Ko dozori zlata roža
| Ko dozori zlata roža Tone Čokan |
| |||||||||||||
»Pri nas je hmeljska prava ohcet ...«
(Narodna pesem.)
Veliki Šmaren.
Velika maša.
Pri nas rečemo Velika Gospojnica!
Je še poletje, saj je še vroče, a v zraku že zavohaš dih jeseni in zjutraj so gore še prevlečene s kopreno kot zrela sliva z nadihom. Pa so še prenežne te meglice, da bi se lahko ustavljale soncu, kot mladosten sen podleže življenju. Ves dan sonce — zvečer pa ne nastopi topel poletni večer. Nekaj vlažnega zadiši iz gozdov, se prikrade iz dolin. Ni še jesen, a tudi poletje je že mimo.
Zdolgočasen sedim v kopališču ob leni, nečisti, z algami podrasli vodi. Skušam se zabavati s tem, da opazujem ljudi, ki se pretegujejo po deskah in travi, ki hodijo sem in tja, se prerivajo ob vodi. Dolgčas. Dolgčas. Iz mikrofona zeha brezbarven barski glas: »Kako lepo je ljubkovati ...« Gledam obraze in se jezim: »Prekleto, če bi bili sami takšnile topi obrazi na tem svetu, pa bi nehal verovati, da ima človek dušo. Saj jih ni nič drugega kot toliko in toliko kil mesa. Pri njih je vse banalno. Kako čisto drugače je danes na Veliko Gospojnico pri nas. Po cestah ropotajo vozovi in vozijo pojoče obiravce. Jutri se bo začelo obiranje! ... Kaj piva popijejo danes in v teh dneh pri nas! ...
»Natakar, pivo!« zakličem za belo postavo, ki se osladno kot jegulja zvija med gosti.
»France, dovolj bo naloženo. Pojdiva pogledat na lese.«
»Počakaj, Jože, nekaj kreljev naj še vržem na ogenj.«
France meče skozi razbeljene isteje krelje na ogenj, da se vse iskri, da uhajajo iskre spredaj ven, veselo pohitijo navzgor in ugasnejo, da se mu v soju svetijo rjave roke in obraz. S cunjo prime vratca istej in jih zapre.
»Misliš, da bo že suh?«
»Od pol osmih ga imava gor, sedaj je pa pol desetih.«
»Poglejva.«
Stopita iz utce pri peči v hladno mesečno noč. Dolge sence dreves padajo po vrtu, bele stene hiše se snežno belijo. Od sosedov se čuje govorjenje, iz domače kuhinje, kjer dekleta pospravljajo po večerji, poje smeh. Molče stopata z lahterno, da se njuna nedoločena senca zibaje črta. Stopnice ... hodnik ... zopet stopnice ... Povsod je razlit grenek vonj po hmelju, povsod stojijo košare in koši, ki so jih prinesle obiravke zvečer domov.
»Precej ga je,« pravi Jože, ko ogleduje hmelj. »Na petru ga je trideset škafov, pred leso tudi toliko, v koših ga je petnajst. Za pet les — deset ur — je domačega, pa še Konečkega za eno leso — dvanajst ur. Ravno prav bo. Drugim ne bomo mogli več sušiti.« Medtem je odprl vratca spodnje lese in segel z roko vanjo. »Suh je. Poslušaj, kako šumi. Pecelj se mu tudi prav prelomi.« Pravi Jože stavek za stavkom, dela med vsakim dolg odmor, se sklanja nad hmelj in se znova sprašuje, ali je suh, ali ni. »Je,« se prepričuje. France pa je medtem dvignil vratca v dnu, da se je vsul že odmaknjen hmelj, ki je ležal pred lesami prijetno šumljaje v skladišče.
»Si čul,« sprašuje medtem ko poriva še preostali hmelj z metlo v skladišče, »kako ga je zadnjič Brdovnik sušil na svoji pajštvi?«
»Kaj je pa bilo?« se dvigne Jože iznad predolov.
