Kmetski triumvirat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kmetski triumvirat. Historičen roman.
Anton Koder
Izdano: Kres, 4/1 (1884)
Viri: dLib 1, dLib 2, dLib 3, dLib 4, dLib 5, dLib 6, dLib 7, dLib 8, dLib 9, dLib 10, dLib 11, dLib 12.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvo poglavje.[uredi]

Manj strášna nóč je v črne zémlje krili,
Ko so pod svétlim sólncem súžni dnovi.

V prvem tednu meseca septembra leta 1572. bil je v Zagrebu velik semenj. Iz vseh delov hrvatske dežele, celó iz Bosne in iz sosednih kranjskih okrajev prihiteli so kmetje na ta tako rekóč črez tri dežele slovéči mednarodni kupčijski zbor. Poldne je že bilo, ko se je isti dan polnila stranska ulica zgornjega mesta. In ondi na oglu naraščala je gruča ljudij, zijóča v sivolasega pevca slepca, na tleh pri zidu sedéčega. Vselej ko sta bila vrišč in gneča največja, povzdignol je pevec otožno doneči, a krepki svoj glas, in koščeni prsti so mu drsali po edinih dveh strunah na tamburici.

Ko je slepec odpel vrstico priljubljene popevke o »kraljeviču Marku«, zadoni mu glasna pohvala od vseh stranij. Ploskanje se razlega daleč v sosedne ulice. Med tem pa, ko ne morejo nekteri prehvaliti te najlepše jugoslovanske pesni, silijo in prigovarjajo drugi starcu, naj zapoje eno svojih lastnih popevk. Saj je bilo znano, da je on najboljši hrvatski pevec in igralec na tamburici. Zmenil se ni slepec v začetku za takove prošnje. Nadaljeval je »sladke kraljeve sanje« ter opisaval »v junaškej roki buzdovan jekleni«.

Kakor da bi ga bile poslednje vrstice vzdramile iz sanj, strese z glavo, in dolgi sivi lasje mu zavihrajo na visokem mračnem čelu. Gube na mrklem lici se zganejo, in njegovo veliko, z duhovitimi obrvimi okrašeno okó mu zažari, dvignejo se mu kakor razsrjenemu junaku trepalnice, a se zopet v istem trenotku zapró. — saj jim je že davno zatonolo zlato solnce na veke.

Nekaj trenotkov sloni nató nepremakljivo slepec. Le po očeh je potegnol kaka dva pota z dlanijo. Naposled pa ubere, kakor da bi se bil hipoma opogumil, globoko doneči struni ter zapoje s krepkim glasom:

»Zatoni solnce, milo, zlato,
Da solz ne vidiš, ki na trato
Nam v robstvu večnem tu tekó;
Ali pa vžgi nam, solnce milo,
Pogum in bratstvo, ki zdrobilo
Mogotcev naših vseh bo silo. —«

Strmé so poslušali okoli stoječi to neznano pesen starega slepca. Zmajevali so z glavami občudujóč starčev pogum in pričakovali radovedni, kako se razvozla ta slepčeva nenadna popevka. A zdaj se pririje sém izmed množice krepek, visokorasten, kakih štirideset let star mož. Ta prime slepca za ramo in mu reče nekako nevoljno: »Zakaj ne ubogate in prelamljate dano besedo?«

Nepopisljiv utis napravile so te besede na slepca. Mahoma utihne. Nekako plašno strese z glavo in stisnovši tamburico pod pazuho, skoči bolj urno, kakor bi bil kdo pripisoval njegovej starosti, na noge in se dá molčé odpeljati prišlecu izmed množice.

Godrnjali so poslušalci zaradi takove sile tujega moža. Nekteri so celó poskušali zabraniti slepčev odhod. A temen, ponosen pogled visoko-rastenega, skoro orjaškega tujca obpogumil jih je urno, da so dolgo gledali za odhajajočima.

Molčé sta hodila po malej ulici potém v spodnje mesto. Več potov zapored ozrl se je mlajši spremljevalec nazaj na prostor, od koder sta bila prišla.

Ko se je prepričal, da sta oddaljena dovolj in da so zaostali nekteri izmed množice, ki so v začetku hiteli iz radovednosti za njima, ustavi se ter upre nekako nevoljno svoje okó v slepca, polglasno rekóč:

»Oče, kaj ste mi obljubili zjutraj, ko sva odhajala od doma? Zakaj prelamljate brez potrebe dano besedo in škodujete potém neizmerno našej stvari?«

Molčal je nekaj časa slepec. Le zapored je položil dlan na čelo in povzdignol glavo, kakor da bi se kesal skrivaje svoje nemožatosti. Naposled pa je skrčil desnico v pest, zamahnol jezno po zraku in dejal slovesno:

»Ilija, ne muči me! Pusti mi edino orožje in moč, ki jo imam še jaz na svetu. Ko mi omaga jezik, postanem nepotrebna stvar, napotje vsemu!«

Otožno so donele te besede iz slepčevih ust kakor opravičena in bridka obramba zoper krivico, ki se vsiljuje njegovej svobodi.

Odgovoril ni mlajši spremljevalec, slepčev sin v začetku temu energičnemu zagovoru. Pod pazuho je ubral svojega razžaljenega roditelja in stopal zopet urneje navzdol ter pristavil pomirjen in s sočutnim glasom:

»Prepričate se kmalu sami, morda prej nego se nam vsem dozdeva, da je molčanje zdaj zlató, in le skrivno delo, a ne ščuvanje že preveč razburjenih duhov pospešuje naš namen.«

Molčala sta nató naša znanca, stopajóča urneje po namenjenem potu. Stoprav na bližnjem oglu, kjer široka glavna ulica križa malo stransko, ustavi se mladi tovariš menéč samemu sebi: »Ako se ne motim, dejal je: če ga ne najdem nikjer drugod, oglasim naj se napósled tú pri ,Sokolu’.«

Izgovorivši povzdigne glavo ter se ozre nad vrata velikega starega poslopja, kakor da bi se hotel prepričati, ali je res tú gostilnica pri »Sokolu«, kjer se toči najboljše vino in prodaje najlepše pečen »janjec«.

Motil se ni. Na temnej, od zobú časa okrušenej steni nad vrati bil je naslikan velik sokol, sedéč na vinskem sodu. Med tem pa, ko je ogledoval naš znanec zanimivi in precej zapeljivi grb mestne krčme, razlegal se je iz pritličnih hišnih prostorov razen govor in hripav krik v obilnem številu zbranih častilcev Sokolovega soda.

»Na pravem sledu sva. Njegov glas čujem, če me ne moti uho,« pravi potém sin slepemu očetu ter pristopi bližje k omreženemu oknu, dalje poslušajóč pivske glasove.

Črez nekoliko pa utakne, kakor da bi se bil prepričal o resnici svojega mnenja, dva prsta svoje roke v usta in tri pote zaporédoma urno zažvižga.

Nenavaden upliv je imelo to žvižganje na nekoliko že vinjene pivce. Zapored se je ta in ona glava prikazala na omreženem oknu ter zijala v tovariša pod njim. Marsikteri je klical tudi slepca v krčmo, da pomnoži s petjem in tamburico pivsko veselje. Na enkrat pa se začuje krepek moški glas v krčmi rekóč: »Ilija, na, pij, da opustiš prežo!«

V znamenje, da niso bile poslednje besede razžaljive in tako robate, kakor se glasé, prikaže se v istem trenotkn žulava kmetska roka skozi omreženo okno in poln vinski vrč v njej. Rudečeličen, debeluhast možak z malimi nekako neprijetnimi, zbadljivimi očmi in s precejšnjo plešo na glavi pa kriči, kajti njegova je roka, ki podaje pijačo:

»Pij, brate, za hvalo, da si prišel, če ravno za nekaj ur pozneje, kakor sva se bila pogovorila.«

Odvrnol ni besedice Ilija Gregorič, — tako se je imenoval ta naš znanec, — tej prijaznej napitnici, dà celó nekako strupeno, zbadljivo je pogledal pivca za omrežjem, a vendar je nagnol vinski vrč, pil nekoliko ter ga potém še spremljevalcu očetu ponudil.

Vračajóč posodo pa položi kazalec desne roke na usta in namežika, nató pa bližje k zidu pristopi, tiho vprašujóč:

»Ali sta ona dva tudi v tej beznici? Otročarija, najlepši čas izgubljamo, ali prav za prav zapravljate vi tú, ne pomislivši, da je čas drag, predrag!«

Neprijeten utis so napravile te besede na rudečeličnega moža. Nevoljno je stresel z glavo, in v gube se mu je nabralo sicer gladko čelo. Napósled pa, kakor da bi se bil premislil, nabere v posmeh dobro rejeni obraz, da se strese tolsti podbradek, in namežika tovarišu rekoč:

»Ni take sile, brate! Voda ni ogenj! Jaz sem sicer mož beseda, le zamudil sem se nekoliko. Tudi Pasanec je v živem razgovoru tú med nekimi hribovci, našimi sosedi. Mihe pa še ni bilo na ogled. Nedvomno še stika po trgu ter ogleduje staro orožje.«

Zadovoljen je bil Ilija s tem opravičenjem, kakor je bilo videti: kajti izjasnilo se mu je lice, in on pristavi:

»Dve popoldne že mora biti sedaj. Do petih, mislim, opravim lahko svoj posel, če se podvizamo in najlepših ur ne zapijamo. Zvečer je bolj hladno in prijetno hoditi domú. Torej ob petih, kakor smo se zmenili, je skupščina na klanci in potém točen odhod.«

Tako je govoril možak pod oknom in odhajaje dejal svojemu spremljevalcu:

»Oče. Vi ostanete, če vam drago, lahko tukaj. Naročite si južine in vina! Samo, — že veste, kaj mislim, ogibljite se — ščuvanja! Petje je kakor olje v razburjeni plamen.«

Stisnovši slepcu roko. odšel je Ilija urnih korakov po glavnej ulici na desno. Rudečelični pivec pa je še dolgo slonel na oknu in zrl smehljaje za njim.

»V resnici, korenjak je ta Ilija in poštenjak!« govori zadovoljno samemu sebi.

»Pa ta krepka postava, ta pogum in resnoba! Že njegov sokolski pogled očara in navduši vsakega, ki je le eden pot z njim občeval. Da, mila nam sreča junaška! Takova pridobitev je zlatá in belega srebra vredna ter zagotavlja uspeh!«

Urno je stopal tako opisani Ilija Gregorič po ulici ob hišah, ne menéč se za razno blago ondi razpostavljeno in mnogobrojne sejmovalce. Pozdravljali so ga nekteri znanci njegovi in kmetje silovitega plemenitaša Ferenca Tahy-ja v okraji na kranjsko-hrvatskej meji.

Stoprav konec ulice, kjer se prične predmestje, obstojéče iz posameznih raztresenih hiš, ustavi se pred videzno nepomenljivo prodajalnico železa in železnih izdelkov ter zavije proti vhodu.

Že na pragu mu pride nasproti postaran možak majhne postave, s fesom na glavi ter se mu globoko in nekako posebno prijazno prikloni.

»Dolgo me ni bilo, in čakali ste me nedvomno.« Tako ogovori Ilija svojega tovariša, stopivši z njim v prodajalnico in iz nje na ravnost v malo sobo poleg nje.

»Meni bi bilo enako, prijatelj. A čujte, Srb moj rojak s Turškega Broda je došel danes za rana. Zvedel bi bil rad, ali je kaj gotovosti v istej kupčiji,« odgovarja gostobesedni kupec s srbskim naglasom ter mu odkazuje sedež na divanu poleg sebe.

»Tudi jaz bi rad vedel kako in kaj. Takove stvari se ne dadé dolgo odlagati. Nenadno, odločno in neustrašljivo! to je moje geslo. A moji tovariši, bolje rečeno glavne osebe so preveč oprezne, premalo je odločnosti. Pravega vodstva manjka.«

S temi besedami odgovarja prišlec svojemu tovarišu in se med govorom nekekrati skozi okno na ulice ozre. »Kakor češ; potreba ni, da bi čul vsak nepridiprav razpravo o najinej kupčiji.«

Konečno pa še resno pristavi:

»Koliko stotov zamore tedaj imeti pripravljenih in koliko samokresov in handžarov, in v kterem času se zaveže dovesti vse na kranjsko mejo?«

»To je odvisno od konečnega odločnega dogovora, ki se izvrši še lahko danes, če zahtevate. Izročena je daljna pogodba meni samemu. Znane so mi vse okoliščine v tej zadevi,« odgovarja smehljaje se kupec in si gladi dolgo črno brado, kakor da bi se veselil precejšnjega zagotovljenega dobička pri tako znamenitej kupčiji, če tudi iz druge roke.

»Danes niso daljne razprave mogoče. V kratkem, najmanje v dveh tednih so pa toliko izgotovljene, da vemo staviti določna naročila, Vsekako pa je računjeno v najbolj ugodnem slučaji na dvajset tisoč mož. Dve tretjini tega števila ste vsaj po mojej sodbi potrebni, če smemo pričakovati ugodnega uspeha. Pripravo za takovo potrebo, prijatelj, izračunate si površno sami in že danes mi lahko jasno odgovorite, ali morete prevzeti ob priliki naše naročilo v takem številu.«

Poslednje, morda nepričakovano visoke zahteve so bile kupcu videzno jako po godu. Ponižno se je zvijal v dve gubi odslej »pred priprostim kmetom kakor pred slavnim vojvodo, zagotavljajóč z vso svojo ne baš majhno izgovornostjo, da lahko kupec turški oboroži vso avstrijsko vojsko; povrh pa je on imovit in značajen, na Hrvatskem dobro poznan in pri plemenitaših čislan in priljubljen. Le edini on je zmožen vtihotapiti v deželo toliko streliva in orožja brez nevarnosti in najmanjšega suma.

Dolgo sta se še posvetovala potém naša znanca in razpravljala posamezne malenkosti o svojej kupčiji. Pri razhodu sta si pa zagotavljala pri vsej svojej časti in značaji, da ostane stvar tajna med njima povsod in proti vsakemu.

Mračilo se je že isti večer, ko so korakali po cesti, ki se vije iz Zagreba proti severu, trije možje. Prišedši na vzvišen prostor, od koder je odprt zadnji pogled na mesto, ustavijo se. Tovariš, ki se je že med potem pogostoma oziral nazaj, sname pokrivalo in brišóč si pot raz čela pravi:

»Čudno se mi dozdeva, da ga ni za nami. Zabičeval sem baš njemu, naj se podviza, da hodimo skupaj domú.«

Potém pa še pristavi nekako nevoljno: »Napósled se mu je menda pripetila zaradi njegove opreznosti kakova neprilika, ki je zmožna prečrtati vse naše črteže.«

»Ne jezi se in ne skrbi, Ilija! Saj ga poznaš Miho. Zašel je gotovo med vojake. Brez vojaške družbe ne more živeti on v mestu. Ko čuje vojni rog, ne vzdržuje ga nobena sila v poštenej družbi njegove vrste.«

Poslednje besede je govoril majhen, širokopleč možak kmet Gubec, isti, ki je prejšnjega govornika, našega znanca Ilijo Gregoriča, v krčmi pri »Sokolu« opoldne k pijači vabil.

»Ali pa se je celó k vojakom zapisal in bode, predno se nam sanja, najbolj slaven general hrvatski in prijatelj naših blagih pijavk po gradéh okoli in okoli,« pristavi urno zadnjim besedam tretji tovariš, suh, za slabotno visoko postavo malo prešibek, kakih petdeset let star mož rudečkaste brade in enakih las, najemnik kmetskega posestva, Pasanec po imenu.

Nekako neprijetne so bile prvemu govorniku poslednje pol resne, pol šaljive besede; kajti molčal je nekaj časa, a potém s pomenljivim naglasom dejal:

»Naj bode, kakor veste in znate. On nam je resna naša stvar, počakati ga moramo na vsak način. Sporočiti nam more le on stvari, ki so odločilne v našej zadevi — posebno gledé vojaštva na Hrvatskem.«

Velik utis so napravile te besede na ostala tovariša. Šaljivosti je bil storjen konec.

»Prav imaš, Ilija! Guzetič nam je predrag in prezvest prijatelj, da bi zaslužil naših dovtipov. Desna roka nam je poleg tebe in kakor stvarjen je za tvojega osebnega pomočnika ali adjutanta, da se izrazim po vojaško.«

S temi besedami je poskušal najstarejši med njimi, Gubec, zaviti pogovor v pravi tir.

V znamenje, da se ujema popolno z Ilijevimi nasveti, sede v travo pod starodavno širokovejno lipo ob cesti, in za njim oba ostala tovariša.

Noč se je storila med tem. Na vzhodu pa se je jelo svetliti nebo v znamenje vzhajajoče lune.

»Kako si opravil, Ilija, moje naročilo?« vpraša črez nekoliko Gubec.

»Okoliščine so primerne, naročilo zagotovljeno. Kedar je v redu vse ostalo in dogovorjeno, čakam le tvojega povelja, in kup je storjen,« odgovori nekako zadovoljen s svojim današnjim poslom Ilija Gregorič, ter se pomakne bolj k cesti, da bi videl, kolikor vsaj svetloba pripušča, po cesti proti mestu.

»In koliko smem v tvoje obljube upati, Pasanec?« nadaljuje Gubec proti drugemu tovarišu.

»Upanje imam najlepše, da bodo ob pravem času potrebni novci na razpolaganje. In kar primanjkuje, dodaš ti, mojster naš. Tvoji gozdi in tvoje posestvo donaša navzlic vsemu tiranstvu precejšnji kupček zlatov!«

Dobro je del ta odgovor in pohvala rudečelasega Pasanca bogatemu Gubcu. Razsvetlilo se mu je lepo rejeno lice in razširilo v zadovoljen posmeh.

Kar je odgovoril potém, bilo je podobno velikemu priznanju tovarišema za njijun trud. A iz vsega se je pa vendar videlo jasno, da si je svest svoje lastne moči in veljave, ki je duša in središče vsem ostalim podvzetjem in ki obeta svetovno znamenit uspeh.

»Kakovo je, mislita, ljudsko mišljenje sploh v Zagrebu in po mestih? Ali smo zagotovljeni tú odkritosrčnega sočutja, ali smemo računati na izdatno pomoč po vstaji tudi tu med bolj omikanim ljudstvom, kot smo mi kmetje?«

Poslednje vprašanje je bilo stavljeno bolj neposrednje: kajti odgovoril je ná-nje urno Gubec sam, rekóč:

»Kar sem videl in se prepričal danes sam, ni neugodno. Tudi tú kipi nezadovoljnost do vrha. Čuti se bridko moč in bogastvo imovitih posestnikov nad uboštvom. Le iskrice je potreba, ki pade skrivaje v sod smodnika, in vse mesto se izpremeni v goro, ki ogenj in žveplo meče na vnebókričečo krivico okoli in okoli. — Vendar pozabil bi bil skoro vprašati, kaj sta imela danes z očetom navskriž, Ilija? ... Ali ni bilo tudi sočutje mestjanov za pravico uzrok vajinemu prepiru?«

»Zgodaj zrelo sadje, Gubec, je piškavo in odpade ter pravi trenotek žetve kazi. To si zapomni, Gubec, ki si sicer zanesljiv voditelj naš in izkušen. Primerjal si prej naši1 ljudstvo s sodom smodnika, kteri se z iskrico zažge. Pomislil pa nisi, če se vname smodnik prezgodaj in v nepriličnem času, da uniči najprvo one, ki so ga nakopičili v lastno obrambo. Takov smodnik ob nepriličnem času so baš zdaj naši pevci slepci, ki s preognjenimi pesnimi obračajo pozor gosposke na uboštvo, in oni škodujejo sedaj več, nego morejo začasno koristiti.

Zaraditega sem se hudoval danes nad očetom, kije zvabil s tvojo priljubljeno, a pregorečo pesnijo, Gubec, brezštevilno množico ljudstva okoli sebe. Hvaležen sem osodi, da me je poslala še v ugodnem trenotku v obližje ter ga rešila ječe. Saj je zadnji čas prepovedano po ostrej kazni poulično petje naših slepcev brez izjeme.«

»Čutil sem poslednje sam, Ilija,« odgovori Gubec. »Pivci v krčmi so po tvojem odhodu objemali in poljubovali starega Marka, tvojega očeta, ko jim je ponovil na mojo prošnjo omenjeno pesen. Ogrela jih je vse brez izjeme, da so pozabili pijače in nevarnosti, v ktero so izvabili starca.«

Vnel bi se bil skoro prepir med Gubcem in Ilijo zaradi pevcev slepcev. Prvi ni hotel namreč priznati, da bi petje toliko uplivalo na njihovo stvar.

»Pripravljati pa moramo baš po petji sploh naše rojake na oni rešilni dan, ko hočemo sami zdrobiti svoje tisočletne spone,« trdil je odločno zapored.

Šum stopinje v obližji na cesti pa zabrani daljno besedovanje o tej zadevi; kajti obmeu je bil pogled vseh treh tovarišev na ondotno stran.

Kakor da bi bil tudi prišlecu povšeči kraj, kjer so počivali naši znanci, ustavi se na višini ter se ozre nazaj proti mestu, odkoder je bil prišel.

»Lepa si domovina in prijetno bi bilo živeti tu, ko bi bilo več pravice na svetu,« pravi polglasno potém in pristavi:

»Noč je že, najmanj za dve uri sem se zamudil neradovoljno, in vendar jih še ni tukaj, kakor so obljubili.«

»Sam nad sebój izlivaj svoj žolč. Miho. in ne obiraj nas po krivici!« oglasi se zdajci pod lipo naš znanec Ilija Gregorič, Gubec pa pristavi nekoliko hudobno:

»Ali si imel parado z vojaštvom, da si pozabil nas priprostih kmetov, ki le tako med seboj za kratek čas igramo vojvode in na papirji in v pogovorih vojaške trume zbiramo in boje bijemo?«

»Pozor!« čuje se kake tri pote zapored raz ceste sèm. V istem trenotkn pa krene prišlec na stran pod lipo in pravi:

»Gubec, mojster naš, ti govoriš, kakor da bi zmago že na dlani imel. Ti ne pomisliš, da ima noč čudno moč ter lahko tvoje brezskrbne besede raznese in razširi na vse svetovne strani.«

Luna je priplavala med tem izza posameznih raztresenih oblakov in pošiljala nekaj svojih žarkov skozi lipovo vejevje, kjer je stal govornik prišlec in molčé vsakemu tovarišu posebej desnico podal.

Ker se je moral pripognoti in zopet zravnati pri tem poslu, videla se je v mesečini njegova visoka, vitka in vendar krepka postava v raznih položajih. Veliki rumeni lasje pa, ki so mu zavihrali pri vsakem gibljeji po ramah in se vsuli tudi na mlado, po solnci ogorelo lice, dajali so mu nekaj vzvišenega in nepopisljivo vabljivega.

»Ne zamerite, tovariši, da dohajam tako pozno! Zoper mojo voljo je ta zamuda. A naša stvar jo je zahtevala odločno ter me mislim tudi opravičuje,« ogovori po prvem kratkem pozdravu prišlec Miha Guzetič, mlad kmet iz sela Brdovca ob kranjsko-hrvatskej meji, svoje tovariše.

»Takova zamuda se že strpi, vzlasti če nam je na korist,« odgovori kakor popravljajóč svoj prešnji dovtip Gubec in v drugo tovarišu desnico stiska.

»Prepričamo se v kratkem, ali smo storili zastonj današnji pot v mesto, o kterem smo si obetali toliko,« nadaljuje Miha Guzetič svoj govor, položivši svojo potno, precej veliko prtljago pod lipo.

»Mi smo že našemu mojstru odgovor dajali o svojem delu. Na vrsti si ti, da opravičiš zaupanje, ki se je stavilo v tvoje skoro najbolj imenitno poslanstvo in naročbo.«

Poslednje besede je govoril Ilija Gregorič z nekako posebno prijaznim glasom, ki je pričal, kako priljubljen je baš njemu mladi Miho. Povrh mu še odkaže mesto poleg sebe v počitek.

»Veseli me, da je zadovoljen naš mojster z vajinim uspehom, prijatelja.« nadaljuje Guzetič. »Moj nalog je bil težaven in jako počasen, čakati sem moral dolgo, da se je vrnola vojska od svojih vaj. Stoprav potém sem prišel po zvijači v vojašnico. Predstavil sem se ondotnemu poveljniku uaznanujóč mu, da sem stavbar Jurja Schrattenbacha, celjskega stotnika, ki me pošilja s prošnjo, naj se mi dovoli ogled vojašnice in vseh shramb, da sezidam v tem slogu poslopje za enako njegovo potrebo v Celji. Zmajeval je z glavo poveljnik ter zahteval pooblastila. A pregovoril se je, ko sem mu zatrjeval, da nisem v mirnih časih računal na takove dokaze. Vodil me je potém sam iz shrambe v shrambo, od oddelka do oddelka, razkazujóč mi vse znamenitosti lepega poslopja. Naravno je, da so mi bile najbolj povšeči orožnice. Pri tleh so zidane poslednje proti jugu, a ne posebno zavarovane — in prijatelji, napolnjene so najlepšega orožja, preskrbljene z vsem, kar mi —«

»Potrebujemo tako silno,« hotel je reči. A kakor da bi se bil sam prestrašil te pogumne in preodkritosrčne besede pod milim nebom, namežikal je le pomenljivo svojim tovarišem in pristavil s povzdignenim glasom:

»Ako nas ovara kupčija po drugem potu in ne dobimo potrebnih novcev, — prijatelji, sto mož in temna noč nam pomore do tega zlatega zaklada! V to vam zastavim svojo častno besedo. Ponudim se vam že nocój jaz sam za ta posel.«

»Pozneje sem se pridružil,« nadaljuje prejšnji, »vojakom ter se z njimi spoprijaznil. Ko sem kupil vina, da je prišlo pravo veselje v glave, opazoval sem skrivaje njihovo življenje. Popraševal sem po njihovih stanovnih dolžnostih in tožil sam o žalostnej kmetskej osodi, ki nas tira črez kratko v obup, če ne pride — nepričakovana pomoč, — da si ne vém od kod.«

»Videti bi bili morali, prijatelji, pomilovanje in navdušenje prostega vojaštva do nas kmetov tlačanov. Nekteri so mrmrali glasno, da tudi oni ne strpé dalje večnega miru, da si želé boja, da jih le on reši hudomušnosti in slabih časov pod sedanjimi ponosnimi in neusmiljenimi poveljniki. In ko omenim v primernem trenotku Ferenca Tahy-ja in njegovih grozovitostij, zavre nekterim kri. Stiskali so v maščevanje pesti ter obžalovali, da oni žalibože ne morejo v mirnem času ničesar storiti za uboge kmete.

Ali ko bi se pripetila prilika, vprašam jaz. Ko bi v noči zapeli zvonovi po gorah in dolinah, ko bi se zakurili kresi v znamenje maščevanja proti najbolj silovitemu krvoločniku, — kaj bi prijatelji storili vi, vprašam jaz nató.

Pretrgali bi prisego in hiteli na pomoč našim bratom sosedom in ne mirovali bi prej, dokler jim ni zagotovljena boljša usoda.«

Tako je pripovedoval mladi Miha Guzetič, in iskrile so mu samega navdušenja oči. Tovariši so mu zapored stiskavali roki, poljubovali ga in objemali za izvrstno izvršeni njegov težavni posel.

Pozna noč je že bila, ko se dvignejo izpod lipe ter nadaljujejo skupni pot proti severu.

Na križempotu, kjer se vije ena cesta proti Stubici, druga v Sused in lbdovec, pa postanejo. Lep razgled je tú v posavsko dolino in na zahodne hrvatske gorice. Zidano znamenje posvečene matere božje je stalo tedaj na razpotji. Sezidali so je rojaki v spomin slavne zmage nad krvoločnimi Turki, šibo božjo hrvatske in sosednih dežel.

K temu znamenju je stopil molčé Gubec in opazoval nekaj časa v mesečini dobro razločno sliko na zidu, ki je kazala z živimi barvami, kako prisegajo Hrvatje, polagaje roki na crkveno zastavo, zvestobo v boji zoper polmesec.

Ko je stal dolgo tako utopljen v starodavno podobo, pridružijo se mu brez povelja ostali tovariši.

Tihota nastane nekaj časa. Nepremakljivo stojé ondi naši znanci. Zapored se odkrijejo potém in upognejo život kakor v molitvi. V tem trenotku pa dvigne Gubec tri prste desne roke ter jih položi na zid, kjer je bila naslikana zastava.

»Tovariši!« reče potém s slovesnim glasom. »Dvignite, desnice na to sveto mesto in govorite za menój: Nocój prisegamo vpričo tega svetega znamenja, da si ostanemo zvesti do zadnjega trenotka v boji za pravico in svobodo! Da rajši prelijemo kri, kakor klanjamo krivici glave, tako gotovo, kakor nam og pomagaj! Amen!«

Resno so izgovarjali možje prisego, in nekako skrivnostno so se čule v drugo besede: »Kakor nam Bog pomagaj! Amen!«

Objeli so se in poljubili po tej v zgodovini slovenskega in hrvatskega naroda znamenitej prisegi na križempotu. Zatrjujóč si pa, da so predno se zopet pomladi luna, že izgotovljeni daljni črteži za bodoče delo, se razidejo.

Drugo poglavje.[uredi]

»Hört Wunder zu.
Der Baurn unruh
Thet sich so ser auspraitten.«
<poem align=right>Ein neues Lied von den kraynerischen Baurn.

Opazil je brez dvombe bralec, da slepi Marko Gregorič, ki je bil pred gostiluico pri »Sokolu« obljubil svojemu sinu Iliji, da pride točno ob petej uri popoldne na klanec k skupnemu odhodú domu, ni bil mož-beseda. Vrnol se je stoprav drugo dopoldne, in sicer ne posebno dobrovoljen.

»Ali ste izgrešili sinoči pot?« ogovori tedaj Ilija svojega očeta, sedéčega na klopi pod lipo poleg svoje bele hišice, na nekoliko vzvišenem kraji v sein Brdovci na kranjsko-hrvatskej meji.

»Opominjal si me včeraj, Ilija, naj se pazim in ne dražim že sedaj razburjenega ljudstva s svojimi pesnimi. Jaz sem te ubogal. Opazoval sem in videl mnogo, skoro preveč, ti pravim, kar ne vidite vi, akoravno imate oči zdrave in črteže visoko letéče.«

»Vi se norčujete, oče, in odgovarjate nevoljno. In vendar je naša stvar tako resna, in vi bi bili lahko po izkušnji naš najboljši voditelj,« pravi po očetovih nenadnih besedah osupnen mladi mož in sede poleg slepca na klop.

»Ko bi se norčeval z vami in z našo otožno osodo, pil bi bil sinoči dalje na Gubčev račun. Prepeval Iti bil zoper tvojo voljo od hiše do hiše. In zvečer bi bil čakal na klanci družbe, da hodimo skupaj domú in pokažemo javno vsemu svetu, kaj nas vodi tako pogostoma v Zagreb.«

Izgovorivši te besede, dvigne stari Marko desnico in zakrije z dlani jo svoje oči, kakor da bi hotel reči: »Verjami, sin, slepčevim besedam in pomisli, iz kterega uzroka so izgubile one svoj zadnji žarek, potém stoprav sodi.«

Zgane se Ilija pri teh s posebnim naglasom govorjenih besedah svojega reditelja in nagnovši se proti njemu pravi:

»Oče, vi govorite tako nerazumljivo danes, kakor da bi bili videli kaj posebnega, kakor da bi bila —.« Pri zadnjej besedi utihne ter se pomilovalno ozre v bledo starčevo lice, po kterem se v vetru igrajo dolgi sivi lasje. Stoprav črez nekoliko pa še resneje pristavi:

»Oče, vprašam vas pri našej vnebókričečej bedi in krivici, kakor da bi bila izdana — naša sveta nainerjavana stvar?!«

Slepec je stresel z glavo pri tem vprašanji. Nató pa seže z obema rokama proti sinu, objame ga strastno in stisne na svoje prsi ter odvrne pomenljivo:

»Ilija, paziti moramo. O tem sem se prepričal stoprav včeraj sam. Mraz me vselej pretrese po vsem životu, ako mislim na našo bodočnost in tvoje meni razodete sklepe. Kajti dozdeva se mi, da ne prinesó vsaj tebi prave sreče zató, da se daruješ, kakor nekdaj jaz, za brambo z nogami teptane krivice!«

Tihota nastane po zadnjem stavku, ki ga je starec s povzdignenini glasom govoril.

»Vi imate danes svoj temen, — otožen dan, oče! Takove neopravičene besede ne zidajo poguma, temveč podirajo temeljni kamen najlepšim sklepom,« povzame črez nekoliko sin.

»Čudno, da mene otožna ura in neopravičena tesnoba tako redko goljufa,« odgovori slepec in pomirjen nadaljuje: »Ilija, naši sklepi so nujni, ako nočeš, da uničijo one, ki so jih rodili. Čul sem sinoči v gostilni pri »Sokolu« govorice, ki ne koristijo našej stvari. Gubec sam je zakrivil v pijači, da se je imenovalo brez potrebe tvoje ime in ono našega krvoločnika.«

»Moje ime, oče! Ali ni ono pošteno, — ali ni ono —?« »Pripravljeno,« hotel je razburjen odgovoriti Ilija, Ali slepec je položil prst na usta v znamenje, naj molči, in pristavi potem:

»Poštenost danes malo veljá ali nič. Moč gre pred pravico, zvijača pred odkritosrčnostjo. Zaraditega je treba dvojnega pozora. Govorilo se je namreč, čuj me, v krčmi o pogostih vaših shodih v mestu in na Gubčevem domu ter o nevolji, s ktero opravljate Tahyju tlako in plačujete desetino. — Ali to pomenja kaj posebnega; kajti krvoločnik se je že posvetoval zaraditega z deželno vlado in navajal ondi pripomočke, po kterih se uklonijo vaše trme!«

»Trme, oče, svojeglavnost! Prosim, ne izgovarjajte dalje teh nam neznanih besed!« vzklikne pri tej priči Ilija in skoči kvišku, kakor da bi ne mogel več poslušati takovega krivičnega natolcevanja.

»Pomiri se, sinko, in poslušaj!« nadaljuje slepec s proséčim glasom.

»Hvaležen sem osodi, ki me je pripeljala sinoči v tako družbo, ki vé več kot vsi naši ovaduhi ter v vinu resnico govori. Naznanjam ti zaraditega, bodite pozorni in bolj previdni, kot je naša glava Gubec sam, kedar mu pride vino v glavo!«

»Gubec naj bi bil lahkomiseln in naj bi izdajal in podiral sam lastne gradove?« vpraša iznenadjen sin in položi desnico na razgreto čelo, kakor da bi premišljal, kako bi bilo to mogoče.

»Vsi pošteni ljudje so preveč zaupljivi in odpirajo vsakemu malopridnežu, ki jim pokaže prijazno lice, svoje skrivnosti. Zapomni si, ljudje so hudobni! Zlorabiti odkritosrčno prijateljstvo, to jim je največja zabava in tudi neizogibljiva, če obeta povrh le vinar dobička ali senco osebne časti. Pomisli, Ilija, na mojo lastno osodo, in lahko umljive so ti potém moje besede!«

»In kaj hočete, da storimo, oče, če so okoliščine tako žalostne, kakor trdite?« seže sin slepcu v besedo.

»Vaše razmere potrebujejo brzo dvojnih lastnostij, to si zapomni: Prvič odločnosti in nujnosti, drugič krepkega vodstva, kteremu se klanjajo brezobzirno in točno vsi drugi. Zaraditega skusite, da se ravnate po omenjenem črteži, — ali pa pozabite vse dosedanje razgovore!«

Z odločnostjo in z nekim pomenljivim glasom govoril je starec poslednje besede. A nató je urno vstal ter hotel oditi.

Ali sin ga prime za roko, posadi ga zopet na sedež in mu šepne v uho:

»Oče, jaz cénim vaše besede, kakor zaslužijo; a veste pa dobro sami, da še nimam sedaj odločilne besede v zboru. Vendar, če me ne varajo vse okoliščine, pride čas, oče, ko se bode glasilo od ust do ust: Ilija Gregorič, prvi in edini kmetski vojvoda! Ne zamerite mi zadnje besede.«

S ponosom je govoril Ilija Gregorič poslednji stavek. Zaplamtele so mu lepe črne oči. Kakor v nemirnih sanjah stisnole so se mu pesti, ko je zopet planol kvišku in se kakor slavni vojvoda po svojej vojski ozrl po vaséh in kočah, okoli in okoli po goricah in dolinah raztresenih. Nekaj časa je slonel molčé, napósled pa dejal s povzdignenim glasom:

»Oče, ko bi se bila vsaka solza po teh kočah prejokana izlila v posodo in posoda v potok in potok v reko in morje, in ko bi se jej bila povrh še pridružila krv po nedolžnem prelita, dvignolo bi se že bilo to morje in preplavilo naše krvoločnike in njih posestva. In naša sveta stvar naj bi ne slavila zmage? Tisoč in tisoč junaških pestij naj bi čutilo dalje krvave žulje svoje, da se radujejo zatiralske kukavice? — Ne, oče, nikdar več! Vaš pogled mi pravi, da je sinu sramota — očetu zadana krivica.«

Ginljive so bile zadnje sinove besede. Molčé je objel in poljubil potém slepca, svojega očeta. In starec je čutil na svojem lici vročo solzo sinovo, ki je privrela iz onega blagega očesa, ktero mu je zakrila že pred dvajsetimi leti temota — večna temota! —

Tretjo noč po imenitnem razgovoru postalo je na samoti med vinskimi goricami stojéče poslopje historično in v zgodovini dveh sosednih slovanskih narodov, Hrvatov in Slovencev, znamenito. V globokej vinskej kleti, kamor ne posije nikdar solnčni žarek, sedelo je isto noč pet mož na sodih okoli majhne hrastove mize, na kterej je stal velik vrč z vinom napolnjen. Poleg njega pa je ležal z vinskimi kapljami omočen in zamazan zemljevid hrvatske kraljevine in sosednih dežel.

Močne hrastove duri so bile zapahnene od znotraj s težkim zapahom. Odprle so se le kake tri pote, ko je šestnajstletna, črnolasa in nežno razvita Ilijeva hči Jela ná-nje po prstih trkat prišla ter vprašala, ali častiti gostje ničesa ne potrebujejo, in potém je jedij, papirja in črnila donesla.

Oljnata svetilnica ob stropu nad mizo viséča je le za silo razsvetljevala omizje. Okoli in okoli pa je bila skoro popolna temota. Le kedar so se možakarji na sodih v okrožji sedéči proti mizi stegovali po ondi stoječém vinskem vrči, pokazal se jim je nekoliko izpod širokih pokrival obraz. Bila so to zapored nam že znana lica. Gubec, s priimkom beg, sedel je v kotu med mladim rumenolasim Guzetičem in suhim majhnim Pasancem; njemu nasproti hišni gospodar Ilija Gregorič, nekoliko odstranjen pri zidu pa slepi Marko, njegov oče.

Ko je Ilija v drugo napolnil vinski vrč ter ga postavil pred Gubca na častnem mestu sedéčega, dejal je slovesno:

»Pozdravljam vas iz srca, možje, pod mojo streho ter upam, da rodi vaš prihod in vaše vztrajno rodoljubje najlepši sad. Posebno ti, prijatelj Gubec, si nam dvakrat dobro došel, in sicer kot najstarejši in po svojem osebnem položaji najbolj upliven na naše razmerje. Zaraditega te nazivljem brezdvomno po občnej želji našega starešino in kučegazdo.«

Glasno so okoli sedéči pritrjevali tem besedam v znamenje občue zadovoljnosti. In potem se je vrč urneje vrstil iz roke v roko.

