Kmetske slike/Uvod

Kmetske slike Uvod Ivan Kolar

Izdano:	Ljubljana: 1937
Viri:	Kmetske slike in ljudske povesti. [1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Naš realizem je v prvi dobi še ves mešan z romantiko. Zato ga imenujemo romantični realizem (1868 do 1880). Snov zajema sicer iz resničnega življenja, a izbira izjemnosti (originalnosti), osebe, kraje, čas in dogodke idealizira in jih zato pogosto postavlja v zgodovino, kjer ima fantazija večjo prostost, čustvenost pa v močnih in mnogokrat umetnih zapletljajih večji razmah. Neposredno »vsakdanje« življenje romantičnemu realistu še ni dovolj mikavno. Zajema sicer kmetskega človeka, domače slovenske obraze, a ga zanima bolj kmet v pražnji kakor v delovni obleki, ali pa le v ljubki pokrajinski sliki, n. pr. pri košnji; tudi ga rad slika v borbi z gosposko, njegove napake zabrisuje s simpatijami do domačega človeka, njegove nesreče pa so krivi navadno samo drugi, tuji ljudje. Slovenska zgodovinska tvarina je dala romantičnemu pripovedniku široko oporo. (Jurčič! Tavčar je ostal tak romantični realist do konca.)

Realizem je reakcija proti romantiki, zato naravno odklanja njene bistvene sestavine in znake: snov iz zgodovine, življenje v plemiških dvorih in gradovih, kompozicijo dogodkov po tehniki »slučajev«, razkošnost čustvenih doživljajev itd. Realizem v umetnosti stopa vzporedno z realizmom v znanosti, z razvojem realnih, prirodoslovnih ved, ne mara abstraktnih predmetov duhovnih ved, zanima ga neposredno, konkretno življenje. Realizem v književnosti sega globoko tudi v politično življenje. Predstavitelji realizma v literaturi se sami udejstvujejo v vseh političnih in drugih javnih vprašanjih. Izobraževanje prodira svobodneje v širino ljudskih plasti, časopisje postaja ljudsko glasilo in tudi ljudstvo sodeluje pri javnih vprašanjih. Realisti v književnosti sodelujejo tudi pri časopisju in v politiki na vodilnih mestih. V časopisju se razvije podlistek (feljton, pri nas prvič), to je »listek«, pod črto, ki loči gornjo, politično vsebino časopisa od spodnje, zabavne vsebine, povesti iz dneva za dan.

Tak živ realist je bil Janko Kersnik. V političnem glasilu Mladoslovencev »Slovenskem Narodu« se je razvil v sedemdesetih letih minulega stoletja v najaktualnejšega podlistkarja, satirika naših kulturnih in političnih razmer. Postal je sam aktiven politik, deželni poslanec in župan domače lukoviške občine. Z Jurčičem, Levcem in Tavčarjem je ustanovil (1881) in vodil glavno tedanje literarno glasilo »Ljubljanski Zvon«, pisal zanj družabne romane in povesti, zajete iz sodobnega političnega življenja podeželskega človeka, in v zadnji dobi prodrl v pravo realistično podobo kmetskih tipov v »Kmetskih slikah«, in ljudskih povestih.

V bistvu je Kersnik poetičen realist. Pojmoval je poetični realizem (1881—1895) nerazdružno z idealizmom; sam ga je razložil takole: »In kako mi razumemo ta idealizem? Slikati, opisovati vse, kakršno je vse v resnici, a vendar opisovati tó le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nečem nedosežnem, skratka — da mora ustvarjati ideal v gledavcu, v čitatelju samem: torej ne golo življenje — golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tančico idealizma.«^[1]

Obsoja pa »bolestno teženje« naturalistov, ki skušajo biti kolikor moči »izvirni, originalni« in je pri njih fantazija izgubila ideal. Zato Kersnik obžaluje »najvišje duhove«, velikana Tolstoja, »ki je znal kakor nihče spajati v prejšnjih delih divni idealizem s pravim, čistim realizmom«, zakaj »se je izpremenil čez noč v nagega naturalista, iz slikarja v fotografa, iz živega modrijana — v nerazumnega, tajnostnega moralista«. Kersnik se je torej otresel stare romantike, prav tako pa tudi odločno odklanja tedaj moderni naturalizem v slovstvu velikih evropskih narodov.

Kersnikov dom in rod

Kersnikov rod izhaja iz vasi Moste ob Završnici pod Stolom. Jankov praded je imel kmetijo, mlin in žago, po domače so mu rekli »Žagar«. »Pri Žagarju« je bil rojen znameniti pisateljev ded Janez Krstnih Kersnik (1783—1850), profesor fizike na ljubljanskem liceju^[2], najvišjem tedanjem našem učnem zavodu. Kljub popolnoma nemškemu ustroju šole je znal buditi narodno zavest in domoljubje doraščajoče narodne inteligence. Njegova učenca sta bila tudi Čop in Prešeren. Po prvem dihu narodnopolitične svobode je začel l. 1848. predavati za širšo javnost »ločbe ali kemijo« prvi v materinem jeziku. Na liceju je služboval celih 43 let (1808—1850).

Njegov sin Josip je postal sodnik na Brdu pri Lukovici in se je poročil s sestro svojega tovariša, solastnico brdskega gradu Berto pl. Höffernovo. Tako je izjemno postala graščina rodni dom slovenskemu pisatelju, potomcu iz Kersnikovega kmetskega rodu, ko se je sodniku Josipu Kersniku rodil 4. septembra 1852. sin Janko, eden najpomembnejših pripovednikov v slovenskem realizmu.

Brdska graščina stoji na majhni vzpetini blizu Lukovice, nekaj minut od vélike ceste iz rimljanskih časov, ki pelje iz Ljubljane čez Trojane v Celje. Lukovica leži kraj potoka Radomlje ob spodnjih vratih znamenitega Črnega grabna, skozi katerega se vije cesta dalje na Trojane. Po pokrajini valovi gričevje od vzhodnih Kamniških ali Savinjskih planin na jug proti Savi. Visoko po gričevju so posejane kmetije in ob gorskih potokih mlini in žage, med vasmi pa idilično ležeči gradiči Krumperk (nekdaj sedež mogočnega Ravbarja, junaka slovenske narodne pesmi), Černelo, Čemšenik in Kolovec, dobro znan iz Jurčič-Kersnikovih »Rokovnjačev«.

Na Brdu je sedež okrajnega sodišča, notariata in davkarije, spodaj v Lukovici pa pošte, županstva in drugih manjših uradov, torej živo središče tako imenovane slovenske trške in podeželske inteligence: sodnikov, adjunktov, notarjev, davkarjev, kontrolorjev, učiteljev, poštarjev, pisarjev. V takem svetu je rastel Janko Kersnik med otroki uradnikov in slug. Njegova 60letna pestunja Urša je znala vse polno narodnih pesmi, pravljic, pripovedk, vraž in molitev ter je pripovedovala zgodbe včasi tako živo, da so se otrokom ob napetem poslušanju lasje ježili. Ko je bil Jankov oče prestavljen k ljubljanskemu okrajnemu sodišču (1855), se je preselila tudi vsa družina v Ljubljano.

Pisateljevo življenje

Gimnazijo je študiral Janko v šestdesetih letih^[3] minulega stoletja (1862—1870), v družabno, društveno, politično in literarno najbolj živahnem desetletju minulega stoletja. To je doba Narodnih čitalnic, doba društev, literarnih in političnih časopisov, ljudskih taborov in popolne zmage Mladoslovencev v kulturnem in političnem javnem življenju.