»Saj veš, star je, pa je pri ognju malo zadremal. Ko se je pa zbudil, je mislil, da je bogve kako dolgo spal. — Sveta stvar, ga oponaša France, zdaj se mi je pa hmelj presušil in ga takoj potegne ven, ne da bi ga poskusil. Hmelj je pa bil še čisto vlažen. No ja, sveta stvar, saj pravim, človek nima prakse. Sveta stvar, bom pav drugo leso bolj trdo posušil, saj pravim, potlej pa oba zmešal, pa bo. Pa suši in kuri pod drugo leso, saj sam veš, kako nizko sušilnico ima, tako dolgo, da se mu je hmelj vžgal. Komaj so pogasili ogenj. Potlej se je pa cukal za brado: Sveta stvar, saj pravim, če nima človek dovolj prakse.«
»Potegniva,« reče Jože z lahnim nasmehom.
Spodnja lesa podrsi iz sušilnice; predali se drug za drugim odpirajo in hmelj se vsiplje na kup. Še druga polovica se znebi svojega lahkega bremena. A brata takoj spustila nanjo hmelj iz srednje lese in gresta čisto na vrh in na srednjo pada hmelj z zgornje lese.
»Jože, kaj pa, če bi zdaj nasula Konečkega?«
»Zakaj?«
»Tako! Da boš lahko rekel Francki, ko bo prišla iz kuhinje, da se njihov že suši.«
»Kako si neumen.«
»Že mogoče, a toliko brihten še vedno, da vidim, kako rad narediš Francki uslugo in njej se čisto takole v kotu oči,« se France smehljaje pači, »nekaj čudno zasveti, kadar jo pogledaš.
Dajva Konečkega na leso. Še žal ti bo, če ga ne dava.«
»Bodi pameten,« se Jože nespretno brani. »Vso noč bo nama nagajala ta lesa. Še zamešava jo lahko.«
»Že prav.« France odfrči po stopnicah, privleče velik Konečki koš in ga vsuje na leso.
»Bratec, povej, pa po pravici,« si oddihuje France, »kako je mogla Francka prinesti tako velik koš? Ni lepo od tebe, da ji nisi šel naproti. Trideset jih boš kmalu, pa bi že lahko vedel, kaj se spodobi. Saj še jaz vem, ki sem skoraj deset let mlajši od tebe.«
»Razgrebi že hmelj, da ne bo toplota vhajala,« je rekel nervozno Jožetu.
»Spodobi se, da ga ti. Saj je tako rekoč tvoj,« je neugnan France. »Pa ti je že priznala, da te ima rada? Zavber mlado bomo pa imeli pri Svobodnjakovih.«
»Kako te lomi,« se otresa Jože.
France pa zdrči po stopnicah in si poje: »Imam tri ljubice, vse tri so zavbrne ...«
Mesec se dviga in postaja vse m anjši in vse svetlejši. Dekleta so pospravila v kuhinji in prihajajo k peči.
»Kaj dobro sušita?« vpraša sestra Angela. »V klet sem vama dala jesti za ponoči.«
»Si pripravila, dekletce, kaj dobrega?« je radoveden France. »Aha, Francka, ti si tukaj! Kar sedi k Jožetu. Težko te je že čakal. Po harmoniko skočim.«
Mladina se zbira pri paši. Prišel je Blažetov France, ki tako lepo poje tenor; za oglom se je zaslišal vrisk Zgornikovega Janeza, ki nekoliko šanta, ker so mu nekoč fantje pod lestev privezali kovče in si je zvinil nogo. Pa ga imajo dekleta še vseeno rada, ker pravi takšne, da te vse boli od smeha. Naša dekleta imajo rada vesele fante, čeprav godejo v brado: »Kak si.« Kot da bi gazil sneg se razvozlavajo noge med pozibavajočo hojo Mejačevemu Tonetu, ki mu nihče drugače ne reče kot »Bata«, ker si je, dasi izučen čevljar, prvi kupil Bata čevlje. »Kruci-buci,« se začudi Papežev Francelj, ko pride tiho izza ogla. »Koliko vas pa je že! Saj že nimam kam sesti. Kar semle k Olgi se bom stisnil.«
Uta pri peči se polni s fanti, polna je žvrgolenja obiravk, polna neugnane mladosti.
»Nisem mogel mimo kleti, da ne bi smuknil nad tovkovca,« se prismeje France in že prebira s prsti po harmoniki.
