Ko je jesen prihajala

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko je jesen prihajala
France Kotnik
Izdano: Slovenec 44/93 (22. 4. 1916), 1–2.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko je jesen prihajala v deželo, smo stopili po dolgem, dolgem času zopet na domačo zemljo. Temna noč jo je pokrivala, bolj temna kot prihodnost, ki je ležala pred nami. Vihar je bučal nad hišami, spečimi v mirnem spanju, kostanji ob progi so ječali, kakor bi se jokali, da jim jemlje jesen zadnje spomine življenja.

Tako nekako mora biti po naših kmetskih domovih. Žalost in bolest je hodila že leto dni po njih in črtala globoke črte v razorane obraze. Leto dni so ječali kmetski domovi pod viharjem, ki je butal z neugnano silo vanje, ječali in jokali, kakor kostanj ob progi, raz katerega je trgala jesen list za listom.

V naših srcih pa je bilo tisto noč tako jasno in toplo. Leto dni so hrepenela v globoki ljubezni v daljavo, kolebala med upom, strahom in nobeno si ni upalo izgovoriti onega dne. Vsak pa je blagoslavljal one, ki jim bo usojeno stopiti na domača tla. In tisto noč smo stali na ljubljanskem kolodvoru. Vse pusto in prazno je bilo in žive duše ni bilo videti naokrog. Le ena mati je čutila sinovo bližino in hrepenenje po njem jo je prignalo na kolodvor.

»Ali je naš Francelj že tukaj?« se je oglasil ljubeznjiv glas in iz teme se je prikazalo prijazno materino lice.

»Mati, ne bo ga še, pride šele podnevi. Pojdite domov in se naspite,« smo ji odgovorili.

»Ah, koliko noči mora on prečuti v strelskih jarkih. Zakaj ne bi tudi jaz prečula ene noči?« je odgovorila. In besede ji je narekovala bojazen, da ne bi morda izgrešila sina, ki se je bližal domovini. Pričakala ga je in ga videla, pa takrat zadnjikrat. Uboga mati! Kako ji mora biti hudo po tebi, dragi nadporočnik Korent.

Koliko src bi bilo rado tisto noč priromalo na ljubljanski kolodvor. Pa ker jih ni bilo, so naša srca poromala širom dežele. Naše vasi so oživele sredi noči, ljubezen je zaplavala nad njimi, potrkala na okna in se pogovarjala z domačo hišo. Vsem je bilo tako toplo in jasno pri srcu. Tiha pesem se je glasila v njem in odmevala je v tisoč odmevih. Zavriskalo bi, kakor doma ob svatovščini, ko pripeljejo nevesto v vas. Tajne vezi so vstajale v njem, postajale vedno trdnejše in ga vezale s silno močjo na to zemljo in z ljudmi, ki bivajo na njej. Kdo bi je mogel odtrgati od nje? Kdo poteptati? Gigantsko silo so pili na njenih prsih in ji vračali prav tako ljubezen s kakršno jih je dojila.

Vlak se je pomikal dalje proti zahodu. Votlo je grmelo onstran, vedno glasneje in glasneje, kakor klic na pomoč. Oko se ni porosilo pri slovesu, srce je le znova začutilo silne vezi in dobilo tolažbe v zavesti, da pot proti zahodu ne gre daleč. In kmalu smo bili na mestu. Vrh s Sv. Mihaela se je kadil v gostem dimu, Podgora je v potoku pila kri branilcev in napadalcev. Tja so uhajale naše oči in vsakemu je notranje čustvo reklo:»Danes že ali jutri boš stal tam ali tam...«.

Nocoj smo še namerili korake proti Š., kajti vedeli smo: »Na Sv. Mihaelu in na Podgori še ni dovolj hudo, postati mora še hujše.« In tedaj pridemo. In tisti dan je bilo zopet tako toplo in jasno v naših srcih. Misli so zarajale in se našle domače med domačimi.

»Ali ste vendar prišli, naši ljubi Slovenci,« je ponavljala ljubezniva gospa, dirjala po Č. in se venomer marljivo vrtela po kuhinji.