V razvoj gimnazijca Janka Kersnika je odločilno posegel njegov inštruktor Fran Levec s svojim izrednim vzgojiteljskim talentom. Poučeval ga je od tretje do šeste šole (1864—1867), nato je odšel na Dunaj študirat filozofijo, svojemu gojencu pa je ostal zvest mentor vse življenje. Od začetka sta skupno vodila mladoslovensko literarno glasilo Ljubljanski Zvon, in pod Levčevim uredništvom je prevzel Kersnik po zgodnji Jurčičevi smrti v »Zvonu« zapuščeno polje slovenskega pripovedništva. Z drjem. I. Prijateljem lahko rečemo: Levstik je rodil Jurčiča, Jurčič pa Kersnika^[4].

Že kot tretješolec se je začel Kersnik poskušati v pesništvu, najprej v nemškem jeziku. Levec je našel njegovo domoljubno »Ode an den Triglav«. Potegnil ga je iz nemško usmerjenega duha tedanje sredine in šole, ga pomenljivo opomnil, češ da imajo Nemci že dovolj pesnikov, in naj zapoje rajši kaj slovenskega. Kersniku to ni bilo težko, ker je bil tudi v domačem jeziku dobro podkovan. Levec se mu je čudil, kako dobro je poznal slovensko slovstvo že tako zgodaj. Jenkove pesmi je znal do malega vse na pamet. Ravno naš Jenko in nemški Heine pa sta mu bila vzornika. Ljubil je njuno nežno liriko tudi v svojih pesmih, polnih občutja in domoljubnega razpoloženja. Kot šestošolec je videl svojo prvo natisnjeno pesem »Gomila« v Slov. Glasniku (1. oktobra 1866), v katerem je v naslednjih dveh letih objavil še druge (Ljubav do doma, Slavec, Obraz, Roža in skala, Sred voda, Na tujem, Poleg Save, Sanje).

Kot višješolec je stopil v prve vrste književnega gibanja in narodne prebuje med slovenskim dijaštvom. Živahno je sodeloval v književno-govorniškem svobodomiselnem dijaškem klubu, v šesti šoli je ustanovil dijaški rokopisni listič »Vejica« (1868), kot sedmošolec pa »Kres« (1869). Za Levcem je prevzel poverjeništvo za naročnike »Slovenskega Glasnika« in »Cvetja iz domačih in tujih logov«.

Vpliv »mladočeškega« pokreta je segal tudi do ljubljanskih gimnazijcev. Kersnik je naročil za najbolj vnete pristaše češke »narodne čepice« naravnost iz Prage. V tem živahnem dijaškem gibanju pa je sedmošolca Kersnika nenadoma zadela dolgotrajna disciplinarna preiskava zaradi demonstracij proti »turnarjem«^[5] na Jančah (23. maja 1869), čeprav Kersnika slučajno ni bilo zraven, a je bil šolski oblasti preveč znan kot vodilna osebnost med dijaštvom. Zato ga je oče vzel pred koncem leta iz šole in ga pridržal doma na Brdu. (Oče je bil tedaj v službi spet na Brdu.) Janko je dovršil naslednje leto osmo šolo kot eksternist; maturo je napravil s ponavljalnim izpitom iz latinščine jeseni (11. oktobra 1870) in se takoj napotil na Dunaj študirat pravo. Levec ga je vpeljal v Stritarjev literarni krožek, kjer je našel tudi Levstika in že starega prijatelja Jurčiča. Na Dunaju je ostal samo to leto, naslednja tri leta je študiral v Gradcu in kljub živahnemu udejstvovanju v društvenem življenju graških akademikov in v domači žurnalistiki dovršil študije z drugim državnim juridičnim izpitom točno po štirih letih (3. junija 1874).

Jeseni 1874 je stopil v službo pri finančni prokuraturi^[6], a ker si tak živahni temperament ni mogel obetati kariere v državni službi, kar mu je tudi Jurčič odločno odsvetoval, se je čez tri leta odločil za notariat. Po očetovi smrti (1877) je stopil v notarsko prakso pri drju. Jerneju Zupancu^[7] v Ljubljani, prišel naslednje leto kot notarski substitut v svoj rojstni kraj, na Brdo, kjer je komaj 28 let star postal notar (1880). Prevzel je od matere polovico posestva in si ustvaril lasten družinski dom. Leta 1883. je bil izvoljen za deželnega poslanca, leta 1885. tudi za župana domače občine lukoviške. Kandidirati so ga hoteli tudi za državnega poslanca, a tega ni maral sprejeti, pač pa se je potegoval za mesto deželnega glavarja^[8] kranjskega. To bi bil dosegel, če bi se uklonil Dunaju, a tega ni storil in je raje odklonil tudi visoko avstrijsko odlikovanje.

Zadnji dve leti je bolehal za jetiko v grlu. Zdravil se je pri prijatelju dr. Edvardu Šavniku^[9] v Kranju in nazadnje v Gleichenbergu blizu Gradca. Smrtno bolnega je pripeljala soproga Alojzija^[10] v Ljubljano in naslednji dan 28. julija 1897 je umrl na domu svojega tasta Luke Tavčarja^[11]. Mrtvega so prepeljali v rojstni kraj in ga pokopali tik brdskega gradu.

Podlistkar in kritik

V visokošolskih letih je dal Kersnik slovo mladostni liriki in objavil še zadnje pesmi v Stritarjevem »Zvonu« (1870, 1876—77). Trajne vrednosti nimajo. Zgodaj ga je zanimalo javno, politično življenje; bil je še študent v Gradcu, ko je stopil v politične boje kot podlistkar »Slov. Naroda«.

Leta 1873. so izzvale priprave za jesenske državnozborske volitve prvi kulturni boj na Slovenskem. Spoprijeli sta se obe slovenski politični stranki konservativni Staroslovenci in liberalni Mladoslovenci) za glavno načelo, ali naj gredo Slovenci na volitve za načela slovenskih političnih taborov, za zedinjeno Slovenijo, ali pa naj zataje narodni program in se priključijo nemški, vladni »državnopravni stranki« katoliških federalistov. Ti so postavili na prvo mesto verske interese, a nasprotno težnjam združenja Slovanov so branili nerazdeljivost kronovin, kar je bilo posebno škodljivo za štajerske in koroške Slovence. »Novice« so napisale (21. maja 1873): »Kakega kandidata, priporočanega od liberalskih Slovencev centralnega odbora bomo pa se še bolj bali in ogibali, kakor pa nemčurjev.« — »Slovenski Narod« (24. septembra 1873) pa je vztrajal na načelu: »Ker je nam največ in najbolj in v prvi vrsti za slovensko narodnost, zato rajši vidimo, da je kakršen koli Slovenec voljen nego ustavak^[12].« Pri volitvah v oktobru so dobili Slovenci le osem poslancev namesto dvanajst in tako doživeli tretji poraz, odkar so izgubili pri občinskih volitvah tri leta poprej (1870) Maribor in celó Ljubljano. Naslednje leto se je boj zaostril do cerkveno političnega vprašanja; v ta boj je posegla bolj akademska mladina, voditelji liberalne stranke pa so še zmerom skušali voditi »oportunsko« politiko^[13], kar jim je že Stritar tako vehementno očital v znamenitih »Dunajskih sonetih«.

V ta prvi kulturni boj med Slovenci je posegel proti mračnjaštvu in za svobodno omiko slovenskega naroda mladi graški jurist Janko Kersnik s pestrimi serijami satiričnih podlistkov. V njih je pogumno izpovedal tudi svetovni nazor svoje generacije: znanstveni pozitivizem in evolucijsko naziranje o svetovnem dogajanju. Njegovi podlistki so »brezobzirna kritika slovenske zaostalosti in pogumna izpoved svobodnega svetovnega napredka«. S temi besedami jih postavlja dr. I. Prijatelj^[14] v eno vrsto s pogumnimi Stritarjevimi »Dunajskimi soneti«.

