Ko da ljudje
← Naše oči | Ko da ljudje Pesmi Srečko Kosovel |
Mrtve oči → |
|
Ko da ljudje imajo
po belih čelih
vse polno ran,
da jim lije kri
čez belino teles
v ozkih trakovih —
v trnovih vencih,
nevidnih,
hodijo,
ljubijo vse ljudi
in jih ne sodijo
in ne živijo,
dokler ne pride
kralj
v rdečem škrlatu.
———
Kakor da bi blagor sejali
trpeči ljudje z očmi svojimi
med ljudmi,
ljubijo te: predno so te spoznali.
Oni čutijo, kaj je bitja svetost,
in čutijo, kaj je greha
razbeljena ost —
in ljubijo Krista,
ker vedo:
edino On je pravičen. — —
Ljudje se imamo lahko radi,
a ne smemo soditi. — —
On je med nami,
ko bi se radi ljubili,
a se ne moremo ljubiti.
———
Kako dobri so pozdravi ljudi,
ki so v trpljenju grešili,
kot da so si umili
v dlaneh Kristusa oči. — —
Reklu so ji prešestnica,
pa je bila dobra, o, dobra
bolj od vseh, —
o, kaj vse živi
poleg zlobe,
tesnobe zagrobne
v ljudeh! —
In sem jo poljubil
na oči.