|
|
Knjige Slovenske Šolske Matice
|
|
| Izdano:
|
1903
|
| Viri:
|
Slovan, letnik 1, številka 8; dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
1. Pedagoški
letopis. II. zvezek. Uredila H. Schreiner in V. Bežek.
V Ljubljani, 1903.
Odbor tega za razvoj ljudskega in srednjega šolstva
prevažnega društva je ostal zvest predgovoru ob izidu prvih
letnih publikacij. Lani je razpravljalo pedagošk o slovstv o v posebni dr. Ilešičevi knjigi o slovenskem jeziku, a
letos prinaša v prvem spisu dr. J. Bezjakovo razpravo o
nemščini kot drugem deželnem jeziku v slovenskih ljudskih šolah izza dobe, odkar se na naših šolah ta
pouk vrši na podlagi materinščine. Pisatelj razpravlja še sedaj
pereče vprašanje, katera metoda zavladaj pri jezikovnem pouku v tujščini, prvotna sintetiška ali slovniška, ki temelji na
slovnici in slovarju in ki je bila še pred malo leti v rabi, ali
nova, naravna, direktna ali analitiška metoda. Dr. Bezjak, ki
je v družbi z ravnateljem Schreinerjem izdal dve učni knjigi
za pouk v nemščini na slovenskih ljudskih šolah, sestavljeni
po načelih analitiške metode, je seveda gore zagovornik novejše metode in odkrito priznamo in izkušnja nas uči, da je ta metoda boljša. Učenci, učeči se po slovniški metodi, niso
bili' po dveletnem učenju sploh zmožni samostojno izražati
misli v tujem jeziku — nemščini, ker so le prelagali in prelagali s pomočjo slovarja, beril pa jako malo obdelali in še
tisto pičlo število zopet ob roki slovarja. Novejši metodiki
so še oprijeli načela, da je tujščino poučevati izprva potom
direktnega naziranja: učenec naziraj in govori
kar največ mogoče v nemščini , v začetku o stvareh v
šoli, potem doma. Tem potom stopita učenec in učitelj v
živo medsebojno občevanje, vsled česar postane vsaka priučena tujka takoj produktivna. Pozneje se direktnemu naziranju pridruži indirektno s pomočjo dobrih podob. Seveda
morajo biti podobe res vsaj dobre (o vrednosti nekaterih podob Janskega dvomimo!) in besedilo čitanke se mora ujemati
s ponazorilom, kar se v »Drugi nemški vadnici" nekaterikrat
pogreša!
Kljub vsem prednostim analitiško-nazorne metode ima
še nasprotnike, ki pa bodo formalizem tudi podredili praktičnemu pouku, ker le ta ima prihodnost in veljavo v ljudski šoli! Dr . J. Tominšek razpravlja o grškem pouku,
njega metodiki in didaktiki z ono iskreno vnemo in
s takim toplim čuvstvom, ki more polniti le korenitega poznavalca tega idealnega učnega predmeta. Grščina je bila
in bode še dolgo predmet, ki ga bodo napadali in izkušali izpodriniti iz učnega načrta modernih gimnazij, kakor
sta poizkusili deloma že storiti pruska in ruska učna uprava,
a naleteli na odločen odpor! Pisatelj priznava, da pouk v
grščini ne doseza veliko in išče vzroka v slabih učiteljih
in nesposobnosti velikega dela gimnazijske mladine (p. 18).
Zato zahteva (ibid.), da bode morala gimnazija »brez -
obzirno odklanjati vse tiste, ki ne sodijo
vanjo", i. e., ki ne bodo v klasičnih jezikih vsaj dobro napredovali. Kaj pa z onimi slabimi učitelji?! Nam se
zdi to stališče vsekakor preozkosrčno in smo mnenja, da bi tako postopanje najmanj podpiralo E. Meyerja izrek, da je
»izmed vsek jezikov grški najlepši" . Sicer pa radi priznavamo, da smo vso razpravo čitali z velikim zanimanjem.
