Književnost za otroke

Književnost za otroke Borut Stražar

Spisano:	Ines Osolnik
Viri:	knjiga (1982)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

KAJ JE KNJIŽEVNOST ZA OTROKE

Opredelitev

Književnost za otroke in mladino je le del pretekle in žive književne tvornosti je le del književnosti nasploh, in sicer tisti del, ki ga otroci in mladina bero, ga poslušajo oziroma ga sprejemajo glede na doseženo razvojno stopnjo, glede na svoje interese in socia1no-kulturne možnosti.

Praktično označujemo kot književnost za otroke in mladino: 1. vsa besedila, ki so bila ustvarjena posebej in izrecno za otroke in mladi­no, in 2. vse pisanje, ki ga otroci in mladina sprejemajo, ne da bi bilo ustvarjeno posebej zanje ali zanje označeno.

Književnost za otroke (za mladino) pogosto poimenujemo otroška (mladinska) književnost. To poimenovanje je zaradi kratkosti sicer zelo uporabno, a je premalo natančno, saj opredeljuje književnost tudi glede na avtorstvo; uporab­ljali bomo torej daljše poimenovanje. Književnost za otroke in mladino prihaja k svojemu občinstvu v knjigah, zvez­kih in drugih tiskih, v širšem smislu pa tudi prek množičnih medijev, kot so film, televizija, radio, ali na gramofonskih ploščah in magnetofonskih (kasetofonskih) trakovih. Seveda pa različni mediji pogojujejo tudi različen način sprejemanja (doživljanja) literarnih vsebin. Načeloma se književnost za otroke in mladino od književnosti nasploh ne loči glede na vsebino, motiv, tematiko, ampak predvsem glede na način, kako pred­stavi vsebino, motiv, tematiko. V književnosti za otroke se morejo pojavlja­ti kakršnekoli stvaritve s področja epike, lirike, dramatike, od črtice do romana, od lutkovne igre do tragedije, od otroške pesmice do razpoloženjske ali refleksivne poezije, od pripovedno (beletristično) zasno­vanega poučnega besedila do učbenika. V književnosti za otroke in mladino se pojavljajo praviloma enaki umetnostni oziroma slogovni tokovi in tendence kot v književnosti, namenjeni odraslim. To, kar knjigo oziroma literarno besedilo opredeljuje kot knjigo za otroke in mladino, je prilagojenost knjige oziroma besedila mlademu bralcu, njegovim življenjskim izkušnjam in njegovi psihični zrelosti oziroma sposobnosti analizirati pojave v okolju in se nanje odzivati. Mladi bralci v vsakem sta­rostnem obdobju kažejo več zanimanja za določeno, vsakič drugo zvrst litera­ture.

Izvor

Književnost za otroke in mladino se oblikuje iz štirih vi rov; to so: 1. besedila, ki so jih odrasli avtorji napisali posebej za mlade bralce; 2. besedila, ki so prevzeta iz književnosti za odrasle; 3. besedila iz ljudskega slovstva, ki so po nastanku anonimna in so pravilo­ma ohranjena po ustnem izročilu; in 4. besedila, ki so nastala po vsebinah, prevzetih iz drugih umetnostnih me­dijev (še največkrat iz filma).

V slovenski književnosti prihaja do količinsko obsežnejšega zavestnega ustvar­janja za otroke šele v 19. stoletju, pravzaprav celo v drugi polovici 19-stoletja. Pred tem se pojavljajo le občasni in posamični poskusi izvirnega ali prevodnega ustvarjanja za otroke in mladino. Pa vendar so prvo knjigo za mla­de bralce napisali že protestantje. 2e prvi slovenski književni ustvarjalci so tudi v otrocih videli potencialne bralce, in to spoznanje je skupaj z željo, da bi ljudi ;3obraževali in jih osveščali o protestantski veri, spodbujalo Krelja k pisanju Otročje biblije, ki je izšla leta 1566 v Regensburgu. Knjiga je s stališča književnosti za otroke in mladino pomembna bolj zaradi naslova kot zaradi vsebine. Gre za teoretično, poučno ali celo šolsko knjigo z izrazi­to tendenčno vsebino, ki pa je bila nedvomno namenjena mlademu človeku. Enaka oznaka bi utegnila veljati tudi za prvo katoliško knjigo, namreč za Lenarta Pacherneckerja Posnetek katoliškega katekizma v slovenskem jeziku. (Knjiga ni ohranjena). Iz leta 1710 ali 1711 je ohranjen rokopis Hipolitove priredbe Orbis pictus (Svet v slikah; imeniten in zelo razširjen učbenik Jana Amosa Komenskega, ki so ga uporabljali domala po vsej Evropi); prevod je bil pri­pravljen kot priloga k trojezičnemu slovarju, vendar knjiga ni doživela na­tisa.

Posvetna vsebina se tudi v književnosti za otroke in mladino uveljavi z razsvet­ljenstvom. Karko Pohlin ni napisal samo nekaj šolskih knjig (Abecedika, Bukevce za rajtengo), ampak tudi Kratkočasne uganke inu čudne kunšte iz bele šule od Petra Kumrasa (1788), ki so bile v enaki meri namenjene preprostim ljudem kot mladim bralcem. Deklarativno namenjata svoje pesmi preprostim ljudem in mladini Valentin Stanič (Pesme za kmete i no mlade ljudi, 1822) in Leopold Volkmer, pozornost pa zbude Zgodbe iz Svetega pusma za mlade ljudi (1817)» ki so Ravnikarjev prevod zgodb nemškega pisatelja Christopha Schmidta. Posebno v tridesetih letih se zelo uveljavijo prevodi nemških povesti, kate­rih avtor je tedaj zelo popularni, sicer pa nadvse konservativni (črno-bela tehnika, poenostavljanje moralno etičnih problemov) vzgojeslovni pisatelj Christoph Schmidt. Vendar te prevode prevajalci le redko namenjajo mladini. Zavestno pa namenja svoje pisanje tudi mladini Anton Martin Slomšek. Za duhov­ščino in učiteljstvo začne leta 1846 izdajati almanah Drobtinica (izhajale so do leta 1900), da bi jim na ta način pomagal pri iskanju besedil in zglednih pripovedi za otroke in mladino. Pomemben korak pri uveljavljanju pisanja za mlade bralce pomeni Vedež (1848-1850), ki ga je Ivan Navratil izdajal kot prvi slovenski poučni in le­poslovni list za mladino. Po Vedežu se vrsta slovenskih ustvarjalcev zavestno obrača k mlademu bralcu, vendar se mladinske knjige še dovolj dolgo ne rešijo iz oklepa didaktičnega moraliziranja in pedagoške tendenčnosti.Osvežitev pome­nijo tako zaradi nespornih literarno estetskih kvalitet kot zaradi svojega odnosa do otrok šele Levstikove Otročje igre v pesencah, ki jih objavi v Vrtcu, prvem slovenskem literarnem mesečniku za otroke proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Spočetka so bile knjige za otroke in mladino torej razmeroma redke in (pred Levstikom) svojim bralcem praviloma niso omogočale doživljanja literarno umet­niške vsebine. Še posebno zaradi tega se je v preteklosti bolj pogosto kot v novejšem času dogajalo, da so v književnosti za otroke in mladino prevzema 1 i besedila iz književnosti za odrasle. Mnoga besedila, prevzeta v mladinsko književnost iz književnosti za odrasle, sodijo celo med klasična dela mladins­ke književnosti. Seveda pa so ta besedila cesto prilagojena. Med klasične mladinske knjige, ki so prevzete iz književnosti za odrasle, so­dijo llijada in Odiseja, Don Kihot, Guliverjeva potovanja, Robinson Crusoe, Dogodivščine Lažnivega Kljukca (Baron Munchhausen),pa tudi Ezopove basni in orientalske pravljice Tisoč in ena noč. Med prvimi knjigami za slovenske otro­ke in mladino, pa naj bodo te knjige prevedene ali izvirne, je bilo več takih, ki so jih prevzeli (včasih priredili) iz književnosti za odrasle. Pozornost je pritegnil Cafov prevod Robinzona Mlajšega (avtor priredbe po Defoeju je Joachim Heinrich Campe). Otroci so si kmalu prisvojili tudi Ciglerjevo Srečo v nesreči, Levstikovega Martina Krpana, Jurčičevega Jurija Kozjaka, Finžgar-jev zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Kdaj so med ljudstvom nastale besedne umetnine, namenjene otrokom, je tvegano sklepati. Pri vseh ljudstvih so se razvijale najrazličnejše pripovedne vsebi­ne (pravljice, pripovedke, miti, bajke, legende): te pripovedne vsebine so bile oblikovno in vsebinsko preproste in dostopne vsakemu poslušalcu - poslu­šali so jih z enakim zanimanjem odrasli in otroci. Nekoliko drugače je bilo z ljudsko poezijo. Medtem ko je bila namembnost ljudske epike vsaj približno taka kot namembnost ljudske proze (usmerjena je bila enako k odraslemu kot k mlademu poslušalcu), pa je ljudska lirika razvila vsebinsko dokaj raznolika besedila. Med njimi imajo otroške pesmi in pesmi za otroke svoje posebno mesto.

Vrednotenje

Ocenjevanje besedil za otroke in mladino je strokovno zahtevno delo. Ni dovolj, da besedne umetnine za otroke in mladino ovrednotimo po literarno estetskih kriterijih, ovrednotiti jih moramo tudi glede na pedagoško in psihološko ustreznost. Literarno estetski kriteriji so za besedno umetnost splošni, psi­hološko pedagoški pa so specifični in jih upoštevamo prav pri vrednotenju književnosti za otroke in mladino.

Številni teoretiki in ustvarjalci književnosti za otroke in mladino (med njimi še posebej pogosto omenjamo Otona Župančiča) so poudarjali, da je to, kar je najboljše, za otroke komaj še dobro. Leposlovno besedilo za otroke in mladino mora biti umetniško vredno delo. Bralčevi (oziroma poslušalčevi) starosti pri­lagojena ideja naj bi bila izpovedana s pomočjo skladja med obliko in vsebino besedne umetnine. Ocenjevalec (in to je v širšem pomenu tudi vsakdo, ki mo­ra izbrati ustrezno literarno delo) mora biti še posebej pozoren na jezik, na zgradbo, na povednost. Pomembna je napetost, ki otroka vzpodbuja, da vztraja pri branju oziroma poslušanju. Dialogi naj bodo živahni in pregledni, oris oseb jasen. Umetniška besedila za otroke in mladino morajo odražati življe­njsko realnost, predvsem pa realnost socialnih odnosov v otrokovem okolju.

Mnenje, da mora biti tudi literarno delo za otroke umetnina, se je uveljavilo šele konec preteklega stoletja. Vse od 16. stoletja dalje so bile knjige za otroke in mladino vselej poučne in polne vsiljivih moralnih naukov, umetnost­ni vidik je bil povsem zanemarjen in tudi besedišče teh knjig je bilo samo priložnostno in nenačrtno prilagojeno otrokovi govorni razvitosti. Tudi Josip Stritar se je, čeprav že na začetku 20. stoletja, le redko dvignil nad mora­lizirajoči d idakticizem, posamezne njegove pesmi pa je mogoče vrednotiti celo kot verz ificirane pridige. Pedagoški pomen literature za otroke in mladino so v preteklosti pojmovali zelo ozko, obenem pa so tako zoženega cesto pre­cenjevali. Namere moralne vzgoje in hotenja moralnega oblikovanja (včasih iz­ražena s pojmom "vzgojni moment") samo po sebi pač še niso opravičilo za nas­tanek in obstoj besedne stvaritve kot umetnine. Vzgojnosti v besedni umet­nini ni mogoče pojmovati izolirano od drugih sestavin umetniškega dela pa tu­di ne izolirano od dejanskih družbenih razmer ter družbene moralne zavesti. Paul Hazard (znameniti francoski literarni teoretik in literarni zgodovinar) vidi bistveno vrednoto knjig za otroke v človečanskem čutu, ki jih mora napol­niti.

Estetika mladinske književnosti mora biti prilagojena psihičnim zmožnostim mladega bralca ali otroka poslušalca. Te zahteve ne smemo razumevati tako, da bi književna dela za otroke in mladino smela odslikavati samo del okolja, v katerem otrok živi. Nasprotno: tudi književnost za otroke in mladino mora od­ražati celovito življenje otrokovega okolja, toda to odražanje mora biti skladno z otrokovimi spoznanji. Leposlovje sicer ne sne samo reproducirati otrokovega znanja o svetu, ampak ga mora nadgrajevati, bilo pa bi narobe in odveč, če bi s knjigo vsiljevali otroku tisto, kar ga ne zanima ali česar ne more razumet i. Prav zaradi tega je književnost za otroke in mladino posebni del književnosti nasploh, medtem ko s pojmom književnost za otroke (ali otroška književnost) označujemo tisti del književnosti za mladino (mladinske književnosti), ki jo namenjamo otroku v predpubertetnem obdobju vse od prvega srečanja s knjigo pa tja do nekako 12. leta starosti.

Nekaj iz psihologije mladega bralca

Otrok doživlja besedne umetnine drugače kot odrasli in tudi drugače kot mla­dostniki. Za otrokovo doživljanje je značilne), da se otrok zelo neposredno in konkretno vživlja v zgodbo, njegovo poistovetenje (identifikacija) z juna­kom zgodbe je celostno. Zato mlajši predšolski otrok (nekako do k. leta sta­rosti) sprejema predvsem krajše realistično zasnovane zgodbice iz otroškega sveta, medtem ko pravljice pritegujejo v prvi vrsti otroke med h. in 8. le­tom starosti; temu obdobju naj bi tja do 11. ali 12. leta starosti sledilo tako imenovano robinzonsko obdobje. Avtorica te teorije Charlotte Buhler (nemška psihologinja) ugotavlja, da daje mlajši predšolski otrok prednost kratkim enostavnim zgodbam o stvareh, kakor se dejansko pojavljajo v otroko­vem okolju, kasneje pa se rad prepušča izletom v prostrani čudežni svet do­mišljije, da bi se kasneje v robinzonskem obdobju vrnil spet v realni svet. Alexander Beinlich, nemški literarni zgodovinar, ugotavlja, da je zgodnje bralno (dejansko: pred bralno) obdobje med 2. in 5. letom starosti, ko otrok dojema literarna besedilo celostno, ko ves materialni svet te literature poj­muje kot sestavino živega sveta, katerega središča je otrok sam. Med 5. in 8. letom starosti doživlja otrok literarne vsebine sicer reali stično, vendar je ta realizem pretkan z nekakšno magijo: neopredeljiva magična moč obvladuje realni svet. Med 8. in 12. letom starosti pa doživlja otrok vsebine literar­nih stvaritev že bolj plastično: na fantastičnem magičnem ozadju prevladuje ospredje življenjsko praktičnega sveta.

Otroškost književnosti za otroke

Nekateri teoretiki otroške književnosti so menili, da ima vsak otrok priroje­no sposobnost, da bi v sebi razvil visoko umetniško dojemljivost. S tem v zvezi so zahtevali, naj bi otroka vzgajali ob umetniško pomembni literaturi. Kasneje so drugi raziskovalci tega področja kot izhodišče sprejemali načelo, da mora biti književnost za otroke otrokom prilagojena, oziroma mora biti "umetnost \7 otroka". Skozi to perspektivo naj bi bilo mogoče obravnavati vso književnost in ne samo tisto, ki je bila ustvarjena posebej za otroke. Nikakor pa ni prilagojenost otrokom oziroma otroškost književnosti v tem, da besedilo govori o otroku. Mnogo bolj je pomembno, da je literarna vsebina (zgodba, motiv) upodobljen na način, ki ustreza otrokovemu obzorju ter se približuje otrokovim spoznanjem in izkušnjam, njegovemu gledanju na okolje in njegovi i jezikovnim sposobnostim. Otroškost književnosti (za otroke) naj bi bila potemtakem odgovorno in resno človeško srečanje odraslega in otroka v prostoru besede oziroma besedne umetnosti. Otroškost je otrokovi starosti ustrezna ubeseditev vsebine s pregledno in nezahtevno zasnovano zgodbo ob upoštevanju tistih ustvarjalnih načel, ki so otroku blizu (emocionalno doživljanje in visoka stopnja motiviranosti, nape­tost, humor, živahnost). Take značilnosti utegne imeti tudi delo, ki ni po­sebej namenjeno otrokom, delo, namenjeno otrokom, pa te značilnosti mora imeti. Nedopustno je, da bi otroškost zamenjavali s poneumljeno infantil- nostjo (v slabem pomenu besede). Seveda pa more šele odziv mladih bralcev (poslušalcev) zanesljivo pokazati, ali je neko delo res otroško, prilagojeno otrokom; predpostavke odraslih o tem so vedno tvegane.

Nekaj o kiču

Čeprav je vrednotenje leposlovnih del za otroke in mladino zaradi soodvisnos­ti raznolikih kriterijev vrednotenja dejansko mnogo bolj zahtevno od vredno­tenja književnih del za odrasle, so odrasli - starši in vzgojitelji - pri izbiri in vrednotenju knjig za otroke največkrat površni, nemalokrat prav za­radi zavesti o nesposobnosti ustrezno ovrednotiti to, čemur so se v letih, ki so pretekla od njihovega otroštva, že odtujili. V tem je tudi vzrok, da so prizadevanja za uveljavitev dobre otroške knjige in za zavrnitev kiča po­nekod še premalo uspešna. Kič je lažna umetnost in je do svojega občinstva napadalen, vsiljiv in cenen. Za podoživljanje je nezahteven, saj je enoplasten, ne poglobljen. Bralcu ozi­roma poslušalcu sicer omogoča občutek emocionalnega doživetja, toda doživetje je zelo površno in predvsem kratkotrajno. Kič bralcu (poslušalcu) ne omogoča opredeljevanja do etičnih problemov (kakor in kolikor se v tovrstni literaturi sploh pojavljajo), ker se do njih besedilo samo že dokončno opredeljuje vsiljuje tudi bralcu (poslušalcu). Tako kič bralca oziroma poslušalca ne angažira in ga moralno ne bogati. Kič skuša ugajati z idealizacijo objektiv­ne realnosti, redkeje z neutemeljeno, pretirano čustvenostjo (sentimental­nostjo). V rabi besedišča in likovnih izraznih sredstev je kič nekritičen, nedosleden, pogosto tudi nekorekten. Vsebina pripovedi je nemalokrat podre­jena zaželenemu oziroma načrtovanemu obsegu knjige, v poeziji pa tudi rimanju, ki pa je praviloma nedomiselno in včasih tudi nepravilno (nečiste rime). Za odraslega in tudi za otroka je kič bolj dostopen kot zahtevnejše umetniške stvaritve. Na ta način kič odteguje od dobre literature in pogojuje bralčevo lenobo pa tudi neupravičeno samozadovoljstvo. (Preveri, kaj je kič, na nekaterih najbolj značilnih primerih, tako tudi ob knjižicah "Dr romani" in slikanicah o Karolini, Marinki, o Alenki in Matjažu!)

Sporočilo besedne umetnine

Dogaja se nam, da v besedni umetnini ne prepoznamo vse širine in raznolikosti vzgojnih vplivov. Včasih smo pozorni samo na najbolj očitne katekizemsko dog-matične pripovedi in zapovedi za primerno vedenje (Bodi resnicoljuben, ne zapuščaj prijateljev v nesreči, bodi vztrajen! itd) in spregledamo celovitost moralnega oziroma etičnega sporočila v besedni umetnini. Vsak besedni umotvor tako tudi besedna umetnina, sicer prinaša nekakšno informacijo o objektivnem svetu, vendar se dogaja, da to informacijo iščemo tudi tam, kjer je ni oziro­ma je nadvse neznatna in za sprejemanje umetniškega sporočila povsem nepo­membna . Doživljanje umetniškega sporočila je celovito, če združuje intelektualne in emocionalne sestavine besednega umotvora, njegovo liričnost in epičnost. Umetnina izraža odnos umetniškega subjekta do (socialnega) okolja in sicer tako na zavestni kot na podzavestni ravni; glede na zvrst in vrsto besedne umetnine pa prevladuje v nekaterih besedilih zavestna (intelektualna) vsebi­na, v drugih pa podzavestna (emocionalna) vsebina. V besedni umetnini je treba, preden jo posredujemo otrokom, najti bistvo umetniškega sporočila. Samo tisto besedilo, ki smo ga sami doživeli v celo­vitosti njegovega sporočila, bomo mogli dovolj primerno posredovati tudi dru­gim. Zato mora vzgojitelj razumevati besedno umetnost, sposoben mora biti razložiti in analizirati njene sestavine. Drugače je pri otroku. Za otroka seve­da ni pomembno, ali je besedno umetnino razumel (da bi jo znal razložiti in analizirati), pomembno je, da smo mu omogočili besedno umetnino doživeti, pa čeprav svojega doživetja še ne zna ali ne more izraziti po svoje, s svo­jimi izvirnimi besedami. Pri doživljanju poezije je ta nemoč za originalno besedno reprodukcijo doživljanja še posebno očitna.

