Ko je zemlja še rasla
| Ko je zemlja še rasla Marko Kravos |
| |||||||
ZGODOVINA JEŽEV[uredi]
To se je zgodilo nekoč v zgodovini, davno takrat, ko sta bila pes in mačka še srečno poročena in so se vrtnice sprehajale lahkih nog naokrog! Živeli so na robu gozda. Kdo? Štirje ježki, pravzaprav trije bratje in ena sestra. Zelo vesele narave so bili. Kotrljali so se po bregu brez vsakega strahu, da bi se potolkli. Njihove bodice so namreč štrlele vsenaokrog. Včasih so nanje nabodli hruško ali češpljo ter se potem z njo v brlogu imenitno gostili. Včasih so se lotili kake domišljave lisice ter jo toliko časa izzivali in se ji nastavljali, da jim je hotela primazati klofuto in se je pri tem samo vsa opikala. Ho, ho, ho, so se ji smejali. Ko je nastopila noč, so odkoračili do z listjem postlanega gnezda, da bi prespali. Auuua! se je oglasila sestrica. Aj, aj, aj, je javkal en jež. Oj, oj, ojojoj, je stokal drugi jež Iiiiiiih ih, se je cmihal tretji brat. Drug drugega so namreč bodli s svojimi dolgimi trni. Kakor hitro se je kdo premaknil, že je zbodel koga in ko je ta od bolečine odskočil, je še bolj zbodel tretjega in ta tretji naprej... Kobalili so se, javkali, potem celo jezno pihali in renčali, in seveda nič spali. To je bilo še dosti hujše, kakor če te poleti pikajo komarji. Drugo jutro so bili vsi popikani. Drug drugega so zmerjali in dolžili, pa ni nič pomagalo. Še pretepal bi se najstarejši, tisti, ki je ponoči klical-oj, oj, ojojoj, ker mu je sestra zrekla: Krtača zabita! Pa kako se hočeš pretepati, če si okrog in okrog poraščen z bucikami in tvoj nasprotnik prav tako! Nič ni trajalo njihovo nekdanje veselje. Tako so sklenili in storili, da se bo vsak osamosvojil. Sestrica je zlezla na drevo, slučajno je bil to kostanj; če bi bila figa, bi bilo zelo narobe. Do današnjih dni je dobila še nešteto sestric ježic.
SMEŠEN JE, KDOR VSE VERJAME[uredi]
Muc Hudolin je bil zelo častihlepen in se je zelo rad postavljal. Že ime, ki si ga je sam izbral, naj bi vsem dalo vedeti, da se z njim ni šaliti. Še kokoši so se mu raje umaknile s poti, ko je s štrlečim repom opravil svoj jutranji obhod. Včasih se je kljub temu, da je bil ustvarjen za najgrozovitejša dejanja, spravil na kako miško ali ptička. Ta dan je dobil v kremplje miško Mišo in preden bi jo usmrtil, se je hotel še pozabavati z njo na račun svoje spretnosti in premoči. Miška Miša pa ni bila kar tako. Vrgla se je na hrbet in spogledljivo vzdihnila: »Kako junaški maček si ti! Morda pa nisi niti maček, ampak mlad tiger. Po brkih se pozna in po piki na repu, da si ustvarjen za velika dejanja. Ah, prav gotovo si iz rodu tigrov...« Tudi muc Hudolin je že slišal, da so si mačke s tigri v sorodu, pravzaprav da so tigri iz rodu mačk. Pa verjetno bo res tudi narobe, si je mislil in odgovoril miški: »No, ja, bo že držalo, če rečeš ti, čeprav nisem nič rumen in tudi črnih prog nimam.« »To pa ja ni tako važno, videz še ne naredi človeka. Morda pa je med trgi v Indiji letos drugačna moda.« »Saj tudi jaz čutim, da sem nekaj več, pa ne vem, če to opazijo tudi drugi.« »Jaz sem takoj videla, da si krvolok plemenite krvi,« se mu je prilizovala Miša. »Za druge pa si moraš dati okoli pasu napis tiger Hudolin. Kako bi še drugi ne verjeli, če je pa napisano!