Ko gre leto mimo nas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Razodetje (Anica Černejeva) Ko gre leto mimo nas
Anica Černej
Tebi, mati
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Lastovke drobne se vračajo, iščejo, kje so doma ... Nežne slutnje trkajo, božajo nam srca.

Nežne slutnje oznanjajo vero ljubezni in nad. Mi pa v zimskih kožuhih zapravljamo svojo pomlad.



Poletni prameni se vžigajo. Naše polje gori. Vse raste in dozoreva v zrele, bogate dni.

Vse raste in dozoreva, ko dozoreva čas. Mi pa ne rastemo k soncu in ni dozorevanja v nas.



Trudni dnevi se krajšajo, v beli dan sega večer. Izmučilo jo je poletje in zemlja išče svoj mir.

Izmučilo jo je poletje in darovanje v njem ... Mi pa ne damo ničesar, niti miru ljudem.



Bele snežinke padajo po mokrih, umazanih tleh, kot da se dušice bele izgubljajo v črni greh.

Kot da se dušice bele pogrezajo v gluho noč ... Mi pa stopamo nanje, ko kličejo na pomoč.