pred dvema dnevoma, toda. doslej mi ni ugajalo vreme.« Bolnik si je natikal copate na noge.

»Danes se vam ni ničesar bati,« je dejala sestra Klara. »Izdam vam, da sta oba zdravnika-kirurga zelo zadovoljna s potekom vašega zdravljenja. Priporočam vam pa, da vzamete ogrinjačo, kajti zrak bi vam vkljub solncu znal škoditi. Ha, ha, ha!« in sestra Klara se je nenadoma na ves glas prav prisrčno zahahljala.

»Zakaj se smejete?« jo je boječe ves zbegan vprašal bolnik in se vsega pregledal, da izsledi na sebi povod njenemu smehu. »Grdo je od mene, a jaz se ne morem premagovati,« se je silila setra Klara k resnobi, »vem, da je to navada, telesna razvada, da ne morete nič za to, toda videti, kako pomežikujete pri resnem obrazu in še resnejšem razgovoru z desnim očesom, je le presmešno. Prve dni me je vaše pomežikovanje žalilo, ko sem pa spoznala, da je to neozdravljiva navada in da se ne skriva za njim nobena predrznost, sem vam odpustila ne-nameravano žalitev.« »Jaz da bi pomežikoval z desnim očesom?« se je začudil bolnik. «To je vendar nemogoče! Še nikdar mi ni nihče kaj takega očital, a tudi jaz nisem še opazil kaj takega, čeprav se opazujem tako rekoč že štirideset let.«

»Tako je, kakor sem rekla, gospod Kolumb!«

»Poslušajte, sestra Klara, sedaj slišim že drugič iz vaših ust Kolumb. Prvič sem menil, da se vam je zareklo. Kaj mislite s tem Kolumbom?

V katerem oziru naj bi sličil jaz prav za prav Kolumbu?«

»Vendar ne boste trdili, da niste gospod Kolumb!« se je zavzela sestra Klara. Njene besede niso dopuščale nobenega ugovora, zvenele so tako prepričevalno, da je bolnik umolknil.

Čudna misel mu je šinila v glavo. Kaj ko bi bilo pomežikovanje posledica operacije? Toda Kolumb? Kam naj spravi Kolumba?

»Že trikrat sta bila tu dva gospoda,« je omenila sestra Klara, hoteč obrniti razgovor v drugo smer, »starejši in mlajši in povpraševala, če vas lahko zaslišita. Odvrnila sem, da je še prezgodaj, tudi sekundarij je mnenja, da ne sme nihče nadlegovati bolnika, dokler ni popolnoma okreval.«

»Zasliševati? Ali ste slišali prav to besedo? Zaslišujejo navadno le sodniki in varnostne oblasti.«

»Prav to besedo so rabili!« »Ni mi znano, da bi bil dal jaz kdaj povod kakemu sodnijskemu koraku. Skoraj gotovo bo kaka pomota.«

»Oblasti se zanimajo za vsako nesrečo, iščoč krivcev.«

»In sta rekla, da se vrneta?«

»Črez teden dni!«

»Poslušajte, sestra Klara, ali ni po meni ves čas nihče povpraševal, ali ni bilo nobenega od časnikarjev?«

»Sem gori ni bilo nobenega. Mogoče so se obračali obiskovalci do vratarja, do upravitelja, obrnili, so se mogoče kar naravnost do zdravnikov samih, a k meni ni prišel nihče. Za vas in vašo bolezen se zanima le neki bogat gospod, za druge ne vem.«

»Ali ni prišla neka gospa bolj majhne in krepke postave v bolnico povpraševat po meni?«

»Vidite, kako lahko bi sedaj krivo tolmačila vaše pomežikovanje. Marsikaj bi sklepala o dami, ki ste jo pravkar omenili, in o vas.«

»Ne, ne,« se je branil bolnik in vsa kri mu je udarila v lica, »moja sorodnica je, posestnica iz bližnjega trga. Ker pa je nisem bil obvestil o nezgodi, tudi ona ni mogla vedeti zanjo.«

»Saj so tukajšnji listi na dolgo in široko popisali ves dogodek. Ko palec debele črke so bile v naslovu. Ne verjamem, da je komu tista vest ušla. Sicer pa ni bilo tu nobene dame.«

»Nič ne de!» je odvrnil bolnik malomarno, toda s tako žalostnim glasom, da se je sestra Klara nehote zasmejala, ker je bil bolnik istočasno pomežiknil z očesom.

Čudna, dotle neznana čuvstva so navdajala bolnika, ko je stopal počasi odet z ogrinjačo po stopnicah, po hodniku na vrt. Ukana, užaljeno samoljubje, ljubosumnost, vse se je mešalo. Ni ga obiskala, ni povprašala po njem, ni se zanimala zanj, in to nekaj dni po izročitvi rdečega nageljna. Vsi njegovi upi so splavali po vodi. Upokojen je bil nedeljski natakar, še preden je nastopil službo. Kam naj zahaja, ko se je tako lepo privadil sobotnim izletom v Zajčji log, izletom, ki so mu postajali duševna in telesna potreba? Ali naj se prelevi, naj zavrže vse priljubljene navade, naj postane nov človek? Bolnik je sedel na prvo senčnato klop. Mimo njega so hodili sotrpini v dolgih belih haljah kakor strahovi iz igre »Mlinar in njegova hči«, ni jih videl. Če bi mu vsaj ne bila vžgala s podarjenim nageljnom novega upanja! Ne, ne, Nežika ni taka! In vendar je ni bilo!

Ni strpel dolgo na klopi. Ni ga veselil vrt ne balzamični vzduh, zaželel si je zopet svoje samotne sobe. Vstal je.

Zatopljen v težke misli, se ni zavedal, da stopa po napačnem hodniku, po napačnih stopnicah v desni del poslopja mesto na levo, kjer je bila njegova soba. Na vratih je opazil posetnico: Hilarij Novak, stopil v sobo, odložil ogrinjačo, sezul copate, slekel haljo in se vrgel na posteljo.

Kaj naj napravi? Ali naj ji piše? Ne, ponižati se noče. Če ni bil vreden njenega obiska, vsiljeval se tudi ne bo. Čast in ponos zahtevata to. »Gospod, kako ste prišli v posteljo?« se je oglasil ženski glas in vzdramil bolnika iz mučnih sanj.

Bolnik je pogledal osebo, ki ga je motila. Ne, to ni bila sestra Klara, to je bila nova postrežnica, ki je doslej še ni videval v svoji sobi. »Sam sem prišel v posteljo, prav sani, čutim se že precej močnega.«

»Saj vas ne povprašujem, kako ste prišli v posteljo, marveč, kako ste prišli v to posteljo?« se je vedno bolj čudila neznana strežnica. »Ne razumem vašega vprašanja. Kako sploh pridete vi sem, ali spada moja soba v vaše področje?«

»Moj bog, kaj vendar govorite, saj ta soba ni vaša!« Strežnica se je počasi odmikala od postelje, pripravljena da plane ob najmanjši nevarnosti iz sobe.

Bolnik se je ozrl po sobi. Malenkostna izprememba: umivalnik je bil primeknjen bliže k oknu. «

»Jaz sem urednik Hilarij Novak, na vratih je moja posetnica.«

»Kaj? Vi hočete biti gospod Novak, urednik Novak? Ta je pa res lepa! Sicer si pa prepovedujem, da mi pomežikujete. Pošteno dekle sem. Kaka nezaslišana predrznost! Toda — sedaj se mi že jasni. Klara mi je pravila, da ima gospoda, ki stalno pomežikuje. Vi ste torej zgrešili sobo. Tu v tem delu poslopja, je moje območje, drugi razred, jaz sem Matilda, vi ste nastanjeni v prvem razredu pri sestri Klari. V tej sobi je res bival urednik Novak, ki je že davi zapustil bolnico ozdravljen in se odpravil v okrevališče za časnikarje. Popolnoma sem pozabila odstraniti posetnico, ki smo jo nabili na vrata radi njegovih številnih gostov in obiskov. Odpravite se, popeljem vas zopet v vašo sobo, ker ta je že oddana in mora priti vsak čas novi bolnik vanjo. Oprostite, gospod Kolumb, če sem se prej razvnela in vas mogoče razžalila!« Kakor otroka je pospremila sestra Matilda bolnika do njegove sobe.

Bolnik je legel oblečen in obut na počivalnik poleg postelje. Brnelo mu je po glavi kakor pred dnevi. Kolumb, že zopet gospod Kolumb! Prej sestra Klara, sedaj sestra Matilda. Koga in kaj neki označujejo s Kolumbom v tej bolnici? Najlepše je še to, da je bil on, ki leži pravkar na počivalniku z zavezano glavo, že davi zapustil bolnišnico, ozdravljen sicer, a potreben nadaljnega počitka in posebne nege, da popolnoma okreva. Ta podvojenost njegove osebe, ali ni to kaka posledica operacije? Možgani so delikaten telesni organ. Kdo naj temeljito prouči vse njihovo delovanje in vzročnost raznih motenj?

Bolnik se je obrnil v zid. Toda ne, kje naj bi bila v tem slučaju duševna motnja? On leži v bolnici in sicer v sobi prvega razreda, v območju sestre Klare, zato se pa ne more istočasno voziti v zdravilišče. Kdor trdi kaj takega, ni zdrave pameti. Če ga je bila sestra Matilda že davi — kako se ji je mudilo — poslala na okrevanje v poseben dom za časnikarje, se moti ona. Nastal je čuden slučaj. On je padel na glavo, ranil se, potresel si mogoče možgane, vsekakor do operacije je prišlo, posledic tega padca pa ne nosi on, nosi jih tuja oseba, sestra Matilda iz drugega razreda. Pri tej ugotovitvi je bolnik utrujen zaspal.

Zdravniški posvet

Primarij dr. Volčič je bil pravkar pregledal bolnike v svojem oddelku in se vrnil v knjižnico. Zamenjal je službeno haljo z jopičem, zvil si cigareto in že so se dvigale prosojne meglice proti stropu.

Po takem pregledu se je primarij tu pa tam rad pomudil kake pol ure v knjižnici, posebno ko so morali dospeti po njegovem računu novi listi in strokovno-medicinske revije. Ob takih prilikah se je zanimal tudi za to, kake knjige si izposojujejo njegovi bolniki, in iz seznama, ki ga je vodil lekarničar, je spoznaval mnogo in povzemal lastnosti, narav in značaj svojih bolnikov. Tu v knjižnici se je večkrat razvil med zdravniki zanimiv razgovor o kakem posebnem slučaju. Tudi magister, ki je imel lekarno tik knjižnice in postal prav radi tega njen oskrbnik, je stopil zdaj pa zdaj, če mu je dopuščalo delo in kadar je zaslutil kakega gosta, v sosednjo sobo.

Toda to pot se primarij ni zmenil ne za liste ne za časopise. Že po nekaj potegljajih iz cigarete je stopil do omare, ki je hranila samo znanstvene knjige, pregledal z veščim očesom z zlatimi črkami naznačena imena pisateljev in naslove posameznih knjig in že je z vidnim zadovoljstvom potegnil iz dolge vrste precej debelo knjigo. Primeknil je fotelj k oknu, sedel vanj in vsebina članka, ki se je vanj potapljal, se ga je bila tako polastila, da ni opazil, kako je lekarničar že dvakrat odprl vrata in jih, videč zatopljenega primarija zopet zaprl in kako je dogorevala na pepelniku njegova cigareta, prepuščena svoji usodi. Šele pozdrav dr.-ja Svetka, ki se je tudi že vračal s pregleda, je zdramil primarija iz zamišljenosti.

Medtem ko je sedel dr. Svetek k mizi, izbral si izmed listov najbližjega, je primarij zaprl knjigo, vstal in začel hoditi po sobi gori in doli.

»Zdi se mi, da smo bolnika iz sobe št. 3. drugi razred le prehitro izpustili,« je prelomil primarij molk, ne da bi se bil ustavil v svoji hoji. »Saj se še spominjate, gospod kolega, operacije, čakajte, kdaj je že bilo, jaz še nisem bil šel v letovišče, sedaj sem pa tudi že dva tedna zopet v mestu, moralo je torej biti tako-le v sredini junija meseca. Bilo je nekako proti večeru, ko smo imeli na operacijski mizi dva ranjenca. Na srečo smo bili vsi trije v zavodu. V obeh slučajih prebita lobanja, poškodbi, ki nista dopuščali odlašanja operacije. Potrebna je bila trapanacija, čiščenje možganovine vseh morebitnih kostnih odcepov in izpiranje ranjenega mesta. Z združenimi močmi smo premagali tudi te težkoče. Operaciji sta izvrstno uspeli — bili sta moja šestnajsta in sedemnajsta te vrste — in kot kirurg sem bil v resnici zadovoljen. Rane so se zdravile normalno, zapletka, komplikacije ni bilo nobene, treba je bilo edino le čakati, da preboli telo nenaravno poseganje kirurškega rezila v njegov ustroj. Ko sem se vrnil z dopusta in se zopet zavzel za svoje bolnike, posebno za one, ki so bili prišli v dotiko z mojim nožem, sem, opazil pri ranjencu soba št. 3. drugi razred...«

»Urednik Novak,« je pripomnil dr. Svetek.

»Da, pri uredniku Novaku,« je nadaljeval, primarij, ustavil se in sedel na prazen stol blizu tovariša, »sem opazil marsikaj, kar me je začelo skrbeti. Doznaval sem, da ne pozna svojih stanovskih tovarišev, sourednikov, da vika osebe, s katerimi se je bil pobratil že pred davnim časom, tako da mu je moralo preiti pobratimstvo že kdaj v kri in meso, in da se ne zanima prav nič več za svoj prejšnji poklic. Po mojem mnenju je to poseben slučaj amnezije. Novak ni izgubil vsega spomina, marveč le en del in sicer oni del, ki obsega njegov poklic in kar je s poklicem v zvezi. O svetovni vojni je vedel mnoge podrobnosti, zemljepis, računstvo, živalstvo je poznal, le ko sem ga vprašal o krtačnih odtisih, po petitu, po borgisu, po korekturah, po izrazih torej, ki se rabijo v časnikarskem poklicu, ni vedel ničesar in mi je hotel takoj povedati šaljivo pripovedko, kakor bi hotel z njo prikriti svojo nevednost. Delna amnezija. To je prvi tak slučaj v vsej moji dolgoletni praksi.«

Primarij je nekoliko pomolčal, da si zvije novo cigareto.

»Bavil sem se že s tem,« je nadaljeval po kratkem odmoru, »da pošljem Novaka kot predmet proučevanja kakemu strokovnjaku-psihijatru. Jaz sem kirurg in nimam potrebne prakse za zdravljenje duševnih motenj. Ker so pa silili njegovi stanovski tovariši, naj gre v časnikarsko okrevališče, češ, mi plačujemo za to ustanovo prispevke, naj se vsaj eden izmed nas okoristi pravice do brezplačnega zdravljenja, in ker je potegnila z njimi tudi bolniška blagajna, sem se slednjič vdal in privolil v njegovo premestitev. Da razbremenim vsaj nekoliko svojo vest, sem priporočil v daljšem pismu ravnatelju tistega Časnikarskega doma Novaka njegovi posebni skrbi in ga prosil, naj mi sporoči podrobnosti, ki bi me utegnile zanimati kot zdravnika. Tolažim se s tem, da izvira Novakova delna amnezija iz lokalnega obolenja možganov pod operiranim mestom in da izgine, kakor hitro okrevajo možgani.

Kaj menite, gospod kolega, k slučaju urednika Novaka?

»Popolnoma se strinjam z vami, gospod primarij,« je pritrdil dr. Svetek. »Na žalost moram priznati, da sem se zanimal pri tem bolniku le za rano kot posledico padca in operacije. Tudi jaz sem v prvi vrsti kirurg. Na posledice, ki bi jih utegnil imeti padec za bolnikovo duševno in umsko delovanje, nisem mislil, to pa iz enostavnega vzroka, ker nisem bil nikdar opazil pri njem nobene najmanjše nerodnosti. Pametno je govoril, logično odgovarjal, če se je pa spomnil pri vsaki deseti besedi na kako šaljivo in dovtipno pripovedko, ni to še nobena blodnja, ki bi spadala v psihijatrijo. Povedali so mi, da ni imel bolnik Novak pred padcehi nikakega talenta za pripovedovanje poštenih in opolzlih smešnic. Talent je že imel, tako si jaz razlagam, toda talent je še spal v njegovi podzavesti, bil je latenten in ga je šele padec zbudil k delovanju.«

»Moj poklon, gospoda!« je pozdravil dr. Živec svoja tovariša stopivši v sobo, da ju nadomesti, ker se je bila njuna popoldanska služba že končala. »Je kaj posebnega?«

»Pravkar sva se menila z gospodom Svetkom,« je odgovoril primarij, ki so se mu poznale na obrazu še vedno resnobne poteze, »kako se zna pripetiti, da izgubi človek le neki del spomina. Obravnavala sva Novakov slučaj.«

»Aha, Novak, novinar v drugem razredu,« je posegel vmes dr. Živec. »Tudi jaz sem bil šel gledat to čudo. Naslikali so mi ga kot pametnega, resnega, razsodnega in umerjenega gospoda, ki se je po padcu prelevil v šaljivca, prav za prav v burkeža prve vrste. S tisto o Židu Aaronu in njegovi tašči Rebeki mi je postregel že prvo minuto. Nekateri postanejo po takih nezgodah žalostni, otožni, sitni, no, Novak si je bil izbral boljši del. Blagor mu!«

»Že nekaj dni se bavim,« je omenil primarij, kažoč pri tem na zaprto knjigo pred sabo, »s tozadevno literaturo, toda doslej še nisem naletel na podoben slučaj. V kolikor poznam samega sebe, mi Novak ne bo dal miru in marsikatero uro bom presedel radi njega pri knjigah in razpravah. Zato smo pa lahko z drugim bolnikom tem bolj zadovoljni.«

»S Kolumbom,« se je nasmehnil dr. Svetek. »Ne vem, kako to, da postajam vedno dobre volje, ko slišim njegov priimek. Na mnogo čudnih priimkov sem že naletel v svojem življenju. Kolumb pa vsekakor prednjači s svojo izvirnostjo.«

»Naj razjasnim, gospoda, kako je prišel naš bolnik do tega priimka. Po njegovi pripustnici smo zvedeli že pred operacijo, da je revež, ki ga je bil tako neusmiljno odbil avtomobil, Krištof Kolumb, rojen dne 12. oktobra meseca leta 1892. v Novem dvoru. Najprej sem dal po upravitelju naznaniti tovarni, pri kateri je bil nastanjen kot potnik in ponudnik, kaj se je bilo zgodilo z njenim uslužbencem. Ne morda radi povrnitve stroškov, saj so bili vsi naši stroški, kakor veste, popolnoma kriti že takoj v začetku deloma z vsoto ki jo je dal Američan na račun, deloma z njegovim jamstvom, da gre zdravljenje izključno in samo na njegov račun. Pozneje sem prosil sam županstvo v Novem dvoru, naj blagovoli sporočiti sorodnikom, da se je Kolumb ponesrečil in da se zdravi sedaj v naši bolnišnici. Da bi bili sorodniki zvedeli po časopisih za njegovo nesrečo, sem dvomil, kajti našega dnevnika gotovo ne prebirajo v tako oddaljeni pokrajini. Pred dnevi sem dobil od županstva obvestilo, da nima Kolumb nobenega sorodnika, ker je najdenček. Novorojenčka so bili pobrali pred občinsko hišo prav 12. dne meseca oktobra leta 1892, ko je praznoval ves svet četrto stoletnico odkritja Amerike. Odtod torej njegov priimek in njegovo ime «

»Kako se vse lepo ujema,« se je pošalil dr. Svetek, »za hvaležnost, da je odkril Ameriko, ga povozi Američan.«

»Američan, naš rojak Hvalic, ki je v tujini poameričanil sebe in svoj priimek v Whilidge, Huajlič, poštenjak, klobuk z glave pred njim! Ugotovilo se je po pričah, da je zagrešil Kolumb sam svojo nesrečo, vkljub temu skrbi Hvalič zanj, da bi rodni oče ne mogel bolje skrbeti. Zanima se zanj in ko sem govoril pred nekaj dnevi z njim, mi je zaupal, da namerava ustanoviti v naši bolnici tri brezplačna mesta za žrtve novodobnega vozila, toda le, če ozdravimo Kolumba. Ko zapusti Kolumb ozdravljen bolnišnico, položi Hvalic potrebno glavnico na banko.«

»Če je postavil tak pogoj,« je dejal prepričevalno dr. Svetek, »potem ne more uiti našemu zavodu blagodušna ustanova gospoda Hvalica-Rana se je sicer pri Kolumbu počasneje celila kakor Novakova, toda sedaj že vstaja naš Benjaminček in solnce in zrak pospešita, kar je ovirala zaprta soba. Da se povrnem k že omenjeni ustanovi, bi bil skoraj za to, da bi imenovali tiste tri ustanovne postelje po Kolumbovih karavelah, s katerimi je odkril Ameriko, in sicer Santo Mario, Pinto in Nino. No, kaj pa tako zamišljeni, gospod kolega Živec?« se je obnil dr. Svetek do svojega tovariša. Kar nenadoma vas je minila dobra volja. Pa ne, da bi potrebovali zdravniške pomoči!«

Dr. Živec je stal ves čas naslonjen na predalnik in zrl srepo pred se. Ko je udaril njegov priimek na njegovo uho, se je prisiljeno nasmehnil, zinil pa ni nobene.

»Že dvakrat sem trkala, a nobeden se ni odzval.« Med vrati je stala sestra Matilda. »Oprostite, če motim! Zadovoljna sem, da sem vas dobila še tu, gospod primarij. Prišla sem vam pravit, da sem dobila pravkar v Novakovi, od davi zapuščeni postelji in sobi gospoda Kolumba, ki se sprva ni hotel spraviti ne iz postelje ne iz sobe, češ, da je on urednik Novak. Črez čas se je pa dal mirno in brez obotavljanja odpeljati v svojo sobo, kjer sem ga izročila sestri Klari. Ker ste mi zabičali, naj vam takoj javim vsako posebnost, sem to tudi sedaj storila. Moj poklon, gospodje!«

Vest se oglaša

Dr. Živec je sedel pred kavarno. Natakar je bil položil predenj, poznavajoč njegovo navado, sveženj ilustrovanih listov. Toda gostu ni bila do slik. Obračal je brezbrižno in nepazno strani, drugo za drugo, toda oko ni obviselo na nobeni sliki. Zdaj pa zdaj je splaval njegov pogled po trgu. Ljudi je bilo malo, na nasprotni strani, v senci velike cerkve sta čepela dva avtomobila in potrpežljivo čakala, da ju kdo najme. Trgu se je poznalo, da je vladal avgust z nepopustljivo silo. Dijaštvo na počitnicah, vojaštvo na vajah, precejšnji del meščanstva ob morju ali v hribih, ostali se pa še niso upali na prosto in so nestrpno čakali hladnejših večernih ur.

Zdravnik je postajal vedno bolj nemiren. Naveličal se je slik in listov. Prazni ustnik je nervozno premetoval po ustih, češče je pogledoval na uro. Očividno je pričakoval koga, ki je zakasneval.

Slednjič je uzrl Živec gospodično, ki je krenila iz stranske ulice na trg in se bližala z naglimi koraki kavarni.

»Oprosti, Julče, da nisem bila točna,« se je hitela opravičevat, »srečali sva se z gospo Staretko in nisem se ji mogla iztrgati, saj jo poznaš, kaj ne, da ni nikdar konca njenim novicam in njenim vprašanjem.«

»Že prav, Rezika, da si le prišla. Najin načrt sem med tem nekoliko izpremenil. Veš, ne ljubi se mi danes v kino, naj igrajo še tako pretresljivo dramo. Zahotelo se mi je proste narave. Zato predlagam, da se popeljeva v mestno okolico. V dveh urah, ko se konča predstava, sva že zopet nazaj v mestu. Danes bi ne mogel strpeti sredi štirih sten. Moram se razvedriti. Zato pa ven, ven!« »Kaj ti je, Julče?« Sočutno je pogledala Rezika svojega zaročenca. »Že takoj sem opazila, da se ti je moralo kaj pripetiti. Tvoje oko je zastrto, tvoj glas izdaja neko notranjo bol. Sedaj še želja po razvedrilu!«

»Nehaj, Rezika, z diagnozo. Nič mi ni, da si ne boš toliko belila glave! Sicer, kakor veš sama, ni človek vedno pri volji.«

»Nekaj torej vendar priznavaš!«

»Seveda, dragica, priznavam, a ne tega, kar bi ti rada. Priznavam, da si srčkana.«

»Če bi ti vedel, Julče, kako malo ti pristoja danes ljubeznjivost! Nekaj ti je! Mene ne ukaniš z laskanjem in sladkanjem!«

Živec je plačal natakarju, dal z iztegnjeno roko znamenje krmitelju onkraj trga in že je pri-polzel avtomobil naravnost pred kavarno. »V Zajčji log!« je ukazal zdravnik.

