Ko sem bil urednik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko sem bil urednik.
Matija Rode
Spisal Bistričan.
Izdano: Slovenski narod 39/20–21, 23–25 (1906)
Viri: dLib 20, 21, 23, 24, 25
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Leto 189* je bilo hudo vroče leto za mene. Pokazati sem moral pred resno strogo komisijo, česa da sem se naučil v osmih letih gimnazijskega učenja. Treba je bilo stopiti pod imenom „maturant“ pred svoje sodnike in oddati tam točen odgovor na stavljena vprašanja, da se izležem kot popolnoma nov in svež abiturijent.

Moje abiturijenstvo je potrebovalo dveh težkih porodov: po prvem je bilo treba operacije v nemščini, ki se je izvršila septembra meseca tistega leta in katero sem srečno prestal v svoje veselje in zadovoljnost svojih operaterjev.

Za to operacijo sem se pripravljal po klopeh ljubljanskih šetališč, najrajši kajpak tivolskega parka in gozda. Pri tem so mi oči pogosto ušle iz dolgočasnega beriva, vselej pa, kadar je blizu mene šumelo žensko krilo in ženska oseba mlajše starosti v njem.

Tako sedim vroče popoldne tistega časa na udobni klopci ob gozdni poti v Šiško in prebiram večno suhoparni Schillerjev „Wallensteins Lager“, za katerega je imel naš profesor nemščine tako silno zanimanje, da mi je stavil iz njega tri vprašanja, na katera je bil odgovor eden in isti, česar pa slavna komisija ni izprevidela, ker na nobeno teh vprašanj nisem odgovoril. Na klopci nedaleč od mene se je sukal na sedalu mlad človek, da je bilo videti, kot bi ga nadlegovale lazice. Zunanjosti je bil take, da bi se ga bal ponoči ali sploh na samem srečati. Ker pa je imel v roki knjigo, je ta zadnja okolnost nekoliko ublažila mojo sodbo o njem.

Vtopim se v stare verze in študiram večkrat, kje je der langen Rede kurzer Sinn. Ravno se mi je posrečilo utihotapiti se v smisel, katero je pravzaprav nameraval izraziti veliki nemški nacionalec, ko stopi k meni oni mladi človek s sosednje klopi, držeč v roki slovensko-nemško slovnico in me nagovori z besedami:

„Vam poljubljam roko!“

Začudeno sem ga pogledal in že pričakoval, da so te besede uvod nadležnemu beračenju, če ne morda kaki hujši nadležnosti.

„Se smem usesti poleg vas?“ s tem retoričnim vprašanjem se je usedel preljubeznjivi novi neznanec k meni in pomolivši mi umazano knjigo pod nos mi dejal:

„Ali znate glagol sklanjati?“

„Ne, tega ne znam,“ sem odvrnil, pomaknivši se za dobre tri pedi od vsiljivca, „jaz znam glagol samo spregati.“

„A saj res!“ je dejal neznani človek, „hotel sem vas vprašati, če ga znate spregati.“

Povedal mi je potem, da je pred enim letom doma še krave pasel, a nestrpna želja ga je gnala v šolo, v pripravljalni tečaj za pripravnico. Jeseni da hoče delati sprejemno skušnjo za prvi pripravnični razred, potem pa da bo študiral z vso vnemo pridnega študenta, da se kdaj dokoplje do boljšega kruha, kot mu ga nudi beraška kmetija po umrlih starših. Posebno, da ga veseli naravoslovje; zanje bi dal vse, samo da bi se ga mogel s pridom učiti in ga vsega do zadnje pike predelati.

Ko sem svojemu novemu znancu, ki se je pisal Anton Vrbnik, razložil po svoji vednosti, česar ni vedel, hotel sem ga odpraviti. A to ni šlo kar tako. Mož je hotel celo slovnico imeti raztolmačeno, in ko sem mu povedal da zdaj nimam časa, moledoval je in drežnal okrog mene, da sem mu velel priti prihodnji dan k meni, ko bom imel čas.

Vrbnik je bil zadovoljen in mi v znak svoje velike hvaležnosti hotel poljubiti roko. Ko sem mu pa povedal, da takih komedij ne trpim, odkril se mi je do tal in še potem, ko je bil par korakov od mene, nesel klobuk v roki. Šele nato so je pokril.

