Ko roža cvete

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko roža cvete ...
Mara Stepanova
Izdano: Vigred 14/1–12 1936
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7–8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudežno je živela pomlad tam zunaj. Skrivnostno sladko in nerazumljivo, da je bila bolna duša in je umirala od hrepenenja vsled tega nerazumetja. Skozi polodprta okna se je potapljala njena pesem, preko belih zaves je komaj slišno vztrepetala v zelene rože za njimi. Odtod je jeknila kot dih pravljičnega bitja v sinjino sten.

Marijina misel se je utrnila iz sanj. Zazrla se je skozi okno. Od tam je prihajala pomlad, lepa in veličastna kot molitev. Gore v nedogledni dalji so se kopale v mehki sinjini, medli in sanjavi, kot je pogled otroka, kadar se izjoče od nepoznane bridkosti. Deklica je zahrepenela po pesmi gorskega vrelca. Otožna sinjina ji je odpirala zaklade kristalnočistih biserov: Pij, da boš močna! – In zahrepenela je še bolj ...

Večer je bil. Škrlatna zarja je gorela na zapadu, vzhodno nebo se je vedno bolj bočilo v srebrnomavričnem siju, kot bi vstajal nov dan. V ložah je pelo. Polja so sanjala v zlato nad seboj in sredi večerne tišine je v brezovju za mestom tiho tekla Kolpa.

Bele ovčice so čepele v gori. V rdeči luči si natančno videl njih belino in jo občudoval. Zahrepenel si po nji. Ko pa si prišel bližje, da bi morda ukradel katero izmed njih, si bil razočaran, ni bilo ovčk, beli zidovi so se ti smejali v lice ... Potem si zahrepenel še bolj. Dvajset, trideset minut morda. Takrat je večer in zvečer je pomlad najlepša, zvečer, ko krvavo rdeča zarja gori in je v brezovju za mestom lepo, da bi človek najraje umrl. – Božja dlan tiplje v bele duše in jih osrečuje.

Ko pa ugasne rdeča luč, ugasne tudi tvoje hrepenenje. Bele ovčke so v gori tako osamljene, da te je skoro strah biti poleg njih. Slutiš nekaj, a ne veš kaj in zbežiš. Tako je naše hrepenenje: hočemo lepote in čistosti želimo, pa zbežimo pred njima, ker nas je strah luči, kljub temu da je tema še strašnejša. In tako vedno hrepenimo in v tem življenju nikdar ne dosežemo tega, po čemer hrepeni srce.

Nad odprto knjigo prirode je veslal mrak. S plahimi prsti so tipale sence skozi vejevje, do oken so se priplazile in še dalje v sobo. Prve pomladne rože so vonjale na mizi. Zunaj je ugasnila zlata zarja, in rdeče se je razlila v sobo. Skrivnostno je gorel kip Brezmadežne in cvetje pod njim je rastlo, rastlo ... Sredi morja cvetov so žarele Materine oči kakor dvoje zvezd, tolažile so in učile: Pij, da boš močna!

Deklica se je zgrudila pred soho. Rdeča luč je plavala nad njo in drhtela na ustnah, ki so prosile ...

Zunaj je umiral dan in sinjina gora je ugaševala. Hrepenenje je rastlo za njima in se zgubljalo. Pod oknom je zdrsel korak; hip, dva je zaživelo v tišino in utihnilo v prihajajoči večer. Pritajen šepet pesmi se je zgubil z njim vred; le misel je ostala, misel na onega, ki je šel tod mimo in je namenoma vrgel nekaj zvočnih glasov in zopet utonil v somrak kostanjeve aleje ...

Marija je vstala; zadnja prošnja ji je zamrla na drhtečih ustnah. Ni mogla več. Pesem pod oknom je zameglila pobožno čuvstvo v njenem srcu in dala mesto drugemu, velikemu in silnemu. Za tega ni vedel še nihče. Še sama sebi ga je hotela utajiti, ker jo je bilo strah in se je bala.

Troje knjig je ležalo pred njo in zlato naslovnih črk je blestelo v rdečem žaru.

– Iz vse svoje duše, iz vse svoje duše, je trepetalo v očeh, misel pa je bila daleč. Blodila je – Bog ve – kje?

Val večera je udaril skozi okno in razgibal zelenje za belimi zastori. Odtod je veslal dalje in se zagrebel v Marijine misli. Spojil jih je s pogledom in ustvaril: Iz vse svoje duše te ljubim! ...

Tako silno je objela ta misel dušo, da so ji ustnice zadrhtele v besede in se je v očeh užgal skrivnosten plamen.

»Ne, tega ne smem!« je bolno vzkipelo v nji in zrastlo v vse kote in še dalje skozi okno v večer ... Kakor odmev je prihajalo nazaj: Ne smeš, ne smeš! Soj zvezd tam zunaj je žugal, skrivnosten somrak kotov njene sobe je pretil ... Le Materine oči so bile kakor vedno: mile in božajoče.

»O, Mati moja, vsaj Ti mi ne žugaš, Ti, ki veš, kako mi je!«

Dvignila je roke, rahlo jih prislonila k očem in sklonila glavo. Skozi sklenjene prste so polzele solze in se izgubljale v gubah svetlomodre obleke.

Spomnila se je vseh podrobnosti zadnjih dni: Kako je šla z doma v službo, kako je iskala stanovanje in begala sem in tja. Takrat je bilo še vse mirno, pokojno ... Prvi dan je prišla k obedu in se razveselila, ko je videla, da jih prihaja še mnogo. Veselila jo je družba, saj je bila mlada in lepa. Gospodje in gospodične so jo veselo pozdravljali; ona pa se je samo smehljala. Vzljubila jih je takoj, v njihovi sredini je našla nov dom.

Drugi dan je prišla skoro prva v obednico. Samo eden izmed gospodov jo je pozdravil in ji mehko stisnil roko, ko ji je povedal svoje ime. Tega prejšnji dan ni bilo.

»Oj, Janko, da te nikdar nisem videla!« je vztrepetalo v Mariji. »Da nisem nikdar pogledala v tvoje oči, ki so odprle nov svet moji duši in rodile nepokoj v njej!«

In še dalje je rastel njen spomin. V oni minuti se je ustavil, ko ji je ponudil stol poleg sebe in mu je zagorelo v očeh, da je vztrepetala njena duša. Sprejela je njegovo ponudbo in zmedeno iskala z očmi. Že takrat jo je bilo strah in se je bala, a sama ni vedela česa.

In ko se je oni večer razgrnilo z zvezdami posuto nebo nad zasanjano zemljo, ji je ponudil svoje spremstvo. Ni odklonila, dasi je vsa trepetala od neznane bojazni, ki ji ni vedela imena. Nebo s svojim srebrom je rastlo v njene oči in pesem pod njim se je zlivala v njeno dušo. Malo je govorila v onih trenutkih, a še iz teh besedi je zvenela boječa želja, da bi bila čimprej sama. Ni slutil fant, da laže sebi in njemu, ker drugače ni smela.

»Vsaj roko mi dajte, Marija, da bom lažje spal,« se mu je utrgalo ob slovesu. V deklici je vzkipelo ob tem spominu. »Janko, zakaj si rekel one besede? Zakaj me nisi pustil v miru! Zakaj pustiš, da tako mnogo govore tvoje oči?«

Rdeča lučka pred kipom je zaplapolala v večernem dihu. Skozi okno so gorele prve zvezde. Žugajoč šepet je prihajal od nekod, v somrak sobe se je pogrezal in iz temnih kotov se je vračal in udarjal v dušo kot težka pretnja: »Ne smeš dvakrat ljubiti!

Ali pa je res to že druga ljubezen? ... Sredi ugašajočih zarij večera se je rodil jesenski dan. Takrat je bilo tisočero barv v gozdu, stotero pesmi poslavljajočih se življenj je veslalo skozi ozračje v obledelo sončno luč nad polji. Zadnji rdeči nagelj je takrat cvetel na Marijinem oknu, zadnja lastavica je jemala slovo od ovenelih poljan. Zadnji rdeči nagelj, da. Fant z modrimi očmi ji je odnesel še tega in z njim vred mu je podarila svojo svobodo. On je želel to in oče njen je hotel isto. Miran ji je podaril prstan s svetlim draguljem in se smehljal v sreči: »Deklica moja, življenje moje!«

Marija se ni čudila. Pripravljali so jo dolga tri leta; iz jutra v večer je rastla vanjo njihova želja, še v sanjah je grabila v njeno dušo in jo osvajala.

In še nazaj so rastli dnevi. Drug za drugim, dokler se niso ustavili v njenem sedemnajstem poletju. Takrat se je začelo.

Vrhovi planin so kipeli pred njo in strastna Sava je hrepenela mimo. In z njo je hrepenela Marija v daljo, preko sinjih gora, za katerimi sanjajo bele zidanice. Otroško hrepenenje je bilo: da bi videla zemljo, kjer mrki Gorjanci čuvajo pradavno bridkost izmučenega naroda, ki s sklonjeno glavo grize v grudo med kamenje in s prsti išče med njim, da skopi zemlji iztrga pest njenega življenja in ga prilije svojemu. Majhen je ta rod in neznaten, z razoranim čelom in stisnjenimi ustnami živi svoje življenje, ki mu ga ne more iztrgati nihče ... O, belokranjska zemlja in nikdar prebolela bolest tvoje preteklosti! ...

Tam je rastla Marijina mladost.

Mati in teta sta sedeli poleg nje. Mislili sta, pa ne tako kakor deklica med njima. Mati je sanjala v bodočnost svoje hčerke in teta je mislila isto. Marije ni motil njiju šepet, le čudila se je, zakaj tolikokrat imenujeta ime sosedovega študenta. Pa se ni bilo treba dolgo čuditi. Ko je odšla mati domov, je teta storila svoje.

»Marija, Miranu si všeč,« je odkrila. In deklica je zvedela za načrt svoje bodočnosti. Žarka rdečica njenih lic je izdala, kako bela je bila še njena duša. Teta se je smejala tej odkriti zadregi svoje nečakinje in končno se je zasmejala tudi ona – otrok.

Odslej je bilo vse novo. Polno je bilo njeno okno rož, sveže vrtnice so vsak dan krasile njeno mizo. Miran je v zgodnjih urah vstajal, izbiral cvetje in trgal še vse rosno in mlado popje, tako nežno, kakor je bila mlada ljubezen, ki je žgala v njem. Miran, fant s temnimi kodri in modrimi očmi, je ljubil cvetje, je ljubil kraljico rož – Marijo.

Deklica je čutila novo življenje radi cvetk, ki jih je prinašal on, radi njega samega pa ni čutila nikake spremembe. Bil ji je kakor brat; drugega imena ni vedela svojim čuvstvom napram njemu.

Minuli so dnevi, vrnila se je. S seboj je odnesla prekrasen šopek in vso njegovo čudovito močno ljubezen. Ona pa mu jo je vračala samo toliko, kolikor je potrebuje brat, ko se poslovi od sestre. Pa kaj, to je bilo brez pomena! Očetova želja je bila Mariji zapoved in lahka je bila njena izpolnitev, dokler mlado, neizkušeno srce ni postavilo druge, velike in silne, da bi prestavila gore in prebredla sinji ocean ...

Pesem zvona se je razlila preko streh. V tišino večera nad polji je vzkipela molitev tisočerih src, prošnja tisočev izmučenih: Zdrava, Marija! ...

Marija je s sklonjeno glavo utonila v somrak aleje. V zelenju krog nje je valovilo, zvoki zvona so plavali mimo njega in nad njim, do zvezd so rastli. Komaj vidne so drhtele tam gori in trepetale.

Izza zelenja na vzhodu se je užgala srebrna luč. Planila je kakor val preko senožeti, preko loz in mračnih hrastovij se je potopila v mračne obrise gora na zapadu.

V Marijini duši se je zganilo. Ljubila je večere s srebrno lučjo in božajočim dihom mladega vetra, toda nocoj bi ji bilo ljubše, da bi razbesneli vihar lomil življenja dreves. Pokojnost prirode je z bridkim posmehom posegala v njeno bolečino.

»O Bog, zakaj toliko nasprotje! Zakaj ves ta pokoj, ko pa je v meni, da bi si izpraskala srce do smrti!«

S stisnjenimi ustnicami je blodila dalje. Ni gledala, kam jo vodi pot, vedela je le eno: moja usoda je zapečatena!

»O, kam sem gledala vsa ta leta, da nisem spoznala sebe in svojih čuvstev nasproti Miranu? Kod so blodile moje misli v času, ko sem mu obljubljala zvestobo, dasi ga v resnici nikdar ljubila nisem? – Oče, mati! ...«

Težka krivda je začela padati na njiju. Ni mogla drugače, kakor da jih je začela obsojati. Čez hip je mislila drugo:

»In zakaj me je usoda morala prinesti ravno v ta kraj? – Janko, Janko! –«

Na vprašanje si ni našla odgovora. Še bolj je stisnila ustnice in blodila dalje. Misel je bredla preko misli, ena težja od druge in temnejša. In sama ni vedela, kdaj je zabredla v sanje, sladke in opojne, da se je zdrznila, ko se je prebudila iz njih.

Ah, zakaj ne sme ljubiti tega človeka, zakaj mu ne sme razodeti svojih čuvstev? Naslonila bi trudno glavo na njegove prsi in zrla v one oči, v katerih spi vsa njena sreča. Povedala bi mu vse, prav vse: kako ga ljubi in kako trpi zaradi njega; in še dalje, razodela bi mu največjo željo, ki se je kdaj rodila v njej: da bi postal ves samo njen ...

Položila je roko na srce, da bi ublažila silne udarce. Priprla je oči, da ne bi videla prelesti večera, da ne bi videla dvoje mladih ljudi, ki sta žejna ljubezni sedela med cvetjem. Za priprtimi očmi pa je bila misel še težja ... V nejasno kopreno zavita slika je rastla pred njo. Lice je bilo njegovo in na smehljajoče oči ga je poljubljala neznanka ...

Marijin korak je trdo zadel ob kamen. Široko je odprla oči; slika, porojena v blodni domišljiji, je vso prevzela.

Z velikimi, sinjimi očmi, ki niso videle ničesar, je hitela dalje mimo ljubiteljev lepih večerov. Nikogar ni videla, niti samotnega človeka, ki je zvesto stopal po njenih stopinjah in omahoval za njeno senco. Bil je Janko. Ta je imel svoje misli in želje, kakor je imel svojo dušo in svoje življenje. Ko bi bila Marija vedela za njegove misli v teh trenutkih, bi bila pljunila predenj in zbežala.

Na koncu drevoreda je za hip obstala. Samo za hip je vrgla oči preko reke na polja, ki so se kopala v srebrni luči.

»Prekrasno,« je dahnila.

»O, da bi smela samo enkrat svobodno stopati z njim po onih tratah! Samo enkrat, potem nikdar več! Z roko v roki bi stopala mimo kipečih življenj, kakor otroka bi sanjala sredi morja rož. – Samo enkrat, samo enkrat!«

Bolno se je posmehnila svoji želji. »O, saj ne bom storila tega,« je vzdihnila, kakor da odgovarja nekomu, ki z žugajočo besedo kriči v vsako njeno misel: ne smeš!

»Ne bom! Močna hočem biti, niti za trenutek nočem oskruniti dane besede. – O, Bog, in vendar! ...«

Trdo ji je padla noga na kameniti tlak in za stisnjenimi ustnicami so zoreli najlepši naklepi ...

Pozno je prišla k večerji. Tri minute za njo je vstopil Janko, hladno in dostojanstveno kakor vedno. Njuna pogleda sta se srečala. Marijo je prevzelo, da ji je omahnila roka na mizo. – Ali bo mogla očuvati svoj sklep pred tem ognjem?

Nemir v njenih očeh je povedal Jankotu dovolj. Bilo mu je jasno, da Marija ni ravnodušna napram njemu. Več ni želel videti. Komaj viden nasmeh zmagovalca mu je skrivil lepe, polne ustnice.