Mladoslovenska inteligenca je Kersnikove podlistke navdušeno sprejela, celo Levstik jih je pohvalil: »Naj piše to, kdor hoče, jaz ga ne poznam, a pisati zna jako dobro.« Znal je zgrabiti iz dnevnega političnega vrveža droben, toda aktualen dogodek, vplesti vanj osebe in osebice ter v kramljateljskem tonu satirično ošvrkniti napake našega kulturnega in političnega prizadevanja. Še večjo intimnost kramljanja v podlistkih vzbuja oblika pisem s preprostimi šaljivimi naslovi. Njegovi »listki« kažejo naše javno življenje kakor dnevnik z duhovitimi glosami o najaktualnejših vprašanjih in dogodkih narodovega življenja. Podlistek je bil temperamentnemu Kersniku posebno všeč, ker »... tu doli pod črto veljajo drugi zakoni, druge postave nego tam gori nad črto; tu doli se človek rad smeje, tem rajši, ako ima nad črto povoda dovolj jeziti se ali jokati. Seveda — smeh tu doli pa onega, komur velja, bolj boli in peče, nego tisoč resnih in krepkih udarcev tam gori, in kdor je tako naiven, da se ne prime starega, vedno veljavnega in koristnega pravila, da je treba »z volkovi tuliti«^[15], ako človek med nje pade, tisti je tem bolj — smešen.« Podlistkom je dajal šaljive naslove in tudi podpisoval se je s šaljivimi psevdonimi (Bolhober, Pèr, Baptista in Ana Baptista, alias Pèr i. dr.).

Prvi podlistek je objavil pod naslovom »Muhasta pisma« (S. N. 17. maja 1873). Udaril je po dunajski državni in ljubljanski deželni vladi zaradi zaščite nemškutarjev in Nemcev ter ostro prijel kranjskega deželnega predsednika Aleksandra Auersperga. S pismom vred je bila tudi vsa številka »Naroda« zaplenjena. Drugo »Muhasto pismo« je pa zaplenil že kar urednik Jurčič sam, ker je pač videl, da se ne more bosti z bikom, in je nasvetoval Kersniku, naj se loti kake »nedolžneje reči«. Kersnik je storil tako in posegel v načelni boj mladoslovenske liberalne stranke proti konservativni Bleiweis-Costovi stranki Staroslovencev, ki se je tedaj družila z »državnopravno stranko« (Rechtspartei). Tedensko je pošiljal »Nedeljska pisma« (15. junija do 12. oktobra 1873), polna satire na Bleiweisa, Costo^[16], monsignorja L. Jerana^[17], Karla Kluna, literarnega zgodovinarja Josipa Marna^[18], renegata Karla Dežmana^[19] in druge. To leto na jesen so bile državnozborske volitve. Kersnik se je boril za čisto narodno politiko proti vsakršni zvezi z nemško »državnopravno stranko«. Posebno trdo je prijemal Bleiweisa in njegovega »političnega sinú« doktorja Etbina H. Costo, ki je bil po rodu Nemec in v mladih letih svobodomislec, a se je zaradi politične kariere prelevil v Slovenca in pobožnjaka; bil pa je izredno nadarjen, delaven in tudi ambiciozen. Kersnik ga zbada z imenom »gospod Klečeplaz doktor E. H. Costa« in mu naravnost očita hinavstvo, kakor že Stritar v »Dunajskih sonetih«. Šali se iz Jeranove priderije v »Zgodnji Danici« in ne prizanaša ozkosrčnosti Slovenske Matice pod Costovim vodstvom. Govori pa tudi o načelnem, česar so se aktivni politiki Mladoslovencev izogibali zaradi iskanja kompromisnih zvez s konservativno stranko, in pogumno izpoveduje svobodomiselni svetovni nazor mladega pokolenja.

»Pisma iz Gradca« (1873—74) obravnavajo splošnejša vprašanja in gmotno stanje slovenskega dijaštva v tujih mestih. — Eno samo pismo »Od Mure« (1874) je zopet zoper Costo.

Izredno sarkastična so »Postna premišljevanja« (1874) zoper stolnega kaplana Kluna in vso konservativno politiko, priostreno v načelen verskopolitični boj, ki je izzval dolgo vrsto člankov z brezobzirnimi, strastnimi napadi med obema političnima taboroma. Kulturni boj je tu dosegel svoj vrhunec.

To leto je Kersnik v Gradcu končal študije in nastopil v Ljubljani prvo službo. Jurčičev in Levčev prijateljski krog ga je pritegnil v Dramatično društvo in Kersnik je s svojo veliko agilnostjo zbudil živahnejše delovanje slovenskega, tedaj še na pol diletantskega gledališkega odra. Kot stalen »Narodov« gledališki kritik je v štirih letih vzgojil igravce in občinstvo, da so dosegli lepo umetniško višino v tehniki in vsebini gledaliških predstav. Pisal je dosledno nepristranske, ostre kritike kljub zameram in pritožbam. Skušal je ustvariti kakor v literaturi tudi na odru — realizem.

Po prvem, zaradi cenzure ponesrečenem »Muhastem pismu« je Kersnika zmerom bolj mikala leposlovna proza. V Gradcu je napisal črtico, šaljivo zgodbo o zaljubljenem poetu Jaroslavu Podgolovškem: »Nade poln« (1873). V Ljubljani pa je za nekaj let skoraj popolnoma odložil satirični politični listek in se v krogu Dramatičnega društva spet zbližal z umetnostjo. Črtice v leposlovnih listkih teh let so še sentimentalne, naivno šaljive, zabavne: slika iz dijaškega življenja »Corpus iuris«^[20] (napisana že v Gradcu, objavljena 1874), ciklus črtic »Raztreseni listi«, »Na starega leta dan«, »Pomlad«, žalostna zgodba o tržaškem rejencu »Bojanov Matejka« ter »Mokra poezija«. Vmes je napisal tudi nekaj aktualnih člankov: »Naši sodniki«, »Prvi sad«, »Izjava čeških poslancev«, »Signum temporis«^[21], »Pomagajte kmetu!« — »Barbarizem v slovenskih krajevnih imenih« meri proti škodljivim izrastkom germanizacije, ki sega preko šol in uradov celo v pačenje krajevnih in osebnih lastnih imen v uradnem imeniku. Navaja nekaj kurioznih primerov: Potočarska vas — Pototschendorf, Javorje — Afriach, Za Brdom — Sawerdam, Zavratec — Sauratz, Družinska vas — Gesindeldorf, Sinja gorica — Schweinsdorf^[22] i. dr. (1875).

V ta leta sega tudi prvi njegov roman »Na Žerinjah«^[23] (1876). Napisal ga je v svojem 24. letu, ko je vplival nanj še romantični realizem nemških družinskih listov, ki jih je še od doma dobro poznal. Take so osebe podeželske plemiške družbe, častniki, slikarji, zapletek ljubavne zgodbe, zabave, pokopana sreča, skrivnostno razkritje v dnevniku in podobno. Nekaj podobnosti ima tudi z osebami v Jurčičevem »Desetem bratu« in »Cvetu in sadu«. V celoti se kažejo vplivi knjižnih vzorcev močneje kakor slikanje po živih modelih in lastnem doživljanju; tega mu sicer že po vzgoji ni manjkalo v slikanju družbe in izobražene družabne konverzacije. V tem in v karakterizaciji izobraženega ženstva in v mojstrskem slikanju prirode je pa prekosil že zdaj svoja domača vzornika Levstika in Jurčiča. Roman je izšel v Jurčičevi »Slovenski knjižnici«^[24].