« Miška Miša bi lahko postala predsednik republike, tako je bila pametna, prepričljiva in očarljiva. Ampak ne pozabimo: njej je tu šlo za življenje! »Zdaj pa te bom hvaležno in na plemenit način pohrustal,« je slovesno razglasil Hudolin in že razprl svoje nabrušeno zobovje. »Stoj, ali si nor?! Kdo pa bo verjel napisu, če me poješ? Tigri ne jejo miši, tigri požrejo najmanj antilopo.« »Oh, oprosti, saj imaš prav. Premalo sem navajen razmišljati kot tiger, ko pa sem do zdaj živel na tem podeželju,« je rekel Hudolin in se z junaškim korakom odpravil v veliki svet, da bi ga tam priznali. Hodi in hodi in ni, da bi naletel na veliko pozornosti, spoštovanja ali groze. Samo neki Tine se je na poti v šolo ustavil ob njem, ga pobožal in potem, ko je videl strašni napis okrog njegovega pasu, kar zdirjal proč. »Ha,« si je mislil Hudolin, »že učinkuje.« Tine se pa v šoli ni kdo ve kako odrezal, ko je na vprašanje, kakšen je tiger, odgovarjal: »Jaz vem, jaz vem! Danes na poti v šolo sem ga videl. Zelo je podoben navadnemu mucu, morda je malo manjši. Ampak zelo grdo gleda!« Sošolci so se smejali in v odmoru mu je nekdo na hrbet pritrdil napis: Tine je kokoš. Kdo ve zakaj! Morda ker tudi ljudje kot kokoši hodijo po dveh?
VETER IN VEVERICA[uredi]
Bilo je na večer in veter je kakor običajno hitel še k zadnjim opravkom tistega dne: obrisal je prah na zvoniku, prignal val do varne obale, počesal travo, da bo tako čedna lahko šla na koncert čričkov. Potem je še zašepetal pravljico za lahko noč trem muckom, ker tisti čas njihova babica luna ni imela časa za to. Že je bil veter vesel, da je tudi ta dan imenitno opravil svojo službo in da lahko gre spat med sveže bele gore, ko zasliši vik in krik. »Tristo zelenih kokoši! Kdo mi mrši moj rep? Ravnokar sem si ga počesala v konjski rep. Takega čopa ni imel še nihče na svetu, nobena veverica, mislim!« »Veter sem, kaj ne čutiš?« »Čutim... Čutim in vidim, da si mi razkuštral mojo pričesko! Pa kaj si ti, ki si neviden, tudi slep?!« »Oprosti, res mi je žal...« »Nič žal! In če pride zdaj kak fotograf ter me tako neurejeno slika in potem sliko objavijo v najbolj razširjeni reviji na svetu, v Bukovem listu?! Ali sploh paziš, kod hodiš?! Imaš oči na repu?!« Tako se je veverica zaganjala v veter in ga zmerjala. Pa je ta samo dobro delo napravil: veverici se prilega konjski rep kakor svinji sedlo. Ampak babnici veverici jezik še ni dal miru. »Imaš sploh rep, ti bledolični vetrnjak? Te je sploh kaj v hlačah? Saj te ni niti kaj prijeti, pa mi delaš tako škodo!!!« Klicajev v veveričinem zmerjanju je bilo toliko kolikor na ježu bodic. Veter se je od krivičnega zmerjanja užalil in se, čeprav je bil blage narave, tudi ujezil. »Na, pa ti pokažem, če me je kaj v hlačah in kakšen je moj rep,« je kratko rekel in na vso moč zamajal borovec, v katerem se je repenčila veverica. »To je zdaj moj rep!« Drevo je šumelo in premetavalo veverico, da se ji je kar kmalu dlaka polegla in je postala krotka krotka. Tako je veverica zvedela, da je treba imeti obzir tudi do nevidnih stvari, ki so dobre in prijazne. ... Dokler jih ne razjezimo!