Marija je želela, da bi postala običajna, pa se ji to ni posrečilo. Zavest, da bo padla, čim prevlada srce nad razumom, je bila preveč jasna, da bi jo mogla zatreti brez napora. Kljub vsemu prizadevanju, da bi odgnala težke misli, je postajala le še bolj razmišljena. Podzavestno je slutila, da bo nekoč drugače in ravno tako je podzavestno izpodbijala to slutnjo, ker drugače ni mogla.

»Da bi prelomila besedo in onesrečila Mirana, ne, tega ne smem!«

Pri večerji je govorila malo. Nemir, ki je vel iz vseh njenih kretenj, so opazili vsi okrog mize. Nihče ni slutil, odkod to, edino Janko je vedel vse in bil vesel.

Poslovila se je takoj. Janko je vstal in ji pomagal obleči plašč. Potem se je oblekel tudi sam. Pol večerje je ostalo na njegovem krožniku; Marija je to dobro videla. Zdrznila se je. Kljubovalno se je ozrla v njegovo smer in njen pogled je prosil: ne zasledujte me! – pa Janko ni hotel razumeti ničesar. Ko je odšla, je utonil za njenimi koraki v temen hodnik. V obednici so se spogledali; uganili so za vzrok Marijinega nemira.

Zunaj je sanjala pomladna noč. Mladost je kipela iz nje in se spajala z mladostjo src v skrivnostno harmonijo.

Janko je dohitel Marijo.

»Dovolite, gospodična?«

Za hip je pomolčala.

»Hvala lepa! Ni potreba, vem sama, kam.« Trdo je govorila.

Janko ni bil pripravljen na tak odgovor. Pa se ni dal oplašiti.

»Gospodična, zakaj tako trdo? Radi prijaznosti bi vas rad pospremil, in pa radi ... – Pa kaj bi vam pravil! Sedaj je pomlad in pomladni večeri so tako lepi!«

»Prosim torej.« Privolila je, sedaj bi tako bila vsaka beseda zastonj.

Nekje je vriskal slavec v noč. Mladost je bila v tem vrisku, ljubezen in sladki upi.

V Mariji se je utrgalo:

»Nocoj ne bi smelo biti te pesmi! Uniči me, ubije!«

Trdo je zastavila korak, da se je Janko ozrl vanjo in ugibal. Njene tople oči so božale njegove, njegove so iskale njenih in užigale. V srebrni luči se je utrinjalo neštetih isker, a Marija ni videla tega utripanja in drhtenja, ni opazila nenavadnega ognja, ki se je kresal v njegovih očeh. Vedela je le to: da so temne te oči, da žgejo v dušo, kakor opojno sladek strup, ki omamlja. Bliskovito se je iztrgala iz teh misli.

Janko je opazil rahlo, sunkovito kretnjo, a si je ni vedel razložiti. Z mehkim glasom je povzel:

»Čujte, da vam povem, zakaj poje slavec.«

Marija se je na pol obrnila k njemu in mu pogledala v oči, ne da bi se jasno zavedala tega. V tem hipu je Janko poiskal njeno roko in jo mehko stisnil. V deklici je zadrhtelo. Zdrznila se je kot v težkem snu in povesila oči. Za hip je obdržala roko v njegovi, bežen hip je čutila njeno toplino, nato mu jo je z mučno naglico iztrgala in pospešila korak. Ni videla zvezd, niti srebrne luči, ni slišala slavca, vedela je le eno: Ne smem!

Janko se je začudil. Nato je povzel: »Ko bi slavec ne ljubil, bi ne pel. Tako pa ljubi in poje. Ali ne čutite v tej pesmi en sam zvok srca, Marija? Ali se vam ne zdi, da je v njej potopljeno vse vroče hrepeneje, ki ga rodi ljubezen?«

Obrnil se je, da bi v svitu zvezd in meseca mogel uganiti odgovor v njenih očeh. Strmel je v njeno bledo lice, globokih oči ni mogel ujeti. Molčala je in v vzdihu, ki ga je z muko ubila v sebi, so se rahlo zganile polne ustnice.

Na ovinku drevoreda jo je skušal ujeti za roko. Ko je opazila njegovo željo, ji je vsa kri planila k srcu. Z mrzlično naglico se mu je umaknila. Janko je stopil pred njo in se ji proseče zazrl v oči. V Mariji je valovalo. Nenadoma se ji je užagala misel: »Saj mi končno ni rekel še ničesar! Morda se samo šali; morda mu je samo do igračkanja?«

Nenavaden ponos se je dvignil v nji. S kljubovalno kretnjo mu je razodela svoje misli. Začudil se je še bolj in odstopil brez besede.

In vendar, te oči, ta usta, kot bi rožo imela mesto njih! ... Ali je res na tem, da mu uide vsa ta lepota? Nemogoče!

Spomnil se je vseh zmag in ni obupal. Mehko je dejal:

»Marija, kaj vam je? Ali sem vam tako zelo nadležen?« 

»Zakaj?« je odvrnila skoro brez misli in hitela dalje.

Skozi mlado zelenje je zašumelo. Za rahlo sapico je priveslala drhteče otožna pesem. Nekdo je igral na vijolino. Dekličina duša se je zamaknila v čisto pesem napetih strun: Janko pa je govoril dalje:

»Povejte Marija, če ne ljubite mojega spremstva takoj grem.« 

»Pojdi,« je hotela reči, a ji je zastala beseda. V duši ji je divje kriknilo: »Joj Janko, kako zelo te ljubim!«

Zdrznila se je. Stopil je tik k njej, da je lažje objel s pogledom njeno lice in sanjavo mehke oči.

Čez čas je dejala tiho in ni trenila z očmi:

»Ne, niste mi nadležni; nasprotno, dobro mi de majhen sprehod v večernih urah.«

Govorila je hladno, preprosto, tovariško. Znala se je premagovati. Janko je pričakoval več topline, več nemirnega tona v njenih besedah. Vsaj njeno obnašanje pri večerji mu je dalo povod do tega mišljenja. Zmotil se gotovo ni. Poskušal je dalje. Predobro je vedel za načine, s katerimi se omamljajo mlada srca deklic; da je pot do zmage v pomladnih večerih, vseh prepojenih od sijajne mesečine najkrajša, je tudi dobro vedel. Nocoj ga je strašno žejalo po Marijinih ustnah, ki so bile sveže kot roža; žejalo ga je po vročih pogledih njenih oči, po objemu mehkih rok in omamnemu dihu njenih grudi. Ves je bil prežet dekletove bližine. Storil bi bil ne vem kaj, samo, da si jo osvoji za bežno minuto, dve ... Vse je drhtelo v njem. Čisto tik nje je stopil, da je čutila drget njegove roke ob svoji. Šepetaje je zapel:

»Tri besede želel bi ti reči:
Jaz ljubim te, jaz ljubim te!«

Silen je bil boj, da je premagala slabost v sebi.

»Ljubi? Ali je to mogoče?«

Zajokala bi bila skoro od bolečine. Zakaj govori tako! O, saj ne ve, da ji ubija dušo, da ji trga srce iz prsi! Ne ve, da s hladnim obnašanjem laže sebi in njemu, ker drugače ne sme ...

Brez besed je hitela dalje. V razburkane misli so se vsesavali Jankotovi žgoči pogledi in čutila je sladko razburjeni dih njegovih prsi, ki so strastno hrepenele. V mraku kostanjeve aleje se ni mogel več premagovati. Divje je segel po njeno roko in jo vso pokril z vročimi poljubi razpaljenih ustnic ...

Marija v prvem hipu ničesar ni mogla od silnega čustva. Pustila je, da ji je poljubljal roko, ki ji je vsa drhtela od razburjenja. Čez par hipov se je zavedla. Sunkoma mu je iztrgala roko.

»Ne igrajte se z menoj!« je zakričala bolestno in v strahu ter zbežala ...

Janko je od začudenja strmel. Kaj takega! ... Boja ni nikdar potreboval, kadar je šlo za osvojitev ženskega srca. Marsikatera se je vrgla v objem njegove ljubezni prvi večer. In neredko se je zgodilo, da je skoro proti svoji volji, postal enodnevni ljubimec, tako nekako iz usmiljenja, ker je slučajno zvedel, koliko trpi kaka ženska duša zaradi njega in jo je hotel potolažiti saj za bežno minuto ... To je imenoval on »usmiljenje« in takih dobrih del se ni branil deliti med uboge, po njegovih poljubih hrepeneče dekliške duše. O, jasno se je zavedal Janko svoje silne, skoro demonske moči, ki je kraljevala v polni moški lepoti njegovega telesa! Bilo pa je toliko ponosa v njem, da ni preko meje šel nikdar. Ni hotel popolnoma onesrečiti tistih, ki so bile že itak dosti nesrečne; saj svoje ljubezni ni mogel dati nobeni. To je tudi sam jasno čutil. Preveč je bil ponosen, da bi si našel samo eno dušo in se posvetil samo tej. Zakaj tudi! V spremembah je življenje veliko prijetnejše.

Pri večerji je bil trdno prepričan, da bo še nocoj poljubljal Marijine ustnice. Ah, sladki bi bili ti poljubi! Saj so tako sveže njene ustne kot razcvela roža v pomladnem jutru. Kdo ne bi zahrepenel po njihovem ognju?!

Ali se je mogoče zmotil? Toda ne, to ni mogoče! Preveč dobro je pogledal v njene oči, da bi mu ušel nemir, ki ga ni mogla zatajevati. In kljub temu to hladno obnašanje, nepristopno, da človeka zazebe! – Prvič v življenju ga je obšel ta občutek, ki mu ni vedel imena. Prvič je stal pred uganko ženske duše in prvikrat ga je žgala zavest, da je premagan ...

Bilo mu je, da bi pljunil v ono smer, kamor je odšla Marija, ker drugače ni mogel dati duška užaljenosti. Tako se je hotel maščevati, ker se drugače ni mogel.

»Ne igrajte se z menoj,« je dejala. Pomislil je.

»Da, prav ima. To sem v resnici tudi hotel.«

Zamislil se je globlje. Daleč nazaj mu je brodil spomin. Vseskozi se je igral on, ki se je prišteval k najboljšim v človeški družbi; igral se je z nežnimi dušami in jih nato metal proč. Mar je to vredno človeka? Ni! Toda ni ga bilo, ki bi mu bil rekel: Ne smeš tako! Peta božja zapoved pravi: ne ubijaj! Ali je to kaj drugega kakor ubijanje?! – Do te ure ga ni bilo apostola. Do te ure je ni bilo ženske, ki bi dejala: Ne igraj se! Ni je bilo, ki bi živela za bodočnost, vse so se predajale trenutku za en sam poljub razpaljenih ustnic.

In sedaj, da bi pljunil za svojim apostolom! Ali ne bi izgledalo, kakor da pljuje sam nase? Prav gotovo! – O, ti moj lepi apostol, najlepši! – Silno čustvo je zrastlo vanj. Silna želja, da bi jo čimprej videl. Ali je to morda resnična ljubezen? ...

Mimo njega je zavalovilo. Pomlad je bila. Še ni bilo opojnejše od te v nocojšnjem večeru. O, saj je v teh urah našel, kar je toliko mesecev podzavestno iskal. Zdaj je jasno čutil, da je bilo tako in nič drugače. Iskal je žensko in sicer žensko, ki je vredna, da nosi ime: žena. Hotel je dobiti dragoceno vrednost, ki je ne bo mogel vreči kar tako iz svojih misli in objemov. In to dragocenost je iskal, ne da bi se jasno zavedal tega.

Marija! Kaj so bile vse druge proti njej! Nič. Kamor je veter zavel, tam jih je okrenil. Žena pa mora biti trdnjava, da je rod, ki vzide iz nje – jeklen.

Planil je mimo kostanjev v vroči želji. Pod oknom Marijinega stanovanja se je ustavil. Roka mu je drhtela, ko je hotel odpreti vrata. Premislil se je. Mogoče bi jo še bolj užalil.

»Nocoj ne grem k njej,« je sklenil in odmaknil roko.

»Jutri ji razodenem vse. Pri belem dnevu, sredi polj in rož naj čuje izpoved hrepenečega srca. O, kaj neki bo rekla ta lepa deklica? Ali me bo še vedno zavračala? Umrl bom, če bo pljunila na moja najsvetejša čustva.

Izza rahlo priprtih razsvetljenih oken so valovile bele zavese v večernem vetru. Vanje je zrl kakor začaran v prelestno sliko. Pa so bile samo bele, tanke zavese in nič drugega. A bile so Marijine. V hrepenenju je stegnil roke za ono belo kopreno, a je bil vse tako visoko. In ona je tam nekje za to belino mislila z jezo nanj, ki si je dovolil poljubljati njeno mehko roko. Marija – kraljica, oprosti!

Vrnil se je. Skozi mrak aleje so ga spremljale zvezdnate oči. Te oči so prosile: Ne igraj se! Pri večerji ni hotel razumeti neme prošnje.

»Izgubil sem igro. A sladka je ta izguba, ni mi žal.«

Tako je mislil vso dolgo noč in ni mogel zatisniti oči.

Marija je dolgo sedela pri mizi. Verigi misli ni mogla najti konca. Imela je občutek prevarane, ki je samo za igračo brezvestnežem. Bila je prepričana, da se je hotel Janko poigrati z njo; Janko, za katerega bi umrla. In vendar, ravno on je hotel imeti njeno čast pod svojo roko in nato pljuniti nanjo. Ta zavest jo je silno žgala. Z bolečino je mislila:

»Zaveda se, da je lep. O, saj sama vidim. Tega mu ne odrekam, le to me boli, da hoče ubiti poštenje v meni.«

Še je mislila dolgo, dolgo. Bolest je bila prevelika, da bi mogla zadržati solze. Ko je šlo na polnoč, je vstala s suhimi očmi in bledim licem.

»Ne poskušaj me premagati, moj dragi. Edino jaz in Bog veva za bolečino. V grob bom ponesla sveto skrivnost moje duše, naj umre z mano edina prva in prava ljubezen.«

Potem je pisala pismo.

»Gospod Janko, nocoj ste me silno užalili. Ni mi ljubo, da ste se hoteli poigrati z menoj in želim, da drugič tega ne poskušate več. Dovolj, da veste, da gledam življenje, z odprtimi očmi.«

»Miran, brat moj, bodi brez skrbi! Dekle imaš, ki te ljubi kakor sestra, toplo in prisrčno.«

V dušo ji je utonil rahel pokoj. Zavest, da je delala pošteno, ji je pričarala miren sen nedolžnih in močnih.

Zunaj je sanjala pomladna noč. Preko steljnikov in loz so veslala krila temine in se zgrinjala za daljna obzorja neznanokam v čudovite svetove. Nad Mirno goro je trepetala srebrna iskra.

Večer je bil. Večer zlata in luči, večer ko se človeku zdi, da se je kos nebes razlil na to mračno zemljo; da so božje ustnice dahnile svoj čar v temne globeli in mrke kotanje, da je roka Najvišjega pobožala vrhove gora in so oči Vsevednega objele daljne poljane in kot morje prostrane senožeti onkraj gozdov. Večer, ko je v duši ena sama velika in mogočna molitev: Zahvaljen Bog za veličastno delo tvoje vsemogočnosti!

Ob vodi za mestom je bilo bujno vrbovje in jagnjedi so kipeli stasito v nebo. V prosojno sinjino globokih voda je zrla Marija. Ugibala je. Zakaj ugasne zlato in obledi rdeča luč? Zakaj se rodi tema s tisočerimi pošastmi.