Avtomobil je švignil iz mesta in brzel po skoroda prazni cesti, da so prihajale Živcu med potoma često na misel one ustanovne postelje bogatega Hvalica, ki jih je bil že krstil njegov tovariš Svetek pri včerajšnjem razgovoru in ki bodo namenjene avtomobilskim žrtvam. Prav oddehnil se je, ko se je ustavilo vozilo črez nekaj minut pred gostilno »Pri treh lipah«.

Kmalu nato sta sedela na vrtu pri Završnici pod košato lipo.

»Kako lepo je tu!« se je vnemala Rezika. »Dobro si jo pogodil in hvaležna sem ti. Človek bi si skoraj ne mogel misliti, da se lahko naužije lepote in zdravja tako blizu mesta. Prav nič bi se ne čudila, če bi sedaj priskakljala iz onegale gozdička kaka srnica in se nekoliko popasla po travniku. Ali ne slišiš siničic? Le pomisli, Julče, kako bi se midva sedaj potila v kinu vkljub vetrilom! Nekoliko mi je sicer le žal, da nisva šla k predstavi. Zofka mi je pravila davi, da se je sinoči trikrat zjokala. Greta Garbo je bila baje naravnost neprekosljiva v svoji vlogi Julče, ne naročaj za me ne vina ne piva, mlečno kavo bom s koščkom domačega kruha. Kaka idila! Poglej tam pod stopnicami, kako srčkano se igra pes z mačko. Zakaj pa ti tako molčiš, Julče? Kaj ne, da mi poveš svojo tajno, da si razbremeniš srce, saj poznaš pregovor, po katerem se zmanjša bol, ki jo deliš z zaupno osebo. Nisem radovedna in ne prihajaj mi z žensko radovednostjo! Jaz ti hočem le pomagati in, če ni drugače, trpeti s tabo. Govori vendar!«

»Saj prej nisem utegnil!« se je opravičil Živec. »Jaz pa poznam drug pregovor, ki trdi, da zve vsa vas za tajnost, ki si jo zaupala drugi osebi.« »Meni torej ne zaupaš! Ali sem to zaslužila?« je šlo Reziki na jok. Da ni prišlo do resničnih solz, je preprečila gostilničarka, prinašajoč naročeno četrt in skodelico kave.

»Gospod doktor, ne štejte mi moje nadležne vsiljivosti v zlo,« je začela gostilničarka. »Gospodična zaročenka, kaj ne?« je pokazala na doktorjevo spremljevavko in se ji priklonila. »Me zelo veseli! Ali ne zdravite vi tudi v mestni bolnišnici? Videvala sem vas namreč večkrat tam.«

»Seveda zdravim,« je pritrdil Živec, »dobro kapljico imate, gospa, vsa čast. Kaj pa vi delate v tekem poslopju, ali imate morda kakega sorodnika notri?«

»Prihajala sem radi gospoda Hilarija Novaka.«

Živec, ki je bil položil po poskušnji kozarec na mizo, je nenadoma zopet segel po njem in izpil brez odduška vso vsebino.

»Zares izborna kapljica, gospa, v mestu ne dobite take nikjer,« je skušal Živec zasukniti razgovor in ga spraviti v drug tir.«

»Tudi gospod Novak je hvalil vince. Veste, stalni gost je bil naše hiše in njegova nezgoda me je zelo razžalostila. Oprostite!« in že je odbrzela gostilničarka, kakor bi jo klicalo kako nujno opravilo, v hišo, kjer si je skrivaj obrisala solze, ki so ji bile zalile oči in ki se jih je sramovala v družbi.

»Če ni človek povsod, jo posli brž zavozijo,« je potožila, vrnivši se k mizi. »Gorje mu, kdor ima posla s posli! Kaj menite gospod doktor, ali ozdravi gospod Novak?«

»V Časnikarskem domu, kamor se je odpravil, okreva popolnoma. Sicer je spadal v kirurgijski oddelek, torej v območje dr.-ja Volčiča in dr.-ja Svetka. Ali imate mnogo poslov?« se je trudil Živec, da napoti pomenek drugam.

»Štiri s hlapcem. Meni se pa zdi, da mu je pustil padec posledice tu notri.« Gostilničarka je pokazala s kazalcem na čelo. »Šla sem ga obiskovat, kakor hitro je lahko sprejemal obiske. Dobro sva se poznala prej, toda ko sem prišla k njemu, me je gledal, kakor bi me bil videl prvič v svojem življenju. Povedala sem mu, kdo sem, nič ni vedel o meni. Govoril je nekam čudno odsekano, izražal se je s kratkimi stavki in nič kaj izbranimi besedami. Pri slovesu me je uščipnil v lice, česar ni bil prej nikdar storil, in po tem sodim, da... Njegovo podjetnost pripisujem po temeljitem razmišljanju posledicam njegovega nesrečnega padca. Revež, kako se mi smili!«

»Prestrogi ste, gospa, v svojem izvajanju. Kam bi prišli s trditvijo, da niso normalni moški, ki so prekoračili v svoji galantnosti mejo običajne vljudnosti? Če bi se moral zagovarjati gospod Novak radi takega dejanja pred sodnijo, bi ga po mojem mnenju oprostil vsak sodnik, kakor hitro bi videl pred sabo užaljeno stranko in sicer bi ga oprostil radi nepremagljive sile.« Živec je bil opustil nadaljnje poskuse, usmeriti razgovor drugam, vdal se je, prepričan, da se ne da odvrniti gostilničarka od započetega pomenka, pri katerem vztraja s prav vaško trdovratnostjo.

»Še eno četrt, gospa, prosim!« je naročil Živec. Mogoče jo bodo opravki zadržali za stalno v kuhinji, si je mislil, ker ima že tako slabe izkušnje s posli, če pa se tudi vrne zopet k mizi, bomo govorili gotovo o čem drugem, saj o Novaku si menda nimamo nič več povedati.

»Ali je to tisti Novak, o katerem so pred časom prinašali listi tako dolga poročila?« se je oglasila po odhodu gostilničarke Rezika. »Na, pokusi, da se prepričaš sam, kako je dober šarkelj! Vprašam gospo, če dela pecivo sama doma. Blažena narava, kako tekne človeku tu zunaj vsaka jed. Še en kos šiarkeljna bom! Že vem, nekateri so hoteli vedeti, da je padel z brvi, ker se ga je bil nalezel, drugi so govorili o nesrečni ljubezni«

»Sedaj si začela še ti z Novakom!« je rahlo očital Živec. »Šarkelj je v resnici okusen, toda k vinu ne gre!«

»Nič nisem mislila, ko sem omenila Novaka,« se je opravičevala Rezika, »pa ne, da bi bil Novak kriv tvoje nevolje?«

»Kaj naj bi jaz imel z Novakom? Nič! Toliko, da sem ga poznal, kakor pač poznam vse bolnike v našem zavodu, ki niso v mojem oddelku.«

»Še nekaj sem vam hotela povedati.« Gostilničarka se je bila vrnila in prinesla s seboj poleg četrti še napolnjen kozarec. »Tega le pokusite, gospod doktor. Jutri ga nastavim. Nista še dva dneva od tega, ko sem govorila z gospodom Lenčkom. Prav pri oni le mizi je bilo. Saj poznate gospoda Lenčka. Kronist je pri «Jutranjem listu» Pravil mi je, kaj se mu je bilo pripetilo, ko je obiskal gospoda Novaka. Gospod Novak ga ni poznal. — Tvoj prijatelj, Lenček, sem! — Aha! Lenček! Čakaj, kam neki naj te denem? — Svojega kolego boš vendar poznal! — Seveda, seveda, v kateri stroki potuješ? — Gospod Lenček ni vedel, kaj naj odgovori. Slednjič mu je priznal gospod Novak, da se je bil v svojem življenju že s toliko osebami pobratil in posestril, da se ne more vsakega spominjati. Na koncu vseh koncev mu jih je začel izsipati smešnice, sedem jih je bilo samo o skopih Škotih. V resnici, mi je dejal gospod Lenček, nisem jokav, toda solze so se mi tedaj potočile po licih. Odtle ni šel več k njemu. Preveč ga je bolelo srce. Gledati prijatelja, ki mu je tako rekoč prijatelj le še po telesu. Kakor jaz je bil tudi on opazil pri gospodu Novaku popolnoma izpremenjeno izražanje. Kakor gospod Lenček tako tudi jaz nisem šla več k njemu, povpraševala sem rajši po njegovem stanju vratarja ali strežnico. Povejte, gospod doktor, odkritosrčno, iskreno vas za to prosim, svoje mnenje!«

Živec je pokušal ves čas, ko je pravila gostilničarka Lenčkov dogodek, še ne nastavljeno vino, dokler se ni bil dopokusil do dna. Pri zadnjem požirku mu je dehnila lepa misel v glavo. Čakaj, sedaj ti preide gostilničarska radovednost po Novaku in njegovi usodi.

»Veste, gospa, subjektivno vzeto je ta amnezija v temporalni relaciji interimna, v agresivni lokalna. Patogenetični simptomi puste človeka na cedilu. Psihonozologija še ni proučila vseh eventualnosti, ki varirajo po kvaliteti možganske substance, po dinamiki lezije in po drugih esencijalnih faktorjih.«

Gostilničarka se je zahvalila in odšla. V tujski sobi se je razjokala, spoznala je namreč iz zdravnikovih besed, da ne ozdravi Novak nikdar več, kajti kogar napada toliko tujih, neznanih bolezni kakor Novaka, mora podleči, pa bodi hrust Krpanovega ali Klepčevega kova.

»Kaj meniš,« je vprašala Rezika, »da te je gospa razumela?«

»Ne verjamem,« se je oddehnil Živec. »Sicer me je vprašala po mojem mnenju in jaz sem ji ga dal v izvirniku, ker sem vedel, da je vsak prevod smrt izvirniku. Novaka sem za danes, upam odstavil z dnevnega reda.«

»Vidim, da me ne ljubiš več. Oh, kako sem nesrečna!« je vzdihnila Rezika in ne popolnoma zamorjeno hlipanje je naznanjalo deževno vreme. »Čemu nenadoma, solze, Rezika, kaj neki sem ti napravil? S tujkami nisem povedal nič hudega. Tolažil sem, da je to le začasna motnja.«

»Torej ni...?«

»Ne vem še! V prvi vrsti je pa zdravnikova dolžnost, da tolaži. Za me se nikar nič ne boj! Nič posebnega mi ni. Neprilika, ki je tesno združena s poklicem. Ali ti zadostuje ta moja izjava? Imenitno, saj se že smeješ! Že pride čas, ko ti razjasnim tudi to zadevo!«

Spoznavaj samega sebe

»Skrbi in misli še za zdravega človeka niso. Črez rame z njimi! Sicer sem se že popolnoma pomiril glede vas. Ko sem zvedel predvčerajšnjim od sestre Matilde, da ste bili zlezli v tujo posteljo, sem se že zbal, da se je ponovil slučaj amnezije. Na srečo se kaj takega od tedaj ni več ponovilo, vsaj sestra Klara mi ni vedela nič posebnega povedati, zato mirno lahko sklepam, daje vsaka nadaljnja bojazen nepotrebna. Če pojde po sreči, nas zapustite v dobrih desetih dneh in nobenemu se ne bo niti sanjalo, da ste bili trčili z avtomobilom, če mu tega ne boste sami povedali. Vaši prošnji, da bi smeli v našo knjižnico, ne morem ustreči, saj spoznate vendar lahko sami, da bi vam razmišljanje nikakor ne bilo v korist. Že vem, spravili bi se radi nad medicinske knjige, kdo ve, po katerem pojasnilu vas je želja, a pri tem se niti ne zavedate nevarnosti, da utegnejo napraviti znanstvene knjige iz nestrokovnjaka prav navadnega hipohondra. Če prav želite, vam jaz sam pojasnim, karkoli hočete.«

Primarij dr. Volčič je držal ves čas bolj iz navade ko iz potrebe za žilo bolnika, ki je ležal oblečen v bolniško haljo na počivalniku. Videlo se je, kako dobro mu je dela zdravnikova skrb zanj, ki se mu je javljala s tako prijaznimi nasveti kakor z očetovsko-milo prepovedjo.

»Ker ste že tako prijazni, gospod primarij,« se je osokolil bolnik, »bi rad zvedel iz vaših ust, je li mogoče, da dobi človek kako razvado tako rekoč črez noč.«

»Že pojma navada kakor razvada kažeta,« je začel razlagati primarij, pri čemer si je večkrat popravljal naočnike, »da je njun hipni postanek nemogoč. Vem, kam merijo vaše besede. Za telestne navade gre, kaj ne, kakršne so n. pr. privzdigovanje ramen, mrdanje z usti, miganje z uhljem, pomežikovanje z očesom. Vse to so nehotne telesne kretnje in nimajo svojega izvora v možganih. Možgani so središče občutkov in hotnega gibanja.«

»Ne moremo torej smatrati,« se je vmešal bolnik, ki je ves čas pazno poslušal, da mu ni ušla nobene beseda, »da bi bila taka razvada posledica recimo kake možganske živčne razdraženosti.«

»Zgodi se, da se kak oboleli živec udejstvuje samovoljno,« je poučil primarij svojega ukaželnega bolnika, »toda tako udejstvovanje nima opraviti z možgani kot takimi. Ko ozdravi živec, minejo tudi te spremne prikazni. Razbral sem vam misli. Svoje pomežikovanje hočete na vsak način spraviti v zvezo s svojo nezgodo. Bodite le brez skrbi! Rane so se vam brezhibno zacelile, obrasle se popolnoma, morebitne posledice v umskem delovanju bi se bile morale tudi že pojaviti. Pomežikovanje pa ni kdo ve kaka nesreča, človeku se prvič res čudno zdi, ker sluti vedno v takih kretnjah kak skrit namen, kako neizgovorjeno misel, toda sčasoma se ljudje privadijo tudi temu.«

»Moj glas, da vas, gospod primarij, še nekoliko zadržim, mi nič kaj ne ugaja. Barvitost se mu je popolnoma izpremenila. Postal je nekam zatopljen,« se je pritožil bolnik in pokašljal ne, kaj kratov zaporedoma, kakor bi hotel s kašljem izčistiti svoj glas.

Brez pomena, malenkost, ki izgine sama črez noč.«

»Hvala, gospod primarij!« se je zahvalil bolnik.

»Kakor sem že rekel, izbijte si takšne misli popolnoma iz glave, ker vam le škodujejo. Naše zdravniško delo bo kmalu pri kraju. Če bi še česa malega nedostajalo, uredi že narava sama in izpopolni naše prizadevanje. Srečo ste pa le imeli v vsej nesreči. Mož, bogat Američan, ki je samega sebe prepričal, da bi se vi brez njegovega avtomobila nikdar ne bili ponesrečili, se je zavzel za vas in mnogo mu je do tega, da ozdravite popolnoma. V tem oziru se ne straši nobenih stroškov. Pozdravljeni, gospod Kolumb!«

Ko je odšel zdravnik iz sobe, se je bolnik dvignil in sedel na počivalnik.

Lepo je svetovati, lepo ukazati: ne smete misliti, ne smete si beliti glave z ničimer, ko se pa navaljajo na človeka od vseh strani misli, ki se jih ne more in ne more odkrižati.

Pomežikovanje, ki mu ga je odpustila sestra Klara, očitala sestra Matilda in ki ga primarij v svoji veliki obzirnosti do danes ni hotel opaziti, ni torej, če je zdravnika prav razumel, noben zunanji, viden pojav duševne zmede, ne nastopi iznenada od danes do jutri in je le telesna prikazen. Če je vse to res, kako to, da je začel on pomežikovati šele po operaciji? Pred nezgodo ni bil nihče opazil pri njem te zelo neprijetne navade. Če so bili že njegovi tovariši prav tako obzirni ko primarij, bi se pa bil vsekakor gotovo oglasil pri vdovi Nežiki njen užaljeni ženski ponos. Pri njem je morala ta navada izbruhniti črez noč vkljub nasprotnem mnenju zdravniške vede. Primarij mu tega ni hotel ali ni mogel temeljito pojasniti. To je prva točka, ki da misliti.

Kakor prej sestri Klara in Matilda ga je sedaj še primarij nazval s Kolumbom. Ker je govoril zdravnik o nekem bogatem Američanu, je jasno ko beli dan, da mu pravijo baš radi Američana Kolumb. Da dobivajo bolniki po bolnicah posebna imena in da služi v ta namen vzrok ali povod, ki je spravil bolnika v zavod, mu dotle še ni bilo znano.

Prav tako malo znana mu je bila zadeva z avtomobilom. Ali ni hodil, ko se je vračal z nageljnom v gumbnici v mesto, po poljskih stezah in stopil slednjič v izsušeno strugo? Po stezah in po strugah menda še ne vozijo avtomobili. Kako torej, je prišel pod avtomobil? Kje, kdaj in kako se je to zgodilo? To bi bilo dobro zvedeti! Toda, kako naj poizveduje, ne da bi se izpostavljal nevarnosti — no, kako se je že izrazil primarij? — amnezije. Amnezija je grška beseda. Alfa v začetku je alfa privativum, nikalnica ki zanikuje, kar ji sledi. V mneziji tiči isti koren ko v Mnemozini, materi devetih modric, v mnemotehniki i. t. d. in pomeni spomin. Amnezija je potemtakem izguba spomina. Naj le zabavljajo črez humanistično gimnazijo, malo je bil rešil iz dijaških let v sedanjo dobo, toda ta malenkost, ki jo je bil rešil, mu je pravkar zadostovala, da je spoznal, kake bolezni bi ga utegnili osumljati. Če se izda, da ničesar ne ve, ugotove pri njem takoj amnezijo, on pa hajdi! še v kako blaznico. Previdnost torej! Bolnik je vstal s počivalnika in pozvonil sestri Klari.

»Sestra Klara, rad bi zvedel podrobnosti o gospodu, ki si toliko prizadeva za moje ozdravljenje. Prej, ko sem ždel v topem dremežu, me je večkrat obiskal, sedaj ga pa ni bilo že precej časa sem.«

»Rada vam ustrežem!« je zagotovila sestra Klara, sesti pa ni hotela, čeprav ji je bil ponudil bolnik stolico. »Ko se je vozil gospod Hvalic v mesto, ste pridrveli na svojem motorju« — bolnik si je pomencal s prstoma oči, da zakrije svojo osuplost — »naravnost v njegov avtomobil. Pobrali so vas in gospod Hvalic vas je na svojem avtomobilu pripeljal v bolnišnico. Izjavil je takoj, da plača za vas vse stroške. Še več, on je mislil na vse. Vaš motor, ki so ga bili pustili pri kmetu, v čigar bližini se je pripetila nesreča, je dal popraviti, vašo okrvavljeno obleko, ki se je bila nekoliko raztrgala, je dal zašiti, izčistiti in je naročil novo obleko, napravljeno po kroju vaše stare. In ne vem, če vam smem izdati, namerava tudi za naprej skrbeti za vas. Povem vam tudi, da so oblasti ustavile preiskavo zoper šoferja in gospoda Hvaliča, ker so se bile prepričale, da ste zakrivili nesrečo sami. Zato vas bodo oglobili radi prehitre vožnje skozi obljudene kraje, če ni že plačal vaš dobrotnik sam globe. Resnico vam povem, pod srečno zvezdo ste rojeni, še noben bolnik v našem zavodu ni imel takega zaščitnika!« »In kje se je pripetila nesreča?« je vprašal bolnik z nekakim strahom.

»Blizu Močil. Vi ste prihajali iz Topolovca in kjer se izteka topolovška cesta v državno cesto, prav na križišču pri Močilah vas je vrgla sila ob drevo. Na dolgo in široko so popisale novine nesrečo. Škoda, da nisem shranila nobene številke za vas.«

Po odhodu sestre Klare je bolnik zopet legel na počivalnik. Brnelo mu je nekam čudno v glavi. Sam si ni znal ničesar več razložiti.

Pridirjal je bil torej na svojem motornem kolesu v avtomobil, on, ki se ne zna voziti z motorjem, ki se ne zna voziti niti z navadnim kolesom. Mogoče se je zgodila nesreča prav radi tega, ker se ni znal voziti. A ne v Topolovcu ne na Močilah ni bil že kakih osem let. Ko je obhajal posestnik Nace Hrast tridesetletnico svojega županovanja, je bil zadnjič v Topolovcu in sicer je bil tam kot poročevalec. In globo mu bo treba plačati, zato ker je vozil prehitro z motorjem. Škoda, da ni vprašal sestre Klare, kaj neki je delal v Topolovcu. Tako vprašanje bi bilo vsekakor sumljivo, sestra bi hitela pravit primariju prav tako, kakor mu ga je bila izdala sestra Matilda radi ležanja v tuji postelji. Kaj, v tujo posteljo, v svojo je bil tedaj legel!

Bolnik se je stresel, kajti prešinila ga je bila že drugič mračna misel, da ga pošljejo zdravit se v kako — blaznico. Če misli človek logično, če pravilno izvaja, vendar ne more biti govora o kaki blaznosti, ki bi bila sicer morala že kdaj izbruhniti, kakor se je izrazil primarij. Kaj je na vsem tem? Kje je resnica? Toliko čudovitih, nepojmljivih stvari je bil doživel zadnje dneve, da se ničemur več čuditi ni mogel. In pri vsem tem, ga blagrujejo vsi od primarija do sestre Klare in vsi strme nad njegovo velikansko srečo.

Bolnik je stopil k omari pri oknu. Mogoče razjasni njegova obleka ves položaj. Počasi je odklepal vrata, kakor bi se bil bal gotovosti in resnice. V omari sta viseli dve športni obleki, ena med njima popolnoma nova. Zaprt jopič, kratke, v kolkih precej ohlapne hlače, kratka, usnjata vrhnja suknja. Na dnu sta bila položena dva para dolgih, iz debele volne spletenih, temnozelenih nogavic in močni turistovski črevlji. Bolnik je stal pred novo uganko. Takih oblek sploh ni nikdar nosil, saj ni bil kolesar. Kolesar je bil pač oni drugi, ki se je dal, prihajajoč iz Topolovca, povoziti od bogatega Američana. Oni drugi je bil po izjavi zdravnikov in strežnic — on sam.

Zdrznil se je. Kaj, ko bi se mu pa le mešalo? Padec z drvečega motorja po trčenju ob avtomobil, toda stoj! ali ni on padel, vračaje se iz Zajčjega loga v mesto, na kameni ti strugi? Misli so mu begale po glavi, prihajale so na motorjih in peš po poljskih stezah, podile so druga drugo, zadevale se, padale v jarek, padale v strugo. Bolnik se je pa prijemal za glavo, kakor bi se bal, da mu jo misli prebijejo.

Nenadoma je zapazilo njegovo oko na gorenji polici predalnika, skoraj popolnoma zastrtega po viseči usnjati suknji, črno stvar — listnico. Vzel jo je v roke. Bila je sicer podobna njegovi, a ni imela posebnega zapirala kakor njegova. Bila je tudi črez mero natrcana. Ali naj brska brezobzirno po tuji listnici? S kakšno pravico? S pravico potapljajočega se človeka, ki se oprijemlje zadnje bilke, da se reši mučne negotovosti!

Dopisnice, pisma, gostilniški računi, koledarček — izkaznica s fotografijo. Bolniku so se tresle roke, ko je odpiral izkaznico. Dovoljenje za vožnjo z motornim kolesom, izdano po politični oblasti gospodu Krištofu Kolumbu, rojenemu dne 21. oktobra meseca, leta 1892. v Novem dvoru.

Oseba s priimkom Kolumb eksistira torej dejanski. Vse njegove tozadevne domneve so se na mah razpršile v prazen nič. Saj se mu je zdelo, da mora biti kaka pomota. Kako vendar, da so zamenjevali njega s Kolumbom, ko so pač imeli v tej izkaznici vse potrebne podatke s fotografijo vred. Kako so mogli nazivati s Kolumbom njega, ki možu na fotografiji tako malo sliči. Podolgovat, suh obraz, nad čelom porajajoča se pleša, v notranjem kotu levega očesa precejšnja bradavica, nakisna usta, lica koščena, vstran štrleča uhlja, oči brez izraza. Ne — Bog se mu ne daj pregrešiti! — Krištof Kolumb pa res ni lep človek. A pustimo lepoto, da bi imel vsaj inteligentnejši, duhovitejši izraz! Kako vendar so se mogli ljudje tako motiti, saj niso udarjeni vsi hkratu s kurjo slepoto?

Bolnik je iskal po svoji sobi zrcala. Spomnil se je, da ne postavljajo zrcal v bolniške sobe, da bi se bolniki preveč ne razburjali, ko bi gledali v njem svoj po bolezni in mukah izpremenjeni obraz. Človek si pa mora znati pomagati. Stopil je k oknu, odprl šipo navznoter in se pogledal v njej na mestu, kjer je napravljalo temnejše ozade iz šipe nekak zrcalni nadomestek.