KOZJA PAMET[uredi]
Tudi praprot v gozdu je imela nekoč, široke, gladke liste kakor palme v Afriki. Z njimi se je pahljala, ko je bilo vroče, lovila roso, da so potem njene korenine pile, ali pa je s temi listi kratko malo kazala jezik kozam, ki so se tam okrog pasle. Pa so se koze zmislile, da pošljejo v mlekarno ostro pismo, v katerem bi zahtevale, naj tudi njihovo mleko drago prodajajo, ne samo kravje. Tudi one bi rade veliko zaslužile in potem šle kdaj na počitnice na morje. Saj si to danes privošči že vsaka krava. Za papir so si vzele širokolistno praprot, za pisanje pa kar trnje z grmovja, tako da bo protest dovolj oster. Ali pa so to počele samo zato, ker niso vedele, kaj vse je treba imeti za pisanje. Pač niso bile šolane. Pišejo in pišejo svoj proglas, zeleni list pa se kar cefra in trga, da je na koncu že ves zluknjan in zguban in nobeni stvari podoben. In kaj je iz vsega tega nastalo? Do mlekarn kozje pismo ni nikoli prišlo in zato še ne prodajajo kozjega mleka. Praprot je od tistega kozjega kracanja dobila kodraste in čipkaste liste. Včasih v gozdu tudi male srnjačke oblečejo v pražnje in takrat jim dajo okrog vratu ovratnik iz praprotnih čipk. Koze pa so po tistem nesrečnem poskusu s pismom le začele hoditi v šolo. Zdaj že znajo pisati s pravim pisalom na pravi papir. Le ko je treba postaviti vejico, je križ: vsako takoj sproti požrejo!
KO GRE PESEK NA POT[uredi]
Pesek na morski obali se je odločil, da ne bo več živel tam na tleh, v prahu, kjer vsi hodijo po njem. Tudi mu ni bilo všeč, da se mora dan in noč umivati z valovi. Najmanj pa mu je bilo všeč, da nima nog in mora zato samo ležati. Zato je zbral svoje koščice in se sestavil v fantiča: noga na levi, noga na desni. Roka na desni, roka na levi. Hrbet zadaj, popek spredaj. Glava zgoraj, ritka spodaj. Vse kakor je treba. Še slamnate lase si je dal na glavo, in potem hajd, na potep! Najprej si je privoščil sladoled: ham, ham. Potem je stopil na avtobus, da se odpelje v mesto. Veliko ljudi je bilo in neka debelušna gospa mu je stopila na nogo. »Oprostite, gospa, na moji nogi stojite.« »Samo v napoto ste, vi mulci. Zakaj pa nisi v šoli?« »Spoštovana gospa, še vedno mi stojite na nogi,« je bil Peščenko potrpežljiv. »vsakdo ima pravico do svojih poti, in če nisem v šoli, je to zato, ker imam opravke v parku, na otroškem igrišču.« Nesramni gospe, ki se je medtem le prestopila, je Peščenko spustil en svoj kamenček v čevelj, da se bo: au-au-aua, spomnila na oliko tudi do malih ljudi. Potem je skočil z avtobusa in odkorakal do peskovnika v parku. In tam se veselo igra z otroki, ki delajo z njim torte, tunele, gradove, živali, hribe in doline, ceste in potoke. V zrnih peska je neskončno oblik, kakor je neskončno morje ob peščeni obali. Vse te oblike iz peska uči delati Peščenko mestne otroke. To je njegova služba, in nanjo je silno ponosen.