Prof. L. Lavtar nam v tretji razpravi podaja sliko o
razvoj u računstv a in njega metode. V letošnjem spisu
razpravlja o razvoju števila in nazorilih, o imenovanju in zaznačevanju števil od pradobe do iznajdbe ničle in o razvoju
raznovrstnih računov z natančnostjo, ki dokazuje veliko temeljitost, marljivost in ljubezen do predmeta. Vendar ima obseg
dosedanje razprave le bolj zgodovinski pomen. Važnejši del
te razprave, ki v njem g. pisatelj izpregovori o razvoju računske metode , ki jo razdeljuje v štiri dobe, nam prinese
prihodnji letopis.
Prof. Fr. Orožen podaje v četrti razpravi kratko in
pregledno poročilo o razvoju zemljepisja. Z zanimanjem
se čita, kako je zemljepisna veda napredovala od najstarejše
dobe do sedanjih dni. Poleg navajanja splošno izišlih metodiških knjigali te stroke govori pisatelj posebej o zemljepisnem slovstvu slovenskih pokrajin in omenja tudi najnovejše slovensko zemljepisno slovstvo.
Pregled pedagoškega slovstva zaključuje J. Schmoranzerjeva razprava o prostoročnem risanju. Pisatelj
zaključuje v lanskem letopisu pričeti zgodovinski pregled o
razvoju metod za ta predmet s Prangovo, Cookevo in Taddovo metodo. Težko je odločiti se specialno za to ali ono
metodo, vendar smo mnenja, da bode najboljša srednja pot,
po kateri se bodo obravnavale tipiške oblike, gojilo risanje
s čopičem in vadilo samostojno sestavljanje likov. Ako bodo
učenci z veseljem delali resnične predmete — po naravi —,
bo to najboljši dokaz za prednost metode.
Drugi del letopisa prinaša iz peresa prof. dr. J. Bezjak a razpravo Kernov e teorij e o osebku in povedku,
ki bo zanimala zlasti slovničarje. Ker je analiza v slovnici
še vedno najvažnejša točka, bo ta teorija zanimala že zaraditega, ker bo nova jezikovna vadnica, ki jo namerava vkratkem
izdati Šolska Matica, sestavljena po načelih Kernove teorije.
Statistični pregled slovenski h ljudski h šol
iz 1. 1870., 1880. in 1890., ki ga je po uradnih izvestjih sestavil M. J. Nerat, bi več zanimal, ako bi se bilo gospodu
sestavitelju posrečilo tudi navesti podatke iz leta 1900 in bi
bil podatke obdelal s primerno razpravo. Saj bi se dalo
mnogo zanimivega povedati zlasti o naraščaju števila šol, o
obsegu pouka, posebno pa o šolskem obiskovanju. Kako bi
zanimala primera navedenih podatkov med posameznimi deželami! Pričakujemo, da v prihodnjem letopisu poteče taka
razprava iz veščega peresa g. Nerata.
J. Dimnik je sestavil teme in teze pedagoških
poročil pri društvenih in uradnih učiteljskih skupščinah, društveni tajnik Fr. Gabrše k pa poročil o o delovanj u
Slovenske Šolske Matice v pretečenem letu, ki kaže, da se
je društvo nenavadno krepko razvilo. Število društvenih
članov se je pomnožilo za okroglih 500 — nenavadno visoko
število, ki kaže veliko zanimanje za stvar. Vendar v imeniku
pogrešamo še mnogo imen učiteljev in profesorjev! Odbora
skrb bodi, da društvene publikacije izidejo pravočasno in da
se bo v pedagoškem slovstvu v prvi vrsti oziralo na tozadevne pojave med Slovani, zlasti Čehi.
Slovenski Šolski Matici pa želimo, da se tudi v bodoče krepko razvija in zastavi vse svoje moči v prospeh slovenskega pedagoškega slovstva!