Kersnik je doživljal v teh letih popoln preobrat. Doraščal je v moža, izbral si je končno svoj pravi poklic, notariat, in se pripravljal, da si ustvari svoj lastni dom. Prebolel je tudi borbo z romantiko sentimentalnega mladostnega razpoloženja, kolikor ga je še oklepalo pod Stritarjevim vplivom zapoznelo svetobolje. V obnovljenem Stritarjevem »Zvonu« je objavil še nekaj pesmi iz prejšnjih let, v javnem predavanju v Narodni čitavnici (1877) »o poeziji in kulturi« pa je določno izpovedal svoj realizem nasproti Stritarjevemu romantičnemu idealizmu in svetobolju. Njemu svet ni »solzna dolina«, temveč ga pojmuje v njegovem naravnem razvoju: »rojstvo, življenje in smrt so nujno presnavljanje« v večnem razvoju, po vedno enakih naravnih zakonih. Pripoveduje, »kako je vzela slovo duhteča, pa sedaj že ovenela romantika, kako se je sam udušil oni čisti idealizem, ki je pred malo deceniji še edini prevladoval poezijo. Naš cilj ni več idealističen ... treba je spoznati svet v njegovi objektivnosti, in kakor je bila prej vera in mitologija podlaga slovstva, tako bo odslej in je deloma že samo znanost (vednost) prava in edina podlaga literarnemu razvitku. Les extrêmes se touchent^[25] — na idealizem je prišel realizem.« — Poezijo priznava kot najglavnejši del umetnosti, »to je umetnost, ki predstavlja lepe ideale ali vzore z besedo in ki ima zato največje polje, mnogo večje, kakor ga imajo barve ali črte, in je najstarejša, stara kakor človeški govor in ravno zato najbolj kozmopolitična^[26], čeprav je v svojih posameznih delih navidezno vklenjena v spone onega jezika, kateri jo je rodil, a je povsod doma, kjer se čuje človeški jezik.« — Naslednje leto je objavil to predavanje v »Slov. Narodu« pod naslovom »Razvoj svetovne poezije«^[27].

To je bila izpoved one mlajše generacije, ki je imela kmalu za tem prevzeti od Stritarja vodstvo literarnega glasila v svoje roke. Po tem predavanju je Kersnik utihnil za javnost skoraj štiri leta in študiral. Napraviti je moral še tri izpite, preden je definitivno dosegel notariat (1880). Uredil je z materjo posest na Brdu in si ustvaril lasten dom. V teh letih je priredil z Jurčičem le veseloigro »Berite Novice!«^[28] (za Bleiweisovo 70letnico) in za »Slov. Narod« napisal podlistek »Sprehod v Slatino« (1879). V leposlovje ga je spet potegnila šele Jurčičeva smrt (1881). Dovršil je v 1. letniku »Ljubljanskega Zvona« Jurčičeve nedokončane »Rokovnjače« od 12. poglavja do konca tako mojstrsko, da ni čutiti spremembe v zgodbi, karakteristiki oseb ali v jeziku. Res je Jurčiču največ on sam pomagal zbirati gradivo in je bil o vsem poučen, a brez enakorodnega talenta bi kljub temu dela ne zmogel.

Ker je po poklicu in kot politik stal sredi javnega življenja, se je še zmerom rad vračal k satirično-političnim listkom. V petih pismih »Stricu v Ameriko« (1882) obdeluje Filipa Haderlapa^[29], ki je v »Ljudskem Glasu« v »Jezikoslovnih pismih« razlagal, da imamo v slovenščini 29 samoglasnikov in 21 soglasnikov, za kar potrebujemo kar 50 črk. Kersnik jih imenuje posmehljivo »nahaderlipelapovane črke«. Sponaša mu tudi pisavo in izreko »l«-a. (Njegovo pisavo persiflira v Prešernovih verzih: »Strune, mivo se gvasite, mivo pesmica žavuj!«) Mnogo posega tudi v polemiko okrog Gregorčičevih poezij, posebno proti Janku Pajku zaradi dlakocepske ocene v »Kresu«, Gregorčič pa je tu Kersniku pomagal z »literarno basnijo: Pajek«^[30]

Kersnik je veljal za najboljšega podlistkarja svoje dobe in je to tudi v resnici bil. Epigonov je imel veliko. Njegov vrstnik in podlistkar Anton Kos-Cestnikov^[31] je šaljivo predlagal celó, naj se osnuje zadruga »Narodovih« feljtonistov iz trinajstih sotrudnikov, in dostavil: »Gospod Bolhober bode po mojem nasvetu per acclamationem imenovan knezom naše feljtonske zadruge, zato bo pa on obenem zadružni poeta in nam bo vsako svoje pismo do strica v Ameriko moral zarobiti s pesmico.«

V politiki se je Kersnik pridružil v tem času zmernejši struji Šukljetovih »elastikarjev«^[32], ki so podpirali Taaffejevo^[33] vlado, nekoliko prijaznejšo Slovencem. Proti nasprotni struji »narodnih radikalcev« je nameril v Šukljetovem »Ljubljanskem listu« ciklus 13 listkov »Vieux Saxe«^[34] (1884). V njih smeši radikalne politike in časnikarje: drja. Val. Zarnika, Ivana Hribarja, drja. I. Tavčarja (tedaj urednika »Slovana«^[35]) ter »Slovanovega« sotrudnika Vatroslava Holza-Prostoslava Kretanova^[36] zaradi diletantizma v popisovanju potovanja v dopisih »Križem domovine«. Nadaljevanje teh podlistkov so »Snežene muhe«; zanimiva je med temi travestija^[37] Prešernove »Nove pisarije«, s katero meri na spor med radikalci in elastikarji. S temi podlistki je Kersnik zaključil drugo serijo svojih političnih listkov in pisem in jih ni več pisal, razen malo pred smrtjo kratke »Mušice«^[38] (1895), objavljene med dnevnimi novicami »Slov. Naroda«, ko je spet sodeloval v Hribarjevi in Tavčarjevi politiki. Še zmerom pa je posegal v javna vprašanja z načelnimi članki in kritikami.

V kritiki izpoveduje ista načela, kakor jih je prvi postavil Slovencem Stritar: umetnost je gospa, ne dekla. Kersnik postavlja proti Mahniču^[39] še ostrejše načelo: »umetniki hodijo svojo pot — filozofi, estetiki in kritiki pa za njimi, kakor anatomi za telesi; oni ustvarjajo, upodabljajo, ti pa režejo in raziskujejo ter hočejo, da morajo biti umetniki taki, kakor jim vele oni na podlagi svojih preparatov, umetniki pa le gredo dalje in le dalje, gnani od nedoumnega genija.« Svoje nazore brani odločno, a odklanja fanatizem in postavlja načelo »noblesse oblige«^[40] kot sveto geslo in se je po njem tudi ravnal, za kar ga je usposabljala njegova resnična izobrazba z bogatim obzorjem.

Pripovednik

Z rojstvom »Ljubljanskega Zvona« se odpira pot novi literarni struji, poetičnemu realizmu, za katerega je Kersnik dorasel v družabnem romanu in še bolj v kmetski povesti, kolikor ga ni motila naglica v mnogostranski zaposlenosti, zaradi česar pogosto zaide v zabavni ton. V povesti »Lutrski ljudje« (1882) zajema še podobno snov, kakor jo poznamo iz romana »Na Žerinjah«, vsebinsko pa že jasneje razloči socialno, versko in narodnostno nasprotje med slovenskim kmetom in nemško zemljiško gospodo ter samozavest slovenskega inteligenta (tu umetnika) nasproti nemškemu plemiču.