Potem je hitela višje gori v breg. Sedla je pod brezo. Nekje je pel pastir. Bog ve, koliko je star? Morda 16 let? Potem najbrž prvič ljubi. Kakor ona. Poiskala bi ga in mu dala roko: zdrav, mladi prijatelj! Povej mi o svoji izvoljenki! Ali je lepa? O, gotovo! Črne oči ima, zlate lase in lica kakor jabolka. Ali ni res? – Pa bi rekel mladi pastir: O, gospodična ali jo poznate? Da, prav taka je. Najlepša med najlepšimi. – Pa povejte še vi meni o svojem dragem! Ali je tudi lep? Kakšne oči ima? – Pa bi rekla prav tiho, tiho: Ne, jaz nimam dragega, ne smem ga imeti. Imam samo brata in ta ima tako lepe modre oči, kakor nebo nad nama. – In bi se morda razjokala ...

Pastir je pel dolgo. Rodila se ji je želja, da bi ga poiskala. Saj je bila tako silno sama. Ko bi ga našla, bi mu izpovedala svojo bolečino. In bi morda rekel: Gospodična, smilite se mi. – Ne, gospodična, Marija, sestra mi reci! In bi prijela njegovo pastirsko palico in vračala ovce. In še svojo pastirsko dušo bi jim moral dati. Potem bi bila srečna.

Vstala je in zablodila v stelnik. Polno je bilo brez v njem. Iskala je pastirja, a ga ni našla. Vedno manj je bilo čuti njegovo pesem in ko je utonila v daljo, se je Marija vrnila. Bila je žalostna. Pokopala se je v trudne misli.

Na zapadu je gorelo nebo v zlatu. Misli so bile še težje ob njegovem svitu. Glava ji je klonila nizko na prsi in priprte oči so se meglile v najrazličnejšem razmišljanju.

Janko je iskal Marijo. Vse ulice je prehodil, pod njenim oknom je šel neštetokrat. Za belimi zavesami je bil mir, nikogar ni bilo čuti. Silna želja ga je vodila iz mesta. Šel je ob reki, gledal v globine in strmel v stasitost jagnjedov. Od sinoči je bilo vse novo v njem. Nova pesem, ki mu je bila doslej neznana, novo življenje duše, ki je bilo doslej mrtvo, tegobno, vsakdanje ... Večeri so goreli lepše, prosojnost zvezdnatih noči je bila mehkejša, opojnejša. Živo je vedel:

»Vse življenje sem sanjal o Mariji, v teh dneh sem jo našel.«

V nežni slutnji je iskal dalje. Pod brezo jo je našel. Stala je s sklonjeno glavo in zaprtimi očmi. Tiho je stopil pred njo. Brez diha jo je opazoval. Bila je tako lepa v okvirju zelenja in zlati lasje so se sipali v bujnih kodrih preko belega čela. Tiho, tiho je šepnil kot v snu:

»Marija – kraljica!«

Zdrznila se je. Velike oči so vprašujoče zrle v fantove, ki se niso hotele umakniti.

»Oprostite, prišel sem, da se opravičim. Ali mi morete odpustiti?«

Govoril je tiho, proseče.

»Odpuščam vam,« je rekla ona še bolj tiho. Kot da se boji, da bi s preglasno besedo izdala svojo skrivnost in svojo bolečino.

Janko je govoril dalje:

»Torej mislite, da se hočem igrati z vami? O, ne obsojajte me krivo! S tem mi delate krivico. Ljubim vas, razumete, ljubim tako silno, da bi umrl za vas! Glas mu je drhtel in v očeh je gorela iskrenost. Marija je morala verjeti temu ognju.

»Miran, hočem ti ostati zvesta. A vendar, tako silno se bojim ...« je mislila.

Janko je šel za njenimi očmi, ki so se izmikale njegovim.

»Marija, ali verujete moji izpovedi? Prisegam vam!« 

»Verujem,« je odgovorila tiho.

V Jankotovi duši je nemirno drhtelo.

»Ali smem pričakovati vsaj malo odmeva od vaše strani? Recite, da! Govorite!«

Kaj naj mu reče? – O, Miran odpusti mi, če v tej uri oskrunim tebi dano besedo! Odpusti, ti dobra duša, ti blagi človek! – Vse v njej je kipelo.

Prešla je minuta, dve, tri ... Molk. Marija je stala pod brezo s sklonejno glavo in bledim licem, Janko pa je gledal ves zamaknjen vanjo. Nekje je pel zvon. Zamolklo odbijajoče je udarjala njegova pesem preko loz in v samotne globeli visoko v lazu se je potapljala kakor jek trudnega popotnika.

V večerno tišino je zrastla pastirjeva pesem, ista pesem kakor prej. Marija jo je spoznala in se zamislila. Ta pastir je star 16 let in ljubi prvič. Njegovo dekletce ima črne oči in zlate lase. Ona pa nima dragega. Ne sme ga imeti! Samo brata ima in ta ima svetle oči kot pomladno nebo. O, Miran ...! Glavo je položila med bele dlani in se tiho razjokala.

Janko je trpel ob njenih solzah. Stopil je k njej in ji mehko dvignil glavo. Z belim robcem si je obrisala oči.

»Oprostite!« mu je rekla tiho.

»Kadar roža ne cvete v svobodi, je mrka njena belina in v otožju poveša glavo.«

Zazrla se je v daljna polja.

Janko ni razumel ničesar. Brez besed je ugibal.

»Kadar roža ne cvete v svobodi ...« Tri minute je mislil o roži in o svobodi, o mrki belini in otožju ...

Morda bi bilo vseeno, ko bi rekla: »Jaz sem cvet brez svobode.«

In zakaj plače za obeglo prostostjo? – Misli so se mu zamotale.

»Marija, povejte mi vse! Čutim, da vam je bolno srce in v mojo dušo se preliva vaša bolečina.«

Dvignil je roko do njene, ki se ni ganila. Tako mehke so bile njegove besede! Deklico so ganile in je zaprla oči v sladkem občutju. Čez čas je tiho dahnila:

»Moje solze so vam izdale bolečino moje duše. Ne tajim in priznam, da čutite prav. Toda zakaj bi odkrivala skrivnosti pred vami? Morda zato, ker ste mi slučajno v teh trenutkih najbližji? Ne, to bi bil nesmisel. Najgloblje skrivnosti duše izdajati vsakomur je greh. Samo najdražji prijatelj jih je vreden.«

V dno duše je živo čutila: In ta najdražji prijatelj bi mi mogel biti samo ti, Janko.

Jankota so zabolele te njene besede. O, zakaj ga tako podcenjuje? Zakaj, ko pa jo ljubi bolj kot lastno življenje! V bolni misli je sklonil glavo. Čez čas je tiho šepnil:

»Marija, in vendar bi mi morali že iz usmiljenja razodeti vzrok, zakaj me odbijate!«

»Da, povedati vam moram; iz usmiljenja. Toda trdo bo padlo moje razodetje v vašo dušo, neusmiljeno kakor jastreb na belo golobico. – Jaz sem zaročena.«

Izginila je lepota večera, izginila pesem gozda, le vrisk pastirja visoko v gori je rezko udaril v tišino, da je bila igra usode tem popolnejša ... Po tem vrisku so rastle neskočno trpke misli ...

»Zaročena! Ali je to res, ali je mogoče? Moj Bog! ... In kaj sem sanjal jaz, nesrečnež, kaj sem sanjal!«

Kruto je padlo dekličino razodetje v njegovo dušo, trdo kot skala sredi morja rož ... V bolečini je sklonil glavo in umolknil s trepetom na ustnah ...

Marija je omahnila in se vsa trudna naslonila na belo deblo breze. Videla je njegovo bolest in pozabljala svojo ... Trenutki, ko se v človeku vrte misli do blaznosti; ko mu je v duši, da bi si srce iztrgal iz prsi in uničil sam sebe za srečo bitja, ki ga ljubiš, a mu tega ne smeš razodeti.

V večer so se pogreznile razjedajoče misli dveh bolnih src.

Prvi je začel Janko. Dvignil je glavo, trudno je govoril:

»Hvala ti, deklica za razodetje! Pa ne misli, da si me s tem osrečila! Ne; pekel je v tvojih besedah in če bi ne bila pomlad, Bog ve kaj bi se zgodilo z menoj. Dih pomladnega življenja bo ublažil bolečino v meni, cvetje njenih polj bo zdravilo ranjeno srce, ki je iskalo dolga leta, ki je našlo, a je bilo zavrnjeno. Čuj deklica: iskal sem te dolgo; taval v blodnji nevedneža, ki išče, a se ne zaveda tega. V teh dneh prve pomladi sem zagledal svoj cilj; našel sem tebe. In zdaj?! ... Ponovno moram v temo, ko niti še okusil nisem, kaj je luč, ki se rodi iz ljubezni. O, prekletstvo usode, igra življenja, ki ne miruje nikoli! – Marija, ko bi ti vedela, ko bi ti čutila, kar vem in čutim jaz! ...

Izraz njegovega lica je deklici povedal dovolj. Sklonil se je k njeni roki, da bi jo poljubil, a mu jo je odmaknila. Ves žalosten je tiho in otožno dejal:

»Z Bogom, dekle, ki sem te prvo in edino ljubil! Z Bogom, zadnja, ki boš deležna moje ljubezni in spoštovanja, pa bodisi dekle, žena ali mati!«

Obrnil je korak. Mariji se je zameglilo pred očmi. Ni bilo več treznih misli v njej; izgubila se je v besnih valovih lastnih čuvstev in srce, ki doslej ni smelo na dan s svojo pravico, je prekrižalo razum in hotelo imeti svoj delež.

»Ne hodi od mene!« je kriknila za njim. Obstal je in strmel.

»Ne hodi!« je prosila s trepetajočim glasom. To ni bila več Marija, ona močna in nepremagljiva; otrok je bil to, majhen, premagan ...

Janko je zrl v njeno bledo lice in strmel; še ni razumel njene prošnje.

»Ali ne čutiš, kako vroče te ljubim!« je bruhnilo iz nje. Planila je k njemu, snela prstan s svoje roke in ga vrgla daleč od sebe v travo. Solze so ji zalile oči.

Janko ni mogel verjeti.

»So to sanje, ali resnica? Marija, kaj govoriš?«

»Dragi, govorim samo to, kar čutim in nič več.« Obrisala si je solze in mu z jasnim pogledom zrla v oči.

»Če pa me obsojaš zaradi dejanja, ki sem ga storila ravnokar, me pusti, da ostanem sama, sama bolj kakor kdaj prej, saj nisem več vredna tistega, čigar prstan sem ravnokar vrgla od sebe. Storila sem, kar mi je velelo srce, čeprav bi morala ubiti to čuvstvo v sebi. Pa sem bila prešibka. Nazaj ne morem več, če tudi bi hotela. Hinavka nočem biti, igra s srcem se mi gabi.«

Glas ji je drhtel in lica so ji žarela v vročici.

Janko se je zdaj zavedel. Razumel je, zakaj je prej plakala, razumel je njene besede o cvetu brez svobode, o njegovi mrki belini in tihem otožju. Razumel jo je popolnoma in bil srečen.

Deklica mu je dolgo pripovedovala: Prav od prvih dni poznanstva z Miranom, vse dogodke štirih let in Janko je ni obsojal. Doumel je vso veličino njene duše in njegov duh je klonil pred njo. Silno lepa se mu je zdela pesem te mlade, bele rože.

V vročem hrepenenju je poiskal dekletovo roko, jo stiskal brez konca in poljubljal in Marija ni branila.

»Ti moja draga, najdražja, najlepša!«

Opojnotih šepet je tonil v večerno samoto polj in v večno lepe zarje ljubezni je strmelo dvoje mladih duš kot v božji čudež ...

V rosno jutro je vriskal škrjanec. Sto in sto pesmi je izpel v ranih urah, ko še ni bilo sonca in so bile rosne kapljice kakor blede solze. Rože so plakale in prav na dnu njihovih čašic je bilo nešteto solz, da so se lahkokrile čebele čudile, odkod te solze. V polnočnih urah je razbičal dež mlado zelenje, v dolgih curkih je tepel drevje, v čaše rož je posegal s težko, hladno roko in umival. In preden se je užgala danica je plašno pobegnil, da se je od radosti zasmejalo nebo in milijoni zvezd na njem.

V dopoldanski uri je poiskala Marija senco na vrtu pod košato lipo. Zjutraj je prejela pismo od Mirana. V vetru je pošumeval bel list papirja, deklici se je zdel kot nema grožnja.

»Ubogi Miran,« je mislila trudno.

»Ko bi vedel, kako si varan!« zamislila se je v njegovo usodo in vzdihnila.

»Ali sem bila vredna tvoje silne ljubezni? Ne, nikdar ne! Bolje bi bil storil, da si v onih prvih dneh pljunil name in me zavrgel kot cunjo. Saj ni moške besede v meni, šibka sem kakor otrok.«

Zapeklo jo je v srcu in oko so ji orosile solze. List v roki je trepetal in v dušo so jo bolele besede: – Moja najdražja, življenje moje! –

»Ne zaslužim teh imen, Miran, brat moj! Brat si mi, da; brat in nič več, pa kaj morem jaz zato? Pol življenja bi dala, ko bi te mogla ljubiti tako, kakor ljubim drugega! Pa te ne morem, kaj jaz vem, zakaj ne!« Solza ji je spolzela po licu in kanila v čašo bele rože na prsih.

Nad vrtom se je odprlo okno. Lepa glavica ognjevite Ide je pozdravila Marijo.

»Oho, tako zgodaj že čita pismo! Kaj pa še bo!«

Poreden smeh je šinil daleč preko reke, ki je tekla za vrtom.

Marija ji je vrnila:

»Čitaj, prosim!« Razgrnila je list proti oknu in se smejala.

»Da, od tu. Če bi pa doli prišla, bi ga takoj skrila.«

»Le pridi, če hočeš! Kar mi brat piše, čitaš lahko vse.«

Zlagala se je, a se ni nič čudila. Ide ni bilo in Mariji je bilo prav tako. Sicer je ljubila to ognjevito deklico osemnajstih let, a včasih se ji je zazdelo, da je le preveč ognja v njej, preveč vroče krvi, ki uničuje. Bila je edina hčerka bogatih starešv, pri katerih je stanovala Marija.

Ida je ljubila romantiko. Nešteto vrst cvetja je bila na njihovih vrtovih in okna so bila polna najbujnejšega zelenja. Mariji je silno ugajal ta paradiž. Spravila je pismo in zablodila med rože. Izbirala je in ugibala ... Krvavordeča vrtnica je silila v njene oči.

»Kakor ljubezen v meni!« je dahnila.

»V krvi mi je že in umrla bi, če bi me zavrgel.«

Čutila je živo resnico v tej svoji misli in tiha žalost je prišla vanjo. Kakor daljna slutnja bridkosti je zavelo preko cvetnih kron v dopoldanski uri, da so vztrepetale rože ... Roža najlepša med njimi je sklonila glavo k rdeči vrtnici:

»Rožica, utrgam te! Da bo vedel on, kako je v meni, da bo razumel ... Naj ve, da je moja ljubezen kakor kri, brez katere ni življenja. Naj ve, naj razume ...«

Onkraj zelene ograje se je ustavil korak. V sredo cvetja so utonile oči, v najlepšo rožo je dahnila misel:

»Marija – kraljica moja!«

Skozi okno v prvem nadstropju je nihala kodrasta glavica. V morje cvetja so begale oči, misli so skrivaj iskale preko zelene ograje: – Janko!

Kolpa pod vrtom je živela v daljo. Dvoje otožno sinjih vrelcev onstran dobravskih loz je hrepenelo v njen objem ...

Misli so oživele v sladki slutnji ... Deklica z rdečo rožo je široko razprla oči v začudenju ... Kakor bi vedel, kako vroče sem mislila nanj!

»Marija, kraljica!« je dahnilo od tam.

»Dragi!« je šepnila deklica v sladkem razburjenju.

Dvoje pogledov se je strnilo v enega samega, ki je videl globoko, globoko ... Dvoje src je želelo eno k drugemu, dvoje življenj je stegovalo roke k čaši sreče, ki je bila tako blizu, a vendar tako daleč.