Tudi Guben, oslavljenemu po tem priznanji, bil je po volji tak nagovor; kajti dvignol je vrč in vzkliknol glasno:

»Radostno naznanjam, da sprejmem rad v me stavljeno zaupanje s prisrčno željo, naj blagoslovi Bog naše skrivno delo,« in pije na zdravje cele družbe.

S temi besedami se je končal slovesni sprejem gostov, in začelo se je historično zborovanje v vinskej kleti na hrvatskem pogorji.

»Kraj in čas našega nocójšnjega zborovanja nam naznanja jasno, tovariši,« prične potém beg Gubec svoj govor, »da hodimo v temi, med tem ko sije našim gospodom jasno solnce. Mi iščemo v podzemeljskih votlinah pravice, ki se tepta pri belem dnevu na našem in naših očetov domu. Vendar do vrha je prikipela naša krivda. Znamenje na nebu, tovariši, nas opominja, kakor pred sedeminpetdesetimi leti naše očake, da pride tudi nam sodbe in plačila dan, ko se bode tresla naša zemlja pred mogočno kmetsko pestjo in si pišemo sami pravice in postave!

Oče Marko, vam je najbolje znan dogodek viharnih let za kmetskih uporov naših ubogih prednikov. Predno nadaljujemo zborovanje, opišite nam vsaj površno one viharne čase, njih uzrok in nasledek, ter nas še bolj navdušite za našo sveto stvar!«

Poslednje besede govoril je Gubec slepcu Marku Gregoriču, ki je do sedaj molčé slonel ob zidu, kakor da bi bil čakal trenotka, da ga pozovejo k besedi.

»Viharni časi, praviš Gubec,« povzame zdajci slepec in stopivši bližje pod svetilnico, da so čudno odsevali njegovi beli lasje in razlivali na njegovo obličje nekaj vzvišenega, nadaljuje:

»Nesrečni časi, najbolj žalostni časi so bili to našim prednikom. In najbolj nerazumljivo je bilo to, da so oni preveč zaupali znamenju na nebu in svojej preslabej moči. Zaraditega čutimo zdaj mi toliko bridkejše nasledke njihove prenagljenosti.«

»Kakovo znamenje je bilo to, Marko?« vpraša zdajci najmlajši izmed družbe, Miha Guzetič, in postavi poln vrč pred govornika.

»Drugačno, kakor je bilo pred nekimi meseci naše, tovariši,« nadaljuje prejšnji. »Zaraditega pa tudi upam, da nam naše večjo srečo oznanuje. Tri solnca v treh mavricah so se prikazala leta 1515. ob kranjsko-hrvatskej meji in so svetila vsak večer na drugem mestu, bolje rečeno nad drugim gradom neusmiljenih plemenitašev. Napósled pa so se izpremenila v tri velikanske svetle šibe, ki so bile obrnene na sever, vzhod in jug. To je bilo odločilno znamenje za občno vstajo. Meseca aprila istega leta vzplamti na treh krajih punt. V Kočevji, v okraji najbolj bogatih plemenitašev divja najhujši boj. Tu ubijejo kmetje zatiralca Jurja Thun-a in njegovega oskrbnika Jurja Stržena. Tudi štajerski Slovenci ob Savinji se upró. Celó na Gorenjskem zbere kmet Klander več tisoč mož pod svojo zastavo, zagotavljajóč jim, da se mu je prikazal sveti duh; blagoslavlja jim podobice in križe, ktere pripenjajo na visoke droge, in tedaj divjajo moréč in svojo bedo maščujóč od gradil do gradu. Celó grajščak Glanhofer iz Dragomlja pridruži se upornim kmetom ter jim oskrbljuje orožje in strelivo, s kterim oblegajo potém več gradov. Med tem pošljejo poslance na Nemško k cesarju Maksu, zatrjujóč mu svojo zvestobo in tožéč zoper nasilstvo plemenitašev, ki je postalo neznosno. A brez uspeha je bila ta pritožba. Cesar je bil preslab in prezaupljiv v svoje plemenitaše, da bi bil preiskoval natančneje krivico ubogih kmetov. Zaraditega divja upor dalje. Petnajstega maja istega leta dobijo kmetje Méhovo pri Novem mestu v svojo oblast, umoré in vržejo raz grajskega zidú grajščaka Mindorfa in njegovega brata in z njima vred še petnajst plemenitašev. Grajščakinja in dve hčeri pa se rešijo preoblečene v kmetice v temnej noči skozi skrivna vrata. Enaka osoda dohiti gradove na Raki, v Mokronogu, v Polhovem gradci in po drugod.«

Nepopisljivo navdušenje se bere na obrazih zbranih možakov, ko slepec te dogodke pripoveduje. Le pripovedovalec sam ne izpremeni svojega otožnega in resnega lica in pristavi potem:

»Čemu vam pripovedujem, tovariši, že znane in najbolj žalostne dogodke iz zgodovine našega trpljenja? — Zató, da ne zaupamo preveč milej osodi in znamenjem, ki obetajo zbeganim glavam srečo brez zagotovila. Dovolite, da omenim še zadnjih trenotkov tega nepremišljenega upora, ko napade pri Brežicah deželni glavar štajerski, Žiga Ditrichstein, z 850 jezdeci in nekoliko topovi uporne kmete, ki se akoravno slabo oboroženi, junaško boré do zadnjega trenotka. Več kot polovica pade pod sovražnim mečem. drugi pod rabljevim, in le majhen del zbeži, izgubivši dom in vse imetje, na tuje. Od iste dobe, tovariši, pričenja se nova zgodovina trpljenja, ktero uživamo sedaj mi — in ktero ste sklenoli vi končati z novo bratovsko krvjo ter si podali k zvezi roké.«

Končavši te besede, hoče slepi Marko molčé zapustiti družbo, želéč jej srečo in slogo ter previdnost v imenitnem posvetovanji. A beg Gubec mu zakliče:

»Hvala ti lepa, Marko, za tvoj svet in zanimivo povest, ki si jo čul sam iz ust onih, ki so darovali svojo kri za svobodo. Baš takih mož potrebujemo mi v našem težkem delu, kjer velja več izkušnja kakor pogum in junaška pest. Marko, ostani torej med nami vsaj nocój in govori ter svetuj, kjer čutiš, da potrebujemo tvoje pomoči.«

Vsa družba je glasno pritrjevala tej prošnji, in mož za možem je stiskal vesel starcu desnico.

Slepčev navdušeni in pomenljivi govor razvezal je stoprav možem jezike. Popraševali so natančneje po posameznih dogodkih prve kmetske vstaje in o njenih znamenitih osebah. Le beg Gubec je odslej sedel molče. Podpiral je glavo v dlan in segal bolj pogosto po vrči na mizi.

»Marko, ti nisi prijatelj znamenjem na nebu.« vpraša napósled slepca. Ali predno odgovori poslednji, še pristavi:

»Kako sodiš sedanje naše znamenje? Znano ti je, da smo opazovali že tri večere zaporedoma zvezdo repatico nad našim selom. Zdaj pa je zopet ni videti nekaj nočij, namreč odslej, kar smo bili skupaj v Zagrebu!«

»Znamenja na nebu niso brez pomena po mojej sodbi. Pravijo, da moder zvezdogled ugoni za stoletje naprej po teku zvezd to in ono svetovno gorjé. Jaz pa sodim po zvezdi, ki je hodila svetit nad našo vas, kakor mi je pravila Jela, tvoja hči, Ilija, da je napočil pomenljivi čas potomcem slavnih naših dedov, ki zdrobi, če je volja božja, spone, ki žIlijo stoletja slovenskega kmeta. Ta zvezda repatica in osoda naših prednikov, ktero sem vam baš opisal, naj vas vodi pri vseh vaših sklepih, prijatelji!«

Čulo se je zopet občno priznavanje tem slepčevim besedam. Gubec pa je nadaljeval:

»Govoril si mi iz srca, Marko, ter olajšal moj predlog, ki sem ga namenil predložiti v nocójšnjem zboru. Najprvo je potreba, da se osnuje vrhovno poveljstvo vsemu podvzetju, predno se začenja javno delo. Zaraditega predlagam, da vrže vsak izmed vas cekin v moj klobuk in trese toliko časa pokrivalo, da se prevrti več potov denar in ga povezne potem rahlo na omizje. Isti, pri kterem padejo novci najprvo vsi na eno stran na mizo, izvoljen je brez ugovora našim vrhovnim voditeljem.«

Molčé so vrgli možje rumene zlate v Gubčevo pokrivalo. Gubec je prvi tresel denar, in takoj prvi pot padli so vsi cekini na eno stran. Poskušali so še potém ostali isti posel, a posrečilo se ni nikomur to naključje. Izvoljen je bil tedaj brez ugovora beg Gubec vrhovnim poveljnikom v javnem zboru, in s tem je opravičil že prej sploh ponujano mu predsedstvo skrivne družbe, ki naj osveti pravico nad krivico.

»Trem naj se izroči moč in poveljništvo sploh v našem podvzetji,« nadaljuje Gubec potém ter opominja k daljnej poskušnji po prvem potu, koga izvoli naključje za ta važni posel.

Zopet so tresli Ilija, Pasanec in Guzetič Gubčevo pokrivalo s tremi cekini ter je pokladali na mizo. Prvemu ni bila sreča mila. Različne podobe je stresel ta na omizje, ali njegova tovariša pa zapored enake. Izvoljena sta bila torej Pasanec in Guzetič v vrhovno poveljstvo kot svetovalca Gubčeva, Le Ilija je ostal začasno brez častnega posla. Jezilo ga je skrivajo poslednje, da je zabledel, vzlasti ker se mu je volitev po Gubčevem nasvetu dozdevala preotročja, a molčal je.

»Vrhovno poveljstvo je izbrano, tovariši,« nadaljuje videzno zadovoljen predsednik beg Gubec in pristavi potim:

»Tovariši, med tem ko kujemo mi poveljniki skrivne črteže in sklepe, kdo nam vodi tedaj naše hrabre vojske k popolnej zmagi? Naš boj se bije sedaj v sovetih in poveljih na papirji, ali za pravo vodstvo potrebujemo vojaško izurjene, krepke roke. Kdo bi bil sposobnejši za takov junaški posel kot naš hrabri Ilija, tovariši? Ilija se je junaško bojeval v Lenkovičevej in Auerspergovej vojski proti Turkom. On bode pridobil tudi našemu orožju srečno zmago. Zaraditega imenujem Ilijo Gregoriča v tem javnem zboru vojvodo našej vojski, ki se naj oslavi z njegovim imenom v pozni rod!«

Nepopisljivo navdušenje ostalih tovarišev je odmevalo pri teh besedah. Pasanec in Guzetič sta objela svojega prijatelja, poljubila ga in dvignola na rame.

Čudno, in vendar ni segalo to veselje Iliji do srca, kakor bi bil vsakdo pričakoval izmed družbe. Njegovo resno lice se je še bolj zatemnilo, in roka, s ktero je dvigoval vrč in točil vino tovarišem, se je tresla.

»Veseli me, tovariši, da je srečno in kakor vidim zadovoljno končana volitev dostojanstvenikov v našej znamenitej stvari,« nadaljuje črez nekoliko zopet beg Gubec, čigar glas se je izpremenil že v trenotku, ko je bil po čudnej šegi voljen načelnikom kmetskega triumvirata. Njegov glas priča jasno, da čuti govornik v sebi že čast in oblast bodočega — poveljnika cele dežele.

Izgovorivši prisede bližje k mizi, popravi slabo luč v svetilnici in se nagne nad ondi ležéči zemljevid. Ko nekaj časa s kazalcem po njem nevidne črte dela, pravi slovesno:

»Možje, drugi naš glavni nalog je, določiti že naprej natančno naš črtež, po kterem se imamo strogo ravnati. Pretuhtal sem že o dolgih nočeh v duhu, kako se ima razpostaviti naša vojska, da jej je uspeh zagotovljen. Zaraditega sem prinesel nocój zemljevid s sebój, da se prepričate sami, ali so moji sklepi pravi ali ne.«

Pri teh besedah razgrne ves zemljevid po mizi in migne tovarišem, naj bližje prisedejo.

»Tú je zaznamovan Brdovec, Ilija,« govori potém Gubec. »Tú postavim, bi bila tvoja hiša. Tü na desni je Stubica, tú doli Sused, ondi Klanjec, Brežice, Krško in gori Novo mesto. To so nam, prijatelji, preimenitni kraji. Zapomnite si jih torej dobro!«

Med tem govorom potegne Gubec zopet s kazalcem po zemljevidu, in tovariši mu sledé pazljivo z očmi. In vendar še niso videli nikdar takovega papirja, ki se mu pravi zemljevid, in nerazumljivo jim je, kako more kdo na gladek papir narisati céle vasi, mesta, gore, ceste in reke, tako da pismoučen človek s prstom po zemljevidu kakor z nogami po svetu hodi.

Take ali vsaj podobne misli so polnile možem glave. Vendar toliko politike in previdnosti so čutili v sebi, da niso izdali pismoučenemu Gubcu svojih dvomb gledé resničnosti opisanih znamenj na papirji.

»Dobro ste razumeli, tovariši, te kraje in njihove zveze,« nadaljuje zopet Gubec.

»Jaz storim korak dalje in vam pravim: Če se nam posreči dvignoti vsaj dvajset tisoč mož na noge, razpostavimo jih po mojem dobro premišljenem črteži tako, da nam je uspeh skoro neizogibljiv. Prvi del vojske udari iz Klanca v breški okraj, združi se z ondotnimi kmeti, odpošlje manjši svoj oddelek v Krško in Novo mesto ter skuša od tod ohraniti zvezo s Hrvatsko.

Drugi del hiti oh Savi in Savinji v Sevnico, v Kateče in Celje ter odpošlje od tod zopet eden oddelek v Ljubljano, ki skuša prodreti s pomočjo ondotnih upornikov do Trsta in morja ter zasede in zabrani vse ceste in prehode proti laškej deželi.

Zadnji del ostane v glavnem taboru pod mojim poveljem v Stubici kot obramba proti jugu, osobito proti turškim napadom.

Čudili so se možje Gubčevemu natančnemu in popolno izgotovljenemu črtežu. Niti črtice niso ugovarjali. Imponirala je vsem njegova izvedenost. Vsak večji ugovor je bil izključen.

Videl in čutil je dobro Gubec, kakov upliv je napravil njegov črtež na tovariše. Zagotovljen si je bil že v tem prvem trenotku svoje neomejene vzvišenosti nad ostalimi zavezniki.

A poslednje mu je bilo neizmerne veljave. Zadovoljen je bil s svojim prvim jasnim uspehom, ki je bil po njegovej sodbi prvi korak do davno že skrivaj gojene slave njegovega imena in bodoče samostalnosti!

Petelinovo petje se je že čulo v vinsko klet, in nebo se je jelo polagoma ruditi na vzhodu, ko se konča prvi zbor v tej noči osnovanega triumvirata. Še eden vrč se je izpraznil potém v bodočo srečo in na zdravje voljenih dostojanstvenikov.

Zagotavljajóč, da se vrši črez teden dnij druga seja, opomni vrhovni poveljnik Gubec še eden pot, da pričakuje do tedaj natančnih poročil o zadevi orožja, in nató zapustijo vsi svojo skrivno zbornico.

Ko bi pa bil kdo opazoval obraze poslavljajóčih se tovarišev, zapazil bi bil na treh popolno ali vsaj navidezno zadovoljnost, pri dveh pa, pri Iliji Gregoriči in njegovem očetu pa bi bil dejal:

»Vse ni bilo, kakor bi moralo biti. Preveč resnobe se bere na teh obrazih, akoravno je resnost v svetovnih vprašanjih odločilna stvar.«

Nekaj takega si je mislila morda tudi Ilijeva hči Jela, ki je z gorečo tresko svetila možakarjem iz kleti. In ko je stisnol eden izmed družbe skrivaje njeno desnico, oblila jej je neka nepopisljiva miloba od bedenja bledo lice, črne njene oči pa so poslale lep, iskren pogled v zahvalo istemu, ki je naznanjal s tem mnogo več, kot toliko potov obilne, a prazne besede.

Tretje poglavje.[uredi]

Majhen človek je in krivonos,
Takov zmožen je, da te izdá.

Cervantes.

Ko se razidejo isto jutro naši znanci iz Ilijeve hiše, dvigne se izza skladnice drv ob steni majhen črnolas in suh možak. Ozira se skrbno okoli, ali ga nihče ne vidi. Prepričavši se pa, da je vse mirno in da so se zapahnole hišne duri, koraka pazno med drevjem ob poslopji na zahodno stran, od koder se vije steza navzdol proti cesti. Ko se mu skrije poslopje na griči med drevjem, postoji in se nekako brezskrbno oddahne.

»Vse kosti me bolé od kučanja in oprezovanja,« pravi možak polglasno samemu sebi. »Vendar nisem za korak dalje, kot sem bil pred toliko tedni. Videl sem pač videl, a čul ne toliko, da bi s takim glasom vrabca iz prosa prepodil. A prepričan sem, da ne hodijo semkaj molčé rožnega venca molit ali počivat kakor polhi v bukovo duplo. Tudi punice ni bilo na ogled. Stavil bi, da zvém pri prvej priliki od nje, česar potrebujem, osobito če jej naznanim pozdrav od njega, pozdrav, ki je najmanj sto cekinov kakor vinarja vreden.«

Tako je nadaljeval mož svoj govor, ko je urneje stransko cesto ubral, kakor da bi hotel to pridobiti, kar je bil zamudil prej. Najmanj eno uro hodil je tako med goricami proti vzhodu, ko se zoži nenadno dolina in iz gorskega zakotja se prikažejo med hrastovim in smrečjim zelenjem temne line prostranega starodavnega gradu.

Veljavna oseba je moral biti suhi možiček v opravi mestjanskega ljudstva za iste dobe v gradu; kajti ko je bil še najmanj sto korakov od ozidja oddaljen, padel je že nad grajski široki rov viseči most, in težka vrata so zaječala v tečajih. Niti stražnika v linah, ki je spustil most v nižavo, niti sivolasega vratarja, ki se je globoko klanjal pred možem, ni pozdravil prišlec. Molčé je izginol v grajsko zidovje.

Nekaj ur pozneje pa že najdemo našega znanca v dvorani sedéčega nasproti petdesetletnemu, visokorastenemu krepkemu možu v viteškej opravi.

»Kako je z mojim poveljem, oskrbnik Črnič?« vpraša ponosno vitez našega znanca, le na pol obrnen proti njemu, kakor da bi hotel s tem pokazati veliko razliko med njim in svojo lastno osebo.

»Kakor je ukazala vaša milost, vitez slavni! Kolikor je bilo v mojej slabej moči, potrudil sem se do sedaj, a žalibože brez vsakega uspeha,« odgovori globoko se klanjajóč grajski oskrbnik Črnič s ponižnim glasom svojemu gospodu, grajščaku in vsemogočnemu poveljniku podsusedskega okraja na Hrvatskem.

»Ali se je v resnici potrudil, kakor se spodobi mojej želji?« vpraša nevoljno dalje grajščak in popravi z desnico dolg, na pol osivel, kakor s srebernimi nitimi pretkan koder, ki se mu je bil vsul pri tem vprašanji po bledem čmerikavem obrazu, jasno naznanjajočem, da je že orala obila in dolgotrajna strast prezgodne gube na njegovo površje.

»Natančno, kakor je ukazala vaša milost, storil je preponižni sluga. Njegov nepovoljni uspeh vsiljuje mu žalibože misel, da je pretirana črnogledost, ki se je vsilila vašej milosti. Vsaj okoliščine kažejo tako.«

»Ne sodi naj Črnič svojeglavim, kar ne spada v njegovo področje! Pokorščina in brezobzirna udanost je njegov posel, ki ga terjam z vso odločnostjo in z vso svojo močjo. Pozna me on.«

»Svest sem si svoje udanosti in zveste pokorščine. Vendar pri vsem svojem trudu ne morem poročati do sedaj kaj odločilnega o ónej zadevi,« nadaljuje s tresóčim glasom Črnič.

»Koliko potov je bil ondi?« glasi se daljno vprašanje.

»Tri noči zaporedoma, vaša milost!«

»In kaj je opazil tam? Ali ni resnica, o čemer se mi je poročalo tajno?«

»O tem ne morem soditi. Prvo noč se je vrnol Ilija sicer pozno, ali popolno sam domú. Drugo noč ni zapustil koče, in tretjo —«

Zakašljal je pripovedovalec pri tej besedi in v tla se je ozrl, kakor da bi se bal nadaljevati začeti stavek.

»In tretjo noč?« pristavi zdajci kakor iznenadjen in nekaj posebnega pričakujóč — grajščak Perenc Tahy.

»Tretjo noč,« nadaljuje jecljaje in s tresočim glasom oskrbnik Črnič, »videl sem tri možakarje stopiti v hišo. A noč je bila, temna noč. Za ped se ni razločilo daleč pred se.«

»Tri možakarje!« vzklikne še bolj iznenadjen grajščak. »V noči so prišli trije k Iliji Gregoriču. in on jih ni poznal niti po postavi niti po hoji?«

Zopet se je obotavljal Črnič pri teh besedah, ki so ga nenadoma spravile v na videz neprijetno stališče, kakor da bi ne izdajal rad svojih znancev brez dokazov in do sedaj brez obljubljenega darila za takov poseben posel.

Odgovoril je torej nekako izogibaje se:

»Vaša milost! stal sem do jutra pod steno, da bi vsaj po besedi spoznal, kar mi je noč prikrivala, a zastonj. Tiho je bilo kakor v grobu vso noč v poslopji. Molče so zapustili možakarji in v temi Ilijevo poslopje.«

V tem trenotku je prvič obrnol grajščak svoj obraz proti oskrbniku ter mu pogledal strupeno in na ravnost v obraz.

»Nič ni torej videl, slepec, ali pa ni videti hotel! Dozdeva se mi, da ima kurjo slepoto, kedar je potreba odpreti oči,« nadaljuje grajščak s posebnim naglasom. »Vendar dovolj je. Saj imam dokaze, da sprejema on nočno družbo, naj si bode katero koli. Dosedanja poročila so torej resnična. Dozdeva se mi tudi,« pravi polglasno in žaničljivo potém, »kdo so oni možakarji, ki ljubijo bolj noč kot svetli dan. Če dovoli, povém mu sam, da so bili oni ponočnjaki: beg Matija Gubec iz Stubice, rudečelasi sudec Pasanec in neko mlado seme Miha Guzetič, jako predrzen in nepridiprav človek.«

Stresel se je oskrbnik, kakor da bi se bil prestrašil poslednjih znanih mu imen, pri teh besedah in pristavi:

»Bog daj, da bi se motila vaša milost! Neprijetno bi bilo, ko bi se shajali v noči tako veljavni in uplivni možje vsega okraja. To bi bilo znamenje kakor oddaljen grom za gorami, grom, ki rodi strele.«

»Kaj govori on o veljavi, o gromu in strelah prokletih mojih hlapcev?« vzklikne nató grajščak razjarjen ter plane kvišku in meri s širokimi koraki dvorano. Črez nekoliko pa se ustavi pri steni, opazujóč ondi viséče slike svojih prednikov v pozni rod nazaj.

»Ali pozna Črnič te podobe in njih zgodovino?« vpraša žaničljivo potém obrnovši se proti oskrbniku.

»Dedje so to vaše milosti, slavni in neumrljivi udje v deželnej zgodovini.«

»In zakaj so slavni oni?« vpraša Taliy dalje.

»Ker so branili domovino pred zvunanjimi in notranjimi sovražniki in oslavili svoje mogočno ime,« pristavi ponižno oskrbnik.

»To je prav razumel. Zapomni naj si tudi, da je Ferenc Tahy vreden sin in potomec svojih slavnih dedov. Do zadnje kaplje krvi bode branil on slavno ime Tahyjev in svoje posestvo najprvo notranjih in če je potreba tudi zvunanjih sovražnikov.«

Z navdušenjem je govoril grajščak te besede. Potém stopi bližje k oskrbniku, položi mu desnico na ramo in pristavi mirno, skoro prilizljivo:

»Zaraditega sem si izbral tudi zveste in zanesljive ljudi v varstvo in podporo. Posebno on je bil vselej zmožen in zveden pomočnik. Hvaležen sem inu bil zató. Izročil sem mu ono do sedaj še skrivno opazovanje, ktero je tudi zánj, ako hoče, lahko neizmerne veljave. Če hoče ter zvestobo, ki mi jo je prisegel, ljubi,« pristavi s pomenljivim naglasom grajščak ter sede, kar se še ni bilo nikdar prej zgodilo, poleg svojega oskrbnika in nadaljuje polglasno:

»Ali ni opazil on sam, ko je pobiral po zadnjej žetvi desetino na Ilijevem polji, kako se je vedel oni ponosno proti nam, kako je ugovarjal, ko se mu je letos nekoliko večji vinski davek napovedal ter povišala v jeseni za nekaj tednov tlaka v mojih gozdih? Jaz ne pozabim tega osornega, kljubovalnega obraza in neke nenavadne predrznosti, ki ne obeta prida, temveč opominja: Požurimo se, da uničimo hlapčevsko trmo in samovoljo kakor steklino, dokler ne ostrupi ostalih svoje vrste in sploh vsakega, ki pride z njim v dotiko.«

Molčé je prikimaval oskrbnik tem besedam, a oh enem pomenljivo zmajeval, kakor da bi skoro ne bilo to mogoče, o čemer govori njegov gospod, in sicer nemogoče, ker bi bilo strašno, preveč predrzno, pogubno.

»In dalje, čuje naj dalje Črnič!« povzame zopet grajščak Tahy. »Ali je naš beg Gubec za las boljši od beraškega Ilije Gregoriča? Po našej milosti in posebnej prijaznosti, ki ga je priporočala njegovej gosposki, je obogatel. Pobil je mnogo manjših kmetov v oblast, bil je vabljen celó v naše zbore, užival je čast naše posebne ljubezni. In zdaj? Smatra se že nam jednakim. Čaka skoro, da ga pozdravljamo na cesti, da se ogibljemo njegovemu vozu. Tako daleč zavede človeka slepa uehvaležnost. Mi vemo dobro, da se dobrika s svojim obnašanjem priprostemu ljudstvu, da je skuša pridobiti s hlimbo v svojo samopašno mrežo. Priklečeplazil si je baje že dva glavna postopača in kričača med našimi kmeti, o kterih sem že omenjal, namreč rudečelasca imovitega Pasanca in istega mladiča, ki po svojej precejšnjej telesnej moči in nekoliko lepšem lici zapeljuje in draži sicer udano ljudstvo. Razume me Črnič, jaz mislim istega mladiča Miho Guzetiča!«

Tako je govoril grajščak Tahy in vprašal potém posebno prijazno svojega oskrbnika:

»Črnič, kako sodi on, ki tudi nekaj ume in je osivel v svojej službi pri meni in mojih dedih, ali ni resnica, kar sem naznanil tú?«

»Težka je sodba, vaša milost, brez pravih dokazov. Zaraditega prosim, da me oprosii za sedaj odločne pritrditve, ali pa mojo sivo glavo pomilosti od daljnega pretežkega náloga v tej zadevi.«

Čutilo se je, da je bil oskrbnik modro premislil in s posebnim namenom stavil zadnje svoje besede. Jasno je bilo tudi, da jih ne narekuje telesna slabost ali uaravski stud do izdajalstva sploh, temveč le izborna premišljenost, ki ume po svojej ponižnosti postaviti lastno osebo v toliko lepšo svetlobo nasproti temu, ki je potrebuje. V resnici niso njegove dvoumne besede ostale brez posebnega utiša na grajščaka.

»Sramuje se naj stari Črnič takove govorice! Ona pristuje bojaznemu mladiču, a ne možu njegove vrste, ki uživa naše najvišje zaupanje, ki je prepričan o našej posebnej milosti in ki vé dobro, kako moremo mi plačevati pravo zaslugo za nas in domovino sploh!«

Skriven posmeh oblije pri teh besedah sicer bledi oskrbnikov obraz ter oživi mirne, a nelepe, malo zaupljive oči.

»Kdo nam naj svetuje in pomaga v tem kritičnem stališči? Najbolje je, da ostane tajno in se skrivaje potepta kakor iskra, ki se zanese v slamo, iz ktere se pa lahko zatrosi neizmeren požar. Le on, naš zvesti prijatelj, ume brez pojasnila, kaj hočemo, kaj ne, kaj nam koristi, kaj škoduje!«

Še večja zadovoljnost se je brala pri zadnjem stavku na oskrbnikovem obrazu, a nemirno so mu utripale oči, kakor da bi bojeval hud skriven boj v prsih. Vendar odgovoril je mirno in premišljeno:

»Vaša milost, nehvaležno je tako delo. Slabo plačilo obeta navadno. Ne rečem sicer, da bi ne mogel izvršiti jaz v tej zadevi ničesar, ali kaj more pričakovati še vaš sluga v življenji?!«

Ubral jo pravo struno Črnič s tem stavkom. Dobro je opazil grajščak njegove visokoleteče zahteve. Preveč mu je bil znan častilakomui značaj oskrbnikov, da bi ne bil vedel porabiti te priložnosti v svojo korist.

»Zapomni si naj Črnič, da je velika zasluga tudi velikega priznanja vredna, in mi plačujemo po vrednosti! Kdo bi mogel ugovarjati nam, ko bi se vzbudil oskrbnik Črnič neko jutro kot slaven beg, gospod treh vasij, če hočemo mi tako in bi bil on vreden take časti! O poslednjem ne dvomimo, da bi ne bilo nemogoče.«

Kakor živo srebro oživel je oskrbnik pri teh besedah. Potne kaplje, redke kaplje nepopisljive sreče, nenadne in nepričakovane, lezle so mu po razgorelem lici. Verjel ni skoro samemu sebi, da mu rodi njegova premišljenost že spomladi, predno zori sad njegovega truda, zlato plačilo. V istem trenotku, ko je čutil, da je vzbudil grajščakovo pozornost na svojo osebo in svojo zmožnost, pa je izpremenil prejšnji ponižni, hlapčevski glas, rekóč:

»Veseli me in srečen sem, vaša milost, da sem bil baš jaz prvi, ki je opozoril na to skrivno strupeno zalego, kterej je neki dosedanja svoboda prezlata, kterej se mora kolikor preje toliko bolje zategnoti nekoliko tesneje dosedanja vez in pokazati, kdo je gospod, kdo njegov hlapec, kdo ukazuje, kdo naj uboga.«

S ponosom je govoril oskrbnik poslednje besede in priklonivši se globoko grajščaku, pristavi polglasno:

»Zgoditi se mora nekaj in sicer brzo v svarilen zgled vsem ostalim kmetom. Tako sodim jaz, in baš sedaj je ugoden trenotek za takov posel.«

»Kaj misli Črnič? Vsaj javne sile ne, hrupa ne? To bi bilo olje v ogenj, pravim jaz. Škodovalo bi več kot koristilo.«

»Poslednjega ni potreba vašej milosti. Uzrokov najdem in navedem brez truda obilo jaz, ki pooblaščujejo vašo milost pred vsem svetom, da ima pravico do tega, česar potrebujemo,« pristavi hudobno smehljaje se Črnič in potegne v polkrogu kake tri pote z desnico proti sebi po mizi, kakor da bi hotel reči: »Vzamimo vse, konfiskujmo, kar se dá! To je najbolj občutna kazen za sedaj. Vsled tega se najdejo potem sami po sebi daljni uzroki za ostrejše postopanje.«

»Torej z beraštvom hoče krotiti on beraštvo?« vpraša zamišljeno pri teh besedah grajščak.

»Beraška palica tepe najhujše, vaša milost. Strup s strupom, kol s kolom izbijati, to je moje staro načelo, ki me ni goljufalo nikdar.«

»In pri kterej glavi naj pričnemo, Črnič? Gubec je veljaven in upliven ter ima mnogo prijateljev, Pasanec se je odkupil z gotovino našej tlaki in desetini, Guzetič je premlad in po našej misli do sedaj nenevaren človek, povrh pri ljudstvu jako priljubljen kot veseljak sploh.«

»Zakaj po mravljah stopati, vaša milost, a mravljišče, kamor spravljajo svoje zaklade in kjer se pripravljajo za zvunanji boj, pa varovati?! Ko je razbito in uničeno mravljišče, razkropé se i njegovi prebivalci na vse svetovne strani. Dolgo časa potrebujejo, da se združijo zopet v novej trdnjavi,« pravi z nekako zaničljivim glasom Črnič in desnico na čelo položi, kakor da bi hotel pokazati:

»Tu notri mora biti vse v redu. Nekaj politike povrh, in najvišji sklepi so igrača istemu, ki ima na razpolaganje nekaj surove sile.«

»In kje je isto mravljišče, Črnič, o kterem govori kakor o najbolj sitnem taboru na meji?«

Zopet se je globoko poklonil oskrbnik svojemu mogočnemu vitezu in pristavil smehljaje se:

»Čemu sem že tri noči zapored na prežo hodil in svojemu trudnemu životu spanje kratil, ko bi ne bil vedel, kje mravlje svoj šotor zidajo in se proti nam vsem varovati poskušajo?«

»Ilija Gregorič je torej naš največji sovražnik!« vzklikne iznenadjen grajščak, kakor da bi se bil prestrašil poslednjega imena.

»Če ne največji sovražnik, pa vsaj najbolj nezadovoljen in tudi najbolj inteligenten kmet vaše milosti je Ilija. On zastrupljuje vse ostale na desno in levo, pridigujóč jim svoje revolucijske ideje o enakosti vseh stanov, o prevelikih davkih, o krivici sploh, ki jo trpé vsi kmetje brez izjeme, — in sicer zató, ker so bedaki.«

»Žal mi je, da sem ga vzel na svoje posestvo. Svobodomiseln je bil že pod grofom Frangipanom, a mislil sem, da ga je izučila žalostna izkušnja,« pristavi nevoljen grajščak, a hitro dalje vpraša:

»Kaj hoče Črnič, da storim z Ilijo? Kako naj ga kaznujem?«

»Gospodu, ki ima vse sile v rokah, je težko kazen nasvetovati. Najbolje je po mojej misli, da se prične s tako kaznijo, ki pristriže za vselej ptičku peruti.«

»In takova kazen bi bila, Črnič? Svetuje naj on eden pot!«

»V denarji je moč, v bedi toga, vaša milost. In Ilija je petičen. Poprodal je vse prejšnje posestvo na Kranjskem in obložen s cekini prišel je črez mejo. Njegova nezvestoba do vas vzela mu je po postavi vse premoženje.«

»In kje so dokazi o njegovej nezvestobi, Črnič?«

»Za-nje naj pusti meni skrbeti, vaša milost. Gorkega vam pripeljem iz izdajalskega gnezda kakor kukavico, ki vsiljuje poštenemu zarodu svojo kukavičost. — Samo nekaj! Milost vaša omenila je sama, da sem osivel v zvestej službi. Samo nekaj malega, nekoliko lepše glaseče ime želel bi si na starost za svoj trud!«

»Beg Črnič! V resnici lepo donéč naslov posebno onemu, ki si ga je prislužil sam,« pristavi resno grajščak in v znamenje svoje velike naklonjenosti podá tovarišu desnico. Umel je dobro oskrbnik, koliko veljave ima taka prijaznost in da Tahy ne prelamlja dane besede. Zadovoljuosti mu je torej igralo lice, in kakor iz hvaležnosti pristavi povrh:

»Žal mi je le za isto njegovo punico Jelo, vaša milost. Vzrastlo je dekletce tako lepo kakor na cesarskem dvoru. In vendar sužnja kri je, tlačansko seme.«

Vzdramil se je grajščak pri zadnjih besedah kakor iz prijetnih sanj in dejal:

»Dober okus ima Črnič. Spominjam se dobro istega dekletca in veliko stavo sem izgubil zaradi njega minolo leto. Trdil sem namreč, da je le prijaznega lica potreba, in ona gre za plemenitašem, kamor mu je drago. A varal sem se. Ponudil sem jej bil kraljevo darilo, a vrnola mi je je ponosno, dá celó razžaljivo.«

»In vendar bode zastonj hodilo kakor pišče za vašo milostjo sedaj, če prepustite daljno skrb Črniču,« pristavi namežikujóč in smejé se oskrbnik.

»Videti hočem, koliko zaupanja se mu sine skazovati, Čmič. Z ovadbo kačje zalege, ki hoče majati nad mojo in mojih dedov slavno močjo, zameni on lahko svoje ime z lepo donečim naslovom in premoženjem, če hoče. Ako mi dokaže, da še ima tudi kaj upliva pri lepih tlačankah, pa je prepričan in zagotovljen posebne milosti moje!«

S temi besedami se poslovi potém grajščak. V znamenje posebnega zaupanja pa še podá eden pot roko svojemu mnogo obetajočemu oskrbniku.

Četvrto poglavje.[uredi]

Dem früheren Unterthan des
Grafen Frangipan Ilija Grego-
rič nahm Tahi sein Hab u. Gut
weg, 200 Ducaten an Werth.
Dimitz.

Lepo je vzhajalo teden dnij pozneje solnce nad hrvatskim pogorjem, in prijeten jesenski dan je vabil ondotne kmete na veselo trgatev. Dobra vinska letina je bila. Vendar to edino kmetsko upanje ni razprostiralo letos toliko veselja, kot je bila sicer navada. Vsako leto se je slovesno praznoval začetek trgatve. Kresi so se zažigali po goricah, petje je odmevalo v doline, in ondi na trati poleg vinskih hramov vriskala in vrtila se je mladina v veselem plesu.

Tiho kakor pred bližajóčo se nevihto bilo je letos ondi. In vendar je bil napovedan pred tremi dnevi začetek trgatve. Baš danes bi se bila morala pričeti povsod v brdovskej okolici. Le posamezni trgavci, večinoma ženske in starci hiteli so letos v gorice. Marsikteri gospodar in mladeneč, ki je bil sicer duša trgatvi, pogrešal se je tu pa tam. In trgavci, ki so se srečavali med goricami, govorili so malo, skoro skrivaje med seboj. Namežikavali so si, sklepali roke in kazali ali pogledovali ondi na višino, kjer je gledalo izmed sadnega drevja belo poslopje Ilije Gregoriča v dolino.

Niso se ozirali trgavci brez uzroka na ono stran. Tako prijazno poslopje prej, bilo je danes zapuščeno. Duri so bile odprte, okna razbita, živinski hlevi prazni, vse shrambe razdejane. Pričalo je vse, da je divjala tú v kratkem zlobna roka in uničila srečo prebivalcev. Le na severnej strani poslopja pri mizi pod staro lipo sedela je deklica in zakrivala obraz v dlani. Zapored je zastonj poskušal hišni varuh, sivodlaki Volk z lajanjem predramiti svojo mlado gospodinjo. Počasi se je jela približevati tudi plašna kuretina svojej dobrotnici ter se ozirala vá-njo, kakor da bi hotela reči:

»Kaj žaluješ v najlepšem času vesele trgatve?«

A sedaj se približa visokorasten mladeneč od južne strani Ilijevemu poslopju. Zagledavši nepričakovano izpremembo okoli in okoli, postal je. Kakor da bi ne mogel razumeti tega, udari z obema rokama na čelo, a potém stopi bled in tresoč se po vsem životu v vežo. Ker pa ni našel nikjer živega človeka, odide na dvorišče, in rudečica mu udari v lice, ko zagleda pod lipo deklico.

»Jela!« pravi potem z milim glasom, približavši se jej tiho in položivši dlan na njeno ramo.

Zganola se je boječe deklica in povzdignola obraz. Videlo se jej ni prav, ali je po iznenadjenji zarudelo njeno lice, ali je bilo rudeče že prej od solz, ki so jej iskrile v lepih črnih očeh. Mi mislimo, daje bilo krivo poslednjemu oboje. Odgovorila ni deklica Jela, Gregoričeva hči, pozdravu, temveč obraz si je zakrila v dlani, in izmed prstov so jej kapale solze na tla.

