Koliko je sploh ura

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Koliko je sploh ura

Sobota je, prav prijetna sobota. Slonica Karmela se odpravlja v atelje. »Dragi moji,« pravi možu Teofilu in obema hčerkama, »Danes moram dokončati vazo in jo poslikati. Bi bil tako ljubeznivi in bi šli na tržnico?« Nakupovanje z očkom je nekaj najbolj imenitnega! Kot je
znano, očetje nimajo najboljšega občutka ne za čas ne za denar, sploh pa ne očetje sloni. »Zajtrkovali smo že. Do kosila bomo pa nazaj,« je rekel očka slon. In so šli, očka Teofil in hčerkici Karia in Klara. Piton Gustav, njihov sosed in znani filozof, se je že navsezgodaj zvijal po drevesu in se gugal. Tako je ustvarjal rahlo pihljanje, to pa mu je spodbujalo misli, da je lažje filozofiral. »Na tržnico gremo,« je rekla slončica Karla. »Vam kaj pri
nesemo, stric?« »Hvala, hvala, draga moja,« je odvrnil piton. »Ni treba, letos sem že jedel. Sploh pa preveč obložen želodec slabo vpliva na zbranost. S prepolnim želodcem težko premišljujem.« Pot je slone vodila mimo vrta nilskega konja Huberta. S prijateljem Marcelom sta dolbla buče. »Čemu pa dolbeta buče?« ju je vprašala Klara. »Pobarvala jih bova,« je odgovoril Marcel. »Iz bučnih polovic bova napravila ladje.« »Lahko pomagamo?« Sedli so na vrt, dolbli buče in jih barvali.
“Joj, očka,« je vzkliknila Klara. »Na tržnico moramo!« "Saj res,« je odvrnil očka, »do kosila se moramo vrniti domov! »Podvizati se moramo!« In so se podvizali. Pa so srečali krokodila Riharda in krokodilko Magdo. »Na bolšji trg greva,« sta rekla. »Zbirava medeninaste kljuke in
ogledala. Vsak teden jih iščeva.« Če srečaš krokodila, ga ni vljudno puščati samega. Se manj krokodilji par! Krokodili se tako radi pogovarjajo. In tako so v klepetu prispeli do bolšjega trga.
Koliko pisanih reči so ponujali na stojnicah! Mišak je prodajal preluknjane škornje. Čaplja je prodajala staro cigaretnico. Oposum je ponujal šop pisem, ki jih je njegova stara teta pisala vojvodi Orleanskemu. Ščurek je prodajal frnikole iz posušenih drekcev. Šoja je ponujala star pisalni stroj. Toliko zanimivih reči si ne moreš ogledati kar na hitro. In z bolšjega trga ne moreš oditi praznih rok! Sloni so kupili stojalo za plašče, klobuček in rutico in porcelanasto posodico za milo. Ura je bila že zelo pozna, ko so se očka slon in slončici spomnili, da morajo na tržnico. »Ojoj! Kmalu bo kosilo! Pa se na tržnico moramo!« je vzkliknil oče Teofil. »Zdaj se moramo res podvizati.« Ampak toliko časa so še imeli, da so zavili na verando gostilne na kozarec sladkane vode. To je pijača, ki jo imajo sloni najraje. Mlačna sladkana voda. Izza sosednje mize sta pravkar vstala zajklja Verena in krastačec Manfred, oblečena v telovadni dres. »Kam pa vidva?« "Na tekmovanje. Danes je prvenstvo. Zmagala bova.« Postavila sta se kot zmagovalca, ki ju slikajo po zmagi. »Trenirava za posnetek,« sta rekla. »Pojdimo na tekmovanje, očka, pojdimo!« sta moledovali slončici. In so šli. Krastačec in zajklja sta tekmovala v ekipnem hitrostnem skakanju. Ampak bila sta le druga. Premagala ju je ekipa bolh s Kamčatke. Vse so delale za eno in ena za vse, na koncu se jim je to obrestovalo. Antilope so tekmovale v teku čez ovire, prerijski psi v teku pod
ovirami. Pelikani so tekmovali v umetnostnem letenju, medvedi lenivci v umetnostnem padanju z vej. Žirafe in gnuji so bili najbolj zaželeno občinstvo, ker so najbolj iztezali vratove in najglasneje ropotali s kopiti. Ko je bilo tekmovanje končano, je očka slon pogledal na uro. »0joj! Ojoj'« je vzkliknil. »Saj je že zdavnaj prišel čas za kosilo! Prav res moramo pohiteli« Na poti domov so se ustavili na tržnici, a je bila ta že zaprta. Pred tržnico so srečali konja Štefana. Prav počasi je kopitljal in si prepeval otožno pesem. »Znam tudi kakšno bolj veselo,« je rekel. »Vam jo zapojem?«
In jim je zapel veselo pesem. Pa še eno. To drugo jih je tudi naučil. Dolga je bila, zato je tudi učenje dolgo trajalo. Ampak na koncu so prav lepo skupaj zapeli. »Poglejte!« je vzkliknila Klara, ko so stopali čez most. Pod njimi so plavale pobarvane buče. Same bučne polovice, same ladje. Hubert in Marcel sta stala zgoraj ob toku in jim mahala. Do večera so skupaj spuščali buče dol po rečici. Prav do večera so jih spuščali. »0joj, le kaj bo rekla Karmela, ko smo tako pozni,« je zaskrbelo očeta Teofila. »Pa se ničesar nimamo za kosilo.« »Tele buče nisva izdolbla,« je rekel Marcel. »Lahko jo vzamete.« »Super, bučno juho si bomo lahko skuhali!« sta veselo vzkliknili sestrici. Ko so prišli domov, je mama Karmela pravkar stopila iz svojega ateljeja. »Kako ti je šlo mami, si dokončala vazo?« je vprašala Klara. »Ja, ravnokar.« »Glej, kaj vse smo prinesli!« Razpostavili so reči z bolšjega trga in povedali, koga vse so srečali. »In to vse v tako kratkem času!« je vzkliknila mama Karmela. »Ste pa od sile! Ste za kosilo tudi kaj prinesli?« »Eno bučo!« je rekel očka. »0!« je vzkliknila slonica Karmela. »Krasno! Bučna juha je za kosilo najboljša jed!« »Ne vem, če bo ravno za kosilo, veš« je rekel očka Teofil. »Malo smo pozni.« »Saj res,« je odvrnila Karmela. »Koliko je sploh ura?« Slonji potepini so se ozrli proti vratom. Izza sipine je vzhajala luna. Velika kot buča in svetila kot reflektor. Žabec Zograf je na lokvanju vadil serenade za rego Teodoro, sloni pa so se smejali, dokler ni luna zašla za oblake. Potem je iz
hiše slonje družine zadišala bučna juha.