Kobiljekar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kobiljekar
Ivan Tavčar
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vi vsi veste, kakšen mož je bil nekdaj stari Kobiljekar! Kadar je na dvorišču tik svoje hiše stal in gledal to bogastvo okrog sebe, tedaj pač ni bilo čuda, da je mož ponosno povzdignil glavo in zaničljivo se oziral po raztrganih strehah svojih sosedov. In brez šale vam rečem, da tedaj v vsi dolini ni bilo takega selišča, kakor je bilo Kobiljekarjevo. Hiša, visoka in prostorna, je imela okna, kakor jih vidite le pri cerkvah, in njena streha je bila krita s ploščami, da se je kar lesketalo, ko je posijalo sonce na njo. Pred poslopjem pa je bilo dvorišče z belim peskom posuto in dva pava sta postopala tod okrog, letala po strehah in grdo kričala. Časih sta pa tudi takisto lepo razprostirala vsak svoj rep, da so vaški otroci kričeč skupaj drli in milo gledali, če se bode pač izgubilo »zlato pero iz zlatega repa«

V hlevih pa je bilo živine rjave in sive, pisane in bele, da se je komaj preštela, ko so jo gonili hlapci na vodo.

Tja pred vežo, pred hišni vhod pa je bil Kobiljekar zasadil dva divja kostanja, košata in ravna kakor sveča. Vsako pomlad pa sta delala takove lončaste cvetove, in kadar je sapa pomajala cvetoče veje, je zadišalo, kakor da bi bil človek v ulnjaku med samim medom.

Okrog oken pa se je vila vinska trta in po stenah so se videle mnogovrstne podobe svetnikov in svetnic božjih.

Ali brez daljšega besedovanja vam rečem, da je imel oče Kobiljekar domačijo, katere je bil lahko vesel in na katero je smel biti brez greha ponosen.

Tako ponosen pa bi oče Kobiljekar vendar ne bil smel biti, kakor je bil v resnici. Ker ponos je prav, kolikor je prav! Ponosa preveč pa mislim jaz, da je greh in ostudna hudobija. In takoj bodete culi, da je prišla kazen tudi na Kobiljekarja!

Mož se je bil prevzel svojega bogastva in duša se mu je prenapila vse posvetne sreče. In postal je pavom enak, ki so mu po dvorišču letali, oblastno razprostirali lepe repove in prav grdo kričali.

Takrat pa je nam pretepaval v šoli otroke tisti suhorebri gospod Ožbalt, tista neizrečena pajčevina, katero je pretila vsaka sapica s kostmi in kožo pomesti od tal.

Ta gospod Ožbalt je torej šel nekega jutra mimo Kobiljekarjevine, kruha lačen in pijače žejen. Na pragu pa je stal oče Nace Kobiljekar in tobak je vlekel iz mogočne, s srebrom okovane pipe.

Gospodu Ožbaltu pa je bil moral nekov vrag zlesti v dušo in snel je umazani svoj klobuček s plešaste svoje glave in dejal je z resnim obrazom: »Dobrojutro, gospod Kobiljekar!« Ta »gospod« pa je šinil očetu Nacetu po vseh kosteh in po vseh žilicah njegovega obširnega telesa.

In glejte, moral je postati »gospod«! In k sebi je poklical drobno osebico, gospoda Ožbalta. Potem pa sta v čumnati presedevala dan za dnevom. In ko je sonce svetlo sijalo skozi omreženo okno, je poskušal oče Nace s potnim obrazom, da bi zapisal prve črke, — ker gospod mora znati pisati.

Gospod Ožbalt je pa tudi dobro živel pri tem! Ko se je oče Nace trudil s črkami, je pojedal Ožbalt prekajene klobase iz Kobiljekarjevih shramb, prigrizoval soržičen in kakor olje voljan kruh ter popival najboljši brinjevec, katerega je kuhal tedaj Mrakov Juri; tisti, ki je bil ono leto zlezel na hruško in potem z nje padel in si polomil rebra — polomil do smrti!

Ko pa je bil gospod Ožbalt pospravil lepo število klobas ter bil popil skoraj ves brinjevec, tedaj je pa znal tudi oče Nace s trdo roko zapisati svoje ime: Nace Kobiljekar. To je, nametal je nekakove kolce tja po popirju, kar se je gledalo kakor star plot pri lazu tam na gorah, plot, ki ga je pomladi razmetala strela in ožgala.