Novela »Gospod Janez« (1884) je dušeslovna podoba dveh značajev. Sodnik Peter je nesrečen zaradi prevare v ljubezni ter ne razume, kako more živeti njegov prijatelj župnik, gospod Janez, tako zadovoljno. Ta pa mu odvrne: srečen si tedaj, ako se moreš odreči strastem, in to je mogoče.

V povesti in romanu dosega Kersnik že močno »dosledni realizem«^[41]. Izogiba se izjemnosti, išče le tipičnosti. Njegovi junaki žive kjer koli, a jih lahko najdeš povsod, ker so tipi. Tudi sam jih tako predstavlja čitatelju. V humoreski »Dohtar Konec in njegov konj« (1889) zavrača čitatelja šaljivo, naj ne išče konkretnih individualnih predmetov v opisanih primerih: »Zanimivo ni niti z zgodovinskega niti z leposlovnega, ni s statističnega ni s kulturnega ali medicinskega stališča, kje leži Kolibja vas, v kateri je že kakega dobrega pol leta mladi dohtar Konec zdravil pokvarjene želodce občanom in sosedom, uravnaval jim zlomljene kosti in rebra ter šival zevajoče rane po glavah in licih. Zanimivo ni, ker morda nihče izmed častitih čitateljev ne pozna dohtarja Konca niti Kolibje vasi; ako bi bil pa kdo tako silno radoveden in bi trdeč, da morata ta dva na vsak način nekje eksistirati, vendarle venomer iskal in brskal, kje je in kdo je, naj si misli, da sta tam, kjer biva on sam. Saj ljudje, konji in vasi so si v večjih potezah povsod enaki.«

Pisatelju je bil tak »zagovor« celó skoraj potreben, ker je čitatelj res marsikdaj našel opisane obraze »tam, kjer biva on sam«, in včasi spoznal tudi — samega sebe, pisatelju pa zato zameril:

»Skoro vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po nji razžaljen ta ali oni. Ko sem nekoč risal veselega, dobrovoljnega duhovnika, so dejali, da ščujem proti veri, da sem sam brezverec in da ne mislim o duhovskem stanu tako, kakor mi je misliti; drugič sem opisal osamelega učitelja, kako životari in strada v pogorski vasi, in reklo se je, da zasmehujem učiteljski stan; tretjič sem skušal naslikati sodnika, ki sodi pravičnega in nepravičnega kmeta, in dejali so, da dajem duška svojim osebnim mržnjam; potem sem govoril o davkarju in zdravniku in tudi tu se je ponavljalo, da prvega ne maram zaradi davkov, drugega pa — no, Bog ga vedi — menda, ker sem prezdrav! Samo ko sem govoril o kmetu, in četudi o najslabšem, so vsi stanovi molčali in tudi kmet sam — saj morda ni čital mojega spisa, ali pa ni bil toliko samoljuben, da bi bil v vsakem kmetu videl samega sebe. In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin.« (»Mamon«, L. Z. 1891.)

Take očitke pisatelju so povzročali tipični dogodki povestnih junakov z določenim poklicem in v popolnoma realnem kraju. Kraje slika Kersnik prav po naravi z vso okolico (hribe, doline, potoke, ceste, sosednje kraje), mnogokrat celo s pravim zemljepisnim imenom (n. pr. kar dvojne Znojile), pa tudi pod izmišljenim imenom je naslikal kraj in pokrajino tako živo, da je čitatelj mogel spoznati kraj v realni pokrajini.

Večino snovi, dogodkov in oseb je zajel iz svojega domačega kraja Lukovice z glavnim sedežem uradov na Brdu in vso pokrajino mengeškega polja, veliko cesto skozi Črni graben, gradove in kmetiška naselja po hribih bližnje in daljne okolice. Kot poslanec in župan je bil sam osrednja osebnost domačega okraja. Naravno ga je posebno zanimalo politično življenje trške inteligence v tedanji živahni čitalniški dobi. Pravo kulturnozgodovinsko sliko živahne čitalniške dobe hranita romana »Ciklamen«. (1883) in tega nadaljevanje »Agitator« (1885) z vsemi zanimivimi posebnostmi družabnega, kulturnega in političnega življenja onega časa, krajev in ljudi, pravo duhovno podobo podeželske inteligence. V ospredju se giblje boj med konservativci in nemškutarji in liberalci. Osrednja oseba je politik in advokat dr. Hrast v Borju (Lukovici!). V glavnem dejanju slika, kako se prebuja v narodno mlačni in deloma nemškutarsko vzgojeni inteligenci slovenska narodna zavest. — Človeško podobo podeželske inteligence je naslikal v povesti »Jara gospôda«^[42] (1893). V ostrih potezah kaže družbeno mizerijo trške družbe (uradnikov, trgovcev, krčmarjev), kako se izgubljajo v duševnem brezdelju po gostilniških krožkih ob pijači in kvartanju, ob spletkah v družbi in društvih.

Iz življenja na gradovih je zajeta povest »Rošlin in Vrjanko« (1889), zgrajena po motivu enakoimenske narodne pesmi, vmes pa slika iz naroda izločene izobražence, kako filistrsko rešujejo narodovo usodo: »Ni je rešitve, ni je nadeje za nas ...«

Po poklicu in v politiki zvezan s kmetovo usodo je prodrl Kersnik najbolj izmed vseh vrstnikov v neposredno življenje slovenskega kmeta. Spoznal je kmetske značaje z resničnimi vrlinami in napakami. Brez sentimentalnih simpatij do domačega slovenskega kmeta je pokazal njegove konflikte in nesreče ne več iz nasprotja z drugimi stanovi (kakor je to delal Jurčič), ampak iz vzrokov, ki izvirajo iz kmetovega lastnega življenja. Kmet mu ni simbol dobrega človeka, v njem vidi obče človeške napake in poleg dobrih tudi grde značaje prav tako kakor kje drugje. V povesti »Testament« (1887) slika v glavni osebi (Topolščaku) pohlep po denarju, nepoštenost in zakrknjenost.

Po vsebini in zgradbi najboljša Kersnikova povest pa je »Očetov greh«^[43] (1894). Snov je zajeta iz gruntarskega in kajžarskega življenja. Gruntarjev sin Janez Kačon snubi Kajžarjevo hčer, Lukčevo Heleno. Zaradi pohlepnosti po bogastvu in na zahtevo staršev, naj se gruntar ne ženi s kajžarskim dekletom, zapusti mladi Kačon zapeljanega dekleta in zataji celó s krivo prisego lastnega otroka. Ta brezsrčnost se maščuje na njem in njegovih otrocih.

V posebnem ciklu »Kmetske slike« (L. Z. 1882 do 1891) je plastično orisal celo galerijo kmetskih tipov. Pokazal je kmetski rod, kako živi in umira, dela in trpi, kako je »trd in mehak, surov in nežen, krepak in zdelan, samogolten in dobrosrčen, dober in slab — kakor si ga ogledaš«. Takšen je tudi stari Planjavec in njegov rod v črtici »Kmetska smrt«; vse življenje mu je naravno in tudi na smrt se pripravi tako mirno, kakor bi legel spat.

Iz enakomernega vaškega življenja zajema Kersnik drobne družinske zgodbe v kmetski hiši, kjer zdaj pa zdaj zavalovi kak močnejši vtisk, ljubezenska zgodba, tiha tragika zapuščenih mater in sirot: »Ponkrčev oča«. Še iz Stritarjevih časov je ohranil tudi pri Kersniku privlačnost romantični motiv o rejencih in rejenkah^[44]: »Rejenčeva osveta« (rejenec hlapec Andrej); »Rojenica« (Jurčevima je umrl sin edinec, na starost si vzameta v hišo rejenko); »V zemljiški knjigi« (rejenka Adelajda); »Mohoričev Tone« (rejenka Cilja). — Črtica »Mačkova očeta« drastično kaže tragiko preužitkarjev. »Otroški dohtar« ima tudi motiv možitve med bogatim gruntom in kajžarsko revščino, idejno pa je satira na birokratizem mladega sodnika. Črtica »Mamon« zajema (iz sodnih aktov) tragično življenje skopuha. Zabavne in zabavljive so humoreske (1889—1892): »Dva adjunkta«, »Nova železnica« (pogost motiv v malomeščanskih povestih in tudi burkah)^[45], »Dohtar Konec in njegov konj« in »Kolesarjeva snubitev«.