SLIKANICA IN ILUSTRIRANA KNJIGA

S1ikanica

Slikanica velja za najbolj značilno knjižno zvrst v književnosti za otroke. Slikanica je prva otrokova knjiga. Čeprav slikanico povezujemo vedno s poj­mom književnost za otroke, more biti slikanica ali knjiga s slikami namenjena komurkoli, tako tudi odraslim bralcev. Toda slikanica - pravzaprav jo v tem primeru že kar težko tako imenujemo - za odrasle bralce praviloma ni več leposlovno delo, ampak največkrat poljudno znanstveno delo (kjer slike ponazarjajo intelektualno zahteven tekst), oziroma memoarsko delo (kjer slike predstavljajo dokumentacijo opisovane preteklosti). Prvotno je bila slikanica vsaka knjiga s slikami (pomisli na Valvasorjeve tiske!), v drugi polo­vici 19. stoletja pa se začne ta oznaka povezovati s knjigami za otroke in poimenuje knjige, ki so ustvarjene prav za majhne otroke in v katerih slika (ilustracija) načeloma prevladuje nad besedilom. Prve slikanice so prinašale predvsem nabožne vsebine ali basni ali pa so bile namenjene pouku branja (abecedniki). Te knjige so ustvarjali za šolarje. Šele v dvajsetem stoletju si začno knjižni ustvarjalci in založniki prizadevati, da bi dali knjige tu­di predšolskim otrokom. V zadnjem stoletju so odrasli bistveno spremenili svoj odnos do (predšolske­ga) otroka. Raziskave so pokazale, da je treba zagotoviti pogoje za zdrav emocionalni in socialni razvoj, preden doseže otrok starost 6 let. V tem tako pomembnem obdobju je dolžnost staršev in vzgojiteljev usmerjati proces primarne socializacije, kar pomeni, da uvajajo otroka v svet kulture, da budijo in zadovoljujejo otrokove spoznavne interese ter nudijo najboljše razvojne mož­nosti pri vsestranskem oblikovanju osebnosti. K temu sodijo tudi dobre primer ne knjige; treba je zbujati zanimanje zanje in buditi pri otroku bralni inte­res. Zelja po knjigah in po branju knjig je sicer privzgojena in s socialno-kulturnim okoljem, v katerem otrok živi, pogojena potreba, toda zelo očitna je tudi že pri predšolskem otroku. Slikanica - knjiga s slikami more najbolje zadovoljevati tovrstne otrokove potrebe.

Slikanica v otrokovem razvoju

Slikanica je knjiga, ki je namenjena otroku v pred bralnem obdobju in na začetku bralnega obdobja. To je čas, ko je otrokov psihični in tudi socialni razvoj izredno intenziven, skokovit. Skladno s tem so tudi slikanice po svoji opremi in po vsebini zelo raznolike. Slike v slikanici ne prispevajo samo k večji privlačnosti knjige, ampak so tudi zelo pomembne pri pripovedovanju zgodbe. Oboje, besedilo in slike, mora tvoriti celovito enoto. Seveda je mo­goče razlikovati slikanice brez zgodbe (picture book) in slikanice z zgodbo (picture story book), pri čemer naj bi bile slikanice brez zgodbe namenjene predvsem otrokom do k. ali izjemoma do 5- leta starosti, medtem ko naj bi starejši predšolski otrok segal po slikanicah z zgodbo. To sicer zelo očitno razlikovanje pa ne upošteva vseh možnosti in različnosti pobud, zaradi kate­rih otrok sega po knjigah. Podobno premalo zadostno bi bilo tudi ločevanje na slikanice z besedilom in slikanice brez besedila, čeprav je res, da so slikanice brez besedila praviloma manj zahtevne in zato bolj ustrezajo naj­mlajšim predšolskim otrokom. Toda nekatere slikanice brez besedila so vendar­le zahtevnejše in so namenjene otrokom v starosti od 5 do 7 let (primerjaj Marjan Manček: Brundo se igra, Brundo skače). Bolj očitno je starosti otrok prirejena oprema slikanice oziroma kakovost pa­pirja. Za najmlajše otroke založbe izdajajo slikanice s kartonskimi listi; te slikanice se prelistavajo kot knjige (kartoni so vsi speti na levi strani) ali pa se odpirajo kot harmonika (leporello). Starejši otroci segajo po sli­kanicah, ki imajo že bolj očitne značilnosti knjige: prelistavajo se v levo, platnice so trše. kot sredinski listi, naslovna stran je posebej izrazita itd. Te slikanice utegnejo biti po velikosti zelo različne, nekatere med njimi so nekakšne miniaturke (kakor na primer slikanice v Kurirčkovi torbici), medtem ko so slikanice največkrat tiskane na formatu (velike slikanice, Lastovke) ali so celo še nekoliko večje (Kurirčkova zgodovinska slikanica, Chagnoux: Potemček). Pogostnejša sta tudi še formata, kakršnega imajo slikanice v knjižnici Čebelica ali v knjižnici Mala slikanica (oboje pri Mladinski knjigi). Tudi knjižni format mora ustrezati otrokovi razvojni stopnji oziroma otrokovi sposobnosti ravnati s knjigo. Dveletni otrok jemlje v roke knjigo - slikanico predvsem kot igračo in šele postopno spoznava, da knjiga ni samo na svojski način oblikovan material, ampak da je knjiga nosilec oziroma posredovalec različnih besednih oziroma slikovnih sporočil. Zato je prav, da je knjiga za dveletnega otroka natisnjena na trdem papirju ali na kartonu, kjer je tako zavarovana pred uničenjem (otrok rad raziskuje različne materiale in se s poskušanjem znova in znova prepričuje, da je papir mogoče zmečkati ali raztr­gati). Neustrezno pa je, da bi bila na kartonu tudi slikanica za starejše predšolske otroke, ki so že navajeni ustrezno ravnati s knjigo. Toda dogaja se, da so knjige - slikanice, katerih vsebina ustreza petletnemu ali še sta­rejšemu otroku, natisnjene na kartonu in imajo včasih tudi nenavadno obrezan rob. Slikanica nudi že dveletnemu otroku estetsko doživetje ob srečanju z barvo, linijo, obliko. Otrok podobe v slikanici oživlja. Fikcijo sprejme za resnico, obogati jo s svojo domišljijo in seveda ne vidi (samo) tistega, kar mu je hotel predstaviti slikar, ampak podobe v slikanici povezuje s svojimi osebni­mi doživetji in s pojavi v svojem neposrednem okolju. Pri dveletnem otroku podobe v slikanici delujejo neposredno na otrokovo čustveno domišljijo in življenje. Slikanice za najmanjše otroke (nekako do tretjega leta starosti) prikazujejo praviloma le otroku znane predmete, živali, poklice in podobno, prav tako pa tudi stvari, ki jih otrok še ni mogel neposredno ali izkustveno spoznati. Seveda pa otrok, ki je videl (na primer) žirafo samo v slikanici, še ne bo mogel vedeti, kaj je in kakšna je žirafa; njegova zaznava je še pre­več pomanjkljiva, da bi v zavesti nastala predstava, in tako more taka zaz­nava (žirafa v slikanici) kasneje pospešiti ali pa tudi zavreti ustreznejšo predstavo (o žirafi). St i r i 1etn i otrok že sega po slikanicah, ki prikazujejo posamezne prizore. V tej starosti je otrok že sposoben analizirati podobo in ugotavljati zvezo med posameznimi elementi podobe. Štiriletni otrok kaže zanimanje za detajle in podrobnosti, ki jim starejši otroci in tudi odrasli ne posvečajo pozornosti. V tej starosti ima otrok rad slikanice, ki prinašajo realistične podobe iz otrokovega okolja ali prizore iz pravljic, ki jih otrok morda že pozna. Šti­riletni otrok se zanima tudi za besedilo slikanice, zato imajo take slikanice praviloma krajše besedilo v verzih ali prozi; prav je, da otroka seznanimo z besedilom slikanice in da si otrok brez vsiljivega prigovarjanja umetniško dovolj tehtno, a po obsegu kratko besedilo v verzih tudi zapomni. Četudi da­mo otroku slikanico, v kateri slike druga za drugo pripovedujejo neko zaokro­ženo zgodbo, ne smemo v vsakem primeru pričakovati, da bo to vsebinsko pove­zanost razbral tudi že otrok. Petletni ali starejši otrok pa se že zanima za slikanice z zgodbo, sprva seve­da za slikanice s preprostejšo zgodbo, ki je vzeta iz vsakdanjega življenja (izmišljena realistična pripovedna vsebina) ali iz živalskega sveta (zgodbe o živalih) oziroma iz sveta domišljije (pravljica, moderna domišljijska zgod­ba). Predšolski otrok (razen zelo redkih izjem) še ne bere sam, ampak mu bese­dilo preberejo ali prebirajo odrasli ali starejši bratje in sestre. Brano be­sedilo otroku pomaga pri oživljanju podob, obenem pa te podobe pomagajo otro­ku, da si oblikuje predstave na osnovi besed in stavkov, ki jih prinaša be­sedilo. Otrok, ki je Martina Krpana spoznal ob slikah Toneta Kralja, utegne isto besedilo zavrniti, ko bi ga spremljale slike drugih ilustratorjev (Smrekar, Perko, Amalietti); pri čemer ni vzrok za zavrnitev večja ali manjša umet­niška dognanost slike ali morda preskromna otroškost slike, temveč predvsem skladnost ali neskladnost z otrokovimi predstavami, ki si jih je oblikoval ob prvem seznanjanju z besedilom. Slika zelo močno vpliva na otrokov odnos do besedila slikanice tudi glede poistovetenja z junakom slikanice, predvsem pa so slike nenadomestljiva spodbuda za otrokovo samostojno ali vodeno obnavlja­nje pripovedne vsebine. Odnos med sliko in besedilom

Slikanica je izrednega pomena za estetsko vzgojo otroka. Otrok naj ne dobi slabih slikanic. Vsi elementi slike morajo biti uravnoteženi in skladni z be­sedilom, otrokom morajo posredovati oziroma omogočati prave predstave in ustvarjati vzdušje. Tudi v informativni oziroma didaktični slikanici, kjer je poudarek bolj na sporočilu materialne narave, mora biti slika likovno neopo­rečna . Med izvirnimi slovenskimi slikanicami so številni vzori za dobro slikanico. Marlenka Stupica je našla z otroško domišljijo obarvanemu realnemu svetu ustrezno likovno podobo v slikanici Moj dežnik je lahko balon (Ela Peroci, 1962). Z 1 i 1 i zrnom prepojeni realizem v Janini odejici Arthurja Millerja (Ma­le slikanice 1975) plastično dopolnjujejo stilizirane podobe v ilustracijah Lidije Osterc. Karikirani liki, ki jih je ustvarila Marija Lucija Stupica za Kraljično na zrnu graha (H. Ch. Andersen v Veliki slikanici 1973), poudarjajo satiričnost pravljice in slike Milana Bizovičarja v Abecedariji (Dane Zaje, 1975) prijetno vabijo k igri z zvoki in besedami pa tudi k razigranemu smehu. Grafenauerjevemu Pedenjpedu dajejo slike Lidije Osterc (Mlada obzorja 1968 in Najdihojca 1969) povsem drugačen komentar kot slike Marjana Mančka (Velike slikanice 1979). Slikanic, v katerih je prišlo do umetniško dognanega sozvočja med besedilom in sliko, smo Slovenci dobili še zelo veliko, pa čeprav ne v enaki meri ob vsaki novi .slikanici si -venskih založnikov. Slikanice so običajno delo dveh avtorjev: besednega umetnika in likovnega umetnika. Največkrat se zgodi, da likovnik ustvari slikanico po že znanem starejšem besedilu, torej po besedilu, ki je nastalo neodvisno od ilustraci­je; le izjemoma oskrbi k vnaprej ustvarjenim slikam pesnik ali pripovednik še besedilo. Slikanic, za katere bi isti avtor ustvaril tako slike kot bese­dilo,pa imamo Slovenci zelo malo. Prav v teh tako imenovan i h avtorskih slikani­cah naj bi bilo skladje med sliko in besedilom največje.

Uveljavljanje slikanice

Danes je slikanica ne samo posrednik umetniških vrednot ali morda znanj o sve­tu, ampak je tudi zanimivo tržno blago, kar nekateri manj pošteni založniki izrabljajo v škodo otrok. Na knjigotrških policah je vedno dovolj dobrih pa tudi slabih slikanic. Toda vse do dvajsetih let tega stoletja je bilo slika­nic za predšolske otroke razmeroma malo tudi v gospodarsko najbolj razvitih državah, medtem ko lahko o trajni in načrtni skrbi za izvirno slovensko sli­kanico govorimo šele nekako od leta 1950 dalje. Sicer pa so slovenski otroci dobili slikanice tudi že prej. Založnik Schwentner si je v začetku tega stoletja prizadeval za leposlovne slikanice v slovenskem jeziku in je pridobil Otona Zupančiča za dobesedni prevod Kreidolfovih (Ernst Kreidolf, 1863-1956, švicarski slikar in avtor slikanic) Palčkov Poljancev in izvirni posnetek Meisejevih verzov za otroke, ki so izšli pod naslovom Lahkih nog naokrog (avtorica slik je nemška ilustratorka Gertrude Caspari, 1873-19^*8). Oton Župančič je prevedel tudi slikanico Pokonci izpod korenin nemške avtori­ce slikanic Siby1le von Olfers (1881-1916). Med slikanicami, ki so bile razme­roma zgodaj prevedene v slovenščino, je treba omeniti tudi dve klasični deli otroške književnosti. To sta knjigi Cipek in Capek (Wilhelm Busch, 1832-1908: Max und Moritz, 1865) ter Zaspanček razkodranček (Heinrich Hoffmann, 1809-1894): Der Struwwe1 peter, 1845)- Med pomembnejšimi izvirnimi slikanicami pred letom 19^5 velja pozornost predvsem dvema: Dedek Miha (Klopčičeve ilustracije z verzi Anice Černejeve) in Mi smo mi (ilustracije Marije Vogelnik po verzih različnih avtorjev), morda pa velja opozoriti tudi na slikanico Pastir (ilustracije Ksenije Prunkove po verzificirani pravljici Matije Valjavca). Slikanica za najmlajše je postala eno od izhodišč za delo leta 19^5 ustanovlje­ne založbe Mladinska knjiga. Omembe vredne tradicije na tem področju ni bilo in tako si je slikanica spočetka le težko utirala pot v naš kulturni prostor. Prve povojne slikanice so bile največkrat prevzete po vzorcih iz Sovjetske zveze (Črna kokoška, Šuri-Muri velikan, Gradič, Beloglavček, Lisica in volk, Pravljica o carju Saltanu itd,), počasi pa prihajajo med slovenske otroke tudi izvirne (Albert Širok, Janez Vidic: Pionirska slikanica, ; Josip Ri- bičič, Janez Trpin: Črni muc vasuje, 19^6; Fran Levstik, Marija Vogelnik: Najdihojca, 1948; Branko Čopič (prevod Igo Gruden), Aljoša Josič: Ježeva hi­ša, 1949). Nekakšno prelomnico pomeni leto 1950, ko izidejo slikanice s pri­redbami ljudskih besedil (Mile Klopčič, Janez Vidic: Gospod in hruške, Med­vedova svatba in Premagane zverine). Ustvarjalno uredniško delo Kristine Brenkove (Cicibanova knjižnica, Čebelica, Najdihojca, Velike slikanice) je dokončno uveljavilo dobro slovensko izvirno slikanico. Njeno delo nadaljuje Niko Grafenaure, pod katerega uredniškim vodstvom se uveljavi tudi Mala slikanica ter didaktične slikanice (Pelikan, Pedenjped).

Vsebina slikanic za otroke

Po vsebini bi bilo mogoče slikanice opredeljevati v štiri skupine: a) pravljične in domišljijske slikanice, b) realnemu okolju zveste slikanice, c) literarno zasnovane informativne slikanice, d) poljudno poučne informativne slikanice.

V tej razdelitvi samo navidez manjkajo slikanice z vsebinami iz živalskega sveta in narave in slikanice z besedilom v verzih. Živali in narava morajo biti vsebina slikanice iz katerekoli med naštetimi skupinami (o zgodbah o živalih in naravi bomo spregovorili kasneje v posebnem razdelku) in tudi ka­terakoli slikanica izmed naštetih skupin more imeti besedilo v verzih. Slikanice s pravljično in domišljijsko vsebino so najbolj obsežna skupina sli­kanic. Kot slikanice so bile izdane (tudi po večkrat) številne slovenske in evropske ljudske pravljice, umetne pravljice in moderne domišljijske zgodbe. Domišljijsko igrivost, svobodnost, čarobnost, skrivnostnost izpričujejo tako slike kot besedi1o. Marlenka Stupica je ilustrirala (ali še bolje: s sliko povedala) pravljice Rdeča kapica, Trnjulčica, Sneguljčica in umetne pravljice ter moderne domiš­ljijske zgodbe Palčiča (H.Ch.Anderscn), Moj dežnik je lahko balon (Ela Pero-ci), Pravljice žive v velikem starem mestu (Ela Peroci), Krojaček Hlaček (Leopold Suhodolčan). Mara Kraljeva je s sliko poudarila liričnost pravljice Zvezdni tolarji, Roža Piščanec je slikovno obogatila pravljici Janko in Metka in Kdo je napravil Vidku srajčico (Fran Levstik). Marička Koren je v slikani­cah o Kekcu našla izraz za pravljičnost in folklornost Vandotovih vsebin. Jel­ka Reichman je pravljičnost v zgodbi Škrat Kuzma dobi nagrado (Svetlana Maka-rovič) poudarila z detajli gozdnih rastlin, ki jih je vključila v oblačila škratic in škrata Kuzem. Marjanca Jemec-Božič je v ilustracijah našla ustrezno razmerje med pravljičnim oziroma domišljijskim svetom in realnostjo, kakor se kaže v modernih domišljijskih zgodbah Praznična pravljica (Marija Cerkovnik), Prodajamo za gumbe (Vida Brest) in Piko dinozaver (Leopold Suhodolčan). Lidi­ja Osterc je v sliki ujela predvsem čustveno komponento pripovednih vsebin v slikanicah Hišica iz kock, Stara hiša t. 3, Klobuček, petelin in roža (Ela Peroci), Poredni zajček (Branka Jurca), Bela mačica (Dane Zaje). Ančka Gošnik-Godec je v sliki upodobila neposrednost otroškega sveta v slikanicah Muca copatarica (Ela Peroci), 0 treh grahih, Pravljice s podobami, Babica pripove­duje, Tri botre lisičice. Humoristične in satirične sestavine pripovednih vsebin je poudarila Marija Lucija Stupica tudi v slikanicah na besedilo Svetlane Makarovič Pekarna Mišmaš in Sapramiška. Slikanice, ki so zveste realnemu okolju, niso samo slikanice z izrazito real­no vsebino, ampak tudi slikanice, ki se prepuščajo otroški domišljiji, vendar pa ne posežejo prek meja objektivnih možnosti realnega sveta. Tudi zgodbe o živalih smemo opredeljevati v to skupino, če so živali predstavljene v svojem naravnem okolju ali če so poosebljene in so dejansko samo podoba otroka ozi­roma ljudi v realnem človeškem okolju, Primer za tako slikanico morata biti Miškolin (Josip Ribičič, Jelka Reichman) in Potamček (Christine Chagnoux). V to skupino slikanic, zvestih realnemu okolju, smemo nadalje opredeliti tudi večino slikanic za najmanjše otroke (kartonske slikanice za otroke do *4. leta starosti), ker te slikanice sicer res prinašajo slikovno informacijo o objek­tivni realnosti, toda njihov smoter je predvsem, da ob podobah razvijajo otro­kovo odprtost za doživljanje in otrokov estetski čut. Tudi slikanice, ki so nastale po literarni predlogi v verzih, sodijo v to skupino; tako na primer Lahkih nog naokrog (Oton Župančič, Marička Koren), Mehurčki (Oton Zupančič, Marlenka Stupica) ali Pedenjped (Niko Grafenauer, Marjan Manček). Nekateri značilnejši vzorci realističnih slikanic bi utegnile biti slikanice Hišnikov dan (Branka Jurca, Roža Piščanec), Naš Diko, Diko v živalskem vrtu (Janez Vipotnik, Lidija Osterc), Srečni lev (Louise Fatio, Roger Duvoisin), Bik Fer­dinand (Munro Leaf, Robert Lawson), Kozlovska sodba v Višnji gori (Josip Jur­čič, Marjan Manček), Bratci, zima bo ... (Anica Černej, Ksenija Prunk), Kres­ničke (Vojan Arhar, Jelka Reichman), Moji prijatelji (Marlenka Stupica), Kdo živi v tej hišici (Jože 5mit, Ančka Gošnik-Godec), Bomo šli s sanmi po snegu (Jelka Reichman), Glejte jih, Mateje (Lili Novy, Marija Vogelnik).