»Kakšno krepko!«
»Luštno!«
»Valček!«
»Polko!« rinejo v Franceta. France pa sede na parungelj, malo pomisli, se igra s prsti po gumbih in jo ureže: ‚Mi se imamo radi ...‘ Vsi, sam ne veš kdaj, so se razposedli lepo v parih, se objemajo in pojo, da uto kar razganja, da še ogenj v peči veseleje plapola, da kar klopi poskakujejo. In potem: »Rinčko dajem, dobro skrij!« Kaj smeha, kaj posrečenih dovtipov, koliko prijetnih kazni: padanje v vodnjak, spoved, nitka ...
Jože pa sedi s Francko v kotu in kar brez misli se udeležujeta igre.
»Vaš hmelj se že suši.«
»Kako si skrben.«
»Lepo ajdo imate v vrbju.«
»Umetnega ji je dal oče.«
»Še imate hmelja za dolgo?«
»Za kak teden, ker nas je samo šest.«
»Boš prišla na metev?«
»Boš povabil?«
»Te že zdaj.« Pa sta spet tiho.
»Krompirja imamo letos dosti. Pa lep je. Boš prišla pobirat?«
»Bom. Ti ga boš pa, kajne, prišel k nam izorat.«
Olga drži v naročju kazni.
»Kakšne kazni je vredno to, kar jaz v rokah držim?« in pomigne Francetu, ki deli kazni, da je Joževo.
Resno kot na sodniji se drži France in kot iz groba mu brni glas: »S Francko mora šteti mesece!«
Jože in Francka se zdrzneta iz pogovora.
Olga pokaže nož: »Čigav je?«
»Daj ga sem!« zabrunda Jože. Vsi v smeh.
»Ne vem kaj stavim, da sta se pogovarjala o ajdi in krompirju. Naš Jože vedno samo kmetuje. Zdaj ti bomo pa pokazali,« si France pljuje v dlani.
»Kar oba po najkrajši poti sem!«
Jože in Francka si pokažeta hrbte in vsi začno šteti. Januar. Jože in Francka obrneta glave in se spogledata.
»Ena,« zakriče vsi.
»Začetek je že dober!«
»Februar!« Pa pogledata vsak v drugo smer.
»Nič!«
»Škoda!« nejevoljno mrmranje.
»Marec, april ..., maj ... december!«
»Osemkrat. Zdaj bomo pa videli!«
Francki je nerodno. Jože predlaga: »Enkrat za osemkrat.«
»Ne!«
»Vseh osem krat!«
»Pa vpričo nas vseh!«
»Pa takoj!«
»Kako dolgo bomo še pa čakali!«
Tako mineva v radosti večer, kakor minevajo, da se sami ne zavemo kdaj in kako, lepi dnevi naše mladosti. In ko minejo, postane dolgčas, postane prazno, kakor postaja prazna uta, ko odhajajo veseli vasovalci. Dekleta gredo spat, fantje še nekaj časa posedijo, pa odidejo počasi še ti vsak svojo pot.
Le Papežev Francelj še poseda in ko odide zadnji vasovalec, se pomakne k Francetu.
»Kruci-buci, čisto sem suh. Ali bi zamavhal ti nekaj našega hmelja. K našemu staremu bom šel v ‚zoc‘.«
»Koliko mu ga boš pa zmaknil?«
»Kakšnih deset kil zaenkrat.«
»Menda ja! Bom že jaz napetnajstil očeta. Kakor bomo dali našega, tako tvojega. Če pa rabiš denar, ti ga lahko nekaj že sedaj dam.«
»Ta ljubezen, ki jo imam zdaj, mi hodi zelo draga.«
»Imate pri vas kaj luštne obiravke?«
»Nič posebnega. Saj sam veš, kaj pride iz spodnjih krajev. Govorijo pa tako, kot da bi veter zavijal okrog oglov. Pa pri vas?«
»Ah, punklovje! Pri Levčevih imajo nekaj kar čednih.«
»Je potem v redu? Jutri ponoči ti prinesem hmelj. Saj boš tiho.«
»Brez skrbi. A jutri sušita naš stari in Karučnik do polnoči. Po polnoči sušiva spet z bratom.«
France si požvižgava po sušilnici, posiplje hmelj in misli na dekleta, ki so se mu ljubeznivo smehljala, ko se je oglasil z motorjem pri njih. »Ančka ima lepe oči kot srnca! Kako zna pogledati! Postavico ima pa Majda lepšo! Milena ima pa glasek, kot da bi na gosli igral! Nada se pa vedno tako resno drži kot naša mati, kadar se šele zjutraj priklatim domov. France, kar smiliš se mi,« se zabava sam pri sebi, »toliko skrbi imaš. Še v konkurz boš prišel zaradi samega bencina, če boš hotel vse obleteti. Najbolje je, da pustiš vse in si nagovoriš kakšno drugo.« Pa si vedro zapoje ono o ‚Štajerski, kjer ga čakajo ljubice tri‘.