»Jela,« vzklikne v tej priči mladeneč z glasom, ki je razodeval, kako hudo mu dene dekličin jok, in poskuša odstraniti roki raz njenega obraza. A ko se mu posreči poslednje in se njegov pomilovalni pogled sreča z dekličinim, pa govori:

»Utolaži se, Jela, in ne jokaj! Pomisli, da pride gotovo dan osvete, ko se pozabijo dosedanje naše krivice.« In nató vpraša:

»Kje so pa oče, Jela? Verjeti ne morem, kar sem zvedel med potom.«

Le nepopisljivo otožni dekličin pogled odgovori temu vprašanju.

»Res je torej, res!« ponavlja polglasno prišlec. Strese se po vsem životu in krčevito se mu stisnejo pesti. Tihota postane nekaj časa, a potém nadaljuje naš znanec Miha Guzetič:

»Jela, povej mi, kako je bilo! Iz kakovegauzroka je pomnožil krvoločnež število svojih vnebokričečih grozodejstev s poslednjim činom?«

»Miho, svarila sem tebe toliko potov ter očeta na kolenih prosila, varujta se in da ni zaupati vsakemu. Verovala nista. Moje črnogledstvo se je izpolnilo. Bojim se, da je to le začetek našega trpljenja, da mu sledi občno gorjé.«

Z jokajočim glasom je govorilo dekle te besede. Uprla je svoj pogled tako ljubeznivo v svojega tovariša, kakor da bi hotela reči: Usmili se me ti, ako se me ne usmili nikdo več na svetu.

Molčal je nekaj časa Guzetič, najmlajši ud izmed baš pred nekimi dnevi sklenenega triumvirata, potem pa vpraša:

»To se je zgodilo torej v minolej noči, in nihče ni pomagal, nihče ni zabranil strašnega zločinstva?«

»Da, branili bi se bili oče do zadnjega trenotka,« pristavi s tresóčim glasom deklica in nadaljuje: »Zaprli so duri, ko so videli zvunaj njegove hlapce in biriče. A ko so čuli potém njegov glas, hiteli so vén in vprašali, kaj želi v poznej uri. Povedal jim je, da jim je izročena kazen. Plačati morajo petdeset cekinov, ker pogostujejo v noči brez dovoljenja tujce in zloglasne postopače. Petdeset cekinov pa so na dolgu še na davkih za minolo leto. Povrh so zamudili nekaj dni zapovedane tlake. — Ko so ugovarjali oče potém, da je laž prvo in krivica drugo, ker je povišal on brez pravice tlako in davke, zdivjal je prišlec grajščak Tahy. Poklical je svoje hlapce ter jim ukazal zarubiti vse, kar ima kaj vrednosti. In planoli so krvoločneži v hišo. Razbili zaklenene duri in shrambe ter pobrali vse dragocenosti. Niti obleke nama niso pustili. A ni jim bilo dovolj tega. Hiteli so potem v žitnico in odprle kaste.

Molčé so gledali do sedaj oče to početje; kajti prosila sem jih jaz s povzdignenima rokama, naj se ne prenaglijo, saj je to le zmota, naj se varujejo nesreče. Ubogali so kakor dete. Stoprav, ko prodro lopovi v hlev in izpusté živino na prosto ter jo skušajo odgnati, akoravno je bila krivično napovedana kazen že dva pota plačana, zavre očetu kri. Sekiro, ki je ležala ob steni, zgrabijo ter jamejo s toporiščem plačevati biričem in hlapcem, koder in kamor dosežejo.

Silovit boj se vname. Tako razjarjenega nisem še videla očeta nikdar. Razpodili bi bili brez dvoma birištvo, ko bi jih ne bili naposled zgrabili hlapci od zadaj in podrli na tla. Kaj se je zgodilo dalje, znano je vsej okolici. Divjanje se je pričelo, strašno maščevanje. Razrušili so biriči pol poslopja, izruvali mlado drevje in odnesli vse, kar jim je bilo moči premaknoti.«

Utihnola je deklica pri teh besedah in zakrila si obraz. Molčala sta zopet dolgo oba, a potem še eden pot vpraša ginen Guzetič:

»Jela, oče so v ječi in ti si ostala sama s slepim starim očetom?«

Odgovorila ni deklica. Ihté je omahnola na mizo in obležala ondi kakor v nezavesti.

Hud boj se je moral boriti sedaj v tovariševih prsih. Slonel je nekaj časa kakor zamaknen in nepremakljivo je zrl na tla. Kakor da bi se bil zopet vzdramil iz strašnih sanj, pa se strese potém. Uprl je v nebo oči, in njegove ustnice so se jele gibati. Na pol razumljive besede, ki so se čule sem ter tja, pričale so, da ne moli pobožne molitve za božje usmiljenje v tej nepričakovanej sili, temveč da kliče, zahteva pomoči in maščevanja iz neba za nepopisljivo krivico — v trenotku, ko dvigne ves narod orožje.

Gorjé potém! Na veke tlačen narod ne jemlje in ne daje milosti. — On je kakor plaz, ki potrebuje le majhen potres, da se utrga ter gromi bobnéč in množéč se v dolino, razširjujóč grozo na desno in levo.

»Jela!« vzklikne nató kakor prenovljen in prerojen Guzetič in objame v solzah topečo se deklico.

»Premilo moje dete,« nadaljuje navdušen in gladi otožno dekličino lice. »Koliko dnij in nočij sem že premišljeval, kako bi te mogel prepričati o svojej davnej skrivnej ljubezni, a posrečilo se mi ni to do sedaj. Hvaliti skoro moram žalostno osodo našega naroda, ki mi ponuja obilo priložnost, posvetiti vse svoje moči — domovini in — tebi!«

Prenehal je Guzetič pri teh besedah, kakor da bi se bil prestrašil sani poslednjega stavka, kakor da bi bil izgovoril preveč mladej svojej tovaršici. Vendar Jelina desnica, ktero je držal v svojih rokah, se je tresla in mu dajala pogum, in v njenem pogledu, s kterim se je srečalo njegovo oko, čital je, jasno čital, da biva v tem nedolžnem telesu duša, preblaga duša, ki mu ne more biti sovražna. Naravno je tedaj, da se mu je razvezal napósled jezik. Kar si ni upal in ni hotel izgovoriti toliko potov v dnevih sreče, k temu ga je prisililo nenadno gorjé. Saj je naravno, da nesreča združuje več potov človeška srca kakor sreča, ki navadno razdvoji, kar je zvezala nemila enaka osoda.

Pripovedoval je potém mladi mož svojej tovaršici, kako neizmerno jo ljubi že dolgo časa, in le ona, samo ona in nesrečni hrvatski in slovenski narod dajeta mu moči, s kteriini hoče pokazati vsemu svetu, kaj ljubezen v nesreči premore. Dolgo sta še govorila Jela in Guzetič na dvorišči pod lipo in si zatrjevala, kako dolgo se že skrivaje ljubita in kako goreče.

»Ali ni greh in slabo znamenje, dragi Miho, da ste se odkrili baš danes najini srci v pričo vnebókričeče krivice proti očetu in vsej domovini?« vpraša zamišljeno deklica in pristavi naposled:

»Bojim se, da izda in uniči najino skrivno srečo tudi zlobna roka človeška, — in o tem trenotku ostanejo nama menda le žali spomini, kakor te razvaline našega domovja, kjer je bivala prej ljubezen, nič kot ljubezen za nesrečno domovino.«

»Veselim se, Jela, baš v tem trenotku tvoje ljubezni, ki mi bode svetla zvezda v temnih dnovih, ki nas čakajo v bodoče. Ko prisije neko jutro zlata zora, izpremeni se zvezda juternica v solnce, ki greje, oživlja in tolaži. S tem solncem, s tebój, Jela, stojim krepko tudi jaz. Ko bi mogli kdaj zakriti to solnce za vselej oblaki, zatemnili bi zadnji pot mojega življenja.«

Z nepopisljivo milobo je govoril mladi mož te besede. In ko je odhajal potém v dolino, zrlo je dekličino oko še dolgo za njim.

Dozdeval se jej je kakor vzvišena podoba, kakor meteor, ki se zasveti in — izgine. Zaraditega bilo je oko, ki je zrlo za to srečo, rosno; balo se je, da so to le sanje — samo prazne sanje!

Peto poglavje.[uredi]

Z ognjenim jeklom umorili
So mi nebeško luč očij,
Da božjih čud v prirode krili
Uživati mi moči ni.
S. Gregorčič.

Mračilo se je že isti večer, ko se je vračal stari Marko Gregorič iz Zagreba domú. Poslal ga je bil tja že dan poprej njegov sin Ilija, da se s poprej omenjenim trgovcem o pogodbi za nakup orožja bolj natanko pogovori. A še tudi nekaj drugega skrivnega posla je imel pri Ilijevih prijateljih v mestu in po sosednih vaseh.

Sredi teh opravkov zvé grozno novico o grajščakovem zlodejstvu. Hitel je torej domú. Nepopisljiva krivica je pospeševala njegove stare korake ter mu ogrevala sivo glavo z mladostnim navdušenjem. V dolini blizu domovja sreča mladega Guzetiča. Objel in poljubil je slepca poslednji ter ga pozdravil s tresočim glasom: »Brate, naša ura je prišla, mera se je napolnila.«

Razumel je starec, kaj pomeni ta pozdrav.

»Bog blagoslovi delo vaših rok, junaci, in usliši naše solze!« odgovoril je slepec in pristavil: »Za vas me ne skrbi. Vi ste možje, ki si pomorete sami, le Jelo, ubogo dekle milujem.«

»Moja desnica, brate, bode jej trden ščit kakor zid, prisegel sem jej danes,« vzklikne navdušeno mladeneč in objame iznenadnega slepca, ki je umel, kaj pomeni tak odgovor.

»Bog blagoslovi vajino ljubezen in vama podeli vesele dni v domovini, srečnejše kakor vašim dedom!« odgovori resno starec ter položi v znamenje blagoslova skleneni roki na prsi. »In Ilija, moj nesrečni sin Ilija ni deležen v tem trenotku sreče svojega otroka. On je postal prvi mučenik za našo sveto stvar!«

»Le za trenotek, brate, odtegnen nam je naš prvi voditelj. Njegovo trpljenje pospeši naš namen enako iskri, ki jo zanese vihar v vnebókipečo gromado,« odgovori Guzetič in stisne slepcu desnico za slovo ter ga poljubi v lice.

Polna luna je svetila isto noč in obsevala na pol razdrto poslopje Ilije Gregoriča na strmini. Okrog po holmih pa so si zažigali ognje trgavci. Tudi na dvorišči razrušenega poslopja gorel je mali ogenj. Nežna dekličina roka ga je skrbno netila, in marsiktera biserna solza je padla iz njenega očesa med tem poslom na ognjene ogorke. Na nasprotnej strani sedel je starec in zrl nepremakljivo v plapolajóči ogenj, kakor da bi bil občudoval njegovo lepoto, in vendar je bila zaprta luč njegovim očem.

Po dolgem molku izpregovori prvi starec:

»Jela, sedi k meni in daj si potipati lice, da se prepričam, ali ne jočeš; kajti jok, zapomni si dobro, škoduje očem.«

Izgovorivši potegne starec z desnico po svojih očeh, kakor da bi hotel s silo odstraniti temoto, ki se je vlegla za vselej na njegove oči.

»Mirna sem, oče, in moje oči so suhe,« odgovori deklica potém. Vendar pa nekoliko zarudi v bledo lice, kakor da bi se sramovala majhne laži, ktero je izustila iz ljubezni do svojega deda; kajti rudeče, v solzah utopljene bile so njene oči. In ko prisede potém k svojemu dedu, poboža jej slepec razgorelo lice in pravi:

»Jela, nesrečna je danes naša hiša in naši bratje krog in krog. Vendar ne boj se! Tako ne ostane večno. Pravica železna vrata prebije. Ti si mlada, ti učakaš in moraš učakati, da se prepričaš o resnici prerokovanja svojega deda.«

Zopet utihne starec pri teh besedah in si nasloni glavo v dlan, kakor da bi hotel reči: »Jaz pač, jaz nimam pričakovati ničesar več na svetu; jaz sem bil rojen le v trpljenje, v večno trpljenje!«

Zapazila je deklica to skrivno dedovo togo.

»Oče, hladna sapa piše raz pogorja. Če hočete, pojdiva v hišo! Z deskami si napraviva nove duri in okna zagrnem s smrekovimi skorjami, ki ležé pod steno. Bolje bode ondi kot pod milim nebom za vas.«

»Ostaniva tú, moje dete! Moj život ne vé, kaj je mehkužnost in razvada. Le ti se varuj, Jela! Tvoje življenje ima še vso bodočnost pred sebój, moje je brezkoristno.«

Izgovorivši pa veli starec svojej tovaršici, naj bližje k ognju prisede in naj ne pozabi svoje lastne osebe. In potém je vestno popraševal o dogodkih v minolej noči in o krivici, ki je razrušila ta nesrečni dom.

»Prepričan sem, predrago dete moje, da bode užival nekdaj svobodne dni naš premili narod in da bode rešen pijavk, ki mu grené sedaj vsak trenotek življenja,« govori nató slepec. »Le nekaj mi teži srce. Vendar, ali ni morda samo naključje, da je izvoljen baš tvoj oče, da pridobi sebi in drugim, kar se je ponesrečilo njegovemu očetu in njegovemu dedu? Vedi, Jela, da je padel tvoj praded v boji za pravico svojih rojakov baš pred sedemdesetimi leti, in jaz tvoj ded nisem bil srečnejši. Kaj trdim srečnejši?! Saj »neproste dni živeti nočém enáke,« je dolgotrajajoča smrt, mrtvo truplo, v kterem živi nesrečna duša.

A zakaj ti vzbujam, Jela, nocój žalostnih spominov? — Zató da se tolažiš v tej nenadnej nesreči pomislivši, da biva gorjé na našem rodu, odkar se spominja zgodovina njegovega imena. Upaj torej toliko trdneje, da mora nehati ono gorjé prej ali pozneje!«

Utihnol je starec pri teh besedah in si zakrije z obema rokama oči.

»Jela!« nadaljuje s povzdignenim glasom. »Znano mi je, da si jokala obilo solz, da so ti zarudele oči, da te je skelela dnevna svetloba, ko so se ti one zopet razjasnile. A pomislila nisi, kako neizmerno srečna si sredi svoje neizmerne toge.

Preljubo dete, jaz poznam moža, kterega je zadelo, kakor minolo noč tvojega očeta, nenadno gorje, ker je bil poštenjak ter ni smatral samega sebe in svojih sosedov za brezumno živino, ki je stvarjena v večno sužnost, in ker si je upal javno izgovoriti svoje zadnja čarovnica misli zatrjujóč, da ima vse človeštvo enake pravice na svetu. Oblegli so zaraditega biriči v noči njegovo hišo. Oropali so mu vse imetje. Spodili so njegovo ženo in otroke po svetu, njega pa zaprli v temno mokrotno podzemeljsko ječo. Baš štirideset let je minolo letos od tega. V to mokrotno votlino, premilo moje dete, pa se ni čula nobena tolažba, ni posijalo nikdar solnce. Pet dolgih strašnih let je upiral jetnik zastonj svoje oči proti izhodu, od koder je upal rešitve. — Ali neko jutro je čakal zastonj po prečutej noči dnevnega žarka, ki mu je naznanjal do sedaj vsaj slab razloček med nočjo in dnevom, med temo in svitom. Nemiren je postajal zaraditega. Klical je, kolikor so mu pripuščale slabe moči, naj mu dovolijo vsaj mali žarek dnevne svetlobe v ječi. Čul ga ni nihče. Oslabel je strašnega čakanja. Pojemal je njegov glas. Skeleti so ga jele nepopisljivo oči, in strašna slutnja se mu vzbudi v prsih ... Izgovoriti niti misliti si ni upal svojega strahú. Izpraskal je napósled kamen iz stene, zgrabil ga je in jel kresati po kamenitem ozidji, da so mu krvavele roke. Gledal je s strahom pričakujóč, kdaj se ukreše iskra, spomin solnčne svetlobe, ktero si je stvarjal toliko potov v otožnih urah in dolgih nočéh. — Zastonj! Planol je potém kvišku kakor blazen. Vrgel je kamen v zid, da se razprši v pesek, sam pa omahnol na zemljo in obupno zakričal: »Gorjé, moje oči so izgubile zadnjo moč! — In od tedaj ne gledam nikdar več zlatega solnca!«

Pri teh besedah preneha starec in se obrne od ognja v stran. Črez nekoliko pa še pristavi: »Jela, ozri se v moje oči sedaj in povej, ali so one zaslužile takovo kazen!«

Odgovorila ni deklica, le vzkliknola je boječe:

»Nesrečni oče, kaj pričakuje ondi zdaj tudi vas?!«

»Čudna osoda!« vzdihne starec. »Pred sedemdesetimi leti praded, pred štiridesetimi ded in zdaj oče tvoj, moj sin Ilija! Kdaj bode polna kupa našega trpljenja?!«

Žalostne so bile te besede, ali vendar se opogumi slepec in nadaljuje zaupljivo:

»Čudno naključje, da se je v énej noči izpremenilo toliko v našej hiši. Steber, na kteri si se naslanjala do sedaj, Jela, pričel se je majati. Vendar v istem trenotku prišel je blag mož ter ti ponudil svojo desnico, ki ti naj nadomestuje tvojega očeta.

Jela, podaj mi roko! Po njej se hočem prepričati, ker ti ne morem pogledati v oči, koliko je resnice v tem posebnem naključji!«

Naslonila se je deklica na deda in položila roko v podano jej desnico. Starec pa govori mirno:

»Srečen sem tudi jaz zaradi tebe sredi neizmerne toge, preljubo moje dete. Tvoja tresoča roka spričuje mi več kot obilo besed. Res je torej, kar mi je zatrjeval Guzetič baš nocój, ko se mi dozdeva čas pomenljiv in osodepoln!«

Tako je govoril slepec in poljubil na čelo svojo vnukinjo. Žalibog da ni mogel videti, kako je zarudela med njegovim govorom deklica v lice in kako je za trenotek zažarela nepopisljiva sreča iz njenega samih solz rudečega očesa.

Razumela je dobro deklica, kam merijo dedove besede, ali odgovarjala jim ni z jezikom in z glasno zahvalo. Oklenola se je strastno njegovega života in dejala:

»Oče, recite, da ni greh misliti v tem trenotku ná-se in na nekoga, ki čuti z nami našo nesrečo!«

»Jela, jaz blagoslavljam tvojo odkritosrčnost in zaupanje, ki je staviš v me. Hvalim tudi osodo, ki ti je poslala v pomoč krepko roko v trenotku, ko si zapuščena od vsega sveta. Veruj mi, tvoj bodoči ženin je blag človek! Opazovati sem imel priliko njegov značaj in poštenost. Vedel sem tudi davno že, kaj ga vodi pogostoma v našo hišo, akoravno ni govoril do sedaj besede o tem. Toliko lepše pa je, da se je pokazal baš v uri nesreče pravega moža, poštenjaka, ki ne zapira durij za seboj, ko trka gorjé na vrata znancev in prijateljev.«

Molčé in kakor zamaknena poslušala je deklica starčev govor. Vsaka njegova beseda je poviševala vrednost one podobe, ktero je nosila že dolgo skrivaj v prsih.

»Čudno, nerazumljivo naključje, da si postala nevesta, moje dete, v trenotku, ko se odpira nova, kdo vé, če ne osodepolna doba tvojemu domovju,« povzame zopet starec. »Srečni nevestini dnovi ti ne sijejo nasproti, a tega se ne straši! Morda te obdari pozneje nebo z nekaljeno srečo in odškoduje za sedanje gorjé. Vendar ne stavi previsoko svojih nad in ne zidaj že zdaj gradov v oblake! Malo moramo zahtevati, če hočemo, da se nam podari mnogo, pravi naša vera. Okoliščine, v kterih se ti je odprlo nebo tvoje mlade ljubezni, so žalostne. Jaz jih zovem čudno naključje. Da bi ti ne bili krivi proroki, to je presrčna želja tvojega deda!«

Slepec preneha pri teh besedah. Črez nekoliko pa pristavi: »Govorim naj jasno s teboj, moje dete. Odkril mi je nocój tvoj ženin svoja čutila. Ponudil nama je pa tudi vsaj začasno svoje varstvo na lastnem domu. Z veseljem sem sprejel to pomoč zaradi tebe. Jaz sam je ne potrebujem mnogo. Kaj sem tudi hotel? Težko mi je slovo od svojega domovja. A kaj govorim od domovja? Poglej te razvaline. To ni naše domovje več, to je žalosten spomin vnebókipeče krivice. Zaraditega prečujeva nocój zadnjokrat na tej višini. Jutre ko posije solnce, pa me pelješ na novo domovje k svojemu novemu zaščitniku.«

Otožno so donele te slepčeve besede. Dozdevalo se je njemu samemu, kakor da bi odmevalo iz nižave: »Starec, zá-te ni domovja, ni počitka nikjer! Ti si rojen v večno gorjé!«

Šesto poglavje.[uredi]

O ženstvo, ženstvo, največji dobrotnik
Človeštvu bi bil oni, ki nas reši iz tvojih okov.
Heine.

Lepo se je dvigovalo za naše povesti nad selom Stubico obširno kmetsko poslopje. Bilo je zidano v eno nadstropje, za isto dobo nekaj nenavadnega med hrvatskim in slovenskim kmetstvom. Tudi stranska poslopja so pričala, da gospodari tú premožen kmet, ki bi se vsaj po zvunanjem lahko prišteval grajščakom. Čeravno posestnik tega lepega domovja ni bil grajščak v pravem pomenu besede, vendar navaden kmet tudi ni bil. Že davno so si pridobili njegovi dedje zaradi posebne pomoči, ki so jo v denarjih skazovali grajščakom, lep naslov beg ter bili na pol svobodni kmetje. Takova čast pa jih je sevéda veljala precej hlimbe in ponižnosti proti grajščakom.

Stoprav sedanji posestnik se je bil iznebil tega nepotrebnega hlapčevanja. Smatral se je videzno popolno prostim možem. Denarne zveze njegovega očeta z bližnjimi grajščaki, ktere je prevzel po njegovej smrti tudi on, zagotavljale so mu vsaj na videz neko neodvisnost in posebno čast med kmetstvom. Ta kmetski častni beg bil je naš znanec Gubec.

Trditi moramo, da je položaj, kakoršen je bil njegov, tedaj bila častna izjema. Klečeplazil ni pri vladi in grajščakih, da bi si pridobil po tem potu plemenitaštvo in še večjih pravic. Ostal je zvest svojemu stanu. Kmet je bil z dušo in telesom in kmetstvo je ljubil in spoštoval. O tem je vedel pripovedovati vsak kmetič v okolici na daleč okrog. Za vsakega namreč, ki je iskal v svojej bedi pomoči pri njem, imel je Gubec tolažilno besedo. Temu je posodil novcev, drugega je rešil kar skrivaje zarubljenja in tretjemu je, če se mu je dozdeval zaupanja vreden, zašepetal na uho: »Molčimo in trpimo še nekaj časa! Naša beda ne traje večno. Tudi nam posveti nekdaj popolna svoboda.«

Naravno je, da je bil beg Gubec zaradi poslednjih izyenrednih svojih lastnostij priljubljena oseba. Da, še mnogo več! Marsikteri zaveden kmet se je že oziral davno molčé po njem in si mislil:

»Če nam more pomagati kdo, Gubcu edinemu bode to mogoče nekdaj. Ko bi rekel on, zgrabi za orožje in išči in piši si sam svobodo in pravico, ne pomišljal bi se za trenotek ne.«

Želja in pohlep po časti in vrhovnosti pa je jako zapeljiva in mnogo potov slepeča stvar. Zaraditega je imel Gubec med imovitimi kmeti, ki so se tudi čutili poklicane, da uplivajo na zboljšanje kmetske osode, manj prijateljev kot med priprostimi. Prvi so videli namreč v njem velikega tekmeca v nadomišljevanej bodočej časti in nekoliko preponosnega proti njim samim. Vendar pa niso kazali srda in sovraštva do njega. Bil jim je prva oseba že zaradi svojega obilnega premoženja in upliva, ki ga je imel pri gosposki, poslednjega pa so začasno potrebovali i najbolje sami.

Pri Gubci bil je teden dnij po Tahy-jevem grozodejstvu zopet kmetski zbor. Pasanec, Guzetič in še nekaj veljavnejših kmetov iz obližja bilo je zbranih ondi v posvetovanje. Glavni predmet temu posvetovanju je bil Tahy-jev poslednji zločin v Brdovci in zapor Ilija Gregoriča.

»Zadnji dogodki, prijatelji, so tudi naše največje črnogledstvo prekosili. Hiteti moramo z resnimi svojimi ukrepi, da ne zamudimo najlepšega časa in priložnosti za skrivno delovanje.«

S temi besedami pozdravi beg Gubec zbrane može in vpraša nató, ali nima kdo izmed njih nujnega predloga, ki potrebuje najprej izvršitve.

Tiho je bilo nekaj časa potém v družbi. Radovedno so se pogledovali možje in čakali, kdo se oglasi prvi za bese’o. Naposled vstane Guzetič in govori z resnim glasom:

»Težko ni pogoditi, o čem se naj sklepa najprvo. Ves naš bodoči črtež je neveljaven, ako mu manjka izvrševalca, moža, ki je edini zmožen pokazati v dejanji, da naše prvo posvetovanje in bojne določbe niso bile sklenene za šalo.«

Klici: Ilija Gregorič, naš bojni vodja naj živi! odmevali so po tem nagovoru. Tudi prvomestnik je glasno pritrdil navdušenju za Ilijo Gregoriča, akoravno je zarudel pri zadnjih, dokaj pomenljivih besedah. Žaljenega se je čutil Gubec zaradi prelaskave hvale, ki jo je izrekel Guzetič o svojem tovariši, a razumen je bil dovolj, da ni javno kazal svoje velike občutljivosti in samolubja, ki mu je zatrjevalo, da je le on edini duša vse družbe in zagotovilo o mogočosti storjenih sklepov.

»Dobro mi je znano, kaj nam je Ilija Gregorič,« povzame Gubec besedo. »Prav je, da se zanimate v prvej vrsti za njegovo osodo, prijatelji, in baš danes je priložnost, da se posvetujemo resno o tej zadevi. Zaraditega vas pozivljem, da izrečete svojo misel, na kakov način naj poskusimo osvoboditi svojega prvega voditelja, kakor trdite.«

Razumeli so kmetje poslednje besede in dobro vedeli, da se glasé nekako ostreje po prevelikej hvali, ktero je skazoval Guzetič Iliji. Obotavljali so se zatorej s početka svetovati kaj o Ilijevej svobodi. Ali mladi kmet Vikič meni napósled, da zasluži Tahy-jevo zločinstvo največje maščevanje. Zažge naj se mu grad na vseh oglih in reši s silo Ilija Gregorič, svetoval je v svojem navdušenji. Gubčeva soseda Daniel in Lazar, krepka možaka, ki sta se bojevala že oba proti Turkom, pa zatrjujeta, da bi bilo najboljše skrivaje ujeti Tahy-ja in pustiti ga tako dolgo na skrivnem kraji, dokler ne oddá sam pisanega povelja, naj se oprosti njegov jetnik Ilija ter se mu izplača popolno odškodovanje zaradi prestane krvoločnosti.

Gubec je pritrjeval poslednjima nasvetoma, ali tako, da se ni vedelo prav, ujema se li z njima ali ne. Hotel je že zvedeti po glasovanji, kteri svet ugaja večini, kar vstane mladi Guzetič rekoč:

»Jaz sem odločen protivnik vsakej sili, s ktero hočemo že zdaj braniti svoje pravice. Kdor hoče uničiti naš črtež in v drugej vrsti brezdvomno našega vrlega prijatelja, ki ima po svojej sedanjej osodi zaradi odličnega svojega rodoljubja sveto pravico do naše dobro premišljene pomoči, glasuje naj za prezgodnjo silo. Jaz svetujem, da skrivajmo svoje moči do odločilnega trenotka. Zaraditega vam prigovarjam sledeče:

»Znano vam je, da se bliža letošnja trgatev svojemu koncu. Navada je, da se ta dogodek slovesno obhaja. Pokažimo tudi mi, kakor da bi bili najsrečnejši kmetje zaradi kapljice vina. Napravimo javno narodno veselico in povabimo tudi grajščaka Tahy-ja, kakor da bi nam bil največji prijatelj. Ko prikipi veselje do vrha, pa pošljimo Ilijevo hčer, naj javno prosi milòsti za očeta. Udal se bode Tahy, tako upam vsaj jaz, pri tej priliki. Prezgodnje prelivanje krvi se tedaj zabrani, in naš prijatelj je rešen bolj gotovo kot po sili, ki uniči lahko vse naše bodoče namene. — Ako pa ostane zločinec nepremakljiv, tedaj pa spoznamo, da nam je le v sili iskati pomoči, — da ali zmagamo z njo — ali pa poginemo do zadnjega moža!«

Navdušeno je govoril Guzetič te besede. Zopet mu je donela občna pohvala od zbrane druščine. Le prvomestnik Gubec zarudi pri tem nasvetu in občnej pohvali.

»Ali ni sramotno mladej, najlepšej deklici javno moledovati milosti pri zločinci? Samo ta ugovor imam na poslednji nasvet,« opomni nekako osupnen prvomestnik Gubec.

»Prošnja ni sramota, osobito če obljubuje več nego sila ter brez dvoma zagotavlja svobodo našemu odličnemu tovarišu,« odgovori kratko Guzetič Gubčevemu ugovoru.

»In ako se posreči po tem potu Ilijeva svoboda, bode slovesen isti dan; saj praznujemo lahko skupno tedaj tudi veselo poroko — njegove hčere,« pristavi Gubec z glasom, s kterim je bilo težko soditi, ali prihaja iz prijateljskega sočutja ali iz le na pol zakrite nevošljivosti.

Ozrli so se možje pri teh besedah eden proti drugemu; kajti vedeli niso, komu so namenjene te besede. Le Guzetič je sprva lahno zarudel, potém pa plačal prvomestniku nagajivo hudobnost z enakim plačilom; saj je le on sam znal tolmačiti temni namen njegovih besed.

»Zameriti bi ne bilo istemu, ki bi hotel praznovati v tako resnem času, kot je sedanji, praznik svojega srca. Ali ko bi poskušal storiti to možak, ki je že okusil ljubezni mlaj, zamerilo bi se mu povsod brez izjeme.«

Stoprav poslednji stavek je raztolmačil zbranim možem pomen Gubčevega in Guzetičevega besedovanja. Neprijetno jim je bilo poslednje pričkanje v tako resnem zboru. Vedeli so namreč dobro, da si je skušal vdovec Gubec pridobiti srce Ilijeve hčerke Jele, ali — in to je bilo nerazumno vsemu svetu — uboga kmetska hči je odrekla videzno brez uzroka izvrstnej ponudbi bogatega bega. Zbrani možje so pa sodili sedaj, da je danes rešena zanimiva uganjka in da je mladi Guzetič srečen ženin najlepše deklice v čelej okolici.

V resnici pomembe poln bil je ta trenotek, ko se je skrivnost dveh ljubečih src razglasila v tragediji kmetskega triumvirata, in mogočno je uplival ta slučaj, dà lahko bi rekli odločilno, na najpoglavitnejše njene momente.

Omenjala se ni v današnjem zboru srečna nevesta niti se častitalo pričujóčemu ženinu, kakor da bi bil hotel vsak s svojim molčanjem o tej zadevi pokazati, kako neprijetno se je vsilil skriven razpor v navdušeno delovanje za pravico nesrečnega kmetskega naroda.

Sklepalo so je sicer mirno in uspešno potém, kakor da bi ne bilo nič motilo rodoljubnega zbora, o naredbah za Ilijevo oproščenje, ali dober opazovalec bi bil vendar lahko uvidel, da se nekako izogibljeta Gubčev in Guzetičev pogled in da Guzetič odslej odločneje naglašuje svojo oblast v sklenenem triumviratu.

Po dolgem besedovanji obvelja po glasih določen predlog Guzetičev o namerjavanem osvobojenji Ilije Gregoriča; kajti brez njega se je vsakemu skoro nemogoč dozdeval najmanjši napor za zboljšanje narodne osode. —

Isti večer korakata iz Stubice po stranskem potu proti severju dva možaka. Mlajši je bil zamišljen in videzno slabe volje. Kratko je odgovarjal tovarišu, ki ga je skušal pomiriti zaradi neke neprijetne stvari.

»Pustil bi domovino in vse v nemar, ko bi mi bilo le mogoče ter ne bil dal častne besede vam, da posvetim vse svoje moči v občno korist,« pravi po daljšem molčanji mlajši mož in postane na višini.

»Ne bodi tako občuten, Miho! Naša prevelika občutnost sploh podira nam navadno, kar sezida naša moč. Gubec ne tehta besed, in tedaj ni tudi nam potreba tehtati prenatančno njegovih.« odgovori tovariš in urneje dalje koraka.

»Ali že nisi davno sam opazil, da naglašuje vedno in vedno svojo lastno osebo, da jo postavlja povsod na površje, kakor da bi ne bila midva še ničesar storila?! In vendar sva že čestokrat postavila svoje življenje v nevarnost, in le najina in Ilijeva zasluga je, da je skoro dozorelo naše podvzetje; le ugodnega trenotka še potrebuje, da se pokaže v svojej nepričakovanej moči.«

»On je najstarejši izmed nas. Velik upliv ima pri odličnih naših znancih na Kranjskem in Štajerskem; zaraditega mu pustimo svojelastno podeljeno si poveljstvo. On ni slab človek, in neizmerni njegov pohlep po časti more le koristiti našej stvari in nam sploh!«

»Sebičnež je v velikej meri. Zasluge drugih bi rad svojim lastnim prišteval. Poslednje, prijatelj, je pomenljivo. Bojim se, da spoznamo to v trenotku, ko je prepozno.«

S posebnim naglasom je govoril poslednje besede mladi mož, naš znanec Guzetič 'svojemu' tovarišu Pasancu, in nekako skrivnostno še pristavi potém:

»Spominjal se še bodeš nekdaj, prijatelj, a bode morda prepozno, mojih besed, s kterimi sem priporočal Ilijo za voditelja. On je pravi mož, čist kot zlato in pogumen kakor lev. Dokazal je poslednje dovolj v svojej dosedanjej nesreči, — o Gubci pa nimamo do sedaj niti najmanjšega dokaza o teh čednostih. Po mojej sodbi ga le častiželjnost vodi v našo družbo. Ko doseže svoj namen, nas zapusti in morda nas tudi noče poznati več.«

»Guzetič, ti si črnogled in nehvaležnež!« odgovori pri tej priči Pasanec in položivši desnico na tovariševo ramo, polglasno nadaljuje:

»Samo srce govori danes iz tebe, samo srce, prijatelj, ti pravim jaz. Razžaljenega se čutiš, ker ti ni on, niti smo ti mi častitali o tvojej nežnej zadevi. Ne zameri njemu in tudi ne nam poslednjega! On ni mogel storiti tega; saj veš, da se je zagledal štiridesetleten vdovec v nežno golobico in sicer brez uspeha. Mi pa, povém ti odkrito, nismo veseli srčnih zvez v resnem času, ki zahteva za ozbiljno delovanje célega moža.«

»To je razžaljivo, prijatelj! Kdo more oporekati meni hladnokrvnost in brezdelavnost, kdo more nasprotovati mojej zvezi z Ilijevo hčerjo?« povzame še bolj nemiren Guzetič.

»Nihče, prijatelj, nihče kot naša sveta zveza, kot naš, kakor pravite, triumvirat! Oboje se skoro ne strinja; saj je éno samo dovolj, da zveže začasno vse tvoje moči, da drugemu ne ostane drugega kot prazno ime.«

»Laž je poslednje in nemogoče povrh!«

»Žalibože, da nežna zveza ne moti samo tebe v tem trenotku, temveč hladi tudi našo iskrenost. Saj sem ti povedal Gubčevo razmerje v tej zadevi. Mogoče ni, da bi poslednje koristilo našej stvari.«

Molčé koraka dolgo časa potém Guzetič poleg svojega prijatelja. Prišedši na razpotje, pa pravi: »Brate, naše razmere niso najboljše, Ilija v ječi, Gubec ponosen svojeglavec, in midva sama premalo uplivna. Vendar, ne obupajva! Če se nam posreči osvoboditi Ilijo, zaverim te, bati se nam ni popolnega razpora. On uredi urno, kar je zamujenega in razdrtega sedaj, kakor praviš.«

Dolgo sta še govorila za slovo na razpotji naša znanca. S prijateljsko odkritosrčnostjo in zaupanjem odkrival je pri tej priliki Guzetič, kako neizmerno ljubi Ilijevo hčer. Kako je srečen in nesrečen zaraditega, ker spozna sam, da ne more njegova ljubezen biti na korist občnej stvari, ali vendar ne more ukrenoti drugače sedaj. Zatorej želi toliko bolj, da se prej ko mogoče uredijo in zjasnijo njihovi črteži. Življenje med upi in strahom, med brezdelavnostjo in kovanjem zlatih gradov postaje mu pusto.

Sedmo poglavje.[uredi]

Na starem so trgu pod lipo zeleno
Trobente in gosli in cimbale pele.
Prešéren.

Bilo je nekaj tednov po teh dogodbah. Trgatev je bila končana po hrvatskih goricah. Precej poštena vinska kaplja se je pridelala in v obilnem številu. Vendar istega veselja in zadovoljnosti, kakor sicer ob tako redkih prilikah, ni bilo videti med priprostim narodom. Kakor da bi bil opazil beg Gubec to občno tesnobo in skrivno nezadovoljnost, delati jel je sam velikanske priprave za občno ljudsko veselico kot znamenje srečne in bogate trgatve. Okinčal je svoje lepo poslopje na višini, pripravil je prostor za narodov ples in priskrbel vsega dovolj, da se lahko razveseljujejo vsi gostje.

Poslednjih pa je imel v obilnem številu na izbiranje. In Gubec, premetena glava, ni mnogo izbiral. Povabil je najvišje glave iz sosednih gradov in iz glavnega mesta, a on tudi ni prezrl najbolj ubožnega tlačana na daleč okrog. Videti je bilo, kakor da bi si bil hotel s tem utrditi svojo čast in upliv pri gospodi in svoje zaupanje pri sosednem kmetstvu. Oboje mu je bilo v sedanjem položaji velike cene. V prvej vrsti pa je skušal privabiti grajščaka Tahyja k veselici, naj se prepriča sani, koliko upliva ima on pri prostem ljudstvu. — Svetovali so mu pa njegovi prijatelji, da se izprosi pri tej priliki pomiloščenje Iliji Gregoriču. Tudi tajni črtež, kako ravnati potém, ko bi se ne posrečilo poslednje, bil je izgotovljen in primerno naznanjen bolj uplivnim povabljenim kmetom.

Dan tega vinskega praznovanja bila je nedelja. Naravno je tedaj, da je hitelo vse kmetstvo od daleč in blizu k tej z velikanskimi pripravami osnovanej veselici, osobito ker se je bila naznanila povsod Gubčeva darežljivost pri tej priliki. Najbolj po godu pa je prišlo Gubčevo povabilo grajščaku Tahyju. Smatral je je namreč kot posebno čast in naklonjenost vsega priprostega naroda v trenotku, ko je postopal tako ostro proti vsakemu le videznemu uporu, kakor je to pričala dogodba pri Iliji Gregoriči. Žal mu je bilo sicer skrivaje zaraditega. Spoznal je, kako priljubljen je bil Ilija pri kmetstvu in kako nenaravne so se kazale že v zadnjem času razmere med tlačani in gospodstvom. Vse te zapreke so se mu pa videle že odstranjene po današnjem povabilu. V občnej veselici združi se zopet, kar se je bilo razvezalo v poslednjem času.