Slikanice, ki otroke seznanjajo s pojavi v okolju in jim prinašajo informacije o predmetih, živalih in ljudeh, so pogostne. Za predšolske otroke so take in­formativne slikanice zasnovane največkrat literarno; "neliterarne bi utegnile biti samo slikanice brez besedila, a tudi v teh so slike individualno obarva­ne in ne prinašajo zgolj samo objektivne informacije. Če označimo za literarno zasnovane informativne slikanice samo tiste leposlovno zasnovane slikanice, v katerih je informativnost izrazito v ospredju, se skupina skrči. Literarno zasnovane iformativne slikanice so tako blizu realističnim slikanicam, pri čemer je informacija o značilnostih objekta (predmeta, živali, človeka, poja­va) izrazito središče slike in besedila. Zgodba naj bi bila samo spodbuda, da bi se otrok laže in neprisiljeno, tako rekoč nezavedno seznanil z informativno vsebino. V ospredju je torej predvsem didaktični namen in zato informativne slikanice opredeljujemo tudi kot didaktične slikanice. Nekateri značilnejši primeri literarno zasnovanih didaktičnih slikanic so Alenka in zvezdica (Oskar Hudales, Janez Vidic), Kaj je najlepše (Tone Pavček, Marlenka Stupica), Kje so stezice (Ela Peroci, Ančka Gošnik-Godec), Katka, stoj! (Branka Jurca, Marjanca Jemec-Božič), Juri-Muri v Afriki (Tone Pavček, Melita Vovk-Štih), Pravljica o Vanču (Ivan Potrč, Ive Šubic), Račka, Zajček, Jazbec (Marlenka Stupica), Kadar boben ropota, Sredi polja rdeči mak (Niko Grafenauer, Marlenka Stupica), Moj prijatelj Jumbo (Leopold Suhodolčan, Janez Vidic), Avto, Jutro, Večer (Jelka Reichman). Znanje o okolju in pojavih v okolju pa otroku posredujejo tudi slikanice, pri katerih ne moremo govoriti o avtorjevih hotenjih, da bi podal informacijo o literarno umetniški lupini. Prav v zadnjih letih so postala prizadevanja, da bi dobili predšolski otroci in šolarji v nižjih razredih osnovne šole poučne slikanice, bolj izrazita. Gre predvsem za knjižnico Pelikan, deloma tudi za zasnovo knjižnice Pedenjped. V knjižnici Pelikan je izšlo nekaj slikanic z bolj opaženimi literarno umetniškimi hotenji, med njimi predvsem Abeceda (Niko Grafenauer, Lidija Osterc), vendar pa je težišče te knjižnice na neliterarni informaciji (kolikor je ta za predšolskega otroka sploh mogoča). Za pred šolske otroke so privlačne slikanice Skozi mesto (Svetlana Makarovič, Jelka Reichman), V gozdu, Potok in travnik (Anton Polenec, Lidija Osterc), Na kmeti­ji (Leopold Suhadolčan, Marjan Manček). Nekatere druge (starejše) didaktične slikanice Mladinske knjige so še Pazi na glavo - glava ni žoga (France Bevk, Dušan Petrič), Nevarna igra (Josip Ribičič, Marija Vogelnik), Polonca gre na morje (Jelka Reichman), Peljimo se ,,, (Stane Kumar), Tika-taka, tika-taka (M, Halamova), Zelo odmevni sta hi 1 i seriji informativnih slikanic 0 gozdu, 0 morju, 0 ladjah, 0 gorah itd, ter Tomaž spoznava oblike, Tomaž spoznava barve, Tomaž bi rad vse izmeril, Tomaž in njegov prijatelj drevo in podobne; avtorja teh slikanic sta Alain in GeVard Grče. Založba Borec je pripravila Kurirčkovo zgodovinsko slikanico (0 Pohorskem bataljonu, Zgodilo se je 6. apri­la, Bolničarka Vida, Naši kurirji, Uporne Dražgoše itd.), nekaj didaktičnih slikanic pa je izšlo tudi v Kurirčkovi slikanici, med njimi Moj domek (Draga Tarman, Jelka Reichman), oziroma v Kurirčkovi torbici.

Ilustrirana knjiga

Slikanica ni edina knjiga za predšolskega otroka. Otrok rad seže tudi po ilus­trirani knjigi. Ilustrirana knjiga za otroka je s slikami bogato opremljena knjiga, vendar je slika v taki knjigi za razliko od slikanice izrazito podre­jena besedilu. V slikanici naj bi slike že same pripovedovale zgodbo, v ilus­trirani knjigi pa je slik mnogo premalo. Imajo pa tudi v ilustrirani knjigi slike pomembno nalogo: čeprav so same po sebi premalo razumljive, otroku zbu­jajo zanimanje za knjigo, pomagajo mu pri oblikovanju predstav in dodajajo besedilu tudi svoj komentar. Starejši predšolski otroci (od 5- do 7. leta starosti) se zanimajo za vsebine ilustriranih knjig in nekateri dajejo taki knjigi celo prednost pred slikanico. Slikanica prinaša običajno eno samo zaključeno krajšo pripovedno vsebino, ilustrirana knjiga za predšolske otroke pa je največkrat zbirka pripovednih vsebin ali pa prinaša sicer eno samo ne­koliko daljšo pripovedno vsebino, ki pa je glede na besedišče, junake zgodbe in zgradbo otroku dostopna. Otroci, ki dajejo prednost ilustrirani knjigi, to store zaradi razvijajočega se bralnega interesa pa tudi iz želje, da bi spoz­nali čim več pripovednih vsebin, in tudi zato, ker se jim odrasli ob ilustrira­ni knjigi bolj posvečajo kot ob slikanici, ki naj bi jo otrok obnavljal ali ponovno prelistaval samostojno. Ilustrirana knjiga za predšolske otroke se po vsebini bistveno ne razlikuje od slikanice, vendar pa je raznolikost vsebin v taki knjigi pestrejša, čeprav bi tudi tu mogli opredeljevati iste štiri skupine vsebin kot ob slikanici: pravljične in domišljijske vsebine, realistične vsebine, literarno zasnovane poučne vsebine in poljudno poučne vsebine. Ilustrirane knjige za predšolske otroke in mlajše šolarje izdaja Mladinska knjiga predvsem v knjižni zbirki Cicibanova knjižnica.

Prehod od slikanice k ilustrirani knjigi je za razvoj otrokove bralne sposob­nosti izrednega pomena. Prehod mora biti neprisiljen in postopen. K temu pris­peva tudi izgled knjige, Ilustrirana knjiga za zgodnje branje naj na posamezni strani ne prinaša veliko besedila, zato je format knjige manjši kot pri slika­nici (slikanica ima največkrat format A*) - četverka, ilustrirana knjiga pa A5 - osmerka), tisk je velik, tako da na posamezni strani ni preveč vrstic in da te vrstice niso predolge. Otrok se bo knjigi privadil ob ilustriranih knji­gah, ne ob slikanicah.

PRAVLJICA IN MODERNA DOMIŠLJIJSKA ZGODBA

Opredelitev in izvor pravljice

Pravljica je fantastično-čudežna pripovedna vsebina, največkrat namenjena otrokom. Naravne zakonitosti in zgodovinsko socialne determinante v pravljici ne veljajo, pač pa so za zaplet in razplet zgodbe pomembna nerealna bitja in čudeži, Po nastanku so pravljice ljudske (avtor ni znan, ohranile so se po ustnem izročilu) in umetne (najbolj znani avtorji so Danec Hans Christian Andersen, Anglež Oscar Wilde; pri Slovencih Fran Milčinski). Pravljica v najožjem pomenu besede je ena od oblik evropskega ljudskega pripovedništva, pa tudi oblika umetnega slovstva, vendar po svojih literarno-estetskih značil­nostih naslonjena na ljudsko slovstvo. Pravljice so ali čudežne ali realistič­ne, V širšem pomenu besede sodijo k pravljicam tudi živalske pripovedke, raz­lagalne pripovedke, bajke ter mitološke pripovedke in legende. Te literarne vrste sicer nimajo vseh tipičnih lastnosti pravljice (preprosti ljudje so pripovedkam verjeli, pravljicam pa ne), toda otroci jih sprejemajo na enak način (kot igro z besedo in domišljijo). Ljudske pripovedne vsebine so se v davnih časih razvile v domišljijskem svetu primitivnega človeka ter so se ohranjale in širile po ustnem izročilu. Neka­tere teh pripovednih vsebin so hotele razložiti naravne pojave, druge so sva­rile pred kršenjem naravnih zakonov, mnoge so pripovedovali, da bi na poslu­šalce vplivali vzgojno: da bi jih vzgajali k dobroti, nesebičnosti in hrab­rosti. Toda največ so j i h pripovedovali v zabavo ljudi in tako manifestirali človekovo srčno ljubezen do pravice in lepote. V pripovedkah oziroma pravljicah, ki so sicer različnih izvorov, najdemo ved­no znova iste motive. Enake motive bomo našli v angleških, indijskih, ameriških, slovenskih, afriških pravljicah. Tako - na primer - pozna vsak narod kakšno zgodbo, v kateri ljubezen zmaguje nad smrtjo (motiv Trnuljčice). Ne­kateri znanstveniki menijo, da ima vsa evropska folklora svoj izvor v Indiji, domovini arijske rase. Ko so se ljudstva razkropila, so ponesla s seboj klice tistih vsakdanjih pravljic, ki jih je razvijajoča se civilizacija kasneje obar vala in olepšala in ko so se spreminjale tudi zaradi lokalnih vplivov. Od srednjega veka dalje pa so trgovina, potovanja in osvajanja povzročili, da je prišlo do medsebojnega vplivanja pravljic in tudi do izmenjav. Raziskave pod­pirajo domnevo, da je ta proces potekal tako od vzhoda proti zahodu kot od zahoda proti vzhodu. Pri nastajanju pravljic je bilo pomembno, da so ljudje v pradavnih časih do­jemali svet nekako tako, kot ga danes dojemajo mali otroci. Za necivilizira­na ljudstva še danes povsod žive govoreče ptice, živali, govoreči predmeti. To je stopnja v razvoju človekove spoznavne zavesti, ki jo imenujemo animizem. Zelo izrazit je proces počlovečenja. Ogledala odgovarjajo na vprašanja, dre­vesa govore, čudežni prstani in plašči narede lastnike nevidne. V ljudskih pravljicah najdemo številne stare elemente, kot so 1judožerstvo, žrtvovanje ljudi, stari odnosi med možem in ženo, med starši in otroki, ugrabitve žena in drugo. Najstarejše pravljice ne poznajo razrednih razlik, kasneje pa pred­vsem v srednjeveških zasledimo odpor socialno revnih do bogatinov. Pravljice so pripovedovali že stoletja, preden so jih zapisali, tako da poznamo danes številne variante ene same pripovedne vsebine. Toda nekateri detajli še vedno pričajo o njihovem skupnem izvoru.

Čudežna in realistična pravljica

Evropska čudežna pravljica, ki jo že več kot 150 let pojmujejo kot izključno otroško literaturo, je - to danes vedno bolj poudarjajo - stvaritev kmečkega podložnega sloja, tlačanov v fevdalnem družbenem redu. Te pravljice odslikava jo sanje zatiranih o svobodnem in srečnem življenju. Brezizhodnemu položaju tlačanov ustreza brezupen položaj junaka na začetku pripovedi. Rešitev kon­flikta in spremembe življenjskih okoliščin ni posledica junakove aktivnosti, ampak pomoči od zunaj, kot milost, čudež ali čarovnija. Ob čudežnih pravljicah so v srednjem veku zaživele tudi realistične pravljice, katerih junaki so ro­kodelski vajenci in popotniki, torej meščanski spodnji sloj, in kmetje. V teh pravljicah skuša junak reševati konflikte aktivno: z zvijačnostjo in pre­metenostjo - ali (in to je prvemu ironično nasprotje) z izjemno neumnostjo in nespretnostjo; rešitev konflikta pa običajno ne prinese tudi spremembe v življenjskih okoliščinah. Večinoma imajo pravljice izrazito etično tendenco in v takih je še posebej čutiti tako imenovani pravljični dualizem: osebe so razdeljene na dva tabora, namreč na skrajno dobre, lepe, pravične, človekoljubne itd. in na skrajno slabe, grde, krivične, maščevalne, zahrbtne itd. Junaki so tipi zi rani in ni­majo svojih individualnih lastnosti. Ti junaki so najmlajši brat, pastorek, svinjski pastir, gosja pastirica, palček (pritlikavček), živalski otrok pa tudi kraljevič ali kraljična. V realističnih pravljicah imajo junaki morda nekoliko več individualnih značilnosti, toda še vedno ostajajo ne individualni predstavniki svojega družbenega sloja; ti junaki so pogosto kovač, krojač, hlapec. Pravljični junaki moškega spola so prvotno borci, ubijalci zmajev, tekmovalci, vojaki, v pravljičnih preizkušnjah se morajo izkazati s spret­nostjo, hrabrostjo, močjo. Pravljični junaki ženskega spola so marljive in vztrajne popotnice, v večnem in neprestanem zaobljubljenem ali začaranem mol­čanju, pridne prebiralke drobnih semen ali delavne predice in podobno. V prav­ljicah so junaki praviloma aktivni, junakinje pa pasivne, vendar poznajo ne­katere pravljice tudi obrnjeno situacijo.

Etično sporočilo pravljice

Pravljica se sicer ves čas dogaja na fantazijski ravni, v njej pa se menjava­ta resnični in izmišljeni svet. Kraj in čas nista določena. Pripovedovalec v pravljici ni nikoli neprizadeto objektiven, ampak je z vsem srcem na strani pozitivnih junakov in poln moralnega ogorčenja za vse slabo in izprijeno. Prav zato običajni začetek pravljice ni samo tradicionalni kliše. "Bilo je nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami" nam pove, da pravljica nima do­ločenega kraja in časa, pač pa da je njena ideja resnična za vse kraje in ča­se. Hrbtišče pravljice je namreč morala, občečloveška moralna vrednota, ki je objektivna resnica oziroma resničnost in je ni mogoče zanikati v nobenem resničnem kraju in času. Zbiralci ljudskih pravljic Zanimanje za evropske ljudske pravljice se je zelo povečalo v obdobju romanti­ke na začetku 19- stoletja. Brata Jacob (1785-1863) in Wilhelm (1786-1859) Grimm sta nabirala pravljice med preprostimi ljudmi, da bi (skladno s svojimi romantičnimi hotenji) odkrila prvine ljudske ustvarjalnosti. Trudila sta se, da bi zapisane pravljice ohranile prvotno obliko in nista ničesar spreminjala. Tako so nastale Kinder- und Hausmarchen (Otroške in hišne pravljice, 1812— 181 ^»). Pomembnejši zbiralci ljudskih pravljic so bili še Peter Kristen Asbj^rnsen (1812-1885) pri Norvežanih, Aleksander Afanasjev (1826-1871) pri Rusih, Joseph Jacobs (185^-1916) pri Angležih. Slovenske ljudske pravljice so zapisovali že zgodaj, vse od romantike dalje (Matija Valjavec, Janez Trdina), najpomembnejši zbiralci slovenskih ljudskih pravljic pa so Ivan Grafenauer, Vinko Moderndorfer in predvsem Alojzij Bolhar ter Milko Matičetov.

Nastanek umetne pravljice

Prve evropske umetne pravljice so nastale na osnovi ljudskih pravljic tako, da so avtorji zelo svobodno posneli oziroma obnovili ljudsko pripovedno vsebi­no. Za prvega avtorja evropskih umetnih pravljic velja Italijan Giambattista Basi le. Po zgledu Boccaciovega Dekamerona je zbral petdeset zgodb, ki jih pri­povedujejo v petih dneh. Knjiga je izšla leta 1631* pod naslovom Zgodba vseh zgodb ali zabava za mladino; avtor je bil skrit za psevdonimom. Kasneje v dru­gi izdaji je zbirka dobila naslov II Pentamerone. V tej knjigi so bile tudi pravljice, ki jih kasneje srečamo daleč zunaj meja Italije, tako Sedem vra­nov, Trnjulčica, Obuti maček, Pepelka. Kmalu po drugi izdaji je Pentameron zatoni 1 v pozabo, v zavesti italijanskih bralcev pa se je vrnil po izdaji iz leta 1754. Tradicija evropskega umetnega pravi jičarstva se začne v Franciji. Charles Perrault je leta 1697 objavil Histoires ou contes du temps pass€; avec des moralitšs (Zgodbe ali pripovedke iz preteklih časov; z nauki) z nadnaslovom Contes de ma Mere 1' Oye (Zgodbe moje mame goske - pestunje). Čas tedaj še ni bil naklonjen pravljicam, še posebej ne, če se je s takimi "otročarijami" ukvarjal član francoske akademije. Zato je Perrault za avtorja označil svoje­ga sina; sin je nemara res sodeloval pri nastanku teh zgodb, če jih je, potem ko jih je slišal od pestunje, pripovedoval svojemu očetu. V Perraultovi zbir­ki je bilo deset pravljic in med njimi tudi Pepelka, Trnjulčica, Obuti maček, Sinjebradec, Vile in Palček. Perraultove pravljice najdemo dobrih sto let poz­neje med pravljicami bratov Grimm v obliki, kakor so se ohranile v ljudskem izročilu.

Hans Christian Andersen

Umetniško veljavo je umetni pravljici pridobil znameniti danski pravljičar Hans Christian Andersen (1805-1875)• Prva knjiga njegovih pravljic (Pravljice in pripovedi za otroke) je izšla leta 1835; potem so sledili novi in novi zvezki pravljic vse do leta 1872. Andersenove pravljice se bolj kot Basi love ali Perraultove oddaljujejo od ljudskih vzorov. Iz tradicionalnih pravljic in pripovedk se prelevijo v realistične (ali vsaj: realistično obarvane) pripovedi ali v domišljijsko razgibane vsebine. Posamezne pripovedne vsebine so izvirno obnovljene ljudske pravljice (Svinjski pastir, Kakor napravi stari, je zmeraj prav, Palčiča), medtem ko nekatere druge prevzemajo iz ljudskih pri­povedi samo značilne posameznosti (Kraljična na zrnu graha, Divji labodi, Mala morska deklica). Največ Andersenovih pravljic pa je izvirnih. Andersen je v pravljicah izpovedoval svoje občutenje sveta in družbe, v kateri je živel (Grdi raček, Cesarjeva nova oblačila, Pero in črnilnik, Deklica z vžigalica­mi). Zgodbe so včasih satirične, drugič žalostne, nekatere so humoristične, naslednje alegorične itd. Andersen je znal prepričljivo vliti duševnost tudi predmetnemu svetu: predmeti občutijo strah ali srečo; stara ulična svetilka trpi, ko vidi nesrečo v soju svoje luči, in srebrni šiling zatrepeta, ko ga imajo za ponarejenega. Vse Andersenove zgodbe imajo mnogo dogajanja, sliko­vitosti in so oblikovno dovršene; pričajo o avtorjevem okusu in sposobnosti bistrega opazovanja in o razumevanju otroške duševnosti. Otroci se ob Andersenovih pravljicah doživljajsko bogatijo in etično vzgajajo, pa čeprav ne morejo ob vsaki občutiti celovitosti umetnikovega sporočila. Andersen je s pravljicami spregovoril tudi odraslim.

Drugi avtorji umetnih pravljic

Vsebina ruskih ljudskih pravljic je pritegnila tudi A.S.Puškina. Puškin ljudskih pravljic ni samo preprosto obnovil, ampak jih je povedal v blestečih četverostopni h trohejih (verz je otroku blizu in ga vabi k spontani zapomnit-vi besedila). Najbolj znane Puškovine pravljice so Pravljice o ribiču in ri­bici, Pravljica o speči kraljični in sedmih junakih (Varianta Sneguljčice!) in Pravi j i ca.-O cesarju Saltanu, njegovem sinu knezu Gvidonu in lepi kraljični beli Labodki. Pravljičarji so še John Ruskin (Kralj Zlate reke), Charles Dickens (Čarobna ribja kost), Marija Majerova (Čarobni svet), Marcel Ayme (Pravljica čepeče mačke), Jella Lepman (Pravljica za lahko noč), Oscar Wilde (Srečni princ), Wilhelm Hauff (Kalif Strk, Nosan) in drugi. Pri Slovencih se je pravljicam (zbiranju in predelavi pa tudi izvirnim bese­dilom) posvetilo več avtorjev. Od starejših so pomembnejši Janez Trdina in Matija Valjavec (slednji še posebej zaradi upesnitve Pastirja) ter Fran Levstik (Martin Krpan, Kdo je napravil Vidku srajčico), med mlajšimi in so­dobnimi pa Dragotin Kette (Pravljica o šivilji in škarjicah), Fran Milčinski (Kako je Jurko iskal strahu, Desetnica, Gospod in Hruška, Zakleti grad itd.), Oskar Hudales (Zlati krompir, Hrastovo listje), Danilo Gorinšek(Slapa Trapa in skopulja Grabija), Leopold Suhodolčan (Ognjeni možje) in drugi. Založba Mladinska knjiga izdaja pravljice predvsem v knjižnici Zlata ptica; ta knjižna zbirka prinaša pravljice, ki so v pretežni večini prezahtevne za predšolske otroke. Pravljice za predšolske otroke objavlja založba največ v različnih slikanicah (Čebelica, Velike slikanice, Male slikanice)in včasih v knjižni zbirki Deteljica (pravljice raznih narodov v knjigi Mamka Bršljanka).