»Saj so bili oni tudi dobri, ki so odšli, pa razumeli se nismo nič. Oh, ta Italijan, koliko hudega nam je naredil.«

»Kaj bi le, saj ga ne bo sem,« jo je tolažil pošteni dobri gospodar. »Mi smo že mislili oditi v začetku. Moj gospodar je pa rekel, da se ne umakne za nobeno ceno. Celo če bi se tukaj bila bitka, bi se samo kam skril.«

Vsi smo pohvalili njegovo ljubezen do doma.

»Kam bi hodil sedemdesetleten umirat. Naj mi da domača zemlja grob,« je odgovoril.

»Kaj ni tako?« se je obrnil k osemdesetletnemu k starčku, ki je sključen sedel na ognjišču in nemo zrl v plapolajoči se ogenj.

Sin edinec mu je padel tam nekje na galiških poljanah. Sam je sedaj pregnan z domače zemlje. Gnal je tiste dni vole na okrajno glavarstvo. Ko se je vračal, mu je tujec že zasedel rojstno zemljo. Tukaj, pri dobrih ljudeh je dobil streho in hrano, srce pa mu sanja o domu in domačih, ki so bogve kje. Tudi on ni hotel za drugimi v tujino, bližina doma mu še drži pokonci velo telo.

»Kaj bi premišljali, očka,« se je oglasila domača hči, gospa Angela.

»Meni so tudi razbili hišo, pa jo zopet pozidamo in se povrnemo na svoj dom. Poglejte, koliko korajžnih fantov je prišlo.«

Veža in kuhinja sta spet postali veseli in življenja polni.

»Oh, gospodje, kar po domače, na ognjišče okoli ognja se posedite. Kako smo veseli, da ste prišli. Gospodar, postrezi jim, postrezi.

Na kraškem ognjišču smo posedli okoli ognja. Dvanajst nas je bilo. Mogočno je plapolal ogenj, objemal s krvavimi zublji kotel, ki je visel nad njim, in s svetlobo švigal po napol temni veži ter tako prijetno gorko grel nas vse, ki smo sedeli okoli njega. Na ražnju se je pekel kostanj,kozarci, polni lanskega mošta, so krožili iz roke v roko. Veselje je zavladalo v srcih, zavalovilo po hiši in objelo vse, kakor vesela pesem, zapeta v mesečini sredi vasi. Zunaj je pa grmelo in treskalo. Bližina Podgore in Sv. Mihaela ni kalila veselja brezskrbnih src, ki so že stala na poti na goro Kalvarijo. »Tam v starodavnih časih je bilo,« se je oglasil vedno veseli Francelj.

V veseli pesmi so zatrepetala notranja čustva. Vedno veseli nadporočnik Francelj je začel ono o starodavnih časih, ko je še prav luštno bilo, ko v gostilno je zahajal in vince pil sladko. Drugi so mu pritegnili in glasila se je pesem za pesmijo tako lepo in tako toplo, da bi omamila um in srce celo sovražniku,če bi jo slišal.

Domači stric se je razmahnil od veselja, da je zašel med tako vesele fante, potisnil klobuk nazaj in v srcu mu je bilo, da bi šel kar z njimi na Podgoro.

»Gospod stotnik in gospod Francelj, ko pridete nazaj, pojdemo pa tukaj gori na goro na lov,« se je oglasil stari lovec in velel dvema lovcema pripraviti veselje. Živahno so se razgovarjali, kje so najboljša stojišča, ko stopi pred stotnika ordonanca s poveljem: »Alarm!«.

V par minutah je vse postalo pripravljeno za odhod.

Nadporočnik Francelj je nagovoril svojo kompanijo: »Fantje[1], pripravite se! Daj, gremo v to dolinico razjarjeno. Napravimo rojno črto, in ko se približa sovražnik, potem pa naskok! In to vsled tega, ker hoče Italijan v osmih dneh imeti Gorico. V slučaju, da sovražnik prodre bojno črto, se spustimo v boj za življenje in smrt. Pa brez strela! Samo na nož. Potem pa dobimo ali ne dobimo.«

Pa tisti večer še nismo šli. Drugi dan smo se mogli še vsi zbrati v župni cerkvi. Premišljal sem, kaj jim naj povem. Pokazal sem jim na Podgoro, Sv. Goro in na tabernakelj. In cerkev se je dvignila in romala k tabernaklju, popoldne pa proti Gorici.

