Ko cvetejo Hrizanteme

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko cvetejo Hrizanteme.
L. C.
Izdano: Mladika 1/7 (1920), 157–158
Viri: dLib 7
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Hrizantema, cvetlica krasna, z veseljem zrem ti v žarno lice. Življenja si simbol, simbol si mi nesmrtnosti. Ko okrog tebe gine vse in umira, živiš in cveteš ter napajaš človeška srca z upanjem in tolažbo ...

—:—

Te dni je bilo. Tlakomer je kazal burjo; tudi pratika jo je napovedovala, sv. Frančišek pa jo je prinesel. Tam zadaj za Čavnom in Nanosom so se bili odvezali vsi mehovi, v katerih hrani Stribog veter in burjo in začelo je pihati po vipavski dolini, da joj! V začetku sunkoma in bolj na rahlo, potem pa z vedno večjo silo. V noči od 11. do 12. oktobra pa je narastel vihar do najvišje besnosti. Burja je tulila in divjala še tudi naslednji dan. Po gozdu je hreščalo in pokalo in orjaški velikani so pripogibali svoje glave ter milo ječali. — Ptički so se poskrili po svojih varnih zavetiščih. Po cestah in poteh pa je moral od časa do časa postati človek in žival. Vsakdo se je najraje tiščal doma in brez potrebe ni šel nihče iz hiše.

Tesno mi je bilo pri srcu, ko sem v temni noči poslušal divje tulečega razgrajača in mislil na svoje cvetlice. Okna so šklepetala, v vejah hrasta in oreha pod oknom pa je divje cvililo. Tako nekam, kakor da bi hotel ta besni obiskovalec po vsi sili vdreti v hišo.

Uboge moje cvetlice! Že po dnevu sem se plaho oziral po njih in na svojo žalost videl, kako hudobno se igra burja z njimi ter jih čedalje hujše cefra in trga. — Jesen jih itak ne trosi preveč in sedaj naj še te na tako krut način vzamejo konec?

Veter se ne zmeni za mojo bol. List sa listom pada, cvet za cvetom gine. Prva kloni svojo krasno krono mogočna dalija. Kakor veličastna kraljica se je bila ravno zadnje dni odela z najbogatejšim cvetnim ornetom. Veselo se je paslo na njej moje oko. Tudi mimogredoči so nehoté postajali in se ji divili. Talko bujno je cvetela. In najlepše cvetove je sproti dobival evharistični Jezus ter rožnivenska Kraljica, saj za Njiju sem jih gojil in zalival. Ljubemu solncu je bila ta poklonitev gotovo prav draga, kajti vsaki dan je obsipalo grmiče z novimi mogočnimi cvetovi, ki naj jih zopet in zopet dobita vjetnik ljubezni v tabernaklju in Njegova Mati Marija.

Tiste dni so bile pestre dalije res najlepši kras mojega vrta in cerkve. Vrtni nagelčki so poganjali le še tupatam redek cvet; — na dveh gredicah komaj vsak teden nekaj cvetov. Astre so bile že skoro popolnoma ocvetele. Mesečne vrtnice so le od časa do časa razvile nekaj krasnih cvetov. Dobro so se držale le še cinije in pa balsamine, verbena ter še nekaj drugih.

Nocoj pa bo še po teh. S strahom sem pričakoval jutra, ki mi bo nudilo žalosten pogled na pomandrano cvetje, katerega sem se tolikanj veselil.

In moj strah ni bil prazen ... Vse osmojeno, vse razcefrano — listje opuljeno — cvetne krone pa razmetane vsevprek po vrtu. Za prijatelja cvetlic pač bridek pogled.

Ko tako opazujem to tužno cvetlično grobovje, obstoji mi pogled na cvetlici, ki je tudi burja ni mogla zlomiti, četudi ji je nekoliko škodovala. Doslej je imela še vselej to čast, da je ravno ona vedno zaključila cvetlično sezono na prostem. — Odločno je branila to svojo pravico tudi proti nocojšnjemu, dasi zelo ljutemu napadalcu, njena jesenska kraljevska čast je še vedno neomadeževana. Burja tuli dalje — a hrizantema stoji in vstraja. Ker je srečno prestala nocojšnjo noč — potem se ne bojim prav nič več zanjo. Kakor zvesta tolažnica čvrsto raste ob vrtnem zidu. — Okrog nje znaki smrti in pogina, a ona v polnosti življenja in razvijajočega se cvetja. Milo zre na svoje tovarišice, včeraj še tako lepe, a danes vse pomandrane in skoro uničene; kakor bi hotela reči: Sedaj umirate, a posijalo bo zopet toplo solnce in tedaj se boste vzbudile k novemu, čvrstemu življenju in cvetju ... Sestre pa molče in tiho kimajo: ... prišla bo pomlad in s njo vstajenje ... Jaz pa sem hvaležno zrl v hrizantemo, veliko prerokinjo in tolažnico.