Jože je kar v zadregi in besede mu ne gredo, ko spremlja Francko v spodnji konec vasi. Pot gre med marofi in kozolci, se stiska k živi meji, potem se pa požene čez polje kot mlada misel. Kot veliki kosi belečega se platna so razpeti posevi ajde, v koruzi zašumi najm anjši vetriček, njive hmelja molčijo, pravilno kot vojaški grobovi leže obrane hmeljovke, čez njivo korenja hiti zajec, se ustavi, postavi pokonci; požete njive nemijo v belo mesečno noč. Loke so vse spokojne, skrite med posrebrenim drevjem, ob belem traku glavne ceste pa se belijo trške hiše kot na gladini snivajoči labodi.
Loke! Loke! Šest in trideset ognjišč! Za vsako posamezno in za vse sem stkal pajčolan sanj, nežnejših od zgodnje jesenskih meglic. Vem za bridkosti in radosti vsake hiše. Vrtački materi sivijo lasje zaradi sina, ki se je zapil in mu nobena candra ni preslaba. Kovač ne more spati, ker so ga ponesrečene kupčije spravile skoraj ob vse. V Karunovem vrtu so dobre mohovke, a stari se boji zanje. Pojdimo jih krast! Vrhovška dekleta imajo lepe nageljne. Postavimo jim lestvo k oknu in jo pustimo tam! Mejača je strašno rado strah — prižgimo mu svečo na oknu! K Mlinarjevi hodi fant iz sosednje vasi ... napnimo žico čez most in ga naženimo, da bo prav neusmiljeno padel ...
Loke!
Lóčani ... Vsi ste mi tako blizu, eden izmed vas sem v navalu strasti in v tišini nežnosti. Odtrgan od vas tehtam v samoti vaše duše. Za vsakega in za vse se bojim. Naj vam bo prihranjeno vse hudo. In če hudo že mora priti, naj bo nam vsem v vstajenje. Moja ljubeča skrb veča v teh dneh svoj krog: Loke — vsa naša zemlja ... Lóčani — vsi naši ... Tako vas vse objema moje plašno upanje, tako vas je vse zbližalo, kot mesečna noč zbliža in zm anjša vso vas, kot da niso v njej Svobodnjakovi, Korenovi, Vrhovški, Gluščevi ... ne, vse je tako skupaj kot da je ena sama družina, nad katero se kot mati nad zibelko sklanja sinja dlan.
Mesečina je pa vse bolj svetla, tako svetla, da kar poje. Ali je čudno, če mlada domišljija vidi v takšnih nočeh v meglicah, ki poljubljajo pobočja hribov, plešoče vile, v svetlih brezah zaklete kraljične, v mrkih hrastih preklete biriče ... Skozi vse to pa gresta Jože in Francka kot skozi brezmejno zvenečo kroglo, ki je v svojem svečanem molku tako veličastna, da si drobna človeka, čeprav prekipevata sreče, ne upata glasno spregovoriti. Kot hrepeni gora s svojo težo na dno, kot je drevesu neizprosen ukaz, da se poganja kvišku, kot kliče razpokana zemlja v pasjih dneh po dežju in kot hrepenijo mračni jesenski dnevi po soncu, kot vleče večna moč kamen v molk tolmuna, tako hrepeni Jože — ta silak, ki gre po polju — vse je njegovo — kot da je zemlja pognala iz svojih nedrij vse najboljše, najsilnejše navzgor in izoblikovala to postavo — po ženi, kot zemlja večni roditeljici in ljubeči ustvarjalki.
Vsa drobna, komaj do vrata mu je, stoji Francka ob njem, ko se poslavljata.