V mraku smo se približali Gorici. Vojaki so posedli po cestnih jarkih in čakali trde noči.

»Vidite, tukaj, v tej bajti, smo se v prejšnjih časih mnogokrat prav dobro imeli,« je rekel stotnik. »Ne bo napačno, če tudi zdaj stopimo notri in se razgovorimo.«

Črna tema je legla na Gorico in Podgoro, tako črna, da si komaj ločil tovariša ob sebi. Z neba je začelo rahlo rositi, pripravljala se je huda nevihta. Kolona ob cesti se je dvignila in korakala dalje. Prvi bataljon v temi in nevihti naravnost na Podgoro, kjer ni bil še nihče od njih. Druga kompanija je šla naprej in se razvrstila k naskoku.

»Naša in sovražna artiljerija je tako močno streijala, kakor bi bil sodni dan. Takega grmenja topov in po zraku žugajočih šrapnelov in granat še svet ne pomni. Grmenje je preglasilo vse, tovariš ni tovariša razumel.« 

Gora se je tresla pod težo udarcev, ki so padali nanjo. V tem peklu se je dvigala rojna vrsta naprej. Že je prekoračila greben in se pripravila za naskok. V zraku zašumi in zaori, glasovi se strnejo v novo simfonijo, ki je za hip preglasila bučanje topov. Vrsta drvi dalje in iz ust buči prva pesem, ki se do zdaj še ni slišala na gori trpljenja: »Živijo, našadomovina!« 

Vrsta drvi dalje, omaguje, se zopet dviga, strašno gospodari. V zraku šumi in buči, kakor bi se odprl vulkan in bljuva lavo iz sebe. Vsi, ki so pod goro, ki so daleč od zadaj v zaledju se s strahom in trepetom ozirajo na Podgoro. Tukaj se pa vedno jasno oglaša pesem junakov: »Živijo, naša domovina!« 

Prišli so tudi drugi na vrsto.

»Plazili smo se po blatu in kamnu naprej. Jaz in neki korporal sva prišla do malega grička. Tam sva z golimi rokami izkopala luknjo, da sva vsaj glavo skrila pred šrapneli, ki so letali kot toča. Vedno dalje smo se morali pomikati. In zato sva zapustila najino kritje. Ko sva bila oddaljena kakih 5 do 6 korakov, je priletel šrapnel ravno v isti kraj, kjer sva ležala pred eno minuto. Če bi ostala še eno minuto, bi bila oba mrtva.«

»Godilo se je pa to na praznike mrtvih,praznike onih, ki so se ločili od nas. Tu obide človeka neko čustvo, da se mora spomniti na svoje drage, ki počivajo tam daleč v domovini, kjer je tekla nekdaj naša zibelka. Vendar mi vojaki ne moremo praznovati teh praznikov, le v duhu bom pri svojih in gledal, ko prižigajo sveče svojim na lepo okrašenem grobu. Kdo ve: Morda bom tudi jaz kmalu v hladni zemlji, a na moj grob ne mo mogel nihče postaviti niti ene sveče. Da bi vsaj drugo leto mogel biti tudi jaz poleg meni najdražjih grobov doma, v svojem rojstnem kraju.«

Želja se mu ni uresničila ... Mladosten počiva na pokopališču na Vrhu Sv. Mihaela ...

Še enkrat so morali na Kalvarijo.

