Kodrlajsa in treskbum trobenta
| Kodrlajsa in treskbum trobenta Kje rastejo bonboni Ida Mlakar |
| |||||||||||||
»Daj, no, zbudi se!« je coprnička Štumfa pocukala Kuštro za lase. »Kaj pa je?« je zazehala Kuštra. »Nič,« je Štumfa položila prst na usta, »ena čudna packarija.« »Kako?« je začelo zanimati Kuštro. »Kakšna pa je?« »Hm, ne smrdi in ne diši,« je razlagala Štumfa. “Ne vleče se kot smrkelj. Samo kodrlajsaste barve je, če temu zmazku sploh lahko rečemo barva. Pa še Packa ne najdem nikjer.” Kuštra se je v trenutku prebudila. »Da naju ni sošolka Kodrlajsa zašpecala, ker sva starim copram pofulili treskbum trobento?« jo je zaskrbelo. »Fujti,« je pljunila Štumfa. »Kodrlajsa je navadna špeckahla. Spet bova morali brisati zaprašene bukve. Pa še treskbum trobento je pobasala,« se je repenčila. »Prav, ampak nazadnje bo plesala, kot bova midve godli,« se je pridušala Kuštra. »Pssst!« se je Štumfa previdno razgledala naokrog. »Raje poglej skozi okno.« Kuštra se je nagnila skozi okno in od presenečenja pozabila zapreti usta. »Kam pa so izginile vse barve, Štumfa? Saj niso mogle izpuhteti kar čez noč. Nekdo jih je izbrisal.« »Saj, ampak kdo? Vse je razmazano in zapackano. Zelena, rumena, rdeča, modra: vse je fuč. Samo kodrlajsasta in siva sta še ostali. Ugotoviti morava, kaj se je zgodilo. Pa še Packa morava najti.« Coprnički Štumfa in Kuštra sta stekli na tržnico in se osuplo zazrli v dopoldanski vrvež. Kuštrina strupeno zelena obleka z rumenimi pikami in rdeče superge z debelim podplatom so bile poleg Štumfinih pisanih nogavičk edine žive barve na tržnici. »Kuštra,« je rekla Štumfa in napeto razmišljala. »Zakaj pa nihče nič ne reče?« Čez trg so hitele zaskrbljene gospe v sivih oblekah, vse do pike in črte enake, in čemerni gospodje s sivimi suknjiči, temnimi očali in nahrbtniki čez eno ramo. Vsem se je mudilo, kot da jih nekaj priganja. V rokah so držali prenosne telefone in v zrak dihali sivkaste oblačke, ki so se nad mestom zbirali v velik deževen oblak. Kuštra se je počohala po svoji razmršeni grivi in napeto nagubala čelo. »To je pa že od sile,« je zarobantila Kuštra, »nekdo je ukradel barve, pa nihče niti s prstom ne migne. Ljudje blodijo naokrog kakor sive sence, čeprav so še včeraj nosili pisana oblačila in gledali mavrico. Zdaj pa tole...« Coprnički sta se zaskrbljeno spogledali. »Kuštra, že vem, kaj se je zgodilo z barvami!« je zakričala Štumfa. »Puccopre so jih... zbrisale... s čarobno krpico... Enkrat na leto imajo generalno čiščenje.« »Kakšno čiščenje, če pa je vse zapackano in razmazano,« je ugovarjala Kuštra. »Saj, ravno to je: puccopre so vse barve razmazale, da je nastala ena velika packarija.« »Hm,« se je zasmilila Kuštra. »Pa kaj si bodo še izmislile?« »To tudi mene zanima,« je ugibala Štumfa. »Meni kodrlajsasta in siva sploh nista všeč,« se je usajala Kuštra. »Prav,« je obupano zastokala Štumfa. »Potem pa bova morali vse še enkrat pobarvati.« Coprnički sta se besno treščili na tla poleg vodnjaka, odprli svoja nahrbtnika, ju obrnili na glavo in stresli ven vse svoje majhne cipre copre: superbarvice in superčopiče, bljakcunjico in superradirko ter začeli zavzeto barvati reko, tri mostove, grad, nebo, strehe, drevesa in tržnico. »Trapasto,« se je razjezila Štumfa, »zaradi ene same Kodrlajse bova morali pobarvati celo mesto. Garali bova kot utrgani.« Štumfa je nekaj časa premišljala. »Ko bi vsaj vedela, kam je Kodrlajsa skrila treskbum trobento.« »Pošnofajva malo naokrog,« jo je Kuštra svetlo pogledala. Coprnički sta stekli na glavni trg in od začudenja obstali. Tam so bile na kup zložene vse coprniške metle. »Kuštra, puccopre imajo nove metle,« je zašepetala Štumfa. »Nekaj so potuhtale.