Pasja dlaka! saj to ni on. Tisti, ki ga je gledal iz šipe, je bil Krištof Kolumb, in sicer prav takšen, kakršen je na fotografiji. Podolgovat, suh obraz, glava zavita v ovijače in obveze, v notranjem kotu desnega očesa bradavica, nakisna usta, lica koščena, vstran štrleča uhlja, oči brez vsakega izraza, od katerih levo zdaj pa zdaj pomežikne. Levo oko v šipi je pa njegovo desno oko. Kako to?! Krištofu Kolumbu v šipi stoji nasproti Krištof Kolumb pred šipo. Fotografija je torej njegova, on je naslikan na njej in oblasti so s pečatom, kolkom in podpisi potrdile, da je mož, čigar slika je prilimana na izkaznici, Krištof Kolumb in nihče drugi. Fotografija ne more lagati in politične oblasti so le prebridko resne. Ali se mu sanja, ali že nori? Kaj poreče vdova Nežika, če ga vidi takega, suhega, pomežikujočega ji z desnim očesom pred sabo? Ali se on ne osmeši pred svojimi tovariši? Kako je bila možna taka preobrazba? Iz ličinke Novaka je nastal črez noč predeč Krištof Kolumb.

In bolnik jo je odkuril v halji in copatah, ne meneč se za primarijevo prepoved, v knjižnico, da prouči iz knjig, kaj in kako je z njim, in da najde ključ do razjasnitve. Biti ali ne biti, je rekel Hamlet, sem in nisem, je dejal pokolumbljeni Novak.

Podtaknjen novinar

Uprava Časnikarskega doma v Smrečju Velecenjenemu gospodu dr.-ju MIRU VOLČIČU, primariju!

Prosili ste me, naj Vam sporočim podrobnosti o delovanju in vedenju gospoda Hilarija Novaka. Oprostite, da Vam nisem poslal svojega poročila že prej. Hotel sem se namreč po vsestranskem opazovanju temeljito seznaniti s posebnostmi, tako da Vam bodo znali moji podatki v resnici koristiti. Nisem zdravnik, kot ravnatelj sem le upravni uradnik našega zavoda, zato ne bo moje mnenje strokovnjaško, a ujemalo se bo z dejanskim stanjem. Več pa menda niste zahtevali. Na teh mojih podatkih zgradite svoje strokovnjaško mnenje.

Gospod Novak me je zanimal že od prvega začetka, morda prav radi tega, ker ste me bili opozorili nanj in sem iz Vašega pisma posnel, da ne more biti pri njem vse v redu. Moje zanimanje je raslo od dneva do dneva, posebno še, ker je bilo opazovanje združeno z užitkom. Da, mnogo smo se nasmejali te dneve.

Toda k stvari! Samo ne vem še, kje naj začnem. Najprej vedite, da je gospod urednik Hilarij Novak popolnoma zdrav, operacija ni imela zanj nobenih posledic, ne čuti nobene utrujenosti, tek ima izvrsten, sploh lahko trdim, da nisem še imel tako zdrave osebe v zavodu. Eno napako pa ima gospod urednik Novak in ta napaka je, da ni — urednik. Razumite me dobro, jaz ga ne dolžim nobenega nepoštenega, kaznivega dejanja, njegove listine so vse v najboljšem redu, Časnikarska zveza mi je poslala nalog, naj sprejmem gospoda urednika Hilarija Novaka kot rekonvalescenta v naš Dom. Ni moja naloga, da bi ocenjeval svoje goste po njihovih strokovnih zmožnostih, toda gospod Hilarij Novak, ki ste ga poslali kot urednika v naš zavod, ni urednik. Pri kakem drugačnem naslovu kakor doktorskem, inženirskem bi nič ne rekel, mislil bi si, da je doktor, inženir honoris causa, toda glede urednikov nisem še nikdar slišal, da bi podeljevali naslove »častnega urednika«.

Mojega mnenja so tudi novinarji, sedem jih je, ki se sedaj mudijo v zavodu. Ko nanese pogovor na kako stvar iz uredniške stroke, kar se 4 dogaja pogostoma v našem zavodu, umolkne gospod Novak. Doslej se ni bil še nikdar udeležil kakega takega razgovora. Zato je pa v neki drugi stroki pravi mojster. Take jih kvanta in toliko jih iztresa, da se mora človek naravnost čuditi njegovemu sijajnemu spominu. Pri vsaki besedi, ki so jo izrekli pri omizju, se spomni kake posebne smešnice. »Zapomnite si: most, zapomnite si: zamorca, zapomnite si: Angleža, da vam povem o njih veselo historijo, ko skončam to!« A ni ga treba opozarjati ne na most ne na zamorca ne na Angleža, preden se človek zave, so prišli že vsi trije na vrsto. Tako gre ure in ure. Neizčrpna je njegova zaloga. Mnogo smešnic je sila duhovitih, seveda vse niso na višku. Njegovi »stanovski« tovariši — stanovski sem postavil med navednice iz prej omenjenega vzroka — se zabavajo, smejejo, prisrčen smeh pa pospešuje zdravje.

Rečem Vam, da je čudno videti debelega, zalitega, dobrodušnega gospoda, s kako vnemo in naglico nanizuje neutrudoma svoje šale. Človek bi niti ne verjel, da je sploh možna taka neskladnost. Kar sem videl doslej še trebušastih oseb, so bile vse zelo lagodne, mirne, skratka bile so flegme, česar pa o Novaku ne morem trditi.

Imam debelo knjigo s praznimi listi. Vanjo spiše vsak. gost kak odstavek. Noben časnikar mi ni še odrekel, ko sem ga prosil prispevka. Čudna se Vam bo zdela ta moja navada, kaj ne, gospod doktor. Kakor kako nedoraslo dekle, porečete, ki nabira pri sošolkah, prijateljicah in dijakih verze in navodila za srečno življenje. Bodi kakorkoli, jaz imam nabranih precej večjih in manjših spisov, klene misli o politiki, razprave o gospodarstvu, članke o narodnosti, epizodice iz življenja in mnogo znanih imen naših najboljših javnih delavcev je podpisanih pod spisi.

Stopil sem s knjigo tudi do gospoda Novaka. V resnici, ni mi bilo mnogo do njegovega prispevka, toda ker je bil že v našem zavodu, nisem smel delati izjeme.

Gospod Novak je vzel knjigo previdno v roke, pregledal jo površno in brez vsakega zanimanja, zaprl jo in mi jo izročil.

»Ne, ne, to ni za me. Kaj naj tudi spišem? Če človek ni za to, ni pomoči. Čakajte, prav sedaj sem se domislil zgodbice. Ali sem vam jo že povedal tisto o Škotu z veliko knjigo?«

Nisem ga mogel ustaviti, kar vrelo mu je iz ust. Med pripovedovanjem se je spomnil še drugih dogodbic, nanizoval je drugo k drugi v poldrugo uro dolgo »verižico«, no, to pot sem bil jaz žrtev njegove gostobesednosti.

»Kako to, da niste za to?« sem ga vprašal, izkoristivši prvo ugodno priliko, ki se mi je nudila. »Kot uredniku vam vendar ne bo delal majhen spisek nobenih težkoč!«

Od tu naprej pišem po svojem spominu. Dobesedno je težko posneti njegov govor, ker se izraža rad s kratkimi stavki. Prepričan sem, da ustrežem vaši želji, če Vam podam še precej točen smisel njegove izpovedi.

Gospod Novak me je pogledal, kakor bi ne verjel mojim besedam. Nato me je posadil na stol — dotle sva stala ob mizi — sedel poleg mene in začel: »Veste, gospod ravnatelj, že kdaj bi se vam bil izpovedal, da me ni zadrževala bojazen pred gotovostjo, pred dejstvom. Dolgo časa nisem mogel doumeti, ko sem bil še v brodniški bolnišnici, kako to, da me vsi nazivljajo z gospodom Novakom, z gospodom urednikom, ko nisem ne Novak ne urednik. Prihajali so me obiskovat neznani gospodje, ki so trdili, da so moji stanovski tovariši, nekateri so celo zatrjevali, da so sedeli z mano v eni in isti sobi. Tikali so me. Kaj sem hotel, kakor ti mene, tako jaz tebe, tikal sem jih tudi jaz. Na noben način nisem mogel razjasniti svojega položaja. Pa sem si mislil, če se drugi norčujejo z mano, zakaj bi se jaz ne norčeval z njimi. In nisem jim povedal ne, da nisem urednik ne da nisem Novak, čeprav bi jih bil rad vprašal, kako to, čeprav bi bil rad poizvedel po zdravnikih, kaj je prav za prav z mano. A pred oči mi je prihajala meglena slutnja, da je moje sedanje duševno, umsko stanje v ozki zvezi z mojo nesrečo, ko sem trčil s svojim motorjem ob avtomobil. In da preženem izpred svojih oči ono megleno slutnjo, da prekričim bolj in bolj oglašujočo se bojazen, sem se zatekel k šalam. Le v pripovedovanju sem našel tolažbo. Tudi pred operacijo sem jih znal na stotine — to nekako spada k našemu poklicu, odjemalec mora biti dobre volje, da sklene kupčijo — rad sem zabaval z njimi cele družbe in omizja, užival sem, če so se drugi veselili, toda po operaciji so mi postale šale edina uteha, da se sam razmislim. Največjo skrb mi je pa povzročal trebuh. Ko sem se v bolnišnici zavedel, sem bil že odebelel. V nekaj dneh pa človek nikakor ne mora odebeleti, zato sem iskal pravih vzrokov in povodov svoji nenadni trebušatosti. Notranje poškodbe, notranje otekline, tvori, gobe? Kako rad bi človek zaupal v takih trenutkih zdravniku svoje gorje in svoje skrbi, če bi ga ne odvračal od tega koraka strah pred neodvratno gotovostjo in novo, mogoče usodno operacijo!

Nekaj dni, preden sem bil zapustil bolnišnico in prišel svoje zdravljenje na prigovor svojih vsiljenih mi tovarišev dokončevat semkaj, sem opazil na vodi v umivalni skledi svoj obraz, ki ni bil moj, čeprav sem bil jaz sam nagnjen nad skledo. Popolnoma drugačen obraz je strmel vame iz vode. Svojim očem nisem verjel, ko sem opazoval neprestano podobo v vodi. Da bi bila bolezen tako izpremenila bolnika, si nisem mogel misliti. Dva dni sem molčal in razmišljal, dokler nisem prišel do zaključka, da tičim v resnici v Novakovem telesu, v Novakovi obleki in da govorim tudi z Novakovim glasom, kajti prej sem govoril bolj zamolklo.

Kaj bi bili napravili vi, gospod ravnatelj, na mojem mestu? In zasidrala se mi je v možganih misel, ki se mi je zdela sicer čudovita, a umljiva.

Gospod ravnatelj, kdor toliko potuje ko jaz, zve marsikaj po širnem svetu. Tako smo se nekoč, ne vem več kje je bilo, pogovarjali o raznih verah in pri tem smo se doteknili tudi vere v preseljevanje duš. Ta poganska misel me ni hotela več zapustiti, tembolj ker mi ni prišla nobena druga primernejša razlaga na um. Skoraj gotovo sem bil ali takoj pri trčenju ob avtomobil ali pozneje med operacijo umrl in moja duša si je izbrala tako rekoč novo posodo. Ta posoda je bila precej obilnejša od prejšnje in je sličila —kaj pravite, gospod ravnatelj? — ali nisem kakor kaka majolika?

Rečem vam, da me je šele ta ugotovitev sprijaznila z mojim položajem, vživel sem se v svojo uredniško sedanjost, skušal pozabiti svojo potniško preteklost, kajti pred svojo smrtjo oziroma, kako naj se izrazim, pred preselitvijo svoje duše sem bil potnik. Nabrušeni jezik in dobri spomin sem rešil iz svoje minulosti v sedanjost in to me tolaži. Sedaj pa, gospod ravnatelj, vi ne boste verjeli našim cenam, šest srajc iz najboljšega blaga, trpežne, da jih bodo nosili celo vaših otrok otroci, dobite pri meni za nekaj desetakov. Mi se ne bojimo nobene konkurence. Naročite jih, ne bo vam žal. Brž danes pišem tvrdki. Da si zagotovimo vašo trajno naklonjenost, vam nudimo olajšave pri plačevanju, če bi kaj takega želeli. Poskusite enkrat z menoj, kupčije se ne boste nikdar kesali.«

Ne bom tu navajal vsega besednega navala, s katerim me je spravljal v vrtinec kupčije. Omenim naj le, da sem naročil pri njem za tri stotake perila, moškega, ženskega in otroškega, in se že sedaj bojim žene, ko se vrne s počitnic, ki jih preživlja pri svoji materi, zopet domov. A kaj hočete, jezik mu teče in zastonj se je ustavljati njegovi prepričujoči sili. Slednjič sem le radoveden na perilo, ki in če mi ga priskrbi gospod Novak. Skoraj gotovo bo tkano iz samega bajnega lana, prepletenega s pravljičnimi nitkami.

Ni treba poudariti, da ne verjamem v preselitev njegove duše, jaz verjamem le to, kar sem bil že v začetku pisma ugotovil, da gospod Novak ni in tudi ni bil nikdar urednik. Kaj je in kaj je bil, ne zanima mene kot upravitelja Časnikarskega doma. Dostavljam, da je gospod Novak napravljal, ko mi je pripovedoval svoje neverjetnosti, na me vtis resnicoljubnega človeka, a vidim, da se je treba bati takih navihancev in premetencev, ki neznansko uživajo, če morejo poštenega in lahkovernega človeka voditi za nos.

Če pa boleha za kako fiksno idejo, za kako blazno mislijo, ga naš Dom ne bo ozdravil in bo moral prej ali slej v kako — opazovalnico.

To je moje golo poročilo. Nič nisem dodal, nič zamolčal, nič olepšal, nič zatemnil. Ta moja pojasnila Vam bodo, upam, služila v nadaljnjo ravnanje. Z zavestjo, da sem s tem pomagal dobri stvari do končnega uspeha, ostajam z odličnim spoštovanjem Janko Razpet upravitelj.

Konkurenca Marianskim vrelcem

Primarij dr. Volčič je zapuščal zadnjo bolniško sobo, ležečo na koncu dolgega mostovža.

»Gospodična Matilda!« se je obrnil do spremljajoče ga strežnice in se ustavil tik ob oknu. »Nisem vam hotel povedati vpričo bolnika samega. Številka deset in sedma mi ne ugaja. Stanje se je bolniku poslabšalo. Rana se mu je prisadila. Potrebna bo ponovna operacija. Jutri bomo o tem sklepali. Če bodo bolečine le prehude, dajte mu drevi žličko uspavila. Navodila, kako uporabiti zdravila pri drugih bolnikih, sem že pripisal, kakor običajno, posameznim receptom. Za mazilo pri bolniku št 42. se ne mudi, pričnete lahko šele jutri z mazanjem, vsi drugi recepti so pa precej nujni, kar blagovolite omeniti gospodu lekarničarju. Jaz grem sedaj na kratek oddih v utico na vrt, da me boste vedeli, kje iskati, če bo sila.«

Medtem ko je izbirala strežnica Matilda med lističi recept za mazilo, da ga postavi kot najmanj nujnega pod druge, je odhitel primarij po hodniku, čakajoč komaj trenutka, da si privošči na vrtu zaželeno cigareto.

»Gospod doktor!« Vratar France je bil blizu veže ustavil hitečega primarija in mu molil pismo nasproti. »Pravkar je oddal poštni sel ekspresno pismo za gospoda primarija.«

»Hvala!« je dejal primarij, ugotovil po tiskanem besedilu, da prihaja dopis iz uprave Časnikarskega doma, začudil se nepotrebni nujnosti pošiljatve in jo mahnil nato po vrtni stezi proti utici, kjer se je mislil posvetiti nemoten branju prejetega pisma.

Zelo je bil radoveden, kaj neki mu poročajo in še celo tako nujno iz sedanjega Novakovega zdravilišča, toda obseg pošiljke, ki ga je izdajala tudi dvakratna pristojbina v znamkah ga je nekoliko zadrževal, da ni bil takoj odprl ovojke. Dve strani navadne pisemske oblike bi mu bili popolnoma zadostovali, se je prepričeval primarij, z romanom oziroma z obsežno novelo, ki je nanjo sklepal po teži pisma, mu ni mnogo pomagano. S kratkim vzdihom je spravil pismo v žep svoje bele halje in jo krenil mimo šetajočih se bolnikov, odzdravljaje na desno ih levo, proti utici, najbolj senčnatemu in najbolj samotnemu prostoru vsega parka.

V tej utici se je kaj rad mudil primarij, preden je zapustil po končanem delu bolnišnico, če ga ni klical kak pomenljiv pomenek s tovariši ali zanimiv članek v knjižnico. Zdelo se mu je, da se mu izbrišejo iz spomina vsi vtisi, dobljeni pri pregledovanju posameznih bolnikov, kakor hitro mu odpihata naravni zrak in balzamični vonj eksotičnih dreves moreče in neprijetne duhove po lekarniških pripravkih in razkužilih.

Ko je bil primarij, sedeč na preprosti klopi, že dokadil svojo cigareto, se je spomnil pisma. Brez najmanjše prevzetosti — cigareta ga je bila s svojim užitkom pripravila k dobri volji — je vzel pismo iz žepa, lotil se ga takoj, bral ga z rastočim zanimanjem in ni odnehal, dokler ga ni prebral vsega. Njegove misli so — nova cigareta jih je med tem opremila s potrebnimi perutmi — poletele nazaj v oni poletni dan, ko je stal njihov oče sredi tovarišev in strežnic ob operacijski mizi, na kateri sta ležala dva ponesrečenca s prebito lobanjo. Treba je bilo hitro delati, da se bolnika ne zbudita predčasno iz omame. Vse roke so imele polno dela. Obe operaciji sta uspeli. Oba bolnika sta se prebudila iz trdnega spanja, oba sta slednjič tudi ozdravela, le nekaj..

»Kar sem, gospod kolega!« se je oglasil primarij, opazivši skozi goščo utične žive stene, da se bliža po stezi dr. Svetek. »Prihajate res, kakor bi vas bil poklical. Kar sedite! Gotovo se še spominjate bolnika iz drugega razreda, urednika Novaka. Pri nesrečnem padcu si je bil ranil možgane. O njem sva nekoč menda že razpravljala. Ni šlo, kakor bi moralo iti. V začetku sem sklepal na amnezijo, sprijaznil sem se bil celo z delno amnezijo nanašajočo se le na določen obsežek umskega delovanja možganov. Pravkar sem dobil to-le pismo. Razpet, ravnatelj in upravitelj Časnikarskega okrevališča, me obvešča, sicer pa berite sami...«

Dr. Svetek je sedel poleg svojega šefa in se takoj zatopil v pismo. Primarij ga je skrivaj opazoval, škileč v njegov obraz, kakor bi hotel iz potez, iz kretenj razbrati njegove misli. Najmanjša izprememba okrog ust, na licih, v očeh mu ni mogla izbegniti. Toda tovarišev obraz je ostal slej ko prej skrivnostno nem in brezizrazen.

»Hvala!« je dejal dr. Svetek, vračajoč primariju prebrano pismo. »Kaj hočemo, nič se ne da več pomagati. Usoda nam zagode večkrat tako, kakršne bi si ne mogla izmisliti niti najbujnejša domišljija.«

»Najina zaključka se torej ujemata popolnoma,« je pripomnil primarij in pogledal pomenljivo svojega soseda.

»O tem ne dvomim,« je zatrdil dr. Svetek in se začel bolj in bolj razvnemati. »Sicer pa, gospod doktor, vprašam vas, nam li ostaja še kak izhod? Mislim, da ne! Po vaših svoječasnih tozadevnih pojasnilih se nisem mogel — na žalost — več baviti z urednikom Novakom, ker je bil že ušel mojemu opazovanju, zato mi je pa sestra Matilda s svojo novico, s katero nas je bila presenetila v knjižnici, odkazala drugo smer. Kolumb trdi, ležeč v Novakovi postelji, da je Novak. To je bilo za me zagonetno dejstvo, ki ga je bilo treba razrešiti, Kaka vez je obstajala med Novakom iz drugega in Kolumbom iz prvega razreda? Najbrž nobena. Skoraj gotovo ju je bila usoda zbližala prvič v življenju, položivši oba istočasno na operacijsko mizo. Na ta način sem ugotovil vez, ki je spajala Novaka in Kolumba. Ta vez mi je popolnoma zadostovala. Razpetovo prostodušno in seveda popolnoma nestrokovnjaško pripovedovanje je potrdilo mojemu izvajanju.«

»Kdo menite, gospod kolega, naj bi bil krivec? Toda bodite, prosim vas, odkritosrčni in naj vam ne narekuje odgovora na to moje vprašanje noben obzir!« Primarij je gledal svojega tovariša naravnost v oči.

»Pridejo trenutki,« je odgovarjal dr. Svetek, »ko dolžim celo samega sebe. Dogodek je že tako daleč za nami, da se človek nikakor ne more več spomniti vseh podrobnosti. Ne rečem, to ni bila navadna operacija, bili sta dve enaki operaciji hkratu, dogodek torej, ki sme že radi svoje redkosti zahtevati po vsej pravici, da mu posvetimo vso svojo pozornost. Dejstvo je pa le in prav v tem tiči naša slabost, naša nepopolnost, da ne moremo sestaviti brezhibno minulih dogodkov tako, kakor so se bili v resnici dogodili. Zato ne more biti moj odgovor na vaše vprašanje točen. Lahko sem zakrivil jaz, utegnil je zakriviti kdo drugi. Kdo ve? Vem le toliko, da očita tudi najinemu tovarišu, dr.-ju Živcu, vest isto ko meni. Pred dvema dnevoma me je namreč ustavila na Glavnem trgu njegova zaročenka in me povprašala po vzroku zaročenčeve potrtosti. Nekaj se mu je moralo pripetiti, je trdila, in sicer v bolnišnici, sicer bi ji bil že kdaj vse povedal. Od tega ga zadržuje po njenem mnenju edino le službena molčečnost. Prav tako bi si lahko očitali Matilda in Klara, ki sta obe sodelovali pri omenjeni operaciji, če bi se bili le nekoliko poglobili v Novakov oziroma Kolumbov slučaj. In slednjič — obziru si torej ne dam narekovati — priča vaše vprašanje, da vi sami ne izključujete popolnoma svoje krivde.«

»Pogodili ste jo, gospod kolega,« je priznal primarij in potrkljal soseda na ramo, »vera v mojo vestnost in natančnost pri sličnih operacijah — saj veste, da slove uspehi mojih trapanacijskih instrumentov daleč po deželi — ni dopuščala doslej, da bi se mi porodila kaka misel o možnosti kake moje napake. Šele Razpetovo pismo mi je omajalo to vero.«

»Jaz, gospod primarij, ne pripisujem vprašanju o krivcu prevelikega pomena,« je pretrgal dr. Svetek molk, ki je nastal po primarijevem priznanju. »To vprašanje je, kako naj se izrazim, da ne pomešam etike v to zadevo, osebna stvar. Le primerjajte dr.-ja Živca in mene. Pri njem je prekosila vera v krivdo glede jakosti celo njegovo ljubezen do izbranega dekleta, jaz sem pa ostal, čeprav možni krivec, hladen. Vdal sem se. Malopomembnost krivde je umljiva, dokler vemo za to skrivnost midva in dr. Živec sami. Vsa zadeva se pa izpremeni, kakor hitro zve zanjo kaka druga oseba.«

»Pritrjujem vam, da bi bilo za nas zelo neprijetno, če bi proniknila vest v javnost. Kdo naj pa tudi zve, če smo vsi trije složni,« se je tolažil primarij, »in kdo naj ji tudi verjame, če bi — recimo — taka vest proniknila med ljudi?«

»Čim neverjetnejša je vest, tem prej se polasti ljudstva. Kaj je sedaj, vprašam vas gospod primarij, sploh še neverjetnega pri današnji tehniki, pri današnjem vrtoglavem višku medicine in kirurgije? Ljudje bodo verjeli, in še kako, saj bodo brali v podlistkih, če ne celo v posebni knjigi...« »Brali? V podlistkih? V posebni, knjigi?« se je čudil primarij. »Ne razumem! Ali greste morebiti vi sami med pisatelje?«

»Doslej še nisem izsledil pri sebi pisateljske žile,« je ugovarjal z vsem poudarkom dr. Svetek. »Ne, ne, od mene ne pride nesreča, nesreča pride od poklicnega časnikarja, od Kolumba, če smemo to osebo po operaciji sploh še tako imenovati.«