Moderne domišljijske zgodbe

Moderne domišljijske zgodbe, ki jih avtorji namenjajo otrokom v zadnjih dese­tletjih, deloma pa tudi že od Andersena naprej, vse bolj izgubljajo značil­nosti tradicionalne pravljice. V modernih domišljijskih zgodbah je prisotnost realnega, objektivnega sveta mnogo bolj očitna kot v pravljicah. Moderne do­mišljijske zgodbe imajo svoje izhodišče v realnem okolju in (praviloma) v individualni življenjski situaciji. Prehod v domišljijski svet je postopen in cesto psihološko utemeljen. Oglejmo si to ob značilni novejši moderni domišljijski zgodbi Moj dežnik je lahko balon (Ela Peroci). Izhodišče pripovedi je povsem realistično: Jelka se igra z novo žogo in starši ji zapretijo, naj le pazi, da je ne bo izgubila. Ampak Jelka žogo izgubi. Od tu dalje poteka zgodba v Jelkinem domišljijskem svetu: dežnik postane balon in Jelka se znajde v deželi Klobučariji med otro­ki in daleč od odraslih, ki nimajo pravega razumevanja za Jelkino sproščeno igro, ampak samo opozarjajo in pretijo. Pripoved se konča spravljivo, Jelka najde žogo in se vrne v realni svet med odrasle. Čeprav se Jelka boji odraslih, ki znajo oštevati in kaznovati, jih ima vendarle tudi rada: vsak od njih dobi darilo, ki ga je Jelka prinesla iz svoje dežele Klobučarije. Že v nekaterih Andersenovih pravljicah moremo slediti podobni poti iz realne­ga v domišljijski svet, zelo očitna pa je taka prestavitev v domišljijski svet v zgodbi Alice v deveti deželi (Alice in V/onderland) angleškega avtorja Lewisa Carrola (=Charles Lutwidge Dodgson). Zgodba je izšla v knjigi leta 1865, potem ko jo je avtor že pripovedoval mlajši hčerki svojega prijatelja. Enako pripelje bralca v domišljijski svet tudi zgodba istega avtorja Alice v deželi ogledal (Through the Looking-g1ass, 1872). Obe pripovedi se odlikujeta z neobrzdano fantastiko in razigranim humorjem. Andersen in še posebej Lewis Carrol sta uveljavila v umetni književnosti za otroke takoimenovani nonsens humor; bil pa je tovrstni humor že znan iz angleških ljudskih otroških pesmi (Mother Goose). Po vsej Evropi se je v kratkem času razširila zgodba o Ostržku (Pinocchio, 1883), katere avtor je Italijan Carlo Collodi (=Carlo Lorenzini). Domišljijs­ka pripoved ima sicer zelo očitne vzgojne poudarke, vendar še danes zelo verno odseva doživljajski svet mlajšega šolarja. Collodijeva pripoved je navdihnila tudi več posnemovalcev, med njimi še posebej Alekseja Tolstoja, ki je zgodbo o Ostržku povzel v domišljijski povesti Zlati ključek. V moderni domišljijski zgodbi Čarovnik iz Oza (The Wonderful Wizard of Oz, avtor Lyman Frank Baum) je objekt otrokove identifikacije hrabra deklica Dorothv, ki jo veter spečo odnese v deželo čarovnika iz Oza. S pomočjo svojih prijateljev ter Glave, Srca in Hrabrosti premaga ovire, ki jih ji postavlja zlobna čarovnica, in se vrne v hišico k svojemu stricu in teti. James Mathew Barrie je napisal več pripovednih vsebin o dečku, ki ni hotel odrasti. Ta deček je Peter Pan, ki popelje deklico Wendy v domišljijsko deželo otrok. Dežela otrok je dežela pustolovščin in razigrane otroške domišljije. Toda Wendy je deklica iz realnega sveta, postati bo morala odraslo dekle in zato se vrne v življenjsko resničnost. Antiavtoritativnost

V najnovejšem času literarni teoretiki, predvsem pa pedagogi poudarjajo avtoritativnost in ne avtoritativnost vzgojnega dela in s tem v zvezi tudi avtoritativnost in ne avtoritativnost v književnosti za otroke in mladino. Odrasli so v knjigah za otroke videli predvsem sredstvo za pouk' in vzgajanje in so umetniški oziroma estetsko vzgojni vidik besednega umotvora praviloma zanemarjali (primerjaj: Vrednotenje književnosti za otroke!). Tudi v delih iz 19. stoletja, ki so umetniško oziroma doživljajsko bogatejša, zelo očitno iz­stopajo vzgojiteljska hotenja njihovih avtorjev (Buscheva Cipek in Capek, Hoffmannov Zaspanček razkodranček, Collodijev Ostržek). Otroška razposajenost ali pa neuboglivost zelo pogosto preseže mere, ki jih odrasli še dopuščajo, in zato se avtoriteta odraslih uveljavi tako, da so otroci drastično kaznovani V sodobni književnosti za otroke in mladino se kot odgovor na otrokom neprijetno uveljavljanje avtoritete odraslih pojavlja celo antiavtoritativnost, saj avtor besedila (in slike) avtoriteto ne samo zavrača, ampak jo celo smeši. Nemški pedagog F.K.Uachter je antiavtoritativnost opredelil v naslednjem na­govoru otrokom: "Ne bodite tako mirni in pridni kot ponižna ovčka, ampak ka­kor pametni otroci veseli in razigrani. To je bolj zdravo." (Anti-Struwwel- peter, Frankfurt 19J0-). Namen antiavtoritativnosti je v prvi vrsti otroke vzgajati k samostojnosti, samozavestnosti in h kritičnemu mišljenju; učenje ni samo koristno, ampak utegne hiti celo zabavno. Med klasične moderne domišljijske zgodbe z močnim poudarkom na antiavtoritativnosti sodita Pika Nogavička in Kljukec s strehe, ki ju je ustvarila švedska pisateljica Astrid Lindgren (roj. 1907). Dejansko gre za seriji domišljijskih pripovedi: Pika Nogavička, Pika Nogavička gre na ladjo, Pika v deželi Tuka-Tuka ter Kljukec s strehe, Kljukec spet leta, Najboljši Kljukec na svetu. Pika Nogavička je kot domišljijska oseba projekcija otrokovih želja o tem, kakšen si otrok želi biti, da bi bil sposoben premagovati ovire, ki mu jih pri obvladovanju zakonitosti realnega sveta in uveljavljanju domišljije postavlja­jo odrasli in objektivna realnost. Piki je podoben tudi prav tako v otroški domišljiji porojeni skrivni otrok prijatelj Kljukec s strehe. V teh pripoved­nih vsebinah se je razgibano razbohotil svet otrokove igre, ki se zoperstavlja ozkosrčni avtoriteti odraslih ter nad njo zmaguje z močjo otroški logiki pri­lagojene ustvarjalne domišljije in z otroško kritičnim humorjem. Pri tem je zelo tipična oblika humorja tako imenovani nonsens humor. Predstavljene moderne domišljijske zgodbe so po svoji zgradbi bolj primerne za šolarje kot za predšolske otroke. Predšolski otroci teže sledijo celotni zgodbi in raznolikim med seboj prepletenim zapletom. Še najbliže so jim pripo­vedi o Ostržku, o Piki Nogavički in Kljukcu s strehe, a tudi te pripovedi spre­jemajo bolj po posameznih odlomkih kot pa v celoti. Predšolskim otrokom ustre­zajo krajše zgodbe in ena takih modernih domišljijskih zgodb, ki združuje vse najboljše lastnosti tovrstne literature (tudi anti avtor i tat ivnost in nonsens humor), je pripoved Kjer živijo razgrajači (Where the Wi 1 d Things Are) ameriš­kega avtorja Maurica Sendaka. Slikanica je prejela številne ameriške in med­narodne nagrade za otroško književnost. Zaradi njenih izjemnih kvalitet je omenjamo, čeprav doslej še ni izšla v slovenskem prevodu. Junak pripovedi je Maks, ki si je zvečer oblekel volčji kožuh (=je razgrajal), tako da ga je mati oštela in poslala brez večerje v posteljo. In v Maksovi sobi so potem začela rasti drevesa in je nastal gozd in je bilo tudi morje in tudi ladjica, prav za Maksa. Z njo se je Maks odpeljal daleč daleč in je prispel v deželo razgrajačev. Ti so preteče škripali z zobmi, zavijali svoje rumene oči in kazali strašne kremplje. Ampak Maks jih je ustrahoval s svojim čarovnim pogledom, tako da so ga imenovali za največjega razgrajača in so ga izbrali za kralja v deželi, kjer živijo razgrajači. Maks je ukazal: "Razgrajajmo!" in so razgrajali, |n potem je poslal razgrajače brez večerje v pos­teljo. Maks je ostal sam v deželi, kjer živijo razgrajači. Ni hotel biti več kralj. Zaželel si je biti tam, kjer ga ima nekdo najrajši od vsega na svetu. Od nekod daleč je zadišalo po dobri jedi in Maks je ušel iz dežele, kjer živijo razgrajači. Ponovno je ustrahoval razgrajače, ki mu niso pustili odi­ti, in po dolgi plovbi je priplul v svojo sobo. Bila je noč in na mizi je bi­la večerja in večerja je bila še topla. Strnjena obnova vsebine pač ne more predstaviti vseh drobnih detajlov, ki plemeni ti jo zgodbo. Nepogrešljiva in nenadomestljiva sestavina knjige (oziro­ma zgodbe) so tudi tenkočutne Sendakove slike, ki otroku spregovore resnično po otroško, odraslemu bralcu pa mnogo povedo tudi o otrokovem doživljanju.

Slovenski avtorji

Sodobni slovenski pripovedniki za otroke so prepričljivo vživljajo v otroški svet. Predstavili smo že zgodbo Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon. Druge najbolj značilne vsebine iste avtorice so še Hišica iz kock, Očala tete Baja-vaje, Klobuček, petelin in roža ter predvsem Muca copatarica. Branka Jurca je domišljijski svet otrok oblikovala tudi v vsebinah Marjanka Vse znalka, Beli konjič, Poredni zajček, S helikopterjem k stricu Tintinu. Lojze Kovačič je svoje otroške domišljijske zgodbe zbral v knjigi Zgodbe iz mesta Rič-Rač, Mira Mihelič pa v knjigi o Puhku (Puhek v Benetkah, Peter iz telefona itd.). -Pikapolonček Leopolda Suhodolčana je zgodba o tem, kako je Katarinca odšla k teličku Pikapolončku, ki se je rodil pri babici, ker je tako hotela Katarinca Piko dinozaver je zgodba o dinozavru in dečku, ki si je želel psa. Kristina Brenkova je otrokov pravljični svet zajela v zgodbo o deklici Delfini in lisi ci Zvitorepki. Drugi slovenski avtorji modernih domišljijskih zgodb so še Ka­jetan Kovic (Moj prijatelj Piki Jakob), Polonca Kovač (Jakec in stric Hladil­nik), Ivo Zorman (Storžkovo popoldne), Vida Brest (Veliki čarovnik Ujtata).

ZGODBE O ŽIVALIH IN O NARAVI

Opredelitev in razvoj

Zgodbe o živalih in druge zgodbe o naravi so za mladinsko književnost značil­ne pripovedne vsebine. Po 1. letu starosti začne zanimanje za leposlovno zasnovane vsebine s tematiko življenja v naravi hitro upadati (nadomešča jih poljudno znanstvena literatura). Po svojih hotenjih (zavestnih ali nezavestnih) so zgodbe o živalih in o naravi zelo raznolike; toda ne glede na to, kako se opredeljuje njih avtor, bodisi da piše moralistično ali personificira, bodisi da piše realistično ali pa domišljijsko, ostajajo zgodbe o živalih in o nara­vi pri otrocih in mlajših mladostnikih vedno priljubljeno čtivo. Najstarejše zgodbe o živalih so' bile basni in druge pripovedne vsebine o govo­rečih živalih; te zgodbe so upodabljale živali in pri rodne sile s človeškimi lastnostmi, govorom in dejanji. Tak način prikazovanja se pojavlja vseskozi tudi še v novejšem obdobju. V 18. in 19. stoletju so pisatelji združevali nauk o naravi in moralko ter učili ljubezni do živali in spoštovanje Boga. Ni šlo namreč samo za to, da bi bila narava z živalmi poosebljena, poudarek je bil predvsem na vzgojni tendenci, na ponižnosti in sentimentalnosti. Nekateri boljši pisatelji pa so tudi že v prejšnjem stoletju - deloma zaradi večjega znanja o naravi in spoznanj na področju živalske psihologije – opisovati živali bolj realno, bolj skladno z znanstvenimi dognanji in so se izogi­bali sentimentalnosti. Med temi avtorji velja posebej opozoriti na Jacka Lon­dona (Klic divjine, Beli očnjak) in Ernesta Thompsona Setona (Življenje griz­li ja, Črni kljusjč itd.). Oba omenjena pisatelja sta enako kot za njima še mnogi drugi postavili žival v neko določeno umišljeno situacijo, ki pa je ustrezala lastnostim opisovane živali in tudi njenim dejanjem, nikakor pa nisi dala živalim govoriti in misliti kakor človeška bitja. V novejših pripovednih vsebinah o živalih realistično ali poosebljeno; pisatelji se ki jim namenjajo svoje pripovedi.

Zgodbe o živalih v otrokovem razvoju Predšolski otroci doživljajo svet drugače kot šolarji. Njihovo doživljanje je animistično. Poosebljajo ali celo počlovečujejo živi in neživi svet. Charlotte Biihler je ugotavljala, kako pogostno se pojavlja počlovečanje v po­sameznih obdobjih predšolskega otroka:

Starost l;6-2;6 3;6-4;0 5;0-6;0 Fizični predmeti 62% 31% 0% Naravni pojavi 8% 38% 201 Rastline in živali 31* 31% 80% Zanimivi so tudi izsledki raziskave o tem, kako so predšolski otroci (raziska­va se nanaša na Munchen) spontano vzporejali živali in družinske člane: oče mati brat sestra dedek babica

slon X X konj X X kača X X X X X X pes X X X X zajec X X X X X X ptica X X X X riba X X X mačka X X raca X Znak x označuje po 5 najpogosteje izbranih živali za posameznega družinskega člana.

Oba prikaza nam posredno razlagata, zakaj in kako otrok v predšolski dobi do­življa živali in zakaj ima rad zgodbe o živalih. Predvsem je zanimiva raziskava Ch. Buhlerjeve. Predšolski otrok počlovečuje rastlinski in živalski svet in predvsem v starosti od 5 do 7 let je to počlovečanje zelo izrazito. Otrok do nekako tretjega leta starosti še ni sposoben jasno razlikovati med živim in neživim svetom, počlovečanje živega sveta pa sega tudi še v šolsko dobo. Otroci v svojih zgodbah in berilih ljubijo razgovore, zato tudi pisatelji, ki pišejo za otroke, dajejo v zgodbah za najmlajše živalim govoriti,včasih pa živali postavijo celo v počlovečeno okolje. Živali govore, se oblačijo, sta­nujejo v prostorih, opremljenih s pohištvom, uporabljajo orodje in tudi mislijo po človeško. Le postopoma pridobivajo živali v knjigah za otroke svojo realno živalsko podobo; pisatelji pripovednih vsebin o živalih dialog in mišljenje živali nakazujejo, tako da sporazumevanje med junaki zgodb nakazu­jejo z gibi, gibanjem in živalskimi glasovi. Čeprav sodobna književnost vsaj za najmlajše otroke živali še počloveča, pa zavrača sentimentalnost in slad­kobno ljubkost ter opisuje realistično in umetniško. Kadar so živali same med seboj, so v knjigah za najmlajše otroke največkrat počlovečene. Takšna izrazita počlovečenost otroku omogoča, da vsebino doživ­lja bolj plastično: živalski liki ga motivirajo emocionalno, elementi realne­ga človeškega okolja pa mu omogočajo boljšo predstavljivost. Med tako zasno­vane zgodbe o živalih sodijo Potamček (Chagnoux), Miškolin (Ribičič), Maček Muri (Kovic), številne živalske zgodbe Svetlane Makarovič in tudi njena Ži­valska olimpijada. Slednja vsebina že vodi v preseganje človeškega okolja, saj nas razplet zgodbe opozarja, da so živali pač drugačne od ljudi. Iz podob ne neenakosti izvira tudi humor v zbirki 0 psičku in muci (Josef Čapek). Živa li v nekaterih vsebinah niso počlovečene toliko, da bi živele v človeškem okolju; ostajajo v svojem naravnem, vendar ne realistično prikazanem okolju in so močno poosebljene (govorijo in mislijo). Takšne so živali v živalskih pravljicah, pa naj bodo to ljudske ali umetne. Nekatere tako pripovedne vse­bine so Debela repa, Zajčkova hišica, Zverinice iz Rezije (Milko Matičetov), Zakaj imajo čuki tako velike oči (Josef Guggenmoos), Čebelica Maja in njeni prijatelji ( aoo čepečkova), Dogodivščine mravljinčka Fereinanda (Ondrej Sekora), Zrcalce (Grigor Vitez), Budilka v gozdu (James Kruss), Veverica in nosorogec (Miška Damjan) in med številnimi drugimi tudi Pokonci izpod korenin (Sibvlle von Olfers), ki sicer ne pripoveduje o živalih, vendar na enak način pooseblja travniške rastline oziroma njihova semena. V nekoliko drugačnih zgodbah o živalih so živali sicer subjekti v pripovedi, a vendarle ostajajo pasivne ali slučajno aktivne. Resnično gonilo zgodbe je prisotnost Ijjdi (otrok ali odraslih). Živali v teh zgodbah ne govorijo in tudi ne razmišljajo povsem po človeško. Najbolj znana taka pripovedna vsebina je Srečni lev (Louise Fatio, Roger Duvoisin), druge zelo znane so še Bik Fer­dinand (Munn Leaf, Robert Lawson), Hvaležni medved (zanimiv primer realizma v ljudski pripovedni vsebini), Mule (Tone Seliškar), Iz mladih dni in Gospod Hi dournik (Fran S. Finžgar), Deček in medved (Leopold Suhodolčan), Tacek (Ela Peroci), Tonijev partizan (Karel Grabeljšek), Srečanje s povodnim konjem (Anton Ingolič), Naš Diko (Janez Vipotnik), Naše živali (France Bevk).

Pripovedne vsebine, v katerih živijo živali v svojem naravnem okolju svoje naravno življenje, berejo šolarji. Predšolski otrok ima še premalo izkušenj in znanja, da bi mogel slediti pisatelju v življenje narave, ke je še ne dojema ustrezno realistično. Pa vendar so se nekateri avtorji s takimi vsebinami približali tudi predšolskemu otroku. Po motivu je otrokom zelo bli­zu zgodbica o igrivem srnjačku (Srnjaček Uhaček, avtor Rudo Moric), segli pa bodo morda tudi po zgodbi 0 divji rački (Rudo Moric) ali pa po zgodbici o psičku, ki je zašel v volčji brlog (Beloglavček, avtor A.P.Čehov).

Basni

Basen je literarna vrsta, katere dejavni subjekti so praviloma ali vsaj naj­večkrat živali. Namen basni ni toliko v tem, da bi bralcu ali poslušalcu omo­gočili literarno estetsko doživetje, kolikor v hotenju, da bi ga na zgledu po­učili o primernosti ali neprimernosti človekovega (in tudi njegovega, to je: <~ bralčevega) ravnanja. Basen je moralno napotilo za življenje in izraža neko občečloveško in splošno veljavno moralno resnico. Junaki basni so poosebljene živali, redkeje poosebljeni predmeti ali rastline in samo izjemoma tudi ljud­je. Osebe (živali) v basni so uporabljene kot simboli, kot tipi s stalnimi lastnostmi; iste živali imajo v različnih evropskih basnih iste (stereotipne) lastnosti. Lev je mogočen (kralj živali), lisica je zvita, ovca plašna in naivna, žaba je dobronamerna itd. Druge pogostne živali v basnih so še medved, volk, štorklja, orel, miš, zajec in drugi liki evropskega izvora pa tudi opi­ca, krokodil, tiger, kača in podobni liki, ki so v evropske basni prišli iz orientalske kulturne tradicije (prek Ezopa). Moralni nauk v basni ni izražen samo z zgodbo, da bi ga bilo treba doživeti; nauk je bolj očitno izražen kot pojasnilo k zgodbi na začetku ali na koncu basni in ga je treba razumeti. Prenekatera evropska ljudska basen je sčasoma odmrla, ohranil pa se je samo moralni nauk in dobil obeležje pregovora. Slovenci poz­namo številne domače ali od drugih prevzete pregovore, za katere domnevamo, da so ostanki nekdanjih basni: Osel gre samo enkrat na led; Sita vrana lačni ne verjame; Vrana vrani oči ne izkljuje; Vsak je svoje sreče kovač ... in podobno.