Odposlal je torej že dopoldne mnogo svojih hlapcev k veselici in naročal posameznim pri odhodu, naj dobro pazijo na vsako sovražno besedo, s ktero bi grozilo kmetstvo gospodi sploh, ter mu naj natančno poročajo o mišljenji priprostega naroda. Sam pa je jezdil stoprav popoldne s svojim oskrbnikom Črničem v Stubico.

»Tako ugodna prilika se ne posreči vsak dan vašej milosti,« pravi oskrbnik Črnič grajščaku, ko nekaj časa molčé med goricami proti Stubici jezdita.

»Kako misli to Črnič? Govori naj jasno!« vpraša ponosno, a vendar nekako posebno dobrovoljno Tahy ter se ozre po svojem nekaj korakov oddaljenem spremljevali. Pri zadnjih besedah vzpodbode oskrbnik svojega konja k urnejšej hoji in ko poleg grajščaka prijaše, pravi poslednjemu nekako skrivnostno:

»Saj ni pozabila vaša milost, kaj jej je bilo pred nekimi tedni na srci. Povrh ima priložnost prepričati se sama o ljudskem mišljenji sploh.«

»On ima v mislih isto golobico mladoletno?« vpraša nekako zamišljeno grajščak.

»A kaj pa drugega? Če se mi ne posreči zadovoljiti sedaj vaše milosti, čakam zastonj obljubljenih častij in ostanem na veke ponižni grajski oskrbnik,« pristavi z naglasom tovariš. Zadovoljen smehljaj se mu razlije pri tej priliki po bledem suhem obrazu, kakor češ: danes ali nikdar več nimam tako lepe prilike in posebne zasluge pri grajščaku.

»Gubca naj ne pusti iz očij in Guzetiča in Pasanca. Dozdeva se mi, kakor da bi bila današnja veselica le komedija, pesek v oči meni, da bi ne videl, česar videti ne smem. Pomisli naj dobro, da obiščem jaz to veselico le zaradi priprostega naroda, ne zaradi onih mož, ki so me vabili tja. Če je narod na mojej strani, izgubljeni so prvi, — ako ne —«

Izgovoril ni stavka grajščak. V tovariša se je ozrl potém, kakor da bi hotel reči: Tako stojé naše razmere.

»Svetoval sem že, da odločnosti je potreba in varovati se zamude. Kar je pričela vaša milost, naj nadaljuje brez pomisleka! Pri Gubci naj prične zopet danes in pri Ilijevej hčeri naj konča! — Zadovoljen bodem jaz in vaša milost,« pristavi oskrbnik hudobno in pokaže potém z rokama najprvo, kako se uporniki z bičem kaznujejo, nató pa, kako se ljubeznivo in nežno z lepim ženstvom ravná.

»On je preognjen, Črnič. Sila ni vselej dobra. Kaj hočem z Ilijem sedaj? Žal mi je, da sem ga skoro ubogal. Popolno uničiti ga nočem, ker ne zasluži tega. Izpustiti pa ga ne smem, ker ščuje potém ves narod proti meni.«

Zopet se je razlil hudoben posmeh okoli oskrbnikovih usten.

»Izvoli naj vaša milost Ilijo kmetskim kraljem, a Gubca in Guzetiča in Pasanca njegovimi ministri. Novo kraljestvo se stvari potém, ki nam izteše v zaslugo vislice na prvej višini. Poslednjih besed naj ne pozabi vaša milost in zaslug svojega služabnika naj ne prezira!«

»To je peklenščekova misel! Take visokosti si ne domišlja to beraštvo. To bi bila blaznost in njihova popolna poguba!«

»In naša,« pristavi hudobno Črnič.

»Od kod prihajajo take njegove sodbe? Pové naj, ali ima dokazov za to trditev!« vpraša zavzet zopet grajščak.

»Jaz izpolnujem svojo dano besedo. Naj vaša milost svoje obljube ne pozabi! Isti dan, ko se imenujem prvič beg Črnič, položim pred vašo milost tri uporniške glave in zvestobo strahovanega in iz rok zapeljivcev iztrganega priprostega naroda!«

Čudno so donele poslednje besede, kakor da bi bilo vendar nekaj tragike in resnice v njih. Grajščaku pa so se dozdevale pretirane, akoravno si jih ni mogel prav tolmačiti. Govoril ni dalje s tovarišem o tem. Sklenol je paziti danes sam na vsako malenkost pri veselici.

»Ako se mi pokaže le najmanši sum, postopati hočem z brezobzirno ostrostjo,« pravi potém polglasno samemu sebi. —

Velikanska je bila veselica na Gubčevem domu. Dobro premišljene so bile vse priprave, akoravno na videz le slučajne v spomin bogate trgatve. Gubec ni štedil niti z novci niti z obilnim trudom. Dozdevalo se je pa to ravnanje celó njegovima zaveznikoma Guzetiču in Pasancu nekako sumljivo.

Že zjutraj za rana hitelo je na stotine ljudstva iz sosednih krajev in vzlasti iz dolenjega Kranjskega v bogato okinčano Stubico. Videle so se tu tuje junaške postave z resnimi zagorelimi obrazi v različnej noši kranjskih in hrvatskih okrajev. Opazovalo se je tudi, da vlada med posameznimi družbami nekakov poseben red; saj dohajajo vsi s svojimi izbranimi voditelji na čelu. Značajno pri teh tujih zadrugah bilo je pa osobito to, da so nosili vsi moški brez izjeme zimzelen za klobuki, akoravno ni bil ta kinč sicer v navadi.

Zanimivo je bilo tudi, da je ponosni Gubec sam sprejemal in pozdravljal došle družbe. Imel je za vsakega posameznega voditelja prijazno besedo ali znamenje, ki je kazalo, kako ga veseli ta občna udeležba pri njegovej veselici. Že pred poldnem bili so vsi pripravljeni prostori napolnjeni tujcev, posebno domačega moštva in ženstva vsake starosti. V poslopjih bili so sedeži bolj častnim gostom odredjeni. Vsi načelniki posameznih tujih društev so bili povabljeni tja.

Med tem ko se je zabavljalo ljudstvo zvunaj na prostem z obilno pijačo in plesom, čuti ni bilo iz notranjih prostorov hrupnega veselja. Neka resnoba je vladala ondi, bolj primerna imenitnemu zboru kot národnej veselici. V resnici so se tú razpravljale očividno le gospodarske domače razmere. Če je pa sem ter tja kakov možak imenoval glasneje to ali ono ime ter naglašal to ali ono nepriličnost ali celó krivico, opomnil ga je urno Gubčev ostri pogled, ki je veljal toliko kakor beseda: molči, potrpi še nekaj časa!

Pri takej priliki se je spogledal mož z možem. V teh pogledih pa se je čitalo jasno, da se ume vsa družba. da je le migljej dovolj, ki naznani toliko kot čestokrat glasno besedovanje in očitno povelje.

Tako mine dopoldne. Sedaj pa je že jelo užito vino razprostirati večjo živahnost krog in krog. Dosedanja resnoba se je začela tajati v vinskem veselji. Le naša znanca, triumvira Guzetič in Pasanec, kazala sta neprenehoma nekakov resen humor. Sedeča poleg Gubca puščala sta vedno, kakor da bi ne bilo drugače mogoče, poslednjemu prvo besedo. Ugovarjala nista niti svetovala mnogo, a toliko natančneje pa sta opazovala tuje goste in po zvunanjih znamenjih premišljala splošno stališče.

Pripoznati moramo, da sta bila iznenadjena po obilej množici, še bolj pa po mnogoštevilnih gostih s Kranjskega. Znano jima ni bilo tako obširno povabilo k veselici, še manj pa slučaj, da si je pridobil Gubec, ne da bi bila onadva vedela, tako rekóč za hrbtom toliko prijateljev in da je že sedaj razprostrl svoj upliv daleč gor v kranjsko deželo. Čutila sta dobro, da prezira Gubec nekoliko njijun svèt in talent in da — ako bi ne bilo drugače, prične tudi on sam na svojo roko daljno organizacijo za upor. Da je bil s tem globoko žaljen njijun ponos, je naravno in neizogibno.

Take so bile okoliščine pri národnej veselici, ko naznani strel, da se bliža dolgo pričakovani in najbolj imenitni gost, grajščak Ferenc Tahy. Trenotek pozneje pozdravljal je že Gubec došlega plemenitaša. Spremil ga je na častno mesto med zbrane goste. Zaporedoma so vstajali možje in se poklanjali plemenitemu gostu izražujóč mu svojo ponižno udanost. Veselila je taka dvorljivost zbranega kmetstva častiželjnega Tahyja; kajti on ni opazil, da se bere v teh obrazih, kakor da bi ne vedelo srce, kar jezik govori. Nekaj veljave pa je izgubila ta laskavost stoprav tedaj v grajščakovih očeh, ko je zagotavljal Gubcu, da ga zavida za toliko prijateljev. A poslednji mu je bil odgovoril takó-le:

»Vaša milost, to so vse časti vredni možaki. Skalnata stena so istemu, kogar ljubijo, gorjé pa onemu, ki pride pri njih v zamero. Milosti ne prosijo niti dajejo sami. Njihova mnogoštevilnost stori jih nepremagljive povsod in proti vsakemu.«

Zaničljiv nasmehljaj se je razlil v tem trenotku po grajščakovih ustnah. Dobro je umel, da se je ta pohvala priprostega kmetstva izrekla na njegov račun. Premoder pa je bil vendar Tahy, da bi ne bil zakrival svoje zadrege, in pristavil je:

»Priprosto ljudstvo je enako brezumnej čredi. Kdor udari pastirja, dobi vso čredo v oblast.«

Dvoumno je hotel Tahy govoriti, a to se mu ni bilo posrečilo.

Tihota, ki je nastala po zadnjih, premalo premišljenih njegovih besedah, naznanjala je jasno, da so navzoči dobro umeli pomen njegovih besed, akoravno jim niso hoteli javno oporekati. Le Guzetič, ki je doslej sedel molčé poleg Gubca, zarudel je pri zadnjem stavku. Po dolgem notranjem boji, ki se mu je bral v pogledu in na izpreminjajočem se lici, dejal je glasno:

»Priprosto ljudstvo je pohlevno kot ovčja čreda. O tem priča njegova žalostna osoda. A tudi čreda zdivja, če pride nenadoma huda ura in jame udarjati strela iz neba v njeno sredo. Dvigne se tedaj kakor oblak in divja dalje, da uteče grozéčemu poginu ali se pa uniči sama v skalnatem propadu. Poslednje se zgodi brezdvomno, kedar izgubi svojega pastirja ter tava sama brez pravega pota po strmini, ali tú — more jo rešiti le pogum!«

Preveč je govoril Guzetič in prejasno. Zastonj se je trudil med tem govorom Gubec, da bi opozoril svojega tovariša k zmernosti. Tahyju pa se je jelo vedno bolj jasniti, kakov namen ima ta kmetska veselica, kaj pomenijo tuji gostje, kaj zimzelen za klobuki in kaj poslednje besede. Vendar svest si ni bil tolike kmetske moči in organizacije. Zaraditega je pristavil smejé se:

»Poznal bi rad istega, ki si upa kljubovati postavam in našej moči. Dokazov imate jasnih dovolj, kako se kaznuje trma in neubogljivost.«

S posebnim naglasom izgovoril je Tahy zadnje besede, da bi pokazal jasno vsakemu, kam one merijo. In zarés velik utis so napravile v célej družbi. Molčé so se spogledali možaki. Kdo vé, kakov nasledek bi bile pouzročile pri nekterih, ko bi se ne bile pri tej priči odprle duri in bi ne bila stopila črnooblečena, bleda deklica v sobo in pokleknola s povzdignenima rokama pred grajščaka Tahyja. Nepričakovan bil je ta prihod, še bolj pa dekličina prošnja, ki jo je govorila s solzami v očeh za osvobojenje svojega nesrečnega očeta Ilije Gregoriča — iz grajske ječe. Lepa je bila Ilijeva hči Jela celó v svojej neizmernej žalosti. Zanimati pa je morala ona danes bolj kakor kdaj koli Tahyja, saj je videl prej neupogljivo deklico sedaj ponižano pred seboj.

Zasmejal se je torej zaničljivo, poobjel prosilko ter jej nekaj skrivnostnega zašepetal na uho. A poslednjo besedo te skrivnosti izgovoril je tako glasno, da se je umela okrog. Že sama ta beseda pa je pričala dovolj o nespodobnosti ostalih.

Spogledali so se zaraditega gostje. Najmlajši izmed njih pa plane kvišku, iztrga deklico iz grajščakovega objetja in vzklikne:

»Možje, kličem vas za pričo, da sodite, kako se tepta naša pravica pred vašimi očmi z nogami in zasramuje javno naša poštenost.«

Izgovorivši pa zapusti z Ilijevo hčerjo družbo in se izgubi med obilo zvunaj zbrano množico.

Zastonj se je trudil potém Gubec pomiriti ostale goste. Odšel je polagoma mož za možem molčé in brez slovesa. A ko se jame mračiti, bili so še le Tahy, Gubec in oskrbnik Črnič pri omizji.

Opravičeval se je gospodar Gubec zaradi tako nepričakovane neprijetnosti. Naglašal je naposled, da stori vse, kar je v njegovej moči, da se zopet pomirijo razburjeni duhovi ter uvede pokorščina in prejšnji red. V resnici pa ni imel niti najmanjše misli o tem. Prepričal se je baš danes, koliko upliva ima v priprostem ljudstvu dveh dežel, ki gre zá-nj kakor eden mož k zmagi ali pogubi.

Pozno je bilo isto noč, ko je jahal grajščak Tahy s svojim oskrbnikom Črničem spremljan po svojih hlapcih domú. Temno je bilo, da se ni videlo niti korak daleč. Vendar ni ubogal grajščak Gubca, ki mu je bil svetoval, naj se ne vrača v noči, naj rajši čaka belega dne.

Sramoval se je Tahy bojazljivosti. Zaničljivo je tedaj zavrnol tudi enako Črničevo prošnjo. Ukazal je prižgati baklje, in pri njihovej svetlobi zapustila je večinoma vinjena in dobrovoljna družba Stubico. Počasi se je pomikala po kamenitej ozkej cesti in potrebovala je najmanj pol ure do sicer le četvrt ure oddaljenega razpotja. Od tod pa vodi lepša cesta v Tahyjev grad.

Naključje je bilo, da se je dvignol še pred razpotjem vihar nad Gorjanci. Divjal je tako močno v sotesko, skozi ktero je hodila družba, da je pogašal svetilcem bakljo za bakljo. Zaraditega pa ni opazila družba, kako so se jele pri izhodu soteske dvigati temne podobe in kako so polegale potém ob desnej in levej strani pota. Nekaj trenotkov pozneje pa zakolne jezdec, ki je jezdil na čelu družbe. Zajahal je namreč v gosto vejevje nakopičeno na potu in zgrudil se s konjem vred med lesovje. Tako se je zgodilo drugemu in tretjemu. Hipoma je bil nagromadjen jez pri izhodu soteske, na desnej in levej pa se je dvigalo strmo bregovje.

Med tem ko je preklinjala grajska družba peklenske roke, ki so zmožne take hudobije, zašumelo je kakor na migljej okrog in okrog po višini in strmini. V istem trenotku pa prime obilo krepkih pestij naše nočne potnike ter jim zabrani ubeg.

»Krvoločnika ne izpustite in pa pijavke Črniča!« ukazoval je glas napadovalcem.

»Žalega ne storite nikomur! Pokazati hočemo, da nismo obcestni roparji. Le svoje pravice zahtevamo in krivico preganjamo,« nadaljeval je potém prejšnji glas.

Zgodilo se je tako. Akoravno so se napadenci z vso silo branili in so bili napadovalci najmanj v deseternej večini, storili niso poslednji nikomur nič žalega.

»Poiščite prava junaka izmed družbe in ju meni izročite!« ukazoval je zopet zapovedujoč znani glas.

Precej potém pa so se jeli kresati ognji in posvetilo se je zapored ujetnikom v obraz. Čuli so se tudi kmalu veseli glasovi: »Tú je pasjedlakec Tahy in tu pijavka njegova Črnič.«

Precej nató se je odstranilo lesovje iz soteske, in vsa družba se pomika dalje po cesti proti Tahyjevemu gradu. Veleval je zopet zapovedujoč glas:

»Deset možakov odvede naj Črniča v grad, ki odpre ondi Ilijevo ječo. Mi čakamo tú njegovega prihoda. Opominja se napósled vsak, da ne dajemo milosti nikomur, ki poskuša z najmanjšim trudom preprečiti naš namen.«

Odšla je desetorica z oskrbnikom dalje, in v kratkem so se radovoljno odprla grajska vrata; kajti vsemogočni oskrbnik Črnič je veleval sam v nepopisljivem strahu vratarjem. Kake pol ure pozneje pa se je že čulo radostno ukanje nad grajskimi goricami. Obsipala je ondi množica možakov priljubljenega Ilijo Gregoriča in zatrjevala mu udanost in zvestobo do zadnjega vzdihljeja.

Osmo poglavje.[uredi]

Kham maniger her von weitten,
Aus irer gemein
Thete sy schrein:
Leukhup, leukhup, leukhup, stara pravda!
Ein newes lied von kraynerischen Baurn.


Veliko razburjenje po vsej deželi pouzročil je kmetski napad na vsemogočnega grajščaka Tahyja. Opozorjena je bila potém tudi deželna vlada na vedno bolj nezadovoljno kmetstvo, ki si upa samo iskati pravice v lastnih močeh. Vedela je dobro gosposka, kje tičé uporni in kljubujoči duhovi. Stegnola je zaraditega roke po bolj imovitih kmetih soseske Stubice, Brdovca, Kraljevega vrha, Suseda itd. ter hotela pri korenini udušiti daljni upor. Postopala je z brezobzirno ostrostjo proti prebivalcem omenjenih krajev. Zasegla pa vendar ni bila najbolj sumljivih kmetov kakor Ilije, Guzetiča, Pasanca, Stojana, Prokopa. Izginoli so bili poslednji kakor črez noč iz dežele ter vzeli vse svoje premakljivo premoženje, vzlasti vso živino s seboj.

Edini beg Gubec, najznamenitejši naš znanec, ostal je doma. Pričela se je sicer tudi proti njemu preiskava zaradi znanega napada, a ostalo je razvèn kazni v novcih le pri preiskavi. Poslednje je še bolj povikšalo sum njegovih zaveznikov proti njemu.

V resnici Gubec je bil izmed istih oseb, ki si vedó v vsakem položaji ohraniti občudovano hladnokrvnost ter razorožijo s svojim dvoumnim vedenjem sovražnika in oslepé morda tudi svojega najboljšega prijatelja.

Zaraditega niti gosposka ni mogla Gubcu do živega, akoravno je imela mnogo polovičnih dokazov za njegovo upornost. A tudi njegovi zavezniki se ga niso upali odkrižati. Preveč jim je imponovala njegova splošna izvedenost, še bolj pa njegov veliki javni upliv in premoženje, kterega jim je vsaj v začetku za njihov namen bilo najbolj potreba. Prepričali so se poslednjega pri zadnjej veselici v Stubici. Na stotine mož iz vseh sosednih krajev prihitelo je bilo k njemu kakor na vojaški ukaz. Vendar baš zaradi Gubca, ki vé uporabljati svoj upliv pri gosposki, ni izdalo to glavnega črteža. S takimi dokazi so si lajšali naši znanci Gubčevo dvoumno vedenje misléč si: Ako se nam posreči le začetek z njegovo pomočjo, otresemo se ga pozneje, kedar nas je volja.

Tako daleč je bil dozorel kmetski triumvirat v začetku zime istega leta. Neugoden letni čas pa je bil kakor navlašč primeren za daljno skrivno delovanje. Sumil ne bode v hudej zimi nihče o velikih pripravah namenjenih za bodočo pomlad.

Prvega decembra pa dobi beg Gubec sledeče pismo:

V Brežicah na Kranjskem zbrani zbor vabi svojega načelnika bega Gubca k zadnjemu odločilnemu posvetovanju s pristavkom, naj razjasni on svoje dosedanje postopanje v sklenenem triumviratu: sicer se bode sklepalo dalje v njegovej nenavzočnosti.

Ilija Gregorič.

Iz Brežic je bilo to pismo; kajti na Kranjsko so se bili umaknoli udje kmetskega triumvirata od strahú pred grajščaki in hrvatsko vlado. V Brežicah najel si je triumvir Pasanec neko hišo, in kakor nekdaj pri Iliji in Gubci, zbirali so se sedaj pri njem njegovi zavezniki.

Da bi pa takovi zbori ne postali sumljivi, napravil si je Pasanec malo kupčijo z raznim blagom, Ilijevo hčer Jelo pa je vzel za svojo prodajalko. Po svojej kupčiji z Zagrebom mislil si je tudi lažje priskrbeti in spraviti črez mejo prej naročeno orožje ter je v primernem trenotku razdeliti kranjskim ustašem.

Na praznik Matere božje osmega decembra sklican je bil zbor v Brežicah. Med tem pa se ni počivalo.

Prepotovali so Ilija, Guzetič in Pasanec ter z njim ubegli kmetje Stojan, Prokop, Lazar in drugi Hrvatsko in Kranjsko. Vzbujevali so povsod ubogo kmetstvo na oni veliki dan, ko si volijo zopet sami »staro pravdo« in se otresejo tlačečega gospodstva.

Mraz je bilo isti dan, da je zamrzovala Sava v zakotji, kjer je oviralo bregovje njen urni tok. V takovej noči pa je hodilo po cesti iz Stubice proti kranjskej meji nekaj možakov. Njihova zvunanjost je spričevala, da bi jim ne bilo potreba tako tajnega potovanja, ako bi ne hoteli zakrivati svojega prehoda prek hrvatsko-kranjske meje.

Pri luni, ki je obsevala ledeno cesto, spoznamo nekaj kmetov iz zagrebske okolice in med njimi dva tuja možaka mestjanski opravljena.

»Neprijetno je meni, da tolmačijo oni vsak moj korak napačno, da vidijo povsod le izdajo in nezaupanje,« pristavi zdajci majhen debeluhast mož polglasno svojemu tovarišu.

»Ne jezi se, Gubec! To so poštenjaki, zlata in srebra vredni. A tudi glave imajo na pravem mestu. Slepih mišij ne pusté loviti. V resnici ti si nekoliko preveč predrzen, prijatelj.«

Poslednje besede govoril je nekako skrivajo in s posebnim naglasom mestjanski tovariš. Ko se je pa nató nazaj za ostalimi tovariši ozrl, položil je prst na usta v znamenje, naj se tiho razpravljajo take zadeve.

Poslednje besede niso bile Gubcu prav povšeči. Postal je za trenotek, hudo pogledal tovariša in potém dejal:

»Hudiča! kaj naj storim tedaj? Trudil sem se in plačeval zastonj in stavil svojo glavo v nevarnost! Koliko me je veljal samo podkup Tahyjevega oskrbnika Črniča, da me je pobelil pri grajščaku in me spoprijaznil z njim?

In zdaj naj trpim, da rogovilijo oni na svojo roko, kakor da bi ne bil sklenen triumvirat in bi ne bil jaz njegov načelnik? Povem ti, nocój jim natočim pravega vina. Ali naj se obračajo oni po meni, ali naj se pa uniči in razdere najmanjši naš črtež!«

»Gubec, ti si kakor Sava ondi v tomunu, ki se neprenehoma brez uspeha v breg zaletuje in lastne valove s svojimi penami škropi in zavira. Pusti, dovoli stvari svoj tek! Ko je urejeno in napeljano vse, — tedaj vstaneš lahko in naznaniš vsemu svetu: To sem storil jaz. Meni se spodobi čast in povelje nad priborjenimi uspehi!«

Počasi in premišljeno govoril je gosposki tovariš, nekdanji uradnik deželne vlade v Zagrebu, Igo Jurič te besede in pristavil potém:

»Le meni zaupaj, Gubec! Jaz poznam vlado in umem, kako moramo ravnati, da si priborimo uspeh po zmagi našega orožja. Če ubogaš, tedaj bodeš gotovo črez leto dnij sedel na predsedniškem stolu ilirske vlade v Zagrebu, kakor bodem jaz tvoj prvi tajnik, če dane besede in obljube ne prelomiš.«

Povšeči so bile te besede begu Gubcu. Videl se je že v duhu vsemogočnega predsednika ilirske provincije. Sramoval se je že zdaj svojih neomikanih tovarišev; zaraditega je zaničljivo pristavil:

»In kaj bode z našimi kmeti, ki si pripisujejo vse pravice in bi se mene, kakor se vidi, najrajši iznebili?«

»Ne boj se, to so fanatični brezumci! Bati se ni njihovega nekdanjega upliva. Ako ne poginejo v boji, kar ni dvomiti, ker hočejo pridobiti slavo z osebno hrabrostjo, odstranijo se lahko po zatožbi veleizdajstva tudi pozneje. Mi, zapomni si dobro, glejmo le bolj od daleč upor! Podpihujmo in pospešujmo ga z novci! Ako se posreči izid, stopimo v javnost in rečemo: to je naša zasluga. Narod se ima zahvaliti le nam in nas voliti predsednikom skupščine. Ako propade napor, pa se izgubimo med narodom brez sledú in dokazov naše aktivnosti.«

Pri zadnjih besedah srečata se Gubčev in Juričev pogled. Prestrašil se je prvi skoro teh hudobnih in preodkritosrčnih besed, kterih si ni upal izgovoriti doslej nikdar sam. Spoznal je stoprav danes, kako zvijačnega in duhovitega pomagača si je pridobil na zadnjem potovanji v Zagreb. Dvomil tudi ni o odkritosrčnosti Juričevej. Komur učini vlada toliko krivice, kakor jo je bajè njemu, ker ga je odpustila zaradi nekega prepira o zaostalih kmetskih davkih iz visoke državne službe, on ne postopa v rokavicah proti njej, temveč stori vse, da posadi samega sebe po ljudskej moči na najvišje mesto.

»Dobro se drži, Gubec, ti pravim!« nadaljuje zopet Jurič ter še pristavi:

»Privoli vsemu, kar zahtevajo! Obljubi novcev, potrdi Ilijo v službi prvega vodje in določi pričetek. Oskrbi orožja in razdeli vsaj videzno prihodnje časti in moč, da imajo toliko več veselja in poguma za delovanje!«

Med takimi pogovori sta se bližala naša znanca kranjskej meji. Kmalu potém pa se je tudi posrečilo vsem spremljajočim Gubčevim hlapcem in nekemu najetemu pisarju iz Zagreba priti neopazovanim črez mejo.

Drugo noč bilo je v Pasančevej prodajalnici v Brežicah imenitno zborovanje in sicer osobito zaraditega, ker so se imele določiti zadnje pogodbe za izvršitev sklenenega programa. Drvil je namreč tako urno dogodek za dogodkom, da ni bil samo jasen vsem »easus belli«, temveč da je triumvire skoro prehitel takozvani zadnji neposrednji uzrok za urno uresničenje dolgotrajnih skrivnih namenov.

Z veseljem so bili torej sprejeti naši znanci v zbranej že druščini: saj so bili stoprav po dolgem času združeni vsi v popolnem številu. Najbolj zanimiva oseba v zboru bil je Ilija Gregorič. Častitalo se mu je iskreno, da ima baš on zasluge, ker je s svojim trpljenjem pospešil narodove namere, ktere bi se bile brez njega morda neprimerno dolgo odlašale.

»Sniti smo se morali na sosednej bratskej zemlji, tovariši, v znamenje, da je prikipelo do vrha naše trpljenje, da nimamo pravice več govoriti glasne besede v domovji, kjer smo prestali toliko krivic.«

S temi besedami pozdravil je Gubec zbrane prijatelje in izrekel nató željo, naj rodi nocojšnja noč obilo sadú in popolno svobodo tlačenemu kmetstvu dveh sosednih dežel.

Ko se je čulo odobravanje temu pozdravu, nadaljeval je prvomestnik:

»Tovariši, ura hiti. Kakor smo prepričani vsi, bliža se oni veliki dan, v kteri smo se zaupljivo ozirali v svojem trpljenji. Opominjam vas, tovariši, v tem resnem trenotku, ko sklepamo o sreči ali — česar nas varuj pravični Bog nad nami, o poginu našega ljudstva, da izgine osebno sovraštvo in nezaupanje, da stojimo vsi za enega in eden za vse, da je zadnje naša lastna oseba, prvo pa svoboda naših bratov.«

Z navdušenjem govoril je Gubec to besede. V trenotku pridobil si je zopet srca svojih tovarišev in prejšnji predsodki proti njemu so nenadoma izginoli; saj kako bi bil zmožen človek, kterega bi vodila častiželjnost in sebičnost v največjo nevarnost, takovih besed proti svojim zaveznikom!

»Da nas pa ne najde kakoršna koli osoda nepripravljenih, tovariši,« nadaljuje zopet prvomestnik, »določiti moramo nocój vse natančnosti v našem splošnem programu, ki vam je dobro znan vsem.

Naš glavni namen je, osvoboditi kmetstvo gosposkega jarma, pridobiti si staro pravdo, za ktero so krvaveli pred šestdesetimi leti zastonj naši dedje, in določevati si sami potrebne davke; da pa se zmanjšajo poslednji, braniti hočemo i sami meje proti polmesecu. Zagotovljen nam je ta uspeh, ako pokažemo gospodi in cesarju naš upliv, našo moč. Nihče si ne bode upal v bodoče majati stebrov naše lastne vlade, ki bode v srečo in korist nam in vsej po zvunanjih nezgodah oslabljenej državi. Ustanovili si bodemo po srečnej zmagi nad krvoločnim gospodstvom lastno vlado v Zagrebu, kterej bode predsedoval iz naše sredine izbran prvomestnik. Da pa ostanemo zvesti svojej prvotnej zvezi treh vladarjev ali triumvirata, nasvetujem, naj se razdeli naša dežela v tri večje okraje vsak z lastnim načelnikom, ki določuje s porazumljenjem prvomestnika deželne vlade o postavah in občnih naredbah. — Zapiši v pismo, pisar, vse moje nasvete!« veleva potém Gubec mestjanski oblečenemu, še mladoletnemu možu. ki je bil prišel z njim k zboru za zapisnikarja. Zadovoljni so bili tovariši s temi Gubčevimi predlogi. Le Ilija je sedel molčé. Pri zadnjih besedah pa je vstal in dejal:

»Prav je, Gubec, da se zapišejo, kakor praviš, take stvari v zapisnik: kajti tedaj se ognemo vsakemu prepiru, ki bi utegnol nastati zaradi pozabljivosti ali — svojeglavnosti. Ko bi jaz na takove črte po papirji umel, dal bi tako postaviti v pismo: Zastopniki vseh okrajev so enaki; oni ne določujejo, temveč narod sam v svojih imenitnih zadevah in sicer v javnih zborih in taborih pod milim nebom. Tako naj se postavi v pismo in dobro bode, vam pravim!«

Pritrdili so tovariši tudi temu predlogu. In zopet je pisal pisar nekaj v zapisnik, kar bi bilo moralo biti poslednji predlog. Ali je pa bila tudi resnica poslednje, soditi so mogli samo trije pismoučeni možje: Gubec, Jurič in pisar Grivič.

Menili so nekteri, da bode begu Guben neprijeten Ilijev ugovor. Dobro so umeli, kako naj se tolmači, a poslednji je ostal vsaj videzno brez upliva.

»Nadaljevati moram, prijatelji, svoje predloge. Storiti sem hotel to že pred zadnjim ugovorom, ki je obveljal, kakor želi Ilija,« povzame zopet črez nekoliko Gubec, kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar. »Že po naravi je razdeljena naša domovina v tri dele: v planinski okraj, ki meji na Kranjsko, v severni in vzhodni, ki je v ozkej zvezi s Štajersko in Ogersko, in v južni del, takozvani tabor vse dežele, ker je neprestano izpostavljen našemu večnemu sovražniku polmesecu. Po mojej sodbi razdelila naj bi se naša domovina po srečnej zmagi zbranim triumvirom, in sicer: Južni del z glavnim mestom Zagrebom pridelil naj bi se prvomestniku, vzhodni del Pasancu, planinski pa našemu mlademu Guzetiču, ki ima posebne zasluge za našo stvar.«

S posebnim naglasom govoril je Gubec poslednje besede. Med tem pa ko jih je zapisnikar postavljal v zapisnik, spogledovali so se pomenljivo ostali tovariši.

»Kaj pa ostane našemu vrhovnemu vojnemu poveljniku Iliji?« vpraša, kakor da bi se bil prenaglil s tem vprašanjem, mladi Guzetič.

Te besede so imele poseben upliv ter napravile velik utis na Gubca. Zarudel je vidno in pristavil potém:

»Odpuščenja prosim, tovariši, da sem izpregledal ime našega junaka. A razumljivo je samo po sebi, da ostane on tudi potém še vrhovni vojni poveljnik hrvatske dežele. Poslednje je skoro toliko, kakor vrhovno predsedništvo vlade in ob raznih okoliščinah še celó več.«

Zopet je zarudel Gubec, kakor da bi se bil sam prestrašil izgovorjene misli, da more biti v posebnih okoliščinah vojni poveljnik več kot vrhovni predsednik vlade, ker ukazuje on neposrednje narodu, ki gre zá-nj v smrt, če se ga je ljubiti in spoštovati učil.

Glasno pritrjevanje je sledilo poslednjemu Gubčevemu povelju. Le Ilija je ostal zopet miren in po dolgem molku je pristavil:

»Ko bi jaz imel zapovedovati v tem zboru, ukazal bi zapisati tako v zapisnik, da je vojni poveljnik v našej borbi popolno svoboden človek, ki naj vojuje po svojem najboljšem prepričanji in da ne more brez javnega zbora nihče nasprotovati njegovim vojnim načrtom, če ne prekrižujejo baš glavnega občeveljavnega črteža.«

Mnogo se je izgovorilo in zahtevalo v tem stavku. Poslednje je brez dvoma najbolje Gubec umel; kajti zbledel je najprvo, potém pa lahno zarudel in pristavil:

»Svojega voditelja si je volil zbor po mojej priporočbi. Njemu nalagam torej odgovornost v tem oziru. sebi pa pridržujem neomejeno pravico do prve besede v vojnih zborih in volitev častnikov v našej armadi.«

Srečala sta se Ilijev in Gubčev pogled pri zadnjih besedah. In ta sta naznanjevala, da se umeta oba, akoravno bi nobeden ne hotel javno izgovoriti svoje sodbe o nasprotnikovih mislih; saj bi ne mogle te besede koristiti občnemu delovanju in vsaj zvunanjej popolnej harmoniji zbranih triumvirov. Oviralo pa vendar ni poslednje prvomestnika v njegovih daljnih predlogih.

»Določiti moramo naposled,« nadaljuje zopet, »podpoveljnike armadi, kterih potrebuje glavni poveljnik v svojem vojnem taboru. Pasanec in ti prijatelj Guzetič sta mlada in korenjaka oba. Vaju določujem, da zastopata povrh tudi mene v vseh stvareh, ki se tičejo strogo le vojaških zadev. Vajin posebni posel pa odloči Ilija sam, ki je odgovoren nam vsem za vojskovodstvo.«

Po tem predlogu še vpraša Gubec, ali nima kdo ugovora proti temu nasvetu. Ker se pa nihče ne oglasi, dal je zapisati tudi ta sklep v zapisnik.

»Konečno se mora urediti še vojskna potrebščina, orožje in novci za njih nakup.« povzame zopet prvomestnik. »Deset tisoč goldinarjev darujem jaz v ta namen. Polovico tega dasta vidva, Pasanec in Guzetič. Eden del pa se nabere po deželi z zadnjim naznanilnim pismom, s kterim odideta naša prijatelja Lazar in Stojan v južni in vzhodni del Hrvatske. Ti Kranjec po rojstvu, Pokrop, pa greš v svojo domovino! Naznanite povsod, da nosi, kdor je naš prijatelj, »zimzelen« na pokrivalu in krivo petelinovo pero. Po tem znamenji in po belih križih pod vrhovno obleko spoznavajo se naši somišljeniki.«

Tako je podučeval Gubec svoje tovariše v zboru ter je vzbujal k vztrajnosti in pogumu; kajti le poslednje lastnosti obetajo srečen uspeh.

Ko so si nató segli možje v roke v znamenje, da so pripravljeni imeti v čislih dano besedo, pravi zopet Gubec:

»Orožje nam je preskrbljeno po zagrebškem kupci, kolikor ga v prvej sili potrebujemo. Takoj po prvem uspehu pa si lahko prisvojimo vojaško orožnico v Zagrebu, ki ima najmanj za deset tisoč mož vsakovrstne vojniške potrebščine.

V prvej zadevi nam je posebno po godu tvoja kupčija, Pasanec. Kmalu se bode namreč vozilo skozi Brežice strelivo in vojskne priprave iz Siska v Ljubljano. Temu transportu pridruži se v noči naš prevoz orožja iz Zagreba za kranjsko deželo. Velik del se lahko hrani v tvojih shrambah, ostalo pa se naj razdeli po večjih vaseh in trgih kranjske in štajerske dežele.«

Tudi ta predlog je videzno zadovoljil zbrane triumvire in njihove tovariše, posebno ko je pritrdil Gubec, da prevzame nakup orožja v mestu na svoje ime. On oskrbi povrh tudi vse priprave v tem oziru in sicer takoj, ko mu poročajo poslanci o stanji somišljenikov v omenjenih okrajih in o številu mož, na ktero bi se bilo v resnem slučaji brez dvoma zanašati.

Skoro do belega dne trajal je zbor v Brežicah. Sklenolo se je tudi, da so znamenje začetega boja proti gospodstvu grmade, ki se zakurijo po vseh višinah, in crkveno zvonjenje, ki se naj razlega po višinah in dolinah ter naznanja ubogemu tlačenemu narodu, da se bliža dan njegovega vstajenja.

Z navdušenim srcem razidejo se tovariši po tem največjem in zadnjem ustaškem zboru pred onim historičnim ustankom, ki je imel podeliti pogumnemu, a — zapeljanemu kmetstvu njegovo staro pravdo.

Le dve imenitni zadevi ste motili med zborovanjem pravo harmonijo zborujočih mož, in to je jasno prepričanje, da se umika Gubec aktivnosti in javnosti v bodočem uporu sploh, in da ne vlada med njim in Ilijem ista odkritosrčnost, brez ktere ni v tako znamenitem podvzetji složno delo mogoče.

Deveto poglavje.[uredi]

Življenje možu vse ni le ljubezen;
Ga meča, pravde, slave vabi moč;
Ljubiti mora žena, le ljubiti,
Sicer obdaje tu jo večna noč.
Byron.

Razšli so se še pred dnem zborovalci posamezno na razne strani, da bi ne vzbujali suma zaradi nočnega zborovanja v prodajalnici svojega zaveznika. Le eden izmed njih je še slonel, ko je že rudela zora na nebu, pri vratih, ki so vodile na južnej strani poslopja na dvorišče, od tod pa skozi vrt na prosto polje. Oditi je hotel tudi ta poslednji gost za svojimi tovariši. Obilo nujnega posla se mu je bilo naročilo v novejšem zboru. Ali objokane oči črnolase deklice, ki mu je svetila pri odhodu, primorale so ga, da je ostal za drugimi moži ter jo vprašal:

»Zakaj si jokala? Pogum imej! Črez malo dnij se zopet vidiva in potém —« 

Izgovoril ni še poslednjega stavka, ko mu odgovori deklica z glasnim jokom in omahne na njegove prsi.