« »Hm, če si puccopre takole predstavljajo čiščenje,« je zaključila Kuštra, »potem morava pa hitro nekaj ušpičiti.« »Jaz ne maram packarij,« je rekla Kuštra. »Jaz tudi ne,« se je strinjala Štumfa. »Najbolje, da zabriševa vse coprniške metle in krpe proč.« »Da ne bi slučajno…« je zavpila Kodrlajsa, ki se je skrivala za velikanskim sesalnikom za prah in držala v rokah njunega coprniškega mačka Packa. »Pustita coprniške metle pri miru.« »Ti pa izpusti najinega mačka Packa,« je zarobantila Štumfa. »O, kaj pa še. Puccopre ga bodo najprej pošteno izteple, ker je včeraj šnofal po kleti.« »Aja, a tudi njega boš zašpecala?« se je razjezila Kuštra. »Puccopre bodo počistile vse mesto in napravile pošten red.« »Vrni nama Packa in treskbum trobento, ali pa ti zacoprava prašičji rilec,« je Štumfa zacepetala od jeze, Kuštra pa je od besa dobila čisto rdeč nos in je grozovito kihnila. A Kodrlajsa ni niti treznila. Kuštra je iz žepa potegnila glavnik, si ga prislonila k ustnicam in močno pihnila vanj. Požgečkalo jo je od las do prstov na nogah, a je kljub temu zaigrala nanj najbolj poskočno melodijo, ki ji je prišla na misel. Igrala je tako hitro, da je Kodrlajso kar zvijalo od hihitanja. »Dovolj je, nehaj« je zavpila Kodrlajsa, ki je poskakovala zdaj po eni zdaj po drugi nogi. »Žgečka me.« Ampak Kuštra je še bolj vneto pihala v pojoči glavnik in se ni niti za sekundo ustavila. »Če nehaš, obljubim, da bom spustila Packa in vama prinesla treskbum trobento nazaj,« je moledovala Kodrlajsa in cepetala na mestu. »Naj bo,« je rekla Štumfa, »vrnila nama boš treskbum trobento in zabrisala vse coprniške metle in krpe stran.« »In ne boš zašpecala Packa. Obljubiš?« jo je grozeče pogledala Kuštra. Kodrlajsa je pokimala, izpustila Packa iz rok, nato pa stekla za sesalnik in na dan privlekla treskbum trobento. Kuštri so se zabliskale oči, Štumfi pa se je od živčnosti začelo solcati. Globoko je zajela zrak in pihnila v trobento, da ji je skoraj pošla sapa. Iz čudežnega glasbila se je oglasilo grozeče grmenje, najprej tiho in oddaljeno, nato vedno glasnejše in bližje, dokler ni naenkrat strahovito ponilo. Treščilo je, kot bi se utrgal oblak, in nad mestom se je razdivjala silovita nevihta. »Štumfa, poglej, coprniško packarijo odnaša.« je zavpila Kuštra in napeto opazovala, kako se je ulil gost dež, ki je kodrlajsasto in sivo odplavljal naravnost v odtočne kanale. Kmalu se je nad mestom razpela pisana mavrica. »Juhu, uspelo nama je,« je zavpila Kuštra in dvignila Packa v naročje. »Samo poglej puccopre, kako besno iščejo svoje metle.« Ljudje so se ozirali v nebo, dežju nastavljali svoje obraze ter gledali, kako se s hiš, cest in pločnikov ispira sivina in se v mesto znova vračajo barve. Samo Kodrlajsa je ostala enaka kot prej: siva in kodrlajsasta, kar pa je za špeckahle običajno.
Zato pa, atroci, pazite, da vam puccopre ne ukradejo barv. Povzdignite glas, če opazite kakšno packarijo, ampak nikar ne špecajte za vsako malenkost. Če pa vas kdaj le preveč zasrbi gobezdalo, poskusite tole coprnijo: močno se ugriznite v jezik in rajši zaigrajte na glavnik.
POJOČI GLAVNIK
Čez plastični ali roževinasti glavnik prepognite tanek svilen papir tako, da so zobje glavnika obrnjeni navzgor. Papir lahko na spodnji rob glavnika pritrdite z elastiko. Približajte ustnice papirju in vanj zamrmrajte melodijo, ki ste jo izbrali. Premikajte glavnik tako, kakor da igrate na orglice. Če se vam igranje na glavnik ne posreči takoj, ne obupajte: potrebujete samo nekaj vaje.