»Vaš dvom je popolnoma umesten!« je segel primarij Svetku v besedo. »Kakor hitro smo zamenjali pri Operaciji obema ponesrečencema nevede njune možgane, položivši Novakove v Kolumbovo in Kolumbove v Novakovo lobanjo, je prešlo tudi vse umsko delovanje v tuje telo. Kolumb je ostal le po telesu Kolumb, po mišljenju je postal prav za prav Novak. Ker se drži priimek telesa, naj ohrani Kolumbovo telo njegov prejšnji priimek.«

»Naj pojasnim, ker sva že pri tem predmetu, kako sem prišel do zaključka, da je bil tudi Kolumb prodrl do naše skrivnosti,« je nadaljeval dr. Svetek. Odtrgal je bil od vijavke za svojim hrbtom listič in ga nervozno sukal med prsti. »Dan pred njegovim odhodom sva se srečala v stopnišču. Šel sem z njim nekoliko na vrt. Menila sva se o marsičem. Moj spremljevalec — imenujem ga Kolumba, ker ste že tako odločili — je vedno precej dolgo razmišljal, preden je odgovoril ali vprašal. Moral se je namreč vživljati v svojo novo vlogo, hotel je biti v vsakem oziru tudi pa zunaj Kolumb in se je zato skrbno čuval, razgaliti svoje umsko novakovanje pred drugimi. Gotovo je spoznal, da je bil premeni! telo, zvedel je pa tudi od strežnice Klare za debeluha Novaka, ki si je šel dopolnjevat zdravljenje v časnikarsko zdravilišče, in uganka njegove čudežne eksistence v izpremenjenem telesu je bila rešena. Ko sva se tako izprehajala po stezi, me Kolumb nenadoma vstavi, prime za gumb, da mu ne zbežim, in me povpraša, kaj neki menim o vesti, ki je krožila pred meseci po časnikih, da je namreč zdravnik pozabil v bolnikovem trebuhu klešče, ki jih je ta šele po daljšem času začutil in na ta način izpričal zdravnikovo pozabljivost. Čudno me je dirnilo to nenadno vprašanje, za katero ni imel prav za prav nobenega povoda in s katerim se je tako očitno izdal, da prisoja zdravnikom ne samo škarje, ampak tudi še hujše zmote. Kaj sem hotel, smejal sem se mu in mu pravil o racah, ki vzletajo vsako toliko iz časnikarskega močvirja. Da bi bili videli, gospod primarij, kako ga je bila zbodla v živo moja opazka, toda le za trenutek, takoj nato se je še sam smejal, ker se je bil pravočasno spomnil, da taka opazka ne more užaliti Kolumba, potnika Kolumba.«

»Če je res tako, če se skuša Kolumb v vsakem oziru prilagoditi prejšnjemu, potem vendar ne bo izdajal svoje prave duševnosti s poročevanjem in pisateljevanjem! Nam se torej ni bati senzacionalnega razkritja v podlistkih ali celo v knjigi.« S temi pomirjevalnimi besedami je hotel primarij pregnati skrbi dr.-ju Svetku in — sebi. »Sredi toka smo,« se je tolažil, ko so se navalili nanj novi pomiselki, »plavajmo! Če sta zadovoljna tako Novak kakor Kolumb, jima izmenjam, to pot drugič, možgane. Priznavam, da bi ne mogel jamčiti za popoln uspeh, kajti prej smo morali, smo bili prisiljeni izbirati ali operacijo ali smrt, sedaj bi nujna potrebnost operacije odpadla. Mogoče si midva, gospod kolega, le preveč beliva glave po nepotrebnem. Novak, da se izrazim točneje, Novak po telesu se je že sprijaznil s preselitvijo svoje duše, klobasaril bo in zabaval svojo okolico z anekdotami, mogoče se še povrne k prejšnjemu poklicu, v kolikor mu bo dovoljeval povečani telesni obseg. Kolumb, Kolumb po telesu pa...«

»Oprostite, gospod primarij,« mu je segel v besedo dr. Svetek, »in dovolite mi, da nadaljujem jaz sliko o Kolumbu. Na istem izprehodu, ki sem ga pravkar omenil, mi je zaupal Kolumb, da je obesil agentstvo na kljuko, o čemer je že sporočil v priporočenem pismu svoji tvrdki — opazujte, kako se je bil vživel v svojo novo vlogo — in da se bo bavil odslej z nabiranjem narodnih pesmi — ali ne vidite, gospod primarij, kako je prikukal nenadoma izza prisiljene in priučene vloge igralec sam? Dobrotnik Hvalic ga je bil rešil s svojo velikodušnostjo vsakterih skrbi za vsakdanji kruh, je utemeljeval Kolumb svojo nakano, zato bo skušal koristiti človeštvu na drugačen način ko doslej. Po mojem mnenju je bilo nabiranje narodnih pesmi le milejši izraz za pisateljevanje. Do koga drugega bi bil Kolumb najbrž bolj odkritosrčen, toda zdravniku razložiti namene, kako odkrije strmečemu svetu novo metodo iz naše bolnišnice, po kateri ozdravljajo z možgansko operacijo tako zatolščeno trebušnost kakor mršavo suhost, ni mogel, ni smel. Časnikarje treba poznati! Usoda, naključje, naša nepaznost ali karkoli mu je naklonilo lepo idejo in take ideje da bi pravi časnikar temeljito ne izkoristil, ne, tega ne morem verjeti. Pripravljeni moramo biti na vse!«

»Ne obupujmo!« se je šalil primarij. »Mogoče nam znajo Kolumbovi spisi še izborno koristiti kot reklama, da bo naša bolnišnica uspešno tekmovala z Marianskimi vrelci za odpravo debelosti. Ni nesreče brez sreče!«

Nove uganke

Srednje velika soba. Obsežna pisalna miza med dvema visokima oknoma, obložena z raznimi spisi, listinami in pismi, sredi elegantne sobne opreme je izdajala, da deluje v tem svetišču voditelj mogočnega podjetja. In res, za mizo je sedel lastnik širno znane tovarne perila in pletenin, Gavdiozij Gutman. Bil je mož bolj majhne, čokate postave. Toliko, da so se mu videla ramena in glava izza precejšnjega kupa pisem na mizi. Na gladko obritem obrazu se mu je brala prirojena srčna milina. Kakor venec so obrobljali dolgi sivi lasje njegovo blestečo plešo. Bilo mu je kakih šestdeset let. Pazno, da je bil popolnoma pozabil na kajo in se mu je debela smotka le še dimila med prsti, je poslušal svojega pisarniškega ravnatelja, sedečega njemu nasproti, ko mu je ta podajal dnevno poročilo. Tu pa tam ga je poprosil kake točnejše podrobnosti, večjidel je pa odobraval s Mmanjem ravnateljeve ukrepe.

»S tem sem končal svoje uradno poročilo,« je dejal ravnatelj, spravljajoč nekatere spise, s katerimi je bil pospremil svoje besede, zopet v usnjato torbico. »Toda še nekaj mi teži srce. V tem oziru bi vedel rad vaše mnenje, kajti zadeva je taka, da ne ukrenem ničesar brez vašega posebnega privoljenja.«

»Gospod Kotek, vi postajate naravnost skrivnostni», se je nasmehnil tovarnar, zleknil se lagodno v svojem naslanjaču in oživil s krepkim vdihom svojo umirajočo smotko. »Kar sprožite, jaz vas poslušam.«

»Pred kakimi tremi meseci smo dobili iz Brodnic, obmejnega mesta, pismo, v katerem... toda dovolite da vam pismo kratkomalo preberem.« Ravnatelj je vzel nato iz žepa nekaj pisem, odprl prvo in začel:

— »Iz uprave mestne bolnišnice. Brodnice, dne 17. junija 1929.

Ugledna tovarna!

Iz njegovih listin smo dognali, da je gospod Krištof Kolumb nameščen pri Vaš kot potniški agent. Poročamo Vam, da je trčil Vaš uslužbenec sinoči s svojim motorjem ob avtomobil. Potrebna je bila operacija. Zdravniki računajo, da ostane bolnik od osmih do desetih tednov v naši oskrbi, seveda če se ne pojavijo kaki zapletki, ki bi utegnili zavleči zdravljenje. Stroški za njegovo preskrbo v našem zavodu naj Vas ne skrbe, ker imamo zanje že popolno kritje. Bogati avtomobilist, ki pripisuje sebi krivdo, je zanj plačnik. Pismu prilagamo zadnja naročila iz bolnikove knjižice, da ne nastane radi prepozne pošiljatve kaka škoda ne Vam ne naročnikom.«—

Tako se glasi pismo. Ne verjamem, da bi vam bil o tem poročal svoje dni; to so osebne zadeve, ki zanimajo personalnega referenta in našo zavarovalnico. Sicer je to precej navaden dogodek, ki se prav lahko pripeti takemu dirkaču, kakršen je bil naš Kolumb.

»Kolumb, tega priimka se dobro spominjam,« se je vmešal tovarnar, »čeprav mi je oseba izginila iz spomina. Kakšen je bil Kolumb, mislim si ga kot nastavljenca?«

Vesten, delaven, priden, iznajdljiv kakor malokdo. Od njega smo dobili še največ naročil. Po njem smo stopili v trgovske zveze s tvrdkami, zavodi, osebami, ki so bole vse brez izjeme — in to poudarjam — solidne, tako, da nam ni dala nobena radi netočnosti ali zanikarnosti povoda do sodnijskih korakov.«

»Stvar me je začela zanimati. Res škoda, da se je morala Kolumbu pripetiti taka nezgoda. Počakati treba, da ozdravi in se oglasi.«

»Kolumb se je že oglasil,« je pripomnil ravnatelj in držal že drugo pismo v roki. »Tudi to pismo vam moram prebrati:

— P. n. tvrdka Gutman!

Bil sem v bolnišnici. Trčil sem z avtomobilom. Poslali so me v Smrečje. V Časnikarskem domu nadaljujem zdravljenje. Pridobil sem podjetju novih odjemalcev. Upravitelj je v dobrih premoženjskih razmerah. Gostje zdravilišča, novinarji, tudi poštenjaki. Riziko torej izključen. Prilagam naročila od vseh. O priliki še. Dvomim, da boste videli še kdaj svojega agenta. kot Krištofa Kolumba. —

Povem vam, gospod tovarnar, da sem prebral to pismo že neštetokrat Naj dostavim k temu pismu nekaj pripomb!» je nadaljeval ravnatelj, zadovoljen, da ga posluša tovarnar z vidnim zanimanjem. «Slog v tem pismu je popolnoma Kolumbov. Kratki, jedrnati stavki. V kratkih stavkih napravi človek še najmanj napak. Dobro mi je znan slog vseh naših zunanjih sodelavcev, saj prihajajo vsa pisma na mojo mizo in jih šele jaz usmerim v posamezne oddelke. Slog je torej Kolumbov, pisava pa nikakor ni njegova. Njegova pisava je bila čedna, enakomerna, kakor bi prihajala naravnost iz stroja za vizitke. Prinesel sem vam eno Kolumbovih pisem iz prejšnjih dni, da lahko sami primerjate obe pisavi. Kaj ne, gospod tovarnar, ko noč in dan. Ne izključujem sicer možnosti, da si je bil Kolumb pri nezgodi pokvaril roko in da je pravkar prebrano pismo komu narekoval. Ko pa pregledujem, njegova naročila, moram odločno zavrniti to možnost. Na navadnem papirju se je ravnal Kolumb točno po razpredelih vzorcev naše naročilne knjižice. Spomin in vaja sta mu bila z nevidnimi črtami razpredelila papir in v posamezne nevidne razpredele je vpisal potrebne podatke, da ni nobena beseda prekoračila nevidne črte. Nadalje, kako je prišel Kolumb v Časnikarski dom, kjer se zdravijo poleg njega izključno sami novinarji? Zaključni stavek je zame največja uganka. Dvomim, da boste videli še kdaj svojega agenta kot Krištofa Kolumba! Kaj je hotel s tem reči? Smisel bi imel stavek: Dvomil, da boste vedeli še kdaj Krištofa Kolumba kot svojega agenta. Tak stavek bi smatrali za odpoved, ki nas nikakor ne bi mogla iznenaditi, saj vemo že iz prvega pisma, iz poročila mestne bolnišnice, da je povozil Kolumba bogatin, ki bo skrbel zanj gotovo tudi za naprej, če je bil že prevzel stroške za njegovo bolezen. Tisti nesrečni »kot« mi dela preglavice. Ali je »kot napaka ali klic obupa, ki se zopet nikakor ne ujema s trezno in preudarno vsebino pisma.«

»Zadeva se od pisma do pisma bolj zapleta, ščegeče živce kakor kak Wallace-jev detektivski roman,« je omenil tovarnar. »Vzemite si vendar smotko, gospod ravnatelj, in pripisujte svojemu zanimivemu pripovedovanju dejstvo, da se nisem spomnil prej svoje dolžnosti kot gospodar.«

»Hvala! Ne mislite, gospod tovarnar, da je že zadeve konec!» je nadaljeval ravnatelj, ko si je bil prižgal s sprožilom smotko in se pošteno zameglil. «Dan pozneje sem dobil iz Brodnic, iz kraja torej, kjer je prebil naš Kolumb nekaj tednov v tamošnji bolnišnici, pismo. V tretje gre rado, kaj ne, gospod tovarnar. Preberem vam tudi to pismo: — Veleugledni tovarni! Poročam veleugledni tovarni, da se in je pripetila, vračajočemu se na motorju v mesto, pred tedni nezgoda, radi katere sem v bolnišnici že od srede junija. Operacija je uspela in ker se niso pojavili posebni in nevarni zapletki, ki preprečajo tako radi izvrstne uspehe kirurškega noža, je vsa zadeva na tem, da zapustim v nekaj dneh to gostoljubno streho zdrav sicer popolnoma, toda brez trgovske žilice. Te žilice ni več. Ali mi je oslabela pri nesrečnem karambolu in radi tega usehnila, ali so mi jo pa zdravniki izpipnili hote ali nehote, kajti skrivnostna so pota njihovih nožev in škarij, Kadi te izgube, ki jo sam še najbolj objokujem, sem postal za svojo dosedanjo službo nesposoben in jo zato odpovedujem. Upam, da me ohrani tovarniško osobje v dobrem spominu, kakor se bom tudi jaz z veseljem spominjal gospoda tovarnarja in vseh gospodov, s katerimi sodelovati v prospeh narodnega podjetja mi je bilo v čast in zadoščenje. Če pridem kdaj v bližino priljubljene mi tovarne, obiščem brez obotavljanja svoje tamošnje znance, da se jim tudi ustno zahvalim za iskreno kolegijalnost, ki so jo gojili vsi brez izjeme do Krištofa Kolumba. —

Prav pravite, gospod tovarnar, zapetljaji se vedno bolj večajo. Poglejte še to pismo. Pisava je Kolumbova, lepa, pravilna, naravnost vzor lepopisne naloge. Črke enake kakor v onem pismu iz prejšnjih dni. Pisava je torej brezdvomno Kolumbova, toda slog, ta slog ni njegov. Takih stavkov ne zmore Kolumb, tudi če bi mu kdo obljubil cekin za vsak zloženi stavek. Le preudarimo nekoliko! V prejšnjem pismu je slog Kolumbov, pisava tuja, v tem pismu je slog tuj in pisava Kolumbova, v prejšnjem pismu se oglaša Kolumb po daljšem prestanku z novimi naročili iz Smrečja, dan pozneje nam odpoveduje Kolumb iz Brodnic službo, iz prejšnjega pisma nam veje naproti bojazen, da ga ne bomo več videli, iz naslednjega pa zagotovilo, da nas obišče. Kje najti izhod iz teh zmešnjav? Obrniti sem se že hotel do javne varnostne oblasti, naj ona raziskuje, naj ona ugotovi, če in kaka nevarnost preti našemu Kolumbu. Ker bi pa s tem ta zadeva ne ostala več omejena na naš — rekel bi — domači krog, razni uradniki in poduradniki bi razpolagali po svoji milosti z našim osobjem in časom, zasliševali zdaj enega zdaj drugega, sem sklenil, da vas o vsem tem obvestim in oddam zadevo šele po vaši privolitvi preiskovalni oblasti v roke.«

»Pameten sklep, gospod Kotek!» ga je pohvalil tovarnar. «Prav, kakor bi vedeli, da sem proti temu, da pridejo take zadeve v javnost. Če bi se izkazala najina bojazen za neutemeljeno, bi se vsekakor oba kesala, da sva bila za prazen nič zaposlila veliki varnostni aparat, ki je bil morda prav ta čas drugod potrebnejši in je zanemaril prav radi naju dveh pomembnejše zadeve. Najbrž bi tudi Kolumbu izkazala slabo uslugo, ako bi nagnala nanj tuje, ne preveč obzirne ljudi. Komu mislite izročiti, gospod Kotek, sedaj one kraje, ki so bili doslej Kolumbovo območje? Svojih starih naročnikov in odjemalcev vendar ne smemo pustiti na cedilu. Škoda bi bila le velika, če bi nam jih odvzela agilnejša konkurenca.«

»Ničesar nisem ukrenil, gospod tovarnar, v tem oziru. Ne morem se še sprijazniti z mislijo, da izgubimo tako delavnega potnika. Jaz bi bil za to, da pošljemo do njega zaupno osebo, ki naj preišče z vso opreznostjo to kočljivo zadevo in skuša pridobiti Kolumba zopet našemu podjetju, četudi z obljubo, da mu zvišamo nagrado.«

»Dobra misel! Komu pa poveriva to nalogo? Ste o temu že kaj razmišljali?« je povpraševal tovarnar, ki se je ves čas z nepopuščajočo pozornostjo zanimal za ta nenavadni slučaj. Ugaslo smotko je bil položil na pepelnik.

»Nič še, gospod tovarnar,« je odgovoril ravnatelj in se nekoliko zamislil. »Seveda tako le napravimo!« je dostavil po kratkem odmoru, govoreč bolj sam sebi in zaključivši s tem glasno svoje misli. »Drugi knjigovodja, Ribar, prosi dopusta, gre k poroki svoje sestrične, menda prav v bližino Brodnic. Če mu podaljšamo dopust za teden dni in plačamo potnino, nam utegne tako rekoč mimogrede opraviti, kar mu naročimo. Ribar je resen, preudaren mož, vreden našega zaupanja!«

»Prav! Domenite se torej z gospodom Ribarjem in ukrenite vse potrebno. Pozna li Ribar našega Kolumba?«

»Najbrž ga pozna,« je hitel zatrjevat ravnatelj. »Res je, da se pojavi Kolumb le redkokdaj v naši pisarni, toda kadar pride, pomeni njegov prihod vesel dogodek. Po vsaki njegovi vrnitvi s potovanja se sestanemo zvečer vsi v kantini, kjer jih sesiplje naši Kolumb brez prestanka dovtipe in anedote, vedno nove, ki jih še nismo slišali. Vse se vrši pri njem z enako naglico: na motorju leta prav tako hitro od vasi do vasi kakor v družbi od šale do šale. Pa tudi drugače ga človek ne more zgrešiti. Še sedaj ga imam jasno pred očmi. Srednje velik suhec, kolesarsko opremljen, črevlji preveliki, kapa premajhna za postavo, z desnem očesom pomežikuje zaporedoma, v notranjem kotu levega očesa se čepiri ko srajčni gumb velik kožni izrastek.«

»Po takem opisu ga mora vsakdo spoznati. Želim uspeha in upam, da ohranimo s Kolumbom neprecenljivo moč iz požrtvovalnega sodelavca našemu podjetju!» je dodal tovarnar in se pripravljal, da zaključi zanimivi pomenek s svojim ravnateljem. »O priliki me pa obvestite o uspehu najinega odposlanca.«

»Bom, gospod tovarnar. Moj poklon!« Ravnatelj je vstal, priklonil se in odšel. Po njegovem odhodu se je tovarnar poglobil v že prej pričeti članek: Konjuktura na blagovnem trgu v minulem tednu, a se ves čas ni mogel otresti občutka, da ga gleda izza zaslonila pred pečjo njegov agent Kolumb in mu hvaležno pomežikuje z desnim očesom.

Glavna poskušnja

Hiše so se manjšale, redčile in umikale v vrtove. Pri zadnji skupini hiš se je zožila ulica v pot, ki se je belila v popoldanskem solncu daleč tja po ravni med polji in travniki. Hiše so se umeknile že popolnoma s ceste, opasale se z lesenim, živo pobarvanim hodnikom, naslonile se na skedenj in hlev in se tako sredi zelenja docela pokmetile. Mesto je uplahnilo, še preden je doseglo svojo upravno mejo.

Po tej cesti je stopal Krištof Kolumb, da se na samoti, daleč proč od mestnega hrušča in trušča, pomeni sam s seboj. Ta pomenek se mu je zdel prepotreben. To je spoznal že v bolnišnici, toda v zavodu je stopil vedno kdo v krog njegovih misli, zdaj strežnica, zdaj primarij, zdaj ta ali oni sekundarij, kakor bi se bili domenili vsi, da ga ne puste samega z njegovimi mislimi. Prihajali so še sobolniki, tolažili ga in pričakovali za to tudi od njega tolažilnih besed. Vse te osebe so mu zabranjevale, da bi zbral svoje misli in jih posvetil sebi in svoji bližnji bodočnosti.

Po kosilu je bil zapustil bolnišnico. Poslovil se je od osobja, od zdravnikov je bil prisoten edino le dr. Živec, ki ga je ves čas nekam čudno pogledoval. Ali je bil že spoznal zdravniško napako in ga je zapekla vest? Sestri Klari se je orosilo oko. Klara, ki ga je črtila v začetku radi njegovega nesramnega pomežikovanja, se je sčasoma privadila temu nehotnemu vabljenju in slednjič ji je celo začela ugajati ta njegova telesna napaka. »Pa obiščite nas kaj kmalu!« mu je še rekla, ne zavedajoč se, kako neumestna je bila ta želja v takem poslopju. Med bivanjem v zavodu se je bil vsem izredno priljubil, a nikakor ni mogel odgnati nelepe, nehvaležne misli, da mu je bil dobrotnik Hvalic ugladil s svojimi dolarji pot do tujih src.

Iz bolnišnice je hotel iti najprej domov, v svojo sobo, da vzame s seboj nekaj knjig in svoj dnevnik, kamor si je zapisoval, odkar ga je bila usoda prignala v uredniške prostore, svoje pripombe in opazke k raznim političnim in gospodarskim dogodkom. Pogled na breztrebušnost njegovega telesa ga je še pravočasno odvrnil od lega namena. Kako naj se izkaže s tem mršavim telesom svoji gospodinji, da je on res njen najemnik, urednik Hilarij Novak? Gospodinja bi ga premotrila od nog do glave, videla bi pred sabo tujca, neznanega kratkohlačnika, ki ji celo — kaka drznost! — pomežikuje, zagrabila bi metlo in se zakadila za njim po stopnicah. Tedaj bi on prvič v svojem življenju blagroval usodo, da mu je naklonila tako prožno telo, tako gibčne noge, ki so ga odnesle še pravočasno iz nevarne bližine grozeče metle. Toda, čemu blagrovati usodo ? Če bi ne bil prišel pred svoje stanovanje s tujim telesom, če bi bil prisopihal pred svojo sobo s svojim prejšnjim trebuščkom, bi ostala gospodinjina metla na svojem mestu za vrati in njemu bi ne bilo treba preskakovati po pet stopnic hkratu.

Prav tako kakor pri gospodinji bi se mu godilo med tovariši. Odprl bi bil vrata v urednišitvo, pozdravil sourednike z običajnim: »Zdravi, fantje!« in hotel sesti k svoji mizi. Vsi bi tedaj skočili pokonci. »Oprostite, gospod, ne poznamo vas, zgrešili ste nadstropje, morda celo hišo!« Njegovemu zatrdilu, da je on njihov tovariš, sourednik Hilarij Novak, bi se vsi zakrohotali.

»Hilarija smo poslali v Smrečje, da popolnoma okreva.« — »Če ste vi v resnici gospod Novak, povejte, koliko so vam dali v zastavljalnici za vaš trebušček?« —»Komu ste se zaobljubili, da boste nosili odslej petelinje hlače?« — Take in podobne opazke bi moral poslušati in nemili pogledi bi spremljali njega, vsiljivca in sleparja, do vrat, ki bi jih zaloputnili za njim njegovi prijatelji in stanovski tovariši.

Proč z razmišljevanjem, kaj bi se utegnilo zgoditi, če bi bilo to in to. On je odslej Krištof Kolumb, potujoči agent, ki se je šele v zadnjem času odpovedal temu poklicu. V to dejstvo, da je on Kolumb, se mora popolnoma vživeti. Hilarij Novak pomeni, oziroma mora pomeniti zanj preteklost, ki se nanjo ne sme več spominjati.