VODA IN SMRT[uredi]
Vsi vemo, da je voda dobra in mehkega značaja. Taka je bila tudi takrat, ko je bila še v trdem stanju, kakor sladkor ali sol, le da je bila v tankih prozornih ploščicah. Tam, kjer so zdaj jezera ali morja, je bila zložena v mogočne steklene gradove. Vsakdo se je pri teh bajnih gradovih lahko okrepčal in osvežil in je še s sabo kar v žepu lahko odnesel, kolikor mu je srce poželelo. Vse lepo in prav, dokler ni prišla smrt, da bi pokončala tudi vodo in njene gradove. »Če drobim v prah kamnite gore, mora priti vrsta tudi zate,« ji je požugala in že začela brusiti bleščečo strelo, s katero se je namenila razrušiti kraljestvo vode. Vse živo se boji smrti in tudi voda je bila vsa prestrašena. Kako ubežati smrti, ko pa še nog ni imela? Srce se ji je kar stopilo od straha in kmalu je bila vsa mehka in tekoča. V potokih in rekah je začela bežati bežati. Pa tudi v jezerih in morjih je ves čas ostala nemirna, vzvalovana. Do današnjih dni se nenehno trese od strahu, čeprav je tako gibčna, da ji smrt prav nič ne more. Porazgubi ali odmakne se, razprši se m meglo ali dež. Včasih tudi podivja od groze in besa, posebno ko vidi bliskanje v neurju. Žal ji je pač, da ni tako trdna in mogočno lepa kakor nekoč. Ampak smrt se tudi ne da kar tako. Pozimi, ko ima največjo moč, ali v nevihtnih oblakih, stisne vodo v svojih čeljustih. Drobi jo v točo, krha in lomi odrevenelo vodno bitje v ivje in led. S svojo zmrzlo sapo skuša zastrupiti dobro srce vode. In voda se še takrat, če le more, spremeni v mehke snežinke in beži z vetrom. Beži beži. Kakor pride smrt, tako pride tudi življenje. In ko se posmeje sonce na pomlad, je voda spet vesela in dobra. Žubori, poje in se posmehuje smrti.
OGNJENI PTIČ IN MODRA KAČA[uredi]
Bilo je nekoč, ko je po deželi letal ptič ognjenec. Krila so mu bila iz plamenov, rep je bil iz dolge perjanice dima, kljun in glava iz žarečega oglja. Ko se je oglasil, je zagrmelo, ko je uprl oči v kaj, so švignili bliski. V prah in pepel se je spremenilo, po čemer je s kljunom udaril ali s kremplji zgrabil. Njegovo kraljestvo je bilo na vse strani tako veliko, da ga je ognjenec s svojimi krili komaj premeril od jutra do večera. Vse vode so od njegove sape izpuhtele, vsi gozdovi in vse trate so od njegovih sčrneli. Pa vendar so bile meje njegovi ognjeni oblasti. Okrog in okrog je njegovo deželo obdajala mogočna kača. Koža se ji je sinje lesketala, njeni zobje so bili kakor cerkveni stebri in gledala je z ozkimi, uspavajočimi očmi. Bilo ji je kar lepo in prav, ko se je tako grela ob razvnetih goličavah ognjene dežele, napol v temi, napol ožarjena od divjega ognjenca. Tudi ognjencu je bilo tako prav: brezkončni, gladki in hladni pas okrog njegovega kraljestva mu je nudil počitek in varoval deželo pred večnim mrazom in temo. Vendar pa kačji kolobar okrog ognjene dežele ni bil popolnoma sklenjen. Med glavo in repom modre kače je bil še ozek prehod. Na tem prostoru je prebival fant. Ime mu je bilo Gregor, čeprav je skakal tako gor kakor dol. Nič posebnega ni bil. In vendar, bil je pravi fant od fare. Ničesar se ni bal, čeprav se na svetu nič ni moglo meriti z bliski iz ognjenčevih oči in uspavajočim čarom kačjega pogleda. Imel pa je piščal. Iz zadnje jesenove šibe na ožgani poljani si jo je napravil. Med grmenjem ognjenega ptiča in sikanjem kače se je oglašal zvok piščali in človeškega glasu.
Ti - titiri. Tite - tiriti. od glasu se vse spremeni. Prek sveta se piščal glasi, Trikrat tri, kar živi, brni. v malem je veliko moči, Ti – titiri. Tite – tiriti.
Kača in ognjenec sta očarana poslušala. Saj sploh nista bila hudobna, le malo preveč velika in sama sebi v napoto sta si bila. Morda pa je bila zemlja zanju takrat še premajhna, ker je, davno davno takrat, šele rasla. Kdo ve. Kakorkoli. Piščalka in pesmica sta postavili vse na pravo mesto:
Prek sveta se piščal glasi... od glasu se vse spremeni. Ti – titiri. Tite – tiriti.
