Knut Hamsun in njegovi ženski tipi
| Knut Hamsun in njegovi ženski tipi Vera Albreht |
| |||||||||||
I.
Ne le vsa Norveška, temveč vsa kulturna Evropa je letos 4. avgusta praznovala sedemdesetletnico, odkar se Je narodil v kmečki naselbini ob reki Otti krojaški sin — Knut Hamsun. V revščini zrasel, je kmalu zapustil številno družino ter se preselil na sever k svojemu stricu župniku, kjer so mu bila edina tolažba prostrani pašniki in gola hribovja, kamor se je zatekal pred strogostjo svojega rednika.
„Najlepši časi“, pravi Hamsun, „so bila leta, ko sem ležal med svojo čredo in po cele dneve strmel v oblake ali se skrival pred dežjem pod skalovjem in rezljal v belo brezovo skorjo.“ Še kot otrok je spoznal ure samote in premišljevanja.
Iz stričeve hiše je prišel mladi Knut kot trgovski vajenec v Thorstein, kjer je užil dokaj malo veselja. Dve leti pozneje ga srečamo še kot čevljarskega vajenca, a že leto nato prepotuje kot ljudskošolski učitelj dobršen del svoje domovine.
V opisu svoje mladosti nas Knut Hamsun neverjetno spominja na Strindberga. Oba povdarjata predvsem muke, trpljenje in temo svojih otroških let. Oba menjavata neprestano svoj poklic, ki ne odgovarja njihovi večno nemirni, naglo razdražljivi naravi.
Že v teh letih se je Hamsun poskusil na literarnem polju. Priobčil je nekaj liričnih pesmi, predavanj in člankov ter izdal, seveda v samozaložbi, tudi svojo prvo povest.
A Knuta Hamsuna je preganjala zla usoda vsa njegova mlada leta. Ne le beda in bolezen, vsi njegovi literarni poskusi niso našli nikjer odziva in vedno znova je bil pahnjen med množice onih, katerih ime ostane za vedno prikrito. Tako si je kot dvajsetletnik izposodil denar od neke stare bogate kmetice in se odpravil v novi svet, poln upov in nad — v Ameriko. Pa tudi tu se mu ni godilo dosti boljše; — srečamo ga kot pridigarja, trgovskega pomočnika, delavca na farmi. Vendar v Ameriki težko zboli in se zopet vrne v svojo domovino.
V Kristijaniji[1] pretrpi najhujšo bedo. — Če se mu posreči spraviti kak članek v dnevnike, je za par dni rešen lakote in mraza. Tu so nastale prve skice za njegovo poznejšo povest „Glad“.
Obupajoč nad svojo literarno zmago, sklene Hamsun oditi drugič v Ameriko. A tudi tu živi zopet isto življenje. — V Chicagu je nekaj časa sprevodnik cestne železnice, nato voznik in delavec na farmi.
Toda Hamsun je kmalu spoznal, da Amerika ne odgovarja njegovemu duhu. Vzel je končno slovo od tega tujega mu sveta z nekim kritičnim predavanjem o ameriški kulturi.
Ko se je Hamsun vračal v svojo domovino, je njegov parnik 24 ure čakal v Kristijaniji, toda on ni izstopil, pretežke spomine je imel na dobo svojega bivanja v tem mestu. Šele v Kopenhagnu se je izkrcal, kjer je 1. 1888. napisal prvi del svoje povesti „Glad“.
Znano je, kako je prišel ves sestradan in slabo oblečen in plah k tedanjemu uredniku „Politiken“ E. Brandesu. Ta ga ni poznal, da bi ga odpravil in iz usmiljenja do sestradanega, plašnega mladeniča je vzel manuskript in mu obljubil, da ga bo prebral. — On je šel, rokopis je ležal Brandesu na mizi in vedno mu je bil pred očmi sestradani obraz Hamsunov. Prične čitati, zgrabi ga, vidi, da ni samo nadarjenost, veliko, veliko več. Strašno ga postane sram, kakor brezumen beži na pošto in mu pošlje deset kron. Ko pride domov, čita dalje in vedno bolj se čuti osramočenega in pobitega.
Z „Gladom“ je Knut Hamsun mahoma zaslovel na skandinavskem severu. Potem je sledila cela vrsta njegovih, že deloma v vse svetovne jezike prevedenih del; med drugimi Misteriji, Pan, Roza, Viktorija, Otroci časa; in novejša: (1907.) Blagoslov zemlje. Zadnje poglavje. Potepuhi i. dr.