S tem sem si pa nakopal na glavo sitnega človeka, ki je bil dannadan nad menoj. Nobeno uro nisem bil varen pred njim, vedno me je nadlegoval s svojimi obsežnimi vprašanji, ki so zahtevala tudi obsežnih odgovorov. Naposled se mi je zdelo preveč in čez kakih štirinajst dni sem ga v pravem pomenu besede zapodil.

Napravil sem ponavljalno skušnjo svoje mature in dobil maturitetno spričevalo, odičeno z rezko opazko o ponavljalni skušnji.

Kompetiral sem na vse strani, da bi dobil kako mesto, kjer bi se udomačil za celo življenje. A za mene ni bilo nikjer praznega niti enega prostora, niti ene službice ni imela država za mene. Postal sem tiste čase silen pesimist, ki sem gledal ves svet skozi črna očala bridkega razočaranja. A pomagati si nisem mogel nikamor.

Minuli so meseci, jaz pa sem nastopal še vedno pod starim imenom abiturijent. Tuintam sem si nadel firmo jurista, a to sem kmalu opustil, ker sem se parkrat prav korenito urezal.

Vroči julijski dnevi so bili zopet prišli. Trop svežih abiturijentov se je znova izlegel; z ravno takimi upi kot jaz leto popreje so gledali v svet vstopajoči mladeniči s povečevalnim steklom v bajnokrasno prihodnjost.

Posedaval sem zopet po šetališčnih klopeh. V moji glavi so se razvijale čudne misli in skrbi za bližnjo bodočnost, katero mi je dotedanja skušnja kazala tako črno, tako ostudno. Proklinjal sem svojo nespamet, da se nisem šel učit kakega rokodelstva, da bi bil zdaj že lahko kolikor toliko samostojen in da bi vsaj čutil v sebi pravico obstoja, česar takrat nisem.

Vtopljen sem bil tako nekega popoldneva v svoje motne misli, da nisem čutil, da je pristopil k meni človek. Šele ko me je prijel za roko in jo nesel k svojim ustom, sem se zdramil, obenem pa tudi že butnil predrzneža po zobeh.

Bil je Vrbnik.

Ostro psovko sem mu zabrusil v obraz.

On si pa ni nič storil iz tega. Klobuk, s katerega so viseli krajci malomarno čez ušesa njegovega lastnika, je potegnil z glave in ga nesel pred menoj do kolen, obenem se pa globoko priklonil in dejal:

„Gospod milostljivi, izvolite mi dovoliti, da izpregovorim par besedi z vami.“

Zdelo se mi je, da stoji pred menoj norec, zato sem krepkejše zgrabil za palico, vendar ga vprašal, kaj želi pravzaprav.

„Gospod prečastni!“

„Nehajte že vendar enkrat s temi brezmiselnimi naslovi,“ zavpil sem nad njim.

„Prosim.“ In priklonil se je znova in rekel:

„Veste, jaz izdajam list.“

„Vi izdajate list?“ vprašal sem z največjim začudenjem, ker sem bil prepričan dodobra, da se mu blede.

„Nemški list izdajam.“

Sapa mi je pohajala, zato sem odprl usta na stežaj in čakal še večjih iznenadenj.

Vrbnik je pa nadaljeval:

„V Beljaku je moje uredništvo, a list se tiska v Gradcu. Imenuje se „Allgemein verständlicher Naturfreund“ in je skozinskoz zanimiv, da imam silno veliko upanja, da se v kratkem vsestransko razširi. Uvodni članek mi je spisal za zadnjo številko neki sedmošolec. Ta gre na počitnice in zdaj sem brez urednika, ker sam ne znam toliko nemški, da bi mogel pisati uvodne članke, katere določim, da se spišejo. Prišel sem po vas, da greste z menoj v Beljak v moje uredništvo. Plačal vam bom po 80 goldinarjev na mesec in prosto vožnjo. List izide vsak teden enkrat in kakega poloma se nama ni treba bati.“

Ko bi me ne bila zadrževala radovednost, ušel bi bil že zdavnaj temu čudaku.

„Kje ste pa dobili denar za stroške?“ sem ga vprašal.

„Bogatega prijatelja imam, ki mi da, kolikor hočem,“ je odvrnil in da bi me prepričal, da govori resnico, je izvlekel iz notranjega žepa listnico, v kateri se je šopirilo na prvi pogled nebroj bankovcev.