Posebej ljudstvu namenjene in prav zanj napisane povesti za pouk in zabavo je objavljal tudi Kersnik v publikacijah Družbe sv. Mohorja^[46]. V njih smeši neumni ponos preprostega človeka, ki se pravda za prazno besedičenje zaradi priimka »šema«, pa bi pri tem zapravil tudi ves grunt: »Za čast«. Uči ljubezni do domovine in hvaležnosti do staršev: »Rejenčeva osveta«. Drastično pa razkriva sleparstvo in posledice vražarstva. Taka ljudska povest je »Kako je stari Molek tatu iskal«, poleg Erjavčeve »Ni vse zlato, kar se sveti« najboljša poučna povest v vsem našem slovstvu. V naslednji literarni generaciji je najmarkantnejši tak ljudski pripovednik z zdravim zrnjem za vzgajanje Fran S. Finžgar.

Pretresljiva je zgodba »Znojilčevega Marka božja pot«. Marko, nekoliko slaboumen in zato zapostavljan otrok, je zdoma ušel na božjo pot, domov grede pa je zašel v drugo vas, ki se je prav tako imenovala Znojile, kakor njegov domači kraj. Boter ga je končno našel in odvedel domov. Saj sem bil na Znojilah, je modroval Marko, boter pa ga je zavrnil, češ, ali misliš, da so samo ene Znojile na svetu? — »Samo ene!« je odgovoril Marko nedolžno in ni vedel, da je izrekel veliko resnico: dom je samo eden! — To povest je zajel pisatelj po resničnem dogodku.

V kmetskih povestih, slikah in ljudskih povestih je dosegel Kersnikov realizem svoj vrh. Z njimi je Kersnik ustvaril v našem slovstvu resničnejšo podobo slovenskega kmeta in vzorno realistično povest.

Kersnikov jezik in slog

V študiji o jeziku naših pripovednikov ugotavlja jezikoslovec dr. A. Breznik (Dis. 1925), da je bil Kersnik v začetnih spisih (1873—76) odvisen od Jurčičevega časnikarskega pripovednega jezika^[47], kasneje pa da se je v vsaki novi povesti vidno bližal živemu jeziku ljudstva in izobražencev in v zadnjih povestih (»Testament«, »Jara gospôda«, »Očetov greh«) pisal že tako svež jezik, da se je bližal oni stopnji, na kateri je pripovedni jezik našel Ivan Cankar.

Časnikarski jezik iz dnevnika »Slov. Naroda« moti naravno in preprosto govorico kmetskih ljudi v Kersnikovih povestih. Kersniku je pač manjkalo dobre jezikovne šole ravno v onih prvih letih podlistkov. Živel je v Gradcu, od doma je še čutil močan vpliv nemških revij^[48], v slovenski književnosti pa je bila ravno v teh letih popolna suša, imeli nismo nobene revije, razen Trstenjak-Pajkove »Zore«, ki pa taki nalogi itak ni ustrezala. Šele v ljubljanski družbi Dramatičnega društva je našel pravi — živi vir občevalnega jezika meščanske družbe in ga tako sijajno stilistično izoblikoval, da je posekal vse svoje predhodnike. Enako je našel najbolj pravi vir kmetiškega jezika šele takrat, ko se je za stalno usidral v kmetskem svetu kot notar na svojem rojstnem Brdu. Blagodejno je pa nanj vplival tudi Fran Levec, jezikovno in estetsko izobraženi urednik »Ljubljanskega Zvona«, kjer je Kersnik v drugi dobi svojega pisateljevanja največ sodeloval.

Pravi realist mora dobro opazovati neposredno življenje in ne sme mu uiti ravno oni najmočnejši izrazni faktor — jezik njegovih resničnih ljudi. Nazorno vidimo ravno pri Kersniku še drugo psihološko zanimivost: slikal je vnanje dogodke; v psihološko globino svojih junakov se navadno ni podajal. Tak je tudi jezik: iz govorice zajema le splošno znani besedni zaklad, jezik kmetov dobro zadene, a ne uporablja dialektičnih posebnosti, ki bi bile pa neizogibno potrebne pri slikanju intimnejše duševnosti povestnih junakov.

Prireditelj.

Slovstvo

KNJIŽEVNE IZDAJE KERSNIKOVIH DEL: 1. Na Žerinjah, izviren roman, izšel v (Jurčičevi) »Slovenski knjižnici« 1876. 4. zvezek. — 2. »Berite Novice!", vesela igra v 1 dejanju. Spisala J. K(ersnik) in J. J(určič), izdala »Slovenska Talija«, 44. a zvezek, 1879. — 3. Rokovnjači, historičen roman. Spisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Ponatis iz Ljubljanskega Zvona, 1882. — 4. Janka Kersnika Zbrani spisi, uredil dr. Vladimir Levec I. in II., dr. Ivan Prijatelj pa III., IV. in V. zvezek. I. zv.: Cyklamen in Agitator (1901); II. zv.: Na Žerinjah, Lutrski ljudje, Testament (1902); III. zv.: Rošlin in Vrjanko, Jara gospoda, Očetov greh (1904); IV. zv.: Gospod Janez, Kmetske slike, Povesti za ljudstvo (1905); V. zv.: Pesmi, »Berite Novice!«, Leposlovni in politični listki (1907). — 5. Izbrani spisi za mladino, priredila F. Erjavec in P. Flere, z risbami okrasil A. G. Kos, 1924. — V zbirki Tisk. zadruge »Prosveti in zabavi« je priredil dr. I. Prijatelj: 6. Cyklamen (1924) — 7. Agitator (1924) — 8. Testament (1927). — 9. Dramatiziral je Testament v dramo s 4 dejanji Ivan Rozman, 2., popravljeni natis izdala Zvezna knjigarna (1923). — 10. Snov »Rokovnjačev« je porabil za ljudsko igro Fran Govekar (3 izdaje: 1899, 1904, 1918). — 11. Prevodi. Mnogo spisov je prevedenih v srbohrvaščino, češčino in nemščino, n. pr. Cyklamen v vse te 3 jezike, v nemščino celó dvakrat (1885 in 1901), v češčino pa l. 1924. (Kvĕt noči svetojanské). Agitator v češčini (1923) in srbohrvaščini. V nemščino so Kersnika prevajali Zofka Kvedrova, dr. Fran Vidic in Anton Funtek.

SLOVSTVO O KERSNIKU: Dr. I. Tavčar: nekrolog v Slov. Narodu 29. julija 1897 — Vlad. Levec: nekrolog v Slov. Narodu 7. in 9. avgusta 1897 — Fran Levec: Kersnik. Prijateljski spomini, v Lj. Zvonu 1897 — Dr. Fran Zbašnik: Spomini na J. K., v Lj. Zvonu 1898 — Dr. Fran Vidic v Ilustriranem narodnem koledarju 1898. — Najpomembnejša in najobsežnejša pa je monografija drja. Ivana Prijatelja: Janko Kersnik, njega delo in doba: I. zvezek (1910, 256 strani) Leta mladosti in učenja; II. in III. zvezek (1914, 644 strani) Novelist in politik. (Kulturno in političnozgodovinska študija tedanje dobe.) — Glaserjeva ter Grafenauerjeva Zgodovina slovenskega slovstva. — F. Erjavec in P. Flerè: Življenjepis v uvodu »Izbranih spisov za mladino« (1924). — Dr. Anton Breznik v študiji »Jezik naših pripovednikov« (Dom in svet, 1925: 5. Kersnik). — Dr. Ivan Grafenauer v Slov. biografskem leksikonu I. knjiga, 445—452. — »Življenje in svet« 24. julija 1937: S. Bunc: Literarna slika ob 40letnici njegove smrti; — Ivan Koštiál: O Kersnikovem jeziku; — Dr. Anton Debeljak: J. K. in narodna obramba (»Naša pesem«^[49]).

