Ko akacije cveto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ko akacije cveto
Miško Kranjec
Izdano: Modra ptica, 2/7a (1931), 193–198
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vi še niste videli akacije cveteti? Takole si predstavljajte: dolga ravna pot — na koncu se zoži po vseh pravilih perspektive in se skoraj zlije z ravnino. Ravnina je na obe strani kolnika in zdaj, ker smo v maju, žita cveto in cvete krompir in nad krompirjem mak. Mak cvete tudi med pšenico, pa ta je rdeči; tudi kokon dobite in plavico. Torej ob poti sredi brezkončnega polja cveto akacije. Akacija ni veliko drevo, toda cvete razkošno. Morate pomisliti, da smo že proti koncu maja in je tedaj pri nas največ cvetja in največ tistega razkošnega zelenja. Vse cvete, vse dehti. Zdaj si pa še predstavljajte, da je na priliko jutro. Tako, ko solnce vstaja. Takrat je na akacijah polno življenja. Čebele nabirajo med, ki je z roso padel. Nad ravnino v jutro leži prosojna megla, samo tako kot da bi kdo akvarelno sliko rahlo zabrisal. Da ni videti, kje konča zemlja in kje se začne nebo. Proti poldnevu veter vleče. Navadno zdolc. Akacije otresajo cvetje in je tudi vsa pot bela od cvetja. Žito je kakor morje. Tako rahli valovi se dvigajo in zamirajo bog ve kje. Včasih mogoče voz priropoče po kolniku, pa to nikakor ne moti slike. Na vozu sedi kmet s pipo v ustih in skoraj ne občuti, kje se vozi. Ali pa, če se pelje dekle, si tako potihem prepeva pesem in misli na fanta.

Pač, ker je maj in ker akacije cveto. — No, večer med akacijami je najlepši, ker je malo melanholije vmes. Vi se boste smejali, ker govorim o melanholiji in boste dejali, da je to dolgočasna romantika. Nič ne de.

Saj človek ne išče namenoma za žalostjo. Bog z njo. Zjutraj bi me morali videti, kako prešeren je moj korak. Takrat je ves ta svet moj in še ga je premalo. Toda večer je večer. Vsa ta prostrana ravnina je odeta z večerno zarjo, z nekim vijoličnim odsvitom. Žita so se umirila in iz njih dahne pesem murnov. Tudi na akacijah je pesem — pesem slavca, ki mu še ženka ni zvalila mladih, ali pa so že poleteli. Morda tudi sedaj gre kdo s polja. Tako tiho gre z nežnimi mislimi. Nekje daleč, že proti vasi (tam med onim drevjem je skrita vas) pojeta otroka. S paše ženeta. Fant in dekletce. Pojeta visoko in preveč z razkošjem, dasi dovolj v terce ubrano. No, Bog z otrokoma! Zakaj ne bi pela? Mladost je zato, da se sama sebi raduje. Naši otroci na večer radi pojo. Kakršnokoli pesem.

Ali o Mariji, ki je po polju šla in na rokah nesla Jezusa ali pa ono, ki pravi svojega lub’ga čakala, pri oknu bom sedela. Tak je večer tu med akacijami. Tam na desno med poljem vidite pet jagnedov. Tam je marof. Daleč zadaj je gozd, med tem drevjem je naša vas. Zdaj na večer je vse tiho. Včasih je prav sem lahko slišati, kako ženske pri zadnji hiši govore. Govore na vse grlo in ker je večer, besede gredo prek po polju.

Tudi, če otrok zajoče, ga je slišati, ali zalaja pes, ali se pa otroci s kolesom vozijo in zvonijo.

Vi morda tudi ne razumete, če me tako včasih prime, da grem. Razumeli boste, če vam povem, da sem cigan. Živite na priliko v mestu, mirno, celo mirneje kot drugi ljudje. Samo včasih se tako mimogrede spomnite, da je doma zdaj polno cvetja, da so večeri čudoviti. Toda, kakor se spomnite, posanjarite za en sam kratek trenutek in nato živite naprej. Ropot, vrisk, pesem, godba, vse to vas pregluši.