Kdo ve, kako se godi osebi, ki nastopa v njegovem telesu in z njegovim priimkom kot okrevavec v Smrečju? Od strežnice Klare je bil on, Krištof Kolumb, zvedel polagoma vse. Istočasno ko njega so pripeljali v bolnišnico tudi urednika Novaka s prav tako prebito črepinjo. Dobro se še spominja, kako je moral zatajiti smeh, ko mu je to pripovedovala sestra Klara. Njega in Novaka so vzeli zdravniki hkratu pod nož. Novak in on sta prebolela operacijo in njene posledice — primarij dr. Volčič je strokovnjak, da mu ga ni para med kirurgi, je dostavila dobesedno strežnica Klara — Novak je zapustil lahko celo prej bolnišnico. Ko je vprašal nato zaupljivo Klaro, kako se vrše take operacije, in ko mu je pojasnila do pičice vse, kako dvignejo omamljenemu bolniku z dletom lobanjo, kako mu vzamejo ven ranjeni del možganov, ga očistijo in ga polože zopet na prejšnje mesto, je zvedel dovolj, vse drugo si je sam sestavil.

Zanj ni več nobene pomoči! Ne pozna poti, ki bi držala do njegove sobe, do uredništva. Kot Krištof Kolumb bo moral hoditi po svetu. Tudi če bi stopil v javnost s trditvijo, da on ni Krištof Kolumb, temveč pravi Hilarij Novak, bi nikakor ne uspel. Smejali bi se mu in rogali. Kot Krištof Kolumb bo moral odslej nastopati in v to se mora dodobra vživeti, tako vživeti, da ga ne zapelje več njegova no vaška preteklost.

Bolj in bolj je spoznaval neprijetnosti težavnega poklica gledaliških igralcev. Pravi igralec mora pozabiti, kaj je bil prej, igrati mora kralja, učitelja, ljubosumneža, bankirja, oziroma mora sam biti kralj, učitelj, ljubosumni mož, bankir vsaj toliko časa, dokler je na odru. Tudi njega je postavila usoda, ki se ne ustraši nobenega, pa bodi še tako spretnega režiserja, na oder in mu odkazala novo vlogo: tu si, glej, da boš kos svoji nalogi, predstavljaj Krištofa Kolumba takega, kakršen je bil v resnici, sicer se ti bo občinstvo smejalo in te nagnalo s klopotci in korenjem. Da mu je olajšala vso zadevo, mu je dala usoda ob enem vse potrebščine za novo vlogo, da se mu ni bilo treba ne preoblačiti ne lepotičiti.

Težko mu bo igrati, predstavljati Krištofa Kolumba, ko ni Kolumb noben pojem, temveč oseba. Kolumba ni nikdar videl v življenju; da bi bili vsi agent je in potniki ustvarjeni po enem in istem kopitu, si je vendar le težko misliti. Dokler bo imel pred sabo občinstvo, ki še ni videlo Kolumba, še pojde, toda med Kolumbovimi znanci mu bo huda predla. Da bi nesrečni Kolumb vsaj potnik ne bil! Potnik potuje po vseh krajih, povsod ima znancev, povsod prijateljev in ni je skoraj vasi, kjer bi ga ljudje ne poznali.

Ali naj ga plašijo skale, ki jih je zapazil na svoji poti? Ali naj se radi teh ovir vrne? Vrne, toda kam? Naj se zgodi z njim karkoli, on je in mora ostati Kolumb, naj mu občinstvo ploska ali žvižga! Potruditi se hoče in potrudil se bo, da ga občinstvo že pri prvem nastopu, pri premijeri, ne izžvižga.

Kolumb je vzel iz žepa listnico, izvlekel iz nje izkaznico in si že neštetič ponovil njene podatke. — Krištof Kolumb — Očeta in matere ni imel, hvala Bogu, sicer bi se moral naučiti še imeni svojih novih staršev. — Rojen 12. dne oktobra meseca leta 1892. v Novem dvoru. — Pri tej točki se je Kolumb ustavil. Prav za prav je bil on rojen leta 1890. Moral je torej v potoku Sušniku na glavo pasti, da je postal za celi dve leti mlajši. Ali ni to migljaj, kako treba odslej pomlajevati ljudi? Raziskovalcem in učenjakom, kakršni so Steinach, Voronov in Doppler, se pridružijo še dr.-ji Volčič, Svetek in Živec. Se li sploh zavedajo zadnji trije svojega izuma, svojega novega pomlajevalnega postopka? Mogoče jih on precenjuje in so zdravniki zamenjali možgane nevede, radi česar tudi pojmiti še ne morejo, da se dado ljudje tudi na ta način pomlajati. — Poklic: trgovski potnik — No, tega mu ne bo treba znati; prejšnji poklic je že opustil in nihče ga ne bo vprašal, kaj je bil. Bivši, nekdanji trgovski potnik tudi ni kdo ve kak odličen naslov, da bi moral slediti njegovemu priimku.

Kolumb je vteknil izkaznico in listnico zopet v žep in je ponavljal, ko je nadaljeval svojo pot, venomer: Krištof Kolumb, rojen 12. dne meseca oktobra leta 1892. v Novem dvoru. Vsak igralec se mora učiti. Ko si bo on na ta način vtisnil te naučene podatke dobro v spomin, se zna zgoditi, da stopi oni drugi popoloma v ozadje.

Pa še nekaj drugega se bo moral naučiti« Da je namreč treščil z motorjem v Hvaličev avtomobil, da ga je Hvalič pobral in pripeljal v bolnišnico. Ni res torej, da bi bil on, Krištof Kolumb, rojen 12. dne meseca oktobra leta 1892. v Novem dvoru, da bi bil on torej padel v strugi izsušenega potoka na prod, ko je šel iz Zajčjega loga proti domu. Tudi ni res, da bi bil on malo prej pri vdovi Nežiki, ki vodi gostilno »Pri treh lipah«, toči izborno kapljico in ki mu je dala ob slovesu rdeč nagelj.

Gospa Završnica, vdova Nežika. Če bi stopil sedaj pred njo, bi jo pozdravil: Dober dan, gospa! Kako se vam godi? Brezdvomno ste že čuli, kaj se je bilo pripetilo meni. No, hvala Bogu, sedaj sem zopet tu! — In ona, vdova Nežika bi odgovorila: Ne poznam vas, gospod. Ni čuda, ko prihaja toliko ljudi v našo gostilno. Znani se mi sicer zdite, a ne zamerite, če sem vas zgrešila!— O Hilariju Novaku nobene besede! O Novaku, ki je bil stalni gost v njeni gostilni, ki je prihajal k njej redno vsako soboto, naj je lilo, brilo ali pripekalo. Take so ženske! Zadostuje, da je človek odsoten le nekaj tednov, pa ga že zgreše, in jim tega niti zameriti ne sme.

Moj Bog, že zopet tako brezplodno razmišljanje! Gospo Nežiko mora pozabiti. Zapreti jo mora kakor gospodinjo in stanovske tovariše v najbolj skrito temnico svojega spomina, zakleniti mora za njimi vrata in vreči ključ v kako globoko brezno, da ga nikdar več ne premoti skušnjava, vdreti še kdaj do oseb, ki se jim je moral odpovedati in ki se jih je moral odkrižati. Sedaj in odslej je on Krištof Kolumb, ki ne sme imeti nobene druge preteklosti in niti ne sme misliti, da je nosil nekoč dolge hlače, suknjo in klobuk.

V tem je prišel Kolumb do reke in se ustavil. Globoko pod njim se je modrila voda, ki so se v njej zrcalile porasle skale nasprotnega brega. Njegovo oko mu je zaplulo preko ravni, posejane s polji, dvigalo se s holmi in brdi više in više, ustavljalo se za hip medpotoma pri posamezni hiši, pri kaki večji skupini hiš, naslonjenih na položno reber, in skočilo slednjič s cerkvice na najvišjem hribu daleč tja na obzorje, kjer so višnjeveli gorski vrhovi. Tu sem na ta prostor s tako krasnim razgledom je najrajši prihajal svoje dni, dokler mu nista odkazala slučajni izlet v Zajčji log in preprijazna, zgovorna gostilničarka druge poti. A proč spomini, proč preteklost! Kolikokrat si je prizadel, da bi ne mislil nanjo! Zaman. Vedno se prikazuje in pojavlja oni drugi, ki mu ograža njegovo novo sedanjost. A nikakor ni treba obupati. Nihče še ni postal črez noč umetnik. Z vajo, z vztrajnostjo se da mnogo doseči. Tako se je tolažil Kolumb in se prepričeval, da pride mogoče že v kratkem trenutek, ko bo popolnoma pokolumbljen in se mu ne bo treba prerekati s preteklostjo.

Kam sedaj in kaj početi se je vprašal Kolumb, nadaljeval svoj izprehod po cesti, ki je bila krenila v stran in držala še vedno med polji do prve okoličanske vasi. Hvalic, bogati Američan, se je bil v resnici izkazal velikodušnega. Plačal je zanj vse bolniške stroške, ustanovil iz hvaležnosti, da mu je bil prihranjen trpki očitek čeprav nehotnega uboja, tri brezplačna mesta za one reveže, ki jih vrže usoda pod avtomobil, naložil v banki glavnico, ki oprosti njegovega varovanca vseh skrbi in mu zagotovil po sestri Klari svojo vkljub vplačani glavnici nezmanjšano in neokrnjeno nadaljnjo naklonjenost. Ko vidi človek, kako se mu je nasmehnila sreča, si že lahko dovoli nekoliko počitka in zabave, se je veselil Kolumb. Privoščil si bo zanimivo potovanje, med potjo obišče seveda tudi Hvalica, da se mu zahvali za vse prejete dobrote.

Je li v resnici on poklican, uživati Hvaličeve dobrote, je nenadoma šinilo Kolumbu v glavo. Ali je on sploh kdaj prišel s Hvalicem v tak stik, da bi mu ta utegnil ogroziti življenje? Če ni prišel, kako mora uživati to, kar je namenjeno onemu drugemu, ki se zdravi v Smrečju? Ali ne meji tako postopanje z izkoriščevanjem, krajo, ropom? Ali je Hvalic njega povozil? Torej? K Hvaliču sicer pojde na vsak način, a ne, da se mu zahvali za dobrote, temveč za to, da se jim odpove in ga opozori na njegovo pravo žrtev.

Nobenih prenagljenih korakov, si ie nato mislil Kolumb. Kdo je prav za prav oseba, ki tiči v dolgih nogavicah, kratkih hlačah, zaprtem jopiču in kapi? Kdo pomežikuje? Ali ni mož s to obleko in s to navado prišel v območje Hvaličevega avtomobila? Čigava črepinja je trpela škodo radi trčenja z avtomobilom? Ali je že pozabil, kar se je učil še pred kratkim časom, da je dal on, Krištof Kolumb, Hvaliču priliko in povod do velikodušnosti. K Hvaliču pojde torej samo za to, da se mu zahvali in za nič drugega. Kaj potem? Dr.-ju Svetku je bil povedal, da bo nabiral po deželi narodne pesmi. Kakor da bi ne bile že vse do najmanjše nabrane! Tačas mu namreč ni bilo prišlo nič boljšega na um! Bal se je tudi, da izda svojo tajno željo, nadaljevati to, kar je prej delal, to je pisati, toda to pot bi ne pisal več za potrebo, marveč za zabavo. Podpisoval se bo s psevdonimom: Krištof Kolumb. Ha, ha, se že zopet oglaša oni drugi, ki — bi bil moral že kdaj prej umolkniti! Krištof Kolumb vendar ni psevdonim: Pravi priimek ne mora biti nikdar psevdonim.

Zopet se je tolažil Kolumb z začetnimi težkočami. Popolnega uspeha vendar ne more še pričakovati. Koliko dni je, odkar je sploh ugotovil izpremembo, odkar je dognal vzroke tej izpremembi in se sprijaznil s svojimi tako težko verjetnimi ugotovitvami?

Glej, glej! Ali ni to Lenček, ki mu prihaja naproti? Seveda je Lenček, kronist Lenček. Po hoji ga je spoznal Kolumb. In z gospodično se izprehaja. Kako lepo se vodita za roke! Kdo bi si bil mislil? Zatelebana sta oba drug v drugega, prav nič ne vidita, da se jima bliža Lenčkov tovariš, urednik Novak.

»Servus, Joža!«

Od gospodične se je odtrgal njen spremljevalec in stopil pred Kolumba.

»Oprostite, gospod! Ne spominjam se, kdaj sva se tako sprijaznila, da me nagovarjate na cesti kar z imenom. Zdi se mi, da si preveč dovoljujete! Taka predrznost!«

Prepozno se je domislil Kolumb svoje kolumbske zunanjosti in sedanjosti. Da se je opravičil, je zamrmral nekaj nerazumljiivih besed, odkril se in jo odkuril, boječ se, da ga naženeta prva gledalca že pri prvem njegovem javnem nastopu s kamenjem.

Srce in želodec

Bilo je ob polu dveh. Gostje so bili po večini že pokosili. Natakarji so odnašali z miz prazne krožnike. Prvi natakar je hodil z zvezkom med mizami, pisal, sešteval, odtrgal listič, položil ga pred gosta, odštel drobiž in že je bil pri drugi mizi.

Polagoma se je praznila dvorana. V kotu blizu vhodnih vrat. je sedel suh gospod s črnikastimi naočniki. Nikamor se mu ni mudilo. Čeprav je bil že davno pokosil, je sedel še vedno pri mizi in opazoval odhajajoče goste.

Bil je Kolumb v drugi izdaji. Da bi ne prihajal vedno v zadrego radi svojega nedolžnega, a vendar tako rado napačno tolmačenega pomežikovanja zlasti pri nežnem spolu, si je kupil črne naočnike, kakor bi mu kdo ve kako škodila močnejša bodisi solnčna bodisi električna svetloba. Sam s seboj je bil popolnoma zadovoljen. Že dva dni je bil na potovanju. Nič nevšečnega se mu ni pripetilo, niti pozdravil ga ni nihče. V mestu, kamor je dospel z železnico v dopoldanskih urah, ga skoraj gotovo ne čaka nobeno iznenadenje. V velikem mestu se ljudje malo zmenijo za druge. Vsak hiti po svoji poti za delom, za zaslužilom, za opravili, v kolikor mu dopuščata naglico gneča in promet. Vse drugače kakor v podeželskem mestu, kjer mora človek skoraj pri vsakem koraku pozdravljati in se odkrivati.

Svoji novi vlogi se je bil Kolumb kolikor toliko že privadil. Povsod, kjerkoli je prenočeval, se je vpisal pravilno v tujsko knjigo: Krištof Kolumb, potovalni agent. Zadnja označba mu ni šla kaj rada iz peresa, toda drugega izhoda ni bilo, ker se je moral ujemati vpis s podatki njegove osebne izkaznice. Ljudje so nezaupni, prej verjamejo fotografiji in podatkom, opremljenim z uradnim pečatom in običajnim nečitljivim podpisom dotičnega uradnika, kakor pa osebi sami in le, če se zlagajo pismeni in slikani podatki z osebo, pričenjajo verjeti tudi njej.

Dvorana se je bila med tem popolnoma izpraznila. Kakor se usujejo ob določenih urah gostje hkratu v obednico, tako jo tudi hkratu zapuste. V Brodnicah pa pokramljajo gostje po končanem kosilu še nekoliko med sabo, včasih prisede gostilničar sam, še rajši pa pride počivat k tej ali oni mizi njegova žena, zdelana in upehana od kuhinjskega dela.

Pikolo je pristopil h Kolumbovi mizi in ga vzdramil iz njegovih misli, položivši preden majhno ovojko. Kolumb se je začudil. Odkod tako iznenada pisemce? Že je hotel poklicati pikola k sebi, češ, tu mora biti kaka pomota, ko opazi na drugi strani ovojke naslov: G.-u Krištofu Kolumbu, Tu.

Dobil se je torej v tem tujem mestu človek, ki ga je spoznal. On je pa menil, da se tu nihče ne zmeni zanj. Kdo neki mora biti pisec? Pisava popolnoma neznana. Poznal je precej pisav, že po pisavi na ovoj ki je svoje dni spoznaval, kateri dopisnik pošilja novega gradiva njegovemu listu. A kaj budali? On je vendar Kolumb, kakor govori in izpričuje njegova izkaznica! Pisec tega pisma je torej prijatelj ali znanec agenta Kolumba, prejšnjega Kolumba. In ker je postal on sedaj Kolumb, sme, ne da bi mu mogla vest kaj očitati, brez obotavljanja odpreti pismo.

Zvedavo je začel trgati rob ovojke. Previdno je izvlekel iz nje listič:

Takoj sem Te spoznala, čeprav nosiš črne naočnike. Ti si pa stopal ponosno mimo, niti pogleda si Ti nisem več zdela vredna. Taka prevzetnost! Nekoč Ti je bila dobra Tvoja zlatica, kakor si vedno imenoval sobarico Anko. Gotovo Ti brenči sedaj po glavi kaka bogata nevesta in Te je znanja z revno sobarico sram. Čutila sem, da se mi odteguješ, da se mi umikaš, ko si tako nenadoma popolnoma izostal. Nič bi ne rekla, če bi mi bil sporočil, da ne maraš več za me, toda prezirati me, ne, tega ne prenesem in Ti tudi ne odpustim! Preveč si me razžalil.«

Čudno je bilo Kolumbu pri srcu, ko je prebral pismo. Ljubico ima torej v tem tujem mestu, šel je mimo nje, gledal jo je, a je ni pozdravil. Kje neki jo je moral srečati? Na ulici vsekakor, saj pravi: Ti si stopal ponosno mimo. Slediti mu je morala, prepričati se je hotela, kam gre, užaljena v svojem ženskem ponosu je hitela pisat pismo in ga izročila pikolu, naj mu ga odda. Ali ne zveni iz pisma ljubosumje? Bogato nevesto mu očita, ker se zaveda svoje revščine. Njegov prezir jo boli, jo peče. Kaj lahko napravi prezirana, ljubosumna ženska? Iz njegove uredniške prakse so mu znani slučaji, ki so se pripetili celo v malomestnih Brodnicah, v velikih mestih je tako maščevanje na dnevnem redu. Ljubosumna ženska vzame kuhinjski nož, skrije ga pod ogrinjačo in počaka z njim svojega nezvestega ljubimca. Saj Anka ve, kje se mudi njen izdajalec. Kupi si lahko žveplene kisline in mu je zabrusi poln kozarec v obraz, da mu ga popolnoma skvari in onemogoči na ta način zvezo s kako drugo žensko. Anka ga mogoče že čaka zunaj pred vhodom. A niti ni treba, da ga čaka na ulici pred vhodom, nameščena je kaj lahko kot sobarica v hotelu, kjer on kosi, in preži nanj pred dvorano, v veži.

Ne, tu v tem hotelu ne more biti, saj bi ga bili morali že spoznati natakarji in bi ga bili pozdravili z njegovim priimkom kot starega znanca in gosta.

Pikola pokliče in ga naprosi podatkov in pojasnil, kakšna je bila ženska, ki mu je izročila pisemce. Preveč bi zaupal paglavcu, če misli, da bo z njegovim popisom mnogo na boljšem. Kaj se razume pikolo na ženske? Njegova pojasnila bi gotovo ne bila tako izčrpna, da bi se po njegovem opisu lahko varoval svoje preganjavke.

Kolumb je sicer vedel za težkoče v svoji novi vlogi, niti od daleč pa ni mislil, da so združene 7. njo tudi nevarnosti, celo smrtne nevarnosti. Mogoče ni tako hudo, se je tolažil. Sam si ustvarja napadalce. V stavku: Ne odpustim Ti, da si me preziral, se vendar ne skriva nobena grožnja. Sklepni stavek: preveč si me razžalil, pravi nekako, da se je Anka že vdala v usodo. Saj sobarice niso tako rahločutne, da bi si gnale take zadeve k srcu, ko lahko poskrbe za nadomestilo.

Plavijo ljudje, je razmišljal Kolumb, hoteč si pregnati temačne slutnje, da tiči ljubezen v srcu. Pri operaciji je bil dobil s tujim telesom tudi tuje srce in sicer srce, ki je ljubilo zlatico Anko. A to srce mu ni bilo niti enkrat zatripalo le za spoznanje močneje ne pri čitanju pisma niti ves čas potem. Kaj sledi iz tega? Da nima ljubezen svojega bivališča v srcu, da domuje v možganih. Zato ljubi on, čeprav po srcu Kolumb, šle vedno Nežiko. Toliko časa je pripisovalo človeštvo srcu zasluge, ki jih ni imelo, pesniki od najstarejših časov do najnovejše dobe so se mu v svojem liričnem zanosu spoštljivo uklanjali in celo zaljubljenci, ki bi morali biti o tem še najbolj poučeni, so govorili o njem kot o viru svoje sreče. Srce je dogospodovalo. Srce ni nič drugega ko navadna, celo zelo prozaična mišica, ki zdaleka nima nič opraviti z ljubeznijo. Da je prišel do tega pravega spoznanja, je moral žrtvovati svoje telo, je moral tako rekoč zlesti v tuje telo.

Anka je spoznala svojega fanta po obrazu, morda tudi po obleki, hoji, kretnjah. Po zunanjosti bi spoznala sedaj tudi vdova Nežika onega drugega, ki se zdravi v Smrečju v Časnikarskem domu, če ga usoda kdaj pripelje v Zajčji log. Pozabljene bi bile bolečine dolgotrajne ločitve, ko ga je pogrešala toliko sobot, obesila bi se mu vsa srečna okrog vratu in oni drugi, ki ni tako boječ, tako neodločen, tako krotek ko on, njegov naslednik po telesu, ki ima najbrž kakor v tem mestu Anko, tako po drugih krajih Pepce, Micke in Francke, bi uporabil ugodno priliko in...

Kolumb ni mogel dokončati te misli. Vroče mu je prihajalo. Naročil si je novo četrt. Kaj že peto? Cel liter ga je bil torej že izpil in sicer pri kosilu in nič ga ni čutil. On, ki ni bil nikdar prekoračil svoje mere, ki mu je služilo vino edino le kot sredstvo zoper žejo, si upa naročiti sedaj že peto četrt. Tudi sinoči si ga je bil privoščil, a ni temu pripisoval nobene važnosti. Ta nenavadna žeja ga je pričela skrbeti. Jed ni bila ne preslana ne premastna. Vročine ni nobene. Nenadoma se mu je zabliskalo v glavi. Kakor je bil dobil na operacijski mizi s tujim telesom srce, ki ni ljubilo, tako je dobil s tujim telesom tuj želodec, ki je pil ko goba. Pet, morda jih bo šest samo po kosilu! To nič dobrega ne obeta.

Tako je začel Kolumb polagoma spoznavati samega sebe. Ugotovitev, da je nagnjen k pijači, ga je užalostila. Navdajala ga je s skrbjo za bodočnost. Pil bo in pil, zapravljal zdravje, minevalo mu bo veselje do dela. Njegov prednik, prejšnji najemnik sedanjega njegovega telesa, si je z vinom mazal jezik, da je mogel prepričevati odjemalce o dobroti in neprekosljivi kakovosti izbornih izdelkov njegove tovarne. Pil je, da mu je jezik gladko tekel, pil zopet, ker ga je bil govor užejal. Pil ni torej nikdar brez namena, brez vzroka. On pa, Kolumb po milosti zdravniške trojice brodniške bolnišnice, sedi že dve uri pri kosilu, četrt se vrsti za četrtjo, tudi peta že pojema, a ga ne pije ne radi žeje ne radi spodbude. Sile trati po nepotrebnem. Kakor je utegnila koristiti strast do pijače prejšnjemu Kolumbu, tako bo škodovala na vsak način sedanjemu. Ne bo mogel več pismeno ustvarjati in vsi njegovi krasni načrti o dopisovanju in pisateljevanju se mu utope v kozarcu.

S trdno, odločno voljo se da premagati vsaka strast. Čim bolj se je bila ukoreninila, tem odločnejše je treba volje. Človeka, najvišje bitje, ne smejo usužnjiti nizke strasti. Um naj gospoduje! Dovolj je pijače, si poreče, si vbije v glavo in

»Natakar, še eno četrt!«

Anka, saj res, skoraj je bil pozabil nanjo. Njeno pismo mora še enkrat prebrati. Lepo piše in pravilno. Izšolano dekle. Po pisavi mora bili Anka blondinka, trideseto leto ima tudi že za sabo, lase ima seveda pristrižene, pri hoji se nekoliko giblje kakor gospa notarka v Brodnicah. Tako jasno, v točnih obrisih vidi Anko pred sabo, da bi mu je pikolo ne bil mogel točneje opisati. O kakem maščevanju ni v vsem pismu nobene omembe. Pismo je treba večkrat prebrati. Pri drugem branju sta že izginila iz njega kuhinjski nož in žveplena kislina. Nameravani zavratni napad se mu je moral roditi malo prej v domišljiji. Anka, blondinka, se že potolaži in Nežika tudi...