Mnogo truda je imel nató Guzetič, da jo je utolažil z raznimi obljubami in zatrjevanjem. Napósled pa povzdigne deklica objokani obrazek in se ozre v svojega tovariša z očesom, ki je jasno izraževalo: ostani pri meni, le moje srce te brani vse nezgode.

Pogumen in v viharjih življenja izkušen je bil možak in vendar preslab, da bi se bil mogel ustavljati prošnji in ukazu takega pogleda.

»Ne boj se zá-me, Jela! Pri tebi bodem, ako sem tudi daleč od tebe. Veselim se neizmerno trenotka, ko naju ne loči nihče več,« tolaži potém mladi triumvir Ilijevo hčer ter jej poboža lice, po kterem so lile še pred kratkim časom grenke solzice.

Molčé je slonela nekaj časa deklica ob svojem tovariši s pogledom vánj uprtim, nató pa odgovori:

»In ako vas ogoljufa črtež, o kterem ste sklepali nocój, ako žanje sad le beg Gubec in zlorabi vaš trud in prijateljstvo —?« 

»Jela, ti si čula o našem sklepanji nocój, in nisi li zadovoljna z njim, akoravno si bila sicer navdušena za svobodo nesrečnega kmetstva?« vpraša sedaj začudjen tovariš.

»Ne zameri, dragi, temu mojemu dejanju! Tako me boli srce, in nekako tesnobo čutim v prsih, kakor da bi slutila veliko nesrečo, ki se bliža vam vsem, osobito pa —«

Prenehala je deklica pri teh besedah in povesila svoj obrazek, kakor da bi si ne upala izreči popolno svojega strahú.

»Posebno zá-me se bojiš, Jela?« popraša jo nemirno tovariš in nadaljuje:

»Ali tudi veš, da ne pospešuješ s svojim neopravičenim strahom mojega obilnega dela in da me le ovira tvoja skrb in tvoja prevelika —«

»Boječnost,« mislil je pristaviti Guzetič, ali on ni hotel žaliti svoje neveste.

»Moja ljubezen, moja prevelika ljubezen te ovira, to dobro vem; saj sem sama prepričana, da ljubeče srce ne nahaja zasluge v moškem, resnem delu, da mu je le — napotje.«

Polglasno govorila je deklica te besede in videlo se jej je, koliko moči potrebuje, da ne daje duška prevelikej notranjej žalosti. Preresne pa so se dozdevale poslednje besede Guzetiču, da bi bil skušal z nežno ljubeznivostjo utolažiti tovaršico, temveč vprašal jo je:

»Jela, govori odkrito, kakove uzroke imaš, da si postala kakor črez noč črnogleda v vsem, kar je v zvezi z našim črtežem, akoravno si se poprej ob vsakej priliki navduševala za naše zadeve?«

Molčala je nekaj časa tovaršica, a nató je pristavila še bolj resno, kakor poprej:

»Hvalila bodem osodo, če me goljufa v mojih temnih slutnjah, ne zaradi sebe, temveč zaradi vas in vaše stvari. Vendar bojim se, da se mi poslednje ne posreči. Dragi moj, jaz ne poznam Gubca več in tudi svojega očeta ne. Ali tudi ti, odpusti mi to odkritosrčnost, dozdevaš se mi tako izpremenjen, kakor da bi ti bila narodova nesreča omamila čut za vse, kar ti je bilo drago nekdaj. Ako bi poslednje ne bilo resnica, videl bi jasno, kako se zapleta vedno bolj in bolj nevarnost nad vašimi glavami, in to po — človeku, ki ga imenujete svojega odkritosrčnega prijatelja!«

Prestrašil se je Guzetič poslednjih besed došlih iz ust njegove neveste, ali le zavest, da jih govori ljubeče srce, primorala ga je, da je odgovoril mirno:

»Jela, dobro vem, ktero ime imaš v mislih. Opominjam te, da se ne prenagliš v svojej sodbi in da ne delaš krivice možu, ki daruje svoje življenje in premoženje za srečo narodovo.«

»Da, mogoče bi bilo poslednje! Neopravičen zna biti tudi tvoj sum, ki ga gojiš proti begu Gubcu, akoravno ga zoveš svojega zaveznika in vrhovnega poveljnika. A čuj, ako goljufa vse, moje oko in moje uho ne more goljufati.«

Izgovorivši te besede poseže Jela v predel v steno poleg izhoda in vzame iz njega nekaj leskečega ter pristavi:

»Poglej sam ta dar in sodi potém, kakor te je volja!«

Guzetič stopi dalje od vežnega praga na prosto, da bi v jutranjem mraku bolje videl podano mu stvar. Ko opazuje nekaj časa poslednjo, pa pravi:

»Lepo darilo je to, komur je namenjeno. Srečna in imenitna mora biti nevesta, ki bode nosila ta kinč v podobi krone pri poroki na glavi. Ta obroček je menda iz čistega zlata in površje je okinčano z dragim kamenjem in biseri.«

»In vendar bi ne bila srečna vsaka, ako bi morala vzeti od svojega ženina tako nevestno darilo. Ljubša bi bila marsikterej deklici trnjeva krona iz rok ženina, ki ga ljubi, kot zlatnina in srebernina od človeka, ki se jej vsiljuje!«

S posebnim naglasom govorila je Jela te besede ter se ozrla zaničljivo v dragoceni dar v rokah svojega prijatelja. Stresel se je Guzetič pri teh besedah in hipoma se mu je vsilila v glavo strašna misel. Položil je dlan na čelo in vprašal s tresóčim glasom:

»Jela, govori resnico, je-li tebi podaril to darilo beg Gubec? — In ti si je vzela radovoljno?!«

Tihota je nastala. Molčanje je jasno odgovarjalo poslednjemu vprašanju. Stoprav črez nekoliko odgovori deklica:

»Ne zameri! Vzela sem ta dar iz njegovih rok, da te prepričam, kdo je tvoj odkritosrčni prijatelj in komu zaupaj v odločilnej uri.«

»Hvala lepa za to ljubezen, Jela! Opominjam te tudi jaz v trenotku, ki je odločilen za tvojo bodočnost. Pomisli, iz kterih rok prihaja oni dar, in kaj so obeti istega, ki ne vé, kaj mu rodi drugi dan.«

»Bridke besede si govoril svojej nevesti. Odpuščam ti jih iz srca, ker vem, da jih govori ljubezen,« odvrne deklica in nadaljuje: »Kot greh smatram v tem trenotku zakrivati dalje, kar bi ti bila morala naznaniti prvi mah. A storila nisem tega zavoljo narodne stvari, ki bi se bila lahko razrušila zaradi neznačajnosti enega samega zaveznika.

Vedi, da mi vsiljuje beg Gubec svojo ljubezen, odkar je obiskal prvič mojega očeta! Odslej pa, ko se je razglasila najina zveza, trudi se razdvojiti naju. Visokoleteče misli in obeti njegovi vzbudili so mi prvo slutnjo, da ni on vaš odkritosrčen zaveznik, temveč da mu je lastna oseba in čast vse, drugo le pripomoček do nje.«

»Hvala ti lepa še edenkrat za tvojo odkritosrčnost! Da bi le ne prišel čas, ko se kesaš, da si zavrgla slavno ponudbo in darovala vso srečo človeku, kteri ti ne more sedaj podariti ničesa. Pomisli, da z menoj se ne hodi k sreči! Če se izvrši po godu naš upor, bodeš žena priprostemu kmetu, sicer pa si čislana gospa najbolj premožnega bega v deželi.«

Odgovorila ni Jela tem besedam. Vzela je krono, kakoršno so nosile v istej dobi neveste prvih plemenitašev pri poroki, svojemu tovarišu iz rok ter jo zalučila ob kameniti prag, da so zabliščali biseri pršeč na daleč okrog.

»Dragi moj,« pristavila je Jela potém, »poišči in zberi te dele razrušenega darila v celoto in deni mi jo potém na glavo! Kedar se zgodi to, bodem jaz Gubčeva nevesta, sicer pa — nikdar!«

Nastala je zopet tihota, prijetna tihota kakor po viharji, ki je grozil uničiti zlato polje, a bil odgnan po nevidnej, blagej roki za oblaki.

Dolgo sta se še pomenkovala naš znanec in Ilijeva hči v vedno bolj neskrbnem pogovoru, sanjajoča o svojej bodočej sreči. Kako prijetno bode enkrat, ko se posreči uničiti gorjé, ki tlači zdaj ubogo kmetstvo, na Guzetičevem domu, kjer hočeta živeti le sebi in svojej sreči. In tudi nesrečnega starega očeta nočeta tedaj pozabiti. Pri njih naj se odpočije slepi ded in pozabi v sreči svojih otrok trpljenje mladih dnij. Povrh bode spoštovan oče Ilija in slavno bode njegovo ime. Vsa hrvatska dežela spominjala se ga bode kot svojega največjega mučenika in najbolj pogumnega rešitelja.

Dolgo bi bila morda sanjala naša znanca in zidala zlate gradove v oblake, ko bi se ne bilo jelo daniti. Čula pa sta tudi med tem iz daljave glasne stopinje. Ko se ozreta proti onej strani, od koder je prihajal šum, zapazita, da je postal na križempotu prišlec, ki je taval ob palici proti vasi. Kmalu potém pa se slišijo otožni glasovi njegove tamburice, s ktero je spremljal sledečo svojo pesen:

»Zatoni solnce, milo zlato,
Da solz ne vidiš, ki na trato
Nam v robstvu večnem tu tekó!«

Prenehal je starec pri teh besedah, kakor da bi si ne upal javno v obližji hiš nadaljevati te za isto dobo uporne in prepovedane pesni, in molčé je korakal dalje. A v istem trenotku vzklikne Guzetičeva tovaršica:

»Čuj, stari oče se vračajo iz svojega potovanja! Bala sem se že, da se jim je zaradi njihovih pesnij pripetila kaka nezgoda.«

Odgovoril ni mladi tovariš dekličinim besedam, temveč svoj krepki, prijetno doneči glas je povzdignol in odpel pričetej pesni slepega Marka Ilije:

»Ali pa vžgi nam solnce milo,
Pogum in bratstvo, ki zdrobilo
Mogotcev naših vseh bo silo!«

Pospešil je ta odmev starčeve korake. V pevčevej tovaršici pa se je vzbujal z nova strah in skrb za pogumnega ženina. Ovila mu je roki okoli vratú in ga prosila, naj se varuje nesreče, ki bi ne bila samo njegova, temveč tudi njena; zakaj brez njega bi jej ne bilo mogoče — živeti.

Deseto poglavje.[uredi]

»Piše liste, da povelje,
Nest' je reče v tri dežele:
V Štajersko, Koroško, Kranjsko.«
Narodna.

Čuti ni bilo po zadnjej veselici pri begu Gubci v Stubici glasú o kmetskej nezadovoljnosti na Hrvatskem. Naravno je bilo poslednje. Izselili so se po javnem uporu proti grajščaku Tahyju najveljavnejši kmetje iz dežele, ali bolje rečeno, umaknoli so se pretečej kazni svetovne pravice. K temu je pripomogel mnogo ali največ tudi beg Gubec. Porabil je ves svoj upliv pri vladi in plemenitaštvu ter opisal zadnje dogodke v smislu, da nimajo oni nikakoršne veljave, češ da so le izjava nekterih zapeljanih lahkomišljencev, ki iščejo v javnosti svoj osebni dobiček.

Rada je verjela vlada temu tolmačenju deželnih socijalnih razmer in to tem bolj, ker si je bila v svesti mnogih napak v deželnej administraciji. Prepričana je bila tudi o marsikterej krivici učinjenej po vsemogočnih plemenitaših; ali postavno postopati proti njim ni si ona upala, ker jih je potrebovala v dnevih sile proti zvunanjemu sovražniku.

Tako stališče je bilo kakor navlašč stvarjeno za toliko brezskrbnejše delovanje ustašev za izvršitev svojega previsoko stavljenega smotra. Poslednje delo je kmetskim upornikom mnogo olajšal tudi ne baš za upor primerni letni čas. Huda zima, kakoršna se ni pomnila že davno, pričela se je tedaj. In ravno to priliko uporabili so naši kmetje.

Prepotovali so poslanci znanih voditeljev vso Hrvatsko, Kranjsko in spodnje Štajersko. Navduševali so povsod z enako krutostjo tlačeno kmetstvo za lastno moč; kajti le ona je zmožna rešiti jih večnega robstva, a tuje pomoči jim ni upati od nikoder. Verovali so radi kmetje vabljivim besedam. Kot svoje odrešitelje pozdravljali so povsod kmetske poslance. Prisegali so jim svojo pomoč do zadnje kaplje krvi. Pripenjali so »zimzelen« na klobuke in bele križe na prsi ter sami razširjevali veselo novico v najbolj skrajno kočo zagorskih vasij.

Take so bile razmere na Hrvatskem in v sosednih okrajih Štajerskega in Kranjskega o božiči leta 1572. Od dne do dne zoril je bolje črtež kmetskega triumvirata in vršile so se zá-nj obile priprave. Le najmanjšega zvunanjega uzroka bilo je še potreba, in zakurile bi se bile po holmih in višinah pripravljene gromade za boj stare pravde. Poslednji uzrok pospešilo je sledeče.

Svest si je bil Ilija Gregorič ne baš povoljnega razmerja s svojimi zavezniki, osobito zaradi dvoumnega vedenja vrhovnega voditelja bega Gubca. Ceniti je tudi dobro vedel načrtano velikansko podvzetje, ki rodi v najboljšem slučaji primeren sad, v srednjem in nesrečnem pa pogin vsem udeležnikom. Urediti je torej hotel svoje rodbinske in osebne razmere ter opominjal k temu tudi svoja tovariša Guzetiča in Pasanca. Ko navede pri tem govorico na svojo mlado hčer Jelo, ki je takoj zapuščena od vsega sveta, če se utegne pripetiti nesreča očetu in njenemu ženinu, pride mu Guzetič tako rekóč sredi pota nasproti menéč, da hoče, če je to očetova želja, uresničiti tudi pred podvzetjem svojo častno besedo.

Iz srca je bila poslednja misel vzeta Iliji in jako tolažilna zá-nj. Odrekati ne morejo v najslabšem slučaji vdovi upornika vsaj eden del premoženja njegovega, in Guzetičevo premoženje ni bilo baš majhno.

Jela je postala tedaj nevesta, predno bi si bila sama to mogla domišljevati. Zaraditega so se jele pripravljati videzno nepomenljive, a vendar velike priprave za bodočo poroko. Poslednje pa se ni zgodilo brez posebnih uzrokov. Ilijeva in Guzetičeva dobro premišljena politika je določevala tu. S sijajno poroko enega najbolj sumljivih kmetov pokazati se je hotelo vladi in plemenitaštvu, da je na krivem potu po svojih ovaduhih. Kdor ima v mislih uporne ideje, ne išče v novo stvarjenem rodbinskem življenji najhujšega naravnega nasprotsva svojej lastnej sreči.

Srečna je bila misel nujne Guzetičeve poroke in tako pomirovalna, da so zmajevali skrivni uporniki z glavami in čudéč se popraševali: Čemu baš sedaj ženitovanje, ki nas oškoduje za najbolj pogumnega zaveznika. Služiti dvojnej ljubezni v viharnih dnevih, to ni lahka stvar. Skrbeti je moral Guzetič tedaj, da se ne razširijo preveč take slabe misli med narodom. Zaraditega je pospešil ženitovanjske priprave in razposlal okrožnico, v kterej se naznanja, da je prvi večer po Guzetičevej poroki čas splošnega vstanka in da naznanijo kresovi, ki se tedaj po višinah videzno zažgó v znamenje vesele poroke, bližajoči se trenotek boja pravice nad krivico.

Ta okrožnica ni bila popolnoma resnična. Določilo se je namreč tajno, da se izogne slovesnost vsakej javnej radovednosti, naj se praznuje poroka v ožjem popolno rodbinskem krogu dva dni pred javno razglašenim obrokom.

Poslednja prememba ženitovanjskega programa je bila znana le Pasancu in nekterim osebnim prijateljem Ilije in ženina Guzetiča. Niti begu Gubcu se ni poročalo o tem iz znanega uzroka; kajti on je javno izrekel svojo nevoljo zoper ženitovanje v takem trenotku, ki zahteva ves pozor za preimenitne javne zadeve. A naši znanci so se motili o tajnosti bodoče poroke. Preveč se je zanimal beg Gubec za krasno hčer svojega bojnega poveljnika, da bi ne bil zvedel te pomenljive in nerazumne premembe. Maščevati se je hotel nad to neodkritosrčnostjo svojih zaveznikov in brez najmanjšega suma prečrtati njih skrivni račun. Povabil je namreč šest dnij pred javno določeno ali štiri dni pred tajno zagotovljeno poroko, in sicer videzno, kakor da bi ne imel najmanjšega pojma o poslednjem, Ilijo Gregoriča, Guzetiča in Pasanca v noči na svoj dom k zadnjemu odločilnemu posvetovanju.

Ko se triumviri ondi točno zberó s svojim izbranim vojskovodjo in izvoljenimi stotniki, opominja jih Gubec še eden pot k vztrajnosti, pogumu in k pokorščini v vseh vojnih zadevah. Posvetuje se tudi še edenkrat ves vojni črtež, ki smo ga objavili v prejšnjih poglavjih. S posebno zadovoljnostjo pa se v zboru konstatuje, da se je povoljno posrečilo utihotapljenje orožja in izvrstna razdelitev med kmetstvo v posameznih okrajih. Ni je namreč skoro večje vasi ob hrvatskej meji, kjer bi ne bila pravilno oborožena najmanj četrtina vsega moštva, ostali del pa z domačim orodjem vsake vrste, s sekirami, vilami, kiji, lopatami itd. Konečno omenja Gubec še javnih znamenj občnega vstanka. On opominja, naj se strogo ne zanašajo na določeni čas v noči od zadnjega prosinca do prvega svečana: kajti poročila, ki jih ima on od svojih prijateljev iz Zagreba, govoré jasno, da sumi vlada o njihovih namerah, in kmetstvo ni varno, da ga, predno si domišlja, ne prehiti nasprotna moč.

V potrdilo izgovorjenega opominjevanja prečita Gubčev tajnik Igo Jurič pismo iz Zagreba, v kterem se naznanja, da se ondi opazuje nenavadna vladina delavnost in skrb za javni mir in da je napovedano pomnoženje ondotne vojaške posadke.

»Iz teh veljavnih uzrokov opozorujem vas, prijatelji,« nadaljuje Gubec, »da se ne zanašate na strogo določeno uro. Prvi kres, ki se zakuri na višini ob kranjsko-hrvatskej meji, naznani nam jasno, da zgrabimo vsi brez izjeme za orožje. Osobito vidva podpoveljnika in častnika, prijatelja Guzetič in Pasanec, ki imata voditi najbolj skrajni upor na Kranjskem in na hrvatsko-štajerskej zemlji, ne zamudita trenotka! Hitita brez odlašanja na svoje mesto! Preimeniten je vajin nalog in odločilen v vsem podvzetji. Ako hočemo, da se kakor blisk razširi upor črez tri dežele, zanetiti ga moramo skoro v enem trenotku na treh skrajnih mejah.«

Takova so bila priporočila in povelja prvomestnikova. Z navdušenjem so jih pozdravili zbrani možje in obljubivši potém, da jim ostanejo zvesti povsod in v vsakem položaji, so se razšli. — Zadovoljen je bil beg Gubec s svojim poveljem in z udanostjo svojih zaveznikov. In kakor da bi se hotel dejanski prepričati o njihovej zanesljivosti, vprašal je tajnika Juriča, ki je bil edini ostal pri svojem poveljniku:

»Kdaj praznuje prijatelj Guzetič poroko z Ilijevo hčerjo?«

»Devetindvajsetega prosinca,« odgovori tajnik čudéč se, da se zanima Gubec za sploh znane zadeve.

»In kdaj poči vstanek?« vpraša beg dalje.

»Zadnjega prosinca,« glasi se zopet odgovor.

»Pisar vzemi pero in napiši deset povelj našim deseterim paznikom na višinah ob hrvatskej, kranjskej in štajerskej zemlji, kterim je naročeno zakuriti zadnji dan v meseci ondi pripravljene gromade, naj izvršijo ta ukaz dva dni in eno noč prej, t. j. osemindvajsetega prosinca.«

Čudil se je skrivaje tajnik temu nepričakovanemu povelju, a ugovarjati si ni upal strogim in odločnim besedam svojega gospoda. Napisal je deset povelj ter jih izročil vrhovnemu poveljniku.

Ko se je pa pozneje z njim posvetoval Gubec, po kakovem potu bi se najhitreje in varno odposlala ta povelja, spozabil se je tako daleč, da si je upal dvomiti o ugodnem njihovem uspehu, ker je bil vstanek že določen na zadnjo noč v meseci.

»Praznovati moramo primerno poroko svojega zaveznika,« odgovori Gubec in pristavi smehljaje potém:

»Prijatelj, kako morem poslednje storiti spodobnejše, nego če mu prižgemo po gorah ogromne kresove ter mu zadoné zvonovi po treh deželah? Ker se ne morem osebno udeležiti te velike slavnosti, saj še niti vabljeni nismo, dvignoti hočemo njemu na čast v noči poprej najmanj dvajset tisoč mož, ki mu bodo vriskali k veselej poroki in srečnej našej zmagi.«

Uganil je tajnik Jurič, kam merijo Gubčeve besede, in spoznal je veliki razpor med njim in Guzetičem. V istej priči pa mu je tudi zasvetila sebična misel v glavi, ktero je že davno gojil. Namerjaval je že v začetku povzdignoti se od prostega tajnika do uplivnega triumvira, ako se posreči razpor v sedanjej zvezi. Poslednji pa je bil v sedanjih razmerah neizogibljiv. Lepo mesto se bode izpraznilo o prvej priliki. Zaraditega je naposled odobraval Gubčevo izpremembo v načrtu in pristavil sam, kako neprijetna ali celó pogubna more biti baš v zadnjem najbolj važnem času Guzetičeva poroka. Najbolje bi bilo, ako bi se mogla skrivaje zaprečiti ter odložiti za srečnejšo dobo po slavnej zmagi.

Razsvetlil se je pri zadnjih besedah Gubčev sicer temni obraz v znamenje, da so mu one bile govorjene iz srca. A odkriti pa vendar ni hotel svojega veselja tovarišu, temveč je le pristavil:

»V resnici hasnilo bi občnej stvari, ko bi se posrečilo poslednje preprečiti. Ali jaz nočem podajati k temu svoje roke, kajti uračunilo bi se mi lahko v ljubosumje. Pospešiti sem hotel le za dva dni naš načrt, da se toliko lažje vzdrami vstaja pod krilom veličastne poroke našega zaveznika.«

Dobro je umel tajnik, kako nejasni in brez vse logike so Gubčevi dokazi. Sklenol je zaraditega jih še bolje uporabiti v svojo korist.

»Nepopolna so zadnja povelja, slavni beg, če hočemo zaprečiti brez dvoma škodljivo poroko junaškega triumvira,« nadaljuje tajnik z naglasom. Določeno je namreč zakuriti ondi ustaške gromade osemindvajsetega dne, a sedemindvajsetega se vrši poroka. Če hočemo, da ni zastonj odposlano povelje, izpremeniti moramo datum in postaviti vá-nje sedemindvajseti dan prosinca.«

»Ni mogoče! To je goljufivo!« vzklikne zdajci iznenadjen Gubec. »Poročalo se mi je natančno po dobro plačanih poročnikih, da se vrši poroka tajno osemindvajsetega in zdaj —.«

»Odkrije ubogi tajnik vso goljufijo in govori resnico o zadnjej zadevi,« nadaljuje Jurič nekončani Gubčev stavek.

»Ti me ne goljufaš, Jurič?« vpraša resno še eden pot Gubec.

»To ni moja navada. Tú je pismeno vabilo nekemu Guzetičevemu sorodniku, ki je prišlo po naključji meni v roke!«

Izgovorivši poda tajnik povabilo tovarišu.

»Res je torej, ognoti se hočejo Gubca in skrivaje praznovati ta praznik, kterega si je želel njihov poveljnik in rešitelj iz neizmerne bede,« pravi polglasno Gubec samemu sebi. »Napravil si meni veliko uslugo, Jurič, in vsej našej stvari. Ne pozabim ti tvojih zaslug,« nadaljuje nató Gubec in ukaže izpremeniti nasvetovani obrok v prejšnjih poveljih.

Uro pozneje v večernem mraku pa so že drvili Gubčevi hlapci na brzih konjih na kranjsko in štajersko zemljo s povelji, da zaplamté prej, ko je komu v mislih, kresovi na višavah, in ti naj ločijo dve srečni srci v blagor — nesrečne domovine.

Ednajsto poglavje.[uredi]

Ne združenja, ločitve zdaj so časi.
Prešéren.

Bilo je sedemindvajsetega prosinca l. 1573. dva dni pred javno naznanjeno poroko triumvira Guzetiča z Ilijevo hčerjo in štiri dni pred določenim uporom hrvatskih in slovenskih kmetov. Pri Pasanci v Brežicah so bili zbrani najboljši Ilijevi in Guzetičevi prijatelji, da praznujejo v veselem krogu zadnji večer pred poroko Jele Gregoričeve. Slovesen in vesel bi bil imel biti isti pomenljivi večer, a bil je nenavadno resnoben.

Preblizu je bil trenotek velikih in osodepolnih dogodkov, za kterih nasledke ni vedel nikdo med njimi. Ali znali so pač dobro možje, da ni vse med voditelji, kakor bi lahko bilo. Posebno Gubčevo postopanje dozdevalo se jim je zadnji čas nekako neodločno in preveč samostalno. Tudi poročila o izdaji zarote in o naredbah deželne vlade videla so se popolno brez uzroka. Glavni vojni poveljnik Ilija sam in njegov bodoči zet pa sta pogosto sama jasno izgovorila, da bode na vsak način kmetski blagor veliko žrtev zahteval.

Med tem ko se je isti večer v glavnej druščini napijalo vojnej sreči in sreči novega zakonskega para, sedela je v stranskej sobici mlada nevesta uredujoča svoja poročna krila. Pri tem gotovo najbolj zanimivem poslu v ženskem življenji postala je Ilijeva hči pogostoma ter si lice z rokama zakrila. Ko bi ne bile pri takej priliki izmed prstov solze pritekle in padale na nežno nevestino lepotičje, sodili bi, da se ustavlja prevelikej sreči tresoča njena roka.

Pogosto so klicali zbrani prijatelji nevesto v svojo druščino, a izgovarjala se je vedno, da jej ne pripuščajo nujna dela, ki morajo biti še nocoj izgotovljena. A poslednje ni bilo rés, temveč deklice ni mikala svatovska družba, kajti v njej je manjkalo ženina samega. Odšel je bil zgodaj zjutraj v oddaljen okraj, a vrnol se še ni z mrakom.

Stoprav po dolgem trudu posrečilo se je slepemu Marku Gregoriču izvabiti svojo vnukinjo v svatovsko družbo. Kmalu potém pa pride tudi ženin Guzetič domú. Zdravica za zdravico oživi polagoma goste. V vinskem veselji pa izrazi marsikteri znanec, ki mu ne pripuščajo resne okoliščine udeležiti se jutranje slovesnosti, željo, da bi videl rad že nocój nevesto v poročnem krilu. Ker je bila že pozna ura in se je imela vršiti poroka zgodaj v crkvi bližnje soseske, nakiti se kmalu potém nevesta z nevestnim kinčem.

Nekaj nepopisljivo tragičnega je bilo izraženo na njenem lici, ko stopi Jela poleg slepega Marka k svojim gostom ter se zahvaljuje za prijaznost, s ktero so jo počastili. Ginljiv je bil govor slepega Marka, v kterem se je poslavljal potém od svoje vnukinje, želéč jej v družbi ljubljenega moža vesele svobodne dni, kterih ni sam poznal v življenji.

»In če zapusti zadnja sreča naše pravično orožje in pade zadnji mož za svobodo našega ljudstva, potém, preljubo moje dete, vrneš se k meni. Vodiš me od sela do sela slepega deda, ki hoče opevati v otožnih pesnih togo svojega naroda. Vsaka koča, kjer bije najbolj kamenito srce, bode se rada odpirala nesrečnej nevesti in njenemu spremljevalcu.«

Solze so zabliščale gostom v očeh pri teh tako pomenljivih — proroških besedah.

Nató so se jeli odpravljati bolj oddaljeni gostje k odhodu, a kar na enkrat prihiti prvi stražnik, ki je imel paziti na hrvatskem pogorji, ali se ne prikaže morda nenadoma kres v daljavi, in ta naznani sedaj, da se bliža nevarnost; kajti gromade žaré ob štajersko-hrvatskej meji.

Jedva je izgovoril prvi poslanec svoje naročilo, že priteče drugi in tretji z enako novico od kranjsko-hrvatske meje. Iznenadile so te novice zbrane goste in verovati jim niso s prva hoteli nekteri izmed njih.

Še predno je bilo končano posvetovanje o nenadnem vstanku, prihiti tajnik Igo Jurič naznanjujóč svojemu poveljniku Iliji, naj odrine brez zamude proti Brežicam; kajti počil je vstanek na Hrvatskem že minolo popoldne. Enako zapoveduje beg Gubec triumviru Pasancu, a Guzetič naj začasno odloži svoje ženitovanje, da ne pohujšuje prebivalstva.

Preresne so bile poslednje besede, da bi bil še mogel kdo dvomiti o njihovej resnici. In ko bi bilo tudi poslednje mogoče, prepričala bi ga bila kmalu potém po brezštevilnih kresovih kakor dan razsvetljena noč, da vstaja po gorah in dolinah stoletja tlačeno ljudstvo in dviga orožje za svobodo in staro pravdo. Malo trenotkov pozneje oglasé se zvonovi okrog in okrog. Streli se razlegajo. Krik in hrup zbirajočih se prebivalcev iz sosednih vasij pa pričuje dovolj, da je napočila doba, ko se drobé po stoletnej krivici kovane spone nesrečnega kmetstva.

Prazno je bilo Pasančevo poslopje, ko je vzhajalo solnce drugo jutro izza gorice. K poroki se niso odpeljali veseli svatje. Skrito orožje šel je bil vsak iskat izmed njih. Ljubezen do domovine nadkriljuje osebne zveze. Nenadno je bila vržena baklja upora med razburjeno kmetstvo ob kranjsko-hrvatskej meji, ki je pričakovalo stoprav dva dni pozneje, devetindvajsetega prosinca, odločnih znamenj raz naznanjenih višin.

Posrečil pa se je po tem potu eden oseben namen. Preprečila se je bila s tem Guzetičeva poroka, kajti prevelik rodoljub bil je poslednji, da bi ne bil daroval občnemu pridu lastnih želj. Poslovil se je še isto noč od svoje neveste ter hitel v krški okraj, kjer mu je bil odločen delokrog.

Drugi ali prav za prav glavni namen pa se ni bil pospešil po prezgodnjem vstanku.

Preveč so se zanašali kmetje na prvič določeni dan. Povrh pa je še bila oznanjena slovesna poroka njihovega voditelja Guzetiča dva dni pred splošnim vstankom. Smatrala je torej precejšnja množica prižgane kresove kot znamenje občne radosti in častitanja mlademu triumviru. Stoprav oborožene čete, ki so se jele zbirati po vaseh, dokazale so nesrečno zmoto.

Dva cela dneva, in to je pomenljiv čas, bila sta tako rekóč izgubljena v občnej zmešnjavi. Še le devetindvajsetega prosinca uredil se je vstanek. Od tega dne se more tedaj govoriti o zadnjej kmetskej vojski, in poslednji dan računi tudi svetovna zgodovina kot začetek zadnje »seljačke bune« za staro pravdo.

Poslednjega nereda v ustaškej organizaciji veselil se je menda edini tajnik Jurič. Hitel je po izročenem poročilu nemudoma k begu Gubcu v Stubico ter mu hotel naznaniti, koliko neodločnosti je našel pri voditeljih. Le na račun poslednjih se mora uštevati nesreča, ki zadene lahko zaraditega vse podvzetje. Treba ni bilo hoditi tajniku črez kranjsko-hrvatsko mejo. Srečal je že na kranjskih tleh svojega gospoda bega Gubca z malim spremstvom in sicer v položaji, ki je bil bolj begu podoben nego hoji v zmagepoln boj za narodove svetinje.

»Kako si opravil svoj posel in kakove so naše zadeve?« vpraša nevoljno Gubec svojega tajnika, beróč mu že na obrazu, da se ne sme nadejati posebno ugodnih poročil.

»Vse je v neredu. Svojeglavnost vlada pri kmetstvu, neodločnost pri voditeljih. Prezgodnji vstanek je zmotil vsem glave,« odgovori ponižno, tajnik dobro vedóč, da more to koristiti le njegovej lastnej osebi.

V srce je zbodlo bega to poročilo, in molčé je jezdil dalje s svojim spremstvom, le tajniku je namignol, naj se mu pridruži.

»Ali imaš zagotovilo, da so zaprli vojaki vse ceste iz Zagreba in da je zadušen po izdaji ves vstanek na Hrvatskem?« vpraša potém enega izmed spremljajočih ga kmetov, ki je prihitel po stranskem potu od hrvatske meje, kamor je bil poslan, da pregleda ondotni položaj.

»Vračati se ne smemo, slavni beg. Pač vstajajo posamezne vasi na hrvatskej zemlji, a zaprta so jim pota v Zagreb, kjer so si hotele s silo pridobiti orožje.«

»Poskusimo torej svojo srečo na Kranjskem. Ako zmagamo tú, braniti se nam dolgo ne more gospoda na Hrvatskem,« odgovori ponosno Gubec in daje daljna povelja svojim spremljevalcem.

»Na Ilijo in Guzetiča pazi! Povšeči mi nista poslednja dva že dolgo časa ne. Na svojo roko bi rada delala črteže,« pravi potém tajniku Juriču in pristavi: »Zastonj se ne trudiš, če imaš oči na pravem mestu. Prvo častno mesto, ki bi se utegnolo izprazniti v našem triumviratu, bode tvoje. Jaz potrebujem zanesljivih in zvedenih svetovalcev, a ne priprostega kmetstva.«

Prijahal je pri teh besedah tajnik Jurič bližje k svojemu gospodu in zašepetal mu nekaj skrivnostnega na uho.

»Ni mogoče! To je izdaja in nesramnost!« vzkliknol je Gubec razjarjen nató in ga vpraša:

»Kje si čul o tem črteži? Nemogoč ni, a predrzen je. Sam peklenšček ga je skoval v svojo lastno pogubo.«

»Nič sile, nič prenagljenja, samo mirnega opazovanja in nekaj samostalnosti je potreba, in ujame se ptiček, če je v resnici kukavica, v svojo lastno zanjko,« prigovarja tajnik begu in pomirjuje njegov srd.

»Drugače ne morem. Odvzeti mu moram že v začetku vrhovno poveljstvo ter ju razdvojiti. Ko vidita, da se strinja v meni glavna moč, spoznata sama, da sta na krivem potu. Vrneta se ali ... pogineta na njem. — Jaz si umijem nedolžne roke.« Tako je govoril beg in nenadna otožnost zalila mu je srce.

»Dozdeva se mi, da se nam podirajo lastni gradovi nad glavo, da nas pelje vsaka stopinja korak dalje v labirint, kterega izhod nam je neznan,« govori polglasno beg nató. »Prepozno je, zdaj ni vrnitve več,« nadaljuje sam sebój. »Prokleta častilakomnost, ki razdiraš najlepše vezi bratoljubja in ljubezni, najslajšo in najbolj tolažilno ljubezen do naroda svojega in do domovine!« 

A kakor da bi se bil zopet opogumil, pristavi potém: »Čemu kes v trenotku, ko ni še vse izgubljeno. Obžaluje naj nekdo drug, da je uničil svojo lastno srečo, begu Gubcu tega ni potreba. Če ga goljufajo tudi vsi visokoleteči sklepi, eden se mu je posrečil: Razdrl je zvezo nekoga, ki se je bil prezgodaj obrnol z zaničevanjem od njegove poštene ponudbe.«

Molčé se je pomikala potém bojna četa, kakor da bi bilo znano najzadnjemu jezdecu, kakove resne misli se vzbujajo v duši njihovega poveljnika. Stoprav, ko se v daljavi prikažejo obrisi krškega mesta, ustavi se zopet Gubec in pravi:

»Tovariši, ondi bode zbrana, predno zatone štirikrat solnce, moja vojska in ob krškem ozidji se oslavi kmetska čast na veke, ali pa — pogine sleherni naš mož, ki je prisegel zvestobo do zadnjega vzdihljeja.«

Dvanajsto poglavje.[uredi]

Die Kaiserbergsehen Unterthanen schlugen
zuerst los am 29. Jänner 1573, das Bauern-
heer wuchs bald auf 20.000 Mann.
Dimitz.

Bilo je tri dni pozneje. Akoravno je prezgodaj pričeti vstanek vznemiril in iznenadil marsikteri okraj, bilo je že tretji dan oboroženih najmanj deset tisoč mož, in med temi skoro polovica s pravilnim orožjem. Glavni del, kteremu je ukazoval Ilija Gregorič, utaboril se je pri Vidmu. Tú je bilo zbirališče vseh manjših čet, ki so prihajale še vedno iz najbolj oddaljenih okrajev. Sèm so pošiljali posamezni podpoveljniki in stotniki popraševat po ukazih tú zbranega kmetskega triumvirata.

Dvanajst stotnikov je bilo izvoljenih. Med temi nahajamo že nam znana imena: Lazar, Prokop, Vikič itd. Glavni nalog posameznim četam teh stotnikov je bil terrorizem, s kterim so uplivali po deželi na posamezne grajščake. Silili so jih k raznim pomenljivim privilegijem, in rés marsiktere do sedaj v lastno korist utrjene pravice opustili so ti gospodje kmetstvu v prid. Da se pa pri tem ni postopalo vedno po postavah redne vojske in mirnega zahtevanja, je naravno in umljivo onemu, kdor le površno pozna težki jarem tedanjega kmetstva, ki se je po svojej gosposki — živini, a ne človeštvu prištevalo in se pogostoma slabeje ko z neumno živalijo ravnalo z njim. Kakor pa zdivja najbolj krotka domača žival, ki je bila dolgo zaprta v zaduhlem zidovji, tako je vzbudila ideja po popolnej svobodi do sedaj speče kmetske moči ter dala dušek vsej surovej strasti sile in maščevanja.

V gradu Soteska ubili so kmetje zadnjega grajščaka Loškega. Še dandanes kažejo ono mesto, kjer je vzdihnol dušo. Na pokopališči v Mekinjah padel je zadnji baron Lilienberg. V Zagorji razrušili so kmetje županijo in zažgali hiše onim posestnikom, ki so se upirali takovemu dejanju. Tudi Brdski grad in večina gradov na Dolenjskem se je v prvej kmetskej strasti skoro popolno razrušila; posestniki so se prepodili in vse njih imetje konfiskovalo.

Dejali smo, da so učinile poslednje silovitosti le posamezne čete ali ondotni prebivalci sami, ne da bi bil kaj takega kmetski triumvirat ukazoval. In vendar so uplivali ti posamni čini jako uspešno na splošno ustajo; kajti razširili so jo po vsej deželi in pridobili mnogo ustašev za višji, dobro premišljeni politični črtež hrvatskih upornikov. Osobito bolj intelligentni del, ki je imel sploh razum za svobodo, in pa proletarijat brez imetja in pravega doma pridružil se je Gubčevej vojski pri Vidmu. Naravno je tedaj, da je taborila že črez teden dnij vojska, broječa dvajset tisoč mož ob bregovih Save, in k njej je še neprenehoma prihajalo skrivaje mnogo hrvatskih in spodnještajerskih kmetov.