Toda nenadoma pride. Ko niti malo niste mislili, vas zvabi in vi greste, ne da bi razmišljali o tem. Zvečer pride misel, po nekaj urah že potujete. Drugo jutro potrkate na vrata in pozdravite. Doma se niti ne začudijo preveč. Kakor da vedo, kako je v tujini, ko je tu pomlad in ko akacije cveto.

Ko akacije cveto ...

Sicer pa je moje življenje enostavno. Z dvema besedama bi vam ga vsega razjasnil: — živim, igram ... Pride nedelja. Vstanete zgodaj, greste malo med polja, na pot med akacije. Nato stisnem gosli pod pazduho in grem po mejah med žitom, da ne srečavam ali dohitevam ljudi. Ljudje gredo k maši, veseli in polni razkošja. Dekleta v pisanih in živih oblekah, kakor mak nad krompirjem. Smejijo se dovtipom fantov bolj radi tega, ker je ta ali oni kaj povedal. Ženske govorijo glasno, kot da bi sicer ne slišale druga druge. Paglavci skačejo na vratnica in otresajo roso. No, jaz se izognem ljudi in hodim po samotnih potih. Tu in tam naletim na kakšno mamico, ki pase krave in jagode prebira na čislu.

Potem ves popoldan igram. Kar pač hočejo ljudje. Fantje in dekleta imajo radi vesele. Torej vesele igram. Tovariši igrajo za mano. Loki gredo mehanično po strunah, cingale se kako lovijo, vendar ne zaostajajo. Bas pomalem za kontrama išče in ljudje plešejo. Ljudje so veseli in za uro, za dve so že pijani. Žvenketajo z drobižem in ga mečejo po cingolah.

»Igraj, cigan!«

No, jaz igram. Še reči mi ni treba.

Proti večeru se razhajajo. Na noč se vračajo. Ne vsi. Pojejo in plešejo.

Pride Ferenčič, sedi pri naši mizi, nam plačuje za vino. Ne govori, posluša in gleda. Gleda topo in brezmiselno. Če se srečajo oči, ne vidi. Poleg na drugi strani stoji Dominko. Včasih je bil muzikant. Zdaj je že prestar in roke se mu tresejo. Ko odložim gosli, seže z bojaznijo po njih, jih za trenutek ogleduje in oči mu žare. Nato tako z negotovostjo zaigra in se prestrašeno ozira okoli, da ga ne bi kdo gledal.

»Eh, včasih sem tudi jaz igral,« deje z neko trpkostjo.

»Pijte, Dominko bači,« mu nalijem. Starec bi se razjokal od hvaležnosti.

»Hvala ti, hvala ti.«

Mogoče bom kdaj jaz tako poslušal ... Na noč prideta tudi naši dve učiteljici. Eno — blondinko spremlja učitelj; ta dva se bosta v kratkem poročila. Druga ima črne lase. Leto dni je šele pri nas. Spominjam se je dobro od takrat. Prišla je tako na večer k nam in posedela na stolčku. Naša hiša je skromna in me je bilo sprva sram, da k nam prihaja. Zato sem se vselej izognil. Pa pozneje sem se privadil.

»Potnica je, ki pride in odide. Naš dom pa ostane.« In tako se mi ni nič čudno zdelo, če je dejala na priliko:

»Igraj, cigan —« in se smejala in kazala bele zobe.

Vzel sem gosli in igral, brez reda, kakor me je pač prijelo. In na koncu je še dejala:

»Zdaj pa še ono —«

»Katero, prosim?« 

»Pot med akacijami.«

In tako sem na koncu še to igral. Privadil sem se in je bilo vedno tako.

Čakal sem, da je rekla: »Zdaj pa še ono.« Nekaj lepega je bilo v tem.