Tiste dni pa je bil Jernejev Petrček še gospodar v svoji koči; tedaj je še ni bil zapijančeval do čistega. Kobiljekarju pa je bil dolžan dvesto šmarnih petič. In ko je ob letu bilo treba plačati obresti, si je bil Petrček s silno težo pritrgal potrebni denar. Ko pa je pred Kobiljekarjevo hišo stal, so ga napolnile v hipu globoke misli. Potem pa se mu je hipoma razvedrilo v glavi in s prekanjenim obrazom je dejal drobni svoj prstek na nizko svoje čelce. In pred očeta Načeta stopivši je dejala zvita buča: »Gospod Kobiljekar! Obresti bi Vam plačal, gospod Kobiljekar, rad bi jih plačal, ali denarja nimam. Imejte potrpljenje z mano, gospod Kobiljekar, za eno leto še, gospod Kobiljekar, če mi jih že ne pregledate za to leto, gospod Kobiljekar!«

In veselja poln je odgovoril oče Nace: »Ti jih ne boš plačeval, ti ne, Petrček! Ti si pa tudi človek, ki ima spodobno vedenje, ti, Petrček!«

Petrček pa je potem ves teden pijančeval za tisti denar in strašno neumno gledal izpod nizkega čela, če smo ga povpraševali, kje je dobil denar, da pije. Končno pa se je nam vendarle razodel.

In vsi drugi dolžniki smo drli k očetu Nacetu, in »gospodje» so se nam usipali iz ust, kakor zrele hruške z drevesa. Ali Nace Kobiljekar nas vendar ni oprostil plačevanja obresti. »Gospod« pa je ostal od tedaj in vas mu je bila pokorna — ker smo bili vsi zadolženi pri Kobiljekarju.

Tako smo ga čestili, ali ne do smrti njegove. Malo časa potem je umrl stari Lovriček, Kobiljekarjev sosed. Tik Kobiljekarjevega vrta je stala (kakor še danes stoji) Lovričkova koča. Slabo poslopje je bilo tedaj s plesnivo streho in malimi okni. Takoj pri tej koči pa je ležala prav majhena zaplata zemlje, malo vredna, nič vredna! Vsako leto je zraslo na nji nekoliko osata, mahu in slabega ločka. Prav nič ni bil vreden tisti kos zemlje, in vsi smo sploh mislili, da je lastnina Kobiljekarjeva; in Kobiljekar je sam mislil tako.

Lovriček je bil torej umrl in zapustil vso svojo beračijo sinu Gregi. Grega pa je bil prebrisan človek, kakor veste. Po pogorju je kupoval ovce in kozle ter jih gonil na Tolminsko in si bil tako nekaj denarja prikupčeval. Ta je bil tedaj nastopil gospodarstvo po starem Lovričku, in Bog ve, kako je bil izvohal pri gosposki, da je tista ped zemlje njegova, na kateri je zraslo vsako leto nekoliko mahu in malo osata. In kmalu smo videli, pogostoma videli, da je Grega košek hoste, ki jo je bil nabral v soboto popoldne po gozdovih, da je tisti košek hoste prevrnil ondi in odložil tam nabrane krepeli.

Grega pa je bil prebrisan človek! In če je prišel tako ob sobotah s koškom ob rami domov, s potnim obrazom, je vselej počakal, da je prišel mimo kak znanec, kak sosed. In če sta prišla dva, videl je še rajši. In poprosil jih je, da so mu pomagali tovor sneti z rame in odložiti na tisto zemljo.

Ko pa je prišla jesen, si je bil Grega nasekal nekaj drv v gozdu ter si jih bil zvozil s svojim voletom na tisto ped zemlje, na kateri je leto za letom zraslo malo suhljaste trave. In kar očitno jih je zložil tam ondi ter jih pustil ležati. No, nam je bilo po volji, ali po volji ni bilo očetu Nacetu.