Nastanek in razvoj basni

Za nastanek basni so utegnile biti vzgib nekdanje totemske religije (verovanje v živalskega prednika, božanstvo se kaže v živalski podobi), zelo pomembne pa so bile predvsem indijske religije. Jatake so zgodbe o Budovih rojstvih. Bu­da naj bi bil namreč večkrat utelešen kot kakšna žival, dokler se končno ni rodil kot človek. Vsaka Jataka pripoveduje o kakšni drugi Budovi pojavi in vsebuje tudi moralni nauk. Zelo močno so na evropske basni vplivale zgodbe iz Pančatantre, knjige v petih delih, ki naj bi jo v tretjem stoletju ustva­ril neki bramin (Višnušarma), da bi z njenimi zgodbami vzgajal kraljeve si­nove k dobroti in modrosti. Začetnik evropske umetne basni naj bi bil Ezop. Menda je bil rojen kot suženj okoli leta 620 pred našim štetjem in je bil učitelj, kasneje osvobojen zaradi svoje bistrosti. Dolgo časa so se Ezopove basni ohranjale po ustnem izročilu, ohranil pa se tudi ni zapis Ezopovih basni, ki ga je pripravil leta 320 pred našim štetjem Demetrius Phalerus, ustanovitelj knjižnice v Aleksandri j i. Zna­na je latinska verzija Ezopovih basni, ki jo je v verzih zapisal Phaedrus, suženj na dvoru cesarja Avgusta. Prvi prevodi Ezopovih basni v moderne ev­ropske jezike so iz druge polovice 15- stoletja. Evropska umetna basen se je močno razvila predvsem v drugi polovici 17- sto­letja in v 18. stoletju. Razsvetljenstvo je (v okviru kVasicistične estetike) razvijalo predvsem utilitaristično in didaktično književnost in basen je naj­bolj značilna oblika take književnosti. Vzgojitelj na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV Jean de La Fontaine (1621-1695) je z originalnimi basnimi in basni­mi, ki jih je posnel po Ezopovih basnih, skušal izobraževati in vzgajati mla­dega prestolonaslednika. Njegove basni so izšle v 12 knjigah. Z njimi je vpli­va) na kasnejše evropske basnopisce, predvsem pa na Rusa Ivana Andrejeviča Krilova (1768-184'*). Podobno kot drugi avtorji je tudi Krilov izvirno obnavljal nekatere znane basni in dodajal svoje lastne izvirne stvaritve. Njegove basni pričajo tudi o tem, da je basen kot parabolična literarna vrsta tam, kjer gos­poduje cenzura, primerno izrazilo za kritiko družbenih razmer. Basni treh najpomembnejših evropskih avtorjev so mnoge že kar ponarodele tudi v zavesti slovenskih otrok in odraslih ljudi. Take basni so na primer: Volk in štorklja, Volk v ovčjem kožuhu, Lisica in grozdje, 0 žabi, ki je hotela biti velika kakor vol (Ezop), Lev in miš, Zajec in želva, Volk pase ovce, Krokar in lisica, Muren in mravlja (La Fontaine), Volk in jagnje, Labod, šču­ka in rak, Vrana in lisica, Opica in naočniki, Opica in zrcalo (Krilov).

Slovenske basni

Tudi pri Slovencih so se izvirne ljudske in umetne basni uveljavile z razsvet­ljenstvom. Avtorji slovenskih basni so Valentin Vodnik (Sraka in mlade, Kos in brezen), Janez Trdina (Leni pes), Fran Levstik (Mačka, miš in miška), Jo­sip Stritar (predelava Ezopovih basni), Engelbert Gangl, Dragotin Kette (Osel in petelin, Vrabec in lastovka, Srna in orel, Krt modrijan), Ivan Cankar (Pes, maček in miši), Josip Ribičič, Matej Bor (zbirka Sračje sodišče), Rado Bordon (Nes(p)odobne basni), Slavko Pregl in drugi. Umetniško najbolj dognane so Kettejeve basni v prozi. Kettejeve basni so doživljajsko učinkovite, s skopim, racionalno izbranim besediščem je znal v pripoved vtkati tudi lirično vsebino. Zanimiva je Kettejeva karakterizacija živali, ki se oddaljuje od tradicionalne: pozitivno vlogo je prisodil živalim, ki so pri otrocih morda manj priljubljene od tistih, ki imajo v Kettejevih basnih negativno vlogo (pozitivni junaki so na primer vrabec, orel in krt, ne­gativna pa sta domovini premalo zvesta lastovica in domišljava srna). Basni Mateja Bora so bolj zahtevne in za predšolskega otroka zato večinoma manj pri­merne. Napisane so v jedrnatih stavkih, kratkih verzih in se zaključujejo s presentelj ivim sklepom. Za predšolske otroke so prijetne tudi iz hrvaščine pre­vedene basni Gustava Krkleca (Telegrafske basni in Zvonček na repu); prevedel jih je Matej Bor. Basen kot literarno estetska celota angažira bralca - poslušalca predvsem ra­zumsko, bralčevo vživljanje v zgodbo in poistovetenje z osebami je skromno. Zaradi tega predšolski otroci basni ne dojemajo celovito. Predvsem pa ne doje­majo abstraktno pojmovnega moralnega nauka (tega je zato najbolje opustiti, če nam zgradba vsebine to dovoljuje). Otroci dojemajo basni predvsem kot živalske pravljice in jih imajo radi zaradi njihove kratkosti, preprostoti, življenjskosti , šaljivosti in dramatičnosti.

IZMIŠLJENE REALISTIČNE PRIPOVEDNE VSEBINE

Opredelitev

Najbolj običajna pa tudi najbolj znana zvrst čtiva za zabavo so izmišljene realistične vsebine (angleško "fiction" - označuje včasih tudi leposlovje nas­ploh), s čimer mislimo vsako literaturo oziroma literarno delo, ki opisuje iz­mišljene verjetne osebe in dogodke. Pripoved je postavljena v realnost, ki si jo je umi si i 1 avtor; to so torej realistične (=realnost opisujoče) pripovedne vsebine, v katerih je vse (ali vsaj vse) sicer izmišljeno, a ostaja verjetno in možno ter je glede na nekatere vidike življenja tudi resnično. Izmišljene realistične pripovedne vsebine ne morejo in ne smejo biti v nasprotju z našim vedenjem o naravi in o naravnih zakonitostih. Te zgodbe opisujejo dogodke, ki so skladni z otrokovimi izkušnjami, pa tudi take, ki te izkušnje in okolje presegajo, vendar se otrok vanje more vživlja-ti. Za opredeljevanje izmišljenih realističnih pripovednih vsebin v književ­nost za otroke in mladino je treba zato še posebej upoštevati psihološke kri­terije (problem otroškosti). Povsem jasno je, da (na primer) Bratje Karamazovi ne morejo biti mladinska literatura, že nekoliko težje pa se je opredeliti, do kolike mere bi to mogel biti roman Zločin in kazen. Da je roman Pod svobod­nim soncem tudi mladinski roman (čeprav napisan za odrasle), nam pričajo iz­kušnje, odgovoriti pa si je treba na vprašanje, zakaj ga ne morejo brati tudi (desetletni) otroci. Ali: zakaj otroci berejo Jurija Kozjaka; v koliki meri je Bevkov Tonček otroška povest in v koliki meri mladinska, v kakšnih in ka­terih okoliščinah morejo doživljati to povest že šolarji v nižjih razredih osnovne šole? Če hočemo ustrezno odgovoriti na ta vprašanja, moramo vedeti, kako in koliko se more z junakom pripovedi otrok poistovetiti, kolikšen je obseg pripovedne vsebine, koliko more otrok razumeti idejni problem te vsebi­ne, koliko se more vživeti v čas in prostor, v katerem se dogaja zgodba te vsebine. Pripovedna vsebina mora otroku nekaj pomeniti in mora nanj učinkovati. Zaplet mora biti dobro zasnovan, tako da dogodki privedejo dejanje napeto do vrha. Karakterizacija oseb mora biti jasna in prepričljiva. Zgodbe morajo biti dobro napisane: slog enostaven in krepek, besede postavljene trdo, nedvoumno in z občutkom. Knjiga mora biti privlačna velikosti in dobro ilustrirana. Nekateri teoretiki dodajajo tem zahtevam tudi to, da mora tehtna ideja zgodbe povezova­ti vse dogodke in stvari v celoto. Ideja mora biti izvirna in posredovana osebno. Dejanja oseb. in še posebej osrednjega junaka morajo biti motivirana (psihološko utemeljena), ne sme biti prostora za slučajnosti.

Tematika

Včasih vse do druge polovice 19- stoletja, deloma pa tudi še kasneje so pisatelji in vzgojitelji dajali otrokom knjige, o katerih so menili, da so za otroke najbolj koristne, niso pa se brigali za to, kaj je otrokom všeč. Sele kasneje, ko se spremene socialne razmere in ko se spremeni tudi vrednotenje pripovedništva za odrasle, izgine iz otroških knjig vsiljivo poučevanje. Pri­povedi, ki so pritegnile zanimanje otrok, so postale številnejše, ko so pi­satelji začeli pisati bolj subjektivno, izpovedno ter so spregovorili o real­nih dečkih in deklicah, ki niso predvsem samo dobri, ampak so tudi prepirajo, so nagajivi, sebični, ki doživljajo nezgode in ki za svoja objestna dejanja niso vedno tudi kaznovani. Predvsem so to zgodbe iz vsakdanjega življenja; in če te zgodbe kdaj tudi kaj učijo, to storijo zanimivo in ne naravnost. Predšolski otrok je v spoznavanju sveta realist, vendar pa je njegovo realno okolje, ki ga obvlada,še zelo omejeno. Otrok to omejenost podzavestno čuti in jo premaguje z močjo ustvarjalne domišljije. Zato ga zanimajo predvsem domišljijske zgodbe, v katere se najlaže vživlja. Med izmišljenimi realistič­nimi pripovednimi vsebinami pa so predšolskemu otroku najbližje tiste, ki opi­sujejo tisto in takšno otroško okolje, ki ga predšolski otrok obvladuje. To je predvsem družinsko okolje, dvorišče in igre z vrstniki ter prijatelji, to je tudi vzgojno-varstvena organizacija in (za otroke, ki se pripravljajo na vstop v šolo) tudi šola. Živali, ki jih te pripovedi vpletajo v zgodbo, so otroku znane iz vsakdanjega življenja (domače živali: pes, mačka pa tudi konj, krava itd.) ali iz živalskega vrta in jih te pripovedi v takem okolju tudi pri­kazujejo. Seveda pa so izmišljene realistične pripovedne vsebine za predšolske otroke še zelo blizu domišljijskim pripovedim in nemalokrat avtor (zvest otro­kovemu doživljanju) prestopi mejo med realnim in domišljijskim svetom; če je taka prekoračitev samo začasna in za zgodbo ne najbolj pomembna, smemo zgodbo še vedno opredeljevati za realistično. Po šestem letu starosti oziroma po vstopu v šolo pa se začne motivni krog realističnih izmišljenih pripovednih vsebin močno širiti. Vsebina pripovedi ni več vezana na otrokovo neposredno okolje, ampak ga bolj in bolj presega: meja se odmakne v preteklost, prostorsko pa prek vseh zemljepisnih koordinat. Ta"-ko nevezanost v prostoru in času omogoča otroku znanje o naravi in družbi, ki si ga je pridobil že v nižjih razredih osnovne šole. Še več: izmišljene re­alistične pripovedne vsebine morajo opisovati tudi življenje v prihodnosti in zunaj našega planeta (znanstvena fantastika).

Vsebina

Izmišljene realistične pripovedne vsebine pripovedujejo največkrat o življenju otrok; praviloma so ti otroci vrstniki (glede na starost) otrok, ki jim je zgodba namenjena. V začetku so te knjige namenjali desetletnim otrokom in starejšim (Edmondo de Amicis: Srce, Mark Twain: Pustolovščine Toma Sawyera, Pustolovščine Huckleberrvja Finna) in le počasi se prilagajajo tudi mlajšim bralcem (Ferenc Molnar: Dečki Pavlove ulice, Johanna Spvri: Heidi, Astrid Lindgren: Erazem in potepuh, Erich Kastner: Pikica in Tonček). Zelo očiten element teh zgodb je napeta vsebina, ki je včasih zasnovana kot detektivka (Astrid Lindgren: Mojster detektiv Blomquist, Erich Kastner: Emil in detek­tiv, Adam Bahdaj: Pozor, črna marela!) ali pustolovska pripoved (Jules Verne: Petnajstletni kapitan, Otroka kapitana Granta, Daniel Defoe: Robinson Crusoe, Robert Louis Stevenson: Otok zakladov, Kari May: Winnetou). Pisatelji radi posežejo tudi v razgibana dogajanja iz preteklosti (Ualter Scott: Ivanhoe, lenry Gilbert: Robin Hood, Rosemarv Sutcliff: Robin Hood, Henryk Sienkiewicz: Križarji, Z ognjem in mečem, Alexandre Dumas: Trije mušketirji). Znanstveno fantastiko opredeljujemo med izmišljene realistične pripovedne vsebine, koli­kor izhaja iz znanstvenih predvidevanj o prihodnosti in se tako podreja real­nosti objektivnega sveta (Jules Verne: Dvajset tisoč milj pod morjem, od Zemlje do Meseca, H.G.Wells: Prvi ljudje na Mesecu, Boj z Marsovci, Aleksan­der Beljajev: Na desetem planetu, Zvezda Kec, Vladimir Babul: Planet treh sonc, Stanislaw Lem: Magallenov oblak). Slovenski pisatelji za otroke in mladino so opisovali življenje slovenskih otrok. Med prvimi pomembnejšimi povestmi je Stritarjeva Janko Bože, sledijo pa Poljančev Cencek (F.K.Meško), Lukec in njegov škorec, Tovariša, Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestema (France Bevk), Skavt Peter (Fran Milčinski), Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi, Kekec nad samotnim breznom (Josip Vandot), Rudi, Janko in Metka, Indijanci in gusarji (Tone Seliškar), Sirote, Če bi se odprlo (Anton Ingolič), Gadje iz Šiške, Tisti iz Zelene ulice (Venceslav Winkler), Tajno društvo PGC (Anton Ingolič), Uhač in njegova druščina, Vohljači in prepovedane skrivnosti (Branka Jurca), Rumena podmorni­ca, Rdeči lev (Leopold Suhodolčan), Kukavičji Mihec (Pavle Zidar).

Zgodovinska tematika je zaživela v delih Josipa Jurčiča (Jurij Kozjak; povest ni bila napisana posebej za otroke), F.S.Finžgarja (Pod svobodnim soncem; ro­man je bil napisan za odrasle bralce), Rada Murnika (Lepi janičar; delo je priredba romana Hči grofa Blagaja in posnema Jurija Kozjaka), Venceslava Wink lerja (Hribčev Gregec, Mladec Dragožit, Petelinje pero). Tudi v književnosti za otroke in mladino je močno odjeknila narodnoosvobodilna borba (Josip Ri­bičič: Tinče in Binče, Rdeča pest; France Bevk: Mali upornik, Učiteljica Bre­da; Tone seliškar: Deklica z junaškim srcem, Tovariši; Venceslav Winkler: Drejc z Višave, Sesti mora ostati; Anton Ingolič: Tvegana pot; Branka Jurca: V pasti). Pustolovske tematike je v izvirnih slovenskih pripovednih delih za otroke in mladino razmeroma malo. Najbolj značilna pustolovska povest je gotovo Bratov­ščina Sinjega galeba (Tone Seliškar), toda tudi nekatere druge povesti prika­zujejo živahne in napete dogodke, katerih prostor znatno presega otrokovo vsakodnevno okolje (Rudi, Lukec in njegov škorec).

Vsebina za najmlajše

Izmišljene realistične pripovedne vsebine za predšolske otroke in tudi še za šolarje v 1. in 2. razredu osnovne šole se po svojih motivih zelo konkretno navezujejo na otrokovo dejansko okolje. Teh vsebin je malo, saj se običajno dogaja, da pripoved skrene v domišljijski svet. Venceslav Uinkler je svet predšolskega otroka upodobil v zgodbici Samo za naše, Branka Jurca pa v zgod­bici o Čuju in Katki. Največkrat pa so take pripovedi napisane ob doživetjih, ki jih pisateljem ponuja družba lastnih otrok ali vnukov (Cvetko Zagorski: Vse o Piki, Jana Milčinski: Matiček in Maja včeraj, danes in jutri, Anton Ingolič: Ptiček brez ključnka). Za mlajše šolarje, manj pa za predšolske otroke, so privlačne tudi nekatere avtobiografsko obarvane pripovedi (France Bevk: Otroška leta, Prežihov Voranc: Solzice, Kristina Brenk: Prva domovina, Ferdo Godina: Sezidala si bova hišico; Ivan Cankar: Pehar suhih hrušk). Tudi za najmlajše zaživi v knjigi narodnoosvobodilna borba. Teh zgodb je razmeroma veliko, vendar skušajo približati čas borbe predšolskim otrokom in mlajšim šolarjem, ki še težko dojemajo časovno odmaknjenost pa tudi razmere, ki so bile takrat posebne (Nemci kot okupatorji, fašisti, žrtvovanje za svo­bodo, nesvoboda, suženjstvo, okupacija itd.), na različne načine. Domišljijs­ko zasnovanih pripovedi je malo, izmišljene realistične pripovedne vsebine pa imajo nekatere spominsko obeležje, druge pa v obliki črtice ali povesti opisujejo zaokroženo dogajanje, ki ga avtor opazuje, ne da bi bil v njem sam so­udeležen. Med spominskimi besedili so tudi Orehovo leto (Vida Brest), Dolga pot (Kristina Brenkova), Sinička nas je obiskala (Zima Vrščaj), Kruh, ki ga ni bilo (Sergej Vošnjak), Kje so stezice (Ela Peroci), Marjetka ve, kaj je vojna (Marjeta Dajčman). Med povestno zasnovane krajše in za najmlajše primer­ne tekste bi smeli opredeljevati tudi zgodbe Hlebček kruha, Mali Smolček (Venceslav Winkler), Dimka, Velika Žrtev (Tone Seliškar), Ognjeni krst Gregca Petelinčka, Pikapolonica (Franc Bevk), Kaj je našel Šarek (Zima Vreščaj), Miško Poleno in njegov ognjeni krst (Branka Jurca), Mati Brodarička (Janez Vi potnik). K izmišljenim realističnim pripovednim vsebinam uvrščamo tudi znanstveno fan­tastiko. Predšolski otroci in otroci v nižjih razredih osnovne šole seveda še nimajo potrebnega znanja, da bi mogli doživljati vsebino takih pripovedi. Razen tega pa področje znanstvene fantastike za otroke kot junake pripovedi še ni našlo v okviru znanstveno realnih predvidevanj možne vloge v tovrstnih zgodbah. Zato otrok v znanstveni fantastiki običajno ne najde središčne osebe, ob kateri bi se mogel vživljati v pripoved. Za predšolske otroke in mlajše šolarje ima znanstvena fantastika največkrat obeležje moderne domišljijske zgodbe (Vid Pečjak: Drejček in trije Marsovčki , Pobegli robot; Milivoj Matošec: Neubogljivi robot, Tudi v vesolju odveč; Dušan Vukotič: Obisk iz vesolja) ali anekdotske domislice (Dušan Vukotič: Krava na mesecu). Vukotičevi vsebini sta nastali po animiranih risanih filmih z enakim naslovom.

POUČNE IN INFORMATIVNE KNJIGE ZA OTROKE

Opredelitev

Poučne in informativne knjige za otroke in mladino so nekatere napisane z ze­lo očitnimi leposlovnimi hotenji in skušajo zadovoljiti literarno estetske zahteve, druge pa ostajajo samo pri goli informaciji in skušajo zadovoljiti predvsem samo zahtevo po informacijski neoporečnosti. Prva skupina poučno in­formativnih vsebin prinaša otrokom ob informaciji tudi literarno doživetje: namesto objektivnega opisa in razlage prinašajo te knjige subjektivne sodbe, namesto skopih sporočil in golih razlag prinašajo živo pripoved. Ob večkrat prav napeti vsebini se otroci seznanjajo s pojavi in zakonitostmi v življenju v naravi in družbi. Druga skupina poučno informativnih knjig pa zelo dosledno obravnava samo ožje tematsko področje, informativno vsebino kot tako ter osta­ja ob tem avtorsko neopredeljena, nevtralna: obravnava ustreza bolj poročilu kot komentarju, napetosti je v knjigi le toliko, kolikor to dovoljuje obrav­navano področje. Knjig, ki bi jih smeli brez pridržkov uvrščati v prvo skupi­no, je razmeroma malo; in tudi knjig, ki otrokom posredujejo samo informacijo, bi ne nabrali kaj dosti. Med obema skrajnostima pa je pahljačasta paleta knjig, v katerih prevladuje ob poučnosti leposlovnosti (doživljajskost) ali ob lepo­slovnih elementih znanstvenost (informativnost). Prav v zadnjih dveh desetletjih se je zanimanje za poučno informativno knji­ževnost tudi na področju literature za otroke in mladino izredno povečalo. Temu povečanemu zanimanju skušajo slovenske založbe slediti s številnejšimi prevodi tovrstnih tujih knjig pa tudi s pridobivanjem avtorjev, ki bi za slovenske otroke ustvarili izvirno in posebej slovenskim otrokom namenjeno informativno (v literaturi nasploh uporabljamo izraz: poljudno znanstveno) li­teraturo. Krog avtorjev, ki se posvečajo tej zvrsti, je skromen in po obsegu je razmeroma skromna tudi poučna literatura za otroke. Avtorji teh knjig pa so po svojem izvoru oziroma osnovni aktivnosti ali pisatelji ali pa strokov­njaki, znanstveniki.

Tematika

Mladega bralca pritegujejo zelo raznovrstna strokovna področja, dobro napisa­na poljudno poučna knjiga pa tudi zanimanje še stopnjuje. Področja, ki jih poučne knjige za otroke največkrat obravnavajo, so zgodovina, biografije slavnih ljudi, prirodoslovje, znameniti podvigi in razsi kovanja, tehnika pa tudi najrazličnejša znanja o mnogih nadvse vsakdanjih rečeh. Zelo odmevne so tudi različne enciklopedične izdaje za otroke, tako na primer Mladi vedež ali pa Ilustrirani Larousse za otroke.