1. Tako je realizem razložil Kersnik v oceni Aškerčevih »Balad in romanc« l. 1890. v Lj. Zvonu; (prim. Zbr. spise V. zv.).
2. Licej se je imenovala akademska šola v Ljubljani; imela je dva filozofska letnika, gimnazije pa so imele tedaj le 6 razredov.
3. Šestdeseta leta: po končanem Bachovem absolutizmu in najostrejši cenzuri (1852—59) se je tudi pri Slovencih razvilo živahno društveno življenje, časopisje in književnost: 1860 Učiteljski tovariš, Wolfov slovar, Vilharjeve Pesmi; 1861 začetek Narodnih čitalnic; — 1861—69 Cvetje iz domačih in tujih logov; — 1862 Južni Sokol; — 1863 Vilharjev list »Naprej«, Slovenska Matica; — 1864 Jenkove Pesmi; — 1865—67 v Celovcu Einspielerjev »Slovenec«; — 1865—70 v Ljubljani nemški list »Triglav«; — 1865 Jurčič-Marnov almanah »Slovenska vila«; — 1866 »Klasje« (Prešernove poezije); rojstvo himne »Naprej zastava Slave«; — 1867 ustanovljeno Dramatično društvo (to leto je bil izglasovan oni usodni avstrijski dualizem); — 1868 »Mladika« (zbornik pesmi in povesti); ustanovljen »Slovenski Narod«; začetek slovenskih taborov (političnih zborovanj na prostem; 9. avg. v Ljutomeru, 6. sept. v Žalcu, 18. okt. v Šempasu); Mladoslovenci prevzamejo kulturno in politično vodstvo. — 1869 Stritarjeve »Pesmi«; v Ljubljani humorističen list »Brencelj«, v Trstu »Juri s pušo«, v Celovcu »Besednik« (kratkočasen in podučen list za ljudstvo); tabori v: Brdih pri Gorici, Sevnici, Pivki na Kalcu in Vižmarjih. — 1870 na Dunaju Stritarjev »Zvon«, Levstikov »Pavliha«; v Ljubljani (1. dec.) slovensko-hrvatsko-srbski shod prve »Jugoslovanske zveze«; tabori v Cerknici, Vipavi, Bistrici in Zaprečah na Koroškem, Kubedu v Istriji in pri Kapelah na Štajerskem.
4. »Levstik je rodil Jurčiča«, s to jedrnato označitvijo Jurčičevega pomena začenja dr. I. Prijatelj uvod v svojo izdajo Jurčičevih Zbranih spisov (zv. I, str. 1).
5. »Turnarji«, člani nemškega telovadnega društva (Turnverein), ustanovljenega nalašč proti Sokolom. L. 1869. so priredili na Jančah (blizu Zaloga) veselico, z domačini se je vnel pretep; turnarje so branili orožniki in so z bajoneti zabodli slovenskega kmetskega fanta Rodeta do smrti.
6. Finančna prokuratura, danes: državno pravobranilstvo, zastopa državo v civilnopravnih zadevah in je javni svetovalec državnim uradom v upravnih poslih.
7. Dr. Jernej Zupanc (1810—1898) je bil notar v Ljubljani.
8. Deželni glavar (nem.: Landeshauptmann), predstavnik deželne samouprave v stari Avstriji.
9. Dr. Edvard Šavnik (1852—1931), znamenit zdravnik v Kranju, se je v mlajših letih mnogo udejstvoval v mladoslovenskem pokretu.
10. Kersnikova soproga Alojzija je preživela moža skoraj za 40 let. Pisateljev sin dr. Janko Kersnik (1881—1937) je bil ravnatelj Kmetske posojilnice in tudi duhovit stilist.
11. Luka Tavčar, Kersnikov tast, je bil lastnik tedanjega hotela Evrope v Ljubljani. Tu se je shajala literarna in politična družba Mladoslovencev okrog Levstika in Jurčiča; tu je Jurčič sprva urejal tudi svoj dnevnik »Slov. Narod«.
12. ustavak, pristaš avstrijske ustave.
13. Oportunska politika, politika, ki jo vodi koristoljubje, ravno nasprotno od načelne politike, ki sprejema nase tudi lastne žrtve, se za svoje ideje raje žrtvuje, kakor pa bi se uklonila zaradi koristi, ki jih lahko doseže, če zataji načela. Stritar je v 39. »Dunajskem sonetu« krepko obsodil tako politiko tedanjih prvakov:

    Bolezen nova, grdo oportunstvo!
    Močvir, ki že topiš nam v káli nade,
    ki v te zagazil je Sloven do brade:
    kakó naj ti po naše rečem? — Kljunstvo!
    Ti paznoúho zajčje trepetunstvo!
    Beseda krepka ti iz ust ne pade,
    predevaš sklepe, kakor mačka mlade;
    prokleto ti vsestransko omahunstvo!

    »Kljunstvo« meri na politika Karla Kluna (* 1841) v Prigorici pri Ribnici, umrl 1896 v Budimpešti); tedaj je bil stolni kaplan pri ljubljanski škofiji, pozneje je postal kanonik. Načelen boj je vodil proti svobodomiselstvu Mladoslovencev in proti »Sl. Narodu« je ustanovil l. 1873. »Slovenca«.