Z našimi se je dobro razumela in otroci so ji v naročje lezli. — Tako sem včasih kar že težko čakal, da pride. No, prišla je vedno. Včasih mi je tudi rekla:

»Pridite jutri zvečer gor in prinesite gosli.«

Pa jaz nisem šel nikoli. Če je bilo prav, ne vem. Od takrat je vendar leto. Končno je ona potem kmalu odšla. V jesen mene ni bilo, ko se je vrnila. In je nisem videl vse leto. Naši so mi pisali o njej, da pride često k njim, da vprašuje po meni. Tudi sama mi je pisala, pa jaz nisem odgovoril.

Kako bi ji naj kot cigan odgovoril.

No, če zdaj kje igram v gostilni, pride vedno tja. Spremlja jo visok blondin. Moram reči, da je lep fant. Zadnje čase so marsikaj govorili o njima, pa mene ne zanima. Vsaj zdi se mi tako.

Sedijo blizu nas za mizo. Ona sedi tako, da vidi k nam, ne da bi se obračala. Tudi plesat gredo. Plesati zna lepo. Potem navadno pride k nam in posluša. Njenemu fantu menda ni všeč in jo pride vabit od nas. Pa ona, kakor da ne sliši.

Nato reče tiho:

»Ono, cigan —.« Na njenem obrazu je nekaj bolesti, skrbno prikrite. Pa jaz ne vprašam, katero želi in tako nima prilike, da bi govorila. Obrnem se do ciganov in nato začnemo. Posluša tiho, ustnice ima rahlo stisnjene, oči nekam zasanjane. Ko končamo, plača in gre skoro opotekajoče k mizi, se napravlja in fant mora z njo ... Morda še kje tam s ceste posluša našo pesem.

Pa mi še ostanemo. Zadnji odhaja Ferenčič in Dominko. Ferenčič je pijan — tako šele proti dvema zjutraj. Moramo mu igrati. Plačuje z dolarji (bil je v Ameriki). Dolarske bankovce mi lepi s slino na čelo.

Potem naroči deset litrov vina za nas. Dominko tiho prisede. Ferenčič pa govori. Vedno isto. Zgodbo znam že na pamet. Ne pridene ničesar, celo skoraj z istim besednim redom pove. O ženi, ki ga je prevarila, ko je bil v svetu. Otrokom je lepo naložil denar, njej pa ne da ničesar.

»Ali nimam prav«?

»Prav, prav,« potrjujejo naši.

»Zato pa pijte, cigani, in nato še eno zaigrajte. Eno lepo, žalostno —«

Proti jutru odhajamo. Vsak svojo pot. Stari Gorčak hodi tiho in morda misli na ženo in četvero otrok. Na nizko kočo in na kravico v hlevu. Cingolaš je mlad in ima nekje prek bogato in lepo dekle. Vsa pisma mi prečita in mi znova vedno pripoveduje o njej. V nedeljo bo šel k njej.

»V jesen se bova poročila. Kaj pa hočem doma. Sedem nas je. Še preveč jih ostane pri hiši.«

Ali ni srečen fant? In vesel je tudi. Vi bi ga morali videti. Ni cigan, kmet. S takim zanosom govori o svojem dekletu.

To mora biti končno lepo: imeti dekle in vedno misliti na njo. Pišeta si vsak teden. Sanjata o otrokih in o domu. Misel je lepa in ni daleč.

Zato je lahko vesel.

