Knjiga
| Trst v žepu Knjiga Marko Kravos |
| |||||||||
V zlati dobi življenja smo hodili še po vseh štirih! Gotovo mi je zato v spominu konj, ki je stal na čelni strani moje prve knjige: to je bila slikanica s šestimi kartonastimi stranmi. Na sivi podlagi so si potem sledile še druge postavne živali: krava, prašič, pes, mačka, kokoš. Za kokoš že ne vem več, če je bila res kokoš ali je bil morda petelin, ali pa sta bila eden in drugi vsak na svoji strani. Res ne vem. Tiste čase name pač niso napravili večjega vtisa junaki, ki nerodno lovijo ravnotežje na dveh nogah. Kaj je bolj plemenitega na svetu kot konj na vseh štirih?!
Konj, krava, pes in mačka, kokoš ali petelin. Potem pa na drugih knjižicah miši, gosi in race, medved in druge domače zveri ali divje živali iz
Afrike.
»Kaj je to Afrika?«
»Afrika je kraj, kjer sonce tako žge, da ni za zdržat in da postaneš črn kot zamorec.«
»Kaj je zamorec? In zakaj lev ni črn? Zakaj ima slon dolg nos? Je tisto sonce v Afriki poredno in nateguje živalim rilce?«
Iz tega časa vem, da slon nima ne nosa ne rilca, ampak trobec. Tako z njim lahko trobi. V vrtcu imamo gospo, ki ji je ime Marija Trobec: nič
ne trobi skozi nos in nič afriško črnega ni na njej. V belem predpasniku je in zelo je prijazna.
Potem začnejo iz knjig stopat kralji in zmaji, kraljične in bele kače s krono na glavi, orli in palčki, čarovnice in glavni junaki: vitez ali pastirček. Rdeča kapica in Janko z Metko.
Knjigo dobimo otroci ob rojstnem dnevu, za miklavža ali ob božičih. Ne spominjam se, da bi nam katero od njih prinesel kak odrasel obisk,
ki jih v naši hiši nikoli ne manjka. Ti gostje so prinesli - v najboljšem primeru - kocko sladkorja, svinčnik. Knjig ne. Morda jim je od rok kraj, kjer jih prodajajo. Ali pa se nanje ne spomnijo, ko pa jih pod fašizmom ni bilo.
Po knjigah lahko listam samo, ko je kdo od staršev zraven, kot na straži. Gotovo je kdo kdaj pojedel stran iz Janka in Metke, kjer je bila hiška iz čokolade. Jaz je gotovo nisem. Tudi se nisem nikoli spozabil in po knjigi kaj narisal, čeprav bi rad. V glavi mi tiči zapoved, da je knjiga svetinja in da si moram prej umit roke - z žajfol - potem šele jo mama vzame z omare in lahko listam po njej.
Za nagrado, ko smo pridni, ali če me hočejo pripravit do tega, da bi kaj pojedel, takrat sede mama med nas in nam bere. Pozneje tako vadi
svoje branje na glas sestra Alenka.
Pravzaprav niso samo knjige: ob večerih prebira Alenka v kuhinji iz časopisa podlistek o Dobrem vojaku Švejku. Tudi risbe so med besedilom. Oče tu pa tam sestro spodbudno pohvali in včasih ponovi stavek, ki se mu zdi zabaven. Kmalu pa mu ob vse bolj jecljavem sestrinem branju popustijo živci. Potem bere naprej mama ...
Meni Švejkove zgodbe ne povejo dosti. Kako da se jim oče tako smeji? Mamin glas, zbrana družina ob mizi, občudujoči vzkliki očeta pa so sami po sebi predstava, pri kateri je lepo biti zraven. Včasih zaspim z glavo na komolcu.