Krvavordeča vrtnica je kipela med njima, zelena ograja je rastla iz tal in ju ločila ...

Marija je tiho šepnila:

»Glej, Janko, kakor moja ljubezen!«

In je vrgla rdečo rožo v njegov objem.

»Kakor moja ljubezen!« je rastlo v vrt med cvetje in še višje prav do oken v prvem nadstropju ... Tam se je zgenila druga roža, vroča in ognjevita.

»... kakor moja ljubezen,« je še ponovila Marija in zbežala.

Janko je razumel in strmel v blaženi sreči. Vroče je pritisnil rožo na svoje srce in nato na ustne.

Za belimi zastori v prvem nadstropju pa je klonila glavica osemnajstletne deklice, ki je tudi ljubila prvič ...

V sončni popoldan se je zamislila Marija. V polja ji je uhajal pogled, v sanjajoče lože za njimi se je potopil, kakor da bi v prirodi iskal odgovora na vabilo, ki ga je poslal Miran. – Ali naj sledi njegovi želji? Ali naj se odpelje domov? – Teden dni je počitnic, lahko bi šla. – Pa kako?! ... Ne, sedaj ne more, ne more ... Ali naj mu pove resnico? ...

»O Bog, jaz sama ne storim tega koraka! – Ubogi, ubogi Miran!«

Miran se je začudil hladnemu odgovoru svoje zaročenke. V tople sanje se je zavijal, v sladke misli. Slednji dan je vroče hrepenel po njeni bližini, pisal ji je, naj pride domov čimprej. Danes je dobil odgovor: Ne pridem. – O, dekle!

Težko je dahnilo vanj. Kakor v majski noči mrzel dih smrti ... V majski noči ko so poljane ena sama roža, loze eno samo mlado življenje ... In v Miranovem srcu je bila mladost, je bil maj ... O, dekle!

V teh dneh slutenj in trudnih misli je obsojal Marijo, toda rahlo in nežno. Preveč jo je ljubil, da bi metal kamenje vanjo; le iz bolečin je trudno mislil o njej.

Potem se je rodila dobra misel v njem.

»Kaj bi se mučila,« je mislil. »Dovolj bova imela, če bom delal sam. Poleg tega je bolje, če je doma pri starših.«

To svojo dobro misel je pisal njenim domačim. »Ni treba, da se Marija uničuje, da izgublja moč in kvari svojo lepoto. Svežo hočem imeti in zdravo in močno.«

Mati ji je sporočila vse to in čez teden dni so dobili odgovor: »Iskrena hvala za Vašo skrb, mamica! Služba mi je le v korist, ne v škodo. Bodite brez skrbi za moje zdravje, saj sami veste, da od nekdaj ljubim delo, ki sem si ga sama izbrala. Biti druga mati tolikim otrokom, je vzvišeno.«

Večer je gorel skozi okno. Miran je prečital odgovor Marijin. S trudno kretnjo je položil pismo predse; težka slutnja je ležala v tej kretnji, tiha žalost je dihala iz nje.

Zamišljen pogled je blodil mimo cvetja pod oknom. Tu je vonjalo, živelo, hrepenelo ... V krone dreves je večer ubiral svojo pesem, sanjavo in hrepenečo. Na zapadu je gorelo nebo.

Miranove misli so tavale, kakor bi zgrešile pot; v večernem ognju vriskajočih planin so iskale pokoja, v sanjavo mračnost smrekovja so begale. Vračale so se v podvojeni bolesti.

Iz kupa knjig na mizi je vstajal vonj; trpek dih davnin, ko so umirala draga življenja ... Mati! – Skozi okno pa je puhtela mladost, vonj cvetja današnjih dni, osamljenih in zapuščenih ... Vse to današnje, s pesmijo večera vred je težko padalo v davnine, v preteklost. –

Roka je tipala oguljene knjige, iskala, božala ... Dih materinih ustnic je vel iz orumenelih listov, sledovi izmučene roke so očitajoče rastli v dušo. – O, mati! Vaš sin je žalosten, trpi ...

»Mati moja, osem let vas že ni! Osem dolgih let, ki so kakor večnost. In kaj vse se je zgodilo v teh dneh!«

Roka je omahnila, val večernega vetra je zaprl zadnji list odprte knjige.

»Izneveril sem se vam, vaši največji želji, ki ste jo kdaj gojili. Upali ste, da bom nekoč cvetje polagal na oltar, dehteče rože največje milosti. V tej želji, v tem upanju je drhtelo vaše življenje; izgorevalo je v eni sami prošnji, veliki in mogočni: Sin moj, bodi njegov! – Nisem slišal besede iz vaših ust, a ogenj vaših oči mi je v dolgih nočeh in težkih dneh rezal v dušo. – Nocoj mi je dvakrat huje. Mati, poteptal sem vašo željo, pohodil sem jo, ker sem bil tako sam brez vas ... Omagal sem ...«

Trudne so bile Miranove misli, čuvstva kakor pekoči ogenj. Veter je silil skozi odprto okno. Nebo na zapadu je gorelo v mogočni luči in se bočilo v tisočerih barvah.

V davnih spominih se je topila Miranova duša. Vzel je iz kupa knjigo in jo vroče pritisnil na drhteče ustnice. Težka solza je kanila na oguljene platnice.

»Kaj to!« je pomislil. »Tisočero jih je morda kanilo iz njenih oči.«

Iskal je, da bi morda našel sled. O, pa je že davno tega, kar je obledela zadnja.

Uprl je pogled v materino sliko nad pisalno mizo in trpel: »Tako sem bil sam brez vas, tako zapuščen. Ni vas bilo, da bi mi podali roko, omahoval sem, blodil ... Dan je bežal mimo mene, ki sem taval mesece in mesece v mračnosti in me je bilo strah lastnih stopinj. In groze pred lastno nemočjo sem trepetal kakor otrok in padal ... Pa nisem padel v greh, le vaši največji želji sem se izneveril. O, pa tudi to boli! Kakor kamen leži v meni, kakor tmina, polna zlih duhov.«

Na belo Miranovo čelo so se vsipali prameni las in rdeča luč. Kadarkoli ga je našel večer sredi materinih knjig, takrat je vedno iznova rastla vanj bolest osmih let. Potem pa je v dušo zasijala zvezda: misel na Marijo.

»Mati draga, blagoslovite naju! Ljubite njo, ljubite mene zaradi nje, ki je kakor vi: dobra in usmiljena, močna in nedolžna. V Mariji sem zopet našel vas, ona mi nadomešča izgubo, ki je drugače ne bi mogel preboleti.«

V vročem hrepenenju se je nagnil skozi okno: »Joj, dekle, kje si? Tvoj fant umira od hrepenenja, zakaj ne prideš?«

Nagnil se je še globlje in utrgal žareč cvet. »Roža med rožami,« je dahnil in zataknil cvet za okvir mladenkine slike.

V pomladni večer se je utrgala prva zvezda, bleda in drhteča. Mrakovi so rastli, tipali in objemali in pred njimi je begal zadnji utrip zlate luči in ugaševal v brezkončnost. Iz mračnih tajn smrekovja je oživljalo, grabilo v samotna sela in iskalo trpečih duš ... V majski večer je veslala samotna belina cest in stez, v globino noči je bežala kot izgubljena. Mimo oken Miranove sobe je izginjala. Oči so iskale v mračni belini in misli so rastle v pričakovanje ... Morda pa pride samoten popotnik in mu pove? Toda kaj? ... Lepo povest o deklici, ki je iskala ljubezni in jo našla. – Tako-le sredi majske noči, polne meseca in srebrne lepote je potrkalo rahlo in nežno: Prišla sem, dragi, ker tebe ni bilo k meni ... Umiram od silne ljubezni.

Oči so iskale dalje. Samotnost ceste je tonila v brezčutno mrakobo obzorij in izginjala v daljne in nepoznane svetove. Od tam je velo hladno, težko, mračno ... Samoten popotnik, ki so ga iskale Miranove oči, zveste in močne ...

V težki slutnji je sklenil: »Sam pojdem k njej. Majska noč bo, polna meseca in srebrne lepote in bom potrkal: »Prišel sem, ker tebe ni bilo k meni, draga. Umiram od silne ljubezni.«

Materina slika nad pisalno mizo je blestela v motnem blesku zvezd, pod njo pa je stala druga: Marijina. Materine oči so prosile: Sin moj, bodi Njegov! – Dekličine so gorele v ljubezni: Dragi, življenje moje!

Zunaj se je utrnila zvezda, in kakor žareč biser zdrsnila za najvišji vrh Kamniških planin. Tako utone včasih sreča človekova ...

V pomladnem tednu počitnic so pričakovali Marijo. Razveselila jih je z malim upanjem, da mogoče pride. Ta »mogoče« je begal vse. Zakaj tako nejasno, neodločno? Nihče ni vedel odgovora, le brat Tine je slutil marsikaj, kar se drugim niti sanjalo ni. Sedaj je molčal sam s svojimi mislimi, ki ga niso varale.

Miran je bil že dva dni na njenem domu. Iz dneva v dan so jo pričakovali. Fant je hrepenel, mislil in iskal vzroka njenega početja, pa ni našel ničesar. Le temna misel, težka in moreča je vrtala vanj ...

V drašičko reber je posijalo jutranje sonce. Izza vivodinskih brd je vstajalo v kamnijske lože, mračno-tihe, veličastne ... Globoko iz nižine je vstajal peket konjskih kopit, med pečevje je vstajal iz davnin mrk, enakomeren takt jezdeca v železnem oklepu, z novico, ki ubija ... S sklonjeno glavo jezdi prijatelj v Ozelj-grad, s stisnjeno pestjo človeka, ki kriči po osveti ...

Katarina-banica, na glavo moža, ki si jo tolikokrat poljubljala v njegovih težkih zaskrbljenih urah, ko ni vedel, kako in kaj bi storil za domovino, zaničevano in preganjano, za ljudstvo, ki mu je bil oče ... Oči žene so se široko razprle v bolečini blazneža ...

Miran se je zdrznil iz spominov daljne zgodovine. Peket konjskih kopit je zamrl v pesem valov večno otožne Kolpe. Sam je stal sredi mrkega hrastovja, polnega pradavnih zgodb in žaloiger junakov, ki so umirali za domovino. V blesku jutranjega sonca je žarelo skalovje pod božakovsko vasjo, mrkosive stene so fantastično grabile v praznino nad tesno strugo globokih voda. Onkraj soteske, kjer v temnem ozadju smrekovja ždi počrnelo zidovje orlovskega gradu, ki že pol v razvalinah in samotno kipi v vrhove jelk, je jata vran obletavala debele zidove. Golo, od dežja in vetrov oblizano kamenje raste v okolje in trpko kriči v današnjost: Samo bežen hip je tvoje življenje!

Miran se je z očmi vsesal v goloto pečevja in sončna luč, v kateri se je kopalo, je bila silna. Umaknil je pogled in misli so mu postale težke. – Zakaj piše tako vsakdanje, brez čuvstev, brez topline? Zakaj ni prišla domov, ko ji je vendar znano, kako vroče jo ljubim, kako silno hrepenim po njeni bližini? – Ni si vedel odgovora. V njem se je prelivalo, kljuvalo, valovalo ... Zamišljeni pogled je iskal odgovora v belini pečevja.

Tine je slutil, kam je prijatelj izginil v zgodnji uri. Vedel je za njegovo najljubšo pot in se je odpravil za njim. Miran se mu je smilil v dno duše. Vedel je za njegovo srčno bolest in bil skoro malo jezen na sestro. Ljubil ga je kakor brata, ljubil je Marijo, ker mu je bila sestra po krvi. Svojo lastno srečo bi bil žrtvoval za njeno. Sam je bil srečen dovolj; izbral si je duhovniški poklic in v svoji tihi skromnosti je znal osrečevati tudi druge. Bil je tri leta mlajši od Mirana; v zadnjem letniku semenišča. Gimnazijo sta obiskovala oba v istem zavodu in na razpotju se je Miran ob Tinetovi besedi odločil za modroslovje. Odslej sta bila kakor brata. Nerazdružna v naziranjih, boreča se skupno za eno in isto idejo. In kar je bilo glavno: vezala ju je največ Marija.

Tine je dolgo iskal prijatelja in ga končno našel. Na starem hrastu je slonel. Igral se je z marjetico in je pulil nežna peresca: misli, ne misli ... Torej, vendar le misli na svojega Mirana! O, saj sem vedel, da me ljubi! Miren nasmeh mu je obkrožil ustne. V tem hipu se mu je zdelo, da je popolnoma srečen, kakor oni jesenski dan, poln sonca in njenega omamnega smeha. Zadnji listič marjetice mu je razodel: Misli nate! Kaj hoče še več! ... Trenutek, dva je imel to sladko občutje v svoji duši, potem pa je z roko šel preko čela in se bridko zasmejal detinskim sanjam ... Vrgel je oskubljeno cvetko na izhojeno stezo in povesil glavo v podvojeni bolesti.

Tine je pristopil od zadaj. Videl je vse, uganil in bilo mu je težko. Rahlo je položil svojo desnico na njegovo ramo.

»Pozdravljen, prijatelj!«

Miran se je zdrznil in zazrl v velike prijazne oči Tinetove. Ta se je smehljal.

»Tako zgodaj si odšel od doma; iskal sem te.«

»Nisem strpel; moral sem iti v samoto.« V besedah je drhtelo nekaj prikritega.

»Razumem te. Toda bodi mož! Poznaš jo in veš, da je včasih kakor dete.« Prijel je prijatelja za roko in sta šla dalje.

»Upam, da ni hujšega,« se je tolažil Miran.

»Sicer pa, kaj se more zgoditi? Saj sva zaročena!«

»No, torej bodi miren! Poglej raje, kako krasen dan!«

Oči obeh prijateljev so objele prirodo. Ob razkošnem razgledu se jima je širilo srce v bohotnem navdušenju.

Tinetu je bilo največ do tega, da raztrese Mirana in mu prežene osamelost. Prizadeval si je, da mu vsaj nekoliko nadomesti odsotnost Marijino. Miran je opazil to. Iz srca mu je bil hvaležen.

V Tinetovi duši se je vedno znova porajala misel, kakor vsem drugim: Kaj je z Marijo? – Vsi z Miranom vred so se skušali tolažiti: Kaj se more zgoditi? Saj sta zaročena. – In niti na misel jim ni prišlo, da zaroka še ni poroka. Le Tine ni bil zadovoljen s tolažbo. Gledal je globlje, na vprašanje si je odgovarjal drugače. Zaenkrat je še molčal, ker ni hotel nikogar begati s svojo slutnjo, najmanj Mirana.

Tine je imel dovolj snovi, da je na tem sprehodu zabaval prijatelja. Okolica sama mu je dala snov. Poznal je zgodovino rojstne grude do potankosti in življenje očetov davnine mu je bila neskončno sveto. Spoštoval je očetovo zemljo kakor vzvišeni poklic, ki si ga je izvolil sam. In z bolečino v duši, ki je izgorevala od silne ljubezni in vdanosti, je pripovedoval prijatelju najstrašnejše dni, ko je turško kopito teptalo cvetje belokranjskih polj, ko je dolgo dobo, iz leta v leto prelivalo pravično kri pradedov in skrunilo naša svetišča. Ko se je spomnil naše bolesti današnjih dni, ni mogel ustaviti solze, ki mu je privrela v oko.

»Prijatelj, dvoje sinov imam. Prvi so tisti, ki nimajo doma in ga iščejo križem zemlje. Tisti pa, ki imajo naša polja, jih čestokrat niso vredni in jih brez spoštovanja največkrat opljujejo. Revež pa ne ve, kaj bi od spoštovanja. Pred Bogom poklekne na obe koleni, pred rodno grudo na eno samo. Nekoč je pokleknil na dve, pa je izdajalec vrgel kamen: – Poglejte ga, zemljo časti po božje! Malikovalec je, ubijmo ga! – Judež pa ne ve, da je v naših poljih Bog, da je nad našimi vinogradi in lozami razpeta božja perot ...«

Tine se je razvnel. In še je pripovedoval dalje; davno bolečino sosednje zemlje.