Hrizantema, cvetlica krasna, prisrčno pozdravljena! Bog je tudi tebe vstvaril v svojo čast. V cerkev te ponesem, kjer boš obsipala Njegov tabernakelj, kjer vejejo vedno tople sapice vseoživljajoče pomladi in življenja ... Vstvaril te je pa tudi v prid človeku. Ti mu bodi v jesenskih — novemberskih dneh tolažnica! — Zasadil te bo na grobove in ti mu oznanuj vstajenje in večno pomlad! ....

—:—

Grobovi! Kdaj smo jih imeli še toliko? Kdaj tako tužnih? Ograje naših pokopališč jih ne morejo obseči ... vojska jih je nasejala po hribih in dolinah, oškropljenih z mučeniško krvjo padlih junakov. Goriška ob Soči je eno samo veliko pokopališče. — Grobovi! Goričani hodimo vedno po njih. Oznanujejo nam jih spomeniki, postavljeni v les in kamen; priča nam o njih strašen nagrobnik ruševin naših cerkva, domov in koč. Koliko uničenih nad in upov leži pokopanih v naši zemlji! Koliko pridnih, vseobetajočih delavcev za vero in narod je omahnilo ob soški fronti!

Zasuli so tam ubogi vdovi njeno oporo in tolažbo — sina edinca; — zagrebli so nešteteo družinskih očetov in skrbnih mož.

Tu počivajo nepregledne množice vrlih mladeničev, ki so svojčas v polnosti zdravja in življenja zrli v bodočnost. Z veseljem je na njih počivalo oko presrečnih starišev, v nje so stavili svoje nade cerkev in domovina.

In sedaj?

Le grobovi ... morje solza in gorja. Milijoni uničenih življenj in upov ....

In v Galiciji? ... In v Karpatih? ... In drugod? ...

Sleherni dan srečavamo vdove žalnih oči in potrtega srca. Sleherni dan starčke brez opore, ... sirote brez očeta ...

Ali moremo sploh pozabiti na Sočo, Karpate, Drino? ... Preblizu so nam vsi ti dogodki po kraju in po času, da bi jih mogli pozabiti, pozabiti tudi vseh tistih, ki jih je z ljubeznijo in vdanostjo objemalo naše srce.

Večen spomin vojnim žrtvam! Hvaležen spomin dragim rajnikom!

Bližajo se dnevi tega častnega spomina. Grobovi bodo oživeli ... daljne in nepoznane gomile pa bodo objemale čutila gorke ljubezni in sočutja.

In tedaj se bomo ozrli po gredicah, kjer cvetejo hrizanteme — in tisoči rok vence .... Oropan bo premnog vrt svojega jesenskega krasa in na mah bo razcvetela božja njiva, tihi vrt naših pokopališč.

—:—

Vseh vernih dan ... tam na grobu kleči uboga deva; hladna zemlja ji krije telesne ostanke predragega ji brata. Kako ga je ljubila! Ena duša, eno srce — saj je bil tako plemenit in dober ...

S tresočo roko nasaja cvetje v zemljo, v srcu pa ji je tako težko ...

Moj dragi Ivan! ... In debela solza zdrkne raz bledo lice. Siliti se mora, da opravi kratko molitvico ....

»Bog mu daj večni mir in pokoj! ... » Ne more dalje. Kakor da bi jo železna pest davila za grlo, ustavi ji bridek spomin sapo — prsi ji bolj težko hropejo — na grob pa se vlije potok ljubečih solz ....

Le jokaj in se izjokaj, dobro dekle! Tvoj ranjki Ivan je vreden tvojih solz. — Plemenit brat, plemenita sestra — zato so tudi plemenite tvoje solze.

Nekaj časa glasno ihtenje in nato zopet globok vzdih: »Ivan! Moj dragi Ivan! Ali te bom videla še kedaj?«

Iz farnih lin pa milo doni glas zvona: Bom — Bom ... Dekletce prisluškuje in tudi v njeni duši odmeva čim dalje bolj tolažilno: bom — bom!

Še enkrat poravna šopek hrizantem, oškropljenih s hvaležnimi solzami — še enkrat zašepeče gorko molitvico za nepozabnega Ivana.

Tedaj pa zaveje črez pokopališče lahek vetrič in ljubko cvetje hrizantem se narahlo zaziblje. Cvet se k cvetu nagiba in si skrivnostno šepeta.

da vid’mo v raju večnem se
nad zvezdami.

Večerna sapa pihlja dalje in morje hrizantem širom božje njive ponavlja svoj tolažilen šepet. — Lučka se k lučki nagiba in brleče prikimava. — V osirotela srca posevajo topli žarki tolažbe in upanja in ustne vedno iskrenejše šepečejo molitev za ranjke ... »Vseh vernih dan« — vseh »vernih« dan ...