Pred Kolumbom je stal glavni natakar, ki ga je bil nekajkrat potrkal na ramo.

»Gospod, oprostite! Ali naj odprem okno? Gotovo vas je vročina omamila, da ste nekoliko zadremali. Novi vtisi v tujem mestu tudi utrudijo vsakega tujca.«

»Hvala lepa, gospod! Celonočna vožnja brez spanja zdela človeka,« se je izgovarjal Kolumb, ko se je bil nekoliko razgledal okoli sebe. »Po čem ste me pa spoznali za tujca?«

»Vaja, gospod, nič drugega ko vaja!« je zatrjeval natakar, oko se mu je pa pri tem uprlo v prazno steklenico pred Kolumbom.

Kolumb je ujel pogled, plačal in odšel. V zelo neprijeten položaj ga je bil pripravil njegov novi želodec, a Kolumb se ni mnogo hudoval. Njegov značaj, ki ga je bil rešil še izza predoperacijske dobe, ni dopuščal, da bi se srdil in jezil. Povzpel se je le do milega očitka, češ, prvi dan si v tujem mestu, v tujem odličnem hotelu, pa zaspiš za mizo sedeč, kakor delajo neolikani pijanci po beznicah in žganjarnah. Nihče ne zameri kratkega počitka tudi v javnem hotelu trebušastemu gospodu, ki je vajen, da leže po kosilu nekoliko počivat. Športnik — in kaj je mož z nogavicami, kratkimi, naščeperjenimi hlačami, zaprtim jopičem in kapo, če ne športnik — vzbuja z enakim činom le pohujšanje. Dobro še, da je bila dvorana prazna, da se niso izpotikali nad spečim suhcem gostje!

Mogoče je dobro pogodil s spanjem za mizo onega Kolumba, čigar vlogo mu je bila naklonila režija brodniške. bolnišnice, če je tega v resnici premagovala zaužita pijača, da je po njej navadno zadremal pri mizi. Po kratkem razmišljanju je moral zavreči to možnost, kajti on je pil radi tujega želodca, zaspal pa radi svojih omamljenih možganov. Vino je vplivalo le na njegove možgane uspavalno, na možgane prejšnjega Kolumba sploh ni učinkovalo, ker si jih je bil z dolgoletno vajo tako rekoč ustrojil, da so postali neobčutni za opojne strupove. Nov neuspeh torej v njegovem igralskem življenju. Zaspal je, ko bi bil moral čuti in bedeti. Kdo ve, koliko takih neuspehov, koliko neprilik mu je še usojenih.

Tri in pol. Poldrugo uro je torej počiva! in najbrž, bi bil še spal, da ga ni bil vzbudil natakar, boječ se za ugled hotela.

Sedaj pa proč z mislimi. Človek mora biti previden, paziti mora na desno na levo, v velikem mestu je celo v popoldanskih urah velika gneča.

Najprej nekoliko po glavnih ulicah, mimo krasnih izložb, nato morda v kak park, ali muzej, če so le odprti popoldne vedoželjnemu občinstvu.

Gneče in velikih množic se je Kolumb doslej vedno izogibal radi svojega rejenega trebuščka, ki ga ni hotel po nepotrebnem izpostavljati neokretnežem in nerodarn. Šele pogled na njegovo suho postavo ga je opogumil, da se je brez bojazni pomešal med ljudi, ki so hiteli po pločniku. Naglica meščanov mu ni ugajala ne prijala, le preveč je bil vajen umerjene, lagodne, rajši počasne hoje. Toda zašlel je bil v mogočen tok in brez običajne zasopljenosti in drugih telesnih nadlog je hitel sam s hitečimi.

»Pozdravljen, prijatelj Krištof!« je zadonel neznan glas na Kolumbovo uho. Istočasno je nekdo prejel Kolumba za roko in ga potegnil iz toka. Fant — je šinilo Kolumbu bliskoma v glavo — fant, zaveso so vzdignili, novo dejanje se pričenja, glej, da boš kos svoji nalogi. Ne zabi, da si Krištof Kolumb, rojen 12. dne oktobra meseca leta 1892. v Novem dvoru in da si se ponesrečil z motorjem!

V tem je uzrl Kolumb pred sabo krepkega gospoda z gosto temno brado. Ker se je vedno rad bavil s tem, da je izvajal na prvi pogled iz zunanjosti, iz postave, iz obleke, kretenj te ali one osebe, kakega je poklica, je tudi sedaj premotril gospoda pred sabo z istim namenom, to pot brez zaželenega uspeha, ker gospod bi bil prav tako lahko odvetnik, trgovec ali kavarnar.

»Kaj tako buljiš vame oči, da si z njimi orosil celo naočnike? In čemu si se našemil z njimi? Govori vendar! Koliko mesecev se že nisva videla?« ga je izpraševal tujec, oklenivši se njegove roke in vodeč ga ob pločniku, kjer ni bilo takega prometa.

»Povem ti resnico, prijatelj. Od srede junija sem bil v bolnišnici, zapustil sem jo šele pred nekaj dnevi.«

»Kaj se je pripetilo?«

»Nezgoda z motorjem. Padec, operacija in ker se niso pojavili običajni zapletki, so me izpustili zdravega.«

»Da je le šlo po sreči! Kolikokrat smo ti že prerokovali, da bo motor nekoč še tvoja poguba! Povej vendar, čemu si nateknil naočnike in še celo črne? Videti si ko čarovnik.«

»Veš, imel sem nekaj neprilik z ženskami radi pomežikovanja, zato se jih hočem z njimi ubraniti.«

»Žensk? Ne razumem te več, Krištof!«

»Kaj žensk, neprilik se hočem ubraniti!« je prostodušno poučil Kolumb svojega spremljevalca.

»Če govoriš o neprilikah, potem si moral naleteti slednjič vendar enkrat na tako, da te je užugala. Kako se je to zgodilo, boš moral drevi povedati. Saj prideš v našo običajno sobo »Pri zlati kaplji«? Kakor navadno smo ob devetih že polnoštevilni.«

»Nerad zahajam v družbo. Po operaciji ti zaspim kar pri mizi, če izpijem le nekaj kozarcev,« se je umikal Kolumb prijateljevemu vabilu.

»Bomo že mi pazili, da jih ne izpiješ preveč. Kaj pa z anekdotami, s šalami? Ali si se dobro založil? Prihajaš z novim, svežim blagom?«

»Nobene nove ne znam in še stare sem pozabil», je odgovoril odkritosrčno Kolumb, ki se je slednjič vendar le zbal svojega težkega položaja v družbi »starih znancev«.

»To bo radosti in smeha, če predstavim našemu omizju Krištofa Kolumba, ki zaspi pri mizi, ki mu napravljajo ženske neprilike in ki ne zna nobene več povedati. Dečko, če je vse to resnica, postaneš svetovno čudo!«

»Res je, le verjemi mi, zelo sem se izpremenil, zato me ne pričakuj drevi!«

Boš tiho, če ne! Kapljica, ti rečem, je taka, da se boš še v spanju oblizoval.«

Takemu vabilu se Kolumb ni mogel več ustavljati. Nekaj ga je poščegetalo po srcu, mogoče je bil tam že želodec, nenadoma so se mu pocedile po ustih sline, ki jih je takoj požrl, da je lahko jasno in razločno rekel:

»Pridem!«

»Saj sem vedel, da prideš. Vraga! Že štiri za pet minut. Hiteti moram. Danes sem se. nekoliko zakesnil. Ti obiščeš sedaj, kakor te poznam, svoje odjemalce. Dobro srečo ti voščim! Pozdravljen in na svidenje!« in že je izginil prijatelj, ki mu Kolumb ni vedel ne imena ne priimka ne poklica, za vogel.

Polomil je to pot le nisem, se je potolažil Kolumb in se zadovoljno nasmehnil pri misli, kako je ukanil prijatelja s svojim nepopolnim, delnim Kolumbom.

Premijera

Že ob polu devetih jo je mahal Kolumb proti »Zlati kaplji«. V kavarni je dobil iz naslovne knjige točni naslov imenovane gostilne, vse drugo je prepuščal slučaju in svoji preudarnosti.

Po ulicah je prenehavalo vrvenje množic. Prišla je bila ura večerje, ki je precej izpraznila ulice. Trgovine so zapirali. Neprijetno je udarjal na uho ropot hreščečih kovinskih zatvomic. Žarnice nad trgovinami so ugašale. Svetile so le še poulične obločnice.

Počasi je stopal Kolumb proti cilju. Iz prijateljevih besed, je sklepal, da je zahajal njegov prednik, Kolumb št. 1., kadarkoli, je prišel v mesto po svojih potniških opravkih, redno k »Zlati kaplji«, kjer se je zabavalo stalno omizje v posebni sobi po stari pivski navadi. Skoraj gotovo je prejšnji Kolumb pri »Kaplji« tudi večerjal, zato ni hotel opustiti njegov naslednik te stare navade.

Kolumb je opazil, kako ga marsikdo čudno gleda. Celo ustavi se tu pa tam kak pešec, gleda za njim, da skoraj čuti njegove radovedne poglede. Spotikali so se nad njim, ker je nosil celo zvečer črne naočnike. Prav imajo! Kamor pride črez nekaj minut v gostilno, ga že vsi poznajo, tudi njegovo nesrečno razvado pomežikovanja, ki so se ji bili gotovo že kdaj privadili. Čemu torej naočniki? Z njimi bi svojo napako le podčrtal in poudaril. Do cilja že tako ni daleč in ni se mu bati, da nasede kaka pozna gospodična njegovemu nehotnemu, umišljenemu vabljenju. Snel je previdno naočnike, položil jih v tok in jih vteknil v zunanji žep zapetega jopiča.

Na cilju. Kolumb se je za hip ustavil. Spomnil se je, kako glasno je bil zacmokal prijatelj, ko je hvalil dobroto kapljice pri »Kaplji«, in že sama misel nanjo ga je tako osrčila, da je premagal strah do odra, do občinstva, do kritike, pritisnil kljuko in vstopil.

»Gospodar! Gospodinja! Gospod Kolumb je prišel!« je zaslišal pred sabo glas in uzrl čedno dekle s snežnobelim predpasnikom. Natakarica je, si je mislil Kolumb, tu imajo torej žensko postrežbo, zato je pred operacijo tako rad zahajal h »Kaplji« s svojimi prijatelji. Iz njenega klica je posnel tudi, da sta oba, gostilničar in gostilničarka, še živa in da morata biti kje v bližini.

Nato se je ulila nanj ploha pozdravov In vprašanj.

»Dobro došli, Gospod Kolumb, zelo smo vas pogrešali!« Mož krepke postave, golorok, brez ovratnika, osivelih las in rdečih lic mu je stiskal roko, da je Kolumb skoraj zavpil od bolečine. Ni dvoma, to je gospodar. Z njim se torej še ni bil pobratil.

»Ah, gospod Kolumb, kako ste vendar mogli pozabiti na »Zlato kapljo« in na mamko Kristo! Bala sem se že za vas. Kake štiri mesece bo, če se ne motim, odkar ste bili zadnjič pri nas. Dobro se še spominjam, vkuhane črešnje ste jedli mesto solate. No, da ste le živi in zdravi!« Odkritosrčno veselje je odsevalo debelušni gospe z obraza in solza radosti ji je zalesketala v očeh. Gostilničarka je in mamka Krista ji pravijo.

»Ponesrečil sem se, mamka Krista.« Hvaležno je stisnil Kolumb gostilničarki roko. Takega sprejema ni bil pričakoval. «V bolnišnici sem ležal. Nevarna operacija. Izlizal sem se ko maček. Vse vam bom povedal. Čul sem mimogrede, da točite sedaj posebno dobro vino!» In Kolumb je moral stiskati roke znancem, ki so ga bili prišli pozdravljat od vseh miz. Nobenega ni poznal in vse je videl šele prvič v svojem življenju.

»Bolnišnica se vam pozna v resnici že na prvi pogled. Precej ste shujšali.« — »Obraz vam je upadel.« — »Stavil bi, da ste se ponesrečili z motorjem.« — »Veseli me, da ste le okrevali!«

»Pustite vendar gospoda Kolumba, da se oddehne!« S tem pozivom je gostilničar na rahlo odrival goste od obleganega Kolumba. »Če je shujšal in upadel, mu vendar privoščite, da se okrepča. Lačen je in žejen, mi ga pa krmimo s praznimi besedami. Saj nam ne uide še, kaj ne, gospod Kolumb. Kar za mano v sobo! Še nobenega ni od vaših prijateljev. Vi ste kakor vedno tudi to pot prvi.«

Gostje so uvideli, da ima gostilničar prav, umeknili so se in gospod Lorber — s tem priimkom je označala, kakor si je bil Kolumb dobro zapomnil, naslovna knjiga lastnika gostilne »Pri zlati kaplji« — je vodil svojega toliko časa odsotnega gosta skoraj nekam zmagoslavno med mizami do steklenih vrat, ki jih je bila natakarica že odprla.

Kolumb je stopil v čedno, prijazno, srednje veliko sobo. Ob daljši steni je bila postavljena dolga miza, ob nasprotni pa dve manjši. S tem, da je pobrisal gostiničar stolico v kotu pri oknu, je nehote izdal, da je ta stol Kolumbov stalni sedež.

Kolumb je sedel.

»Kaj ne, gospod Kolumb, pol literčka kakor po navadi!« Ne da bi bil počakal odgovora, je gostilničar odšel.

»Kaj pa boste večerjali, gospod Kolumb?« se je oglasila gostilničarka, ki je bila prišla brž za Kolumbom in svojim možem v sobo.

»Vi poznate moj okus, zato prepuščam izbero vam, mamka Krista.« Na ta način se je Kolumb previdno izmotal iz zadrege, ker ni vedel, katera jed je najbolj prijala njegovemu predniku in bi si bil utegnil zato izbrati napačno.

»Pečene jerebice s solato torej!« je rekla gostilničarka bolj sama za se in izginila v kuhinjo, ozrši se pri vratih še enkrat na svojega dragega gosta.

Natakarica, ki je urejevala po mizi solnice, prtiče, kozarce, nože in vilice za posamezne stalne goste, ki so bili na hrani pri mamki Kristi, se je, prišedši do Kolumba bliskoma sklonila in, preden se je Kolumb zavedel, mu je že gorel poljub na licu.

»Jezna sem na te, da veš,« je pristavila in se motala okoli mize, kakor bi se ne bilo nič zgodilo, »vsem si podal tam zunaj roko, le meni je nisi!« »Obe roki dobiš, ko bova sama,« se je pošalil Kolumb v svoji novi vlogi, nadaljnje besede so mu zamrle na ustnih, kajti pravkar se je bil prikazal med vrati gostilničar s steklenico v roki.

Ne, ta ne more biti Anka — je ugibal Kolumb, ko so ga pustili samega v sobi — le prehitro bi bila pozabila, da jo je bil s prezirom krvavo razžalil. Sicer je pa Anka sobarica. Poljubila ga je. Ali še je bil z natakarico ob kaki posebno slovesni priliki posestril, ali mu je celo več ko sestra? Da, poljub je bil za pobratima le pregorak. Naj je ugibal še toliko, vedno se mu je znova povračala misel, da je natakarica njegova ljubica. Izteknil je bil v tujem mestu brž drugi dan po svojem prihodu kar dve ljubici, Anko in natakarico, ki ji imena niti ne ve.

Kolumb se je kar zgrozil, ko je doumel velikansko podjetnost in še večjo srečo svojega prednika. On sam se je pa. trudil, žrtvoval, hodil eno uro dolgo pot v Zajčji log in prav toliko nazaj v Brodnice in to vsako soboto, iskal je prilike, da odkrije ljubljeni Nežiki svojo ljubezen, in ko sta se mu nasmehnili prilika in Nežika, mu je upadel pogum in vso zadevo je moral odložiti do prihodnje sobote. Te svoje zadnje misli je Kolumb brž nato z vso odločnostjo odgnal, kakor hitro ga je njegov zapeti jopič opozoril, da je on Krištof Kolumb, rojen tega in tega dne v Novem dvoru in da se prav sedaj mudi na glavnem torišču svojega izvenslužbenega delovanja.

Vino je bilo v resnici izborno.

Mamka Krista je sama postregla gostu. Počastiti je hotela svojega gosta, kakor je počastil svetopisemski oče svojega sina, ki je bil izgubljen in zopet najden.

Ves čas med večerjo si je vbijal Kolumb v glavo, da je Kolumb in da mora tudi doigrati svojo vlogo prav s takim uspehom, s kakršnim jo je bil začel. Nemoteno je povečerjal. Kmalu nato so začeli prihajati gostje. Videč po tolikem času Kolumba pri mizi, se je vsak začudil, čeprav je bil zvedel že zunaj v pivnici od razgovorne gostilničarke novico o Kolumbovem prihodu in njegovi nezgodi. Vsak ga je pozdravil s kako dovtipno opazko. Kolumb je odgovarjal na kratko. Prepuščal je svojim prijateljem in znancem, od katerih ni poznal niti enega, naj izdajo sami kako zanj pomembno podrobnost. Tako je zvedel po njih samih, da se je tikal z vsemi. Na srečo je bilo vseh njegovih somiznikov le sedem, med njimi seveda tudi prijatelj, ki ga je bil nagovoril popoldne na ulici in ga opozoril na stalno omizje pri »Zlati kaplji«. Če bo količkaj oprezen, se mu ni bati, da jo zavozi.

Na splošno zahtevo je moral poročati Kolumb, kako se mu je bila pripetila nezgoda. Kolumb, ki je vedel o vsej nezgodi samo to, kar mu je bila povedala sestra Klara v bolnišnici, ni bil radi pomanjkanja podatkov v zadregi. Kolikokrat je imel kot časnikar še manj podatkov, ki so mu pa popolnoma zadostovali, da je na njih zgradil en stolpec ali celo dva stolpca visoko zanimivo novico.

Kolumb ni bil govornik. Samo enkrat so ga bili prisilili — bilo je v Topolovcu in Hrast je slavil tridesetletnico svojega županovanja — da je še precej uspelo zdravico napil slavljencu. V zasebnem prijateljskem krogu se je vedno izražal izbrano, z lepimi stavki, da ga je bilo veselje poslušati. Odlikoval se je posebno tedaj, ko mu je bila domišljija vodnica in ga niso ovirala in obteževala; dejstva v poletu. Tako je napravil Kolumb iz navadne prozaične nezgode lep odlomek iz romana.

»Kje si se naučil tako lepo govoriti?« se je oglasil, ko je umolknil Kolumb, Rudolf, menda bančni uradnik, ker je bil prej dvakrat omenil: naša banka. »Če bi ne bil poznal tvojega glasu, če bi te ne bil videl ves čas pred sabo, bi bil prepričan, da govori kdo drugi,« je pristavil somiznik, ki mu Kolumb dotle še ni bil utegnil iztrgati skrivnosti njegovega imena.

Kolumb ga je pogledal, kakor bi se hotel prepričati, če že kaj ve o njegovi izpremembi.

Razgovor je postajal živahnejši. Tinčka — slednjič je bil Kolumb vendar le zvedel, kako je ime njegovi drugi ljubici — je pridno prinašala četrti. Sredi razgovora je stopil v sobo še zadnji član stalnega omizja.

»Naravnost od neveste prihaja,« je šepnil Kolumbu sosed na levi.

»Tega še ne poznaš, šele dva meseca zahaja semkaj. Čakaj, predstavim vaju!« je omenil sosed na desni.

»Gospod Trobec, veseli me, da vas vidim! Pozdravljeni!« Kolumb je bil spoznal novodošleca.

Pred leti je bil Trobec uradnik pri brodniški davkariji, pozneje je napredoval v službi in bil najbrž premeščen k višji oblasti. S Kolumbom je v Brodnicah kosil in večerjal pri eni in isti gospodinji. Odtod njuno znanje.

»Oprostite, gospod, nimam še časti, da bi vas poznal. Odkod me poznate?« je začudeno vprašal Trobec in ogledoval Kolumba. Prav bralo se je z njegovega nabranega čela, kako brska po spominu, iščoč Kolumbove slike.

»Iz Brodnic, gospod Trobec!« Že je hotel Kolumb osvežiti Trobčev spomin z navedbo priimka njune skupne gospodinje; ko se je bil še pravočasno spomnil, da mora Trobec pač dobro poznati urednika Novaka, ne pa njega, Kolumba. Čigar vidno telo hrani nevidne Novakove možgane.

Kolumb je napravil isto napako kot pred dnevi, ko je srečal na izprehodu ob reki kronista Lenčka. Tedaj je bil le začetnik, napaka ni bila tako velika, to pot je pa že star igralec in vkljub temu je zagrešil isto napako. Podzavestno, megleno je zaslutil, da mu tope vinski duhovi bolj in bolj njegovo prizadevanje in priučeno vlogo. Vino je bilo izborno in kar samo je teklo po grlu. Ko se je črez čas zopet prikazala natakarica med vrati, jih je videl Kolumb kar tri pred sabo: Anko, Tinčko in Nežiko...

»Je torej le res, popoldne mu niti verjeti nisem hotel. Nekaj čaš ga omami, da zaspi pri mizi. On, ki ga je lahko nesel več v sebi ko na hrbtu. In on je prepričan, da je pri njem operacija dobro uspela. Kako se moti, revež! Predčasna omama ni nič drugega ko posledica operacije. Jaz bi se na vsak način posvetoval s kakim zdravnikom-strokovnjakom.«

Popoldanski Kolumbov prijatelj je po teh besedah ošinil z žalostnim pogledom Kolumba, ki je bil podprl svojo trudno glavo na levico in zaspal vkljub šumu okoli sebe mirno in sladko, kakor bi ležal doma na mehki postelji.

»Njegov govorniški dar, naj je tudi v kaki zvezi z operacijo, ne odtehta omenjene hude posledice.«

»Sploh se je Kolumb precej izpremenil. Kje so njegove živahne kretnje?«

»Tudi meni se dozdeva, da je premenil vso svojo narav. Iz sangvinika se je prelevil v flegmatika.«

»Dober spomin imam, hvala Bogu, in še posebno za obraze, toda verjemite mi, nanj se ne spominjam in dvomim, da bi bila kdaj skupaj. Oseba, ki venomer pomežikuje z enim očesom, vendar ne more izginiti človeku kar tako iz spomina.«

»Studenec anekdot in šal mu je tudi usehnil.«

»Možganske operacije so sila kočljive. Kolumb se morda niti ne zaveda, da se je bil v taki meri izpremenil.«

»Ali mu je mogoče še pomagati? Žal mi je njega, ki nam je bil dober tovariš in izvrsten družabnik!«

»Naj se obrne do zdravnika-strokovnjaka, kakor sem že prej nasvetoval!«

»Do kakšnega strokovnjaka? Strokovnjaka za želodčne bolezni ali psihijatra?«

»Psihijatra seveda, kajti le operacija je morala vplivati na njegov želodec.«

»Če se sam ne zaveda izpremembe, ga mora kdo izmed nas pregovoriti k temu koraku.«

»In kdo bi bil ta?«

»Kdo drugi ko tovariš Gornik, ki je v odvetniški službi in ima še najbolj namazan jezik.«

Tako so se razgovarjali prijatelji, kako pomorejo tovarišu. Kolumb, predmet njihovega razgovora, je pa spal med njimi trdno in prav nič ga ni motil precej glasni pomenek omizja. Mamka Krista je hitela, radi tega nenavadnega pojava, kuhat močno kavo in pogledala večkrat v sobo, kako je z bolnikom. Kajti za bolnika so ga imeli vsi, ker ni mogel prenesti mnogo vina. Gornik se je med tem pripravljal na svoje poslanstvo, sprejemal tozadevne nasvete in sklenil po daljšem razmotrivanju, da popelje sam brž drugo jutro Kolumba k dr.-ju Braunu, ki slovi daleč okrog kot izvrsten psihijater.

Slednjič se je vzbudil Kolumb. Pogledal je okrog sebe in se takoj zavedel, kje je. Mamka Krista mu je prinesla skodelico črne kave, ki ji je bil prilil očka Lorber kozarček brinovca, češ, da je to še najboljše in najuspešnejše zdravilo za bolne želodce.

Omizje se je počasi odpravljalo. Domenili so se bili, da gredo še k »Paganinki«, kakor so imenovali po slavnem virtuozu najemnico vinske kleti radi njenih muzikaličnih talentov. Znala je namreč dobro vleči harmoniko in je tako s svojo igro zabavala goste, ki so se bili izgubili k njej na kozarec dobrega vina. Tu, tako je določilo omizje, naj obdeluje Gornik nemoteno izročenega mu tovariša, da ga pripravi do koraka, ki utegne edini po soglasnem mnenju prijateljev ozdraviti bolnega Kolumba in ga vrniti družbi takega, kakršen je bil pred operacijo.