Po njegovem nepričakovanem literarnem uspehu je mogel Hamsun šele prosto duševno ustvarjati. S svojim „Gladom“ je utrl novo pot severni knjigi. Njegov način pripovedovanja je osupnil in mahoma pridobil javnost. Zdaj so se na mah odprla vrata Hamsunovi karijeri.
V Parizu, idealu kulturnega mesta vseh severnjakov, preživi tudi Knut Hamsun par let v krogu svojih prijateljev, a še več v samoti ustvarjajočega umetnika, kajti francoski duh mu je v bistvu zoprn. Leta 1896. ga srečamo nato v Monakovem. Nenadoma pa se pojavi pri še ne štiridesetletnem pisatelju pretiran strah pred staranjem, brezmiselnostjo njegovega pisateljevanja in polasti se ga neizmerno domotožje. Toda želja priti v domovino ostane še dolgo neizpolnjena.
Leta 1898. spozna Hamsun Bergljoto Bechovo, ki je bila poročena z nekim bogatim avstrijskim trgovcem. Zaljubita se, ona zapusti moža, udobnost in bogastvo ter sledi Hamsunu v njegovo vagabundsko življenje. Kakšnega pomena je bil njegov prvi zakon zanj, je težko reči. Gotovo je bila „Viktorija“, istoimenska knjiga po njegovi hčerki, posvečena njuni mladi ljubezni. Bergljota Hamsunova je bila nenavadno lepa, pravi tip velikomestne razvajene žene. Tja je Hamsuna vedno mikalo, dasi se je v njegovi globini že od nekdaj javljala želja po naturi in samoti. Zato je bilo v njuni združitvi več disharmonične žalosti nego veselja. Že leta 1906. se je ta zveza nenadoma razdrla.
S svojo ženo je Knut Hamsun, ko se mu je podelila večja ustanova, prepotoval vso Rusijo, Kavkaz, Perzijo, Turčijo in čez Balkan v Kopenhagen. S tega potovanja je nastalo nekaj zanimivih potopisov. Hamsun se je seznanil podrobneje z rusko literaturo. Že prej so mu očitali vpliv Dostojevskega, dasi ne ravno po pravici. Zanimivo pa je, da je bil Knut Hamsun poleg Dostojevskega v Rusiji pred vojno eden najpriljubljenejših pisateljev in da so malone vse njegove knjige prevedene v ruščino kot ljudske izdaje. Ruska mladina je videla v njem predvsem novega revolucijonarnega duha, ravno ker je tako vehementno nastopal zoper razne pisateljske avtoritete in za notranjo svobodo individua.
Zimo je Hamsun s soprogo prebil v Kopenhagnu na periferiji mesta in ves okras njunega stanovanja je bilo par preprog, ki sta jih prinesla s seboj iz Turčije.
Hoteč si ustvariti dom, si kupi Hamsun v bližini Kristijanije majhno posestvo; a veliko sreče mu tudi to ni prineslo, kajti prišlo je kmalu do ločitve zakona. Hiša je bila zopet prodana in šestinštiridesetletni mož je postal zapet brezdomec.
Tega leta je izšla njegova knjiga „Pod severnim nebom“. V njej ni najti nobene tožbe, kaj šele obtožbe preteklih dni. Vendar se čuti brezmejna jesenska žalost, ki ga goni iz mesta v naravo. Zopet se vrača nazaj v svojo detinsko dobo: „Gak gak, gak gak! kriči nekje iz daljave. Poznal sem glas, bile so divje gosi. Že kot otroci smo se naučili sklepati roke in molčati, da bi jih ne preplašili, ko so letale mimo. Ničesar ne morem zamuditi več in zato delam kot v svojih mladih letih. Mistično razpoloženje me vsega prevzame, zadržujem sapo in strmim predse. Zdaj pridejo, nebo leži za njimi kot morje. Gak gak! kriči nad našimi glavami. In njih krasen beg drči pod zvezdami dalje, vedno dalje ...“
Zdaj je Hamsun resnično dozorel samoti. Kot petdesetletnik se drugič poroči z Ano Marijo Andersenovo, 28 letnim dekletom kmečkega rodu. Dasiravno ni v njenem domačem kraju, kjer je prebila svojo mladost, nikdar obstojalo gledališče, vendar jo je z neodoljivo silo vleklo na oder. Sledeč svoji neutešeni želji, odide v Kristijanijo, kjer pa se preživlja še tri leta kot vzgojiteljica. Ko pa le ne more premagati vedno naraščajoče želje, vstopi pod imenom Marija Rindal v potujočo igralsko družbo in dospe kmalu do največjih vlog. Igrala je gospo „Kareno“ v Hamsunovi drami „Na pragu življenja“ in v tej vlogi sta se prvič srečala s pisateljem.