»Kdaj boš prišla k nam?«
»Kaj bodo vaši rekli, ko zvedo?«
»Zdi se mi, da že vedo. Mati mi je zadnjič nagajala, kdaj se bom kaj spomnil. Ona, da je že stara in da bi rada pred smrtjo še pestovala prihodnjega Svobodnjaka. Oče pa mi je zadnjič, ko sva škropila hmelj, pravil, kako je začel gospodariti, kaj vse je prigospodaril, zdaj, da smo otroci že vsi odrasli. Koliko misli dati vsakemu, kaj bo izgovoril materi in sebi. Spraševal me je, kako kaj jaz mislim. Najbrž vesta, pa če ne bi drugače zvedela, saj sama vedno čuješ, kako mi nagajata Olga in France. Vaši že vedo?«
»Že. Sama sem povedala mami, ko me je zadnjič med smehom vprašala, če bom kos košu, da ga prinesem do vas. ‚Ali te ne žene še kaj drugega kot skrb za hmelj k Svobodnjakovim?‘ Same sva bile v kuhinji in tako me je pogledovala, da sem se razjokala in ji povedala, da bi se midva rada vzela.«
»Kaj ti je rekla?«
»Naj bom pametna, je rekla in me pobožala. S predpasnikom si je naglo obrisala oči. Jokala je menda.«
»Kdaj se bova vzela, Francka?«
»Kadar hočeš, Jože.«
»Za predpust? Ti je prav?«
»Prav, Jože. Dolgo še bo.«
»Dolgo še bo. Najraje bi te kar sedaj peljal k nam, pa saj sama veš, da moramo še pospraviti s polja in vse pripraviti.«
»Seveda,« je vdana Francka.
»Sedaj pa grem, da ne bo France sam sušil. Lahko noč!«
»Zbogom, Jože!«
Eno je odbrnela ura v stolpu, ko se je Jože vrnil.
»Si vzel hmelj z lese?«
»Kaj misliš, da bom tebe čakal? Hmelj bi se tako prismodil, kot si se ti. Dolgo te ni bilo nazaj. Sta si morala mnogo povedati? Jožek, ali lepo poljubi?« mu nagaja brat in komaj duši smeh.
»Noroglav si kot žrebe.«
»Nekaj posebnega sem danes pripravil.«
»Kakšno neumnost pa spet?«
»Kuro, kar prvo, ki mi je prišla pod roke, sem vzel iz kurnika, jo zafrtičil, obdeval z ilovico in vrgel v peč. Poglej, kako se lepo peče!« Naglo odpre vrata in si oblizne prste. »Ti pojdi pa po sol in po tovkovec. Ubogi dihur, kako ga bo preklinjala zjutraj mati, ko ne bo nikjer kure.«
»Kaj ni škoda! Saj je nama Angelca pripravila!«
»Kaj škoda! Kdo bo pa imel vedno mrzlo večerjo. Stopi raje takoj po kruh, sol in tovkovec!«
Polje kar žari v soncu. Rosa se blesti zjutraj na tleh kot solze presilnega smeha. Dekleta pojo in obirajo. Fantje podirajo z mački hmeljevke in pravijo dekletom takšne, da jim je kar nerodno. Dražijo dekleta na sosedovi njivi, a sosedovi ne ostanejo dolžni odgovora. Vse polje poje in se smeje. Še buče se smejejo ob robu turščice, kot vriski so zakasneli rumeni bučni cveti in nad ajdo pojo svojo enakomeno pesem pridne čebele. Kot da ima peruti, prinese Angela kosilo na njivo. Svobodnjak pride na njivo, hodi med vrstami od obiravke do obiravke, pobira po tleh hmelj: »Dekleta, lepo obirajte in čisto pobirajte! Rjavega za sebe in zelenega za sebe!«
Jože in France pa prihajata z vozom. Vprega se rički kar blesti od medenine. Jože meri, France deli listke in draži dekleta.
»Tako krmežljavo gledaš kot miš iz moke. Pa že spet nisi dala vso noč miru!«
»Zakaj pa ti pustiš toliko cvetov na eni usulji? Pozimi ga boš morala priti prebirat. Pa pri svoji hrani!«
»Ti pa nikar tako ne maži! Le pusti nekaj pecljev zraven, da bo težji. Bo več denarja! Baba, baba — štinglje vaga!«
Zvečer pa gredo obiravci z njive. Dekleta neso košare, vreče in križe, fantje imajo mačke za podiranje hmeljevk čez rame, in njihovo zateglo petje se kar nekam tuje čuje v tej razigrani dolini. Zgodaj zjutraj zopet na njivo.
