Ko mati blagoslavlja
| Ko mati blagoslavlja ... Irena Kirm |
| |||||||||||||
Človeška duša kaj rada živi v spominih. Kolikokrat prehodimo našo prošlost, tu in tam malce postojimo, prisluhnemo nekdanjim pogovorom, besedam, zazremo se v obraze; drugače pojmujemo pesem v očeh in še jok in vzdihe ... Ustavimo se nekje prav vsi: Zakaj nisem bil dober; zakaj nisem dejansko ljubil, zakaj, le zakaj ... ?
Podobna misel zagrinja tudi te moje trenutke; na dan sili beseda, ki ji ne smem do dna! Zakaj ... ?
Trikrat sem videla mater blagoslavljati.
Mati devetih otrok je v mali pekarni stregla odjemalcem. Kar zaslišim tam iz ozadja, sprva komaj slišno:
»Mamica, pridi me pokrižat!«
To se je ponavljalo, dokler niso tri otroške glavice druga za drugo pokukale v trgovino.
»Mamica, ali smem kifeljček,« zaprosi Vida, medtem ko zobki že trgajo mlečni kruhek.
»Mama, najprej mene pokrižaj« — z nizkim altom zabrunda najmlajša Milka.
»Takoj, otroci, takoj,« zakliče med nestrpne glasove zaposlena mati in devlje v jerbašček še tople štruce.
Zdaj pa spregovori najstarejša Mira: mrko gleda v mater, glas je ukazujoč in rezek.
»Mama, daj mi poljubček, če hočeš; veš jaz kar grem, že pol ure me čaka sosedov Franci!«
O ta Mira, dvanajstletna, moreča skrb krščanske matere. »Torej poljubček!« Križ ni več važen kot pri malih dveh pač pa poljubček! Žalostna ugotovi uboga materina duša.
»Mira, pridna bodi!« je poltiho dodala mati, ko je opravljala svečeniško službo in poljubila cvetoči obraz doraščajoče hčerke.
— O Bog, kaj bo s tem otrokom?
Odšle so tisto jutro kot pomladni cvetovi, rdečih lic in belih src, močne po ljubezni materini.
Zvedela sem čez par let, da jim je mati umrla. Njena smrt je odprla deklicam pot; odšle so, ne več rdečih lic in belih src ... Zakaj, le zakaj si nehalo utripati srce materino; kje je dolgoletni blagoslov ... ?
— — —
Napočilo je zadnje jutro ko sem odhajala. Mati je vstala zelo zgodaj, morda to poslednjo noč še legla ni in je molila zame. Odprla sem oči in zrem v njen obraz, ki se je sklanjal nad menoj, da sem čutila njen dih; jokala je, prosila naj ostanem.
»Otrok dragi, zakaj greš tako daleč ... proč od mene,« — jok je udušil stavek — »nisem mislila, da bo to zares prišlo.« Njena solza je zamrzela po mojem licu.
To jutro sem še hitela v cerkev, da prejmem iz tistega ciborija ki je preživljal mojo mladost, za na dolgo življenjsko pot še novih moči in tolažbe.
Tema je še objemala rodno mesto, da sem neopaženo stala in se poslavljala od cipres pri pokopališču, od žuboreče reke, ki teče skozi mesto, tudi bezgovih gajev nisem pozabila; kamor sem se zatekala v mirnih urah, katerim je jesen že zredčila košato rast.
V kapelico sv. Antona je nekdo postavil veliko debelo svečo, ki je gorela za mojo pot v tujino. Bila je to mrtvaška sveča brezskrbnih let.
Tabernakelj in obhajil na miza sta me že čakala — confiteor — in že počiva Gospod sredi tisoč misli negotove bodočnosti. Vendar sem bila vsa srečna!
Prišlo je slovo od doma. Kako sem se tega bala! Mama me je poklicala v spalnico, kjer sva bili sami — in takrat se je raznežila moja ljuba mati, kot še nikoli. Ah slovo — slovo za večno! Zakaj se spoznamo ... ? Zato, da se ločimo!
Mati je vzela blagoslovljeno vodo, me z njo prekrižala in poljubila. Eno samo bolest si je prihranila.
Neizprosno žalost maternega srca je prekinil očetov klic, da stoji avto in čaka.
Kdor je doživel slovo od najdražjih, le-ta ve in čuti, da dolgo ž njim ne bo vse v redu. Materin blagoslov sem vzela s seboj, v trdo, tuje življenje, v mrzle ulice, katerih ni posvetila stopinja moje matere.
In danes? Nobene bridkosti bi ne poznala več, da bi mogla le enkrat še poljubiti svojo mater.
V tretje sem videla mater, ki je blagoslavljala!
Brzi vlak, ki je privozil iz Italije, je počasi obstal na tretjem tiru. Kot cvetoč travnik je izgledal kolodvor, ko se je pisano potništvo vsipalo iz vlaka, drugo pa vstopalo.
Ob kupu kovčekov so stali trije: mati in dva odlična gospoda, kar sem sklepala, da je to družina. Mnogo so si imeli povedati. — Zdaj pa stopi pred mojo dušo nebeško lep prizor; ko se mati vzpenja na prste in prekriža vsakega svojega otroka, h koncu še poljub na čelo.
Dobila sem vtis katoliške inteligentke, ki je vzgojila s svojo vero, sebi in narodu odličnjake, na katere lahko gleda s ponosom, kateri so ji v tolažbo.
Mati se je sključena vrnila na peron, sinova pa sta odšla močna in bogata z materinim blagoslovom okrepčana, daleč tja čez morje, kamor jih kliče dolžnost.
— — —
Mati! Naj bo tvoj otrok ob prvem koraku ali potem v vsem cvetu mladosti ali še z belo nitko v laseh; daruj mu vsakikrat na pot najvišje, kar zmoreš: vero v Boga! S tem si mu dala mehki trenutek, kamor bo v tujini rad položil svojo trudno glavo ... !