Poslednje je lahko umljivo; kajti kmetom je veljala prislovica: »Rajši stokrat umreti, kakor delati žive dni tlako ponosnemu gospodstvu.« V tem smislu bile so pa tudi njihove zahteve proti svojim dosedanjim gospodom. Zahtevalo se je odpraviti tlako in terjala popolna neodvisnost kmetstva od grajščakov. Tako se je glasila javna prisega onih grajščakov, ki so se hoteli oteti kmetske silovitosti. Da pa niso hoteli vsi prisegati narekovane kmetske prisege, prepričali so nas žalostni zgledi iz nekterih slovenskih okrajev.

Da se pa pokaže moč kmetskega upora sploh, sklenol je beg Gubec odstraniti z énim samim velikim podvzetjem vse ostalo nasprotje protivnikov kmetstva in njegovih zahtev. Nepričakovani dosedanji uspehi storili so Gubca ponosnega. Podjarmiti si je hotel najprvo močno zavarovano Krško mesto. Mislil je, da če pokaže tú svojo silo, odpirajo se mu radovoljno vrata ostalih gradov in mest. Akoravno je bila kmetska vojska zbrana pri Vidmu silna dovolj, da bi bila lahko trikrat večje mesto od Krškega oblegla, preračunil je beg Gubec, da velja čast tú več kot sila, in da bi bilo koristnejše njegovim zadevam, ako si pridobi mesto brez dolgega boja in obleganja.

Skušal je torej po zvijači in izdajalstvu pospešiti svoje vojne namere. Že prvi dan rednega obleganja povabil je mestnega župana v svoj tabor ter ga pooblastil, v imenu kmetske vojske posredovati s krškimi mestjani ter jih pridobiti, ako mogoče, za ustaške ideje.

V ta namen se je poklical v Gubčev tabor ves triumvirat in vsi zastopniki in voditelji posameznih vojnih čet. Nevoljni so bili posamezni stotniki in četovodje, ko zvedó, koliko imenitnosti pripisuje njih vrhovni poveljnik Krškemu mestu ter kupiči tú brez posebnega uzroka vojne moči. Kot občen program veljal je do sedaj vznemiriti na eden pot vse sosedne kraje in pridobiti si z manjšimi četami polagoma celo okrožje, cepiti nasprotno moč in vsaj začasno izogibati se vsakemu daljšemu boju.

Posebno vojskovodja Ilija Gregorič in triumvir Guzetič sta se srdito protivila obleganju Krškega mesta in sicer iz poslednjih dveh uzrokov: Prvič se jima je dozdevalo Krško mesto preblizu Celja in Zagreba, od koder jim je pričakovati v prvej vrsti nasprotne sile; drugič pa se s pridobljenjem nepomenljivih mest in s peščico mestjanov namen kmetske ustaje ne rešuje, temveč ukrotiti se morajo na veke zatiralci kmetskega življa v vseh treh sosednih deželah.

Dobro je vedel Gubec, da najde ta črtež nasprotstvo v njegovih zaveznikih samih. A preračunil je, da je baš v tem slučaji ugodna prilika, da pokaže vsem poveljnikom svojo nadvladujočo moč in — da se otrese, ako ni drugače, elementov, ki mu po njegovej sodbi nasprotujejo iz osebnih uzrokov.

Jako razburjen je bil torej zbor v Gubčevem taboru. In ko naglaša Gubec, da si pridobi Krško mesto po izdaji in da je priča temu pričujoči mestni župan Sila, ki za primerno čast in plačilo pri bodočej našej vladi spusti o pravem trenotku mostove in odpre duri zmagujočemu kmetstvu: tedaj zbledi same jeze in nevolje Ilija Gregorič in vzklikne:

»Sramota nam in našej stvari, ako nam mora izdaja, a ne ljubezen pridobiti našo bodočo zmago. Le v prepričanji za našo sveto pravdo je naša moč. Ona nam pridobi stalnih zaveznikov. Izdajalci, ktere maje vsak vetrič, bili bi strup in poguba našej ideji.«

Strmé so poslušali zbrani možje tako odločne besede svojega poveljnika, akoravno so se one nekterim dozdevale neprimerne v sedanjem položaji in preognjene. Zbledel je v istem trenotku Gubec in molčal nekaj časa. A mojster je bil v zatajevanji svojih strastij; odgovoril je mirno, kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar:

»Vojvoda Ilija, ti pozabiš, da nisi sam v tem zboru; nazori in misli o našem boji so različni, kajti tudi ostalim možem ni tuje — vojskovodstvo.«

Nekoliko preostro se je izrazil Gubec v poslednjem stavku, da bi ne bilo to razžalilo zvedenega vojvode, ki je že bil oslavil svoje ime v turskih bojih. A tudi Ilija Gregorič je bil politik in diplomat v tem trenotku, kajti molčal je. K temu ga je primoralo vzlasti molčanje mnogih njegovih tovarišev, kterim se je bralo na obrazu, kako neprimerne in kako silno razžaljive so bile Gubčeve besede nasproti Ilijevemu predlogu. Le beg Gubec sam ni spoznal ali ni hotel spoznati poslednjega. Nadaljeval je namreč v prejšnjem smislu svoje posvetovanje zaradi Krškega mesta in razgovarjal se javno z županom Silo, kako bi se brez mnogega upora najlažje poskusila izdaja.

Ko je zapustil med tem Ilija Gregorič in za njim tudi Guzetič videzno le za trenotek vojni zbor, porabil je nujno Gubec to priložnost ter dal glasovati za svoj predlog. Neodločni in premalo neodvisni so bili v zboru ostali stotniki in podpoveljniki, da bi bili javno nasprotovali nasvetu svojega vrhovnega poveljnika. Le edini triumvir Pasanec je izraževal z molkom svoj veto, a brez koristi.

Poslednje je še bolj opogumilo bega Gubca. Domišljeval se je v tem trenotku vsemogočnega; saj se je njegovej despotskej besedi uklanjal ves zbor, ki je bil odločilen v vojni.

Ko se je razšel v noči potém zbor, pokliče Gubec župana Silo k sebi in se še dolgo pogovarja z njim.

»Bodoči dan pokaže se v pravej svetlobi naša moč,« pristavi poslavljajoč se. »Ako se nam posreči pridobiti mesto, zagotovljeno je naše ime. Z veseljem se nam odpirajo potém ostali trgi. Odvisni nismo več od onih ljudij, o kterih lahko sodiš sam, da niso prijazni kmetstvu in njegovej svetej stvari, temveč iščejo slave svojemu lastnemu imenu v kmetskej krvi.«

Tako je govoril Gubec stiskaje tovarišu desnico. Za slovo mu še zakliče: »Le dva moža potrebujem v bodoče v svojej sredi, zanesljiva in skušena ter pismoučena. Prvi je tajnik Jurič, drugo mesto pa je namenjeno tebi, ako ostaneš mož beseda.« —

Med tem ko se je pogovarjal beg Gubec z županom Silo, hodila sta ob savskem bregu dva moža. Noč je bila precej temna, a vendar bi bil dober opazovalec opazil, da imata imeniten in precej strasten razgovor. Več potov sta postala in naglašala s povzdignenim glasom svoje videzno neovrgljive razloge in trditve.

»Premagoval sem se, dokler je bilo mogoče. A preveč je zdaj njegovega ponosa in trmoglavosti, ki nas pelje k pogubi,« pravi mirno visoko rasteni tovariš, prava junaška postava, svojemu manjšemu in mlajšemu sosedu.

»Prav imaš, Ilija! Naše potrpljenje je prikipelo do vrha. Več ni dvombe, kam merijo njegova podvzetja,« odgovori z naglasom Guzetič.

»Iznebiti se nas hoče, ko se mu posreči prvi poskus. Triumvirat mu je le pripomoček, da izvrši svoje sebične namene, drugega nič, ti pravim. Zadnji čas je, da mu pokažemo, da imamo tudi brez njega moč in da zaupa ljudstvo svojemu pravemu prijatelju, ki je trpel od začetka z njim in kteri daruje zadnjo kapljo krvi za njegove svetinje.«

»Kako misliš izvesti in pokazati svojo moč, Ilija?« vpraša ga resno mladi tovariš.

»Umeješ me lahko in uganil si že morda čestokrat sam, da skleneni triumvirat ne vodi k sreči, da je le na jeziku, da je bolje, da ga —.«

Utihnol je junaški vojvoda pri teh besedah in krepko stisnol tovarišu desnico.

»Da ga razbijemo, uničimo, odvežemo se vsakej odgovornosti,« pristavi navdušeno, a vendar nekoliko iznenadjen Guzetič.

»Ti si uganil ali bolje rečeno izgovoril, kar mislimo že dolgo vsi ostali.«

»Ali pa ni to preopolzla, nevarna stvar v sedanjem trenotku?«

»Nikakor ne! Baš sedaj je prilika za samostalno stranko, ali pa nikdar.«

»Ali smemo motiti ali se izognoti napadu na Krško mesto in cepiti ustaške moči?«

»Poslednje brezumno podvzetje je kakor navlašč stvarjeno, da odpre ustašem oči, kako nepremišljeno je Gubčevo ravnanje, ki zahteva toliko krvi za nepomenljiv uspeh!«

»Ilija, ti dvomiš, da se posreči zmaga nad Krškim mestom?«

»Nikakor ne! Saj ti je znano, da odpre izdaja ob priliki mestna vrata, in zmaga bode lahka, a posledek — pogubljiv.«

»Kako misliš poslednje, Ilija?«

»Zapomni si, prijatelj, kar pade brez truda zmagovalcu v roke, to nima cene zá-nj, temveč le stori, da precenjuje on svoje lastne moči. Trdil sem že, da je brezumnost, muditi našo vojsko ob mestnem ozidji, med tem ko potrebujejo cestne zveze in drugi imenitni prehodi krepkega utrjenja zoper redno zvunanjo silo. A ker se hoče proslaviti Gubec z zmago nad nepomenljivim mesticem, opijani ga ona popolno in izroči nasprotnej rednej vojski, s ktero se mi, akoravno močnejši po številu, ne moremo meriti. Moj črtež je bil in je še danes, umikati se, ako je mogoče, javnemu boju, udariti na primernem mestu in izginoti. To je načelo vseh ustašev, ki jim pribori prej po vztrajnosti kakor po slavnej zmagi zahtevane pravice.«

Tako je govoril Ilija Gregorič in navajal še mnogo imenitnih izkušenj za svoje nazore.

»Ti se nočeš udeležiti napada na mesto, Ilija? Ti že vržeš tú iskro razpora med zbrano kmetstvo?«

»Ne! Rekel sem že, da odpre naš tukajšnji uspeh pravim možem oči. In ta trenotek porabim ter izdam do podpoveljnikov in vse vojske oklic, v kterem svarim pred dosedanjimi koraki, razglasim triumvirat kot razvezan in razpuščen ter vabim one, ki ljubijo v resnici svojo in svojega ljudstva svobodo, pod mojo zastavo.«

Molčal je nekaj časa Guzetič pri teh pogumnih besedah svojega tovariša in potém pristavil:

»Ti si junak, Ilija. Vredni so tudi tvoji nazori pravega junaštva in najboljšega uspeha. Vendar —.« Utihnol je pri zadnjej besedi in poljubivši svojega tovariša in oklenovši se ga okoli vratú, dejal je polglasno:

»Vendar — ako se ponesreči tvoj črtež, Ilija, pomisli, da je izgubljen potém ves dosedanji trud in up moj in še nekoga drugega, ki zre zaupljivo v srečen izid našega podvzetja.«

Omračilo se je za trenotek visoko čelo Ilijevo, kakor da bi se bil domislil sam nekoga, ki mu je edini up in tolažba. Vendar je zopet potém ponosno stresel glavo, kakor da bi se hotel iznebiti te lepe, a zapeljive misli, in pristavi:

»Prijatelj, ti si prerahločuten. Takovi možje so slabi vojaki. Ko bi te ne poznal osebno, dvomil bi nad tvojo hrabrostjo v resnem trenotku. Dozdeva se mi, da je osodepolna tvoja ljubezen do moje hčere. Predobro vém, koliko neprilik je pouzročil prezgodaj po Gubci zapaljeni vstanek in koliko moči se je že razcepilo zaraditega. Sedaj pa bi še naj motila vajina zveza tudi moje bodoče črteže?!«

Z resnim glasom govoril je Ilija poslednje besede in poljubivši svojega tovariša, pristavil:

»Prijatelj, izroči bodočnosti svojo ljubezen! Ako vama hoče osoda biti mila, veselita se po srečnej zmagi toliko bolj svoje težko priborjene sreče; ako so zastonj naše nade, pa zapusti lažje óni svoj delokrog, kterega ne veže nič na prejšnje mesto.«

V stran se je obrnol mladi mož pri teh besedah, da zakrije svojemu junaškemu tovarišu žalost, ki se mu je usílila pri spominu na zapuščeno nevesto v srce.

Mesec je priplaval kmalu potém izza oblakov in odkril v svojej svetlobi, da tudi najbolj junaško srce prevladuje čut, kteremu se ne more ubraniti, kakor trdi neki modrec, noben blag človek, namreč čut ljubezni. Mokre so bile Guzetičeve oči, ko je zagotavljal svojemu tovarišu, da se hoče ravnati po njegovem nasvetu. Kakov mož-beseda pa je bil v tej obljubi, prepriča nas bodoče poglavje.

Trinajsto poglavje.[uredi]

Kaj vam pomagajo te prazne želje?
Sleduhi pazijo na vsako našo stopinjo.
Marija Stuart.

Posloviti sta se ravno hotela Ilija in Guzetič, ko čujeta petje v daljavi. Ker se jima je glas dozdeval znan, počakata nočnega pevca.

»Ubogi oče, tudi ti ne miruješ, kakor da bi vedel, kako resni trenotki se bližajo tvojim sotrpinom,« povzame črez nekoliko Ilija Gregorič.

»Radoveden sem, kake novice ima nocój. Vedno, kedar prepeva svojo ustaško pesen, ima nekaj posebnega v mislih,« pristavi Guzetič oziraje se proti strani, od koder je odmevalo petje.

»Smili se mi, ubogi oče. Nevoljen bode, ko zve moj namen. A zdaj je prepozno. Vrnitev ni mogoča,« nadaljuje Ilija.

»Ne boj se! Tudi on ni prijatelj Gubčev. Svaril me je že več potov, ne zaupati preveč kmetu v gosposkej suknji. Takovi so baje najslabejši značaji, pol ptiča pol miši, kakor netopirji, ki le v mraku hodijo na sprehod bojéč se belega dne.«

Med takim pogovorom se približa nočni pevec. Ko čuje glasove naših znancev, pravi svojemu vodniku: »Če me ne moti uho, konča se tú najina hoja. To je Ilijev in Guzetičev glas.«

Vodnik, ki je že prej opazil poslednja dva, pa pristavi:

»Ne pozabite naznaniti tega, kar ste čuli v taboru! Ako ne ubogata vas, pridem vam jaz na pomoč in ne odidem prej, dokler ne verujeta najinim nasvetom.«

V istem trenotku se pa začuje od daleč glas: »Oče, kakove novice vas silijo v poznej noči v naš tabor? Ali rés niso smele čakati belega dne?«

Poslednje besede je govoril Ilija Gregorič ter hitel nasproti prišlecu, svojemu slepemu očetu.

»Preslabe so moje roke, da bi koristile našemu ubogemu ljudstvu. Edin posluh mi je še ostal neizpremenjen. Baš moje uho me je prepričalo, da se je uselil stari naš greh: razprtija, nesloga in sovraštvo v naše podzvetje, ki žuga uničiti vse naše črteže.«

Z naglasom, ki ni naznanjal dobre volje, govoril je slepi Marko Gregorič te besede in pristavil potém:

»Ilija, če te ne morejo prepričati besede tvojega očeta, ki te svaré v odločilnem trenotku, opominjajo naj te njegove oči, ki govoré jasno, kako se plačuje domoljubje v neprimernem času.«

»Oče, jaz vas ne urnem, govorite jasno! Kdo vas pošilja v noči v tabor uničevat, kar so me stoprav okoliščine sklenoti prisilile?«

»Ubogljiv je bil nekdaj moj sin in navdušen za narodove pravice. Zdaj se je to navdušenje izpremenilo v trmoglavost. Z lastno močjo skuša si pridobiti, kar zmorejo le vse naše sile. Predrznost pelje v pogubo, prorokujem tudi tebi, Ilija, če se obračaš v najvažnejšem trenotku od mož, ki imajo v svojih rokah naš blagor in — pogubo.«

Iznenadile so te odločne slepčeve besede Ilijo, da se je stresel in stopil za nekaj korakov nazaj, kakor da bi se bil zbal proroka svojega gorjé. Potem pa ga vpraša:

»Govorite, kdo vam je ukazal podirati neizpremenljive sklepe, kteri morejo edini rešiti našo že na pol izgubljeno stvar?«

»Po prevelikej občutljivosti razdira se naša sloga. Vse to pa izvira le iz osebnih uzrokov, ki nimajo nič opravka v javnih stvareh, to si zapomni!«

Prenehal je starec pri teh besedah, kakor da bi si hotel odpočiti od najhujšega očitavanja proti svojemu lastnemu sinu.

»Oče, naša zveza je le na jeziku. Sebičnost énega hotela se je širiti z njegovimi uspehi: zaraditega je bolje —.«

Tú obmolkne vojskovodja, ne da bi bil javno izrekel svoj bodoči črtež. Tedaj pa nadaljuje slepi roditelj rekoč:

»Zaraditega je bolje, da zapustiš še pred prvim bojem svoje tovariše in ne zapelješ tudi mladega zaveznika v svojo popolno pogubo. Vedi, da ste vajini mesti v trojnej zvezi že nadomeščeni z imeni: Jurič in Sila.«

Kakor da bi bil stopil na modrasa, tako se zgane sedaj Ilija in vzklikne:

»Gubec, ne motim se torej! Videl sem jaz prvi v temino tvojih prsij in tvoje neizmerne sebičnosti. Razdvojena sta odslej najina pota!«

S tresočim glasom govoril je Ilija te besede in hotel kar brez slovesa oditi. Le s silo ga je zadržaval njegov tovariš Guzetič, opominjajoč ga, naj v takih razmerah še eden pot presodi svoj bodoči črtež ter skliče javni zbor, ki izreče preiskavo proti Gubčevej samovolji.

Molčal je nekaj časa Ilija. Potém stopi bližje k svojima tovarišema in déne mirno:

»Guzetič, tudi ti si eden izmed istih, ki dvomijo v zadnjem trenotku nad bistrim očesom svojega tovariša! Odpuščam ti, ker vém, da ljubiš. Ne silim te k obljubljenej zvezi. Ločiva se nocój! Jaz odidem na levo, ti ostani na desni. Ne pozabi, če doživiš mirnih, srečnih časov, kar si obljubil mojemu otroku! Tudi svojega slepega očeta izročam tebi v varstvo. Ostanita oba v krogu, kjer sta glasovala do sedaj! Jaz pa, oprostita mi, ne morem prenašati razžaljenja po človeku, ki ukazuje našej zvezi; ono mi je hujše kot smrt v pravičnem boji, zaraditega —.«

Žalost zalije pri teh besedah poveljnikovo srce, in zadnja beseda mu ostane brez slovesa na jeziku.

V istem hipu pa se mu ovijejo nežne ročice slepčevega spremljevalca okoli vratú in proseč glas se čuje:

»Oče, ne zapuščajte sedaj, ko je po lastnih zaveznikih izrečena sodba nad vašo glavo, svojih ljudij.«

»Jela, rés je, da se kaznuje dobrota s hudobo!« odvrne Ilija, »ali od kod pa véš to, kar govoriš? Kakšno sodbo imaš v mislih?«

Mirno je pripovedovala nató Jela, da je čula vodéč starega očeta po taboru poleg Gubčevega šotora pogovor Gubca s tajnikom Juričem in županom Silo, kteri so sklenoli kar pri prvej priliki iznebiti se vsakega zaveznika, ki bi nasprotoval njihovim sklepom. Imenovalo pa seje pri tem ime Ilije Gregoriča in njegovega tovariša Guzetiča.

Dolgo je molčala potém družba, kakor da bi si ne upal nihče izgovoriti prve sodbe o čudnem položaji, v kteri jih je postavil prihod slepca in njegovega vodnika. Napósled izpregovori Ilija:

»Udajmo se torej in glejmo mirno, kako se zapira od trenotka do trenotka bolj in bolj osoda nad našim ljudstvom! Jaz si umijom roki in prepuščam odgovornost drugim za nasledke njihove sebičnosti. Čakati hočem mirno, kako izide prvo podvzetje skleneno po Gubčevej razsodbi. Pokazalo se bode, kdo je pravi narodov prijatelj, ali beg Gubec, ali siromak zaradi svoje poštenosti: Ilija Gregorič.«

Po dolgem posvetovanji obljubila sta vendar Ilija Gregorič in Guzetič, udeležiti se neposredno napada na Krško mesto, da vidita na lastne oči, koliko premore Gubčev upliv pri zbranej vojski. —

Kmetski triumvirat se ni motil v tem, da je skušal iznenaditi vlado z nepričakovano ustajo in si v naglici pridobiti komunikacijske zveze in vsaj nekaj imenitnih okrajev. Vlada je že namreč dalje časa opazovala nezadovoljnost kmetstva; le inicijative ni hotela proti njemu brez važnih dogodkov pričeti. Že odkar se je izvršil napad na grajščaka Tahyja in s silo rešil uporni Ilija Gregorič iz njegove ječe, prepričal se je vsak opazovalec kmetskega razmerja, da morata v kratkem trčiti skupaj dva nasprotna si elementa, prvi bojujoč se za najsvetejše pravice človeštva in za človeškega bitja vredno eksistenco, a drugi se poganja le za nadomišljevauo, po rojstvu mu podeljeno hegemonijo in gospodstvo nad kmetsko rajo. Vedelo se je tudi, da bodo krvav ta bodoči boj. Čut krivice in čut gospodstva se ne strinjata. Utihnoti mora prvi, da se šopiri drugi, ali izgubiti drugi svoje nazore, da se zadovolji prvi. Srednjega pota tukaj ni.

Največje zasluge pri opazovanji kmetskega življa in njegovih namer pridobila sta si grajščak Tahy in oskrbnik Črnič. Vedela sta dobro, da sta se s svojo ostrostjo zamerila kmetstvu, ki čaka le ugodne prilike, da se s svojim mučenikom Ilijo maščuje nad njima in vsemi somišljeniki. Da sta pa imela dovolj uzrokov za tako sodbo, potrjevala je istina, da je s Hrvatskega izginolo z Ilijem vred obilo znanih kmetov.

Vse to je grajščak Tahy vestno poročal hrvatskej vladi, in poslednja je opozorila vlade na sosednem Štajerskem in Kranjskem na ta položaj. Vlade niso sicer poslednjih poročil smatrale tako resnimi, da bi bile sklenole z državno redno vojsko ukrotiti uporno kmetstvo, a ponudile so plemenitaštvu neposredno pomoč, orožje in strelivo.

Zadovoljili so se grajščaki s to vladno pomočjo ter sklenoli, da ostalo potrebščino sami oskrbé. Vedeli so dobro, da če stopijo z lastno silo kmetstvu nasproti, da mu s tem pokažejo priznano svoje gospodstvo in da imajo proste roke po popoluej zmagi, po kterej hočejo ponižati za vse bodoče čase kmetski ponos.

Organizacijo plemenitaške vojske prevzel je Jobst baron Turnski. Ta je razposlal svoja povelja in pozive za pomoč celó na Koroško in Goriško. Obljubljene in zagotovljene so mu bile od mnogih stranij vojne čete. Grajščak Tahy mu je ponudil osebno svojo pomoč in vse svoje hlapce. Tudi je pripomogel z denarji, da so se oborožili in najeli hrabri Uskoki za plemenitaško vojsko.

Take so bile razmere pri gospodstvu pred kmetskim uporom. Dejali smo že, da se je smatral poslednji kot neizogibljiv, a s tem ni nikdo slutil, da ima toliko zaveznikov in da se hoče že v tako kratkem času uresničiti. Naravno je tedaj, da je iznenadila ogromna, okoli dvajset tisoč mož broječa kmetska vojska, ki se je zbrala pri Vidmu v štirih dneh. Zaraditega si ni upal poveljnik plemenitaških najemnikov pričeti boja in je rajši čakal ugodnejše prilike.

A tudi kmetstvo, akoravno s početka izvrstno organizovano, bilo je iznenadjeno, ko je zvedelo o resnih pripomočkih plemenitašev zoper ustajo. Najbolj škodljivo pa je uplival prezgodaj oznanjeni vstanek. Smatral se je kot strah, da jih ne prenagli plemenitaštvo, in širilo se je prepričanje, da ne vlada popolno sporazumljenje v znanem triumviratu.

Iz tega uzroka zanemarjal se je tudi prvotno skleneni vojni črtež, po kterem se ima vojska v tri glavne oddelke razdeliti. Pričeti ima ona ob enem na treh okrajih svoje operacije. Od Brežic do Krškega in Novega mesta vojuje eden oddelek, drugi si prilasti vse okraje od juga proti Celju, tretji pa severno-hrvatsko okrožje, in ta naj tudi obkoli glavno mesto Zagreb, stolico bodočega triumvirata. Beg Gubec sam pä je iz znanih uzrokov prečrtal v poslednjem trenotku ta vojni črtež in združil pri Vidmu vso vojsko. Še le po prvej odločnej zmagi hotel je prodirati dalje po črteži, kterega mu je izdelal tajnik Jurič.

Štirinajsto poglavje.[uredi]

Dreihundert wurden niedergemacht,
noch mehr fanden auf der Flucht in der
Save den Tod, Thum liess mehreren ge-
fangenen Bauern Ohren und Hände ab-
schneiden.
Dimitz.


Malo prijateljev našlo je kmetstvo in njegove težnje v mestjanstvn sploh; zakaj poslednje je uživalo za varnim svojim ozidjem mnogo pravic in privilegij, in to pogostoma na račun kmetskih žuljev in interesov. Naravno je bilo tedaj, da je videlo mestjanstvo v zavestnem in nezadovoljnem kmetstvu svojega osebnega sovražnika in tekmeca, kteremu bode moralo, če zmaga njegova surova moč, prepustiti mnogo do sedaj le njemu dovoljenih prednostij.

Razumi se zaraditega tudi lahko uzrok, ki je odvračal mestjanstvo, da se ni pridružilo kmetskemu uporu. Temveč ono mu je, če ga tudi ni neposredno zaviralo, za kar mu je pomanjkovalo vseh pripomočkov, vendar le nasprotovalo s tem, da se je odvračalo od njega in zapiralo mestno ozidje pred njim. Dobro je vedelo kmetstvo, koliko bi bilo na boljšem, ko bi si moglo priboriti v mestjanstvn svojega in svojih idej zaščitnika. Poslednje je poskušalo že prej pri mnogih priložnostih, a vedno brez uspeha. Kar se mu pa ni posrečilo po mirnem potu, postavilo si je v svoj vojni program. Zaraditega zbere Gubec kmetsko vojsko ob tedaj najbolj znamenitem dolenjskem mestu, kajti on si je hotel pridobiti Krško, da podpre z njim svoje daljne črteže.

Poskušal je že v začetku zvabiti krške mestjane v svoj tabor ter je pridobiti zá-se. Odločni oporeki mestnega zastopstva pa so ga primorali, da si s silo osvoji trmoglavo mesto. Na tem potu posrečilo se mu je vzbuditi slavohlepje krškega župana in ga z obljubami navdušiti za ideje upornega kmetstva.

Bilo je četrtega svečana. Beg Gubec predloži ta dan mestjanom Krškega mesta zadnjo svojo ponudbo, naj prepusté njegovej vojski po mirnem potu mesto. Mnogo mestjanov, med njimi na čelu župan, zadovoljilo se je iz znanih uzrokov s to ponudbo. A velika večina ni hotela ničesa vedeti o uporniškej zvezi in sklenola je braniti mesto z vso svojo silo. Še isti večer in isto noč pripravilo se je mnogo za resno obrambo proti kmetskej vojski. Bilo je jasno, da je boj neizogibljiv. Župan Sila je sicer sklical v zadnjem trenotku mestjanski zbor in nasvetoval, naj se sprejme kmetska ponudba, a brez uspeha. Dà celó umaknoti se je moral napósled razjarjenim mestjanom. Očitavali so mu sporazumljenje z uporniki in izdajo. Vzeli so mu županstvo ter izvolili še isti večer naslednika mu iz svoje srede. Viharna je bila ista noč v mestu. Nihče ni mislil na spanje, kajti vedel ni, kaj rodi bodoči dan. Tako razburjenje in nered porabil je odstavljeni župan Sila v svojo korist. Pridružil se je opravljen v obleko priprostega težaka delavcem ob mestnem ozidji ter se z njimi navduševal za boj z upornim kinetstvom. Baš prezgodnje ni bilo to veselje. Jedva se jame daniti jutro petega svečana, opazovali so že mestjani raz ozidja nenavadno živahno življenje v kmetskem taboru. Veliki vojni oddelki so odhajali kmalu potém na razne strani. A nekaj ur pozneje videli so se zopet, da se v nepretrganem okrožji kakor živ oklep bližajo mestu.

Jasne se bile torej njihove namere. Niti iznenadjenih. niti nepripravljenih niso našli kmetje krških mestjanov. Priča o tem bil je ljuti boj, ki je kmalu nató divjal ob mestnem ozidji. Kolikor večja nevarnost je pretila mestu, toliko večji bil je pogum njegovih brambovcev na ozidji. A tudi kmetje niso poznali strahu. Vedeli so dobro, da je, ako podležejo pri prvem napadu, izgubljena njihova stvar. Borili so se tedaj navdušeno. Stavili so lestvice na ozidje in poskušali z vsemi mogočimi sredstvi zanesti boj v sredino mesta. Baš tú se je pokazalo, kaj hrabrost in navdušenje za svobodne ideje premore. Mož za možem je padal z ozidja v globoki rov, a po deset jih je hotelo vsakikrat nastopiti izpraznjeno mesto. Novi oddelki so naskakovali ondi, kjer so omagovale upehane čete. Padlo je že bilo na stotine hrabrih kmetov pod ozidjem in med njimi trije izmed najbolj hrabrih in navdušenih stotnikov: Vikič, Daniel in Lazar, ali krutost je od trenotka do trenotka tem večja postajala. Pri poslednjem žalostnem poročilu o smrti najbolj priljubljenih stotnikov zdivjalo je oblegajoče kmetstvo. V istem trenotku pa se čuje vesela novica, da so se odprla severna mestna vrata v znamenje, da omaguje mestjanstvo. Poslednje ni bilo sicer resnica, a velika je vendar nastala zmešnjava v mestjanih. Vedel ni nihče, kdo je prostovoljno odprl vhod sovražniku v mesto.

Naravno je torej, da je porabilo razjarjeno kmetstvo v polnej meri po izdajalskoi roki ponujeno priložnost, ki se je bila njihovim poveljnikom obljubila, a po naključji zakasnila. Obila krv je telila v Krškem mestu potem. Kmetstvo ni sprejemalo niti dajalo milosti. Meč, sekira ali najbolj priprosto kmetsko orodje pisalo je pravice dolgo tlačenemu ljudstvu in se neusmiljeno maščevalo nad njihovimi protivniki.

Mnogo mestjanov je padlo silovitosti kmetskega zmagovalca v oblast, ki je žalibože zlorabil svojo popolno zmago z nepopisljivo krutostjo in teptanjem človeških pravic. Tudi poslednje, ne baš častilno in slavno dejanje kmetskega triumvirata bilo je preračunjeno in dobro premišljeno. Zmagovalni vandalizem uporabljalo je kmetstvo na korist svojih bodočih podvzetij. S svojo krutostjo poskušalo je uplivati na sosedne trge in gradove ter si delati pot po strahu in maščevanji do svoje konečne popolne zmage. In res brez upliva ni bila ta kmetska politika. Kakor v bojnih časih pred krutim polmesecem, tako se je širil po kmetskej zmagi nad Krškim mestom na daleč okrog strah o ljutem zmagujočem kmetstvu, ki ne prosi in ne daje milosti nikjer in nikomur. Bežalo jo zaraditega ljudstvo v zidovje trgov in mest, prepuščajoč svoje vasi zmagepijanemu kmetstvu. Tudi gospodstvo po bližnjih gradéh umikalo se je radovoljno iz svojih posestev in se pridruževalo pri Novem mestu zbranej vojski barona Jobsta Thurnskega ali pa se celó začasno izseljevalo iz domovine.

Baron Valvasor, posestnik gradú »Thurn am Hart«, moral je že v prvej noči pred naskokom na Krško mesto bežati v Kostanjevico. Poslednji je bil prvi, ki je od plemenitaške vojske prosil in zahteval potrebne pomoči, trdeč, da bode v enem tednu vsa dežela le ena vas in vse prebivalstvo po trgih in mestih hlapčestvo upornega kmetstva.

V resnici bil je zadnji trenotek, da se uredi nasprotna moč in ustavi kmetska krutost. Z občudovanja vredno energijo utaboril se je beg Gubec v priborjenem Krškem mestu in od tod je organizoval po svojem tajniku daljna podvzetja. Sklenol je najprvo operirati proti Novemu mestu in priboriti si na vsak način ta kraj kot metropolo dolenjskega Kranjskega v svojo oblast. Kako preslepljen pa je bil beg Gubec in vsa njegova vojska po svojej prvej zmagi, pričuje najbolj istina, da je poslal iz svojega tabora v ta namen le peščico dveh tisoč mož proti Kostanjevici, in ta bi si naj imela delati zmagepoln pot proti Novemu mestu.

Poslednja lahkomišljenost je zaprečila tako rekóč ves daljni pravi uspeh. Bila je najboljša priča, kakov duh veje v kmetskem triumviratu, iz kterega se je umaknol genijalni Ilija Gregorič, dobro vedóč, da po začetem potu ni upati zmage.

V resnici že pri Kostanjevici trči lahkomiselna kmetska vojska na resno nasprotje. Hitel jej je namreč tja baron Jobst Jože Thurnski in sicer le s pet sto, a dobro oboroženimi moži nasproti ter jo popolno iznenadil in razgnal. Posrečilo se mu pa je tudi po kratkem, a za kmetstvo pogubonosnem boji, da je potisnol vso kmetsko četo nazaj. Ko je padla tretjina njenih vojakov, otel se je Gubec z ostalim delom v Krško, in tú je oblegal potém baron Jobst v mestu taborujočo kmetsko vojsko.

To obleganje je pomenljivo uplivalo na kmetsko ustajo in njeno vrhovno poveljstvo. Stoprav tú se je razkril jasni razpor med triumviri. Vojna nesreča pri Kostanjevici pokazala je popolno nezmožnost Gubčevo. Kmetstvo je javno kazalo svojo nevoljo proti takemu poveljništvu in o mnogih prilikah ostentativno zahtevalo Ilijo Gregoriča za svojega vojskovodjo.

Ilija je porabil to ugodno priložnost ter grajal Guben nasproti njegove nepremišljene naredbe, ki peljejo nedvomno k pogubi.

Razžaljen je bil s tem Gubčev ponos. A ko se mu je očital še povrh sebičen namen, razdvojil seje za vselej dosedanji triumvirat, Ilija Gregorič in Guzetič sta izrekla v javnem zboru, da odvračata vsako odgovornost za bodoče nasledke po Gubčevih vojnih črtežih. Svetovala sta, naj se oblegovalcem radovoljno prepusti Krško mesto, kajti združiti sta hotela vse vojne moči na primernejšem kraji za daljno vojskovanje. Našla sta mnogo somišljencev za svoja nova načela. Več stotnikov je ugovarjalo boju na prostem polji, in med poslednjimi bil je tudi triumvir Pasanec, zvest prijatelj Iliji Gregoriču.

Po razkritji še mnogih nemožatih intrig triumviratskega tajnika Juriča in župana Sile proti Iliji in Guzetiču bil je dualizem v kmetskej vojni neizogibljiv. Že v bodočej noči po tem razponi zapustita Ilija Gregorič in triumvir Guzetič na čelu precej številnega oddelka po kratkem hoji mesto. S tem je bila osoda ostale kmetske vojske v Krškem določena. Zakaj nekaj tednov pozneje bilo se je mesto po naskoku plemenitaške vojske zopet osvobodilo. Bili so to strašni dnevi. S hrabrostjo obupajočih branili so se kmetje. Nevešči bojevanja in vedne zabrambe ter zbegani po notranjih prepirih izgubljevali so od dne do dne pogum. Konečno se vname upor celó v njihovej vojski.

Čuli so se glasovi o izdajalstvu bega Gubca in župana Sile, ki sta zakrivila vso nezgodo. Najboljši dokaz njune krivde pa je bil, da sta izginola neko noč oba iz Krškega. Edini tajnik Jurič je ostal ter branil mesto.

A prepozen in brezuspešen je bil daljni pogum. Sedmi dan po pričetem obleganji priborili so si hrabri Uskoki mesto ter se silovito maščevali nad branitelji. Tekla je v potokih kri. Kdor se ni rešil z begom, padel je pod meči zmagovalcev. Na mestnem trgu usmrtilo se je skupno tri sto kmetov. Mnogim so se, kakor trdi zgodovina, porezala ušesa in odsekale roke na živem telesu. A določeno pa ni na tanko, koliko je povrh še utonolo ustašev v valovih Save, ko so bežali iz mesta, ali brez dvombe dvakrat toliko, kolikor jih je padlo sovražniku v oblast. Med poslednjimi je bil tudi triumvir Pasanec, kajti izginol je od istega trenotka za vselej. Slovesno je praznoval baron Jobst svojo popolno zmago nad upornim kmetstvom in s ponosom poročal deželnej vladi v Ljubljano: Strta je glava sužnjemu kmetstvu in postavljen zgled v svarilo za vse bodoče čase!

Petnajsto poglavje.[uredi]

Podvizaj se od nas! Tu med možmi
Prostora tebi ni, zlorečnik gadni!
Ni vreden, da bi ga dotikal prst.
Tugomer.

Vzbujen čut slavohlepnosti ne umiri se prej, predno ni dosegel vsaj enega dela svojih pogosto previsoko stavljenih namenov. Ako pa je bil celó žaljen ta čut, ali zasmehovan, ne pozna več niti nasprotja niti meje svojej delavnosti, predno se ne nasiti, če ne z resnično, pa vsaj z domišljevano slavo in priznavanjem svojih zaslug.

Takov značaj je bil Ilija Gregorič. Navdušen že po svojej jako sangviničnej naravi za svobodo svojega ubogega kmetstva, bil je po žalostnej izkušnji po triumviratskem prvomestniku pozvan tako rekoč na dvoboj za osvobojenje naroda. Pokazati narodu, kdo je njegov pravi prijatelj, kdo sebičnež, sklenol je boriti se v družbi svojega prijatelja Guzetiča na lastno roko proti krutemu gospodstvu. Povrh je bil prepričan o udanosti kmetskih upornikov. Velik del vojaštva si je že bil z njim vred priboril izhod iz obkoljenega Krškega mesta, ostali del pa se mu pridružil v malo dneh. Njegova vojska je v kratkem tako narastla, da je bil Ilija kakor črez noč najbolj popularna uporniška oseba in strah vsakemu kmetskemu nasprotju.

Med tem si je Ilija naslikal lep črtež za bodoče svoje delovanje. Prepustivši Kranjsko Gubcu in njegovim prijateljem, sklenol je pridobiti za svobodne ideje slovensko-štajerske okraje. Hitel je tedaj nemudoma proti Brežicam, da se mahoma polasti tega okraja in odškoduje za nedvomno izgubljeno Krško mesto.