Kovač — kontraš si vedno po poti igra. Gre prek po polju, sam in igra, Tako pomalem hodi in se mu nikamor ne mudi. Tako ves dan ne misli nič, ko pa gre, si igra. Igra zelo lepo in nekam otožno. Tiho se trga pesem. Tudi po vasi igra. Gospodinje, ki so zgodaj vstale, ker gredo v Lendavo, se takole pogovarjajo:

»Kovač si igra. Ta človek bi vedno igral.«

»Igra pa lepo.«

Sicer pa je bogat kmet. Posestvo je hčeri predal in sam ne dela veliko. Gajzar se vrača tiho. Mlad človek, ženo in troje otrok ima. Pošten je in dober človek. Nikoli ne zapravlja. Tudi bolan je. Misli vedno na ženo in deco. Reven, pa ga vendar vsi radi imajo. Žaliti noče nikogar, razume in ve mnogo, pa ne govori. Jaz sam ga imam zelo rad in dasi ni prvovrsten muzikant, ga držim v družbi. Tako vsaj nekaj zasluži za dom. Pa tudi on mene ceni. Bil sem že večkrat pri njem.

Nasprotno pa flavtist. To je vesel in zabaven človek, dokler ni pijan. Takrat preveč klati in kvanta. Nikoli ne gre z nami domov. Do jutra se na senu preleži. Nato začne spet piti in jesti in se navadno v ponedeljek večer vrne. Zapravi več, kot je prislužil. Žena ga krega. Pa kaj to! Prisluži itak mnogo kot živinski trgovec in tudi kmetijo ima veliko. Jetičen je in mu je zdravnik prepovedal piti. Zato ne gre več k zdravnikom.

Pravi, da bi že zdavnaj umrl, če ne bi pil.

No, vidite, to je naša družba. Potem se ves teden ne vidimo. Oni štirje delajo. Flavtist hodi okoli in jaz? Jaz posedam doma in grem zvečer med polja — na pot med akacije. Na noč se vrnem in si igram. Zunaj pri naši hiši je vedno veliko ljudi.

Govorijo glasno, da lahko vse razumem.

Potem prideta učiteljici. Ena z možem in druga s svojim fantom — blondinom. Stojijo in govore z našimi ljudmi. Ona s črnimi lasmi — Ida ne govori. Prej je bila vedno glasna. Zdaj se še samo nasmehne včasih ... Pesmi »Pot med akacijami« več ne igram.

Zadnjič me je namreč poiskala med akacijami. Prišla je tiho in ko je nisem pričakoval. Nasmehnila se je trpko in me prosila, če sme govoriti z mano.

»Prosim —«

Zdi se mi, da je nisem v vsem razumel. Lahko si mislite — ko pa ona hodi z mano. Vedel sem le toliko, da naj ne igram več »tiste« pesmi.

»Povejte, ne boste igrali?«

»Ne bom.«

Stisnila mi je roko — Kaj vi ne bi bili srečni, če vam tako mlado dekle stisne roko! Razumite, jaz sem cigan in zato sem sklenil, da ne bom igral. Pesmi je mnogo na svetu. (In da vam odkrito povem, zadnje čase je nisem več rad igral). Človek se vedno rad izogne, kjer se je enkrat spotaknil.

Potem sva se vračala.

Pomislite, vas prosim, da se vračate tako v majski večer po poti. Na obe strani so akacije, polne cvetja, nebo ožarjeno nad vso poljano, žita, cvetoči mak. No, pa vi boste dejali, da je to romantika. Ne, to ni nobena romantika. Če vam ona prizna, da ne more slišati moje pesmi, če vam izpove, da se bo poročila in da mora vzeti nekoga, ki ga ne ljubi. Pri tem tako tiho joče.

»Pa bi vzeli tistega, ki ga ljubite.«

Pri tem se nerazumevajoče ozre po meni, z začudenjem. Moj Bog, saj veste, da človek mora tolažiti. In kako naj drugače tolažim, mlado nesrečno dekle. Mi smo preprosti ljudje in odkrito povemo svoje misli. Končno je ta njeni fant — lep, moram reči, toda, če ima kakšnega drugega kje rada, pa naj tistega poroči. Pri tem ni moči ukazovati. Prvo je, da so ljudje srečni. Sreče ne kupiš kar tako. Tako sem jo torej tolažil in nisem mogel razumeti, zakaj noče onega poročiti, ki ga ljubi. Najbrže jo silijo.