»7.novembra je bilo tako čudno, še bolj pa v mojem srcu. Zvečer smo šli zopet skozi Gorico nazaj na Kalvarijo. Ko smo prišli čez Sočo, je počel tako grozno granate metati na nas, da smo mislili, da nas bo konec, preden pridemo v fronto. V velikanskem ognju smo prišli do postojank. Okrog 12. ure ponoči je jel sovražnik napadati. Napadal je celo noč, pa vsakikrat smo ga pošteno odbili in vrgli. Težko sem čakal dneva. Ko se je zdanilo, sem videl grozovitosti, da mi je streslo celo telo. Videl sem, da sedim na mrtvem vojaku. Sedel sem celo noč na njegovi glavi, ne da bi vedel. Odstraniti ga nisem mogel, ker ni bilo nič kosti. Imel sem ga za kritje. Če bi hotel opisati vse, bi napisal celo knjigo. Mrtvi ležijo po jarkih, po zemlji, kamor sem stopil, sem stopil na mrliča. Blata in vode je do pasu. Mislite si, da smo ležali v tem blatu in vodi 4 dni in 4 noči. Slab sem bil tako, da sem skoraj obležal. Vsak dan je bil napad, ponoči pa še štiri do petkrat. Veliko sem pretrpel, ne morem opisati. Mislil sem, da ne pridem nikoli več iz tega strašnega boja. Granate, mine, šrapneli, vse to je letelo po zraku vse štiri dni, kakor muhe poleti.

Srečni smo bili, ko smo slišali, da nas bodo drugi nadomestili. Jaz sem bil tako izmučen in slab od mraza, mokrote in lakote, da sem šel po jarku kakor mrtvec. Ko sem prišel na vrh hriba, se mi je vdrlo tako globoko, da se nisem mogel niti premakniti več. Upiral sem se z rokama in tudi rok nisem mogel več potegniti iz blata. Obležal sem bolj mrtev kot živ. Jedel že nisem 4 dni. Kar naenkrat prileti granata in me zasuje.

Edina misel mi je bila dom.

Poslovil sem se od vsega na svetu.

Še enkrat mi je prišlo moje mlado življenje pred oči.

Slednjič sem globoko vzdihnil, sklenil roki in bil sem nezavesten.Vedel nisem več, kje sem.

Ob štirih popoldne se prebudim v baraki, odprem oči in zagledam svojega tovariša, o katerem sem mislil, da je mrtev. Poda mi nekaj ruma, da pridem k sebi. Nato ga vprašam, kje sem in kaj je bilo z menoj. Reče mi, da sem bil popolnom zaprt, samo glavo sem imel zunaj. Da je prišel kopat, da me je izkopal in me prinesel do tu sem!

Zahvalil sem se mu, da me je rešil, kajti drugače bi bil sedaj mrtev. Umrl bi bil v blatu kakor marsikateri drugi, da bi po meni hodili in vedel ne bi nihče zame,kje da sem. Potem sem šel za polkom, zelo slab in bolan. Ne maram dosti za to, glavno je, da sem še živ. Koliko je mrtvih, to je nekaj groznega.

Šli smo izmučeni, blatni in mokri, da je bilo groza. Marsikateri se je majal, kakor bi se bil opil. Kmalu pride menaža, ali jesti ni mogel skoraj nobeden. Kmalu smo po dolgem času zopet trdno zaspali. Drugi dan smo si morali osnažiti obleko, puške in bajonete, ki se jih je še držala strjena kri. V svojih stanovanjih jih snažimo in fantje se pogovarjajo o junaških bojih našega regimenta v prejšnjih dneh.

Potem je prišel k nam naš novi komandant divizijonar. Govoril nam je tako milo in lepo, da bi se moralo vsakega srce omehčati, če bi bilo še tako trdo. Govoril je o naši hrabrosti in brezmejni vztrajnosti. Poslovil se je od nas prav po slovensko: »Zdravo, bratci!«

In ko je bil že oddaljen, se še enkrat obrne, vzdigne roko in zakliče: »Z Bogom, fantje!«

Tiste dni je pa izšel uničevalen dekret.

Glasi se: »Degenerirani.«

Izdal ga je vse časti vreden mož, Robert Müller, ki je gotovo nedegeneriran in vse časti vreden mož. Dosedaj smo čutili v sebi silno moč, ki je prekipevala mladega življenja. Pa Robert Müller pravi, da smo degenerirani. Ali je to znamenje degeneriranosti, propada telesnih in duševnih sil, kar smo opazovali dolge mesece, posebno pa na Podgori, na naših ljudeh? Videli smo po velikih mestih in deželah polno ljudi, cele stanove, kakor trs v puščavi, ki ga veter maja sem in tja.

