Pojdi na vsebino

Knez Matjuška in pijanček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Knez Matjuška in pijanček. Po ruski pripovedki.
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/146 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Groženko je bil strasten pijanec. Najbolj mu je šla v slast "vodka". Prava vodka, ki ni nikjer na svetu tako sladka in prijetna, kakor je ruska. Kadar se je te dobre, sladke "vodke" napil, mu je bilo, kakor da se celi svet pred njim vrti. Da bi videli, kako je takrat Groženko ponosno stal. Usta so se mu od same zadovoljnosti raztegnila skoro do ušes. Zacmokal je z jezikom, postavil se v pozo poveljnika, začel z rokama kazati, kako naj se svet zavrti in ples se je začel. Nekaj časa je stal, kakor bi vse to z veliko zadovoljnostjo opazoval, nazadnje se je brez moči Zgrudil na tla in zaspal.

V takem stanju ga je nekega dne našel sam knez Matjuška. Seveda, ni bilo to prvič, da ga je našel. Tudi ni bilo drugič ali tretjič. Kolikokrat je bilo, bi menda še sam kneZ ne vedel natančno povedati; Veliko je dobri knez Matjuška poskusil, da bi Groženko od vadil pijanstva, Do sedaj je bil še vsak poizkus, vsak načrt brez kakega najmanjšega uspeha. Dosegel je pač največkrat ravno nasprotno, da je Groženko po tem še bolj pil. Saj ni pil iz hudobije. Navadil se je in ostalo je pri tem, da se nikakor ni mogel ločiti od priljubljene mu "vodke". Dobrodušni knez Matjuška ga je že večkrat vzel na svoje posestvo in mu dal vsega, kar si je Groženko poželel, samo ni mu dal "vodke". Enkrat je že vse skoro tako izgledalo, da se je Groženko odvadil piti. Knez vesel lepega uspeha, ga je bogato nagradil, mu kupil lepo kočo, napravil mu vso novo obleko ter mu dal še veliko denarja, da je Groženko od same hvaležnosti jokal, kakor otrok in poljubljal knezu ne samo roke, ampak tudi noge in sveto obljubil, da "vodke" nikoli več ne pokusi. Knez Matjuška napravi še za slovo, predno ga pošlje domov slavnosten obed, kjer je nastavil poleg drugih pijač tudi eno steklenico "vodke" za vado. Groženko se je ni dotaknil in knez vesel uspeha, ga je spustil z darili domov.

Ko ga sedaj knez zopet vidi ležati, se mu zasmili in hoče poskusiti še zadnje sredstvo. Pomigne služabnikom in jim veli: nesite Groženko na grad, Kakor je bilo ukazano, se je zgodilo.

Ko pridejo z njim v grad ga ukaže knez prinesti v nalašč za to prirejeno najlepšo sobano, v kateri se je vse svetilo, vse odsevalo v tisoč odsevih in se lesketalo v vseh mogočih barvah, in dišalo po najlepših in najdragocenejših dišavah.

Čez dolgo časa se Groženko prebudi. Začudeno in plaho se ozira in si nikakor ne more predstavljati kje je. Toliko ve, da v takem kraju še nikdar ni bil. Nikakor pa ne ve, kako je v ta kraj prišel. Saj vendar dobro ve, kje je pred nekaj časom zaspal ves omoten. Še pripovedovati ni nikdar slišal o toliki lepoti. Ko se mu oči nekoliko privadijo bleščečemu sijaju, zagleda v daljavi angelja s zlatimi peruti, ki nese v roki zlato kangelco in gre naravnost proti njemu. Ko pride do njega, se mu trikrat lepo prikloni in mu ponudi piti. Groženko žejen kakor vran, hitro seže po ponujani pijači in ugotovi, da take pijače še v svojem življenju ni okusil.

Ker si sam ni mogel odgovoriti kje je in kaj je prav zaprav z njim je, hotel angela vprašati. Že je odprl usta, da vpraša) pa angelj je bil že daleč proč. Tedaj pa kakor iz navade seže v žep, kjer je navadno imel "vodko". Res otiplje in privleče iz žepa steklenico, ki je bila iz čistega zlata. Ne more se dovolj načuditi ti spremembi. Opazil je, da je tudi obleka vsa druga. On vendar nikdar ni imel tako lepe obleke. Začel je dvomiti, da je to sploh on sam in ni li mogoče kdo drugi. Ko se v začudenju ozira, opazi na steni zraven sebe veliko ogledalo in v njem zagleda svoj razkuštrani obraz in tako z velikim veseljem ugotovi, da je ta v resnici on sam. Kako in na kakšen načih je prišel do te obleke je velika uganka. Drugega se nikakor ne more domisliti, kakor da je včeraj pil, da se je svet okoli njega vrtel, da je imel vsd obleko raztrgano in čevlje vse razdrapane, da so prsti skozi gledali. Tudi se prav do: bro spominja onega kraja ob cesti; kjer je zaspal, ki se s sedanjim krajem ne da primer jati. Popolnoma je že prepričan da sanja. Pa spet se mu vzbuja dvom, da tako žive, sanje vendar ne morejo biti. Saj je vendar že vse poskusil, da bi se zbudil in bi se bil pri tolikih poizkusih že vendar moral vzbuditi, če bi spal. Ne! ne spim. To je resnica, živa resnica.

Pa vendar, kje sem? si je prigovarjal in so izpraševal. Da bi se vsaj zopet vrnilo ono lepo bitje, oni angel, ki mi je postregel s tako dobro pijačo in mi povedal, da bi vsaj vede) kje sem. Dolgo je tako premišljeval. Vsakovrstne misli so se mu podile po možganih, ugotoviti pa nikakor ni mogel, kar bi mu vsaj malo pojasnilo ali raztomlačilo njegov položaj.

Slednjič se mu je vendar razveselil obraz, ko je zagledal, da se mu zopet bliža oni angelj, ki mu je poprej postregel s čudovito pijačo. Za njim jih je šla še cela vrsta. Vsak pa je nesel zlate ali srebrne posode, polne različnih jedi, katere so položili pred strmečega Groženko. Poklonijo se mu in odidejo.

Tako je Groženko prebil prvi dan, da ni vedel kje je. drugi dan je izvedel kje je. Zvedel je pa to čisto slučajo. Ko se je po prijetnem in okrepčevalnem spanju prebudil, je začel jadikovati in zdihovati: kje sem? O Bože, kje sem? Sij mi ni slabo ne! Še nikdar mi ni bilo tako dobro in še nisem videl takega sijaja. Vendar o Bože, rad bi izvedel, kje sem. Debele solze so drsele po upadlem licu. Revež je jokal.