»Kaj je bilo v Zrinjskem, kar ga je z vso silo gnalo naprej, če ne ona ljubezen do rodnega naroda, ponižanega in teptanega, ljubezen do domovine, zaničevane in preganjane? Kaj je bilo drugega? Dobičkaželjnost ne, častihlepnost ne, ker ljudje z ognjem teh dveh strasti niso zvesti! Zrinjski pa je bil zvest; njegova glava je veličasten porok tega. Prijatelj, samo to ti rečem: »Prava zvesta ljubezen zmaguje vedno!«

Beseda se mu je razplamtela v ogenj, velike sinje oči so žarele. Bile so te oči kakor pesem pomladnega neba, čiste, mehke, ponosne ... Bilo jim je težko nasprotovati.

V Miranovi duši so odmevale Tinetove besede: Prava, zvesta ljubezen zmaguje vedno!

Čez čas je tiho pritrdil: »Verujem!« Zazrl se je v Tinetovo razgreto lice in prijatelj mu je stisnil roko: »Upajmo, da bo pri vaju dveh zmagala ta ljubezen.«

»V meni je veliko upanje; pa ne samo upanje, ampak trdna vera vedno.«

Miranov pogled je gorel v prepričanju. Tine je zapazil ta ogenj in se je zamislil. – Kaj bo, kadar se dekličino nagnenje pokaže v pravi luči? – Vedno močneje je veroval v svojo slutnjo.

Na stezi pod silovitim pečevjem sta obrnila korak. Počrnelo zidovje onstran Kolpe je žarelo v vedno jasnejši luči predpoldanskega sonca. V vročih žarkih je nihalo ozračje nad sinjo gladino reke. Iz daljave je brnelo mlinsko kolo v dopoldansko tišino pomladnega dneva ...

V srcih obeh prijateljev je bilo svečano po tej pesmi. Umolknila sta vsak v svoje misli.

Pri Treh farah je udarilo ob bron. Bila je enajsta ura. Takrat sta se vrnila, molčeča, praznična. Bela hiša ju je pozdravila iz zelenja, ciprese pred vhodnimi vrati so ju objele s svojo sanjavostjo. Miran se je ustavil in razodel prijatelju:

»V dveh, treh mesecih se poročiva z Marijo. Takoj, kakor hitro nastopim zaželeno mesto. Tako ne more iti dalje! Strašno mi je!« 

»Razumem,« je odgovoril Tine in se zbudil iz zamišljenosti. Ozrl se je v njegove oči polne hrepenenja in vroče ljubezni in se zdrznil v težki misli.

Po obedu je Miran razložil vsem svoj načrt. Bili so zadovoljni z njim. – Sicer pa, kaj bi odlašali! – Tine pa ni črhnil besedice.

V popoldanskih urah je pisal Miran pismo svoji Mariji.

»Deklica, zakaj nisi prišla? Že vse te dni iščem odgovora na to vprašanje, a ga do danes še nisem našel. To me ubija! O, ko bi vedela, kako silno me boli to tvoje ravnanje, da bi zblaznel! Ti niti ne veš, kako mi je brez Tebe!«

Šopi žarke luči so valovali skozi odprta okna in globoko pod vrtom je žuborel studenec. V Miranu je vrelo, čuvstva so valovila ...

»Umiram od hrepenenja po Tebi, dragica; trpim, ker ne vem, zakaj pustiš, da blodim sam po Tvojih vrtovih! Najraje bi se razjokal v to pomlad zunaj zidov. Pa ni solze v mojem očesu, le v duši je velika pekoča bolest, da bi razjedalo kamen, če bi bil v meni. O, pa nimam kamena; dušo imam, mehko in čutečo, zato boli tem huje! ...«

Roka mu je omahnila. – O, da je tukaj! Razodel bi ji vso to bol, v trepetu njegovih besed bi morala slutiti bolečino osamele duše. Tako pa ... mrtve črke, vsakdanje in prazne, brez življenja ... – Prijel je za popisan list in ga hotel uničiti. – Sam bi šel k njej ... Toda kdaj? Jutri mora odtod po službenih poslih. – Položil je list na mizo in pisal dalje.

»Pridi, dušica, s svojo belo dušo, da me ozdraviš! Pridi, da ustvariš v meni nov dan in poteptaš temo, ki me muči!«

Drugi dan se je odpeljal. Spremljal ga je Tine, zvest tovariš, prijatelj, brat ...

V sončnem popoldnevu je potrkalo na vrata šolske sobe ... Pismo. Marija je pogledala in spoznala. Naprej je vedela, kaj je v njem. Odprla ga je in prečitala. Potem jo je skozi vse ure spremljala misel nanj, ki ga je zavrgla in na njegovo veliko bolečino ... Otroci so bili glasnejši ob učiteljičini zamišljenosti; kdo bi jim zameril!

V večernih urah ga je prečitala še trikrat. Bila je žalostna. – Zakaj ne more ljubiti tega človeka, kakor ljubi Jankota? Kaj bo, kadar zve za njeno pravo ljubezen? – Toda pomagati ne more. Ali naj žrtvuje lastno srečo za njegovo srečo? In kakšna bo njegova sreča ob njej, če ga pa ne ljubi in ga nikoli ljubiti ne bo mogla? – Rada bi ... Toda toliko poguma ni bilo v njenem srcu.

Tine je obiskal svojo sestro. V nedeljskem popoldnevu je prišel, a nje ni bilo doma. Ida mu je povedala, da gotovo ni daleč. Počakal jo je v njeni sobi. Silno mu je ugajalo sestrino ljubko gnezdece. Od vseh strani je vel njen izvrstni, nežni okus, od belih zaves na oknih do lepe preproge na tleh, k si jo je izvezla sama. Stopil je h klavirju. Svileno zelenkasto pregrinjalo na njem se je okusno spajalo z belino zaves in zlato lučjo za njimi. Na mizi je ležala bogata, v usnje vezana knjiga, popolnoma nova. Zlato naslovnih črk je gorelo v soncu. Odprl jo je; kar tako iz navade. Na belem listu je bilo napisano: V topel spomin svoji Mariji! – V pisavi je spoznal ostre, moške poteze; Miranove nikakor niso bile. – No da; nič čudnega, nič novega ... Slutnja se je morala uresničiti, sicer bi bil Tine dvomil sam nad seboj. Tako pa zopet en dokaz, da pri njem slutnje niso zastonj.

No da, nič novega. Toda Miran? ... Treba mu bo razkriti, pojasniti mladostno zablodo. Počasi in previdno, da ne bo preveč razočaranja, prevelike bolesti. Tine se ni prav nič čudil svojemu odkritju. Iz dolgočasja je sedel h klavirju. Bil je vešč v igranju. Sicer pa, – kdo izmed Belokranjcev ne ljubi glasbe! Ni ga pod sinjim nebom naše zemlje! Ta je slehernemu pol življenja.

Zaigral je najljubšo belokranjsko: En hribček bom kupil ...

Na vodi onkraj vrta sta v čolnu sedela Marija in Janko. V popoldanski tišini so komaj slišno udarjala vesla in nemirno valovanje je rastlo za njimi daleč doli v ovinek.

Pod vrtom se je čoln ustavil. Deklica je prisluhnila:

»Odkod ta pesem?«

Umolknila sta oba in se zamislila. Čez čas je Marija dejala tiho: »Miranova najljubša pesem. Tako rad jo je poslušal, kadarkoli sem jo igrala doma.«

»Že zopet Miran! Zakaj vendar toliko misliš nanj? To me boli, Marija!«

V Jankotovih besedah je drhtela tiha žalost. Deklica ga je prijela za roko in mu pogledala v oči:

»Ne boj se, Janko, nič ne mislim takega, kar bi količkaj škodovalo najini ljubezni! Ko bi bila imela drugačna čuvstva napram njemu, bi danes ne sedela tu s teboj. Tako pa ... Sam veš, kako je bilo. Le iz usmiljenja mislim nanj.«

Pustila je njegovo roko in si podprla glavo. Janko je molčal.

Pesem je utihnila. Tine je stopil k oknu in razgrnil zavese. Doli na vodi je opazil vitko postavo v sinji obleki. Marija se je ozrla v okno svoje sobe in vzkliknila. Pograbila je veslo in odveslala k bregu.

»Kdo je?« je hladno vprašal Janko. Iskal je Marijinih oči in ni mu jih izmikala. Zakaj tudi!

»Brat Tine,« je z nasmehom odgovorila. Jankotu je odleglo.

Za hip je pomislila.

»Ali se hočeš seznaniti z njim? Popeljem te gor.«

Fant je okleval z odgovorom.

»Sicer pa, – prav imaš! Bolje je, da mu prej vse razložim. Saj niti ne ve, kaj je prav za prav z menoj.«

Skočila je na trato in mu vroče stisnila roko:

»Na svidenje, dragi!«

Janko je zasanjano zrl za vitko postavo in v blaženih mislih zaveslal v sredino reke.

Brat je z razprtimi rokami čakal sestro na vratih. Objela ga je in poljubila na čelo. Solze so ji privrele v oči in tiho je dejala:

»Tine, sedaj si videl vse.« Dalje ni mogla.

»Ne muči se, Marija, vse vem.« Peljal jo je v sobo.

Deklica si je obrisala solze. Bilo jo je skoro sram pred bratom. Tine pa je zrl v njene oči in razumevajoč je bil njegov pogled.

»Me obsojaš, dragec?« je vprašala potem.

»Nisem mogla drugače; veruj mi, nisem mogla. Ko sem prvič videla Jankota, sem slutila, da je vse končano. Silnejšega nagnjenja nisem čutila še nikdar do nikogar. Sedaj šele vem, kaj je prava ljubezen, ki se rodi sama od sebe. Do sedaj mi je bilo nepoznano to čuvstvo. Miran mi je le še prijatelj, brat ... Ali moreš doumeti to, Tine?«

Prijela je brata za roko in mu s trepetom zrla v oči.

»Doumem, sestra, in se ne čudim. Ne obsojam te, Bog ve, da ne! Zakaj bi te obsojal? Ali morda zato, ker se je uresničilo tisto, o čemer sem vedno mislil? Preveč dobro sem poznal tvoje nagnjenje do Mirana in videl sem, da to ni ljubezen, ki se rodi sama od sebe. Pa kaj bi ti pravil! Sama veš najbolje.«

»Hvala ti, Tine, za te besede! Ne veš, kaj si mi dal z njimi! Ne morem ti povedati.«

Smehljala se je v tihi radosti in Tine je bil srečen z njo vred.

Dolgo v večer sta se pogovarjala in brat ji je obljubil, da bo namesto nje izvršil težko nalogo: odpreti oči vsem in jim pokazati resnico.

Drugi dan se je Tine vračal. Spremljala sta ga Marija in Janko.

»Dovolite, gospod Tine,« je ob slovesu povzel Janko. »Vašo sestro ljubim iz dna duše in upam, da jo bom znal osrečiti. Tu moja roka!«

»Hvala lepa, prijatelj! Verujem vaši pošteni besedi.« 

Prijateljsko je stisnil ponujeno mu desnico.

»Izroči mu moj zadnji pozdrav!« je jeknilo iz Marije, ko se je vlak že pomikal. V očesu ji je lesketala tiha solza.

»Zakaj to?« je vroče dejal Janko.

Marija se je ozrla vanj.

»Oprosti, samo iz usmiljenja. Pokopala sem mu srečo. Toda ne morem drugače.«

Ljubeče se je privila k Jankotu in on ji je v hrepenenju mehko stisnil desnico.

Na daljnem obzorju so vstajale prelestne zarje ...

Doma je bilo razočaranje veliko. Mati ni mogla nikakor verjeti.

»Moja hči nezvesta! Kako neki se je to zgodilo? Saj ga je vendar rada imela! – Oh, ta sramota! Kaj bo začel ubogi Miran?«

Tarnala je neprestano. Tine ji je razlagal in tolažil.

»Pa bi se vseeno vrnila. Saj tako dobrega človeka ne bo našla nikoli več! Poleg tega, kaj bodo rekli ljudje?

Slednje jo je neprestano mučilo.

»Le ne poskušajte je odvrniti! Prepozno je! Zakaj bi se vezala s človekom, katerega ne more ljubiti?«

»Kako, da ne? Saj ga je imela rada!«

»Poslušajte, mati! Ali ste vi ljubili mojega očeta z isto ljubeznijo, kakor svojega brata ali kakega drugega svojega znanca? Mislim, da ne! Torej presojajte!«

Tine ni odnehal. Mati se je zamislila in umolknila. – Pravzaprav je to res! Tine ima popolnoma prav. Sicer pa, Marija je zadosti stara in sebi naj pripiše, ako ni ravnala prav.

Polagoma so se domači vdali v misel, da z Marijino poroko z Miranom ne bo nič.

Po nekaj dnevih se je Tine odpeljal k Miranu. To je bila zanj najtežja pot. Ljubil je prijatelja z bratsko ljubeznijo, spoštoval ga in cenil kot odličnega in razumnega človeka. Pravzaprav je bilo tudi njemu žal, da se je načrt za tako lepo rodbinsko zvezo izjalovil. Pa pomoči ni bilo. Dražja mu je bila sestrina sreča.

V sončnem popoldnevu sta se prijatelja odpravila proti Savi. Po stezi sta šla preko bujnih senožeti. Nato sta zavila v smrekov gozdič ob reki. Od planin doli je komaj zaznavajoče velo; žametno nebo nad njimi se je bočilo v razkošni sinjini.

Tine ni vedel, kako bi začel. Miran je neprestano sanjaril.

»Drugo pomlad bo vse drugače. Marija bo pri meni in njena močna duša. Ne veš, prijatelj, kako hrepenim po onih svetlih dnevih!«

Prijatelj je molčal. Zrl je v valovanje reke, a ni videl ničesar.

Fant je govoril dalje:

»Svoj dom si ustvariva; lep, sončen in domač. Rož bom nasadil krog nje in ona sama bo najlepša med njimi: kraljica. Da, kraljica! Kraljica mojega življenja, vladarica najinega sončnega ognjišča, mati najinih otrok. Velika je moja vera v vse to in silno hrepenenje.«

»Veruje v vse to!« je Tine z bolečino mislil. »Veruje, niti ne sluti, da je njegova vera prazna. In jaz mu moram odkriti zmoto! O, zakaj, zakaj?«

Umolknila sta. Tine je omahoval: bi ali ne bi ... Končno se je opogumil. Kaj mu je tudi preostalo drugega!

»Če pa umre, morda danes, morda jutri?«

Sam se je preplašil svojih lastnih nesigurnih besed. Miran ga je vprašujoče pogledal. Čez trenutek je odgovoril:

»Če pa umre, za vse, ne samo zame, potem bi dejal: Bog jo je hotel imeti, pa mi jo je vzel.«

In ko je globlje pomislil v to možnost, se je zdrznil.

»Prevelika bi bila izguba, bolečina neizmerna. Moje življenje bi bilo uničeno in strto. – Nič ne pretiravam, prijatelj. Skušaj se vživeti v moje načrte in presojaj!«

Tinetu ni bilo, da bi presojal lastno bolest, videl je samo prijateljevo in spet je omahoval.

Miran je govoril dalje.

»Če pa bi umrla samo zame, za drugega pa na novo vzcvetela, tedaj ... tedaj ne vem, kaj bi se zgodilo! ...«

V očeh mu je zagorelo. Obstal je. Tine je sklenil, da ne nadaljuje. Vendar je čez hip spremenil misli. Bolje, da mu osebno razloži, kakor da mu v pismu razodene novico. Utegnil bi si v prvem hipu kaj storiti ...

Položil mu je roko na ramo ...