Na našem potu je zijala smrt nasproti. Nihče ni trenil z očmi in je šel pot naprej. Mi smo vedno mislili, da je zato potrebna silna volja, ki biva le v ljudeh železnih živcev in nedelegeneriranega telesa in hrabrosti ljudi, ki jih imenuje Robert Müller degenerirani,in nadpoveljnik je rekel, da mu ne moti spanja kraj, ki ga branijo ti ljudje. Oba sta sodila po uspehih. Prepričana sta bila, da sta si izbrala prave ljudi in da se nista motila.

Mi smo pa hoteli počastiti spomin padlih tovarišev. Stesali smo silen križ, iz hrasta smo ga stesali. Vanj smo položili vso svojo ljubezen in bolest. Tam pod goro naj sloji kakor hrast v gozdu in naj siloma oznanjuje spomin naših sinov.

Naložili so ga na rame in nesli smo ga sklonjeni in potrti, podobni Simonu Cirenejcu. Nesli smo ga čez Sočo, pri belem dnevu smo ga nesli. Ves svet nam ni bil mar in ne, kar se je godilo okoli nas. Globoko in trdno v zemljo smo ga zasadili, ker smo hoteli, da počivajo v senci križa oni, ki so se v življenju oklepali križa. Dolga leta še bodo romale misli naših ljudi k temu križu in iskrene molitve se bodo dvigale kvišku, pa bolj iskrena nc bo nobena, kakor je bila naša oni dan.

Težko, kakor bi šli od poljuba materinega, tako težko smo se ločili. Ves svet nam ni bil mar in ne, kar se je godilo okoli nas. Drugi so se skrivali, mi pa smo postali in se še enkrat ozrli spoštljivo nazaj, kjer spi večno spanje toliko naših ljudi. Pesem brona in jekla je pojemala, le sem in tja je še zabrnela v grozni disharmoniji nad soško dolino. Štiriinosemdesetletni samotar Podgorski, ki je edini ostal v razbiti vasi, se je zopet priplazil na njivo in si kopal krompirja za borno južino.

»Očka, mi odhajamo, mi smo dovršili svoje delo,« smo ga nagovorili.

»Kdo mi bo sedaj delal druščino tukaj,« je odgovoril.

»Vem, da sam ne bom ostal.« In spoštljivo se je vzravnal in se ozrl proti kraju, odkoder smo prihajali.

Pesem brona in jekla je pojemala, ni pa izzvenela pesem, ki se je glasila v oni noči po podgorskih holmih in brdih. Šla je dalje, kakor silen val, in se razlegala po vsej domovini. V tisoč srcih je odmevala v silni žalosti in bolesti, v neštetih pa v moškem ponosu in globoki ljubezni.

»Smo že slišali, smo že slišali,« je z rosnimi očmi ponavljala gospodinja v Š., »naši ubogi fantje, naši ubogi fantje.«

»Saj sem rekel, da Italijan ne pride v Gorico,« je pristavil moško stric.

»Sem vse slišal. Kolikokrat sem se ozrl proti Podgori. Vedno sem bil pri Vas.« In zamišljen se je zazrl v ogenj, ki je nemirno plapolal na ognjišču. Ali je premišljal o fantih na Podgori ali o stotniku in nadporočniku Franceljnu, ki ju ni bilo več nazaj, da bi šli na lov, kdo ve? Otožno je bilo tudi tovarišu in meni pri srcu.

Dvanajst nas je praznovalo oni večer. Sedaj sva sama samevala pri ognju in beseda ni hotela iz ust. Zunaj je divjala kraška burja in se zaganjala v mirno vas. Jesen je prihajala v to rajsko deželo in trgala zadnje liste z drevja. Le mirta in lovor sta ji kljubovala in oznanjala večno pomlad ...

  1. Tukaj bom podal več stvari iz dnevnika poddesetnika Grgiča, ki je padel na vrhu Sv. Mihaela. Njegova vojaška izvajanja bom dejal v ušesca.