Že zopet ženska, si je mislil Kolumb, ko je bil zvedel za načrt svojih tovarišev, da bi le ne imel kakega razmerja tudi z njo. V tretje gre sicer rado, da bi ga pa imela rada tudi Paganinka, je vendar nekoliko podvomil.

Kolumbu je dobro del nočni zrak, ko so stopili iz zakajene sobe na ulico. Kava ga je bila precej osvežila. V kolikor se je spominjal, je bil dobro prevaril svoje prijatelje. Nobeden med njimi si ni predstavljal, da Kolumb prav za prav le ni Kolumb. Da se je bil urezal, ko je pozdravil znanca Trobca, ni nihče opazil. Če se drži moško in junaško le še eno uro, bo svojo vlogo izborno doigral. Predstavil je prijateljem Kolumba, da so ga vsi zamenjali s pravim. Jutri se že tako odpelje.

Gornik se je bil obesil Kolumbu za podpazduho in oba sta stopala kot zadnji par za drugimi. Gornik je bil izredno zgovoren. Skakal je od predmeta na predmet, toda redno se je vračal k velevažni resnici, da mora človek skrbeti za svoje zdravje in gorje onemu, ki si pravočasno ne pomaga, ko je medicinska veda v zadnjem času tako napredovala, da ozdravi skoraj vsako bolezen. Kolumb se je pri tem spomnil na psa, ki ga vzame gospodar s seboj na izprehod; zažene se zdaj v to zdaj v drugo smer, vedno pa priskače k gospodarju nazaj.

Za tem se skrivajo posebni nameni, si je dejal Kolumb, ko je poslušal že petič, koliko dolguje človek svojemu zdravju, ki je eno samo, med tem ko je bolezni tisoč, očitnih in prikritih, notranjih, recimo želodčnih in zunanjih.

Gornikovo besedičenje je začelo zabavati Kolumba. Večkrat mu je vmes tudi potrdil, da mu je na ta način dokazal, kako verno ga posluša. Zdravje in zopet zdravje. Kam cika, kam meri z zdravjem?

V tem je dospela družba do Paganinke. Velik, v oblok zidan prostor, ki je sličil podzemeljski kleti in čigar zadnja stena se je v svoji spodnji polovici skrivala za celo vrsto na dva poševna trama postavljenih sodov. Na levi od sodov je sedela za mizo na nizkem odru Paganinka, o kateri še ni utegnil zvedeti Kolumb, je li gospodična, gospa ali vdova, ker se ni hotel izdati s takim vprašanjem.

»Koga vidim? Gospod Kolumb! Kod ste hodili toliko časa?«

Ni ga tikala. Kolumb Prvi vendar ni bil tak babjek, kakor se je bal Kolumb Drugi.

Paganinka je natočila vina. Za harmoniko ni bilo več časa. Ura je bila že prepozna. Obsuli so jo in ji izpulili iz rok Sanjske bukve, ki jih je pravkar prebirala. Zabavali so se z razlago sanj, le Gornik in Kolumb sta bila sedla sama v kot in se razgovarjala, ne da bi ju kdo motil.

Gornik je postajal razumljivejši. Hvalil je dr.-ja Brauna kot čudotvorca. Želodec vsekakor zasluži, da se človek zanj zanima in da odpravi zlo, dokler še ni prepozno. Čeprav je zelo obložen z delom, ga rad pospremi sam k zdravniku, kajti želodec je glavni organ, kar je vedel že rimski odposlanec Agrippa, ko je nagovarjal plebejce, naj se vrnejo s Svete gore zopet v mesto.

Želodec mu torej hočejo ozdraviti, se je zamislil Kolumb. Njegovi prijatelji so res blage duše. Kako jih je zaskrbelo, ko so videli, da ne utegne več toliko popiti ko prej! Niso pojmili, da je želodec ostal isti ko prej, da so le možgani občutljivejši do alkohola. Kako naj jim dopove, da je vsako zdravljenje odveč? Da jih ne užalosti preveč, sprejme navidezno predlog, obljubi, da pojde. z Gornikom k zdravniku, ko bo treba iti, ne bo Kolumba več v mestu. Časten nikakor ni ta beg, toda Kolumb ni poznal drugega izhoda. Odločno je segel Gorniku v roko, predlog je bil s tem sprejet in ta važni dogodek se je žalil z novo steklenico vina.

Telo in značaj

Vlak je drdral preko ravni. Njegova kolesa so pela po tračnicah svoj enakomerni napev.

Pri oknu je sedel Kolumb. Skozi naočnike je gledal, kako so prihajali in urno švignili mimo njega drogi, drevesa, čuvajnice. Po cesti ob železniškem tiru je drvel avtomobil, prehitel vlak in izginil za porajajočim in dvigajočim se oblakom prahu.

Kolumb se je odpeljal s prvim vlakom iz mesta, ki mu je bilo v enem samem dnevu odkrilo toliko dotle neznanih mu tajen iz njegove preteklosti. Užaljena Anka, ki si je ni mogel prav predstavljati, postrežljiva in zaljubljena Tinčka, muzikalična Paganinka, mamka Krista in očka Lorber, cela vrsta prijateljev, vsi, prav vsi so v njegovem spominu še enkrat korakali mimo njega. Vsi so ga imeli radi. Zakaj, čemu je torej zbežal? Ali je čutil podzavestno, da uživa, kar je bilo namenjeno prav za prav drugemu, ali se je morda nehote zbal zdravnikov in morebitnih, še usodnejših zapletkov? Kolumb je pogledal na uro. Deseta. Prav sedaj ga čaka prijatelj Gornik v kavarni, kakor sta se bila prejšnji večer domenila. Nestrpen postaja. Odtrgal se je bil obilnemu pisarniškemu delu kdo ve s kako pretvezo, prebral v naglici jutranje leste, izpil najbrž kozarček konjaka, sedaj pa čaka in čaka, a Kolumba ni od nikoder, Kolumba, ki je bil vedno do minute točen. Pozabil je, ta vražji Kolumb! Kakor so mu bili oslabeli možgani, da zaspi omamljen pri mizi, tako mu je opešal najbrž tudi spomin. Pozabil je, kajpada. In Gornik zapušča jezen in ob enem žalosten kavarno. On pa, ki je hote prelomil dano besedo, se vozi že eno uro z vlakom. Dvakrat se je bil voz na večjih postajah napolnil in zopet izpraznil, le nekaj potnikov, namenjenih v daljne kraje, si je bilo priborilo boljših prostorov in si preganjalo čas s čitanjem in razgovarjanjem.

Kolumbu nasproti je sedel gospod, ki je gledal ves čas brezbrižno skozi okno. In vendar se je zdelo Kolumbu, kakor bi ga bil tujčev pogled večkrat oplaznil. Te poglede je Kolumb bolj čutil ko opažal. Skoraj gotovo ugiblje tujec, kje in kdaj je videl Kolumba, ki se mu je moral zdeti znan.

»Le meni verjemite, gospod Jurman,« se je oglasil sosed poleg Kolumba, nagnivši se k gospodu, ki mu je sedel nasproti. »Med telesno postavo in značajem obstaja neka zveza. Na to me je opozorila prav za prav posebna brošura. Ko sem jo prebral, sem začel opazovati sam in pritrditi moram v vsakem oziru izvajanju pisatelja tiste knjižice. Po telesni zunanjosti sem sklepal na značaj, na temperament človeka in le malokdaj sem se zmotil. Kakor je pri trebušnikih telo zaokroženo, tako zaokrožen je tudi njihov značaj, mirne dobričine so, vitkim osebam pa manjka prava gorkota, hladni, so, občutljivi, zato pa žilavi.«

»Nekaj resnice že tiči v tem,« je odgovoril z Jurmanom nagovorjeni gospod, »da bi pa veljalo to kot splošno pravilo, dvomim, saj potem bi nam telo izoblikovalo značaj, kozarec bi tako rekoč vplival na moč vina, ki je v njem.«

»Pogodili ste jo, prav to sem hotel povedati. Le opazujte sami, ne bo vam žal. Iz trebuščeka lahko sklepate na dobrodušnost, popustljivost, mehkobo, koščena, sloka postava vam pa izdaja razdražljivo osebo, ki se pa odločno poganja, da doseže svoj cilj. Seveda, tako točnih mej ni kakor recimo na zemljevidu med posameznimi državami, saj človeštvo ne obstaja samo iz debelih in vitkih ljudi, marveč je med njimi še vse polno prehodov.« Nova postaja. Novi potniki, ki so se z vriščem usuli v voz, hoteč si čimprej zagotoviti kak udoben sedež, so pretrgali razgovor dveh Kolumbovih sosedov. Kolumb je poslušal ta razgovor z velikim zanimanjem, le škoda, da je ujel samo zadnje stavke. Ali sta govorila soseda prej mnogo tiše in jima je razvnetje ojačilo glas, ali si je pa bil gospod, ki mu je sedel ob oknu nasproti, tako osvojil njegove čute, da je preslišal ves razgovor tja do zaključnih stavkov.

Že zopet je čutil Kolumb oči, ko so se vanj uprle. Kdo ve, koliko časa ga je opazoval nemoteno neznanec, ko se je bil zaveril v pomenek. Vse kaže, da mu še ni jasno, kdo neki bi moral biti njegov sosed ob oknu.

Da obstaja med telesom in značajem kaka zveza, na to ni še nikdar mislil Kolumb. Moj Bog, koliko je stvari na tem ljubem svetu, o katerih nima nobenega pojma človek, ki se prav posebno ne bavi ne fiziologio ne z medicinsko vedo. In vendar sta obe izredno zanimivi.

Kolumb se je zamislil. O resničnosti trditve Jurmanovega znanca se prav lahko prepriča na samem sebi. Svoj značaj pozna. Miren je, ne razburi ga nobena stvar, dobrodušen tudi, saj ne želi nobenemu nič slabega, občutljiv ni, sicer bi se bil že kdaj ujezil na gospoda, ki noče odnehati in ga vsako toliko skrivaj pogleduje, nima pa krepke volje, kar izpričuje tako jasno njegovo neodločno snubljenje ljubljene Nežike. Da je postal tak, se mora zahvaliti svojemu nagnjenju k debelušnosti. Njegov značaj, ki ima na vsak način svoj sedež v možganih, je prišel po neljubi pomoti v drugačno telo.

Kolumb si je zastavil novo vprašanje: se je li bil njegov značaj v teku let tako utrdil, da je izključena na njem vsaka nova izprememba, ali pojde novo telo takoj na delo in izpremeni po svoje njegov prejšnji značaj tako, da se bo ujemal s sedanjo telesno vitkostjo. Doslej še ni bil opazil Kolumb v tem oziru nobene izpremembe na svojem značaju. Toda kakor ne izobliči najbrž telo značaja v enem dnevu, marveč ga izrezava in obdeluje delj časa, tako bo mogoče šele črez mesec občutil in opazil vpliv novega telesa. Prav on, Kolumb, in edini on bo lahko razsodil, v koliko se sklada njemu doslej še neznana teorija o vplivu telesa na značaj z resničnostjo. Usoda ga je bila izbrala že tedaj, ko je ležal s sotrpinom na operacijski mizi, da bo proučeval posebno točko moderne medicine. Šele sedaj je dobilo njegovo življenje pravo vsebino, pravi namen, postaviti se hoče brez odlašanja v vrsto onih mož, ki žrtvujejo vse svoje sile vedi in znanosti, kakor je bil on nehote žrtvoval na znanstvenem žrtveniku — na operacijski mizi — svoje telo. Proučevati hoče vse potankosti, da lahko spiše o vsem tem kdaj pozneje zanimivo, na primerjevanju in lastnem opazovanju temelječo razpravo. Če se pa namerava postaviti brez odlašanja med može, ki se žrtvujejo, če se je namenil proučevati vse podrobnosti, ali ne zveni iz teh dveh namer nekaka odločna volja, ali niso to že prvi znaki preoblikovalne sile novega telesa?

»Oprostite gospod! Bi mi li znali povedati, koliko postaj je še do Selišč?« je vprašal tuji gospod, čigar poglede je Kolumb bolj čutil ko opažal. »Tujec sem v teh krajih.«

»Tudi meni so ti kraji neznani. Toda čakajte!« Kolumb je segel v žep, potegnil iz njega vozni red, privzdignil nekoliko naočnike, da laže bere drobni tisk, in odprl s pregnjenim robom zaznamovano stran. »Še pet postaj.«

»Hvala lepa! Čedne vasice videvam tod,« je nadaljeval tujec, ki mu je bilo očividno mnogo do tega, da spravi razgovor s svojim sosedom v pravi tir, »toda ravan je slednjič le preenolična. Menjava z gozdi, hribčki, holmi de dobro očesu in prav te izpremembe pogrešam.«

»V tem oziru se popolnoma strinjam z vami, a povem vam, da se nisem mnogo zanimal za te kraje. Človek sicer gleda, a ne vidi, če mu roje druge misli po glavi.«

»Vse ob svojem času. Jaz sem pustil vse neprijetne misli, ki me spominjajo službe, doma v uradu, na potovanju zbiram samo vtise. Ne dam si kvariti užitka po neprijetnih, tako rekoč prozaičnih mislih.«

»So pa tudi misli, ki se ne nanašajo na službo,« je ugovarjal Kolumb in spravljal svoj vozni red zopet v žep.

»Priznavam in prosim, da mi oprostite, če sem vas motil v vašem razmišljanju s svojim vprašanjem.«

»Nič hudega!« ga je potolažil Kolumb, ki je že nekako obžaloval, da je ugovarjal prijaznemu in tako zgovornemu neznancu. S tem si je pa dal Kolumb novega gradiva svoji študiji. Debeluhi so popustljivi, suhci ugovarjajo. Z njegovim ugovorom je silil novi, po suhem telesu izpremenjeni značaj na dan, z obžalovanjem, da je ugovarjal, se je stari značaj še upiral. Boj se pričenja, če se ni bil že pričel takoj po operaciji Goli slučaj je odkril Kolumbu obstoječo zvezo med telesom in značajem. Brez tega slučaja bi se bil lahko popolnoma izpremenil in bi se ne bil zavedel, odkod taka izprememba.

»V Dolini sem bil, med trdimi kmeti,« je poprijel neznanec po kratkem premoru zopet besedo, »udeležil sem se poroke svoje sestrične.

Nekateri starodavni običaji so mi zelo ugajali, le škoda, da se bolj in bolj izgubljajo.«

»V Dolini še nisem bil. Stare šege na žalost povsod izginjajo. Moderna doba jim je napovedala hud boj.«

»Moderna doba bo seveda zmagala, a nam ne bo dala pravega nadomestila za pregnane šege in navade, ki izvirajo iz ljudske duše in segajo do srca.« Zopet se je ustavil razgovor. Neznanec je bil sicer zelo zgovoren gospod, ker so pa uhajale misli drugam, ni moglo priti do nepretrganega pomenka. Neznanec je bil suh, zato žilav, zato tudi ni odnehal in je vedno znova začel pogovor.

Mogoče se skrivajo za njegovo zgovornostjo kaki posebni nameni, je ugibal Kolumb, ki ni bil še pozabil njegovih skrivnostnih, opazujočih pogledov. »Iz vaše zamišljenosti, sklepam, da potujete po opravkih. Človek je že tak, vedno se boji, da bi česa ne pozabil, zato obišče že prej v mislih vse one kraje, kjer ga čaka delo.«

»Ne, motite se, jaz potujem za zabavo,« je odgovoril Kolumb, »nimam posebnega opravka, tudi cilja si nisem postavil nobenega.«

»Tem bolje! Jaz prihajam s svatovščine in se peljem k pogrebu.«

»K pogrebu?« je ponovil vprašujoče in sočutno Kolumb, ki ga je bilo to nenavadno nasprotje precej prevzelo.

»Kakor sem vam že omenil,« je pojasnjeval neznanec svojo pot k pogrebu, »sem se udeležil poroke svoje sestrične. V ta namen sem dobil dopust, ravnatelju sem pa moral obljubiti majhno uslugo. Gre namreč za našega potnika, da ga pregovorim in zagotovim njegovo zvesto delovanje zopet naši tovarni. Potnika ne poznam, toda ravnatelj mi ga je tako opisal, da bi ga ne mogel zgrešiti. Srednje, vitke postave, športna oprema, pomežikuje z desnim očesom, v levem bel kožni izrastek. — Če srečate kje takega človeka — je dostavil ravnatelj — in če vam jih ta ne pove že v prvih desetih minutah najmanj dvajset smešnih anekdot, vam dovolim, da mi odsečete glavo. —Dobil sem takega človeka, oprostite, da sem tako odkritosrčen in ker sem skoraj pol ure čakal kake anekdote iz vaših ust, grem, da odsečem ravnatelju glavo in se nato odpravim k njegovemu pogrebu.« »Lepa je ta, ugaja mi,« se je zasmejal Kolumb, »če vam je toliko do anekdot, se morate že obrniti na drug naslov. Gospod, ki vas bo zabaval z njimi, se mudi sedaj v Smrečju.«

»Saj ta naslov so mi tudi dali,« se je razveselil neznanec. »Seveda pojdem v Smrečje. Nikakor se ne morem načuditi podobnosti opisane mi osebe z vami. Da si le morata dve osebi tako sličiti! Vi torej poznate našega potnika?«

»Iz listov sem zvedel, da se je ponesrečil in se odpravil na nadaljnjo zdravljenje v Smrečje. Kaj bi ga ne poznal,« se je odkritosrčno lagal Kolumb, »saj sva celo ležala na eni in isti mizi.«

»To je morala biti krokarija! Saj so mi že pravili, da ga rad srka. Vi ste gotovo iz področja, ki mu je bilo odkazano v prepotovanje.« »Iz Brodnic sem in pravkar zbiram snov za daljšo razpravo.«

»Še vedno si ne morem odpustiti, da sem vas istovetil, čeprav le malo časa, z našim potnikom,« se je opravičeval neznanec, ki je bil s tem očividno zadostil svoji radovednosti. Vljudno se je zahvalil Kolumbu za prijazni razgovor, snel nato z mreže nad sabo ročni kovčeg in si privoščil iz njega malico.

Kolumb se je vdal nemoten zopet svojim mislim. Šele sedaj je uvidel, čemu ga je bil neznanec prej tako skrivaj opazoval. Hotel se je skozi črne naočnike prepričati, če mož srednje, vitke postave v športni obleki tudi pomežikuje. O tem se je prepričal, ko je Kolumb privzdignil naočnike, da prebere podatke iz voznega reda. Uveril se je, da ima pred sabo potnika, ki se je kujal radi službe, in se že pripravljal, da ga vkljub že podani odpovedi zopet pridobi podjetju. Trikrat se je zaletel neznanec, govoreč vedno o drugačnem predmetu, samo da prikliče Kolumbu z raznimi pojmi kako anekdoto v spomin. Ni mu uspelo, anekdot ni hotelo biti. Vera v istovetnost potnika se mu je začela majati. O črnih naočnikih mu ravnatelj ni bil ničesar povedal, čeprav je popisal še pretočno vsako podrobnost potnikove zunanjosti. Ko mu je odkril Kolumb še svoj namen, da spiše razpravo, za katero zbira snovi in podatkov, in ker bi bilo neumestno pripisovati potniku take namere, je neznanec uvidel svojo zmoto in se opravičil.

Kolumb se ni dal spoznati neznancu. Ni se čutil upravičenega. Potnik je moral biti res marljiv in zvest delavec, zato tako prizadevanje vodstva, naj umakne svojo, odpoved. Vodstvu, tovarni je torej do marljivosti, do zvestobe, skratka do trgovskih zmožnosti, naj se dogovarjajo z onim v Smrečju. Pri tem se je spomnil Kolumb do svojega sotrpina, ki se zdravi kot urednik Hilarij Novak v smreškem Časnikarskem okrevališču. Če se izkaže teorija, o kateri je pravkar čul v vlaku, če torej vpliva telo v resnici na značaj, postane okrevavec v Smrečju miren, mehak, popustljiv, podjetnost mu opeša, vztrajnost ga zapusti, energija mu zbeži. Kolumbu je bilo milo za potnika, ki mu posrka novo telo vse one lastnosti, na katerih so sloneli veliki uspehi trgovskega potnika. Anekdote bo še pravil, spomin tiči pači v možganih, toda omejiti bo moral njihovo število, kajti nekdanje prožnosti ne bo več. In telo? Ali ga ne bo oviralo v izvrševanju potniškega poklica?

Se je li sploh že zavedel oni drugi v Smrečju usodne zamenjave med operacijo?

Nato si je predstavljal Kolumb prizor v Smrečju. Odposlanec tovarne opazuje bolnike, da spozna med njimi moža srednje, vitke postave, s kolesarsko obleko, ko mu stopi naproti gospod in mu tako rekoč že v pozdrav pove nekaj smešnih anekdot. Odposlanec ga gleda, ne ujema se sicer priimek Novak ne uredniški poklic, ujema se pa točno do minute in do števila povedanih anekdot potnikova pripovednost, kakor mu je bila naslikana. Kje pa je srednja, vita postava, kje športna obleka, kje pomežikovanje, kje kožni izrastek? Pred njim stoji gospod z dobro rejenim trebuščkom. Za odposlanca bo le preveč skrivnosti hkratu. Izteknil je bil v vlaku suhca, ki je pomežikoval, a ni povedal nobene anekdote, v Smrečju je pa naletel na debeluha, ki jih je kar iz rokava stresal. Poročilo, ki ga odpošlje odposlanec svojemu ravnatelju, bo moralo biti sila zanimivo.

Misel, vedno znova porajajoča se misel na sotrpina je navdajala Kolumba z otožnostjo. Revež bo, njegovo telo ne bo za tak naporen poklic, kakršen je potniški. Točno vzeto se mora sedanji Kolumb zahvaliti le potniku, drvečemu z veliko naglico po cesti, da je bil deležen velikodušnosti ameriškega bogatina. Ali niso trpeli Kolumbovi, potnikovi, možgani prav tako, kakor je trpelo Kolumbovo telo? In vendar so povrnili škodo le telesu. Tisto brezplačno zdravljenje v okrevalnici, ki ga je priskrbelo novo telo zdravečim se možganom, ni omembe vredno in se kot odškodnina ne da primerjati z ono, ki je je bilo deležno Kolumbovo telo. Na to nepravičnost bo moral opozoriti dobrotnika Hvaliča, ne da bi mu pri tem izdal skrivnost zamenjanih možganov. Hvaliča obišče že tako v nekaj dneh, preden se stalno naseli v Zajčjem logu.

Žleze, Nežika in konec

Urška Kolumb, vdova Završnik Krištof Kolumb poročena Zajčji log, 1. II. 1930.

To naznanilo sta prinesla oba brodniška dnevnika kot oglas med osebnimi vestmi.

V kavarni. »Kdo je ta Krištof Kolumb? Res smo v pustu, toda Završnica je le preresna ženska, da bi se možila s tako zgodovinsko osebo.«

»Kaj ga ne poznaš? Tistega, ki živi že nekaj mesecev v Zajčjem logu, ki kosi in večerja pri Završnici? V jeseni, ko smo hodili na mošt, smo ga večkrat videvali, kako je spal po kosilu kar za mizo. V tujski sobi pod zrcalom. Nekaj baje piše in prihaja tudi v našo mestno knjižnico.«

»Torej je Krištof Kolumb njegov pisateljski psevdonim?«

»Pravili so, da je najdenček, a ne vem nič gotovega. Neki ameriški bogatin ga je povozil, poleti je moralo biti, in ga naravnost zakopal v dolarje, tako ga je pekla vest.«

»Nekateri so res pod srečno zvezdo rojeni. Ni dovolj, da ga povozi bogatin, še oženi se z brhko, postavno in petično vdovo. Potemtakem je sedaj odkril Kolumb že drugič Ameriko.«

Na cesti.

»Dober dan, gospodična Rezika! Kam se vam tako mudi? Ali že veste najnovejšo vest?«

»Moj poklon, milostiva! Nič ne vem, kaj mislite.«

»Završnica se je poročila.«

»Čakajte, gospa Stare, kdo je že ta Završnica?«

»Gostilničarka v Zajčjem logu. Vdova. Mož ji je umrl pred poldrugim letom. Salamensko se ji je mudilo.«

»Poznam jo dobro. Koga je vzela?«

»Pest dolarjev in nekaj kosti povrh.«

»Ne razumem vas, gospa.«

»Ženina mislim. Suh ko prekla, pomežikuje, pomislite, venomer z enim očesom, srka ga ko goba in Kolumb se piše, a Završnici se zdi vkljub temu srčkan.«

»Ne poznam ga, gospa. Svoje dni sem bila s svojim zaročencem v Zajčjem logu. Če se še dobro spominjam, je bilo to tačas, ko je ležal urednik Novak v bolnišnici. Po neobrisani solzi sem tedaj sklepala, da ji je moral biti urednik Novak simpatičen.«

»Kaj, urednika, gospoda Novaka se je bila tudi že lotila. Tega niti vedela nisem.. Pravijo, da se mu je zmešalo. Morda prav radi nje. Perilo da prodaja in čipke in poboljšljiv kvantač da je postal. Njegovi tovariši iz zdravilišča so baje tako sporočili tukajšnjemu uredništvu.«

»Ne, ta je bosa. Urednik Novak pa krošnjar, saj ga že pri drugi, tretji hiši zadene kap.«

»Kakor sem jo kupila, tako jo prodam. Ej, Završnica je le tička, polakomnila se je Kolumbovih dolarjev, ker jih je le prepočasi zapravljal pri njej. Ujela ga je in vzela. To bo zakon.«

Kolumb se je bil v resnici takoj po sestanku s svojim dobrotnikom Hvaličem nastanil v Zajčjem logu. Pri sosedu, ki ga je poznal še izza predoperacijske dobe, ko je bil tudi po telesu Novak, si je najel solnčno in zračno sobo, pri vdovi Nežiki je pa dobival kosilo in večerjo.