Ognjeni ptič se je spustil s svojih visočin ter postajal krotek in prijazen. Kača se je začela prijazno vijugati, vse bolj je postajala prikupna in majhna. Gregor pa je piskal in pel, neutrudno. So minila leta in dnevi, ali morda celi vekovi? Kdo ve. Na bregu bistrega potoka je fant od fare. Kuri si ogenj, da gredo plameni, iskre in bel dim visoko k nebu. Piska si in vmes poje tisti svoj skrivnostni: Ti – titiri. Ti – tiriti. Zdaj iz ognja spet vzleta ognjeni ptič, velik in strašen. V tekoči vodi potoka se prebudi modra kača s pogledom, ki uspava. Glas piščali gre gor in gre dol, čeprav je fantu, ki vanjo piha, ime samo Gregor. Je pa zato fant od fare, ki mu nikdar ne zmanjka sape.
KAJ JE VIDELA MUŠICA[uredi]
V daljni deželi, v mušjem carstvu je bilo to. Davno davno, morda predvčerajšnjim. Kar so nam ljudem minute, so namreč muham leta, stoletja. Slonom pa tečejo leta kakor kratke ure, za minute in muhe se oni še zmenijo ne. V tem mušjem cesarstvu torej je jezero sivozelene barve. Včasih je tudi bolj modro zaradi jasnega neba nad sabo, včasih bolj rjavo, od listja in zahajajočega sonca. Voda v njem je bistra, gladina pa se blešči od lesketavih rib in mavričnih biserov, ki jih je v jezeru vse polno. Sredi jezera je še temen, skrivnosten tolmun, v njem je največji zaklad. Ne morda skrinja zlata in dragih kamnov, ampak lepa, v belo meglico oblečena vila. Čeprav živi v globokih sobanah sredi vode, ni ne mrzla ne mokra. Lasje in polt so ji topli kakor labodji puh in dišijo kakor narcise na livadi. Ob večerih priplava na površje in če je še mesec, si upa prav na belo obrežje. Tam si zapoje, zapleše in čara svet. Vse kar je do tedaj hitelo naokrog in delalo hrup: ovčke, otroci, ptice, kokoši, trobente in avti, letala in žoge, vse te stvari uspava ter jim zapre oči. In ko zaspijo ti, se prebudijo tihe stvari, pomanejo si svoja stotera očesa, se pozibavajo ob milem petju, vznemirjeno mrmrajo. S trave cinkne rosa, kamenju se bleščijo oči, drevesa se pretegujejo in vzdihujejo, kresnice utripajo, z neba pa se usipajo dišave. To golo vilo, njen ples in vse čudežno pojoče nočne stvari je nekoč videl neki deček. Tega ne bi smel, on bi moral takrat spati, kakor vse hrupne dnevne stvari. Prevzet od vonjev, blagih svetil in srebrnih spevov je stekel do vile, da bi se je dotaknil, da bi rajal z njo. Prijel jo je za bakrene lase in v trenutki ga je obšla neznanska sladkost, sreča. Pa tudi že kazen. Spremenil se je v škrata Urha. Tako, za kake tri žabe ga je bilo v višino. Zrasla mu je brada do kolen in čez, na glavi pa je nosil čepico s kraguljčkom. Tako ni mogel več presenetiti vile, ko je imela svoje mesečinsko rajanje.
En brat, tisti, ki se je hotel pretepati, se je ves razburjen vrgel v morje. Tako so nastali morski ježki, za katere še danes velja, da jih ni dobro srečati, še manj pa se z njimi bosti. Najmlajši, saj veste, tisti, ki je imel najtanjši glas, iiiiih!, je šel lepo k brivcu, da ga je ostrigel. Ne na ježka, ampak na krtačko. Pri brivcu si je izbral tudi človeško ime Jurij in se začel nositi kot pravi fant. Nihče niti ne opazi, da je bil kdaj kaj drugega kakor šolar, razen takrat, ko se z boso nogo brcne v kamen in malo pocvili:Iiiiih! Tako se je to zgodilo nekoč v zgodovini. Ej, stric, saj so bili trije ježki in ena sestrica. Kje pa je še en jež?! Ja, eden pa je ostal v gozdu, ne! Ima še zmerom okrog in okrog života nasajene igle, ampak mu še na misel ne pride, da bi se lotil kake pametne človeške obrti, na primer krojaštva. Je že raje jež, ki draži lisice in se sladka s hruškami!