Ljudje pač nočejo ali ne morejo razumeti. V resnici mi je hudo, da bo morda ona radi tega nesrečna.

»Poročili bi se kar z onim, da še nihče vedel ne bi.«

Tudi tedaj me je gledala začudeno. Prestrašil sem se skoraj.

»Saj ne ve in noče — vedeti,« je trudno izrekla.

»Pišite mu, povejte mu. Če ne bo odgovoril, potem pozabite nanj. Ker res ni vredno še nanj misliti. Če ne morete sami pisati, dovolite, da mu jaz pismeno obrazložim. Meni bo tudi hitreje odgovoril —.«

Hudo bi mi bilo, da bi bila nesrečna. Priznam, da sem jo z neko radostjo gledal. Mogoče sem jo tudi rad imel. Pa saj veste, da sem cigan.

In jaz —? jaz samo lahko igram pesem o akacijah.

Ko sva se ločila, mi je stisnila roko. Dejala je, da mu bo sama pisala. Bil sem srečen. Morda bo pa le dosegla, kar želi. Jaz ji seveda želim vso srečo. Prvo je, da so srečni drugi. Ti tako na tihem misliš in sanjariš. Tako sem tiste večere vedno igral. One pesmi o akacijah ne. Nasmehnila se je, če sva se srečala. Pa to je bilo redko. Zdi se mi, da se me je izogibala.

Takrat sem zvedel, da se bo poročila.

Zato se nisem prav nič začudil, ko me je njen fant poiskal med akacijami.

»Cigan, bi ti igral?«

To je zame zapoved in zato nisem okleval. Ljudje imajo v tem radost in so srečni. Torej moram igrati.

»Saj veš, komu; Idi —«

»Da —.«

»Lepo, razumeš.« Privlekel je bankovec.

»Hvala — njej tako igram.« To bi bilo grdo, da ji igram za denar.

Potem ji itak več ne bom.

»Tako pozno v noč, ko bodo že vsi spali.«

»Da —.«

Tako torej stojim pod oknom in igram. Ne vem, kaj igram. In ne mislim na to. V prvem nadstropju je okno odprto. Zdi se mi, da se je nekaj zganilo za zaveso. Noč je lepa, kakor so majske noči pri nas sploh. Nebo zvezdno, daleč nekje pesem fantov; pesem žab po mlakah; to vse ima svojo melodijo. In vmes moja pesem: Pot med akacijami — — vsa s cvetjem posuta — — kadar grem vdilj — — mi pride v spomin misel na daljnjo zgodbo poletni večer je bil med vejami je slavec pel — — popotnik me sreča in povpraša, če poznam najlepše dekle in mi veli: »Pod oknom ji obstoj, cigan in ji igraj le tiho, da ne bi kdo drugi prisluškoval.« No, in jaz igram, ker sem cigan —.

Prestrašil sem se skoraj, ko so se me oklenile nežne roke. Ozrl sem se in nisem mogel razumeti. Ob meni je stala Ida in jokala. V obraz ji nisem videl, pa sem vedel, da joče. — Žensko je težko razumeti. Seveda, poročiti se ni kar tako lahko.

»Povej, saj si namenoma to igral —«

Kdo ve, zakaj sem igral. Zadnjikrat ji moram vendar kaj lepega igrati. »Saj si za — sebe igral — ne za onega —«

Skoraj moram priznati. Razumite, tudi ciganu je včasih hudo. In lahko vam uide, da se spomnite na akacije, na pomlad Prijela me je za roko in me vedla s sabo — nato mi je vzela gosli in jih vrgla za vrata — gledala me je za trenutek smehljaje in me nato — poljubila.

Tega ne razumem. Veste, mi cigani počasi dojemamo. No, počasi bom tudi to razumel.

Zdaj je pri nas pomlad in ob poti med poljem akacije cveto. Zdaj boste razumeli, če vas nenadoma prime in greste. Še znancem ne sežete v roko.

Da — da —

Ko akacije cveto — —