Neko popoldne, ko nam je sonce jesensko in zaspano sijalo skozi okna v hišo, ter smo že posedavali okrog peči, je letala Maruša Repulja (ki je tačas »sladke reči« prodajala po sejmovih) od hiše do hiše. In samo glavo je pri vratih pokazovala in silno spehana je kričala skozi škrbaste čeljusti: »Hitite! letite! Kobiljekar in pa Grega se prepirata in strašno kričita!«

Potem pa je urno dalje hitela k sosedu in od soseda k drugemu sosedu.

Tiste dni pa je bilo pri nas še ravno tako, kakor dandanes. Kadar sta se prepirala dva soseda ter se grdo zmerjala, tedaj je drla vsa vas skupaj ter gledala in gledala in prav težko pričakovala, da bi se prepirajoča zgrabila ter se malo pretolkla.

Tako smo tudi tisto popoldne prileteli h Gregovi koči ter gledali in prvega udarca željno pričakovali.

Kobiljekar, rdeč kakor kuhan rak, je letal za ograjo svojega vrta in kričal in tulil, da ga je bilo groza videti in slišati. Grega pa je sedel na zloženih svojih drvih in nožice je bil stisnil pod se in iz male tolminske pipice vlekel, strašno hlastno vlekel dim ter ga izpuščal od sebe. Na glavi pa je imel silno polhovko, ki mu je sezala do ušes.

»Kdo pa sem jaz in kdo si ti?« je rjul oče Nace, »berač si in pa še slab berač!«

Gregu pa so se zasvetile zelene oči in s svojim tenkim glasom, ki je šel skozi ušesa kakor od skrhane žage, samo s tem tenkim glasom je dejal, in Bog ve, da ne jezno, ampak mirno, pa prav čisto mirno: »Kobiljekar, jaz Vam le toliko rečem, da so gospodje sleparji! In to bodete že izkusili, če še niste!«

Na to je oče Nace še bolj kričal.

»Kobiljekar, jaz Vam tudi povem, da so gospodje šeme, pa prav velike šeme!«

In Grega je izpustil oblak dima iz ust.

»Ti si berač, ti si berač!«

In Kobiljekarju je skoraj v grlu zastal glas in ves hripav je bil.

»In še Vam rečem, Kobiljekar, da so gospodje tudi goljufje, grdi goljufje!«

In tako je šlo dalje. Končno pa je oče Nace pobral debel kamen ter ga posadil Gregi na glavo, da je bil ta v hipu ves krvav.

Šele tedaj je priletela (kakor je že tako navada) Kobiljekarjeva žena ter odvedla svojega kričečega in silno preklinjajočega moža. Grega pa je zlezel s svojih hlodov, potegnil iz žepa prav umazano in prav raztrgano ruto, obrisal si kri z glave, razbleknil veselo svoja usta in dejal potem: »Sosedje, tole je zame denar!«

In tako je bilo. Legel je v posteljo in do sodišča poslal povedat. In prišlo je kup gosposkih ljudi, biričev in ranocelnikov, ki so mu premerili in pregledali, pretipali in prebrodili glavo. Potem pa so rekli, da bo Kobiljekar zaprt, in ukazali so mu, naj Gregi poplača toliko in toliko za bolečine in druge težave.

Čez nekaj tednov pa je oče Nace vpregel konjička in se peljal v mesto, da bi bil zaprt. In presedel je mesec in še nekaj dni. —

Potem pa se je tožba pričela za tisti košček zemlje, na katerega je Grega odlagal nabrano svoje dračje. In sodni hlapci so prihajali ter prinašali nam povabila. Mi pa smo morali na zaslišanje in po svoji vesti smo govorili in potrjevali, da je Grega v resnici ondi puščal svojo hosto. In glejte — vrag naj ume te ježične dohtarje — tista hosta, pa ravno tista hosta, vam rečem, je pomagala Gregi — in tožbo je dobil!

Kobiljekar pa je nam naša pričevanja slabo poplačal. Ko smo zopet prinesli obresti, je dejal, da denarja potrebuje, in izterjal je svoje dolgove pri nas. Mi pa smo ga poplačali.

Ali potem je minil strah in nič več mu nismo privoščili njegove gospoščine.

Grega pa se je skoraj vsako nedeljo popoldne, ko smo šli ravno iz cerkve, postavil tja pred Kobiljekarjevino ter slabo in zbadljivo govoril o gospodi in gospodih.