Mlajši otrok sprejema svet celostno; resnično je nemogoče potegniti ločnico med leposlovjem in poučno književnostjo. 0 tem, da sta domišljijski vsebini (samo kot primer) Hankina igla in 0 goskici, ki se je učila peti, leposlovni vsebini, ki naj otroku omogočita moralno etično doživetje, skorajda ne more biti dvoma; pa vendar otrok sprejema iz obeh vsebin tudi nova spoznanja o ži­valih oziroma preverja svoje znanje o živalih, pri čemer domišljijske elemen­te pripovedi dovolj dobro loči od informativnih (kako se živali oglašajo, v kakšnem okolju živijo). Enako je tudi s slikanicami, ki jih založbe in avtor­ji namenjajo najmlajšim predšolskim otrokom. 0 teh slikanicah smo razmišljali že v poglavju o slikanici; gre za nekatere slikanice Marlenke Stupice, Jelke Reichman in Ele Peroci (brez besedila) pa tudi slikanice, v katerih sliko spremlja besedilo (največkrat besedilo Nika Grafenauerja). Šele starejši pred­šolski otrok, predvsem pa šolar spontano in obenem zavestno išče v knjigi tu­di informacijo o realnem okolju. Živali v podobah je Fran Erjavec namenil šo­larjem; starejšim predšolskim otrokom bi mogli posredovati le odlomek iz kakšne živalske slike. Erjavčev način prikazovanja živali so kasneje skušali posneti nekateri novejši avtorji, med njimi še posebej Anton Polenec (iz življenja žuželk, Iz življenja pajkov, Sprehodi v naravo), ki pa se je znal približati desetletnemu otroku, manj pa šolarju v 1. in 2. razredu osnovne šo­le ali morda predšolskemu otroku (v knjižicah V gozdu ih Potok in travnik). Za mlajšega šolarja in tudi za predšolskega otroka zanimivo pa je znala pisa­ti Draga Tarman (Novice iz narave, Moj domek). Tudi v zbirki Čebelica (Knjiž­na zbirka je namenjena predvsem šolarjem v 1. in 2. razredu) je izšlo več knjižic o pojavih v geološki preteklosti in o naravi; te slikanice so izrazi­to usmerjene v informativnost (Kako je nastala naša zemlja, Nebo nad nami, Kiko žive vulkani, Kdo je najmočnejši. Cvetje naših gora, Užitne in strupene gobe). Biografije le deloma sodijo med poljudno poučne knjige. Res je sicer, da temelje biografije na objektivni resničnosti, vendar si pisatelj ob tem dovoli nekoliko ustvarjalne svobode, ker hoče človeka, ki ga opisuje, prikazati tako, kot ga sam vidi (in občuti), ne glede na dosledno zgodovinsko resničnost. Biografije so med mladino in tudi med otroki vse bolj priljubljene, kajti mla­dina se (že zaradi vzdušja dobe, v kateri živimo) vedno bolj navdušuje za real­ne heroje, resnične junake sedanjosti in preteklosti. Otroke najbolj prite­gujejo osebnosti, o katerih slišijo mimogrede po radiu, televiziji, iz pogo­vorov odraslih. Mladina že bere resnične biografije, otroke (tudi že pred­šolske) pa pritegujejo anekdotsko zasnovani orisi osebnosti iz sedanjosti in preteklosti. V prvi vrsti pritegne otroke osebnost tovariša Tita (France Bevk: Knjiga o Titu, Milivoj Matošec: Deček s Sotle, Olga Skakavec: Srečanja s Titom). Podobno kot biografije doživljajo otroci tudi preteklost. Čas narod­noosvobodilne borbe je v družbeni zavesti močno prisoten, v zavesti otrok pa nedoživeta in marsikdaj močno legendarno obarvana preteklost, ki pa priteguje njihovo radovednost. Tej radovednosti skuša odgovoriti tudi mnoga informativ­na knjiga, posebej zanimiva pa skuša biti za otroke Kurirčkova zgodovinska slikanica.

Seveda pa so otroci najbolj odprti k sodobnosti in k stvarem in pojavom iz svojega vsakodnevnega okolja. Tem vprašanjem je skušala Mladinska knjiga poiskati odgovor s prevodom knjige Borisa 2itkova Kaj sem videl (prevod je izšel 1948); knjiga je sicer še danes zanimiva, a našim razmeram je bila že ob izidu prevoda tuja in deloma zastarela, tako da ji leta 1958 sledi Pisani svet (avtor France Bevk). France Bevk je v knjigi nedvomno posnel pripovedni način Borisa Zitkova, vendar je pripoved prilagodil našim domačim razmeram in pojavom. V literarno uspešnih zgodbicah spregovori v Špelinem dnevniku Branka Jurca o različnih vsakodnevnih dogodkih in skuša otroku pomagati pri pogostnih vsakodnevnih opravkih. Poučno informativne knjige za slovenske otroke so pripravile tudi nekatere neslovenske založbe. Le malo pa je med temi izdajami takih, da bi jih mogli in smeli dajati v roke otrokom. Med najmanj primernimi so prav gotovo knjige o Alenki in Matjažu ter o Marinki (Jugoreklam). Knjige Pri nas zidamo hišo, Iz česa je sir, Kako nastane kruh niso našle ravnotežja med opremo knjige in besedilom ter ilustracijo. Med zadovoljive sodijo knjige v seriji Svet divji­ne (2irafa, Bober, Slon, Lev, Jaguar, Šimpanz), vendar bolj zaradi fotografsko zvestih ilustracij, manj pa zaradi besedila. Nasploh pa imajo otroci radi knjige in slike o živalih; ni napak, če jim radovednost potešimo z enciklope­dičnimi in podobnimi knjigami o živalih in naravi (Ilustrirana enciklopedija živali, Prelep živalski svet, Narava, neznana znanka, Velika knjiga o živalih itd.). Prav isto velja tudi za podobne knjige s področja geografije (Oglejmo si svet, Odkritja in raziskovanja). Take enciklopedije vzpodbujajo otrokovo zanimanje, povečujejo njegovo vztrajnost in ga zaposlujejo; seveda pa je nujno, da pri tem sodelujejo tudi odrasli in otroku na primeren način pojasnjujejo in odgovarjajo na vprašanja (in vprašanj prav gotovo ne bo malo). Odgo­vori in pojasnila morajo biti dobro premišljeni in skrbno odmerjeni. Šele po skupnem delu z odraslim osveščenim bralcem in pojasnjevalcem se otrok lahko individualno pojavi kot neposredni bralec, ko ob slikah obnavlja (ali bere).

POEZIJA ZA OTROKE

Opredelitev

Poezijo za otroke oziroma otroško poezijo oplajajo isti ustvarjalni tokovi kot poezijo za odrasle. Poezija je otrokom všeč ne glede na to, ali je pisana prav zanje ali ne. Razlike izhajajo predvsem iz vsebine pesniškega umotvora, medtem ko je jezik poezije univerzalen; ločnica, ki naj bi ločevala poezijo za otroke od poezije za odrasle, je le nejasno opredeljiva, področje, kjer besedna umetnina govori tako odraslim kot otrokom, je pri poeziji znatno ob­širnejše kot pri prozi. Zaradi določenih idej ali zaradi določenih muzikalnih elementov si otroci včasih pri svoje posamezne pesmi za odrasle, prav tako pa morejo odrasli celovito uživati v dobri poeziji za otroke. Povsem zadovoljive definicije, kaj je poezija za otroke (oziroma nasploh po­ezija), ni. So samo različne razlage, ki pa so večinoma tudi zelo subjektivno obarvane. Trditev, da je poezija igra z besedo in domišljijo (trditev naj bi veljala tudi za besedno umetnost v celoti), je toliko splošna, da je ni mogo­če zavrniti, obenem pa se vendarle zdi, da za katerokoli poezijo ne velja ved­no v enaki meri. Včasih je pesem za otroke v verzih povedana zgodbica (včasih celo samo verzificirana moralizatorska pridiga), drugič pa je pesem za otroke radoživo sozvočje glasov in večplastnega besednega pomena.

Izrazna sredstva

Možno je določiti nekatere elemente, ki so za poezijo splošni: ritem, rima oziroma drugi zvočni učinki, čustvena odzivnost, misel in slikovitost v izra­zu. V poeziji gre za usklajenost med muzikalnimi in semantičnimi elementi ži­ve besede. Bistvena razlika med prozo in poezijo je nedvomno v ritmu oziroma (enakomernem) zaporedju (=menjavanju) poudarjenih in nepoudarjenih zlogov pa tudi v premorih znotraj posameznih verzov, med verzi ali skupinami verzov, v razporeditvi rim, samoglasniške kvantitete in barve, v dolžini verzov in kitic itd. V naravi najdemo ritem povsod, toda ritem poezije bi še najlaže primerjali z ritmom hoje ali plesa. Otroci se odzivajo na ritem že zelo zgodaj, ko še niso sposobni verz razčlenjevati po besedah, kaj šele intelektualno do­jeti (=razumeti) vsebino verza ali pesmi. Otrok se na ritem odziva in pesem občuti. Predvsem ritem je tisto, kar tudi odraslemu bralcu omogoča občutiti pesnikovo sporočilo v celoti. V poeziji za odrasle je pomen besed razmeroma objektivni sporočevalec ideje, muzikalnost pa daje tej objektivnosti obeležje subjektivnega občutenja. Otroci so zavestno pozorni na vsebino pesmi oziro­ma na pomen besedišča, muzikalni elementi in ritem v prvi vrsti pa so tiste sestavine pesniškega umotvora, zaradi katerih otroci pesem spontano sprejme­jo ali zavrnejo, ne da bi se do tega zavestno opredeljevali. Otroci imajo radi zelo izrazit ritem z dosledno enakomernim sosledjem poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, z enakomerno razporeditvijo premorov, z enakomerno dolgimi verzi in matematično razporeditvijo rim; sposobni pa so dojeti tudi kadence in pesmi brez rim. Nedvomno je rima še vedno pomemben element poezije, razen rime pa tudi drugi za uho prijetni (blagoglasni) zvočni efekti (glasovne figure). Seveda pa: če je pesem rimana, tedaj morajo biti rime resnične, vsebinsko tehtne in ne zgolj mašila. Izkušnje kažejo, da otroke veseli rimanje nenavadnih in zvočno polnih besed. Veselijo se smiselnih refrenov. Poezija za otroke ljubi in potrebuje aliteracije in asonance, še posebno pa otroci radi prisluhnejo domiselni onomatopoiji. Muzikalni elementi morajo v pesmi ustvarjati neko razpoloženje ozi­roma emocionalno vzdušje. Čeprav naj bi bralec ali poslušalec podoživel avtor­jevo občutje, se temu občutju samo bolj ali manj približa. Prav občutje (obču­tenje) je tisto, kar loči resnično poezijo od verzifikacije. Otroci se odzivajo na številne čustvene manifestacije, kot so veselje, žalost, začudenje, skrivnostnost, nenavadnost, pravljičnost. Vsekakor je to odzivanje odvisno od bralčeve (poslušalčeve) starosti: Medtem ko šolar dojema in sprejema poezijo oziroma njene emocionalne sestavine že nekoliko izdiferenci rano ter jih je deloma tudi že sposoben opredeljevati, pa sprejema predšolski otrok poezijo celostno in mnogo bolj neposredno, ne da bi mogel izraziti z besedo, kaj je ob pesmi občutil. Vsaka pesem prinaša, izpoveduje tudi neko idejo, misli. Izjema, pa še to samo navidezna, je morda poezija nesmisla (besedna igra, izšteva1ni ca, ritmična igra). Poezija izraža odnos do sveta, do življenja, izraža veselje, čudežnost ali lepoto. Otrok more uživati v lepi pesmi, četudi je ne razume oziroma je ne zna razložiti. Razlog za to ni toliko v otrokovem omejenem besednem zakla­du ali še ne povsem razvitem govoru, ampak predvsem v slikovitem pesniškem izražanju oziroma v metaforiki, ki jo tudi odrasli bralec dojema praviloma predvsem čustveno, ne pa razumsko. Omenjeni elementi poezije so splošni za vso poezijo, specifični za otroško poezijo pa so elementi vsebinske narave in seveda čustvene odzivnosti. Otroške pesmi morajo biti skladne z otrokovimi izkušnjami - domišljijskimi ali dejanskimi - toda za otroka pesem ni vez z življenjsko realnostjo (tako jezi­kovno kot smiselno) in zato ne smemo pričakovati, da bo dobra pesem otroku zgolj obnavljala in pomnoževala že pridobljene izkušnje, ampak mora te izkuš­nje povezovati v nove doživljajske zveze; pesem mora otroka doživljajsko bo­gatiti. In če je prav doživljajsko jedro tisto, po čemer vrednotimo (spreje­mamo ali zavračamo) pesem, je za nastanek otroške pesmi pomembna avtorjeva starost. Pri tem ne mislimo na generično starost ali pa psihološko starost v slabem pomenu, ampak za starost kot merilo za sposobnost vživljanja in doživ­ljanja otroškega sveta. Genialni pesniki za otroke ne pišejo pesmi tako, da bi se naredili mlade ali da bi pisali "retrospektivno", temveč se občasno sami poistovetijo z otrokom ter pišejo z njegovega položaja (=iz njegovega zornega kota). Nekateri pesniki, tako sodobni kot nekdanji, tega (čeprav so sicer dobri pesniki) ne zmorejo, ampak se nostalgično ozirajo v lastno pre­teklost; njegove pesmi utegnejo biti zanimive za odrasle, nikakor pa ne za otroke.

Razvoj in vsebinski vidiki

Ljudske pesmi so po izvoru anonimne in včasih utegne biti avtor ali otrok ali odrasli ustvarjalec. Med ljudskimi pesmimi za otroke so v svetu najbolj znane angleške ljudske pesmi; običajno jih imenujemo kar Mother Goose ali Neuserv rhvmes. V zadnjem času so dokaj dobro prevedene tudi v slovenski jezik (pre­vajalci Matej Bor, Gitica Jakopin,Jože Šmit). Pesmice so primerne že za majhne otroke, ker so največkrat predvsem zvočne igre, običajno brez logične vsebine. Z duhovitim sozvočjem besed in morebiti tudi z vsebinsko logičnim ali nelogič­nim domislekom se morejo priljubiti skoraj vsakemu otroku. Po vzdušju, ki ga ustvarjajo, so te pesmice sorodne slovenskim ljudskim izštevalnicam, šaljiv-kam in zbadljivkam; seveda pa je humor v slovenskih pesmicah drugačen, bolj slovenski, zadeva naravnost in predvsem je konkreten in logičen. Pravljičnih podob je v slovenski ljudski otroški poeziji manj, vsebinsko so pesmice veza­ne na vsakodnevno realnost in to realnost nemalokrat povezujejo s podobami iz narave, predvsem iz živalskega sveta. Čeprav ostaja prikrita, je v slovenski ljudski pesmi dovolj očitna tudi socialna kritika. Meja med otroško igro in socialno realnostjo je neizrazita, včasih samo domnevno ugotovljiva. To velja najbolj za zbadljivke in šaljivke (Anzejpanzej, Janez-banez, Tinčica-minčica). Značilnosti slovenske ljudske otroške lirike so predvsem: - močno razgibana onomatopoija, ki skuša ubirati v besede glasove različnih ptičev ("Sem hiško pometla, sem lupla krompirrrl"), kmečkega orodja (Mati­ci!), zvonov itd. , - zavestno in včasih prav drastično rimanje, kot na primer v že omenjenih zbadljivkah ali v napeljevanjih ("Reci: kaj." - Kaj. "Primi drek za kraj.") in podobnih kratkih pesmicah, - verižna kompozicija (kakor Premagane zverinice), - dialoška igra (Sonce sije, dežek gre Pleši, pleši, črni kos).

Dobre umetne pesmi za otroke v svojem pristopu k bralcu (poslušalcu)' pravi 1 orna izhajajo iz ljudskih otroških pesmi, vendar so (vsaj umotvori najboljših pes­nikov) vsebinsko pestrejše in glede na literarno estetske vidike tudi bolj raz­gibane. Vsebinsko zajemajo umetne pesmi zelo široko področje otrokovih psi­hičnih doživetij, saj najdemo v tej poeziji vse od vsebinsko navidez nesmisel­nih pesmi (nonsens) in šaljivih pesmi do pesmi o naravi (živalih, pticah, žu­želkah, letnih časih, vremenu itd.), od pesmi z realistično vsebino o otrokovi vsakdanjosti pa tja do pesmi s pravljičnimi motivi in do pripovednih pesmi. Po moralistično poučni verzifikaciji v slovenskem umetnem pesništvu za otroke (izjema je pravzaprav samo Valjavec s svojim Pastirjem) se v sedemdesetih le­tih prejšnjega stoletja prvič dogodi, da pesnik ni opisoval otroka tako, kot ga je videl skozi prizmo svoje lastne življenjske izkušenosti, ali kot ga je želel videti. Levstikove Otročje igre v pesmicah so postale zgled vsem naj­boljšim slovenskim pesnikom za otroke. Levstikove pesmi so realistične podobe :otrokove igre in dela (Vole ženem vitoroge, Otrok lovi luno in zvezde, Najdi-hojca, palček naš), otrokovega stika z (domačimi) živalmi (Psiček laja: hov, hov, hov ...), prav tako pa so te pesmi pogosto humoristične, največkrat igri­vo sprevračajo logično in se ponorčujejo iz puščobnega "zdravega razuma" (non­sens humor: Koline, Kako je v Korotanu, Pedenjčlovek - laketbrada). Na prelomu stoletij ustvarjata za otroke vzgojno tendenčni Josip Stritar, ki se mu le izjemoma zapiše prijetnejša pesem za otroke (Žabja svatba, Oba juna­ka, V šoli), in njegov epigon Engelbert Gangl, resnično pa nadaljuje z Levsti­kom za početo tradicijo slovenske umetne poezije za otroke Oton Župančič in leta 1915 s Cicibanom ustvari umetnino, ki še danes pomeni vrh slovenske otroške poezije. Značilnosti Župančičeve otroške poezije so predvsem tiste, ki smo jih zaznali že v ljudski otroški pesmi: ritem in rima, verižna kompo­zicija in dialog (Medved z medom, Ciciban in čebela), personifikacija (vrabci, zvonovi, žabe, breza in hrast, v očetovi uri drobni kovački kujejo čas itd.). Onomatopoija v Župančičevi pesmi ni samo preprosto prenašanje zvokov iz narave v poezijo, ampak ima onomatopoija tudi vsebinsko funkcijo: žabe obupujejo, upajo, hrabrijo, zvonovi budijo, razdajajo sonce in vodijo domov. Otroku neprijetne dogodke in naročila zavije Zupančič v nežnost in šaijivost: cvet­lična bilka v Cicibanu in čebeli, onomatopoija za opozarjanje oziroma oštevanje v pesmi Ciciban - Cicifuj, šaijivost za ukazovanje v Pismu itd. Ob Zupančiču se oplaja otroška poezija, ki sta jo ustvarjali Vida Jerajeva in Utva (Ljudmila Prunkova). Anica Černejeva se je s svojimi pesmicami o živalih in otrokovem delu znala približati tudi predšolskemu otroku, Karel Širok je prinesel v slovensko umetno pesništvo podobo polžka, ki je sicer pogosten znanec ljudske pesmi. V poeziji Iga Grudna je zazvenela Primorska in njeno pesniško izročilo. V sodobni slovenski poeziji za otroke se odraža svet današnjega otroka razgi­bano, živahno, igrivo in tudi raznoliko, vsestransko. 5e vedno se kdo od pes­nikov prizanesljivo posmehne neskladju med otrokovimi željami in sposobnostmi, še vedno skuša kdo otroka svariti in mu preti s kaznijo, pa vendar je tudi mnogo pesmi, v katerih neomejeno kraljuje svet otrokove domišljije, njegova igra, ki se ne meni za logično in dovoljeno, igra, ki niza glasove in besede v nove zvočne podobe in vpleta v verze večpomenske besede. Predmet pesniške­ga doživljanja je otrokova vsakodnevna igra, njegovi veliki in mali problemi, njegovo druženje z vrstniki in odraslimi, njegovo zanimanje za živali, za naravo in pojave v naravi.

Uganke

Ob poeziji velja posvetiti pozornost postavljene v verzih in po pravilih, ki mlajše take uganke običajno pretežke tudi ugankam. Uganke so največkrat zaveljajo za poezijo. Pa vendar so za naj- Uganka reševalca seznani z nekaterimi značilnimi lastnostmi v uganko skritega objekta, reševalec pa mora te lastnosti povezati in odkriti, kaj se za njimi skriva. Take uganke so za otroke zanimive in koristne za razvijanje miselnih procesov, niso pa poezija. Uganka kot literarna vrsta v okviru poezije temelji v poetiki te zvrsti. Re­ševalec "razvozla" figuraliko besednega gradiva, predvsem trope, včasih tudi muzikalne elemente. Take uganke seveda zahtevajo že nekoliko bolj kulturno vzgojnega reševalca, ki je že sposoben preraščati konkretno vsebino besednega simbola in občutiti tudi emocionalne sestavine besed ter njen preneseni pomen. Uganke Otona Župančiča pomenijo še danes najvišji dosežek v tovrstni slovenske poeziji. Razen redkih izjem pa so za predšolske otroke njegove uganke tuje za radi zahtevne metaforike pa tudi zaradi otrokovih nezadostnih izkušenj. Ugan­kam so se posvečali številni slovenski literarni ustvarjalci; med sodobnimi pesniki pritegnejo najbolj (sicer maloštevilne) uganke Nika Grafenauerja. V kratkih jedrnatih verzih je predstavil nekaj sodobnih tehničnih predmetov (Tri očesa, en pogled, pa ustavi ves promet).