»Bodi miren, prijatelj! Končno tudi ne bi bilo tako strašno. Mlad si. Pred seboj imaš lepo bodočnost; kaj hočeš več? Pet jih dobiš na vsak prst, če hočeš. In po vrhu tega lepih in bogatih.«

»Vem vse to! Toda, Tine, ti ne veš, kaj je ljubezen! Resnično ljubiti, ljubiti z vso dušo, z vsem srcem je mogoče v življenju samo enkrat. Če kdo trdi drugače, je lažnik! Ko človek ljubi drugič, je njegova ljubezen kot cvet brez vonja.«

Tine je razumel. Toda drugega mu ni kazalo, kakor, da dovrši začeto nalogo.

»Dragi Miran, oprosti, nekaj ti moram povedati! – Dobro veš, na kak način se je začela vajina ljubezen, koliko je bila stara Marija takrat! Petnajst, šestnajst let ... Otrok, da ne iščem izrazov. V slučaju, kakor je pri njej, ko se ji ni rodila ljubezen sama od sebe, ampak so ji jo takorekoč vcepili v srce – oprosti, da govorim odkrito – v takem slučaju se lahko zgodi, da izprevidi, da te je vzljubila pod vplivom drugih. Sam veš, da je čustvo ljubezni svobodno in si ne da zapovedovati. Svobodno pride – brez posredovalca – in prav nič ne vpraša: ali hočeš, ali ne. Zajame te z vsem ognjem in gotov si. Popolnoma njen suženj. – Vidiš, tega pri Mariji ni bilo. Uklonila se je pač staršem, ki so tako želeli. Jaz sam, odkrito ti rečem, sem bil zelo vesel tega. Saj bi si na ta način postala najožja sorodnika. Nekaj pa mi vedno in vedno ni šlo iz misli: da ljubiš ti mojo sestro iz vse duše, to predobro vem in ni, da bi govoril o tem, saj bi sicer ne moglo priti do vajine zaročitve. Moti me edino moja večna misel in bojazen, da pri dekletu ne bo držalo, kar se je pri otroku začelo. Kajti resnica, da ljubezen svobodno prihaja, je zelo utemeljena. Pri Mariji seveda tega ni bilo. Njeno srce ni izbiralo samo, pač pa so drugi izbirali zanj. Mogoče pride dan, ko se bo uprlo zapovedi drugih in svobodno iskalo.«

Miran nikakor ni mogel razumeti, zakaj govori vse to. Končno ga je v razburjenju prekinil:

»Zakaj govoriš vse to? Povej! Govori! Ti nekaj skrivaš, prijatelj!«

Tinetove besede so neizprosno rezale v Miranovo dušo. Tine je bil pripravljen na vse.

»Ne razburjaj se preveč! Povedal ti bom vse. Sicer pa ni potrebno, da ti še enkrat govorim, kar sem že povedal. – Toda, prijatelj, ne razburjaj se preveč, škodilo ti bo!«

Zaman so bile prijateljeve pomirjevalne besede.

Miran je vedel vse ... Silno je bilo odkritje, preveliko, da bi takoj mogel razumeti vse in doumeti svojo nesrečo. Kot spodkopan je omahnil na posekano deblo v bližini. Ali je mogoče vse to? Bled je strmel v smrekovje, v prvih trenutkih brez jasne misli. Potem pa se je zavedel. Bilo mu je, da bi kriknil v neznosni bolečini, da bi si z rokami izpraskal srce in strašno bridkost, ki je bila v njem. Stisnjene pesti je dvignil visoko od boli:

»Prokleti človek, ki je pregnal mene iz njenega srca! – O, Kajn vseh Kajnov!«

Potem pa je v naglem sunku povesil skrčene pesti. Zavedel se je, kako smešno je tako početje in nevredno značajnega človeka. Kaj mu pomaga vse to? Zanj je zgubljena, pa naj še tako glasno izdaja svojo bolečino, ki je brezprimerna. Umolknil je in molčal, dolgo, dolgo.

Glavo je sklonil med dlani in skozi sklenjene prste je kanila blesteča solza. Tine jo je opazil. Strmel je v prijatelja; doumel je njegovo veliko bolečino in ni mu znal pomagati. Bilo mu je neizmerno težko pri srcu.

O, ljubezen, silna, močna, nepremagljiva!

Po dolgih minutah, ki so se vlekle v večnost, se je Miran prebudil. Omahovaje se je dvignil in s sklonjeno glavo iskal nečesa ... Potem je pobral ovenelo cvetko na izhojeni stezici in jo nesel k ustnam.

»Sestrica, ubožica!«

Privrela mu je solza in kanila na rob belega peresca. Nato jo je vtaknil v žep. Ni se zavedal, kaj dela.

Tine ga je opazoval s priprtimi očmi, ker mu je bilo težko gledati prijateljev žalostni obraz in vlažne oči. Potem se je Miran obrnil k njemu s trpkim smehom in vrgel iz sebe:

»Najlepša hvala za ugodno novico! Povabim te v svoj novi dom, kjer je vladarica moja, kjer je kraljica rož, roža, najlepša med rožami ...«

Tineta je bilo strah tega smeha. Opravičeno se je bal za prijateljevo jasnost misli:

»Ne bodi hud, Miran!« je prosil.

Miran se je zopet zasmejal. Težak, v bolesti porojen smeh je bil to.

»Ne, dragec, nisem hud. Le pridi, da boš videl, kako lepo vladava v svojem sončnem domu! In pa one prelestne zarje, ki vstaja tam na obzorju, ne pozabi pogledati! Bratec, le pridi!«

Zamahnil je z roko proti vzhodnemu nebu in se obrnil v smrekovje.

Še enkrat se je obrnil in dejal mirneje:

»Prijatelj, pa ne misli, da sem blazen! O ne, samo tako mi je prišlo radi neznatne izpremembe v duši. Ha, ha, radi neznatne izpremembe ... Le miren bodi, pa domov pojdi in vse lepo pozdravi!«

S trudnimi koraki je izginjal v mračnost smrekovja.

Tine je obstal na mestu. Ni vedel, ali bi šel za njim, ali bi obrnil v drugo smer svoj obraz. V duši mu je bilo težko, nepopisno težko ... Saj je bil brat tiste, ki je uničila prijatelju srečo in mu zagrenila življenje. O, zakaj je moralo vse to priti? S sklonjeno glavo je blodil do noči po gozdu.

Do vznožja Šmarne gore se zajeda smrekov gozd. V globinah nekje je takrat pela otožna ptica; samoten človek je stopal mimo nje, bled in utrujen ...

Dih smrti v majski noči, ko so polja ena sama roža, lože eno samo mlado hrepeneče življenje ...

Takrat je dobil Miran hud živčni napad. Zdravnik je zmajeval z glavo in se bal najhujšega. Pa krepka narava je zmagala slabost.

Prve dni je bilo malo jasnih trenutkov. Iz nejasnosti so vstajale sence, begale in se kopičile v brezizraznost. Sredi blodnih sanj v samotnih urah je nenadoma planil k odprtemu oknu, a se hip nato slaboten naslonil ob zid. Zunaj je bila pomlad; življenje je klilo v stoterih oblikah, valovalo, hrepenelo ... V njem pa je bila tema, uničena mladost, strto življenje ... V očeh si bral: smrt v živem bitju; potem te je skozi vse ure spremljal oni ogenj.

V večnost so se raztegnili žalostni dnevi. V resnici jih je bilo štirinajst. Potem je v težke, samotne ure začel segati svit breztelesne zvezde na nevidnem obzorju; sprva rahlo kot sanja, podzavestno, pomirjajoče. Potem je zaplalo vanj kot sonce v poletna jutra: Mati! – O sladka, nedoumna, brezprimerna! Edina vredna, da ji človek posveti vse misli, vse ure svojega življenja.

Novo čustvo se je rodilo v njem, tako silno, da je pozabljal svojo bolečino, da je odpuščal Mariji njen veliki greh. To čustvo je bilo: vdana odpoved največjemu, o čemer je kdaj sanjal, najsilnejšemu, kar je kdaj napolnjevalo njegovo dušo. – In to čustvo se je rodilo iz zavesti, da ima eno samo dušo, kateri sme brez trepeta, da bi bil nekoč prevaran, posvetiti vse hrepenenje uničenega življenja, vse misli, bolne in žalostne.

– O, mati, tvoj sin se vrača. Svet je mrzel, srca tujcev kakor kamen ... V tvojem objemu so nebesa.

Nekoč je prišel dan, ko je Mariji odpustil popolnoma. Bela roža ni več cvetela zanj, zarje so ugasnile nad njim ... Takrat je dolgo v večer sedel med materinimi knjigami. Kot še nikdar se je pogovarjal z njimi. Poljubljal jih je, božal, iskal sledove njenih solz. S trpko bolestjo se je posmehoval lastni bolečini.

Kot rahla sanja je šepetalo od nekod: »Sin moj, bodi njegov!« – Podzavestno je rastlo v dušo ...

Stopil je k predalu pisalne mize in ga odklenil.

»Še enkrat naj vidim vse! Potem nikdar več!«

V predalu so ležali najljubši spomini. Marijina pisma, oveneli šopki, fotografije. Vsak predmet posebej je pogledal, sleherno cvetko suho in ovenelo. Velik rdeč nagelj je obledel. Ta je silil v oči, kakor ostra bolečina. Jesenski popoldan, v njem sonce in njen smeh ... Ni se znal spomniti nanj. V njem je bilo nekaj, kar ga je omamljalo do nerazsodnosti. Pa kaj, – zdaj je vse končano!

Vse je šlo mimo njega. Vsi dnevi, svetli in sončni, vsi toplosanjavi večeri ob njeni roki. Ni hotel misliti dolgo, ker je čutil, da bi teh spominov ne mogel prenesti. Ubili bi mu dušo in srce. Pograbil je vse ono, kar mu je bilo nekdaj pol življenja in vrgel v peč. Z lastno roko je zažgal.

»Minuli so časi in vse moje življenje v njih. Izgubljeni so, za nekaj trenotkov nestalne sreče sem jih prodal. – O, mati, ko bi še živela, razjokala bi se nad sinom – izgubljencem in umrla! Prav gotovo bi umrla.«

Žarki plamen v peči je ugasnil. Miran je z užitkom zrl na upepeljene ostanke; z užitkom človeka, ki biča samega sebe radi lastnega neodpustljivega greha.

Potem je napisal Mariji dolgo pismo. Polno je bilo odpovedi v njem, polno prošenj. Zadnje je bilo to pismo, ki je uničilo zadnjo vez med njima.

Večer je priveslal skozi okno. Hladil je razgreto čelo, blažil trudne misli. Vonj zelenja in rož se je spajal s trpkim vonjem davnin, ko so umirala draga življenja ... Iz kupa materinih knjig je dihalo neslišno: Sin moj, zakaj si šel mimo dneva in utonil v noč?

Miran je s trudno roko šel preko čela.

»Zakaj? Zakaj? – Mati, ne vprašuj! Izgubil sem se med svetom.«

Sel je in utonil v brezzvezdno noč. Za njim je šel nepokoj.

Iz samotnih polj je rastlo vanj, iz brezčutne teme obzorij: – Sin moj, bodi Njegov! – Še iz drhtenja valov večnohrepeneče reke je vstajala ista prošnja.

»Prepozno, prepozno!« je odgovarjalo v duši.

S povešeno glavo je blodil dalje v noč. – Ali je res prepozno?

Tik nad Šmarno goro se je pretrgala temna koprena. Prva zvezda je zablestela skozi. Miran je dvignil glavo. V začudenju je zrl to edino zvezdo in bilo mu je kot sinu, ki je našel izgubljeni dom ...

V šentviškem stolpu je udarilo ob bron. Ob desetem udarcu je Miran našel samega sebe ... Zazrl se je v globino noči ob velikem odkritju in ni našel izraza veliki pesmi svoje duše. Z razprtimi očmi je zrl preko obzidja, kjer so se v motnem svitu ene samcate zvezde belili grobovi; z razprtimi rokami je razodel tišino večno speči:

»Vrnem se mati!«

In od tam je tiho, šepetajoče priveslalo v Miranovo dušo:

»Sin moj, zdaj bom mirna!«

Milijoni zvezd so premagali temo.

V vročem julijskem soncu se je kopala zemlja. Sredi poldnevov so rože zapirale omamljene glavice in jih povešale. Žejalo jih je tako neskončno! – Na obzorju ni bilo meglice. S cest je vstajala žarkost in njih belina je skelela v oči. Sredi poldnevov so zamrla življenja v razbeljenem vzduhu. Marija je bila pripravljena za odhod. Domov je šla. Tine ji je pisal, da je vse v redu. Nasmešek tihe radosti je vdolbel dražestne jamice krog njenih usten.

Kovčeg je ležal na mizi in poleg njega krasen šopek: Idino darilo Marijini materi. Hotela je pokazati, kako lepe rože zna vzgajati njena roka. Pa so tudi res bile čudovite.

Marija je odprla predal v omari in vzela iz njega zavitek. To je bilo za Tineta. Potem je vzela plašč in rokavice. Ozrla se je na uro. Prezgodaj je bilo še za odhod. Mala razburjenost se jo je lotevala. Stopila je od okna do okna, se ozirala doli na vodo in še preko polja v lože. Lepo je bilo vsepovsod. Najraje bi bila z enim samim objemom prižela nase vso ono lepoto. Z žejnimi očmi se je poslavljala. Pa ne za dolgo. Spomnila se je na zadnje Miranovo pismo. Zganila se je. V njem je bilo nekaj, česar ni mogla razumeti. Ona tiha vdanost, prošnja naj mu odpusti, ker se je predrznil ljubiti njo, belo rožo. To je bilo preveč. »O, Miran zakaj tako? To boli ... Saj ti nisi kriv, da si me ljubil. Tudi jaz nisem sama kriva, da sem te pahnila v nesrečo. Stokrat ljubše bi mi bilo, da bi mogla ostati zvesta tebi. Pa sem bila kakor peresce v vetru.«

Poiskala je pismo pa se nagnila čezenj.

»Marija, odpusti mi, ker sem si dovolil ljubiti tvojo belo dušo! Greh je bilo to, tatvina. Pa nisem mogel drugače. Kradel sem tvojo ljubezen in ker sem imel zaprte oči, sem mislil, da mi jo daješ sama. Ljubezen, kakor je bila moja, je slepa. Danes me lahko razumeš, saj sama ljubiš, kakor sem jaz nekoč v onih lepih dneh.«

Marija si je otrnila solzo. Doumela je njegovo ljubezen in njegovo bolečino.

»Bridko je spoznanje, da nisi rojena zame, kruto, pa prenašal ga bom za pokoro. Ne smem te ljubiti, to je tvoja želja in zato mi je sveta. In če bi mi rekla, naj umrjem, bi umrl za tvojo srečo. Bog ve, da bi umrl.«

V bolnem razmišljanju je shranila ta zadnji spomin.

Pred vrati sta se srečala z Jankotom. Spremljal jo je skozi drevored na kolodvor. V žarkost julijskga popoldneva so begale smejoče se oči, hrepenenje ljubečih src je rastlo v sinjino neba. Duši obeh sta vriskali od razkošnega čustva ljubezni. Jankotova roka je v nežnem hrepenenju iskala dekletovo.

Ob slovesu je mehko stisnil belo roko:

»Pridi kmalu, dragica!« je šepnil. »Brez lepote bodo dnevi brez tebe, poletne noči brz poezije.«

V očeh mu je zagorelo, roka se je tesneje spojila z Marijino. Deklica se je zdrznila in povesila oči. Strah jo je bilo tega ognja. Čutila je, kako je vzplala kri v njem. Čutila, kako se je isto prelilo vanjo. Njena roka je trepetala v njegovi, ki je bila vroča. Ni si upala dvigniti oči. Na dnu srca je živo vedela: »Miran ni ljubil tako!«

Pred postajo je pribrnel avto. Iz njega je skočila Ida z materjo. Dvoje kot noč temnih oči je iskalo Jankotovih. Pogleda sta se srečala. V Idi je zadrhtelo omamno, Jankotu je bilo, kot da mu je odkrita nova skrivnost. Podzavestno je to čutil, a jasno se ni zavedal.