Sreča mu je bila mila. Po kratkem boji odprla so se mestna vrata njegovej vojski, in s kraljevo častjo ga je ondi sprejelo mestno starešinstvo. Ilijeva priljudnost, hrabrost in nesebičnost očarala je v hipu vso ujegovo okolico ter ga obdala z nekako nedotakljivo avtoriteto in popularnostjo. Priprosti narod in cela vojska sta mu podelila, nevajena drugih poklonljivih besed, kratki naslov: kmetski cesar. In to ime je hitelo in se razširjalo kakor blisk po vseh štajerskih goricah, po Kranjskem in globoko dol v hrvatske okraje ter v hipu otemnilo nasprotnika bega Gubca.

V Brežicah, v svojej priborjenej južnoštajerškej metropoli, ustanovil se je tudi začasno Ilija. Od tod je razglašal povelja svojej vojski in od tod je namerjaval nadaljevati svoje srečno pričeto vojno delo. V ljudskej povesti živi še spomin o tem kmetskem vladarji in o njegovem dvoru v Brežicah. Življenje tega kmetskega poveljnika ni bilo sicer različno od drugih kmetov niti v jedi niti v pijači ali sploh v nenavadnem zvunanjem blesku. Vendar pa je imelo nekaj zanimivega in patrijarhalskega. Četa izmed najbolj junaških kmetskih vojakov namreč stražila je nizko priprosto hišico, kjer je stanoval Ilija Gregorič. Na odprtem dvorišči posvetoval se je vladar s svojimi svetovalci. Poslušal je rad vsakega najbolj priprostega moža. »Vsi smo enaki,« trdil je pri vsakej priliki. »Le naključje je izvolilo nekterega, da ukazuje ostalim in čuva nad pravico in občnim blagorom.«

Najbolj zanimiva dvorska oseba pa je bil stari slepi Marko. On je bil dvorni godbenik, svetovalec in pripovedovalec dogodeb iz burnih minolih časov. Céle gruče ljudstva obsipavale so slepca ob večerih in pri vsakej priliki, z navdušenjem poslušajoč njegove povesti iz turških bojev in gosposke silovitosti.

Druga znamenita oseba bil je dvorni pisar in ob enem tudi tajnik v nežnej dekliškej podobi, Ilijeva hči Jela. Izšolana nekoliko v Zagrebu opravljala je vestno to častito službo pri svojem očetu in to toliko zvestejše, ker jej je mnoga povelja narekoval prvi vladarjev svetovalec, njen ženin Guzetič. Osnoval se je tako rekoč kakor črez noč na razvalinah prvega triumvirata drugi, a s tem razločkom, da je vladala v sedanjem nekaljena harmonija in ljubezen. Ali kratko je trajala ta sreča.

Dobro je vedel Ilija Gregorič, da je stalen uspeh kmetske vojske le mogoč, ako se razširi brez zamude po vseh okrajih njegova nepričakovana moč, in to tem bolj, ker je bil prepričan, da v Krškem mestu oblegana Gubčeva vojska nima upanja, da se reši. Veselil bi se bil tega sebičen in nepošten Gubčev nasprotnik. Ali Ilija Gregorič je hotel prehiteti to katastrofo z nujnimi svojimi podvzetji. Zapustil je torej urno svojo stolico v Brežicah ter se vzdignol, pustivši le ondi malo posadko, proti Sevnici.

Neznan je bil večini kmetov popolni razpor Gubčev in Ilijev in bodoči načrt. Zaraditega pa je bil tudi opravičen strah, kako neizmerno mora in bode uplivala nezgoda ene vojske na drugo. Ali ravno zató, da Iii z odločnimi zmagami preprečil poslednje, hitel je Ilija s svojo vojsko utrjevat priborjene uspehe. A iznenadila in prehitela ga je žalostna novica o zmagi plemenitaške vojske pri Krškem, o padlem mestu in krvoločnosti nad premaganimi kmeti. Baš se je hotel Ilija utaboriti v Sevnici, ko se mu naznani ta nezgoda. Da pa vsaj videzno zakrije to kmetsko nesrečo, dvigne se zopet ter hiti kakor zmagovalec z vso vojsko skozi Planino proti Gorjam. A vendar je ostala brez uspeha ta njegova vojna diverzija.

Z nepopisljivo hitrostjo zvedelo se je po vseh pokrajinah popolno uničenje kmetske vojske pri Krškem. Obup in nemir se je uselil na mesto prejšnjega navdušenja v najbolj samotne vasi. Tudi Ilijeva vojska se je jela okuževati z enakim strahom. Le neizpremenjeni Ilijev pogum in zaupanje večine v njegovo modro vodstvo vezalo je še posamezne oddelke v složno celoto. Mnogo je tudi navdušenje povzdigavala darežljivost podpoveljnika Guzetiča. Poslednji je daroval v zadnjem času vse svoje premoženje vojski ter delil vse težave in neprijetnosti z zadnjim vojakom. Tudi stari slepi Marko ni zapustil v tej sili svojih rojakov. Spremljal je povsod kmetsko vojsko ter jo navduševal pri vsakej priliki.

Takov je bil položaj Ilijeve vojske, ko prihiti v Gorje, menéč utaboriti se tu ter snovati od tod daljne svoje črteže. A kakor hudobni duh hitela je pred njim povsod novica o krškej nesreči ter mu odvračala ali vsaj težila uspehe. Tudi v Gorjah ni našel Ilija potrebnega počitka iz poslednjega uzroka. Hitel je zaraditega že o mraku v Piljštajn, kjer se je utaboril le do jutra, a potém se dvignol proti Kozjemu.

Stoprav v poslednjem okraji odprle so se Iliji in Guzetiču oči. Spoznala sta, da se ima boriti njuna vojska z dvojnim sovražnikom. Pripeljala je namreč prednja straža vrhovnemu poveljniku moža, kterega je zasačila, ko je ščuval ljudstvo proti njegovej vojski. Ilija Gregorič je v njem spoznal svojega prijatelja in prejšnjega triumviratskega tajnika Juriča. Soditi ga ni hotel zaraditega sam, temveč izročil ga je izvoljenemu vojnemu sodstvu. Opravičujoč pred sodbo svoj pregrešek, opisoval je Jurič z živimi barvami obleganje Krškega mesta in žalostne razmere nekdanje oudotne kmetske vojske in njeno konečno znano osodo.

»Gubec je zakrivil gorjé. Njega sodite, meni ne štejte v greh, da so me preslepile njegove zapeljive obljube in ponudbe. Dva dni pred zmago nad Krškim mestom je bilo,« nadaljuje tajnik Jurič svoj zagovor. »Naša vojska je bila zbegana in brez upa, ko se je prepričal o občnem razporu kmetskih ustašev in njihovih poveljnikov. V tej največjej sili pozval me je beg Gubec ter mi rekel: Znano ti je, Jurič, da je pri vojski očrnjeno po Iliji Gregoriči moje ime. Nepotreben sem vam torej jaz in v napotji. Tebi izročam svojo vrhovno oblast. Skušaj, da se ubraniš sovražniku. Prepričal sem se jaz, da so uničeni vsi moji visokoleteči črteži: zaraditega prostovoljno zapuščam kmetsko vojsko.«

Tako je pripovedoval ujetnik. Rudečica je silila sodnikom v obraz radi moža, ki se je imenoval nekdaj zaščitnika ubožcem in bil zvezda kmetske bodočnosti. Izgovorili bi bili kratko sodbo nad človekom, ki je ponudil svojo pomoč takovemu brezvestniku, ako Iii jih ne bil zadržaval sodbeni prvomestnik Ilija Gregorič.

»Veselimo se, prijatelji,« dejal je poslednji, »da se je strgala ob pravem času, dokler še ni uničen zadnji naš up, krinka našemu zavezniku. S svojo složnostjo in pogumom pokažimo, da smo boljše osode vredni. Zaraditega napišimo sodbo, v kterej se oprošča izdajalec in ovaduh tajnik Jurič.«

Mrmrali so sodniki in zbrana vojska zaradi take nepričakovane razsodbe, a ugovarjati si nikdo ni upal. Pol ure pozneje peljala je četa kmetske vojske ujetnika iz tabora, da bi ga osvobodila, kakor je bilo razsojeno po vojnej sodbi.

Nikdar ni omahoval najzadnji kmetski vojak, kedar je veljalo pokazati pokorščino in disciplino svojim poveljnikom. A današnji posel jim je bil najtežji. Izpuščati brez kazni človeka, ki je ujet kot tihotapec in izdajalec kmetske vojske, za ktero se je prej sam navduševal, dozdevalo se jim je nemožato. Izrekli sicer niso spremljajoči ga kmetje te sodbe, ali na obrazu se je vsem bralo, kako sodijo oni, ki so zapustili sami domovje in družino ter se izročili temnej bodočnosti. In kakor blisk šine jim pri tem premišljevanji nova misel v glavo: kdor je zmožen izdati koga enkrat, stori to lahko v drugo in tretje. Izdajal bi ta lopov brez dvoma tudi še v bodoče vse naše namere in vojsko.«

Tem besedam, ktere je govoril četni vodnik polglasno samemu sebi, odgovori hitro in glasno korenjaški kmet poleg ujetnika:

»Prijatelji, jaz pravim, da ne bode izdajal več. Kdor je mojih mislij, povzdigne naj orožje!«

Dobro je razumel ujetnik poslednje besede in zbledel je. Porabil je torej ta važen trenotek in poskušal uteči. Poslednje pa je zdivjalo popolno njegove čuvaje.

Kmet, ki je prej govoril besede: Prijatelj, jaz pravim, da ne bode izdajal več, dohitel je prvi beguna in zagnal svojo helebardo na Juričevo glavo, da se je zgrudil poslednji hipoma na zemljo in kmalu potém izdihnol svojo izdajalsko dušo.

Šestnajsto poglavje.[uredi]

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
Molčé orožje svoje vsak si vzame.
Prešéren.

Kakor jame drevo povešati vrhove, ako se je v njegovem telesu utaborila strupena zalega, ki razjeda neprestano na izvirih njegove moči in pritokih življenja, enako mora opešati vsako najbolj navdušeno podvzetje, ako se je uselilo izdajalstvo in zavist v njegovo vodstvo. Dobro je čutil Ilija Gregorič poslednje. Videl je, kako se zbirajo od dne do dne vedno bolj temni oblaki nasprotstva nad njegovo vojsko. A premožat in prepogumen je bil, da bi bil to nevarnost odkril svojim podpoveljnikom. Prehajajóč iz kraja v kraj in z iznenadjenjem hotel je utruditi nasprotstvo in zakriti svoj sem ter tja obupni položaj. Pomanjkovalo mu je malo da ne vsega, kar je dobrej vojski neobhodno potreba. S silo si je moral pridobivati živeža, kjer je bila prva in najboljša priložnost. Poslednje pa je neizmerno škodovalo Ilijevemu imenu in vsemu uporu. Plašilci, ki niso imeli poguma pridružiti se ustašem, zabavljali so skrivaje kmetskej vojski, svarili pred njo in jo črnili pridevajöö jej nečiste, sebične namene.

V takem položaji, osobito pa ker ni mogel Ilija zaznamovati odločnega uspeha, prehajalo je mnogo kmetov k nasprotnej vojski, misléč pridobiti si s tem odpuščenja zaradi prvega upora.

Izdan je bil, to je naravno in lahko umevno v takih razmerah, bojni Ilijev načrt nasprotnim poveljnikom, ki so jeli prodirati od mnogih stranij proti njegovej vojski, hoteč prisiliti jo k boju na ravnem polji. Dobro so preračunili, da le jasna in odločna zmaga nad kmetstvom uniči na eden pot ves Ilijev upliv ter mu prekriža vse daljne črteže. Pripomočkov za ta namen pa so imeli plemenitaši obilo. Ogerska plemenitaša Zriny in Allapi sta jim ponudila svoje čete. Pričela sta bila namreč poslednja dva na svojo roko boj proti upornemu kmetstvu in popolno uničila pri Kerestinaci osem sto mož broječo kmetsko četo. Na severu zbral je celjski stotnik Juri plemeniti Schrattenbach veliko vojsko in prodiral z njo proti Celju. Od jugozahoda bližal se je povsod zmagujoči Jobst Thurnski s svojo zmage pijano četo. Med poveljniki poslednjih čet najdemo tudi grajščaka Tahvja in njegovega slavehlepnega oskrbnika Črniča.

Bilo je sedmega svečana istega leta. Ilijeva vojska je taborila pri Sv. Petru poleg Kunsperga. Že v jutro istega dne dobil je Ilija Gregorič po svojih prijateljih poročilo, da je od treh stranij obkoljen od plemenitaške vojske. Naznanila se mu je pa tudi bila nesreča ustašev pri Kerestinaci.

Preveč izkušen voditelj bil je Ilija, da bi ne bil razsodil v takem položaji, da ga more sedaj rešiti le še odločna zmaga in da je primoran meriti so z nasprotniki na ravnem polji. Precenil ni za takov boj proti dobro organizovanej in dobro oboroženej vojski svojih skromnih močij. Jasno mu je bilo, kako malo zmorejo orožja nevajeni, po zadnjih borbah in notranjem razburjenji utrujeni kmetje, če bi bilo njihovo število tudi večje od nasprotnikov. A niti poslednje ni bila istina. Več kot tisoč mož oropala mu je dosedanja borba brez onih, ki so zapustili skrivajo njegov tabor ali se pridružili sovražniku. Le nenavadno junaštvo, posebna vojna sreča ali sramoten beg more rešiti kmetsko vojsko. To je vedel tudi Ilija in zaraditega čutil, da ne sme dalje zakrivati pravega razmerja svojim četam.

Na večer sedmega svečana zbral je vso svojo vojsko in njene podpoveljnike ter ustmeno naznanil sledeči vojni manifest:

»Vojaki! Deset celih dnij preliva se že naša po maščevanji kričeča krv za naše pravice, a žalibože brez pričakovanega uspeha. Izdajalstvo, zavist in večja nasprotna moč prekrižala je do sedaj že mnogo naših znamenitih črtežev. Bliža se priložnost, ko se pokaže jasno, kje je pogubljenje, kje zmaga, kje pravica, kje krivica. Možje, sovražnik je zvedel po naših kukavicah bojni naš črtež in razprostrl vso svojo moč, da nas uniči.

Naznanjam Vam, da smo obkoljeni od nasprotnikov okrog in okrog. Od juga bliža se Jobst Thurnski z našim največjim krvoločnikom Tahyjem.«

Prenehal je govornik pri teh besedah; kajti nepopisljiv hrup je nastal pri poslednjem imenu.

»Od zahoda obkolil nas je,« nadaljuje potém Ilija. »Allapi in Zriny, ki sta prelila toliko naše krvi pri Kerestinaci. Od severa pa se bliža Juri Schrattenbach z veliko iz štajerskih nemških kmetov obstoječo vojsko.

Hud boj nas čaka, prijatelji! Potrebovali bodemo svojo zadnjo moč. Le navdušenje in naša sveta stvar more nam nakloniti zmago.

Ne zakrivam vam, da je poslednja le naš up, a ne zagotovilo. Zaraditega opozorujem vsakega, da je čas odločiti se za boj z močnejšim nasprotnikom ali zapustiti naše vrste.

Kdor ljubi življenje, večno sužnost in togo naroda, vrne naj se in ostane naj večen tlačan! Komur je pa svoboda več kot večna krivica in trpljenje, ostane naj pri meni! Jaz sem si izvolil poslednje.«

Z navdušenjem in posebnim naglasom govoril je Ilija te besede in čakal potem, da se oglasi nasprotni glas. A brezuspešen bil je oddihljej.

Nepopisljivo navdušenje in veselje odmevalo je po ustaškem taboru. Gnetla se je množica hrabrih kmetskih mladenčev in sivolasih mož proti govorniku in poljubovala mu roke in obleko ter prisegala zvestobo do zadnjega vzdihljeja.

Ginen je bil Ilija te skoro nepričakovane udanosti in zaupanja priprostega kmetstva. Milo se mu je storilo, ko se je zahvaljeval za izkazano mu zvestobo. Nevedoma se mu je vsiljevala misel, ali je v resnici obsojen ta blagi, za svobodo vneti narod v večno sužnost in trpljenje?!

Odgovarjal mu je skriven glas v prsih z mogočnim: »Ne, vremena bodo njemu se zjasnila,« a vendar preotožen je bil njegov začasni položaj za ta veseli glas.

»Samo nekaj si želim,« dejal je potém polglasno samemu sebi; »umrjem naj, predno vidim uničen in razbit narod moj. Z njim živim in z njim hočem izginoti, ako je še prezgodaj gledati njegovega vstajenja dan!«

Ginljiva je bila nató prisega, ktero je prisegala vsa zbrana vojska svojemu poveljniku, prisega, ki je obetala svobodo, ali — radovoljno smrt do zadnjega moža.

Pozno je bilo isto noč. Razšli so se bili po zadnjem posvetovanji vojni podpoveljniki, da se zadnjič okrepé s kratkim spanjem za bodoči, kdo vé, ali ne zadnji dan.

Le v šotoru vrhovnega poveljnika Ilije Gregoriča brlela je še slaba lučica. Pred šotorom pa je slonel mlad vojak. Videlo se je, da se trudi slišati polglasne besede, ki so se čule sem ter tja iz šotora. Zdajci so se razumele besede:

»Prosim te, pozabljaj! Upanja ni, da bi bila srečna. Vajina zveza škoduje našej stvari.«

Nató nastane tihota, a vojak se zgane izvèn šotora, in videlo se je, kakor da bi si bil zakrival z rokama obraz.

Kmalu potém stopi visoko rasten vojak iz šotora, in ko postane, kakor da bi bil premišljeval, kod vodi njegov pot, pridruži se mu zvunaj stojéči mlajši tovariš.

Dobra prijatelja sta si morala biti, kajti jako prisrčen je bil njijun pozdrav. Slonela sta nekaj časa v tihem pogovoru. Nato vpraša mlajši in povzdigne svoj obraz proti tovarišu:

»Kaj so rekli oče tvojemu svetu? Ali ne spoznajo velike nesreče, ki se nam bliža?«

Tiho je bilo potém nekaj časa, in v stran se je obrnol starejši vojak, kakor da bi se bil bal odkritosrčno odgovoriti zadnjemu vprašanju. Napósled prime z obema rokama tovariševo desnico in odgovori s tresočim glasom:

»Jutranji dan,« dejal je naš poveljnik, »odločuje tudi o najinej osodi. Ali si priborimo po odločnej zmagi boljšo bodočnost, ali pa pademo vsi do zadnjega moža.

Zganol se je mladi tovariš pri zadnjih besedah. Da pa zakrije žalost, ki je privabila svetle solze v njegove lepe oči, ovil je roki okoli života svojega prijatelja ter zakril na njegovih prsih obraz.

»Ne toguj! Upaj, upaj, da ni zapustila sreča našega orožja in da se veselimo kmalu odločne zmage.«

Tako je tolažil starejši vojak podpoveljnik Miha Guzetič mladega tovariša, svojo nevesto Ilijevo hčer, ki je spremljala očeta na vseh njegovih potih.

Potolažile so nekoliko zadnje besede deklico. Povzdignola je zopet glavo in vprašala:

»Ali ne vedó oče, kolika vojska nas oklepa?«

»Govoril sem dovolj in svetoval jim tudi jaz, a brez uspeha. Pravil sem, da ni naloga kmetske vojske braniti se na ravnem polji, da nam je izdaja in pomanjkanje potrebnega živeža otežila uspeh, a vendar —«

Tu preneha pripovedovalec in se obrne v stran, da bi zakril nevoljo o tem premalo premišljenem črteži.

»In vendar,« povzame Jela, »sklenoli so poskusiti srečo!«

»Jela, oče so junak od nog do glave,« odvrne urno Guzetič, da nekoliko zmanjša krivdo Ilijevo. »V tem trenotku so le vojak, nič drugega. Oni pač hočejo opogumiti s svojim odločnim dejanjem že obupujočo vojsko. Le zaraditega so se prenaglili in dejali —.«  Zopet je prenehal govornik. Bal se je izreči svojej nevesti sodbo poveljnikovo o njunej zvezi.

A dobro je opazila deklica, da ima nekaj skrivnostnega na jeziku, kar si pa ne upa izgovoriti.

»Govori, ženin moj!« reče pogumno.

»Dejali so oče, naj pozabljam, da je najina ljubezen — ovira občnemu uspehu,« pristavi naposled Guzetič in izpusti morda nevédoma Jelino desnico iz svojih rok.

Tragičen prizor je bil to.

»Pozabljaj! Ovira sva občnemu uspehu!« ponavlja polglasno deklica kakor v sanjah.

In med tem čuti njen ženin, kako postaja mrzla njena roka in mrkel njen pogled in kako jej omaguje život.

»Pozabljaj, pozabljaj!« vzklikne še enkrat, in v istem trenotku zapusté jo moči. Onemogla se zgrudi na zemljo ...

Pokala je že zora na vzhodu in nebo se je jelo rudečiti, ko se ločita Guzetič in njegova nevesta.

»Pozabljaj! Kdor more pozabiti, je srečen,« pravi v slovó mlada nevesta. »Zapomni si, dragi moj: Ilijeva hči ne pozna bojazni, le nekaj ne more, in to je pozabljati sanj prve in zadnje ljubezni.«

Pogumno in s krepkim glasom je govorila Jela te besede in odšla na nasprotno stran. A ustavila se je še eden pot potém in zrla nazaj, kjer je slonel nepremakljivo njen ženin.

Takov je bil dekličin pogled kakor onega, ki se ozre poslednji krat na gomilo, kjer so mu zagrebli zadnji up, na kteri se je opiral v viharjih življenja.

Sedemnajsto poglavje.[uredi]

Viele Bauern fielen, alle Hauptleute
bis auf den einzigen Ilija, der sich ins
Gebirge flüchtete.
Dimitz.

Lepo je vzhajalo isto jutro solnce. Kakor da bi bilo to posebno ugodno sovražnej vojski, dvignola se je že pri prvem dnevnem svitu in se bližala od treh stranij Sv. Petru, kjer je taboril Ilija s svojimi četami. Posebno južna vojska, kterej je ukazoval baron Jobst Thurnski, hitela je brez oddihljeja proti kraju, kjer bi se imela združiti z vzhodnim in severnim oddelkom. V prvem oddelku te vojske jezdil je naš znanec grajščak Tahy in njegov oskrbnik Črnič.

»Danes imaš priložnost, prijatelj, prislužiti si obetano zaslugo,« pravi grajščak svojemu tovarišu. Približavši se pa mu zašepeče nekaj na uho.

»Častno besedo dam in svojo desnico zastavim, če zahtevate, da predno zahaja današnje solnce, ni več govorice o kmetskem ponosu. Njegov zapeljivec pa, ki je prelil toliko nedolžne krvi, zasluži, da se povzdigne v svarilno znamenje na najvišje drevo med nebom in zemljo.«

»Ali si pozabil, Črnič, kaj si mi nekdaj obetal?« vpraša zopet nagajivo grajščak.

»Privesti si mi ga obljubil živega v roke, kakor si storil nekdaj, dobro znaš. A tedaj bili so drugačni časi, naša moč je bila omajana nasproti kmetstvu.«

Tako je govoril pol resno, pol zbadljivo grajščak Tahy. Zabavala ga je namreč nepopisljiva slavehlepnost oskrbnikova in pogosta nezgoda, ktero je imel v vsakem svojem najbolj navdušenem podvzetji.

Molčal je oskrbnik Črnič. Jezila ga je grajščakova nagajivost.

Poslednjo pa je porabil Tahy še bolj v svojo korist in pristavil resno:

»Kaj pa, Črnič, ko bi se utegnola pripetiti neprilika našej vojski? Ti ne poznaš razjarjenega kmetstva. Niti za večerjo bi mi poveljniki ne zadostovali ustašem, ako nas dobé v pest. Posebno ti nisi baje na dobrem glasu pri njih.«

Prestrašil se je Črnič te resno izgovorjene misli svojega gospoda; kajti slabo vest je imel. Znal je dobro, da so ga opazili že v Krškem kmetje in da je utekel le po naključji njihovemu maščevanju. Pisali pa so mu pismo potém in naznanili, da je zapisan tudi on za veliki plačilni dan pravice nad krivico.

»To ni mogoče! To bi bilo sramotno našemu imenu na veke,« pristavil je Črnič videzno miren. »V najboljšem slučaji broji kmetska vojska pet tisoč slabo oboroženih mož. In — naša, milostljivi gospod?«

S ponosom je stavil oskrbnik to vprašanje, hotéč s številkami in jasnimi dokazi ovreči grajščak ovo bojazen.

A hudomušen je bil danes Tahy.

»In nas vseh je deset tisoč, če ne manj, prijatelj,« odgovori grajščak in pristavi potem:

»Ali je to mnogo? Ali ne znaš, da se računi na enega kmeta pet naših z denarji in obeti kupljenih vojakov, ki naposled niti zanesljivi niso in mnogokrat brez poguma?!«

Čutil je Črnič strup teh besed. Svest si je bil povrh tudi sam, da ne sili njega navdušenje v boj, temveč krasni obeti in samostalnost na razvalinah kmetskega posestva.

»Ali niso imena Zriny, Allapi, baron Jobst in vaše — najboljša zastava popolne zmage?« vpraša zopet razburjen oskrbnik svojega poveljnika.

»Vodstvo ni vse. Vojaštvo in pogum sploh odločuje zmage, to si zapomni!« Odločil bode nedvomno že današnji dan, koliko je resnice v mojej slutnji. Če se nam je poročalo prav, potrebujemo le še nekaj ur do sovražne vojske. Utaborila se je in krepko zavarovala pri Sv. Petru, ondi nas pričakuje z največjim navdušenjem.«

Med tem ko je dražil grajščak Tahy svojega ne baš pogumnega spremljevalca s takim pogovorom, bližale so se plemenitaške vojske vedno bolj in bolj že prej natanko določenemu središču pri Sv. Petru. Bili so to v resnici nasproti ustašein močni vojni oddelki, izvrstno oboroženi in preskrbljeni z vso potrebščino.

Že zgodaj v jutro osmega svečana poročalo se je Iliji Gregoriču, da se nasprotne vojske bližajo.

Prezaupljiv in prepogumen je bil Ilija, da bi bil verjel poročilu, ki je govorilo o desetih tisočih. Akoravno je bila njegova vojska za polovico manjša in utrujena po zadnjih dneh, poskušal ni prodreti vedno bolj oklepajoči ga sovražni pas, temveč sklenol je zoper odločni odsvet svojih podpoveljnikov, poskusiti tu svojo bojno srečo.

Podal se je napósled v zvonik crkve pri Sv. Petru, da opazuje sam od tod sovražnikovo razmerje.

Ni se mu dozdeval povoljen njegov položaj v primeri s sovražnikovim. Urno se je vrnol zaraditega in sklical v zadnjem trenotku zbor svojih prvih vojakov. Opozoril je na bližajočo nevarnost in na neizogibljivi boj, ki odločuje brezdvomno o njihovej bodočnosti. Opominjal je k složnosti, vztrajnosti in pogumu.

»Le poslednje je zmožno,« trdil je, »priboriti nam odločno zmago, ali vsaj rešiti vojsko popolne pogube. In tovariši, ako nas je zapustila tú zadnja sreča, tolaži mene in tudi vas zavest, da smo izpolnili do zadnjega svojega trenotka sveto dolžnost, ki smo jo dolžni domovini in našim bratom. Izgubili nismo tudi v najslabšem slučaji mnogo. Boljša je častna smrt v boji za pravice nego sužno življenje, ktero je brez zmage odmenjeno našemu ljudstvu. Kdor nima izgubiti ničesar, a pridobiti vse, zastavi lahko svoje imetje — svoje življenje!«

Z nepopisljivim navdušenjem so se odobravale te poveljnikove besede. Gnetli so se vojaki k njemu in ga objemali ter poljubovali, kakor da bi bil pridobil že slavno zmago.

»Ko bi zadelo vzlasti mene, prijatelji, kaj neprijetnega, predstavljam vam tu svojega namestnika, ki zasluži, da zapoveduje za menój našej hrabrej vojski; kajti daroval je zá-njo vse svoje premoženje.

Izgovorivši pokazal je Ilija na Guzetiča.

Z navdušenjem so sprejeli ta nasvet vojaki. V znamenje velikega zaupanja dvignejo Guzetiča na rame in mu stiskajo desnico obljubujóč mu neomahljivo zvestobo.

»Še nekaj imam na srci, prijatelji, preduo se prične krvavi ples,« nadaljuje z ginenim glasom zopet Ilija.

»Dobro veste, kdo stavi v me ves svoj up, komu sem edina pomoč na svetu.

Sivolasi, zaradi rodoljubja nesrečni slepec Marko, moj oče je zapuščen brez mene od vsega sveta. Njega ne pozabite, prijatelji, komur je milejša sreča, kakor bode morda meni. Tudi moj edini otrok,, ki deli trpljenje in veselje z nami, ostane brez zaščitja, ko bi padel vaš podpoveljnik Guzetič.

Svojo hčer in nesrečno nevesto Jelo, prijatelji, zapuščam vam v spomin, ki vam ostane kakor upam nepozabljiv.«

Ginljiv je bil ta prizor v zboru pogumnih vojakov. Trajal je le kratko. Resen boj je poklical možake na svoje mesto in zadušil vsak čut razven onega na zmago in maščevanje nad stoletno krivdo.

Med tem ko je objavljal Ilija Gregoriö tako rekóč svojo zadnjo oporoko, vnel se je že boj na skrajnem jugu. Z veliko silo trčili so sprednji oddelki plemenitaške vojske na razpostavljene straže ustaške. Po kratkem boji so se potisnole poslednje v glavni tabor nazaj. V istem trenotku prične se boj na vseh črtah. Ob enem udari sovražnik od treh straIlij na ustaški tabor in zapre vse komunikacije okrog in okrog.

Svest si je bil Ilija tega nepovoljnega stališča svoje vojske že pred bojem. Stavil je vse svoje upanje le v hrabrost svojih čet. Zaraditega je precej mirno pričakoval začetek boju.

Kakor bi bili vsi ustaši ene misli, bojevali so se junaško. Stali so nepremakljivo sovražnim vrstam nasproti. Goljufala se je najeta vojska plemenitaška, menéč, da iznenadi ustaše in jih brez truda uniči.

Vse dopoldne je omahovala zmaga zdaj na tej, zdaj na drugej strani.

Opoldne bili so celó kmetje že mnogo na boljšem. Potisnoli so levo sovražno krilo, kteremu je zapovedoval Allapi, daleč nazaj. A manjkalo jim je strategične zvedenosti, da bi bili porabili ta uspeh v občno korist. Razkropili so, preganjajóč umikajočo se sovražno vojsko, svoje moči ter oslabili ostala krila.

Modro sta uporabila Jobst in Tahy to kmetsko napako. Porinola sta svoje oddelke globoko v kmetske vrste, tako rekóč v njeno srcé, kjer se je boril Ilija Gregorič sam. Krvav boj se je vnel sedaj ondi in divjal je skoro celi popoldan.

Bilo je okoli četrte ure popoldne. Solnce se je pomikalo proti zahodu, ko se čuje vesela novica na daleč okrog, da je težko ranjen poveljnik Tahy in da je padel pod Ilijevim mečem njegov oskrbnik Črnič.

Ni se še bila popolnoma razširila ta vest, ko jej sledi druga žalostna, da je zajet Ilija Gregorič z vsem vojnim štabom in podpoveljnikom Guzetičem.

Nepopisljiv utis je napravil ta glas na vso ostalo četo. V istem trenotku jela se je umikati tudi vrsta, ki je prej napredovala proti Allapiju. Nov ogerski oddelek je namreč prihitel Allapiju na pomoč ter si v kratkem času pridobil že izgubljene glavne pozicije.

Zdajci se pridruži ustaškim sovražnikom še tretji pomočnik. Nastopil je večerni mrak in razprostrl po vsej okolici tako gosto meglo, kakoršne še živ človek ni pomnil.

Nastala je nepopisljiva zmešnjava v že po zadnjih novicah razburjenej kmetskej vojski. Lahkoverni kmetje so spoznali v tej nenavadnej megli kazen in šibo božjo. Naravno je tedaj, da je prenehala med njimi vsa disciplina in red. Najbolj je škodovala novica, da je ujet Ilija in mrtev njegov podpoveljnik Guzetič.

A poslednje ni bila resnica. Rešila sta se Ilija in Guzetič zopet iz sovražnikovih rok s svojim malim oddelkom, a posrečilo se jima ni več, da bi bila umirila in uredila svoje čete.

Zmaga plemenitašev je bila v takovem neredu lahka in popolna. Konečno je vsak le mislil na rešitev svoje lastne osebe; kajti več kot tri sto mrtvih, dvakrat toliko ranjenih kmetov pokrivalo je bojno polje in nad pet sto mož bilo je ujetih.

Tudi reden beg in umikanje je bilo nemogoče in zabranjeno. Padli so namreč vsi podpoveljniki in stotniki pod nasprotnimi meči in povrh je še nastala temna noč. Poslednja pa je popolno končala najbolj krvavi in najljutejši boj slovenskih kmetov iz cele dobe kmetskih uporov.

Edini Ilija Gregorič in njegov tovariš Guzetič sta ubežala z malim oddelkom v temnej noči v bližnje gozde; ondi sta pričakovala belega dne, ki potrdi njuno popolno pogubo in uničenje vseh zlatih gradov nesrečnega kmetstva.

Osemnajsto poglavje.[uredi]

Ne ima več Ilijeve vojske, nego puno
polje mrtvaca i pet sto jadnih robova, ko-
jih u velikom slavlju vodi kapetan Gjuro
Schrattenbach u Celje.
Hrvatska kronika.

V boji pri Sv. Petru pokopala se je zadnja nada kmetstva po svobodi in boljšej bodočnosti. Razbita je bila ondi njegova vojska in razpršena. Kdor se je rešil smrti na bojnem polji, bil je ujet ali preganjan po gosposki, ki je sklenola postopati z najostrejšimi sredstvi proti upornikom.

Bilo je teden dnij pozneje. Brezsolnčen, meglen dan je bil. Jelo se je mračiti ob štirih popoldne. In kakor da bi bilo poslednje po godu mlademu možu, ki je po Tuhinjskej dolini korakal, zavil je ta z mrakom vred na stranski pot proti vasi »Gozd« imenovanej. Ko je prišel do prve na samem stoječe koče, postal je in se nekako pazljivo okoli oziral. A kmalu ga vzdrami glas iz koče:

»Ne boj se, Peter! Varni smo tu kakor v gnezdu na najvišjej pečini. Naše zavetje še ni videlo ne vojaka ne biriča in ga baje tudi ne bode, če nas nikdo ne izda in se ne polakomi obljubljenih novcev za ustaško glavo.«

Govoril je poslednje besede možak, ki je opazivši, da se bliža naš potnik koči, oddrsnol okno in se ozrl po prišleci, kakor da bi ga bil že pričakoval.

»Opreznost je najboljši čuvaj, vojvoda Ilija. Tudi to zavetje nam bode zagrenilo, če se ne izpremenč naše okoliščine kmalu na boljše.«

»Ti donašaš slaba poročila, Peter,« odgovori polglasno Ilija Gregorič, a nató odpre svojemu zvestemu prijatelju in hrabremu ustašu Petru Rakoviču iz Podsuseda na Hrvatskem kočine duri. Ko stopi prišlec v kočo, pozdravi ga na eden pot mnogo moških glasov. Vsak izmed ondi zbranih kmetov hoče zvedeti sto in sto novic in eden za drugim zastavljajo vprašanje za vprašanjem.

»Slaba poročila, mojster Ilija, donašam v resnici,« povzame potém Peter Rakovič podavši tovarišem desnico. »Vendar če ubogaš in me hočeš poslušati, prekrižamo lahko črtež našim zalezovalcem. Posrečilo se mi je,« nadaljuje pripovedovalec, »priti v dotiko z našimi ujetniki v Celji. Usilil sem se med njihove čuvaje in čul ondi njih izpraševanje in obsodbo. Neusmiljeno so jih pestili vojni sodci. Žugali in obetali so jim vse, a naši zavezniki so stali nepremakljivi kakor stena. Zvedeti pa so hoteli posebno za vaju, Ilija in Guzetič. Obljubili so mnogim celó pomiloščenje, če naznanijo vajino skrivališče. A oglasil se ni nihče, akoravno je marsikteremu znano, da nismo daleč.«

Vstal je Ilija Gregorič in s širokimi koraki meril zaduhlo sobo. Potém postane pred govornikom in reče:

»Peter, ti si zvesta duša, laži in goljufije ne poznaš. Reci še eden pot, kaj so obljubili sodniki ujetnikom za najine glave.«

Tiho je bilo potém v vsej družbi, kakor da bi si ne upal nihče odgovoriti tako odločnemu vprašanju.

»Tudi molčanje mi je jasen odgovor, tovariši. Svoboda, podeljena toliko blagim ljudem za mojo glavo, to je krasna zamemba. Peter, vrni se! Hiti v Celje in izdaj moje skrivališče, če rešiš s tem le euega svojih nesrečnih bratov!«

Odločno je izgovoril Ilija poslednje besede ter se ozrl v Guzetiča, ki je gledal strmé v svojega poveljnika, rekóč:

»Guzetič, slab poveljnik je tisti, ki ne daruje svojega življenja za svoje. Nama ni osoda odločila smrti v boji za pravice našega ljudstva, izvoliva si jo prostovoljno v dokaz, da ostaneva zvesta svojim načelom!«

Strmeli so možje pri teh odločnih, z navdušenjem govorjenih besedah. Molčali so nekaj časa. A kmalu vstane Guzetič in odvrne:

»Mojster in poveljnik moj! V tvoje roke sem v prvem trenotku naše zveze izročil svoje življenje in ti prisegel zvestobo do zadnjega tre-notka. Ne zapustim te tudi na zadnjem tvojem potu, če zahtevaš, samo —.«

Prenehal je pri teh besedah, kakor da bi se bil v istem trenotku prestrašil svoje lastne izjave, a pristavil je zopet potém:

»Samo vas, prijatelji, opominjam še eden pot, ne pozabite, kake dolžnosti me vežejo do neke zapuščene sirote —.«

»In mene do slepega, starega očeta,« pridene hipoma Ilija Gregorič, kakor da bi za treuotek pozabil svoje najsvetejše dolžnosti.

»Ne samo naše pomoči, tudi našega občudovanja sta vredna stari Marko in Jela,« povzame Peter Kakovič besedo. »Bil sem včeraj priča, kako se ni umikala deklica največjej nevarnosti poprašujóč po očetu in ženinu. In ko je zvedela o sodbi sodnikov in za plačilo, ki je odločeno za vajini glavi, hitela je brezskrbno k vrhovnemu poveljniku in mu ponudila svoje mlado življenje za vajino svobodo. Sprejela se ni njena velikodušna ponudba, pač pa se je obljubila zaradi njene pogumnosti mila kazen vama, ako se prostovoljno izročita vojaškej sodbi. In s tem poročilom poslala me je Jela k tebi, mojster naš. Jutre že pričakuje odgovora na določenem kraji.«

Molčé je poslušal Ilija Gregorič svojega prijatelja. Kmalu potém pa zasukne govor na druge stvari, kakor da bi bile nepomenljive iz Celja došle novice.

»Odpotovati mislim za nekaj dnij,« nadaljuje potem. »Guzetič ostani tukaj! K tebi pošljem očeta in Jelo, ko bi se meni utegnolo med potom kaj neprijetnega primeriti.

Videti hočem sam, koliko je mogoče storiti za naše ujete nesrečne brate in ali ve gosposka v resnici čislati svojo dano častno besedo.«

Strmeli so poslušalci pri teh besedah, kajti dobro so jih umeli.