DRAMATIKA V KNJIŽEVNOSTI ZA OTROKE

Opredelitev

Dramska besedila za otroke so v obliki dialoga ali drugače oblikovanega premega govora napisana besedila, ki naj jih otrokom odigrajo ali odrasli igralci ali otroci Dramatika za otroke pa niso samo dramska besedila, ampak mnogo več: to je tudi neposredna otroška ustvarjalna dejavnost, ki dialoško in z gibanjem uprizarja vsebine znanih pripovedi pa tudi ponovno oživlja do­živetja in spoznanja o okolju. Igra z vlogami je oblika otroške dejavnosti bodisi kot dramatizacija (uprizarjanje po literarnem besedilu), bodisi kot ustvarjalna igra (uprizarjanje poizkušnjah in spoznanjih o realnem okolju).

Otrok doživlja literarno umetnino celovito, zaradi neposrednosti se domišljij­sko sam vključi v zgodbo (poistoveti se z junakom pripovedi) in tako se pogos­to zgodi, da začne otrok spontano uprizarjati svojega junaka. Od tod pa do dramatiziranja s skupino otrok je le majhen korak. Samo otrok, ki ima tovrstne izkušnje z literarnim besedilom (s pripovedno vsebino) in se je sposoben vživljati v osebo iz te zgodbe ter tako občutiti čustva, ki niso povsem nje­gova izvirna, bo mogel soustvarjal no slediti dramskemu dogajanju v odmaknje­nem prostoru (na odru). Predšolski otroci doživljajo gledališko predstavo še necelovito, bolj po prizorih in posameznih detajlih. Za predšolske otroke naj bi predstava ne bila celovečerna gledališka igra, ampak samo obsežnejši dramski prizor z manj osebami, ki naj bodo značajsko jasne in za otroka lahko prepoznavne (zato izrazito pozitivne in izrazito negativne). Problem, iz ka­terega raste dramski zaplet, mora biti otroku razumljiv, razplet mora biti za junaka ugoden ali vsaj spravljiv, neugoden razplet bi za otroka, ki se je močno in nekritično vživel v dramsko dogajanje, vplival neprimerno. Vsebina dramskega prizora (igre za otroke, otroške igre) je najvešče vzeta iz sveta otroške domišljije, pa naj gre za domišljijsko raven modernih domišljijskih zgodb ali za raven tradicionalnih pravljic, redkeje iz živalskega sveta ali iz realnega okolja. Seveda pa dramskih besedil za predšolske otroke ni veliko; igricam, ki so napisane za slovenske odre, morejo slediti šele šolarji. Prvič je bila uprizorjena odrska predstava za otroke v slovenskem jeziku menda leta 1803- To naj bi bil prevod Kotzebujeve igre, ki sta ji dala preva­jalca Jernej Kopitar in Valentin Vodnik naslov Tinček Petelinček (danes poz­namo igrico v prevodu in priredbi dr. Kristine Brenkove). Kasnejši poskusi, da bi nastale izvirne ali prevedene igrice za mladinsko gledališče, so bili osamljeni, nenačrtni in tudi dokaj neuspešni. Šele po končani prvi svetovni vojni je skrb za slovenski mladinski oder načrtna in plodna: direktor Drame SNG v Ljubljani Pavel Gol i a ustvari za osrednji slovenski oder več pravljič­nih igric, ki so zelo svobodna priredba znanih pravljičnih vsebin (Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Princeska in pastirček, Jurček, Srce igračk, Uboga Ančka, Sneguljčica). Fran Milčinski dopolnjuje Golievo delo z igricami Mogočni prstan (po Valjavčevem Pastirju), Vesela igrica o žalostni princezi-nji, Krpan mlajši, vesela historija. Pisanju za otroško gledališče se posveti tudi Franc Bevk (Prva beseda, Bedak Pavlek, Skrb in smrt, Kraljic in služab­nik, Dobrota je sirota). Njegove igrice so vsebinsko enostavne, zajemajo mo­tive iz pravljičnega sveta, uprizoritveno pa so (v primerjavi z Golievimi) dokaj nezahtevne. Delo prvih dramskih ustvarjalcev sta kasneje nadaljevala Josip Ribičič in Danilo Gorinšek, v novejšem času pa predvsem dr. Kristina Brenkova in Leopold Suhodolčan.

Odrske priredbe pripovednih del za otroke in mladino so razmeroma pogostne. Za oder prirejajo včasih avtorji pripovednega dela sami, včasih pa drugi, naj­večkrat gledališki ustvarjalci. Otrokova dojemljivost za pripovedno delo ni enaka kot dojemljivost za odrsko delo; odrsko delo je načeloma bolj nazorno in zato otrok laže sledi dogajanju (zapletu in razpletu), vendar pa je obenem otroku tudi bolj odtujeno, ker ne zadeva otrokovega doživljajskega sveta tako zelo neposredno kot dobro prozno ali verzificirano pripovedno delo.

Lutka

V lutkovni igri je drugače. Za igro z ročnimi lutkami (pa tudi z marionetami) velja, da je življenjska realnost v njej močno transformirana. Medtem ko živi gledalci ustvarjajo iluzijo življenjske resničnosti, pa jo lutke stilizirajo (karikirajo, poetizirajo itd.). Značaji likov v lutkovni igri so izrazito enosmerni in se v teku dogajanja ne spreminjajo, kar se v gledališki igri sicer more zgoditi. Močan element lutkovne igre je tudi humor, predvsem situacijski in besedni. Lutkovna igra je vezana na manjši prostor in na manjšo skupino gledalcev - otrok in prav zaradi tega pa tudi zato, ker otroci ob lutki ne ostanejo tako zadržani kot ob živem igralcu, daje lutka večjo mož­nost za vključevanje aktivnosti otrok. Razmerje med lutkovno igro in igro z živimi igralci je nemara močno podobno razmerju med nekdanjim italijanskim rokodelskim gledališčem (commedia dellarte) in sočasnim klasicističnim gledališčem. To pa seveda ne velja za nekatere posebne vrste lutkovnega gledališča, v prvi vrsti ne za senčne lutke. Senčno gledališče oziroma senčne lutke so bolj ilustracija pripovedi kot pri­poved (dogajanje) sama. Zaradi občutka netelesnosti, dozdevnosti so predvsem primerne za ponazarjanje močno liričnih vsebin. Za predšolskega otroka lutka ni samo igralec na lutkovnem odru, ampak mu pome­ni mnogo več. Lutka more biti tudi spodbuda za raznovrstne dejavnosti, prav tako pa tudi zaupni sogovornik, svetovalec in (seveda!) igrača. Zelo pomembno je, da z lutko ravnamo tako, da otroku ne rušimo iluzije o tem, da je lutka živa (pa čeprav v resnici ve, da je samo igrača). Film, radio, televizija

Med dramska besedila za otroke sodijo tudi besedila televizijskih dram, radijskih iger pa tudi (morda sicer z nekaterimi pridržki) scenariji otroških igranih in risanih filmov. Izreči občeveljavno oceno o primernosti teh medijev (televizije, radia in filma) za otroke je morda še nemogoče. Razmeroma dobro se je uveljavila radijska igra. Z zvočnimi elementi skuša otroku predstaviti svet in osebe, ki jih še ni videl in spoznal ali pa jih pozna samo površno kot tipe. Predšolski otrok sam brez pomoči starejšega ni sposoben slediti radijski igri, čeprav že dobro razlikuje posamezne glasove (prepoznava osebe) in po zvoku opredeljuje dogajanje. Povsem drugače je seveda z radijskimi igra­mi, ki so na kasetah. Če otrok vsebino pozna, jo ob vsakokratnem novem poslu­šanju rad vedno znova podoživlja. Televizijska igra je za otroka zanimiva, če v junakih prepoznava svoje vrstni­ke, če ga pritegne zaplet in če mu okolje omogoča lastna življenjska spoznanja preverjati na nov način. Predšolski otrok ima seveda najrajši pravljične igri­ce tudi na televiziji, drugemu programu pa sledi iz radovednosti, četudi vsega ne razume. Potek dogajanja v televizijski igri ali v filmu mora biti, če naj ga otrok sprejme, dovolj počasen in nazoren. Še posebej je pomembno, da otrok v filmu (ali pa še večkrat v risanki) ne videva nasilja in grobosti, saj na ta način za takšna dejanja otopi in se kot človek siromaši. Za predšolske otro­ke so na televiziji še najbolj primerne nekatere risanke (Simon v deželi risb s kredo, Barbapapa, Lolek in Bolek, Profesor Baltazar itd.).

HUMOR V KNJIŽEVNOSTI ZA OTROKE

Opredelitev

Humor je vedenje, ki zaradi začasnega ali trajnega odstopanja od pravil obi­čajnega družbenega obnašanja učinkuje tako, da velja za smešno. Humor pomeni človeku enega od načinov za vključevanje v družbo in osamosvajanje v tej druž­bi; odrasli ljudje pri tem uporabljajo tudi zahtevnejše zvrsti humorja (ironija, sarkazma, satire), otroški humor pa temelji na konkretnih mehaniz­mih in pravilih, ki se jih je otrok že utegnil naučiti v svoji življenjski praksi. Otroški humor je več kot samo humor; z njim se skuša otrok prikupiti odraslim, skuša zabavati tako odrasle kot tudi svoje vrstnike in sebe in s pomočjo humorja skuša preverjati ustreznost svojih spoznanj o pravilih družbe­nega obnašanja. (Takole utegne razpletati svoje pripovedovanje nekaj več kot 4 leta star otrok, ki si rad izmišlja zgodbe o 1astni h doživetjih: "... Potem sem se pa kar poka-kal. Pa sem kakec kar pojedel. A ni smešno? Potem sem pa naredil še en pukec. Pukec sem pa stran vrgel. A ni smešno!?" Seveda vzgojitelj takega pripovedova­nja ne sme povsem zavrniti, pohvaliti pa ga tudi ne more). Literarni humor je neobičajna uporaba literarnih izrazil, tako da učinkujejo smešno in vzpodbujajo k smehu. V književnosti za otroke in mladino se to do­gaja še posebej pogosto. Otrokov občutek za smešno nastaja kot posledica otro­kovih spoznanj o družbenem obnašanju in se kaže najprej na tistih področjih, ki jih otrok najbolj zgodaj obvlada; tako mu more biti smešno nenavadna hoja, nenavaden ritem in melodija govorjenja, nenavadna ^ba predmetov, s katerimi vsakodnevno manipulira (jedilni pribor, obleka, pohištvo). Kasneje je otroku smešno sprevračanje besednega pomena, igra se z njim in besede uporablja v logičnih kot tudi v nelogičnih besednih zvezah. To je tudi obdobje, ko otrok pridobi občutek za nonsens humor (smešnost nesmisla) in za situacijski humor. Otroka začno privlačiti pravljice o lažeh pa tudi pesmi o narobe svetu. Otrok se ne zaveda, občuti pa, da svet, v katerem živi, ni samo dober in najboljši. In kljub strahu pred svetom, ali celo prav zaradi njega še bolj, se otrok mo­re smejati in se hoče smejati. Odraslemu je večkrat težko oceniti, kaj je za otroka smešno. Dveletni otrok se more zabavati ob zvočno nenavadnih besedah, ki so štiriletnemu nezanimive, dveletni otrok še ne bo razbral sprevržene logike, štiriletnik pa bo zaznal deloma tudi že abstraktnost. V novejši književnosti za otroke je močan poudarek na suverenosti otrokove osebnosti in domišljijske aktivnosti, Antiavtoritativna književnost za otroke in mladino skuša svoje bralce (poslušalce) navajati h kritičnemu mišljenju in učenju. Tudi te smotre skušajo avtorji doseči velikokrat s humorjem. Prav nonsens humor, ki je v otroški književnosti prisoten že od Carrollove Alice in se je močno uveljavil v Piki Nogavički (Astrid Lindgren), se zdi v antiavtoritativni otroški knjigi še posebej prime­ren. Nonsens humor (prevod "humor nesmisla" je le zasilen in ne najbolj ustre­zen) temelji na jezikovni igri; ali na zvočnosti besed ali na pomenu besed. Nonsens v besedni umetnosti je osvobojenost od prisilnih družbenih pravil in zato je kot sredstvo za komiko še posebej primeren v književnosti za otroke in mladino.

Humor in zvrstnost književnosti

V ljudskem slovstvu se otroški humor kaže v šaljivkah in zbadljivkah (Janez banez, Tinčica minčica itd.) pa tudi v parodijah (na primer po raznih molitvi­cah: Sveti trije kralji so nam kravo ukradli ...). V prozi je najpogostejši humor v pravljicah o lažeh (Kar nikoli ni bilo in nikoli ne bo) pa tudi v ne­katerih legendah (Kristus in Sveti Peter). Tovrsten ljudski humor je plastično posnel v svojih pravljicah Fran Milčinski (Laži, Laž in njen ženin). Za otroke (bolj za šolarje kot za predšolske otroke) so zanimivi tudi Butalci, čeprav vidijo v njih norčevanje iz človeške nerodnosti, ne prepoznajo pa satiričnih osti. V novejši slovenski prozi za otroke in mladino je razmeroma malo resnič­no humorističnih besedil, ob tem pa je v pripovednih delih nekaterih avtorjev razmeroma mnogo humorističnih detajlov. Med humoristično bolj razgibanimi pri­povedniki so Tone Seliškar (Mule), Leopold Suhodolčan (Naočnik in Očalnik), Branka Jurca (Rodiš se samo enkrat), Svetlana Makarovič (Take živalske, Kosovirja na leteči žlici), Saša Vegri (Jure Kvak-Kvak) in nekateri drugi. V liriki za otroke je humor bolj raznolik kot v prozi. Tudi v poeziji se sreču jemo s humorjem, ki sloni na situacijski komiki. V taki komični situaciji so prisotni največkrat otroci, včasih tudi odrasli, živali, predmeti itd. In prav v takih primerih se pesniki najteže izognejo vsiljivemu poučevanju: kot življenjsko izkušeni in pametni odrasli se včasih prizanesljivo posmehnejo otrokovi igri, otrokovemu neuspehu, otrokovi nerodnosti. To velja tudi za nekatere so­dobne besedne ustvarjalce. Manj pogostna, a po svojem učinku bolj hvaležna je besedna komika. V to zvrst sodijo nekatere pesmi z lastnostmi "narobe svet" (Levsik: Kako je v Korotanu, Gradnik: Narobe svet, Utva: Kaj je videl Mižek Figa, Župančič: Lenka, Gorinšek: Aprilska), prevsem pa pesmi, ki so po svojih značilnostih predvsem igre z zvočnostjo in pomenom besed (Igo Gruden, Dane Zaje, Niko Grafenauer, Mirosiav Košuta ter tudi v slovenski jezik preveden hrvatski pesnik Zvonimir Balog).

PERIODIKA ZA OTROKE

Revija za otroke (točneje: časopisi za otroke) imajo pomembno vlogo pri raz­vijanju otrokovih bralnih navad (pedagoški vidik) in pri posredovanju vsebin, ki jih je težko ali nemogoče najti v knjigah za otroke (literarno estetski vidik). Paul Hazard ugotavlja, da so otroci z vso pravico zahtevali tudi za­se časopise. Otroške oči, ki jim nič ne uide, so opazovale, kako nestrpno so odrasli čakali na svoj priljubljeni časopis ... Otroci so storili, kar so mo­rali: naredili so konec privilegijem odraslih in dobili so svoje časopise.

V Evropi so se prvi časopisi za otroke in mladino pojavili v drugi polovici 18. stoletja, slovenski otroci pa dobe svoj prvi časopis leta 1848. Poučni in leposlovni list za mladino Vedež je prinašal pesmice, basni, kratkočasni-ce, uganke, poučne povesti in zgodbe, zgodovinske članke, dajal je nasvete za vsakdanje potrebe, učil mladino spoznavati naravo in njene pojave, opisoval je živalstvo, znamenitosti domovine, navade in šege Slovencev, objavljal je narodno blago, pobijal vraže, razlagal slovensko slovnico, učil sestavljati pisma, priobčeval je življenjepise znamenitih Slovencev in Slovanov, kasneje celo književna poročila. Dokler ni bilo slovenskih šolskih knjig, se je Vedež rabil po osnovnih šolah tudi za šolsko berilo. Vedež je izhajal tedensko do leta 1850, leta 1871 pa začne izhajati Vrtec; slednji si pridobi dovolj sode­lavcev in beročega zaledja, da izhaja vse do leta )1944/45 (75 letnikov). Pomembno je, da je bil v prvem desetletju izhajanja dalj časa sourednik Vrtca Fran Levstik, ki se je tako tudi zavestno in načrtno opredeljeval do proble­matike v zvezi s književnostjo za otroke in mladino. S svojimi prispevki je nakazal slovenski književnosti za otroke tisto razvojno smer, ki je spremenila slovstvo o otroku v slovstvo za otroka. V devetdesetih letih je prevzel ured­ništvo Vrtca Anton Kržič, ki je bil že pred tem ustanovitelj in urednik An­gelčka. Angelček je bil izrazito religiozno vzgojen list, celo katehetično dogmatičen; ko je Angelček postal Vrtčeva priloga, je enako konservativen postajal tudi Vrtec, pa čeprav so ob koncu stoletja sodelovali v njem tudi naj­naprednejši slovenski literarni ustvarjalci (Župančič, Cankar, Kette, Murnitd.). Da bi ponudili alternativni otroški časopis, so liberalni slovenski učitelji za­čeli leta 1900 izdajati Zvonček (urednika sta bila spočetka Josip Brinar in Engelbert Gangl). Zvonček slovenske književnosti za otroke in mladino sicer ni iztrgal idealističnim okovom, vendar je pokazal več posluha za otrokovo dušev-nost, za igrivost in tudi vzgojna tendenca je vsaj nekoliko izgubila na svoji ostrini. Zvonček je izhajal do leta 1939.

Leta 1921 začne v Trstu izhajati list za mladino Novi rod in da slovenskim literarnim ustvarjalcem, predvsem onim, ki so zaradi krivičnih mej po prvi svetovni vojni ostali v Italiji, novih pobud za delo na področju književnosti za otroke. Uredniki Janko Samec, Josip Ribičič in Jože Pahor so si pridobili širok krog sodelavcev, kar se je takoj pokazalo v izredni kvaliteti revije, saj je po zanimivosti, neposrednosti in opremi takoj presegla tako Vrtec kot Zvonček. Naročniki so list prejemali na šoli prek poverjenikov. Toda leta 1922 pride v Italiji do fašistične vladavine in politični pritisk še posebej prizadene slovensko tiskano besedo. Novi rod je moral leta 1926 prenehati z izhajanjem. Tudi mnogi sodelavci odidejo v Ljubljano in tu iz tradicij Novega roda leta 1929 izraste nova revija za otroke Naš rod, ki ga izdaja Mladinska matica. Naš rod pomeni novo stopnjo v razvoju slovenskega revialnega tiska za otroke; v krogu njegovih avtorjev so vsi nekdanji sodelavci Novega roda in nekaj novih. Posebej je pomembno,da so ilustracije za Naš rod prispevali sko­raj vsi takratni slovenski slikarji. Zaradi tega se je tudi v javnosti spre­menil odnos do ilustracij k besedilom za otroke: ilustracije morajo ustrezati otrokovi dojemljivosti in morajo biti na primerni umetniški višini. Glede na prakso, da so v slovenskih literarnih revijah za otroke v prvih desetletjih tega stoletja največkrat kar ponatiskoval in psevdoklasicistične podobe iz tu­jih listov, ki so j im pri t i kal i še razmeroma nedomiselna besedila, pomeni oprema Našega roda že kar majhno revolucionarno dejanje. Zelo številni in vsebinsko raznoliki so bili poučni sestavki in kratke zanimive vesti. Enako kot v leposlovnih besedilih je bilo tudi v informativnih prispevkih čutiti močan poudarek na socialnih vprašanjih ter socialistično usmerjenost ured­ništva in sodelavcev. Naš rod se je skušal še posebej približati tudi najmlaj­šim bralcem (otrokom v prvih razredih osnovnih šol in posredno tudi predšols­kim otrokom) z razdelkom Cicibanov rod. Po letu 1941 pa zasužnjenje Slovencev, solidarnost slovenskih kulturnih delavcev z OF in osvobodilnim bojem (pa tudi njihovo neposredno sodelovanje v tem boju), kulturni molk in pomanjkanje povzročijo, da Naš rod vsebinsko in oblikovno usahne, čeprav s težavo izhaja še do leta 1944. Leta 1945 začne pri novo ustanovljeni založbi Mladinska knjiga v Ljubljani iz­hajati revija za najmlajše Ciciban. Prvi urednik Cicibana Josip Ribičič je z novo revijo nadaljeval pozitivne tradicije predvojnih literarnih revij za otroke, predvsem Našega roda, ter tako začrta! Cicibanu tudi že nadaljnji razvoj. Urednikom in založbi je ob Cicibanu uspelo zbrati skoraj vse slovenske mla­dinske pisatelje in ilustratorje in mnogi so prav v Cicibanu začeli svoje plod no delo na področju književnosti za otroke. Prvi letniki Cicibana so bili namenjeni izrazito šolarju v nižjih razredih osnovne šole. Toda z razvojem druž­beno organizirane vzgoje in varstva predšolskih otrok v vzgojno-varstvenih or­ganizacijah pa se bolj in bolj očitno kaže potreba po časopisu, ki bi bil uporaben tudi pri delu s predšolskimi otroki. Tej zahtevi je skušal ustreči Ciciban posebno od šestdesetih let dalje, ko ga je urejala Branka Jurca. Ciciban objavlja prozo in pesmice za najmlajše, spremlja dogajanje v naravi, posveča se državnim in otroškim praznikom in spominskim dnevom ter z različ­nimi ugankami in nalogami pomaga razvijati otrokom mišljenje. Od prvega letni­ka dalje je v Cicibanu opaziti močno nihanje v kvaliteti; vzgojitelj pred­šolskih otrok pa bo v že kar zelo obsežni vsebini Cicibana našel prenekatero vzpodbudo za svoje delo: razen leposlovnih besedil je treba opozoriti tudi na informativno poučne prispevke o življenju v naravi in v otrokovem družbenem okolju ter na običajno zelo duhovite zgodbe brez besed (avtor Božo Kos) pa tudi na raznolike lepe ilustracije.