Uredniških težav takrat nisem poznal, zato sem se takoj vdal, ko mi je moj novi gospod dal predujma 30 goldinarjev.

Še tisto noč sva se odpeljala v Beljak. Medpotoma me je učil Vrbnik, kako se moram obnašati v Beljaku. Da sem Slovenec, ne smem nikomur povedati, ker potem bi me beljaški Nemci tako sovražili, da bi še jesti nikjer ne dobil in da bi jo moral takoj odriniti. Nastopati moram kot Čeh. Pred Čehi imajo Nemci strašanski rešpekt, ker vedo, da so Čehi mogočen narod.

Prišedši v Beljak sem se res predstavil za Čeha. Gospa, v koje hiši je bilo naše uredništvo, je bila huda nemška nacijonalka, k i je takoj po prvih besedah omenila „Windische“ z očitnim preziranjem. Moje ime, je rekla, zveni nekoliko „windisch“, vendar moja zunanjost je popolnoma češka, kar izključuje vsako sovraštvo med nama. Ponosno je poudarjala, da sta „deutsche Treue und Offenherzigkeit“ dve najlepši nemški čednosti, ki se blestita na njej in na celi njeni družini, kar spoznati mi bo gotovo v veliko korist.

Predstavila mi je nato svoji dve hčeri in pravila o njenih izrednih talentih. Ena da igra izborno klavir, druga pa, da je izvrstna pevka. Hčeri sta morali takoj pokazati, kaj da znate. V g-duru je zadonel valček o supeju; komaj pa sem čul par taktov, so me zabolela ušesa in srce nad tako umetnostjo. Ako je bil tuintam kak polton napačen, ali mesto polovične note cela, si ni ne pevka ne igralka nič kalila srčnega veselja, najmanj pa presrečna mati, ki mi je venomer trobila v ušesa: „Slišite, slišite!“

Da sem moral pri taki izobraženi gospodi tudi jaz nastopati kolikor mogoče visoko, je umevno. Pri vsaki besedi sem dal čutiti nacijonalni gospe, da se po meni pretaka pristna kavalirska kri, da sem znan z visokimi krogi v Budejevicah in da sem stalen dopisnik vseh večjih nemških listov a la „Freie Presse“ itd. Vsled tega sem užival kmalu obilno spoštovanja in nazivali so me vsi le z „gospod redakter!“ Kajpada sem čuval pazno, da ni izginila slava, ki me je obdajala!

Gospe sem zlasti ugajal, ker sem ji pravil, da sem romanopisec. „Sie sind wirklich ein Geist,“ je rekla in vedela povedati, da je moj nos popolnoma nos kakega romanopisca, tudi iz oči se mi da sklepati, da nisem navaden zemljan. Z obraza se mi bere tista odločnost kakršno imajo vsi boljši romanopisci! Rešpekt pa tak!

Ta rešpekt sem v polni meri užival, dokler se ni bilo treba naznaniti na magistratu. Zdaj je pa moral volk sleči ovčjo obleko in se pokazati v svoji pravi. Vendar sem se ta čas že toliko prikupil gospe, da ni dosti zamerila mojih laži in da sem bil slej kot prej v toliki časti pri njej, kot še nikjer drugod.

Naš list je slabo uspeval. Naročnika ni bilo nobenega, akoravno sva z Vrbnikom na zadnji strani lista dala natisniti velikanski oglas, da je list mogoče vsak dan naročiti. Jaz sem z vso vestnostjo spisal uvodni članek — prestavil sem namreč iz slovenske Schreinerjeve fizike par odstavkov o osnovnih zakonih — a vkljub temu ni hotelo biti naročnikov. Da, s strahom sem celo opazil, da nama je prišlo več števik nazaj, nego sva jih razposlala!

Pisal sem uvodni članek za tretjo številko „Naturfreunda“. Vrbnik mi je strogo naročal, naj pazim, da prav prestavim, da se nama ne bodo v Gradcu smejali stavci in potem vsi, katere nadlegujeva z vsiljevanjem lista. Storil sem svojo dolžnost, kolikor je bilo v moji moči, nato pa vzel v roke škarje in strigel iz raznih nemških listov toliko časa, dokler se mi ni zdelo, da bo list poln. Vrbnik je pa vzel čopič in lep ter lepil izstrižene listke na pole papirja in ko je bil z delom gotov, spravil vse v pripravljeno kuverto ter zdirjal na pošto, kjer je oddal najine duševne uredniške umotvore ekspresno naprej.