Takrat se je porodila v meni želja, da bi postal pisatelj - da bi sam po mili volji pisal in risal po knjigah, kakor bi mi poželelo srce. Pravzaprav bi le dodal kako malenkost k pravljicam, ki jih je že itak kot listja in trave, niso pa še vse v knjigi. Zapisal in narisal jih bom samo zato, da bodo tudi one veselo med platnicami kot domače živali v toplem hlevu. Kot tisti konj, krava, prašič, pes, mačka in še dvonogi petelin v moji slikanici. Seveda se pripeti kdaj tudi kaka žalost. Tako je doletelo tudi mojo veliko ljubezen do knjig razočaranje.
V tretji razred osnovne hodim, ko mi sv. Miklavž prinese poleg mandolata, bombonov, mandarin, copat in nogavic tudi knjigo: bili so to Molnárjevi Dečki iz Pavlove ulice. Vse lepo in prav, tudi platnice in slike v njej, le da je knjiga - v italijanščini! Kar vrže me, ko odčrkujem naslov: I mgazzi della via Paal.
»Samo poskusi brat, saj znaš tolko italijanščine,« mi prigovarja mama. »Ti bom pomagala, če česa ne boš razumel.«
Meni se udrejo solze. Miklavž da mi gre in podtakne knjigo v tujem jeziku! Komaj sem se toliko navadil branja, da mi iz besed pokukajo pomeni in zgodbe, in zdaj bi se moral lotit črk, ki se drugače izgovarjajo od slovenskih! Pa saj smo Slovenci. Kaj me Miklavž ne pozna?!
Miklavž se mi je zazdel siv in tuj gospod. Ne več dobrosrčen starček, na katerega se lahko zaneseš. Torej to pomeni tisti -avž pri Mikl-avžu!
Kot grdavš ali brdavs ...
»Morda pa je želel s tem povedat, da bi se lahko mimogrede naučil še italijanščine,« brani moja mama svetnika in me skuša potolažit.
Nič ne pomaga. Niti ko sede k mizi in mi začne brat in obenem prestavljat v slovenščino. Bere s slovenskim naglasom in ne prav gladko,
ker ji gre bolj na tržaščino: ona, ki vedno tako gladko bere! Zakaj se mora zdaj šemit s tujo govorico?
Še ona mi je postala tuja: kot takrat, ko je prišla od frizerja ostrižena na kratko in je bila od trajne vsa sparjena v obraz. Tudi zdaj sem na ves glas zajokal in se tekel skrit v klet in potem še na vrt.
Naslednji dan je mama prinesla iz mesta prave Dečke iz Pavlove ulice, slovenske. Nekaj je zamrmrala o tem, da je morda Miklavž kaj zamešal, da pa je ona to popravila, zamenjala.
Potem je Miklavž zanesel mojo slovensko knjigo h kakemu Italijančku? Se je ta tudi zjokal? Kje pa, to že ni mogoče!
Verjetno mi jo je hotel zagosti kak parkelj ...! Pa Miklavž vse vidi, vse ve ...?!
»Miklavž je star in rad kaj zameša ali pozabi. Morda je bil utrujen in je bila tema, ko je delil darila,« ga zagovarja mama.
Dvom in zamera do Miklavža pa sta v meni obtičala še dolgo.
No, z mamo sva po tistem veselo sedla h knjigi o druščini iz Pavlove ulice. A kaj, ko je zgodba proti koncu tako žalostna, da je treba spet jokat in trepetat za usodo malega Nemečka. Obtožili so ga strahopetnosti, izdajstva, in potem je na smrt zbolel.
Kljub temu je to moja najdražja knjiga in prebiram jo brez konca in kraja:
... slabotni Nemeček umira, njegov oče krojač pa zanj nima časa, ker ga neki klient nadleguje, naj mu vendar skonča obleko ... Pavlova ulica je čisto taka kot Sv. Ivan, njegov oče nosi naramnice kot naš oce. in Nemeček je droben, kilav fantič, ki se bos in smrkast preganja z vrstniki in bi se rad izkazal s svojim junaštvom ...
kartonast - iz lepenke
žajfa - milo
mandolat - turški med