Okrog pa smo stali mi poslušavci, tedaj dolgov oproščeni, ter se glasno grohotali, dokler ni oče Nace besen in divji prihrumel iz veže in se penil in togotil. Ali kamena si pa vendar ni upal položiti Gregi na glavo, ker je bilo to prvič predrago.

Pač pa je končno vpregel svojega konjička ter se odpeljal v Loko in vložil tožbo, da ga je Grega žalil na časti in dobrem imenu.

In zopet smo hodili v sodišče na grad ter vlekli groše za pot.

Grega pa je stal pred tisto gospodo, ki je sodila in se je opravičeval.

»Pravični gospod«, je dejal, »sila pravični gospod sodnik, ali sem temu človeku kaj napačnega povedal? Z njim še govoril nisem! Bog me varuj! Jaz sem kmečkih kosti in za gospodo ne maram mnogo, prav res ne maram. Mogoče je, da sem izbleknil eno ali dve besedici, več ne, najbolj pravični gospod sodnik, ali izbleknil sem jih čez gospodo. Saj veste, kako je. Vi gospodje pa govorite čez nas, ki smo na kmetih! Tako je! Ali temu človeku, očetu Nacetu, nisem dejal Žale besede, nikdar ne. Njega poznam, on ni gospod, še pisati ne zna! Njegov oče pa je lazil še strgan po vasi, dokler ni bil nekje tam doli na Hrvaškem zaklal nekega mesarja — dejali so, pravili so. Ali jaz tega nikdar nisem verjel in še sedaj ne verjamem! Tistega mesarja je bil torej zaklal in tako čudno prišel do bogastva; vsaj tako pripovedujejo. Ali oče Nace pa vendar ni gospod, kaj ne, da ne, najpravičnejši gospod sodnik? Saj jaz bi tako sodil.«

Oče Nace pa je tedaj na strani stal in se grozno potil. Grege pa v resnici niso vteknili v zapor; sodni gospodje so ga izpustili domov in dejali, da je govoril samo čez gospode, da pa oče Nace ni — gospod.

Od tedaj pa je preživel oče Nace težke dni, in vsi smo se mu smejali in dobro nam je delo, da se je bil tako grdo vrezal s svojo gospoščino.

Ko pa se zopet povrne zima, zapusti Kobiljekar našo vas, ženo in otroke ter si kupi hišo v Loki. Ondi v mestu si je napravil stanovališče, dobro jedel in pil ter se po gosposki navadi ogibal cerkve in svetih maš. Omislil si je dolge hlače, kvartal in popival ter zakvartal in zapil veliko in drazega denarja. Časih po zimi pa se je na saneh pridrsal v vas nazaj. In tedaj je bil zavit v strašanske kožuhovine in prišlo je z njim tistih gosposkih in bradatih ljudi, da je vse mrgolelo po Nacetovem dvorcu. Potem pa so prekričali in preigrali vso noč. Žena in otroci pa so jokali, skriti po kotih, ker so vedeli, da tako ne pojde dolgo.

In res ni šlo! Sredi poletja se je povrnil oče Nace iz mesta in govorilo se je, da je »pri kraju«. Začel je prodajati vse, kar se je dalo odpraviti. Iz hleva je izginila glava za glavo; krmo je prodal še na travnikih in žito še v klasju. Ali to je trpelo le malo časa. Potem pa smo opazili, kako so se pričele Nacetu Kobiljekarju hlačice beliti okrog kolen in kamižola cvesti ob komolcih. In neko jutro smo dejali: »Raztrgan hodi!«

Kako pa se je končno godilo, to veste predobro vsi. — Prišli so upniki ter mu vzeli in poprodali vse, in še ni bilo dosti. Žena je gostovala pri usmiljenih ljudeh, otroci pa so morali v službo in težko delati za vsakdanji kruh. Oče Kobiljekar? No, on pa je končno beračil od hiše do hiše in z žganjem je pijančeval, kadar je mogel. Ko se je pa bil priberačil do groba, in sta mu pela samo srednji in mali zvon, smo dejali vsi, da mu je Bog dobro storil, da ga je k sebi poklical. Ošabnost pa vendar ni nič prida!