Bilo je to v sredo zvečer.

Vrbnika sem nato z veliko silo pripravil do tega, da sva pospravila razne časnike na kup. Vrbnik se je silno zavzemal za to, da jih je bilo kolikor mogoče veliko razmetanih po sobi.“ Kdor pride noter in vidi povsod vse polno časopisov, bo dobil prepričanje, da vsestransko delava, ker še časnikov nimava časa pospraviti. Veste, to imponira!“ In da bi še bolj imponiralo, ni pustil nikoli nič pomesti, gospe pa pravil, da je hišna tako nerodna, da se on boji, da bi mu kaj zamešala.

Drugo jutro se je Vrbnik odpeljal v Celovec na potovanje in kakor je poudarjal, da si ogleda neko ondotno tiskarno. Obenem je obljubil, da bo prinesel denarja od svojega prijatelja, ker dotedanja zaloga bankovcev mu je že večinoma pošla.

Meni je postalo v tujem nemškem mestu grozovito dolgčas. Po gostilnah sem se tuintam vlačil, a tu sem le še bolj občutil neznosnost samote. Zato sem se vrgel na izlete, katerih je v Beljaku mnogo in lepih. Zlasti Dravina brega sem nad vse ljubil, saj sem tam imel priliko občevati z najrazličnejšimi ljudmi.

Tako sem takoj drugi dan zadel na Kranjca, ki se ga je bil nekoliko nalezel in ki je romal z neko žensko v kako varno zavetje. Kot ima Kranjec, zlasti če ga ima kaj v glavi, navado, da rad pozdravi vsakega, tako je tudi mene ta možak. Govorila sva po nemško; a moj znanec je kmalu uganil, da sva oba tujca tukaj in da sva v resnici Kranjca. Zato sva jo udarila po slovensko. To pa spremljevalki mojega znanca ni bilo všeč, grdo je gledala kot znajo le nemške Koroše, frizura se ji pa kar sama mršila in nekaj je godrnjalo babše. Vendar moj znanec Kranjec jo je po kranjsko precej robato pomiril, češ le počakaj še nekoliko ...

Pritrčali so mimo trije nemški kolesarji. Babnica je hotela zdaj pokazati svojo nemško narodnost, zato je kričala: „Heil, heil, heil!“ da nama je skozi ušesa letelo. Postala je rdeča v obraz, oči so se ji svetile divjega navdušenja, moj znanec mi je pa segel v roko in dejal: „Moram iti, drugače se mi same nemške navdušenosti skuja, ker sem Kranjec!“

Razšla sva se, jaz pa sem premišljeval, kdaj bodo naše Slovenke toliko navdušene, da bodo klicale narodne pozdrave, ko se bodo njih možje ali drugi Slovenci v tujem jeziku med seboj pogovarjali. Prišel sem pa do prepričanja, da kaj takega še ni treba kmalu pričakovati.

Dospel sem v gozd. Ob mehki poti so rastle sočnate jagode, rdeče kot karmin in skrivajoč se za svoje perje, kot bi se bale roke pohujševalčeve. Natrgal sem si jih lep šopek, ga povezal in odšel dalje po gozdu. Nedaleč od pota zagledam v trati ležati mlado punco. Pristopil sem k njej in občudoval ciganski tip. Črni lasje so razpleteni objemali lep okrogel obraz, s katerega se je v senci temnozelenega drevesnega perja razlival demoničen čar. Morda bi bil še bolj natančno opazoval božjo stvarco, če bi ne bil zaslišal v bližini ciganskih glasov. Ker sem kot žumalist vedel, da so cigani večkrat vprav nečloveških nazorov v gotovih stvareh, sem se jadrno umaknil v varno skrivališče in ker se je dan že nagibal k svojemu koncu, odšel proti svoji redakciji.

Domov prišedši zvem že na hodniku od gospe, da je denarni pismonoša prinesel poštno nakaznico, po kateri pošlje nekdo iz Celovca 30 krajcarjev kot naročnino za četrt leta. S hudobnim nasmehom mi je to pripovedovala, jaz pa sem oblastno odprl uredniška vrata in jih jezno zaloputnil za seboj.

Drugo jutro je prišel Vrbnik s svojega potovanja. Bil je slabe volje in še sezul se ni, kakor je bila sicer njegova navada, da je bos hodil po redakciji.