»Pozdravljena!« je hitela Ida stiskati Marijino roko.

»Veš, brat pride domov. Ponj sva prišli z mamo. – Piši kaj!« je še zaklicala in zbežala na peron.

Marija se je smehljala, Janko pa je zrl za vitko in lepo črnolasko in molčal.

Kot ogenj je ta temnooka krasotica; led bi se raztopil pod njenim pogledom, tako silen je! – Marija pa je bela roža; oči: pesem sinjine nebes.

Ob povratku je Janko pozdravil Ido. V dekličinih očeh se je užgalo, objelo jo je omamno čustvo, da ji je vztrepetal sleherni živec v mladem telesu. Saj je bil tako moško lep ta človek! Kot v sanjah je prijela za krmilo in odprla motor.

Janko ni prezrl njene omotičnosti. Vroča kri v njem je vzkipela in sam ni vedel, kdaj je prišel domov.

Mati je hrepeneče objela hčerko. Poljubila jo je na razgreta lica. V njenih očeh je gorelo odpuščanje. V Mariji je zadrhtelo ob spoznanju razumevajoče materine ljubezni. V solzah je prosila: »Odpustite, mamica!«

»Otrok, to naj te ne skrbi! Vse, kar veš, da je v tvojo srečo, blagoslavljam.«

Oče pa je govoril drugače.

»Marija, zadosti si stara in razumna tudi: upam, da se zavedaš, kakšnega človeka si pahnila od sebe. Malo je danes takih. Dobro veš, kaj je meni na njem najbolj ugajalo: njegova globoka in močna vera. To sem ti večkrat poudaril. Človek brez vere je izgubljenec. Meni ne bi bilo ljubo, ko bi moja edinka ljubila takega človeka. Zato presojaj sama, kaj si storila!«

»Očka, ne bodi hud! Ni izgubljenec, in če bi tudi bil, s svojo veliko ljubeznijo bi ga prerodila.«

Oče je bil vesel Marijine iskrenosti. Žal mu je sicer bilo, da je hči prezrla njegovo željo, toda saj je njegov otrok, ne sme ji zapirati poti, kjer misli, da bo našla večjo srečo.

V sončne dni dveh mesecev je rastla pesem. Smeh se je rodil iz jutra v večer, dobra volja in razigranost. Pesem klavirja je ugaševala v poznih večernih urah.

Ko je prvi dih jeseni zavel skozi bujno lepoto obzorij, se je vrnila v mesto. Dvakrat opojnejše je sedaj dehtelo v kostanjevi aleji. Mariji se je zdelo, da se je porodila v novo življenje. Saj je bila svobodna in tako srečna v svoji ljubezni! Oče in mati sta blagoslavljala njene najsvetejše misli. – O, Janko!

V pozni popoldanski uri se je naslonila na okno. V daljavi se je dvigala Mirna gora v pozno poletni bujnosti in nad Gorjanci se je vil rahel dim in komaj zaznavajoče kalil prosojno sinjino obzorja. Kot daljno hrepenenje prve mladosti je rastla ta slika v njeno dušo. Tako je bila nežnolepa in sladka, kot daljni spomin na nekaj, kar je nekoč v davnini podzavestno doživljala. V zasanjanost so se ji zameglile nejasne misli.

Neslišno je utonila v sobo Ida. Lepa kot božanski kip je obstrmela pri vratih. Le v očeh ji je utripal živ ogenj, ki je žgal, žgal ... Marija je zaslutila njeno bližino. Obrnila se je od okna z mirnim, nedolžnim nasmehom.

»Vem, da me ne moreš razumeti, Marija, saj se sama komaj razumem. Samo to vem, da bi včasih izžarela v tem ognju, ki mu ne vem imena.«

Tesno se je privila k prijateljičini rami in si obrisala solze.

»Zaigraj mi!« je prosila potem.

»Hočem, dragica. A katero?«

»Izbiraj sama! Vse tvoje pesmi mi silno ugajajo.«

Marija je zaigrala: Sinoči je pela ... Sredi pesmi jo je prekinila Ida in odmaknila njeni roki s tipk.

»Ne igraj te pesmi, preveč mi sega v dušo. Razjokala bi se.« 

Zopet ni razumela Marija.

»Morda hočeš ono: Ciganski otrok?«

»Daj, Marija! Saj si v resnici želim biti ista.«

S toplim, čistim altom je spremljala prijateljico.

Sredi igranja pa je skočila k njej in jo objela. Marija se je čudila.

»Oprosti, danes sem tako čudna! Priznam, a ne morem biti drugačna, veruj mi!«

Preden se je Marija zavedla, je Ida zginila. Veliki uganki ni mogla najti rešitve.

Uro potem, preden je sonce zašlo, je Marija odšla v brezovje ob vodi. Zaželela si je samote, saj ji je bila duša tako polna vsega lepega in svetlega. Žejalo jo je, da se izpove sama sebi, da se poglobi v svoj svet, ki so mu bila obzorja daljna in rožnata kot dih prelestnih zarij.

Sedla je na trato ob vodi. Z belimi prsti si je pripela rdečo vrtnico na prsi. Potem je priprla oči in so jo najrazličnejše misli zanihale v nepoznane svetove.

Vsa lepota večera je lila v mlado dušo kot božja kaplja. In iz te božje neizčrpne kaplje je klila pesem lepa in skrivnostna, kot je skrivnosten On, ki jo je ustvaril.

Nad zlato površino reke so drsele tri lastavice. V ljubkem letu so dvakrat krožile nad dekličino glavo in utonile v brezovje.

Pritajen dih pesmi je zatrepetal na njenih ustnih. Preko zlatih las je veslala krvavordeča luč zahajajočega solnca in se potapljala v polja za njo. Bilo ji je, da bi z enim samim objemom prižela nase vsa ta belokranjska polja, da bi z enim samim žarkim poljubom poljubila trohnele križe in očrnela znamenja sredi njih. Oj, v belokranjskih ložah bi si človek sam izgrebel grob, sam bi legel vanj in zaspal kot dete sredi materinih rož!

V dekličino dušo je silno zrastlo to odkritje. Tako silno, da je poljubila trdo grudo ob svojih nogah in se razjokala ...

Nad senožeti pa je daleč preko obzorij tonila božja perot in nad gaji je sredi škrlatne zarje blestelo obličje njegovo ...

Marija je tiho šla dalje. Komaj se je njena noga dotikala bilk in rož sredi njih. Ni si upala s človeškimi stopinjami teptati, kar je vzklilo iz besede. Čudežno je tonila dalje kot blagoslovljena molitev ...

Na ovinku v globinah stelnika pa so čudež ubili ljudje ... Trdo je zadel korak, cvetka pod njim je obležala strta ...

Nad senožeti je izginila božja perot in obličje Njegovo sredi škrlatnih zarij so oskrunili nevredni ...

Greh je bil, ki je ubil božjo sliko in oskrunil visoko pesem za vse večne čase.

»O, Janko! – Ida ...«

V pijani omotici je omahnila za bližnji grm. V zemljo bi se pogreznila, samo, da je ne opazita ona dva, ki sta ji v tem trenutku ubila vero v mlade ljudi in v njihove bele duše.

V duši je venomer kljuvalo:

»Ti si kakor lepa pesem; a jaz sem kakor črn cvet. Vse je temno v meni, vse temno, temno ...«

Mladost. Nekoč je bila, a je ni več. Umrla je. Za spoznanje vsega, kar je v človeku najboljšega in najslabšega, jo mora sleherni žrtvovati. O, in ta žrtev je včasih tako kruta! Črna roža v vrtovih človeških duš ...

Sedaj je doumela Ido, doumela njene besede in njeno obnašanje v popoldanski uri.

»O, Janko, jaz sem mislila in upala, da je tvoja duša svetla, da je bela kot šmarnica v brezovju! Da, to sem sanjala vse dni najine ljubezni, a zdaj si me ubil – sam. Ti, človek, ki si mi bil dražji od lastnega življenja, ki bi bila v grob legla poleg tebe, če bi bil umrl v onih najsvetlejših urah! – Kaj si mi storil? ...«

V večerni molk se je pogrezala zemlja in na zapadu je ugaševal dan.

Mimo grmičevja, za katerim je v bolestnih mislih, sklonjena v dve gubi, drhtela Marija, sta šla ona dva. Nobeden od njiju ni niti slutil, da sta v teh večernih trenutkih strla mlado življenje. V tesnem objemu sta tonila vedno dalje v opojen somrak senožeti.

V oni noči so deževale zvezde. Stotero jih je ugasnilo v pozno poletni mrak obzorij.

Marija je trpko mislila: Da bi se izgrebel grob in bi vsa izmučena in strta legla vanj! Da bi za vekomaj zasanjala sredi belokranjskih rož.

Niti ena solza se ni v tej najgrenkejši uri porodila v njenem očesu. Niti ena trda misel, da bi se maščevala. Maščeval pa se je na njo spomin. Ta je žgal, kot bi pekel nosila v duši.

»O, Miran! Odpusti, nisem vedela, da je malo belih duš! Za vsakim jasnim pogledom sem slutila blago dušo, kot je tvoja.«

Potem se je spomnila, da se je odpovedal svetu in stopil v Gospodovo službo. Tine ji je povedal.

»Miran, bodi srečen! Izvolil si si nebesa. Saj jaz nisem bila vredna, da bi se žrtvoval za mene.«

Rdeča vrtnica je ginila. Brezobzirna dekličina roka ji je izpulila najlepše lističe in jo potem razdejano vrgla od sebe.

V srcu ni bilo ničesar več. Ni bilo trohice ljubezni, saj je izgubljenci niso vredni.

Dolgo v večer je sklonjena za grmom grebla sama vase. Negovala je belo rožo svoje duše in metala plevelj iz nje. In, ko je ob desetem udarcu cerkvene ure zaprla vrata svoje sobe, je odprla dnevnik in na novo stran zapisala z neizprosno odločnimi besedami: »Z žrtvami hočem do zvezd!«

Zunaj so še vedno deževale zvezde. Daleč ob vodi je sameval rdeči cvet in umiral zavržen. – Nekje v polju je zaječala pritajena pesem. Nato je zaihtela silneje, vtrepetala in utihnila. Roparska ptica je ugrabila belo golobico ...

Sonce je umiralo v onih dneh. Samo večerne zarje so bile tako otožno lepe, da je v njih luči plakala osamela duša. In ko so umrle še te, se je posušila zadnja solza.

Samotne noči so živele brez zvezd. Življenja so umirala in nebo je jokalo nad gomilo ene same smrti.

V polnočnih urah so razbesneli vetrovi oskrunili lepoto zemlje. Dež je s hladnimi biči razbičal gozdove in čudežno prelest njihovih kron razmetal v blato.

To so bili dnevi, ko je plakalo vse. Še zvon v linah je nihal venomer. Tisoč in tisoč človeških src se je razjokalo do smrti. Morda radi izgube onega, ki je bil nekoč njihov, morda od zavisti, ker ne trpi več, kakor trpe oni – Bog ve?

Marija ni jokala takrat. Solze so se ji posušile, preden je padel zadnji list z drevesa. Sveto je doumevala zgled Odrešenikov. Bolečina, ki je bila brezprimerna, ji je postajala sladko breme. Njeni močni duši se je odprl nov svet: Svet samoodpovedi, svet, v katerem iščejo srca lastno srečo v sreči drugih. Bila je novorojena.

O molitev, in tvoja božanska sila, ki ustvarja luč in tepta vse, kar je brez luči! Gore bi premaknil človek s teboj, ko bi le mogel popolnoma razumeti skrivnost, ki raste iz tebe. Pa je Bog nedoumljiv in molitev naših src tako silno plitva! – Odpusti, sveta Skrivnost, nikdar in nikomur razumljiva! Nič smo, ki bi brez tvoje večne besede nikdar ne postali, ki bi brez tvojega zadnjega vzdiha med nebom in grešno zemljo uživali večno prokletstvo.

Janko ni vedel, da ve Marija za njegovo tajno. Čudil se je nenavadni spremembi deklice. Čudil se je njenim očem in trpkemu usmevu lepih usten. Nič več ni žarel njen pogled v ljubezni. Nekaj, kakor molitev detinske duše in spoznanje žene je rastlo iz njega in tonilo mimo njegovih oči neznano kam. Ta pogled je ubijal mir v njem. Ni ga razumel in je trpel.

Ko ji je neki dan začel govoriti o svoji ljubezni, mu je presekala besedo:

»Tiho, Janko! Pesem je samo dotlej lepa, dokler pevcu vre iz dna duše. In bi umrl, ako se ne bi izpel.«

V sinjih očeh je gorela žalost. Dalje ni izpraševal. Prevelik je bil greh v njem, da bi mu dal govoriti in prelepa pesem dekliške duše, da bi jo skrunil z lažjo.

Šli so dnevi. Janko je trpel vedno huje. O, saj ni nihče vedel, kaj je v njem! Saj ni nihče slutil o dveh cvetovih, ki sta rastla v njegovem srcu. Dva cvetova, dve ljubezni.

V akacijevi aleji je bilo vse mrtvo. Še sonce ni hotelo vanjo s svojo čudežno lučjo. Tam, prav na koncu so kipele ciprese, samotne in vitke, kot večna straža v kos pomladi, ki je bila pod njimi, radi zelenja njihovih duhtečih kron.

Marija je v popoldanskih urah hodila v to pomlad. Posedala je ure in ure v njej in zrla v motno sivino neba nad polji. Tihega domotožja se ni mogla ubraniti, saj je bila tako osamljena!

»O, mati!« se je izvilo iz nje. »Ko bi ti vedela za bol svojega otroka! Pa ne veš in nikdar zvedela ne boš. Bolj bi te bolelo, kakor mene.«

Potem je šla mimo nje vsa mlada ljubezen. Duša ji je klonila pod silnim čustvom, o katerem je upala, da je zamrlo za vedno. Toda prišli so trenutki, ko je spoznala, kako ji v tihih samotnih urah zatrepeče duša v bolečini. Razjokala se je.

Skozi golo vejevje akacij je posijalo sonce samo za kratke minute, kot bi za večno hotelo vzeti slovo od vsega. Dolgi svetli prsti so tipali skozi zelenje cipres, poiskali leseno klopico in mlado deklico na njej. V poljubih zlate luči so se ji posušile solze.

Na izhojeni stezi za cipresami je zdrsel korak. Marije ni vzdramil. Bil je Janko. Vse te dni je zelo želel, da se ji izpove. Slutil je, da jo najde tu.

Blesk njenih zlatih las ga je očaral. Zgrudil bi se pred to sliko in poljubil prah njene stopinje. O, ti bela roža, ti nedolžna lepa pesem!

»Samo mojo dušo smeš ljubiti,« mu je dejala nekoč v pomladni uri. Takrat ni razumel popolnoma, danes razume z bolečino.

Kot temna senca je šel mimo njega spomin na ono drugo. Ljubil je ono črnolasko z ognjenimi očmi in vročo krvjo, a ta ljubezen ni bila ljubezen ... Zastudil se je sam sebi. Preklinjal je svojo slabotno voljo in prvi korak, ki ga je storil za njo. Zaželel si je zopet Marijine čiste ljubezni.

Izza cipres je stopil pred deklico. Zdrznila se je in dvignila glavo, zrla trenutek, dva v lepe žalostne oči Jankotove in se zavedla. Trdo je šel pogled mimo njegovega in utonil v polja.

Janko ni našel besede. Dolg molk se je zagrebel med njiju. In v ta molk je rastlo dvoje bolečin, ena bridkejša od druge.

Čez čas je dejal tiho in žalostno:

»Marija, dovoli, da se ti izpovem!« 

Gledal jo je nepremično.