Tako prekipeva življenje dan za dnem od Velike do Male Gospojnice. Tako se pogrezajo dnevi v večnost — nihče ne vzdihuje za njimi — kot padajo obrane hmeljevke. Smeh podnevi, vriskanje zvečer. Hmelj pa hiti s hmeljevk v košare, iz košar v koše, iz košev na zgornjo leso, z zgornje na srednjo, s srednje na spodnjo, s spodnje zašumi v skladišče. In tako zaključuje svojo pot v kmetovih rokah od pomladnega obrezovanja, postavljanja hmeljevk, privezovanja, štrajfanja, škropljenja do obiranja in sušenja. Gostobesedni, bahavi nakupovalci se že vozijo od posestnika do posestnika, jemljejo vzorce in jih zavijajo v temno moder papir.
»Bomo naredili zanj?«
»Če dobro plačate, zakaj pa ne. Saj ga za prodajo pridelujemo.«
Svobodnjak in Konečnik sta na sušilnici, ko spita fanta.
»Čul sem, da ga je Luka že nekaj prodal, da bo za obiravce.«
»Po čem?«
»Dva in petdeset.«
»Križ je! Človek si lahko naglo dosti zavrže. Ko je pa prodaja kot bi v loterijo stavil.«
»Na koliko sodiš svojega?«
»Okrog tri sto kil ga bo. Ti ga boš imel gotovo okrog petnajst sto.«
»Bo tako okrog.«
»Koliko ti bom pa dolžan, ker mi ga sušiš?«
»Kaj bi tisto. S fanti se zmeni. Jože ima tako skoraj večjo skrb za vašega kot za domačega.«
»Francka je pa tudi vsa srečna, kadar lahko gre k vam. Noben koš ji ni pretežak.«
»Naj se vzameta, če je tebi prav.«
»Res, da jo bomo pogrešali, a zakaj bi mi ne bilo prav, saj je Jože pameten fant. Prazna pa Francka tudi ne bo šla od hiše.«
»Jože je res skrben. A ta Francuh! Same neumnosti mu gredo po glavi! Prav tako neumen je kot smo bili mi, ko smo bili še mladi. Se še spomniš, kako je bilo, ko smo pili pri Žlebniku?«
»Še. Tri dni nas ni bilo domov ...«
Začneta se spominjati lepih starih časov in kar nočeta si priznati, da so bili lepi zato, ker sta bila takrat, mlada nekaj čez dvajset let.
Od Velike Gospojnice do Male in še čez plava nad dolino grenek vonj po hmelju. Večno žejni paserji hodijo vsi rumeni od hmeljeve moke s svojimi železnimi krogi po vaseh in bašejo hmelj v bale, ki jih kmetje vržejo čez noč na travo, da so nekoliko težje, včasih jih tudi nekoliko zmočijo. Vsak si pač »pomaga«, kakor ve in zna. Plombirajo jih, naložijo na lojtrne vozove, povežejo in vozovi se začno pomikati po cestah počasi, dostojanstveno kot knezi k svečanosti.
Jože in Francka pa sama zase mislita o svoji poroki, kako bo Francka s solzami če treba, Jože s tem, da je že dovolj star, pripravila starše do tega, da se bosta smela vzeti v predpustu, čeprav je še daleč do tja. Pa, v tej lepi Savinjski dolini so dnevi minute in ljudje tesno zvezani z zemljo, ki se ne menja lahkotno in skokoma.
»Kako lepo je ljubkovati! ...« spet pojenjava barski glas iz mikrofona.
Obrazi, melodije, pogovori, vse, vse kot da bi jih potegnil iz odcedka kislega mleka. Vrag vzemi vse to! Tam nekje so Loke, kjer je življenja na pretek! Tukaj se pa vsi, še jaz, umičemo v svet legend, gnojimo plevel svojih brezplodnih sanj, ker nismo kos resničnemu življenju! Tam se umazana voda ne leni med algami, ampak se sesuje čez prode in se hladi v sencah jelš in vrbinja. Tam, tam je življenje!
»Ali je še? Ali ni tudi to samo tvoj brezploden sen? Ali ni to samo tvoja brezplodna želja, da bi tako bilo?« mi reče tuj demonski glas.
In naenkrat je pivo, ki ga pijem, tako mlačno, vodeno, tako bolestno trpko ...