Marija Hamsunova je zatrla v sebi vso strast do gledališča in se z vso ljubeznijo posvetila temu genijalnemu možu; mahoma se vzbudi v njej materinska skrb in njena prvotna, kmečka narav ji omogoči, da se s svojim možem poda v samoto, kjer si ustanovita dom in postane Hamsun kmet. Z obdelovanjem zemlje, sejanjem in iztrebljanjem si ustvari nekak protiutež svoji bolni, mehki naravi. V svoji knjigi „Blagoslov zemlje“ nam čudovito opisuje, kako človek ne more bolj koristiti naravi, kot da ji služi v harmoniji in božanstvu.
Njihova rodbina se kmalu pomnoži. Leta 1912. se mu narodi prvi sin Tore, čez dve leti sin Astrid in leta 1915. hčerka Elinor. V svojem gradiču Nörholmen preživlja zdaj svoja plodonosna leta, vedno zvest svojim idejam, obdeluje zemljo, napeljuje prekope, izsušava močvirja ter uživa ob svojem stvariteljskem delu. Ogiblje se družbe, pred obiskovalci se zaklepa, še najprej ga izvabi mladina iz njegove osamelosti.
Ob njegovi šestdesetletnici mu je bila za roman „Blagoslov zemlje“, napisan sredi vojnega vrveža, podeljena Noblova nagrada. In ob tej priliki je napisala Selma Lagerlöfova naslednje pomembne besede:
„Sredi svetovne vojne, ko si je človeštvo nadelo nalogo razrušiti delo stoletij, je izšla tvoja knjiga o radosti ustvarjanja sejalca in naselnika.
Sredi časa, ko se kralji in narodi bojujejo v moritvi in ognju, da bi si pridobili zemljo in bogastvo, je tvoj junak s sekiro in plugom napravil najčastnejšo pridobitev, ki jo je kdaj ustvarilo pero.
Sredi časa, ko se narodi, hlepeč po novi sreči, skušajo otresti starega suženjstva in vseh podedovanih spon, stoji pred nami tvoja knjiga s svojim nepobitnim dokazom, namenjena ubogim in bogatim, da je težka muka, vztrajno delo edino, kar je od vekov olajšalo človeško srce in telo, njegovo življensko pot osrečilo, napravilo slavno njegovo ime in blagoslovilo njegov spomin.“
II.
V svojih delih nam slika Hamsun žensko bitje kot povsem samostojno, neodvisno od moža, kot ljubico, ženo in mater, uveljavljajoče se v družbi človeštva.
Elementarna sila, ki privlačuje oba spola, vlada s skrivnostno silo nad njihovo usodo. Njemu je znan srdit boj dveh medsebojno vezanih bitij in podaja ga z vso brezobzirnostjo kot Strindberg. Svojevrstne so njegove ženske postave, ki, preganjane od svojih strasti, ne najdejo nikjer miru in utehe. Kjer se Hamsun poda v črtanje te elementarne strasti, v plasti ljubezni kot duševne sile, jo črta važno, pritajeno, nemirno in polno hrepenenja, ki leta dolgo obžarja ženo. On nam ne podaja „dobrih“ ali „slabih“ ljudi, temveč kratkomalo ljudi, takšne kakoršni so z vsemi svojimi vrlinami in napakami. Vsi ti ljudje so nekam brezciljni, ljudje živcev in čustev, polni želj in skrivnostnih sanj, prekipevajoči in hitro odločeni k nevsakdanjim dejanjem. V njih življenju so ure pijanosti in brezmejnega žrtvovanja. Bojujejo se preko nešteto ovir, ki se stavljajo njihovi ljubezni nasproti. Značilno je, da se pri Hamsunu dvoje ljubečih se bitij nikdar ne združi. „Poglavitno ni v ljubezni, da drug drugega dobi, glavno je, da človek ljubi,“ pravi pisatelj nekje.
Nekak obupen tip za zvestobo rojene žene nam podaja Hamsun v svojih romanih „Pod severnim nebom“ in v „Pritajeni igri strun“. Tudi v Rozi, istoimenskem romanu, se občuti ta usodna zvestoba in dasiravno zapusti tu žena svojega prvega moža, se čuti še vedno vezano nanj, čeprav živi v zakonu z drugim.
„Pod severnim nebom“ nam slika pisatelj zrelo kapitanovo ženo Edvardo, ki se bojuje s svojo ponosno dušo v neizmerni boli. Neznan popotnik pride v službo kapitana in se zaljubi vanjo. Ona to sluti in nemo vrača njegovo vdanost. A ko nekoč v njegovi družbi zardi, se čuti radi tega ponižano, njen ponos zmaga nad čustvi in odpusti ga iz službe.