„Slabo sem opravil,“ je dejal in se usedel tik okna, „nobenega solda nisem dobil. Moj prijatelj noče metati denarja ven, ne da bi vedel, zakaj ga dá. Obljubil je, da pride pogledat, kako stoje finančne razmere pri listu. Plahtal sem ga, da imam že 1000 naročnikov, da pa so mi prvi tiskarski stroški in razne nabave požrli tiste desetake, a vseeno nisem mogel spraviti iz njega nič. Ne kaže mi zdaj drugega, kot da se oprimem kake prav pretkane goljufije.“

„Le glejte, da ne pridete v dotiko s paragrafi!“ sem ga opozoril.

„Neumnost! Kogar zapro, je kriva vedno le njegova neprevidnost ter nemarnost, ker se ne zna dovolj zavarovati. Kaj mislite, da pridejo vsi goljufi pod ključ? Še deseti del ne! Po mojem mnenju j e pa za goljufski stan vprav sramotno, da se najdejo v njem ljudje, ki niso dovolj izvežbani v tej stroki.“

Te besede je govoril Vrbnik z izrazom izkušenega in premetenega goljufa.

Razpravil se je, da je bil le v hlačah in raztrgani srajci, kot bi jo bile miši objedle.

Nekdo potrka in vstopil je denarni pismonoša.

„Anton Vrbnik!“

„Jaz sem, ali je morda kaj denarja prišlo?“

„Iščem Antona Vrbnika, urednika lista Naturfreunda.“

„To sem jaz,“ odvrne Vrbnik.

„Vi? — Tega vam ne morem verjeti, izkažite se!“

Ali je bil Vrbnik vajen priti v tak položaj ali kaj, istina je, da je stopil k omari in privlekel iz malega predala par zamazanih spričeval kot izkaz svoje identitete s sprejemnikom poštne pošiljatve.

Vendar je denarničar še nekoliko dvomil.

„Vi ste urednik lista?“ je vprašal.

„Da, vrhovni urednik!“

Še je nekoliko pomišljal poštni mož, vprašal mene, če so Vrhnikove trditve istinite in ko sem mu to pritrdil, je vzel nakaznico in jo dal podpisat Vrbniku. „Naj se že vrag obesi za teh 30 soldov,“ je dejal odštevajoč tri desetice sumljivemu sprejemalcu ter odšel hitrih korakov. Pa ne, da bi se bil bal kakega roparskega napada?!

Vrbnik je bil pa brezmejno vesel sprejetega denarja.

„To je začetek,“ je vriskal pred menoj in skakal po sobi kot nor, „majhen začetek, a začetek je le. Tega denarja ne smem izdati, skrbno ga moram hraniti, biti mora za seme, ki bo obrodilo mnogobrojen sad.“ In zavil je tri desetice v papir, katerega je dejal v skrit predal in ga zaklenil.

Popoldne je moj šef dobil brzojavko, na kar je odhitel na kolodvor in se odpeljal z vlakom. Obljubil je, da se vrne čez dva dni.

Dva dneva dolgočasja sta minula, a Vrhnika ni bilo od nikoder. Tudi naslednji dan ga ni bilo. V meni se je vzbudil sum, da svojega gospodarja ne bom videl več, ali vsaj kot „vrhovnega redakterja“ ne. Zato tudi za prihodnjo številko listovo nisem nič pripravljal, ker bi bilo škoda truda, če bi si ga zastonj nakladal.

Da si vsaj nekoliko izbijem iz glave mračne misli, sem zapustil zopet mesto in jo ubral na levi dravski breg. Solnce je sijalo z vso s vojo julijsko močjo, meni je pa kaj prijetno delo divje šumenje mogočne Drave, ki se je z jezno in trdovratno zaganjala v velikanske skale, hoteč si napraviti gladko pot, katera je le njena last. Mehka travica pod črnozelenimi jelšami, ki so kot otožni čuvaji obrastovale nizek breg penaste vode, me je vabila k sebi v prijateljski objem. Nisem si dal dvakrat reči; ulegel sem se v hladno senco in ni minulo pet minut in že sem spal. V sanjah pa sem sedel na uredniškem stolu in pisal efektne članke za svoj list, čigar lastnik sem bil izključno jaz. Veselja mi je utripalo srce pomislivšemu, da sem dosegel že 3000 naročnikov, ki mi vsi redno plačujejo, kar je pri časopisih tako redka prikazen, da bi jo kmalu imenoval čudež ...

