Ko se zbudi narava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko se zbudi narava ...
Mirko V. Brezovnik
Pravo ime avtorja mogoče Vladimir Brezovnik?
Izdano: Slovenski narod 27. november (1909), 42/273
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V tistih dneh, ko začne kukavica zaljubljeno svojo monotono pesem po sanjajočih gozdovih in lesovih, ko oblači deviška Vesna zemljo v pestrobojen pajčolan, ko zavejejo napol ostri, napol topli vetrovi čez polja in ravni, katera boža ljubeznipolno solnce, v tistih dneh se je zbudila narava iz smrtipodobnega žalostnega spanja — — —

Pohiteti moram takrat na poti mi dobro znani, da govorim z govorečo vstvarjajočo naravo, da so razvedrim v svojem elementu ... In koliko lepega, tajinstvenega, čudežnega se najde na poljih, ko oblači pomlad s skrbno roko svojo ljubljenko zemljo, ko jo oskrbava, neguje in okrepčava po mesecih smrti ...

Cenjeni bralec, potrudi se nekoliko z menoj in glej, kaj bova našla in videla!

Če odpreš napeto popje kateregakoli drevesa, boš našel nekaj, o čemur večina ljudi nima pojma: da je rastlina skrbno in delujoče bitje, katero se na svoj način nič manj ne trudi, kakor druga živeča bitja, katerim pomeni pomlad življenje — srečo ...

Kaj najdeš v odkritem popku?! Pod debelim zavitkom, ki omogoči rastlini, da se varuje pred mrazom, se vrsti listič za listom; eden čez drugega položen prekrivljejo malo volneno in toplo votlinico v katere zelenem polumraku se skriva najdražja last rastline: vegetativna točka.

Je to mala, bledozelena krogljica, ki ima možnost razviti iz sebe listje. Je torej ono, kar povzroča nadzemeljsko življenje rastline. Ker deblo, listje in cvetje se razvije iz vegetativne točke in če ima rastlina res možnost se ohraniti, če zamore svojo last varovati, potem se bo to pokazalo v središču njenega življenja — v vegetativni točki.

Če greš na travnik, kjer so prejšnje leto rastli zvončki ali kimovke in koplješ nekoliko v zemljo, potem zasačiš cvetko pri nje tajnem delu. Kdor ne pozna govorice cvetlic, bo zapazil samo čebuljček iz katerega štrli mala, nežna mladika, podobna majoliki; a drugega posebnega ne bo našel. Veščak pa bo storil, kakor je storil velikan Newton, ki se je odkril pred vesoljno naravo, kadar je prišel v zvezdarno. Zapazil bo, da je vršiček mladike, ki ima v sebi vegetativno točko, na poseben način zaščiten od narave. Vzdigniti ga mora in hoče stremljivo življenje, katero ne sme in ne more čakati. Hiteti mora, izrabiti mora kratek čas, dokler mu dovoljuje topel solnčni žarek in mil veter, da se veseli svojega življenja, a še ono dreves ni dogotovljeno. Ker sicer bi ga listje drevesa zasenčilo liki mrtvaška katafalčna rjuha, ki bi mu ne dopustila solnca in bi morala že v razvoju poginiti. Hiteti mora, da so do takrat že ocveti, da se že navžije življenja, ko pokliče pomlad na dan prvo listje drevesa.

Vprašal boš, kako more nežno cvetljični embrijo, ki je tako onemogel in slab, prodreti skozi trdo, včasi še zamrznjeno zemljo, ne da bi se poškodoval! Oni tisoči tajnih sunkov, ki jih povzroči rast, ga vzdignejo počasi in sigurno; a vendar je ravno pritisk, ki ga izvaja zemlja in katerega mora premagati zanj usodepoln in nevaren. Kaj napravi zvonček v tej dilemi?

Popek, ki je zanj najbolj dragocen, zasukne navzdol in stebelce, ki je dovolj trdno ruva počasi liki starorimski oven navzgor, dokler ne prerije zemlje. Sedaj se obrne popek, ki je bil na ta način zaščiten, proti solncu, ki ga kmalu razvije v lepo, nežno cvetlico. Vidiš isto lahko prav lepo na domači njivi, kjer so zasadili fižol!

S tem je dokazala rastlina, da tudi ona stremi, da je človeku bližja, kakor bi kedo mislil. Izvedla je kretnje, katerih smoter se ne da utajiti. Znala si je pomagati v stiski s pametno vporabo svojih bornih sredstev.

Če spoznaš na ta način v rastlini svojega sodruga, potom najdeš v dneh, ko se zbudi narava vse lepšo, vse spoštljivejše ...

Dostopen postaneš sreči, ki diha človeku iz toliko življenja, ki ga je ovirala zime škodoželjna pest, ovirala seveda, a ne zatrla ...

Sadni cvet oklepa v sebi skrbi, težave in nade življenja. Samo, ker srečujemo ta čudež na vseh naših potih, zato se ne zmenimo zanj. Tudi ne vemo, kaj se je vse zgodilo, predno stoji jablan v svoji svatovski obleki pred nami. Kako dolgo jo je pripravljala, kako dolgo je stremila naproti velikemu trenutku.

Še predno se razcveto cveti, pripravlja se že popje za prihodnjo pomlad. V najskrivnejšem kotičku zori cvet in list eno leto kot mala glavica; vrejnje se tako dolgo, dokler ne zagleda pazni opazovalec nekako v sredini julija one drobne glavice. Obdaja jih čudovito tanko listje in v sredini sedi kal prihodnjega cveta in sadu. In tako zori celo poletje tja do jeseni. In ko je že zdavnaj vrglo strupeno vetrovje zadno listje raz drevo, katero stoji kakor mrtvo sredi polja, deluje v njem nad tisoč vegetativnih točk, ki pripravljajo listje in kras cveta za bodočo pomlad. Še celo v mrazu in v zimskih nočeh ne počiva življenje na drevesu.

Mi ne moremo dočakati pomladi, a ona sedi skrita že dolgo v vsakem drevesu in grmu in ždi pod snegom. Delovanje rastline miruje le par tednov pred božičem. Poznejša zima že najde zopet vsako rastlino pri neumornem, pridnem delu. Srednjeveliko sadno drevo ima 100.000 do 200.000 cvetov in vsak cvet postane v zadnjih dneh prod razcvetenjem vsak dan za tridesetino grama težji, v zadnjih desetih dneh se pa podvoji njih teža.

In ko je vse pripravljeno, ko je minilo leto dela izpolnjeno s tisoč finimi oblikotvorbami in s čudežno ljubeznijo in skrbjo za bodočo mladino, obrne cvet svojo nežno glavico naproti solncu dolgo zaželjenemu.

Narava oklenjena v svoj večni in enakomerni tok, posluša pozavne kraljeve Vesne, vzbudi se in zamaknjeno obrne svoj pomlajeni obraz proti solncu ljubljenemu in ljubečemu ...