V nadaljevanju tega romana, v „Pritajeni igri strun“, najdemo tragičen konec njene usode. Želeč vneti pri svojemu možu še zadnjo iskro ljubezni, ki jo še sluti pri njem, se vrže v vrtinec družabnega življenja. Hoteč ga napraviti ljubosumnega, podleže zapeljivcu. Ko pa jo ta zapusti in začuti ona posledice, ne more več dalje prenašati žalosti in sramote ter se sama usmrti.
Drugačen, vendar soroden tip žene je Roza, hči pastorja. Naivna, a močna narav, poroči tovariša izza mladih let. Ta pa je šibak, brez prave opore in se kmalu vda pijači. Njih zakon se razdere in Roza se vdrugič poroči s svojim nekdanjim občudovalcem. Toda njen prvi mož živi vkljub temu še vedno v njej naprej. Ne da bi si ga morda želela, ne mogel bi ji ničesar več dati, a tisoč spominov jo še veže nanj. Kot težka môra jo zasleduje preteklost. Vendar, ko se njen prvi mož, ves propal, nenadoma pojavi in se z vsem cinizmom roga bolečini njene raztrgane duše, ko se slednjič sam usmrti in se ona čuti mater, odpade vsa moreča teža z njene duše in čuti se zopet svobodno.
Poleg omenjenih ženskih tipov nam podaja Hamsun celo vrsto žen povsem drugačnega značaja. Strastne, svojeglavne, včasih naravnost grozotne, gnane od strasti, same nesrečne, onesrečujoče druge. Žena te vrste je Elina Kareno v drami „Na pragu življenja“. V njej nam slika Hamsun brezstidno, neizobraženo, povprečno ženo. Soroden tip, stopnjevan do vrhunca, nam podaja pisatelj v svojih poznejših romanih, v „Potepuhih“ in ženo-detomorilko Inger v „Blagoslovu zemlje“. Vendar spada Inger, žena poljedelca Izaka v vrsto delavnih, tesno z zemljo zvezanih bitij. In ker je zemlja mogočna, privede tudi njo, zločinko, iz laži in zablode na pravo pot.
V „Blagoslovu zemlje“ proslavlja Hamsun življenje v naturi, uspeh in veselje dela, nasprotno pa zasmehuje malomeščanstvo v svojem romanu iz norveškega podeželskega mesta „Ženske ob vodnjaku“. V njih prikazuje svoj odpor proti nenormalnosti, starosti in bolezni. Naravnost odurna je oseba Oliverja, ki se poroči z mladim dekletom, ki mu rodi otroka za otrokom, dva temnooka in dva z modrimi očmi. On pa nesramno izrablja ljubimce svoje žene in očete „svojih“ otrok. Vendar pogreša ta roman zanosa, ki smo ga vajeni pri drugih Hamsunovih delih.
V Hamsunovi erotiki naletimo često na naslado nad mučenjem drugega ali samega sebe. Tako v povesti „Pan“ med poročnikom Glahnom in Edvardo. V njegovem poznejšem romanu „Zadnje poglavje“ nam slika Hamsun simpatično junakinjo Julijo d' Espardovo. Načitana žena, hitro odločena, polna ženskega sočutja, ki se kasneje združi z bolnim finskim grofom Flemmingom. On lahkoživec mora uteči, ko poneveri in pusti pri ubogem dekletu kuverto z denarjem, katero skriva pod svojo bluzo. Kmalu se prične pri nji boj na življenje in smrt. Prisiljena je poiskati si drugega moža. Po neuspelih poizkusih se nazadnje oklene kmečkega sinu, ki se zaljubi v „fino damo“. Vse bi bilo dobro, ko bi se nenadoma zopet ne pojavil grof, ki dekletu še vedno imponira. Niti otrok, na katerega se v svojem zadnjem obupu sklicuje, ne more preprečiti nakane kmečkega fanta, da bi ne ubil psevdo-grofa.
Hamsun je pesnik ljubezni. On poveličava njeno svetlo jutro in njena temna razočaranja. „Težko ni, osvojiti si ženske. Ali iz nekega tajinstvenega vzroka človek ne dobi ali ne obdrži te, ki jo ljubi.“ To je tista temna usoda, katero doživljajo Hamsunovi junaki. On je med sodobnimi pisatelji najboljši poznavalec ženske duše.
Opombe urednice[uredi]
- Knut Hamsun: https://sl.wikipedia.org/wiki/Knut_Hamsun
- ↑ Oslo