Ko sem bila pri nji
| Ko sem bila pri nji ... Tadeja |
| |||||||||||||
Nekaj dni po materini smrti je bilo. Sneg je naletaval, topil se je v cestnem blatu in pozne popoldanske mračne sence so jele legati na stene moje sobe. Velika, temna senca je ležala v moji duši, legla je v srce, ga vznemirila in razbolela.
Hodila sem po sobi in tiha žalost je hodila z menoj.
Pa je nenadoma, od nekod poklicalo. Prisluhnila sem vase. Tiho in narahlo je poklicala mati, njen spomin.
»K materi, na njen grob moram!«
Par dni pred smrtjo, ko ji je duša počasi romala proti večnosti, mi je rekla:
»Kadar ti bo hudo, pa pridi k meni!« – – – –
Oblekla sem se in hotela oditi. Na pragu je stala teta.
»Kam?«
Videla sem v njenih očeh, da ve, kam hočem. Vprašala je le, da je nekaj izpregovorila.
»Grem, saj bom kmalu nazaj.« Nasmehniti sem se hotela.
Tesnoba je ležala v tetinih besedah, žalost na obrazu, skrb v očeh.
»Slaba pot je. Morda bo jutri bolje.«
Nisem odgovorila, tiho in hitro sem odšla, da ne bi teta videla mojih skritih in zatajenih solz ...
Čevlji so se vgrezali v sneg, v lužo in blato, a nisem se menila za to. Mati me je klicala k sebi, njen spomin me je klical, da me potolaži, ker sem bila žalostna.
Samotno je bilo pokopališče, samotne steze, samotni grobovi, vsi pogreznjeni v mrak.
Ni bilo nageljna na materinem grobu. Cvetke, še od dne njenega pokopa, je zakril sneg.
Nagnila sem se h grobu, kot bi poslušala, kaj mi poreče mati.
»Mati! Dobro ti je v tem miru. Mati ...«
Nasmehnila sem se bolestno in odšla.
Saj kadar je človeku najhuje, bi se nasmejal. V tem smehu je brezizrazna bolest ...
Pri pokopaliških vratih sem se ozrla. Zazdelo se mi je, da je mati šepnila. Njen spomin me je spremil do vrat, tu se je poslovil in vrnil. V me pa je prišel mir.
Svetlejša se mi je zdela soba, ko sem stopila vanjo. Skrb v tetinih očeh je izginila in samo ljubezen sem videla v njih. Še bolj topel je bil materin pogled, s slike na steni.
In v meni je bilo lahko in svetlo in mirno in lepo, kot bi prišla od izpovedi ...