Ko se ura ustavi

Ko se ura ustavi (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Dom in svet 47/1–2 (1934), 33–34
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V koči na samotni planjavi ...
Od tu je daleč nazaj v moj svet.
(Čas ne drevi zaman.) Kot ujet
stojim sredi izbe. V poslednji solnčavi
živi kos trate v lino zajet.
Slutim — moral sem priti v ta svet.

Gledam — in čutim se skrčena pest —:
družina ... tam mati, ki mora umreti.
Vdanost je groza. Živeti, živeti,
zavre mi upor. Nova zavest
se budi, a misel ne more objeti
vdanosti smrtne. »Sladko je umreti ...«

Gledam ... Ne vidim več. Že se temní.
Mislim na solnčno dekle iz vrtov ...
»Že me kliče Glas Njegov,
čuj ...« Telo se moje plaši.
Tako, tako gre človek domov? ...
Molitev odmev je črnili zvonov.

Truden mož je stopil na prag.
Videl je v krčih že pol zemljé,
ve, da za vsako stvarjo so mejé
stoterih smrti. Ves mehak
in vdan sprejema bridkost molče ...
Naposled vse v svoj konec gre.

Nenadoma so utihnili vsi,
kot da so obstali na robu sveta.
Ob okno je veja udarila.
Daleč nekje se svet vrti.
Tu pa je mir kot na kraju mejá.
Tak je utrip v središču sveta ...

Telo strmi v razprte oči ...
Kadar se usoda zgosti,
življenje samo še v molitev beži.