Teorija o vplivu telesa na značaj je dobivala vsak dan jasnejše oblike. Že ko se je mudil v prestolnici, si je nakupil nekaj tozadevnih fizioloških in medicinskih knjig in obzornikov. Iz teh je zvedel, da so žleze oni organi, ki vplivajo na telo in po telesu še na značaj. Tako so pri njem pojemale polagoma lastnosti, svojstvene debelušnikom, in se začele pojavljati na njihovem mestu druge, ki so lastne suhim osebam. Kakor se je razveselil, ko je spoznal, kako mu rase od dne odločnost in izginja v enaki meri njegova cincavost, tako ga je večajoči se pojav nekake razdražljivosti in ujedljivosti, ki sta izvirali obe iz prevelike občutnosti, žalostil. Spomin na minulo dobo, ko ga ni nič vznemirjalo in je gledal svet in okolico tako rekoč s popolnoma drugačnimi očmi, ne skozi očrnela, marveč skozi rožnata stekla, mu je zagrenil marsikatero uro.

Gostilničarka, vdova Nežika, se precej časa ni mogla sprijazniti z njegovim pomežikovanjem, le počasi se mu je privajala. Kako mu je že rekel svoje dni primarij v bolnišnici? Pomežikovanje ni kdo ve kaka nesreča, sčasoma se ljudje privadijo tudi temu. Prav s temi besedami ga je skušal potolažiti. Vdovi se je bil najbolj prikupil, kar mu je tudi sama priznala, s svojo govorico, ki jo je spominjala ljubega gosta, zahajajočega nekaj mesecev redno vsako soboto v njeno gostilno. Tako je pomagal on sam iz prejšnje dobe sebi samemu iz poznejše dobe do končnega uspeha.

Čeprav je imel Kolumb vsega, česar koli si je poželelo njegovo srce, ni bil nikakor zadovoljen. Jezil se je in poleg tega je moral še zatajevati svojo jezo, da je on edini, ki se pretvarja, kadarkoli je v družbi. Kako zlahkoma se je bil v začetku, ko še ni vplivalo novo, vitko telo na njegov značaj vživel v neizpremenljivo dejstvo, vdal se v usodo in se bal edino le tega, da bi ne bil kos svoji nalogi, da bi njegove moči ne zmogle tako težavne vloge! Toda polagoma se je vse iz-premenilo. Njegovemu značaju tuje žleze tujega telesa so se bolj in bolj uveljavljale in se stopnjevaje lotevale njegovega dotedanjega značaja. Spoznavati je začel na sebi lastnosti, ki jih prej ni imel in radi katerih se je žalostil, primerjajoč jih s svojimi prejšnjimi, ki mu niso nikdar grenile življenja. Tak, kakršen je postajal on, je bil pred operacijo oni drugi, prvotni Kolumb, ki ga ni nikdar videl, ki ga pa sedaj videva, kadarkoli se pogleda v zrcalu.

Bal se je družbe. Vedno se je ni mogel izogniti. Izletniki iz mesta so videvali v njem že bodočega gospodarja, prisedali so zelo radi k njegovi mizi, saj je bil razgovor z njim zelo zanimiv in živahen. Dokler je imel živce v oblasti, je šlo. Kaj bi se pa pripetilo, če bi mu živci odpovedali, če bi jih pijača omamila in bi planil v takih trenutkih pravi lastnik Kolumbovega telesa na dan, o tem ni rad razmišljal. Izdati se, priznati, da tiči slučajno v Kolumbovem telesu, ne, tega bi ne napravil za ves svet. S priznanjem bi se le osmešil. Kakor hodijo gledat ljudje na semanji dan človeka s poraslim obličjem, dva stota težko deklino, velikana, tako bi prihajali radovedneži iz mesta in okolice občudovat človeka, ki se je bil preselil v tuje telo.

Niti vdovi Nežiki ni zaupal Kolumb svoje skrivnosti. Kako lahko bi ji ušla nepremišljena beseda, govorica bi se bliskoma raznesla po deželi, po mestu in — koliba je postavljena, vstop vanjo dovoljen vsakomur, ki plača pet desetič vstopnine, da vidi čudo vseh čudes.

V trenutkih, ko je preudarjal Kolumb svojo kočljivo stališče, se mu je stožilo po nekdanjem svojem temperamentu. Priznal si je sicer, da se je bil po operaciji pomladil za dve leti, da se je s svojo suhostjo zavaroval zoper sladkorno bolezen in zoper povapnjenje žil, toda vse to ni moglo odtehtati onega dušnega pokoja, ki ga je užival, ko še vedel ni, kaj so živci.

Stare znance je videval prihajati v Zajčji log. Ni jih smel poznati, predstaviti se jim je moral. Kolikokrat je izzval njegov priimek pritajen nasmešek! Tovariši iz uredništva: Lenček, Kodrič in Hribar so mu pravili, če je pogovor tako nanesel, v nesrečnem Novaku, ki mu je operacija posušila uredniško in mu oživila mesto nje trgovsko žilo. Revež prodaja sedaj žensko perilo in čipke in se niti ne zaveda svoje bolezni.

Prišel je tudi primarij dr. Volčič s svojo družino. Zasedli so na vrtu mizo pod košato hruško. Iz tujske sobe je Kolumb lahko opazoval, ne da bi bil sebe izpostavljal. Vse je videl, kako je očistil nože in vilice, kako je obrisal s prtičem kozarec, samo da bi ne prišla kaka tuja stvar, ki ne spada vanj, v telo. Tako natančen in vesten do nevidnih bacilov. In vendar je moral biti prav on tisti, ki je položil tuje možgane v telo, ki niso spadali vanj. Brezskrbno sedi v krogu svoje družine, medtem ko se njegov nekdanji pacijent, oddaljeni le nekaj korakov od njega, huduje in jezi nad svojim kolumbovanjem.

Proučevanje znanstvenih knjig mu je bilo velika tolažba. S knjigami si je odganjal neprijetne misli. Spoznal je sicer, da mu za delo, ki se ga je bil namenil spisati, manjka prava podlaga, le premalo je bil izkušen tako v zdravilstvu kakor v fiziologiji. Zato se je odločil, da pove vso učenost po domače in zatekne vrzeli, ki jih je izsledil pri raznih pisateljih, z opazovanjem na samem sebi. Novo vprašanje, ki se je bilo polastilo vseh njegovih misli, je proučeval ne samo iz knjig, opazovati je začel tudi svojo okolico, uvrščal po učenih zgledih sam ljudi v posamezne skupine, sklepal iz njihove zunanjosti na značaj in se prepričeval nato, v koliko je bil pogodil pravo s svojimi zaključki. Tako mu je pravila vdovina zaokroženost o njeni dobrodušnosti, nerazdražljivosti, popustljivosti. Ženska s takimi lastnostmi je naravnost idealna zakonska žena.

Kakor je napredoval spis izpod Kolumbovega peresa, tako je napredovala pri Nežiki ljubezen. V začetku je prisedala k njegovi mizi, ko je že pokosil, pozneje si je tudi sama prinesla kosilo v tujsko sobo, da sta skupaj obedovala in se pogovarjala. Nežika je dobro presodila svojega gosta. Izobražen, da je za vsako še tako učeno družbo; odslej ji bo on sestavljal prizive na davčno, pritožbe na finančno oblast, prošnje na županstvo in bo gotovo bolje utemeljil zahteve ko občinski tajnik, ki ga je bilo treba vedno mazati z vinom in bankovci. Ročen in uren je, ustvarjen za hitro in naglo postrežbo. Sedaj se sicer trapi s pisanjem, toda to ga že mine, saj mu delo na polju, v vinogradu, v gostilni ne bo dopuščalo takih neumnosti. Pozimi, ko ne bo dela, naj piše, kolikor mu drago, če bo le kaj neslo. Poleg tega je njen gost premožen, dobrotnika ima, ki odtehta vse ameriške strice. Potemtakem mu človek že lahko odpusti malenkostne napake, kakršni sta pomežikovanje in smešni priimek.

In zgodilo se je, da sta se našli srci in ustni, kakor pravijo pesniki. Pri kosilu je bilo, kmalu po novem letu, med govejim mesom in fižolom v solati. Niti usten si nista utegnila prej obrisati, tako nenadoma je prišlo. »Moj Krištof, samo moj« »Moja Nežika, zlato moje!« in zapečatena je bila usoda. Dala sta se na oklic, določila dan poroke, tovariša in družico, ženitovanje bodi skromno in preprosto, kakor se spodobi njenemu vdovstvu in njuni starosti, v svate povabita le nekaj oseb, za pojedino se pogrnejo mize v tujski sobi.

* * *

Slovesna razpoloženost. Veselo občutje, Svatje so porabili odmor med dvema jedema, ko je Slavka odnašala obrabljene in prinašala nove krožnike na mizo, sosed je pokramljal s sosedo. Smeh.

Župan, debel, torej dobrodušen, nerazdražljiv, popustljiv možicelj vesele naravi, je vstal, potrkal z nožem ob kozarec in začel:

»Mila mi svatovščina, preljubezniva nevesta, predragi ženin! Kot zastopnik naše občine se obračam najprej do današnje neveste. Njej veljaj moja prva misel, ker njej se moramo zahvaliti, da je zaslovelo ime našega Zajčjega loga po vsej deželi. Oglejmo se še prej po naših sosednjih občinah. Kar je za Gabrovec njegov veličastni most, kar je za Lipo njen kamenolom, za Peč njena tovarna za kolomaz, za Sv. Ano njena mizarska zadruga, to je za Zajčji log naša današnja nevesta. S pridnostjo, uslužnostjo in postrežljivostjo, še bolj pa s svojo izborno kapljico in s svojimi izbranimi jedrni, skratka s svojo kletjo in kuhinjo, je dvignila ugled naše občine do izredne višine. In daljnih krajev — kaj je avtomobilom toliko in toliko kilometrov — prihajajo k nam, da se na tem preprijaznem kotičku naše zemlje nekoliko povesele pri božanski ambroziji...«

»Saj je Nežika!« je pripomnil duhovito eden izmed svatov.

»in božanskem nektarju!« je nadaljeval župan, preslišavši opazko. »Kdo od teh naših obiskovavcev, vprašam vas, se zmeni za gabrovški most, za lipški kamnolom, za peški kolomaz in za zadrugo pri Sv. Ani? Nobeden! Naša nevesta je torej ona točka, okoli katere se vrti vse daleč okoli. Njej na čast in njej na zdravje izpijem prvi požirek. Gospodu Kolumbu, našemu najmlajšemu občinarju, če odštejemo otroke, ki so bili rojeni v zadnjih štirih mesecih, bodi posvečena moja druga zdravica. Na trhli ladji se je odpravil, kakor so nas učili v šoli, črez morje in je s pridnostjo, vztrajnostjo in vestnostjo srečno prijadral v zakonski zaliv. Odkril je, to pot v prenesenem pomenu, Ameriko, ki naj ji bo zvest tovariš skozi vse življenje. Bog živi današnja slavljenca!«

»Eks!« je zavpil občinski tajnik ki je menil, da pristoji za županom njemu druga beseda, in prednjačil ostalemu omizju s svojim dobrim zgledom in praznim kozarcem.

Ko je prinesla Slavka zopet napolnjene steklenice na mizo, se je sklonila k gospodinji in ji šepnila na uho: »Gospod urednik Novak je zunaj.« Komaj slišno ji je bila šepnila, a vendar je razumel Kolumb Slavkino poročilo. Preden je sploh utegnil doumeti dalekosežnost in morebitne posledice tega nenadnega obiska, se je nagnila nevesta k njemu in ga vprašala: »Ali naj ga povabiva?« in še preden ji je mogel odgovoriti, je pomignila Slavki, naj pripelje gosta v sobo.

»Revež je, če je vse res, kar se govori o njem,« je pripomnila nevesta, kakor bi hotela opravičiti svoje povabilo. »Pred svojo nezgodo je rad zahajal v Zajčji log. Ne bi bilo vljudno od naju dveh, če bi ga pustila ob taki priliki zunaj v pivnici.«

Kolumb je pogledal nevesto postrani in že ga je nekaj dotle neznanega zaskelelo. Želel si je povabljenca na luno. Spoznal je takoj, da mu je bila naklonila Kolumbova suhost in koščenost poleg drugih nelepih lastnosti še ljubosumnost. Postal je ljubosumen na samega sebe, ki se je bil pravkar prikazal med vrati.

»Dober dan in dober tek, svatje!« je pozdravil Novak, ko se je bila privalila njegova tehtna in obilna postava skozi duri v sobo. Takoj je sedel na odkazano mu stolico. »Hoja me je upehala. Bral sem, da se poročim. Prišel sem na svojo poroko.«

»Moj Bog, meša se mu,« je vzdihnila nevesta proti možu, »samo da ne bo kaj hujšega!« V mislih si je priklicala prizor, ko jo je bil v bolnišnici pri slovesu uščipnil v lice. S tresočo se roko je nalivala kozarec povabljenemu uredniku. «Še me ni spoznal», si je dejala, čakajoča brezuspešno, da jo pozdravi s pogledom ali kako kretnjo kot staro znanko. A novi gost se ni zmenil zanjo, njen ženin se mu je zdel zanimivejši, vsaj oči je venomer upiral vanj.

»Prej sem ga rad pil,« se je dobrohotno in dobrodušno smehljal Novak. »Nič mi ni storil. Sedaj bi ga rad pil, a se mi upira pijača.«

Kolumb je po daljšem času zopet videl svoje telo. Kratko ostriženi lasje, pod svetlimi očmi viseče kožne blazinice, debela lica, kratek vrat. Vse je ostalo, kakor je bilo, le obleko si je dal prikrojiti Novak po svoji prejšnji navadi. Nekam čudno je bilo gledati trebušnika v zapetem jopiču in kratkih hlačah. Kolumb je pa hodil nad pol leta po nezgodi še vedno v športni obleki, misleč, da mora posnemati tudi z nošo svojega prednika.

Tudi pred Novaka so postavili krožnik. Obed, ki se je bil ob prihodu novega, nepričakovanega gosta nekoliko ustavil, se je nadaljeval. Ni bilo slišati drugega ko rožljanje jedilnega orodja in poluglasno žvekanje.

»Kruha je zmanjkalo!« je opozorila nevesta kot gospodinja in gostiteljica Slavko. »Gospod tajnik, ne bodite tako pretirano sramežljivi, nalijte si kar sami!«

»Bom, gospa! Za žejo danes ne umremo!« je dejal tajnik in si hitel nalivat kozarec.

»Ker govorimo že o smrti, vam povem dogodbico. Menda vam je še nisem povedal,« se je oglasil urednik Novak in se zadovoljno hahljal, kakor da uživa že v naprej duhovitost svoje anekdote. »Kmetu zboli žena. Pokliče zdravnika. Zdravnik preišče bolnico, spiše recept in postrže nekaj kratov po steni, da posuši z ometom še mokro pisavo. »Tega dajte ženi vsak dan tri žlice!» pouči kmeta in odide. Črez teden dni pride zdravnik zopet k kmetu. »Kako je z ženo?« — »Slabo, gospod zdravnik!« — »Ali ste ravnali točno po mojih navodilih?« — »Smo se, gospod zdravnik! V spalnici smo podrsali že ves omet, včeraj smo načeli izbo. Kakor ste rekli: tega ji dajte tri žlice na dan.«

Tako je šlo dalje. Dve, tri anekdote, smeh. Slavka je odnašala in prinašala krožnike in steklenice. Vsem so žarela lica. Urednik Novak si je brisal venomer potno čelo. Kolumb je pa zadremal za mizo, kakor je bila njegova navada, ni se zbudil niti, ko je vstal tajnik in zapel z grmečim glasom: »Kol’kor kapljic« in mu je pomagalo z združenimi močmi vse omizje.

Zvečerilo se je. Žarnica je zasvetila. Radio, s katerim je bila ustregla pred kratkim gostilničarka srčni želji svojih meščanskih gostov, se je oglasil. V trenutku so primeknili mize k steni in mladina se je zavrtela po zvokih orkestra in se vrtela tudi, ko je prišel po orkestru na vrsto profesor Miler s svojim poljudnim predavanjem o gradbah žuželk s posebnim ozirom na žuželke naših krajev.

Stisnjena drug k drugemu, ne meneča se za plešoče pare sta sedela za mizo ženin Kolumb, ki se je bil že zbudil, in urednik Novak. Neznana sila ju je bila spravila skup.

»Prav ničesar ne razumem več,« se je oglasil Novak s počasnim, umirjenim glasom in prijel Kolumba za roko. »Oprostite, oziroma, kaj bom sebe vikal, oprosti! Prepričati sem se hotel, če imam še bradavico na mezincu. Še je. Nenadoma so me začeli nazivati urednika Novaka, odebelel sem, poslali so me v Smrečje med same politike.«

»Ali vas ni obiskal odposlanec vaše tovarne?« mu je segel Kolumb v besedo.

»Seveda me je. Da bi ga bil videl! Povedal sem mu nekaj anekdot. Zgrozil se je in rekel: Ali sem jaz norec ali ste vi ali je ravnatelj Kotek? Odgovoril sem mu: Za se vem, da sem, vas premalo poznam, o predstojnikih pa ne smemo nič slabega govoriti.«

»Kaj pa vaša Anka?«

»Katero Anko mislite?«

Samo Ank ima toliko, si je mislil Kolumb in se zdrznil pri tej misli, da ne ve, katero mislim.

»Anka, Tinčka in Paganinka bivajo vse tri v enem mestu.«

»Že vem, joj, to je vražje dekle. Rada skipi, a je kmalu zopet dobra. Sobarica je. Da nadaljujem svoje poročilo. Nekaj časa sem veroval v preseljevanje duš. Kmalu sem pa pregnal vse brezplodne misli. Čemu si greniti življenje? Bolezen? Hipnoza? Blaznost? Bodi karkoli, sprijaznil sem se z usodo. Le včasih se mi stoži po svojem nekdanjem želodcu. Ob takih prilikah na primer, kakršna je današnja.«

»Po pomežikovanju se vam ne stoži nikdar,« je pikro pripomnil Kolumb.

»Tudi tak boben nositi vedno po svetu, ni baš prijetno,« mu je odgovoril Novak, a iz teh besed ni bilo čutiti nobenega očitka. Dobrosrčne, počasne in tople besede Novakove so slednjič nekoliko potolažile in umirile ujedljivega in nasajenega Kolumba, ki je videl v svojem somizniku drugi dokaz, kako resnično vpliva telo na značaj in temperament. V novem, debelem telesu se je bil izpremenil v dobričino, v flegmatika. Kako je moral imeti, ko je bil trgovski potnik, toliko uspeha v svoji stroki pri takem temperamentu, ki ga je tako rekoč posredno to je s telesom podedoval po njem Kolumb? Po pogledu na nevesto, ki je bila pravkar prinesla obema črne kave, se je Kolumb šele zavedel, da je ta temperament pomagal tudi njemu do uspeha, do zmage, do Nežike. Brez odločnosti, pridobljene z novim telesom bi še vedno prihajal vsako soboto v Zajčji log in odlašal od tedna do tedna snubitev.

Popolnoma pomirjen je predlagal Kolumb svojemu gostu pobratimstvo. Izpila sta brez odduška vsak svoj kozarec, kar je iztisnilo iz širokih Novakovih prsi globok vzdih: »Da bi imel svoj prejšnji želodec!«

»Jaz pa manj občutljive možgane!« je dostavil Kolumb, ki ga je že drugič lomil zaspanec.

»Pobratimstvo me spominja anekdote. Ne vem, če sem ti jo že povedal. Bilo je v Budimpešti...«

Pri tretji dogodbici je Kolumb sladko zaspal. Novak je stopil v kuhinjo, zbral okoli sebe vse domače ženske in ženske goste in jih začel prepričevati o prvovrstnosti izdelkov tovarne, ki jo zastopa, o cenah, ki se ne strašijo konkurence... Spomnil sem se anekdote, ne vem, če sem vam jo že povedal... dokler jih ni v resnici prepričal. Nevesta, čeprav z vsem dobro založena, je naročila blaga za dva predalnika, Slavki je šla polovica prihrankov, posebno ker ji je bil malo prej izjecljal tajnik, opoteknivši se ob njo, da jo ima rad, druge se pa tudi niso dale prekosili od Slavke.

Seznam in razlaga preprostemu ljudstvu manj znanih besed in izrazov

agilen — uren, gibčen, živahen

agresiven — napadalen, naskočen

alfa — prva črka grške abecede

anekdota — pripovedka, dogodibica

aparat — priprava, zbor vseh možnih pripomočkov

bacil — s prostim očesom nevidna živ, povzročujoča nalezljive bolezni

beatus ille qui procul negotiis — mesto iz latinskega pesnika Horacija: Srečen, ki daleč od opravkov

blondinka — plavolaska

brošura — manjša, mehko vezana knjiga

Carnegie — ameriški milijonar, ki je mnogo daroval javnim zavodom

diagnoza — spoznavanje, ugotovitev bolezni

eksotičen — inozemski

ekspresen — nagel, hiter

esencialen — bistven

etika — nravoslovje

eventualnost — slučajnost, možnost

faktor — činitelj, bistveni del

fiziologija — nauk o prirodnosti živečih organizmov

flegma — hladnokrvnost; flegmatik — hladnokrvnež

galantnost — vljudnost, dvorljivost

Greta Garbo — znamenita filmska igralka

Hamlet — glavni junak istoimenske žaloigre angleškega pisatelja Shakespeare-ja, pravljični danski kraljevič

hipohonder — oseba, ki si vedno domišlja, da je bolna

honoris causa — za čast

Horacij — rimski pisatelj (65. pred Kr, do 8. po Kr.)

instrument — orodje, priprava

interimen — začasen

karambol — trčenje

karavela — majhna (portugalska ali španska) jadrnica

kirurg — zdravnik, ki zdravi z izrezovanjem bolnih udov ali bolnih mest; kiruriki — kar se tiče kirurga

kolegijalnost — tovarištvo

konjak — posebna vrsta francoskega žganega vina

konjunktura — trgovinski odnošaji

kvaliteta — kakovost

latenten — skrit, pritajen

lezija — poškodba

liričen — čuvstven

lokalen — krajeven

magister — naslov lekarničarja

mecenstvo — podporništvo

orkester — zbor godcev

pacijent — bolnik

patogenetičen — kar povzroča bolezni

personalen — oseben

pikolo — mali strežnik v hotelih

pondoziteta — težnost, tehtnost

premijera — prva predstava kakega gledališkega dela

primarij — prvi zdravnik, voditelj bolnišnice

prozaičen — pust, suhoparen

psevdonim — izmišljeno ime

psihijater — zdravnik za duševne bolezni; psihijatrija — nauk o duš. boleznih

psihonozologija — nauk o duš. boleznih

recept — zdravniški predpis

referent — poročevalec

rekovaiescent — okrevavec

relacija — odnošaj; razmerje

revija — obzornik, časopis

režiser — voditelj gledališke predstave

riziko — nevarnost

Rockefeller — ameriški milijonar

sangvinik — vročekrvnež

sekundarij — drugi zdravnik v bolnišnicah

senzacijonalen — kar vzbuja obče zanimanje

simptom — znak

soliden — zanesljiv, pošten

subjektiven — oseben, s stališča kake posebne osebe

substanca — tvarina

temperament — nrav, prirojene človeške lastnosti

temporaten — časoven

teorija — znanstveno raziskovanje

varirati — razlikovati se

Wallace Edgar — najplodovitejši angleški sodobni pisatelj detektivskih romanov

Stavek na 45. strani, v katerem mrgoli tujk, bi se glasil po domače tako-le: Veste, gospa, kar se tiče Novaka je izguba spomina glede trajnosti začasna, glede napada krajevna. Znaki, iz katerih bi sklepali na bolezen, puste človeka na cedilu. Nauk o duševnih boleznih še ni proučil vseh možnosti, ki se razlikujejo p« kakovosti možganovine, po teži poškodbe in po drugih bistvenih činiteljih.