Zbudil sem se, ko je pošiljalo solnce zadnje pramene svoje svetlobe na zemljo. Vstal sem in se zravnal ter segal v hlačna žepa. Kot bi me bil pičil gad! V žepu, kjer sem imel navadno denar, ni bilo razen šestih soldov nobenega vinarja več. Po tleh sem pregledal vsako ped zemlje po desetkrat, a krvavo potrebovanega denarja ni bilo v moji bližini.

Jezen sem se vrnil domov.

Komaj sem stopil v redakcijo — že pride za menoj gospa in mi pripoveduje, da se je oglasil naročnik, ki je plačal 60 krajcarjev kot poluletno naročnino. Denar je sprejela ona, češ, da ne bi bilo pametno ljudi dvakrat mučiti za tak znesek. In odštevajoč desetico na mizo, se je zlobno muzala, kot bi se hotela posmehovati žalostnemu finančnemu stanju uprave listove.

Mene je pa to obnašanje docela razjezilo. Že sicer kažejo ti vragi svoje preziranje in zaničevanje do človeka, ki ima to smolo, da ga je rodila slovenska mati in da svojega rodu ni hotel zatajiti. Ošabnost jim bliska iz oči, prevzetnost iz hoje, oboje pa iz vsake besede. Fiksno idejo imajo, da je Nemec polubog, Slovenec pa že poluživina, ki je zato na svetu, da služi in tlačani svojemu gospodu Nemcu, ki se šopiri in širi po slovenski zemlji.

In zdaj še to zlobno posmehovanje! Sklenil sem zato takoj drugo jutro oditi iz Beljaka.

Pred odhodom sem bil še pri odgovornem uredniku našega lista in mu povedal ves položaj, da je Vrbnik odšel in da je usoda lista zapečatena, ker ni nobenih naročnikov.

„Kakšen Vrbnik?“ me je vprašal mož, ki je bil vnet socijalni demokrat in vsled tega nosil ogromno rdečo zavratnico in se usekoval v velikanski rdeč robec.

„Ali ne poznate Vrbnika?“ sem vprašal začudeno.

„Jaz nobenega!“

„Kdo vas je pa naprosil, da ste postali odgovorni urednik „Naturfreunda?“

„Urednik Leon Reiter.“

Spoznal sem, da je zviti Vrbnik še z napačnim imenom nafarbal svojega odgovornega urednika, ki je klical sedaj vse socijano demokratične peklenske svetnike na pomoč in obljubil, da se maščuje za tak škandal, kolikor Vrbnik zasluži.

Ko sem odhajal iz redakcije, kjer mi je mrknila moja sreča, čakala me je na hodniku gospa. Težko ji je bilo za mene in govorila je o moji bodoči ženitvi, kako mi je bilo treba nevesto izbrati, ne prenaglo, ampak premišljeno. Njena hči Beti, da me spoštuje, in da se je proti svoji mami prav laskavo izrekla o meni ... Naj kaj pišem in kadar mi bo dopuščal čas, naj se oglasim, sprejet bom vedno z odprtimi rokami in s prostim srcem!

Podal sem se na pot. Šest krajcarjev svojega denarja sem imel s seboj in onih 60 soldov, ki jih je prinesel drugi naročnik. Iskal sem tudi prvega naročnika plačilo, ki ga je Vrbnik spravil za seme, a spravil ga je tako varno, da ga nisem mogel dobiti.

Na potovanju sem poskusil vse prijetnosti popotniškega življenja. Med drugim sem tudi rad pritiskal na kljuke župnišč. Marsikak župnik me je sprejel dobrodušno in me pogostil, kak drugi mi je dal po kratkem pomisleku groš, tretji je pa napodil psa v mene, ker sem bil presilen.

Sicer pa sta se mi zadnja dva slučaja večkrat pripetila nego prvi, a vkljub temu sem svoje potovanje raztegnil na deset dni, ko bi ga bil lahko izvršil v štirih.

Vrbnika nisem več videl. Bral sem pozneje v časopisih, da je tudi na Dunaju začel enako obrt kot v Beljaku, a tudi tukaj se ni hotel nihče pretepati za njegove duševne proizvode, zato jo je od tam ravno tako popihal daleč, daleč proč.