Revija Kurirček, ki jo od leta 1961 izdaja založba Borec, je namenjena šolar­jem v tretjem, deloma tudi v četrtem pa morda v drugem razredu osnovne šole. Kurirček je vsebinsko bogat, leposlovno razgiban in močno informativen, poučen posebej se posveča ohranjevanju tradicij NOB. Starejšim otrokom sta namenjena Pionir (specializiran mladinski poljudno znanstveni mesečnik) in Pionirski list (informativno vzgojni tednik za učence osnovnih šol).

INTERPRETACIJA BESEDNE UMETNINE

Psihološko izhodišče

Predšolski otrok besedne umetnine posluša. Besedne umetnine otroku pripovedu­jemo z najrazličnejšimi nameni, najpogostnejši in najpomembnejši namen pa je vsekakor otroku omogočiti čustveno, estetsko in etično doživljanje. 0 pripo­vedovanju vzgojitelja in otrok, o deklamaciji in dramatizaciji, o delu z lut­ko glej Predšolska pedagogika (I. del gradiva za vzgojiteljice pripravnice; avtorici Sonja Kokalj in Irena Levičnik). Na tem mestu bi želeli dati le ne­kaj napotkov za posredovanje besednih umetnin predšolskim otrokom. Besede so pridobljeni in v življenjski praksi preverjeni simboli za označeva­nje stvari, pojmov, lastnosti, dejanj, količine, čustvenega razpoloženja itd. Besedni simbol v bralcu oziroma poslušalcu vzbudi ustrezno predstavo, ki pa je v zavesti vsakega subjekta drugačna, ker je pogojena z individualnimi življenj­skimi izkušnjami. Poslušanje (enako kot branje) pripovedne vsebine je zato tu­di ustvarjalno dejanje, ker poslušalec v svoji zavesti prebuja in oživlja svo­je predstave, da kot podobe zažive v njegovem predstavnem svetu (s svojimi "notranjimi očmi" poslušalec vidi to, o čemer posluša, bralec vidi to, o če­mer bere). Kolikor bolj je vsebina, ki jo otroku pripovedujemo, zanj nenavad­na, tuja, toliko teže bo otrok sledil pripovedi in toliko bolj je treba otro­ku pomagati s ponazorili. Otrok, ki je vajen tradicionalnih pravljic, tudi ob kakšni novi, ki je še ni slišal, ne bo potreboval ponazoril, starejši otrok ne bo potreboval ponazoril ob kakšni vsebinsko manj zahtevni in po obsegu dovolj kratki realistični pripovedi, tudi marsikatera pesmica bo dovolj razumljiva brez ponazorila. Toda načeloma je predšolskim otrokom treba ponazarjati.

Ponazorila

Ponazorila so največkrat likovna (ilustracija v slikanici, stenska slika, povzeta praviloma po knjižni ilustraciji, flanelogram, namizno gledališče in podobno). Ti aplikati služijo za ponazoritev materialnega sveta, predvsem za predstavitev nastopajočih v pripovedni vsebini, zaporedje teh aplikatov pa nam more pomagati pri obnavljanju poteka zgodbe (zvrstitev dogodkov). Z likovnimi ponazorili moremo bolj očitno kot samo z besedo prikazati tudi materialna in moralna razmerja, ki se pojavljajo v pripovedni vsebini.

Ponazorilo je tudi glasba. Glasba ponazarja dogajanje (programska glasba) ali samo razpoloženje (razpoloženjska glasba). Z nekaterimi znanimi skladbicami moremo ponazoriti tudi različne osebe, predvsem živali. Na podoben način kot glasbo moremo kot ponazorilo uporabiti tudi gibanje. Z gibi največkrat naka­zujemo premikanje (hojo) živali. Ponazorilo je tudi govor, beseda, vendar ne toliko po svojem pomenu kot po na­činu, kako je povedana. Z načinom pripovedovanja (tiho, glasno, hitro, počasi, tenko, debelo, zamolklo, monotono, razgibano, odsekovano (stacatto), z razpo­rejanjem premorov in zamolkov itd.) ponazarjamo različne osebe, čustveno raz­položenje, način, kako se zgodba odvija, pa tudi s čuti teže zaznavne vred­nosti (daleč daleč, škripati, zvita lisica, strašni lev itd.). Način govor­jenja se izraža tudi z g i bi in mirni ko, tudi gib in mim sta ponazorilo. Gib in mim sta bolj očitna pri pripovedovanju kot pri branju in prav zaradi tega se odločamo za branje šele pri otrocih po 5- letu starosti in tudi to samo izjemoma. Med omenjenimi ponazorili pa je vendarle neka bistvena razlika: samo 1 i kovna ponazorila, aplikati so trajne narave, medtem ko so glasba, gibanje, besede, mim minljivi in učinkujejo, potem ko so bili izvedeni, samo še toliko časa, kolikor močno so se odrazili v poslušalčevi zavesti. Predšolskim otrokom po­nazarjamo z vsakovrstnimi ponazorili, najpomembnejša pa so likovna. Likovna ponazorila zato vselej uporabljamo v oddelkih do k. leta, običajno pa tudi v najstarejšem predšolskem oddelku; mlajšim otrokom ponazorimo tudi posamezne detajle vsebine, najstarejšim otrokom pa samo nastopajoče v pripovedi ali ce­lo samo osrednjega junaka. Zelo pomembna so likovna ponazorila, kadar želimo, da si otroci vsebino zapomnijo: kadar načrtujemo dramatizacijo pripovedne vsebine ali zapomnitev deklamacije. Med sodobne načine ponazarjanja sodi tudi ponazarjanje z avdiovizualnimi sredstvi Magnetofon ali gramofon omogočata ustvaritev razpoloženja z ustrezno glasbo; toda glasba mora biti izbrana res skladno z vsebino besedne umetnine, z razpoloženjem in mora biti otrokom dostopna. Diaprojektor in episkop omogo­čata, da na zaslon ali belo steno v primerno zatemnjenem prostoru projiciramo likovno dognane ilustracije in nazorne fotografije. V zadnjih letih je nasta­lo precej diafilmov, ki so primerni za delo v vzgojnovarstveni organizaciji; med temi filmi je tudi več diafilmov po dobrih izvirnih slikanicah. Toda vzgo­jitelj naj pravočasno preveri, ali je režiser diafilma res dobro izbral posa­mezne slike in njihovo zaporedje, kajti v slikanici funkcionira slika drugače kot na diafilmu. Vsi d i a f ilmi niso dovolj dobri (na primer Mojca Pokrajculja po Mančkcvi slikanici). V vzgojnovarstveni organizaciji se doslej še ni uve­ljavil grafoskop. Toda otroci imajo radi, če pred njimi nastaja slika vzpo­redno s pripovedjo. Vzgojitelji zato ob pripovedovanju radi rišejo na tablo ali velik kos papirja. Z grafoskopom projicirano risanje pa utegne otroke se­veda še mnogo bolj pritegniti.

Prilagajanje pripovednih vsebin

Vzgojitelj je pri delu s predšolskimi otroki večkrat pred dilemo, kaj stori­ti z besedilom, ki je zaradi določenih vzrokov primerno in zanimivo za vzgoj­no delo v oddelku predšolskih otrok, ni pa v celoti ustrezno glede na razvojno stopnjo otrok v oddelku. Ali je dopustno besedilo krajšati, mu spreminjati be­sedišče oziroma ga posredovati spremenjenega tako glede na dolžino kot glede na besedišče. Pripovedna vsebina je načeloma umetniško delo. Vsako poseganje v besedilo uteg ne biti neprimerno, ker ruši umetniško zgradbo, celovitost besedila. Pa vendar! Če posegamo v besedilo besedne umetnine, moramo to storiti odgo­vorno, z občutkom in s polnim spoštovanjem do umetnine kot enkratne stvaritve človeškega duha. Analizirati moramo vse sestavine besedne umetnine in pred­vsem njegovo sporočilo. Sporočilo besedila mora ostati neprizadeto tako glede na intelektualne komponente kot glede na emocionalne sestavine. Prirejevalec oziroma prilagojevalec besedila bi potemtakem moral biti sam kongenialen ustvarjalec ... Praviloma pa temu ni tako. Največkrat se soočamo s potrebo, da otrokom v oddelku prilagodimo deklamacijo. Nemalokrat imamo možnost, da v daljšem besedilu izpustimo kakšno kitico, ne da bi pri tem besedilu odvzeli doživljajskost, čeprav smo morda to doživljajskost nekoliko osiromašili. Umetniško dognanih pesmi (pa tudi drugih besednih umetnin) je razmeroma malo. In pri tistih drugih, umetniško manj dognanih ima pri 1agojeva1ec nekoliko več možnosti nadomeščati težje in manj znane be­sede z lažjimi in otrokom znanimi besedami, če te besede niso nosilec pesniš­kega sporočila. Načeloma pa velja: izogibajmo se prilagajanja. Tudi prilagajanje umetniško manj pomembnega besedila, kjer imamo morda nekoliko več možnosti za spreminja­nje besedišča in dolžine, je morda nesmiselno. Zakaj in čemu pa sploh hočemo otrokom posredovati takšno besedilo?!

KNJIGA V VZGOJNOVARSTVENI ORGANIZACIJI

Knjiga mora biti otrokova vsakodnevna spremljevalka, še posebej velja to za otroke v vzgojno-varstveni organizaciji, kjer je knjiga nepogrešljivo vzgojno sredstvo. Ni sicer nujno, da otrok res prav vsak dan vzame v roko tudi knjigo, vendar mora vsak dan imeti možnost, da to naredi. V izboru drobnega materiala, potrošnega materiala in nekaterih osnovnih sredstev, ki so potrebni za zače­tek dejavnosti vzgojno-varstvenih organizacij, so tudi zahteve o količini in vrsti slikanic in drugih knjig v posameznih oddelkih; te zahteve veljajo kot dogovorjeni normativi ter bremenijo investicijo.

Normativi

V oddelku otrok od 16 do 24 mesecev naj bo 36 slikanic (velikost slikanice 20 x 20 cm), vsaka slika naj predstavi samo po en predmet, slike naj bodo v štiri barvnem tisku na kartonu. V oddelku otrok od 2 do 3 let naj bo 36 slikanic, ki naj prikazujejo podobe iz otrokovega vsakdanjega okolja, slike v štiri barvnem tisku naj bodo na kartonu. V oddelku otrok od 3 do 4 leta naj bo 48 slikanic, po 3 na otroka. Tudi v tem oddelku naj bodo slikanice deloma še na tršem papirju ali kartonu, korist­no pa je, da v oddelek prinašamo tudi že običajne slikanice na mehkejšem papirju in v večjem formatu. Oddelek 4-5~letnih otrok naj ima 30 slikanic in po 4 slikanice na otroka (slednje v manjšem formatu in na tršem papirju). V oddelku naj bo tudi deset skrbno izbranih ilustriranih knjig s pravljicami ali s poučno informativno vsebino. Knjižni kotiček v oddelku 5-7-letnih otrok naj ima 35 slikanic in 15 ilustri­ranih knjig; Vzgojni program predpisuje po 3 knjige na otroka. Vsebina knjig in slikanic naj bo čimbolj raznovrstna: pravljice, moderne domišljijske zgodbe, zgodbe o živalih in naravi, izmišljene realistične pripovedne vsebine, poezi­ja, poljudno poučne vsebine o družbenem in naravnem okolju. Otrok se zanima seveda tudi za drugačne tiske. V oddelku najstarejših predšolskih otrok naj bodo tudi otroške in druge revije, koledarji, katalogi in podobni tiski s številnimi večbarvnimi ilustracijami in fotografijami, pri čemer ni pomembno, da so ti tiski res najnovejši. V knjižni kotiček občasno (vendar pogosto) prinašamo tudi dnevni časopis; še posebej, če je v njem kaj fotografij, ki bi otroka pritegnile (znane osebe, znani kraji, zanimivi dogodki).

Knjižni kotiček

Knjižni kotiček v oridei<j je treba vedno skrbno negovati. Ni dovolj samo, če skrbimo, da so knjige urejene, da niso raztrgane in počečkane, knjižni inven­tar knjižnega kotička je treba po možnosti in po potrebi (otroci utegnejo knjigo vsebinsko iztrošiti) menjavati, nadomeščati, izpopolnjevati, širiti.

Otroku je treba omogočiti čim bolj pristen stik s knjigo: knjigo je treba va­rovati pred poškodbami , toda po možnosti knjige ne zavijajmo, tudi plastični ovitki (PVC folija) ne omogočajo pravega doživetja ob naslovnici in otroku ne omogočajo spoznati material platnic. In vendar je to za oblikovanje odnosa do knjige bolj pomembno, kot se odraslim običajno dozdeva. Otrok si sam izbere knjigo s prijetno urejene knjižne police in jo kasneje tudi sam vrne na knjiž­no polico. Vzgojitelj sme otroka pustiti samega s knjigo, kljub temu pa naj skrbno spremlja otrokovo ravnanje s knjigo. Morda se otrok ob knjigah dolgo­časi, mehanično prelistava knjigo za knjigo, jih odlaga na polico in si izbira vedno nove (za takšno otrokovo ravnanje so možni najraznovrstnejši vzroki in otrokov neprimeren odnos do knjige je med njimi še najbolj verjeten). Vzgojitelj se bo otroku približal in mu pomagal osredotočiti misli ob izbrani knjigi, pogovarjal se bo z otrokom o i1ustracijah, o slikah, o že znani vsebi­ni, opozarja! bo otroka na zanimive detajle, morda bo otroka usmeril v obnav­ljanje vsebin s (kateremu drugemu otroku v oddelku) itd. Vzgojitelj bo tudi pozoren, kateri otroci se pogosteje zaposlijo v knjižnem kotičku, kateri pa redkeje ali morda sploh nikoli. Vzgojitelj si nora odgovoriti na vprašanje, zakaj ta ali oni otrok ne kaže zanimanja za knjigo, in mora pri takem otroku zanimanje sam vzpodbuditi in kasneje tudi razvijati in usmerjati. V vzgojno-varstveni h organizacijah so še do nedavna skušali odpravljati pomanjka­nje sredstev za urejanje knjižnih kotičkov tako, da so otroci prinašali knjige od doma (bodisi začasno ali za stalno, ko so knjigo morda sami vsebinsko že izrabili). Taka praksa ima prav gotovo nekaj pozitivnih posledic (vzgojitelj starše opozarja, da je tudi knjiga otrokova potreba), slabo pa je predvsem to, da mnogi starši nimajo dovolj izoblikovanega občutka za dobro otroško knjigo in prihajajo na ta način v organizacijo oziroma v oddelke tudi slabe (neustrezne, kičaste) knjige, vzgojitelj pa med temi prinesenimi knjigami ne sme dela­ti razlik, da ne bi prizadel otroka, ki je prinesel manj primerno knjigo.

V knjižni kotiček moramo prinesti knjigo na različne načine. Najbolj naravni in najbolj pogostni so trije: 1. Otrokom pokažemo novo knjigo in spregovorimo o njeni vsebini. Če gre za slikanico s krajšo pripovedno vsebino ali s poezijo, bomo morda to zgodbo ali pa eno izmed pesmic prebrali. Nova knjiga utegne biti tudi spodbuda za usmerjeno zaposlitev s področja razvijanja govora. 2. Otrokom povemo, da smo za knjižni kotiček dobili novo knjigo, knjigo poka­žemo in jo odložimo na knjižno polico. Seveda pa vzgojitelja ne more že to, da je knjigo postavil (ali položil) na polico, zadovoljiti. Vsaj nekateri otroci bodo takoj pokazali zanimanje za novo knjigo. Glede na to, kakšna je ta nova knjiga, more vzgojitelj otrokom samim prepustiti, da si po svoje razložijo knjigo (predvsem likovno in vsebinsko dobro slikanico) ali pa se z njimi na iniciativo otrok pogovori o novi knjigi. 3. Vzgojitelj odloži knjigo na knjižno polico vpričo otrok ali v njihovi od­sotnosti. Seveda pa mora kasneje spremljati, kako so knjigo otroci spreje­mali in sprejeli in mora na osnovi tega narediti tudi ustrezne sklepe za. nadaljnje delo.

Mladinska in strokovna knjižnica

V vzgojno-varstveni organizaciji sta razen oddelčnih knjižnic (ali knjižnih kotičkov) tudi mladinska leposlovna knjižnica in strokovna knjižnica. Če so le možnosti, naj bo tudi mladinska leposlovna knjižnica dostopna otrokom najsta­rejšega oddelka. Mladinska leposlovna knjižnica naj bo matična knjižnica za knjižne kotičke, prek nje je mogoče dopolnjevati inventar knjižnih kotičkov in tudi izmenjavati knjige med knjižnimi kotički različnih oddelkov. Mladinska leposlovna knjižnica naj vzgojiteljem in tudi varuhom predšolskih otrok omo­goča seznanitev s knjižnimi novostmi, predvsem pa naj jim omogoča poiskati ustrezno leposlovno ali poučno informativno besedilo za delo v oddelku. Varuh mladinske leposlovne knjižnice mora skrbeti za smotrno nabavljanje knjig; povsem odveč so v knjižnici vzgojno-varstvene organizacije knjige, ki so izra­zito namenjene desetletnim otrokom ali starejšim (Kipi i ng: Pogumni kapitani, Mihelič: Pridi, mili moj Ariel, Jurca: Uhač in njegova druščina, Lindgren: Erazem in potepuh itd., naštejemo samo nekatere, ki se po nemarnem utegne­jo pojaviti v knjižnicah vzgojno-varstvenih organizacij), prav pa je, da v mladinskih knjižnicah najdemo tudi poljudno znanstveno literaturo za odrasle,

če ima ta literatura veliko slikovnega gradiva, To so v prvi vrsti različne enciklopedične izdaje o živalih, rastlinah, kulturah, o državah in pokrajinah itd. Varuh knjižnice mora spremljati tudi možnosti za multimedijsko posredo­vanje literarnih vsebin: literarne vsebine niso dostopne samo v knjižni obli­ki, ampak se v zadnjem času uveljavljajo tudi prek zvočnega zapisa (na ploščah in kasetah), dopolnjujejo jih diafilmi in diapozitivi, izjemoma pa tud že filmi (super 8, normal 8, ali 16 mm). Nekaterim zbirkam, najpogosteje ob uglasbenih pesmicah, je. plošča kot sestavina knjižne celote (pesmice Mire Vog-lar ali Janeza Bitenca) že priložena.

V strokovni knjižnici vzgojno-varstvene organizacije mora biti temeljna ter tekoča pedagoško-psihološka literatura, vsa dosegljiva literatura s področja predšolske pedagogike in metodike, literatura o otroški in mladinski književ­nosti ter družboslovna in filozofska literatura, predvsem tista, ki zadeva vzgojo (etika, spoznavna teorija, logika itd.). V strokovni knjižnici naj se hranijo tudi časopisi in revije Delo, Prosvetni delavec, Otrok in družina, Naši razgledi, Sodobna pedagogika, Teorija in praksa itd. Varuh knjižnice naj bi posebej skrbel za evidenco o člankih in poročilih s področja vzgoje in varstva predšolskih otrok. V strokovni knjižnici naj bodo pedagoškim delavcem na voljo tudi pripomočki (diafilmi, diapozitivi, magnetofonski posnetki in podobno) za delo s starši.

LITERATURA

1. Franček Bohanec: Knjižne police za otroke, Ljubljana 1958

2. Paul Hazard: Knjige, otroci in odrasli ljudje, Ljubljana 1973

3. Klaus Doberer: Klasične otroške in mladinske knjige, Ljubljana 1974

4. Janez Rotar: Povednost in vrsta, Ljubljana 1976

5. Janez Rotar: K umevanju pripovedništva, Ljubljana 1978

6. Martina Šircelj: 0 knjigah in knjižnicah za mladino, Ljubljana 1977

7. Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino, Ljubljana 1978

8. Zbornik Otrok in knjiga 1-9, Maribor 1972-1979

9. Klaus Doberer: Bilderbuch und Fibel, Basel 1972

10. Erdmute, Willi Erl : Lekture fur Kinder und Jugendliche, Tubingen 1973

11. Lexikon der Kinder - und Jugendliteratur (Heraugeber Klaus Doberer); Erster Band A-H, Zweiter Band I-O, Basel 1977

12. Mary Hill Arbouthnot: Anthology of Childrens Literature, Glenview, Illinois 1971

13. Lillian Hollowell (Editor): A Book of Childrens Literature, New York 1966

14. Slobodan Ž. Markovič: Zapiski o književnosti za otroke, Ljubljana 1975

15. Dane Šijan: Savremeni dječji pisci Jugoslavije, Zagreb 1975

Borut STRAŽAR KNJIŽEVNOST ZA OTROKE Priročnik za vzgojitelje predšolskih otrok za interno uporabo Izdal in založil Zavod SR Slovenije za šolstvo Predstavnik: mag. Janez Sušni k Naklada 1000 izvodov Dopolnjena izdaja