Deklica ni trenila.

»Ni treba; vem vse.«

Čudil se je, odkod ve.

»Ali mi moreš odpustiti, ti moja najdražja?«

»Zakaj to ime, Janko? – Sicer ti pa nimam kaj odpuščati. Kar si storil – kaj si storil, veš sam najbolje, – si storil sebi in radi sebe. Zato naj te ne muči misel, da si morda meni storil kako krivico. Nekoč je bilo drugače, da; toda danes ni od vsega onega ničesar več.«

Živo jo je zabolela laž, a bila je preponosna, da bi se izdala.

V Jankovo dušo je silno udarila njena izpoved, tako silno, da bi bil skoraj padel pred njo na kolena.

Ona pa je nadaljevala:

»Ne, ničesar ti nimam odpuščati. Povem ti pa zdaj, kar ti nisem hotela povedati vse te dni od onega večera, ko sem na lastne oči videla, da si svojo ljubezen izročal drugi.«

Ob odkritju tega najgrenkejšega v njenem življenju, ji je ostal glas popolnoma miren, kot bi pripovedovala daljno lepo povest malemu detetu.

Janko je bil silno iznenaden. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da je Marija na lastne oči vse videla.

»Videla si vse in prav je tako. Druge kazni nisem zaslužil, kakor največjo, da sem zgubil tebe. O, dekle, nikdar ne boš razumela mene in moje druge ljubezni, ki pa ni bila ljubezen.«

Marija se je ozrla vanj. Videla je njegovo veliko bolečino, ki mu ni dala govoriti in v očeh se ji je zameglilo. Ob njenem čistem pogledu je drhtela njegova duša.

»Daj, dekle izgovori sodbo, kakršno sem zaslužil! Ne prizanašaj, ampak udari! Samo tega ne reci, da te ni bolel moj greh, samo tega ne! Potem moram misliti, da me nisi ljubila.«

V dekličino dušo je legla tiha žalost. – Da ga ni ljubila nikoli? O! – Danes bi bilo bolje, da ga ni nikdar videla. Dvakrat srečnejša bi bila.

»Janko, ne govori tako! Ti edini veš, kako velika je bila moja ljubezen. In da je bila bolečina po vsem onem stokrat silnejša, si moreš misliti. Toda to je bilo nekoč. Danes ni od vsega onega ničesar več. Čas zaceli najhujše rane.«

Danes ni od vsega onega ničesar več? Marijo je stisnilo v duši. Bilo je čustvo ljubezni, ki se je borilo s čustvom ponosa prevarane.

»Ne reci, da ni ničesar več! Ubila me boš s to besedo. Ti si edina, ki me moreš ozdraviti, edina izmed tisočev, ki lahko iz mene narediš človeka. – Ali razumeš mojo bol, Marija? Pridi in ozdravi me!«

Roke je dvignil in hotel poklekniti. Marija ga je zadržala.

»Ne ponižuj se toliko, Janko! Nisem nikako božanstvo. Vedi, da te ne obsojam in ti kljub vsemu želim vso srečo! Pojdi v miru!«

»Brez tebe pa srečen? Dekle, kako zelo se motiš!«

S trpkim nasmehom se je obrnil in šel. Ubogal je Marijo, saj je bil popolnoma pod oblastjo njene plemenite duše.

Ko je izginil in je bila sama sredi svoje bolesti, je vztrepetala.

»Janko, Janko! Kako zelo te ljubim še vedno! Kako silna je še vedno bolečina radi tvojega greha!«

Segla je z rokami v smer, kamor je utonil v prihajajoči večer ves potrt in žalosten. In ni mogla ustaviti solz, ki so ji vrele iz oči v mehke gube temne obleke.

S povešeno glavo je izginila v somraku jesenskega večera. In iz polj in loz je kipelo in iz pesmi reke za mestom: Nikdar ne boš razumela mene in moje druge ljubezni, ki pa ni bila ljubezen ...

Pri odprtem oknu je slonela Marija in mislila. Gledala je na drugi konec mesta, kjer se je v zelenju belila hiša Idinih staršev. Kmalu po onem usodnem večeru se je preselila. Drugače ni mogla ravnati.

Ni mogla razumeti, zakaj se vrača Janko od Ide zopet k njej. Morda ji je dovolj njegovih poljubov in ga je pahnila od sebe? Morda ji njena vroča kri ne da, da bi ljubila samo enega? – Ni obsojala svoje nekdanje prijateljice, saj je bil tako ljubek ta otrok.

Sredi razmišljanja ji je deček prinesel pismo, drobno belo pisemce z Jankotovo pisavo. Bila je rahlo razburjena.

V to pismo je izlil svojo bolečino, v drobne vrtice dahnil obupen klic po usmiljenju.

»Sovražiš me, Marija, jaz trpim. Stokrat sem preklel svoje življenje radi one, izbičal sem samega sebe radi najinega greha. Ali ni zadosti trpljenja. Ti pa se smeješ vsemu temu in uživaš ob moji bolesti, ti, ki te ljubim do blaznosti, do smrti! – O, ne čudi se, dekle in se ne smej! Prva si, katero ljubim in edina, kateri sem daroval vso svojo dušo, celo svoje srce. Če hočeš, me ozdravi, če nočeš, pusti, da zaidem še globlje v temo. Umreti moram brez tebe!«

Ali naj razmišlja še dalje, ali naj se upira klicu njegovega srca, ko pa je v nji sami, da bi se zadušila od silne ljubezni!

»Dragi, ali se smejem tvoji bolečini? Ali uživam ob tvojih mukah? Ubogi, ubogi! – Zakaj si šel od mene? Zakaj si pomagal ubiti v meni vero v mlade duše in njihovo belino? Vsega tega ne razumem.«

Šla bi in poiskala Jankota. Odprla bi mu znova srce, a da bi bilo potem, kakor nekdaj v onih lepih dneh prve pomladi. – O, Janko!

»Ne bom te pustila, da umrješ, dragi! Nikdar, nikdar!« 

Napisala je pismo in poiskala dečka.

»Pridi!« je pisala. »Pridi, vekomaj ljubljeni in ne pusti, da bi še kdaj enaka bolečina imela mesto v moji duši!«

Preden je zarja zagorela na zapadu, je Janko prišel. Ljubeznivo ga je sprejela na vratih.

»Janko moj, življenje moje!«

On pa je plakal.

»O deklica, v tej uri so moja nebesa. Ti najdražja, najlepša, nenadomestljiva!«

Skozi okno je v odpuščajočo ljubezen veslal večer.

V polja in loge je sinila pomlad. V srca je rastla kot blagoslovljena pesem in mlade duše so zahrepenele po ljubezni.

Iz prvega zelenja pod Marijinim oknom je vonjalo po svežem življenju, po mladem in lepem čudežu, ki je preko obzorij iskal poti v otrpla življenja matere zemlje.

Vso dolgo zimo sta Marija in Janko presanjala v čisti ljubezni. In preden so se trate posule z rožami, je dejal Janko:

»Marija, poročiva se čimprej. Si zadovoljna? Jaz ne morem več tako.«

Njegov pogled je bil vroč in deklica ni popolnoma razumela ognja, ki je žgal iz njegovih oči. Položila je svoje roke v njegove in mu pritrdila:

»Poročiva se!«

Ko pa se je poglobila v ti dve besedi, je umolknila. V daljo so iskale oči in v duši je valovalo, kakor opojno-sladka bojazen.

Bogata solnčna luč je plala v nedeljsko popoldne, v pozno popoldne, ki je rastlo skoro v večer. Marija je s knjigo v roki odšla med polja. Na oknih, mimo katerih je tonila skoro brez misli, so cvetele prve rože. Za njimi je bil smeh deklet in pesem fantov. Pred njimi na razgaljenih tratah, prepolnih žive pesmi, barv, so živeli svoje življenje najmlajši. Vse je bilo tako svetlo, kot skrivnost, ki od časa do časa posije v preenakomerno vsakdanjost, ki ubija.

Sedela je na polju in mislila. Živo je vedela, da so potrebni taki skrivnostni nedeljski popoldnevi, da ozdravljajo bolne duše in blažijo hrepenenje src, da sivolasim otrokom privabljajo poslednje smehljaje, nudijo zadnje veselje s svojo lepoto.

Visoko v brdu je vriskal pastir. Niže doli je pela deklica ob čredi belih ovac. Ljudje so hodili mimo tega vriska, mimo pesmi, pa niso razumeli ničesar. Le v pastirjevo kodrasto glavo so zrli in v dekličine velike oči, vse drugo je šlo mimo njih. In vendar je le v pesmi ležalo vse ono silno, veliko in lepo, čemur pravimo mladost.

V Marijino dušo je legla tiha žalost. Ni mogla razumeti teh ljudi, ki tavajo mimo življenja s pohlepnimi in nečistimi mislimi, ki skrunijo z razuzdanimi pogledi vse, kar je vzvišenega, in pojejo himne najpodlejšemu. Ni mogla razumeti, zakaj si nekateri namenoma pljujejo v lastno lice.

O, saj je vendar vse tako lepo, tako svetlo in vzvišeno! Saj bi moralo biti življenje slehernemu kot blagoslovljena molitev!

Polje je začelo rdeti. Škrlatna zlata luč je plula preko širne planote od daljnega zapada in se razblinila na vzhodnem nebu v mavrične odtenke. Začetek prihajajočega večera je veslal skozi ozračje.

Iz brezovja in stelnikov za Marijinim hrbtom je vonjalo po mladostnem zelenju in dihu prerojene zemlje in še po mnogem, mnogem. Za vse to ne more človek poiskati besed in izrazov.

Tiho se je razklenilo redko vejevje grmičevja. Nesigurno je drsel korak po neizhojeni trati in omahovaje tonil naprej. Bila je Ida. – Težka bolest je ležala v črnih očeh in nenavadne rože njenih lic so dale misliti.

Za hip je obstala, ko je zagledala Marijo pred seboj, toda morala je govoriti z njo! Nekaj silnega jo je vrglo naprej, da je skoro padla pred deklico.

Marija je začudeno dvignila glavo in njene sinje oči se niso umaknile črnemu ognju, ki je plamtel iz Idinih. Črnolaska ni mogla prenesti tega jasnega pogleda. Povesila je oči. Čez čas je rekla tiho:

»Marija, oprosti! Poiskala sem te, ker moram govoriti s teboj. – Zakaj si mi ga ukradla?«

Marija ni mogla takoj razumeti.

»Jaz? – Jaz nisem ničesar ukradla. Kaj hočeš od mene?«

Ida se je potopila v svojo bolečino:

»O, vem, vem, da je ljubil tebe in te še ljubi! Še takrat je mislil nate, ko je poljubljal mene in me imel v svoji oblasti! Slutila sem vse to, a nisem imela toliko moči, da bi ga bila pahnila od svojih ustnic. Preveč sem ga ljubila, razumeš, preveč, da bi mu bila odrekla, kar je najbolj želel.«

Utihnila je za hip. Bolest je bila prevelika; ni mogla govoriti.

»In ker nisem pahnila jaz njega, je pahnil on mene. Toda prepozno je storil on to!«

Skrčila je pesti in sunkovito zaihtela.

Marija je prebledela. Strmela je in ni našla besede. – Kaj naj vse to pomeni?

Po izbruhu prvih solz jo je Ida vprašala vroče:

»Ali ga ljubiš, Marija?«

»Jaz ljubim? – Da, ljubim ga.«

Zakaj to vprašanje? Saj vendar vsak ve, da ga ljubim!

Umolknili sta vsaka v svoji bridki misli, dve duši, dve pesmi: Prva silna v svoji lepoti, druga silna v bolečini trpkega kesanja.

»O, ko bi ne bilo teh večerov!« je vzdihnila Ida. »Ko bi ne bilo te čudežne luči in mamljivih zarij! Vse to je pomagalo ubijati mene. Pomagalo je ustvarjati greh, ki od takrat leži v meni kot prekletstvo.«

Pa kaj misli vse to zdaj? Le bolečina je dvakrat ostrejša ob spominih.

Čez čas je v svet molk prihajajočega večera nekaj kriknilo ... Bila je bridka izpoved do smrti ranjene duše, ki je bila poteptana v blato in zavržena ...

»Marija, Janko ne sme ljubiti tebe! On mora ljubiti mene in še nerojenega otroka! ...«

Ta krik ni bil krik proseče bolesti; bil je bolna zapoved obupane ...

Usoda je z neizprosno silo vršila svoj posel. V večnost, v katero so pogreznjena vsa naša življenja kot en sam kratek hip, je rastel molk, težak in utrudljiv do smrti, molk, ki do blaznosti utrudi dušo, da je po vsem tem kakor kamen.

Marija ni kriknila in jasnost njenih misli je bila čudovita. Ni bilo solze v njenem očesu, da bi vsaj nekoliko ublažila bolečino, silno in neizmerno.

Na zapadu se je nebo bočilo v tisočerih barvah. V njihovi luči so žarele Idine izmučene oči, se potapljale v Marijinih in prosile:

»Pozabi ga, radi mene, radi otroka!«

Marija se je krivila pod težo njene izpovedi, pa je pozabljala nase radi trpljenja sosestre.

»Pozabim ga, Ida, radi tebe in njega, da se izbriše vajin veliki greh! In radi nedolžnega otroka, da bo lažje tudi njemu. – Deklica, zakaj je moralo vse to priti? ...«

V Idi je vztrepetalo mlado življenje. Čutila je njegov dih in se nasmehnila v tihi sreči matere. Sklonila se je, da bi poljubila Marijino roko.

»Pusti,« je rekla ta. »Pojdi in bodi srečna z njim!«

Daleč preko obzorij je tonila božja perot in nad polji se je sredi zarje smehljalo obličje Njegovo ...

V mučeniški sij mlade duše se je tiho vlivala molitev večernega zvona, ki je spomnil Marijo na Mater žrtev in bolečin. Spomin na njo, ki je stala pod križem, je zazibal trpečo mladenko v prošnjo: Brezmadežna, naj bom žrtev, da z njo osrečim druge.

V dolgih žarečih objemih je božalo sonce vrhove Kamniških planin. Nebo nad njimi je bilo globoko in toplo kot ljubeča dlan. Nerazumljivo hrepenenje je rodila njena sinjina.

V morju jutranje megle se je kopala Šmarna gora. Pod njo je sanjalo desetero in stotero vriskajočih vasi. Snežnobele ceste so veslale sredi njih v daljavo.

Mimo oken, prepolnih rdečih rož vodijo te bele ceste; mimo cvetja v senožeti in skozi temne loge smrekovja. Kdor je enkrat stopil po teh cestah, jih je potem morda stokrat prehodil sredi sanj. Tako lepe so, kot dekle v prazničnem krilu in bujne kot njena mladost.

Miran je pri odprtem oknu čital pismo.

»Nekoč si me prosil odpuščanja, danes prosim jaz tebe. Odpusti! Svet je hinavski. Ljudje s krinkami lovijo nepokvarjene duše. Danes vem vse in sem žalostna nad tem prokletstvom. Ničesar ne zahtevam, samo malo prošnjo imam: odpusti mi in ne obsojaj me!«

»Dekle, odpustil bi ti, pa nimam kaj. Davno sem ti že vse odpustil.«

Nepremično je zrl bel list in preko njega v daljna obzorja. Spomnil se je Tineta in živo čutil resnico njegovih besed: Prava zvesta ljubezen zmaguje vedno!

Marija se je vrnila domov. Nihče je ni vprašal zakaj, njene oči so jim povedale vse. Pod brajdo je sedela in negovala rože od jutra do večera. Sosedove otroke je poljubljala na razgreta ličeca in se tiho smejala ...

V belokranjskih poljih cveto rože, bele rože. Polno je trnja krog njih in če stegneš roko, da bi utrgal, vidiš skrivnost: daleč preko obzorja tone božja perot in nad polji se sredi škrlatnih zarij smehlja obličje Njegovo ...