»Mojster in voditelj naš, tudi ti nas zapuščaš v zadnjej sili?« vpraša Guzetič po dolgem molčanji Ilijo Gregoriča.

»Kako bi mogel ostati hladnokrven v trenotku, ko se govori smrtna sodba bratom, ki so prelivali z nami kri za narodove pravice?«

»Ne verjemi, mojster, besedam krvoločnikov! S tebój hočejo pogubiti vse ostalo naše ljudstvo!« čujejo se zdaj mnogi moški glasovi. Ob enem pa obstopijo zbrani tovariši svojega poveljnika, kakor da bi mu hoteli s silo zabraniti — nedvomno zadnji njegov pot. A ponosno se vzpne v tem trenotku vojvoda Ilija Gregorič sredi svojih tovarišev in reče:

»Bratje, zaupanje sem imel v vas, da me umejete. Pustite mi to trdno vero do zadnjega trenotka! Moje delovanje med vami vas je, mislim, prepričalo dovolj, da darujem rad svoje življenje za našo sveto stvar in za vsakega njenega boritelja. Priložnost se mi ponuja sedaj pokazati svoje načelo tudi v poslednjem. S sramoto bi se za vse čase omadeževalo naše podvzetje, ko bi čitali naši vnuki nekdaj:

V nepremišljen boj zapeljal je Ilija nesrečne kmete, a jih zapustil v največjej sili, da si reši lastno življenje.

Prepričati se hočem torej sam o osodi naših ujetih bratov in o možatosti naših slavnih zmagovalcev.«

S solzami v očeh so poslušali možje navdušene Ilijeve besede. Ugovarjati si niso upali takim načelom, kajti predobro so poznali nepremakljivost Ilijevih enkrat izgovorjenih sklepov.

Slovesen je bil ta trenotek v zadnjem zboru nekdanjega kmetskega triumvirata. Jokali so v orožji in bedi utrjeni kmetje, vidéč svojega nekdanjega voditelja poslavljati se. Ko so ga še isto noč spremili daleč proti severovzhodu po skrivnih gozdnih potih, poljubil je Ilija vsakega zapored in mu stisnol desnico rekóč:

»Pobratim, ne preklinjaj svojega nesrečnega vojvodo, če je tudi zakrivil toliko nesreče nad ubogim narodom!«

Devetnajst poglavje.[uredi]

Ilija und einer aus dem Triumvirat
Michael Guzetič wurden nach langem
Herumirren in den Wäldern gefangen
und nach Wien gebracht.
Dimitz.

Bilo je tri dni pozneje. V Celji je bil razburjen dan, da zgodovina ne pomni enakega v njegovem ozidji. Razglasilo se je namreč javno po gosposki, da se vrši drugo jutro smrtna sodba nad obsojenimi kmetskimi uporniki. Hitelo je tedaj kmetsko ljudstvo iz okolice in celó iz oddaljenih krajev, da bi še eden pot videlo tega in onega nesrečnega sorodnika ali prijatelja ter se poslovilo od njega na zadnjem potu.

Ob mestnem ozidji slonel je isti večer tudi sivolas slepec poleg svoje mlade spremljevalke.

Poslednja se je ozirala pazljivo proti mestnim vratom, kakor da bi težko pričakovala nekoga, ki se ima vrnoti iz mesta. Ko se je pa jelo med tem mračiti, postajal je starec vedno bolj nemiren in vprašal je pogostoma:

»Jela, ali ni videti Ilije?«

Ko je molčala deklica ali odgovarjala s tolažilnimi izgovori, da se oče še lahko vrne in da ga zadržuje le njegov prevažni posel, stresal je slepec z glavo in zagotavljal:

»Nebó, zakaj si poslalo še to zadnjo in največjo kazen nad glavo najbolj nesrečnega človeka na svetu? Zakaj sem mu moral naznaniti goljufive poveljnikove obljube! Le zvabiti ga je hotel k sebi, da se maščuje ob enem nad ljudstvom in njegovim voditeljem.«

»Saj so nama oče obljubovali, da se varujejo in da hočejo le opazovati okoliščine, ali je še pomoči nesrečnim bratom in da se ne dadó spoznati nikomur,« pristavi s tresočim glasom deklica, in jok jo posili med govorico.

Molčal je slepi Marko Gregorič potém. Odkrivati ni hotel nesrečnemu otroku črnih slutenj zaradi svojega sina, ki je bil že zjutraj odšel v mesto, da bi smrti rešil svoje tovariše.

Temna noč je legla med tem na zemljo in daniti se je jelo že zopet jutro, ali Ilija se še ni bil vrnol k svojima tovarišema, ki sta ga s težkim srcem pričakovala zunaj mesta.

Stoprav ko je vzhajalo solnce in je postajal šum v mestu vedno živahnejši, strpel ni slepec in njegova mlada spremljevalka dalje na prejšnjem mestu. Pridružila sta se oba silnej množici, ki je hitela v mesto gledat, kako se bodo kaznovali kmetski uporniki.

Popisovati nočemo na tanko, kaj sta tu videla naša znanca Marko Gregorič in njegova vnukinja Jela.

Opomniti hočemo le obče znani zgodovinski čin, da je bilo pet sto kmetskih ustašev vpričo njihovega poveljnika Ilije Gregoriča usmrtjenih, akoravno je skrivaje poslednji radovoljno ponudil svoje življenlje za njihovo svobodo zatrjujoč, da je le on sam uzrok njihove krivde.

Še isti večer, ko je padlo na glavnem trgu v Celji pet sto kmetskih glav, razširila se je novica, da je tudi ujet triumvir Guzetič, ki se je v mestu izdal s tem, da je občeval s slepim Markom Gregoričem in njegovo mlado vnukinjo. Že drugi dan naznanil je mestni stotnik radovednej množici, ki je pozvedovala po Ilijevej in Guzetičevej osodi, da ima povelje poslati oba v Beč, kjer se bodeta sodila pri ondotnej vojnej sodbi.

Poslednja žalostna novica pa je odločilno uplivala na kmetsko ustajo. Ko so zvedeli to nesrečno vest posamezni ustaški oddelki, ki so se bili po izgubljenem boji pri Sv. Petru umaknoli v oddaljene gozde ali celó čez meje deželne, upadlo jim je srce in pogum ter so se razkropili na razne strani. Le dve osebi izmed nekdaj na tisoče broječih kmetskih ustašev in prijateljev niste izgubili zadnjega upa. Že drugi dan po teh dogodbah videli so potniki na celjsko-dunajskej cesti slepca Marka Gregoriča in njegovo vnukinjo Jelo potovati proti daljnemu glavnemu mestu našega cesarstva.

Žalostni časi so prišli po teh dogodbah kmetom v slovenskih deželah. Eno leto je skoro minolo, kar so se bile jele pripravljati skrivne priprave za kmetsko ustajo, ki je prelila toliko krvi brez najmanjšega uspeha. Kmetsko delo ni le samo mnogo krepkih rok pogrešalo, temveč ljudstvo je bilo vseskozi zbegano.

Opustošena je bila vsa kmetija in obrtnija. Vsak je le računal na boljšo bodočnost, ko bode živel — svoboden brez davkov, brez tlake v popolnej materijalnej obilosti. V takih nadah živel je kmet le od danes do jutre, ali na to, kaj bode pozneje in kaj potém, ako ga vse nade ogoljufajo, niti mislil ni. Tem strašnejše pa je bilo prepričanje po vseh izgubljenih bojih, da se po potu lastne sile ne hodi ne k sreči niti k blagostanju.

Kakor čez noč bila si je gosposka zopet v svesti svoje prejšnje moči, ko je bila razbita pri Sv. Petru zadnja ustaška vojska. Strašni dnevi povračila so sedaj napočili za pregreho svobodnih kmetskih idej. Kar niso uničili gosposki in kmetski vojniki drveči od sela do sela, terjal je zdaj zopet grajščak za zaostale davke, opuščeno tlako itd. Kdo bi se bil tudi branil po takej vojnej nesreči ukazom vsemogočnega gospodstva. Naravno je bilo tedaj, da je divjala strašna lakota po dolenjskih in spodnještajerskih okrajih, med tem ko je grajska gospoda s krasnimi veselicami praznovala slavno zmago nad sužnim kmetstvom.

Z nepopisljivo strogostjo se je po gosposki izterjeval zadnji po kmetih dolžni vinar že zaradi tega. da se toliko jasneje pokaže, kje je zagotovljena moč za vse večne čase, in kje naj vlada pokorščina in sužnost. Polne knjige bi se mogle napisati posameznih grozodejstev, ki so se vršila po gosposkej zmagi nad ubogim kmetstvom, a proti vsemu nasilstvu ni bilo niti pritožbe niti pomoči, kajti zlomljena je bila za vselej — po krivdi vzbujena zadnja kmetska sila.

Če neki zgodovinar trdi, da uživa vsak narod osodo, kakoršno zaslužuje, moramo temu nasprotovati v korist slovenske raje, ki se je več stoletij, a vzlasti po nesrečnej kmetskej ustaji hudo tlačila. Narod, ki se dvigne kakor eden mož za svoje človeške pravice brez vsakega političnega upliva, je boljše osode vreden, kakor je bila slovenskim kmetom stoletja in stoletja.

S temi vrsticami smo hoteli le naznačiti položaj onih — srečnih — bolje rečeno nesrečnih kmetov, kteri niso našli smrti v boji zoper svoje tlačitelje. Upamo si trditi, da so oni v svojej nepopisljivej bedi zavidali iste brate svoje, ki so prelili kri za staro pravdo.

Dvajsto poglavje.[uredi]

Svaki dan vodili nas pred sud, raztezali
nam ruke i noge, savijali nam uda u gvoz-
deni škripac.
Šenoa.

Kmetska ustaja v slovenskih deželah in več tednov trajajoči njen boj zanimal je najvišje dostojanstvenike v državi. Nerazumljivo se je dozdevalo prvim vojskovodjam ondotnih časov, kako more kljubovati nevedno in slabo oboroženo ljudstvo rednej vojski in kakov črtež si je napravilo za svoje neumorno delovanje.

Iz tega uzroka se je ukazalo, da se vrši sodnijska obravnava proti poveljnikom kmetske vojske na Dunaji. Osebno je hotel videti vladar predrznega ustaškega voditelja Ilijo Gregoriča in njegovega tovariša Guzetiča. Sklenol je tudi, da hoče iz ust kmetskega vojvode samega slišati uzroke, ki so bajè prisilili sicer kakor zlato čisto in zanesljivo hrvatsko in slovensko ljudstvo k nesrečnemu uporu.

Sestavil se je zaraditega poseben vojni sodni zbor na Dunaji, kteremu je predsedoval sodnik doktor Josip Huntstocker. Sploh se je zanimalo vse glavno mesto za določeno obravnavo o slovenskih ustaših, o kterih se je čulo toliko junaških dogodeb, ki so krasile sicer krvavo ustajo z neko romantično tragiko.

Pred omenjeni sodni zbor bil je poklican v Celji ujeti Ilija Gregorič in njegov do zadnjega trenotka zvesti mu triumvir Guzetič. Največjega državnega zločinstva. veleizdaje in krvavega upora, bila sta zatožena Ilija Gregorič in Guzetič. A stala sta vendar neupogljiva pred vojnim sodom. Odgovarjala sta brez strahú in odločno stavljenim vprašanjem. Niti z besedo nista poskusila olajšati svoje krivde trdéč, da sta grešila sicer zoper državni zakon, a da sta bila po zvunanjih okoliščinah neizogibno primorana k takemu zločinu in da bi bil po njunej sodbi vsak pošteni in zavedni kmet storil poslednje.

Nepovoljno je uplival ta nepričakovani izrek na zbrane sodnike in podvojil je skoro krivdo zatožencev. A tudi poslednje ni upognolo Ilije Gregoriča.

»Srečen sem,« dejal je, »da koristim morda s svojim zločinstvom, kterega me dolžite, nesrečnemu narodu svojemu. Baš zaraditega sem iz srca hvaležen osodi, ki me je poklicala na Dunaj pred milostljivega cesarja našega, da zvé morda prvič v življenji resnico, kako se ravna z njegovim zvestim kmetstvom in kako se goljufa po svojej gosposki.«

Nepopisljiv hrup nastane pri teh besedah med sodniki in poslušalci. Odpeljali so zaradi tega presvobodnega govora Ilijo Gregoriča v ječo in ga hoteli soditi »in absentia«. Baš zaraditega pa je postala sodna obravnava občno zanimiva; kajti ukazalo se je po najvišjem dvornem povelji, da se javno zaslišita kmetski vojvoda in njegov tovariš. Poslednje je še bolje opogumilo Ilija Gregoriča, in ta se je rés pogumno in možato zagovarjal.

»Slavni sodni zbor! Stokrat rad umrjem,« povzdigne z največjim navdušenjem Ilija svoj glas, »če koristi moja smrt vsaj nekoliko mojemu ljudstvu. V solzah in sužnosti rojen in izrejen, v trpljenji vse žive dni utrjen, ne sodim prenežno, če trdim, da narod v mojem domovji uživa le po besedi človeško ime, sicer pa je mučna živina, brezčutna klada brezsrčnej gosposki nasproti.

V večno sužnost se rodi on na svet. Že v prvej mladosti čuti boj za svoje sužno življenje. Ni ga moštva pri nas, ki bi ne bilo zrlo neprestanega dvojnega boja svojih očetov proti zvunanjemu sovražniku, krutemu polmesecu, ki je pustošil in še pustoši naše domovje, in proti še večjemu kar neprestano tlačečemu lastnemu gospodstvu. Česar ni upepelil in oropal prvi, zapade domačemu gospodstvu kakor za plačo, da je smel kmet pod njegovim poveljem prelivati kri za gosposko, ne lastno svobodo.

Poslednje pa ne bi bilo največje zlo. Naravno je, da daruje kmet gosposki nekaj svojih pridelkov. Postava cesarska tako veleva. Gorje, trikratno gorje pa kmetstvu, kedar se vrsté zapored nerodovitna leta, ali kedar zaradi zvunanjega boja ni sejal nihče, — žeti pa hoče mnogi bogato. »Daj ali pogini, kmet neumni!« glasi se tedaj povelje. In marsikteri, da večina kmetovalcev daruje zadnjo skorjo svojega kruha grajščaku, da praznuje on slavne gostije po leskečih gradovih. Kmetska družina, ki je prislužila v potu svojega obraza s krvavimi žulji nekaj ovsenjaka za dolge zimske dneve, gine, umira lakote, prosi milosti od hiše do hiše, da se gosté gosposki konji s pridelkom, ki je bil stvarjen nesrečnemu človeštvu v edini živež.«

Prenehal je Ilija Gregorič pri teh besedah. Obraz je obrnol v višavo, kakor da bi klical stvarnika vsemogočnega za pričo, da je resnica, kar govori on, ne v lastno, temveč v obrambo svojega ljudstva.«

Mirno je bilo poslušajoče občinstvo. Strmeli so sodniki, kakor da bi ne mogli verjeti takovej govorici, kakor da bi bila ona le sad prevroče domišljije kmetskega upornika in fantasta.

»Slavni sodni zbor!« nadaljuje čez nekoliko zopet Ilija. »Čuj nasledke, če se najde kdo med kmetstvom, ki ima pogum misliti in sem ter tja v naglici izgovoriti svojo strašno misel: Gospod naš in poveljnik, ali mi kmetje nismo tudi ljudje stvarjeni po božjej podobi, akoravno tebi v sužnosti? Ali je rés tvoja živina boljša od tvojih tlačanov, ali naj res umiramo gladu, da se raduješ ti nad uboštvom in pohlevnostjo?

Bogu našemu stvarniku samemu tožim, da je vzbudil v glavah nekterih tlačanov tako pregrešne misli ter jim vlil pogum, izreči jih javno v obraz svojemu grajščaku.

Tedaj, sodniki slavni, pokaže se stoprav razloček med kmetstvom in gospodstvom.

Izgubljen je nesrečnik, komur je stvarnik podelil odkritosrčnost v sodbi o vnebókričečih krivicah.

Z bičem se spodi njegova družina z domovja, kjer je prebival njegov vnuk in pravnuk; njegova žena se oskruni in hčere, v stalno vojsko se mu utaknejo sinovi. On sam, največji grešnik, zaklene se v najglobjo temnico, iz ktere ga reši navadno le prava, željno pričakovana rešiteljica — smrt!

Jaz, slavni sodniki, sem takov srečen človek; saj vém zdaj, koliko časa še traja moje trpljenje. Nedorastel deček zrl in čutil sem sam vse popisano gorjé. Trikrat se je boril proti Turkom slavno moj oče za domovino in varnost svojih grajščakov. Ko se je pa predrznil pozneje upreti krivičnemu povelju svojega gospoda, skusil je strašno noč v grozovitej temnici celih deset let. Slep in popolno uničen, brez premoženja in pravice našel je milost napósled, veliko milost, da more beračiti kruha od koče do koče za svoje nekdanje junaštvo.«

Zopet je prenehal govornik pri teh besedah. Zakril si je z rokama obraz, da bi zatajil silno žalost pri spominu na svojega nesrečnega očeta. A zganol se je zopet nenadoma, kakor da bi se mu bil znova vzbudil nekdanji čut maščevanja za tisočero krivico.

»Jaz njegov edini sin, sodniki, zrl sem vse to gorjé z lastnimi očmi. Upal sem zaraditega, da je polna mera krivice nad Gregoričevim imenom. Boril sem se radovoljno proti Turkom pod poveljnikom Lenkovičem in Auerspergom, in oškodovan sem bil, čujte, za svojo hrabrost s tem, da mi je vzel vaš zaveznik slavni Tahy vse premoženje, da je skušal oskruniti čast mojega edinega otroka, mene pa pokopati v živ grob grajske temnice. A pravično nebo ni dovolilo poslednjega. Preveliko je bilo število naših krivic. Vzbudil se je čut v mojih prsih, ki mi je gromel na uho noč in dan: Ilija, tudi ti si človek, ljudje so tvoji rojaki, presilna je tvoja krivica. Ta čut, tako vzvišen in milodajen, da rad prelijem zá-nj stokrat svojo srčno kri, potisnol je meni orožje v roke za pravico tisoč let teptano z nogami in za svobodo svojega naroda.

Na svoje ime jemljem zaraditega vso pregreho svojih bojnih tovarišev. Mene sodite, ostalim odpuščajte kot po meni zapeljanim žrtvam.

Pomislite, sodniki in vsi, ki ukazujete nesrečnemu ljudstvu, da je tudi težák človek, da čuti tudi on krivico in pravico. Priča je temu dvajset tisoč kmetov, ki so se kakor eden mož dvignoli z menoj, ki so zapustili dom in družino, da si pišejo s krvjo in mečem svojo tisočletno pogrešano pravico. Nebo nam še sedaj ni dovolilo človeških pravic, sicer bi kmetje sedeli na sodnem stolu in sodili gosposke — venčane glave. Ta sodba pa bi ne bila, zatrjujem vas, milejša, kakor bode brez dvoma vaša o meni. Ali up me vendar tolaži in s tem upom umrjem rad, da izvrši kmalu meč potomcev to, kar je prokletstvo izvilo orožju Ilije Gre-goriča!«

S temi navdušenimi besedami končal je Ilija svoj govor.

Nepopisljiv hrup vzbudil je Ilijev navdušeni zagovor v sodnem zboru. Tako predrznega in razžaljivega glasú bi ne bil nikdo pričakoval. Osramočena bila je po njem sodnijska avtoriteta in pohujševalo se je pričujoče občinstvo. Zaraditega je ukazal sodbeni prvomestnik prinesti takozvano preiskovalno raztezalnico. Sodnijski hlapci so Ilijo položili ná-njo, privezali mu roke in noge ter zavrteli kolo, ki je imelo nalog raztegnoti pritrjeno truplo. V istem trenotku se je čul sodnikov ukaz:

»Prekliči, nesramni izdajica, svojo izgovorjeno obsodbo proti gosposki in pouzročeno pohujšanje proti cesarskim postavam!«

Podaljševati so se jeli krepki Ilijevi udje in napenjati žile po vsem životu, mrzel pot je udarjal iz čela proti nebu obrnenega, bledelo in rudelo je zapored resno lice, a opravičujočega glasú ni bilo iz njegovih ust.

Strmel je sodni zbor nad to nepričakovano trmo. Zavrtelo se je še nekaj potov rabeljsko kolo.

»Vpričo svoje smrti prisegam tebi, zbrano ljudstvo, da je resnica, kar sem govoril,« vzklikne zdajci z močnim glasom omagujoči Ilija med strašnimi bolečinami. Oči se mu zapró potém, kakor da bi bil v istem trenotku izdihnol svojo dušo.

Odnesti ga ukaže sodnik, da bi zatoženčeva smrt ne preprečila tožbe, za ktero se zanima vladar sam in vsi dostojanstveniki v državi.

Zdajci pride na vrsto Ilijev drug, triumvir Guzetič. Tudi njemu se navajajo zločini ustaje in javnega izdajstva. Oslabljen po strašnem zaporu in vidéč mučeništvo svojega tovariša Ilije, ki se je vpričo njega vršilo, bil je Guzetič nezmožen, da bi se bil zagovarjal v navdušenem govoru enako svojemu predniku.

»Ilijev javni zagovor, slavni sodni zbor, je tudi moj. Za njegovo resnico pričala bode tudi moja smrt in klicala maščevanja iz nebes na tlačitelje vseh človeških pravic.«

S temi besedami odgovoril je Guzetič zapovedi, naj opravičuje svoje zločinstvo. Skusil je zaraditega tudi kakor njegov prijatelj običajno raztezal nico, dokler mu ni izginola zavest ter ga rešila daljnega izpraševanja. Izdal ni niti najmanjšega črteža o kmetskem uporu in o svojih skrivnih prijateljih.

Posrečilo se ni tedaj javnemu sodnemu zboru, Iljevej in Guzetičevej zatožbi izvabiti občno zanimivost ter odkriti pričakovane, skrivne spletke upornikov v treh deželah. Zbor je bil celó primoran svojo sodbo izreči v nepričujočnosti zatožencev. Naravno je bilo tedaj, da ni nihče ugovarjal obsodbi, ki se je glasila:

»Smrt kmetskemu uporniku in ustaškemu vojvodi kmetu Iliji Gregoriču in njegovemu zavezniku kmetu Mihi Guzetiču.«

Edenindvajsto poglavje.[uredi]

Pred vaše lice dolazi slab, iznemogao
starac, pred vas, koji ste vrhovno sudište
u ovoj zemlji, i traži od vas pravdu.
Šenoa.

Nagla sodba dunajskega sodnega zbora iznenadila je one višje kroge, ki so se posebno zanimali zá-njo. Pričakovali so vsi, da bode ostro in z vsemi v tedanjej dobi navadnimi silami spremljevano izpraševanje Ilije Gregoriča odkrilo zanimive tajnosti iz upornih dežel. A ta nada se jim ni uresničila. Izdihnola bi bila zatoženca prej življenje v strašnem trpinčenji, nego izdala najmanjšo skrivnost svojih zaveznikov. Poslednje pa je pospešilo njuno obsodbo. Zaraditega je odločil najvišji sodni zbor, da se vrši kazen nad Ilijo Gregoričem in Guzetičem v Zagrebu, tako rekoč v središči upornega ljudstva. Smrt poveljnikov ustaške vojske naj povoljno upliva na vse deželane. Brez odlaganja imela se je kazen izvršiti. Bali so se namreč sodniki, da utegne kteri izmed zatožencev zaradi prestanega trpinčenja umreti.

Odpeljali so tedaj popolno oslabljena, skoro na pol mrtva obtoženca, vkovana v težko železje, neutegoma v Zagreb. Tajno pa so morali izvršiti poslednje; kajti nepopisljivo senzacijo bil je pouzročil ta ukaz.

Na vseh postajah ob cesti med Dunajem in Zagrebom čakalo je na tisoče zbranega kmetskega ljudstva slavnega vojvodo Ilijo Gregoriča in njegovega zaveznika, hoteč jima skazati zadnjo čast na smrtnem potu. Nova ustaja in nemiri bi se bili lahko pričeli vsled velikega ljudskega razdraženja. Zatorej je vlada ukazala največjo tajnost in uaglost v poslednjej zadevi. A zvedela se je vendar po nekterih okrajih Ilijeva smrtna vožnja. Zvonovi so zvonili po gorah in dolinah Iliji v pozdrav, in ljudstvo je javno izraževalo sočutje bojevalcu za kmetsko svobodo.

Baš isto jutro, ko so odpeljali Ilijo Gregoriča in Guzetiča skrivaje z Dunaja v Zagreb, slonel je že zgodaj pri glavnem vhodu dunajskega cesarskega dvora sivolas slepec in njegov vodnik, mlada deklica, v hrvatskej prazničnej noši. Več potov zapored sta se čakalca s silo odpravila po cesarskih vratarjih in čuvajih. Vendar oplašiti in odvrnoti se nista dala, vedno zatrjujóč v slabej nemščini, da morata k samemu cesarju, ker mu imata naznaniti imenitne tajnosti iz kranjske in štajerske dežele.

Smejali so se čuvaji čudnej nemščini in na pol razumljivim uzrokom prosilcev ter ju hoteli zadnji pot zavrnoti, kar pride mimo neki višji dvorni uradnik. Zanimiva se mu je morala dozdevati kmetska dvojica, kajti postal je in poprašal po želji prosilcev. Smejé so mu pripovedovali čuvaji slepčevo prošnjo. A malo ur pozneje stopala sta že slepec in njegova spremljevalka, — uganil je bralec, da sta stari slepec Marko Gregorič in njegova vnukinja Jela, — po stopnjicah cesarskega dvora. Usmilil se je bil dvorni uradnik sam rodom Hrvat slepčeve prošnje ter izprosil, vedóč, kako se zanima cesar sam za ljudsko ustajo, prišleceina izvanredno avdijenco.

Čudili so se dvorni dostojanstveniki, ki so bili priča pri avdijenci, posebnej cesarskej milosti, s ktero je sprejel in poslušal prošnjo prosilcev.

Ginljiv je bil v resnici treuotek, ko je, slepi starec dvignol svoje tresoče roké in pokleknol pred cesarja proséč milosti svojemu po neštevilnih krivicah in mukah zapeljanemu sinu vojvodi Iliji Gregoriču. Našteval je dalje tisočletno krivico kmetstva v slovenskih deželah, kličóč svojih očij večno temoto za pričo.

Z največjo milostjo bila sta odpuščena slepec Marko in Jela. Zagotovilo se jima je, da se bode uslišala, ako še mogoče, njuna prošnja.

Še isto dopoldne vršilo se je v cesarskej palači imenitno posvetovanje. In popoldne sta se že vozila Marko Gregorič in Jela na cesarske stroške poleg cesarjevega kurirja, kije nesel imenitno poročilo hrvatskemu banu, v svojo daljno domovino.

Osodepolna in historična je bila ta vožnja. Ostro se je ukazalo dvornemu kurirju, naj pospeši kolikor je mogoče svoj pot; kajti jako važno poročilo ima s sebój, ki pa ostane brez veljave, ako se ne oddá v določenem času.

Slutil je dvorni poslanec, zvedevši po Marku Gregoriči in Jeli o cesarskej milosti, kaj je pisanega v pismu hrvatskemu banu. Smilila sta se mu njegova spremljevalca in nesrečna obsojenca; zaraditega pospeši svoje potovanje, kolikor je tedanja okorna vožnja po slabih cestah dopuščala. Do Gradca se je poslancu celó posrečilo za pol dneva navadni potni obrok prehiteti. Računil je potém, da dospe v Zagreb, ako ne najde nenavadnih ovir, za cél dan prej, kot je določeno, namreč v štirih dneh namesto v petih. Vendar čudna osoda, ki je spremljevala nesrečno kmetstvo na veke in veke, raztegnola je svoje sovražne roke celó v sicer brezpomembno potovanje cesarskega kurirja.

Na spodnjem Štajerskem je namreč že mnogo dnij zapored deževalo. Povrh je zapadel pred nekimi tedni velik sneg po Štajerskem in Hrvatskem, in nenaden in dolgo trajajoč dež raztopil je potém sneženo odejo ter izpremenil tako rekoč vso deželo v nepresežno močvirje.

Južen pomladanski veter, bilo je namreč zadnje dni meseca marca, jel je tudi tajati po oddaljenih krajih in gorah sneg. Naraščali so studenci, potoki in reke pojeui s preobilo snežnico. Drvila je povodenj groméč v doline, preplavila ceste in pota ter razrušila na mnogih krajih slabejše lesene mostove.

Poslednje je zakrivilo, da so se stavile na eden pot nepremagljive ovire urnemu potovanju naših znancev. Za kolikor so prehiteli v začetku potni črtež, to je bilo neutegoma zopet izgubljeno. V bodočem dnevu pa so celó eden cel dan zamudili.

Peti dan, le še poldrugi dan od Zagreba oddaljeni, morali so za nedoločen čas ustaviti daljno potovanje.

Na tej postaji so zvedeli novico, da bode v malo dnevih v Zagrebu na javnem trgu usmrtjen vojvoda Ilija Gregorič in ujegov tovariš Miha Guzetič. Nepopisljiv je bil sedaj položaj naših potovalcev. Slutili so brez dvombe, da govori cesarsko pismo o Ilijevem in Guzetičevem pomiloščenji, a nepremagljive ovire stavile so se njegovim rešiteljem nasproti.

Novica o cesarskem poslanci in o imenitnosti njegovega poslanstva zvedela se je med tem po vsej okolici. Zaraditega se je mnogo pogumnih mož ponudilo, ki hočejo po stranskih potih spremiti poslanca v hrvatsko stolico. Še isti večer so odpotovali potém kmetje s poslancem.

Temna noč in neprestano deževno vreme stavilo jim je največje zapreke, a vendar so hiteli jež in peš, kakor so jim dopuščala pota, neprenehoma do jutra, ves dan potém in vso bodočo noč.

Daniti se je jelo baš sobotno jutro dne 30. marca, ko dospejo na kranjsko-hrvatsko mejo. Tu jih iznenadi zvonjenje po vseh crkvah in nekaka posebna prazničuost po vaseh, skozi ktere so hiteli. Vprašati pa si niso upali, kaj pomeni ta slovesnost. Strašna slutnja se jim je vzbujala, da je prepozen, brezuspešen njih pot. Bližal se je čas poldnevu, ko dospó do smrti utrujeni v obližje zagrebško. V istem trenotku zapazijo množico kmetskega ljudstva, ki je hitela iz ulic kakor povodenj na razne strani.

Nerazumljivo! Tisoče je brojila kmetska množica in čuti ni bilo ne krika ne vrišča. Videti ni bilo ne énega veselega obraza. Vprašali niso jezdeci, kaj pomeni to, le konje so iskrili z ostrogami in drvili v glavno ulico, a gruče ljudij so postajale in strméč gledale za njimi.

Nekaj trenotkov pozneje prepričal je strašen prizor cesarskega kurirja in njegove spremljevalce, da je resnična njih slutnja, da je brezuspešen njihov težavni pot.

Na trgu svetega Marka stal je namreč visok oder, krvav od obile človeške krvi. Sveta je bila ta kri narodu treh dežel in svet mučeniški oder, kajti na njem je padla isto jutro ob osmih pod rabljevim mečem glava vojvode — Ilije Gregoriča.

Dvaindvajsto poglavje.[uredi]

Matija Gubec, kojeg se opaka robska
duša drznu igrat se kralja, nek primi
kraljevsku čast, nek bude vjenčan raz-
bieljenom krunom na razbieljenu stolu i
razsječen na četvero.
Šenoa.

Že pol ure pozneje razvozljala se je čudna osoda, ki je spremljala tudi gledé svetovne zgodovine znamenito to kmetsko ustajo slovenskih in hrvatskih kmetov leta 1573. Zbledel je namreč mogočni ban hrvatske kraljevine beróč lastnoročno cesarjevo pismo njemu poslano.

Ukazovalo se je v tem pisanji hrvatskemu banu, naj se ustavi do drugega ukaza izrečena smrtna sodba nad Ilijo Gregoričem in Miho Guzetičem. Povrh se ima pričeti novo preiskovanje vseh uzrokov in okoliščin kmetskega upora. Stoprav na podlagi teh sodijo se naj potém glavni poveljniki.

Lahko vest in lahek izgovor o zakasnjenej izročbi cesarskega pisma imel je dvorni poslanec. Mnogo prič mu je bilo na razpolaganje v spremljajočih ga kmetih, o kterih ni nihče dvomil, da bi ne bili radovoljno dali svojega življenja, ko bi se bilo ohranilo ono njihovega slavnega Ilije Gregoriča.

S težkim srcem se je vračal cesarski kurir drugi dan. Vedel je dobro, da nosi lastnoročno banovo pismo, v kterem stoji zapisano, da je dospel cesarjev ukaz gledé Ilije Gregoriča za štiri ure prepozno v hrvatsko stolico. Mihu Guzetiču bi bila pa tudi prej oznanjena cesarska milost brez uspeha: kajti umrl je dva dni pred Gregoričevo smrtjo nagloma v ječi.

S tem osodepolnim dogodkom končuje glavno dejanje v nesrečnej kmetskej vojski proti stoletnim vnebókričečim krivicam ponosnega gospodstva.

Strašno, kakor skoro nikjer drugje v svetovnej zgodovini, maščevala se je tu prokleta nesloga, ki se vleče kakor rudeča nit v vsakem slovanskem javnem podvzetji, nad slovenskim ljudstvom in njegovimi voditelji.

Beg Gubec, kteremu pripisujejo nekteri hrvatski pisatelji glavno ulogo in ga idealizujejo kot prvega junaka v kmetskih bojih, imel je sicer najblažji namen pomoči z občno kmetsko ustajo teptanej slovenskej raji, a njegova neizmerna častiželjnost in zavist do ostalih triumvirov uničila je kmetski upor, ki je bil s čudovitim pogumom in strategičnim talentom osnovan.

Potoki krvi prelili so se brezuspešno ter prepričali narod, da lastna sila ni zmožna stvariti kmetske svobode. Najhujšo osodo za svoje visokoleteče misli in pogubljivo častiželjnost čutil pa je predsednik kmetskega triumvirata, beg Matija Gubec sam.

Po nesrečnem boji pri Krškem pobegnol je na Hrvatsko, a vidéč, da je izgubil zadnji upliv v kmetskej vojski, ki je izvolila Ilijo Gregoriča svojim vrhovnim poveljnikom, vrnol se je lahkomišljeno na svoj dom v Stubico. Pokazati je hotel s tem svojim činom sredi občne ustaje na Kranjskem in Štajerskem, da je vladi zvest in sovražnik kmetskej sili.

Motil se je Gubec v svojem prevelikem optimizmu. Po svojej častiželjnosti izgubil je tudi zadnjega svojega prijatelja. Izdan je bil neki celó po krškem županu Sili, ki je hotel s tem pri vladi samega sebe opravičiti izdajalske zatožbe. Označil je Gubca kot prvega upornika, ki se je že nazival kraljem ilirske provincije.

Zaradi veleizdaje zapadlo je gosposki vse Gubčevo premoženje in njega samega so privedli pred banski sod v Zagreb. Da bi pa z Gubčevo obsodbo zadušili kmetsko ustajo, sodili so javno kmetskega odstavljenega kralja in sicer z nepopisljivo brezsrčnostjo in z izmišljenimi sredstvi.

Na javnem trgu v Zagrebu postavil se je namreč Guben kraljev sedež, iz kterega so moleli na vseh straneh dolgi ostri žreblji. Ná-nj so posadili sodnijski hlapci vpričo na tisoče zbranega ljudstva novega kmetskega kralja. A dovolj še ni bilo tega grozodejstva. Zgodovina hrvatske kmetske ustaje pripoveduje, da so ščipali na takem sedeži sedečega Gubca rablji z razbeljenimi kleščami po vsem životu; in tudi kronan je bil napósled Gubec z običajno slovesnostjo.

Železno špičasto in razbeljeno krono dejali so mu na glavo in jo zabijali s kladvi vá-njo, dokler ni prvi kmetski kralj, Matija Gubec, v rabljevih rokah izdihnol svojega življenja ...

Grajščak Tahy, čigar ime še dandanes straši v hrvatskem narodu, bil je edini, ki se je veselil s svojimi pristaši grozne osode upornega kmetskega ljudstva. Računal je, da si je pridobil s svojo nečloveško krvoločnostjo, ki je prelila potoke kmetske krvi, neizmernih zaslug za vse bodoče čase. Po njegovej sodbi bilo je po zadnjih strašnih udarcih kmetstvo ponižano v večno sužnost. A motil se je vsaj za nekaj časa v svojem življenji.

Največja kmetska ustaja slovenskega in hrvatskega ljudstva opozorila je resno vlado na pomenljivo ljudsko moč, ki se bode nedvomno zopet vzdignola o prvej priliki, če se jej vsaj nekaj zaželenih pravic ne da. Preiskovale so se zaraditega razmere med gospodstvoni in kmetstvom pred ustajo in njeni neposredni uzroki.

Akoravno je bilo to preiskovanje le površno in bolj tako rekoč pesek v oči kmetskemu ljudstvu, objavilo se je vendar mnogo vnebókričečih krivic, največ učinjenih po brezsrčnem Tahyji.

Pričakoval je tedaj poslednji zastonj obljubljenega vladarjevega priznanja za svojo izdatno pomoč proti kmetskej zaroti. Užaljen v duši in telesno obnemogel umrl je še isto leto na nekej strašnej bolezni. Kmetska pravljica trdi, da je rujovel na smrtnej postelji kakor bik od strašnih bolečin in da je bila vendar še njegova zadnja beseda:

»Čuj me, sodnik, če zopet ozdravim, očistim vso deželo kmetstva, ki je sramota tvojemu imenu!«

Oskrbnik Črnič, zloglasno orožje Tahyjevo proti ubogemu kmetstvu, podedoval je velik del njegovega premoženja, a umrl je kmalu potém v preiskavi zaradi mnogih zločinov svojih.

Poln grozovitih, a resničnih, po ljudskej pravljici in zgodovini slovenskega in bratskega hrvatskega naroda potrjenih prizorov je žalibože naš roman. Želimo iz srca, da bi resnični zadnji pričujoči prizor naše povesti razsvetlil vse prejšnje senčne slike. Tihota in mir vrnola se je zopet po teh dogodbah v hrvatske in slovenske koče in sela. Celiti so se jele strašne rane na telesu ubogega naroda. Le nekomu se niso zacelile nikdar več. V Stubici stoji lesena koča. Slep, sivolas, onemogel starec sedi vsak dan na kočinem pragu in ubira otožnodoneče strune na svojej tamburici. Davno že ni veselega glasu iz njegovih ust. Le strune odmevajo v tiho dolino, kakor da bi vabile vesele ptice pod nebom v svojo otožno harmonijo in govorile z njimi o srčnej tožbi zapuščenega slepca. In ko zažare zvezde na nebu, pride navadno bleda črnooka deklica k slepcu na prag. Gladi mu sive lase raz čela in mu reka: ljubi oče. Kedar pa uberó slepčevi prstje najbolj otožne melodije, utrne se solza v dekličinem očesu in skriven vzdih se izvije iz njenih prsij.

»Ne togujte neprestano, oče! Ves narod čuti z nama najino nesrečo in obžaluje slepega junaka Marka Gregoriča in nesrečno nevesto Jelo, vnukinjo njegovo!« Tako vzdihuje ob takej priliki Ilijeva hči in poljubuje slepčevo lice.

»Ves narod,« odgovarja slepec Marko Gregorič, »čuti z nama in midva z njim. In moj čut mi pravi, da vstane enkrat, — a tedaj ne bode prahú več od naju, — tudi naš narod iz tisočletne temnice k večno zlatej svobodi!«