14. Sodbo dr. I. Prijatelja o Kersnikovih podlistkih glej v K. Zbr. spisih VI. zv., str. 225—244.
15. Kersnik o podlistku: »...tu doli pod črto veljajo drugi zakoni «, glej 4. podlistek v seriji »Vieux Saxe«.
16. Etbin Henrik Costa (1832—1875), doktor modroslovja in prava, po poklicu odvetnik. Uveljavil se je kot zgodovinar, pisatelj in politik. Bil je državni (1863—73) in deželni poslanec, ljubljanski župan, načelnik »Južnega Sokola«, soustanovitelj in podpredsednik Matice Slovenske, marljiv in plodovit delavec v vseh važnejših ustanovah Bleiweisove stranke. Bleiweis ga je imenoval »najljubšega sinu Slovenije«. Ker je bil pa po rodu nemške in italijanske krvi in v mladih letih svobodomislec, a se je v Bleiweisovem političnem taboru povzpel do vodilnih mest v slovenski politiki in v verskih pokretih, ter postal najmočnejša opora Bleiweisove konservativne politike, ga je Stritar strašno ožigosal v 9., 33., 34. in 35. »Dunajskem sonetu«. Imenuje ga Bleiweisovega političnega »sinú« ter »hinavca, pismouka in farizeja«.
17. Msgr. Luka Jeran (1818—1896) nabožni pesnik in pisatelj ter 40 let urednik cerkvenega lista »Zgodnja Danica«; proti literaturi z ljubezensko vsebino se je boril rigorozno, zahteval je, naj posvetno slovstvo sploh služi verskemu, in vero je smatral za bistven znak narodnosti. (Msgr. = monsignor; izgovori: monsinjor; pomeni: »moj gospod«, častni naslov za cerkvene dostojanstvenike.)
18. Josip Marn (1832—1893). Kersnik ga smeši v svojih podlistkih podobno kakor Stritar v »Dun. sonetih«; v 11. »Nedeljskem pismu« ga naziva »naš »slavnoznani« jezikoslovec in literarni zgodovinar« in smeši njegovo razdelitev pesnikov na tri vrste: prvič na »Vodnikovce« (ki okrogle, poskočne pesmi pojo, kakor n. pr.: Ena bolha me pika, en vrabec me jé ...), drugič na »Koseskijevce« (ki šestomere kujejo, ode mólijo in legende obravnavajo) in nazadnje na »Prešernovce« (ki »ljubemčkajo« in »objemčkajo«; sem šteje Marn Stritarja in Levstika, h Koseskemu Tomana, zraven pa uvršča Kersnik tudi kritika Marna).
19. Karel Dežman (1821—1889), kustos deželnega muzeja, nadarjen znanstvenik in politik; v prvih letih je bil navdušen narodnjak, njegova je ona znamenita pesem »Proklete grablje«. Toda obupal je nad slovenskimi politiki in prestopil (l. 1861.) v nemški tabor.
20. Corpus iuris = zakonik, zbirka zakonov.
21. Signum temporis = znamenje časa.
22. Sinja gorica, »nemški prevod« v Schweinsdorf je mogel nastati odtod, ker Nemcu ni bil izraz »sinja« razumljiv pa ga je zamenjal z besedo »svinja« = Schwein.
23. »Na Žerinjah«, primerjaj n. pr. slikarja Rogulina z Lovretom Kvasom v Jurčičevem »Desetem bratu«, tehniko zapletljajev: v glavno dejanje posegajo stranski dogodki iz prejšnjih časov; tipičen pojav tedanje nemške meščanske povesti.
24. »Slovensko knjižnico«, je izdajal Jurčič, izšlo je 8 zvezkov, l. 1876.—1880.
25. Les extremês se touchent = skrajna nasprotja se privlačujejo.
26. Kozmopolitičen = svetovljanski, izven narodov stoječ, občečloveški.
27. »Razvoj svetovne poezije« je objavljen v Sl. Narodu v podlistkih od 4.—10. jan. 1878.
28. »Slovenska Talija«, zbirka dramatičnih del in iger, katero je izdajalo l. 1867.—1896. »Dramatično društvo«; izšlo je 60 zvezkov. V zvezku 44a) je izšla l. 1879. Kersnik-Jurčičeva enodejanka »Berite Novice!«
29. Filip Haderlap (* l. 1849. v Remšniku na Koroškem, a kdaj in kje je umrl, ni znano; od l. 1896. ni več sledu za njim). Bil je mnogostranski in plodovit kulturni in politični delavec: pesnik, pisatelj, prevajalec, kritik, urednik raznih listov, v l. 1877.—1882. »Slovenca«, 1882 pa je ustanovil svoj list »Ljudski glas«, v katerem je pod poglavjem »Jezikovna pisma« predlagal novo abecedno reformo, kar tako satirično zavrača Kersnik. Uveljavila pa se je v glavnem izreka trdega »l«-a za »u« (dvoustnični »v«) nekako 40 let po smiselno podobnem Haderlapovem reformnem predlogu (1882).
30. Gregorčičeva literarna basen »Pajek«, vpletena v Kersnikovi satiri na Pajka, se glasi takole: Nek pajek je mrežo razpél, da káko mušico bi vjel, po zmoti pa zgrabi čebélo, ki ima med in pa — želo. Gorjé, če čebela ga vpiči! Življenje neznatno mu vniči, da v veke bo spal med mrliči ... čebela pa vsmili se pajka; da stara ne bode mu plakala majka, sirota pa dálje živi, po stari navadi naj mreže si spleta, po zračnih vrvéh glumač naj leta; vendàr pa čebele naj v miru pusti, po svoji naj šegi mušice lovi!. Dr. Janko Pajk (1837—1899), filozof, kritik, urednik. Bil je profesor v Gorici, Kranju, Mariboru; zaradi narodne politike prestavljen v Brno, potem na Dunaj. S filozofskimi teoretičnimi nazori se je nesrečno zaplel v literarne polemike, mnogo ravno z dlakocepsko kritiko Gregorčičevih pesmi.
31. Anton Kos-Cestnikov, tudi s psevdonimom »Spectabilis«, je kot publicist iniciativno posegal v slovenska javna vprašanja; bil je v pravniški službi v Zagrebu.
32. Elastikarji (Fran Šuklje, sodnik Fran Višnikar in Kersnik) so bili zmernejša (= elastična ali prožna) skupina pristašev dunajske vladne stranke, od katere so upali več doseči zlepa kakor pa z radikalno (načelno) politiko, katere glavni zagovorniki so bili tedaj dr. Valentin Zarnik, Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. Ker so »radikalci« imeli v rokah »Slov. Narod«, je ustanovil Šuklje za svojo politiko »Ljubljanski list«; izhajal je (kot večerna priloga deželnemu uradnemu časniku) l. 1884. in 1885.
33. Taaffe Edvard, predsednik dunajske vlade (1879— 1893), ki je bila Slovanom prijaznejša od drugih.
34. Vieux Saxe = star saksonski porcelan, takrat moderen posebno v modro barvan. Simbolično hoče Kersnik s tem naslovom šaljivo označiti modo svojih listkov.
35. »Slovan«, političen in leposloven list (1884—1887) je bil deloma konkurent Lj. Zvonu. Ustanovil ga je Iv. Hribar z radikalnim in slovanskim programom in ga izdajal skupno z drjem. I. Tavčarjem, ki mu je dopolnil leposlovni program.
36. Vatroslav Holz, s psevdonimi Prostoslav Kretanov, Olčev Igo in Lovro Anželov (1844—1914); bil je pod Hribarjevim ravnateljstvom uradnik zavarovalniške »Banke Slavije«. Popisoval je zanimive spomine s potovanj in obiskov pri znamenitih možeh. Kersnik je satirično posnel njegova potovanja »Križem domovine«, objavljena v »Slovanu«, in oponašajoč tudi njegov psevdonim se je podpisal: Kretoslav Prostanov.
37. Travestija, po kaki znameniti pesmi prirejena enaka pesem po obliki, a šaljivo premenjena vsebina
38. »Mušice«. L. 1895. je Kersnik propadel pri deželnozborskih volitvah kot kandidat narodnonapredne stranke nasproti tekmecu »katoliškonarodne stranke«. Za poslanca ga je potem izvolila sicer »Trgovska in obrtna zbornica« kot svojega zastopnika, političnim nasprotnikom pa se je maščeval z zabavljicami; »Sl. Narod« jih je prinašal med dnevnimi vestmi.
39. Dr. Anton Mahnič (1850—1920), verski in politični ideolog, je ostro posegal v slov. slovstvo s kritiko.
40. Noblesse oblige = plemiške dolžnosti, t. j. vzvišen stan ima vzvišene dolžnosti.
41. Dosledni realizem je toliko ko pravi realizem, »objektivno« slikanje, t. j. brez idealiziranja.
42. Jara gospôda = nova, mlada gospôda; izraz z zaničljivim pomenom: napihnjena gospoda, ki kaže ošabnost in oblastnost, da zakrije svoje poreklo iz preprostega stanu. Drastično karakterizira jaro gospôdo srbski pregovor: »Kad se vlašće pogospôdi, gore vlašće nego pašće.« — Jara setev = spomladanska setev.
43. V povesti »Očetov greh« primerjaj snov Jurčičeve povesti »Sosedov sin«, zajeto tudi iz gruntarskega in kajžarskega življenja, a z drugačnim motivom in drugačno vsebino!
44. Rejenka. Kako značilna je bila rejenka za Stritarja, primerjaj v Prijateljevem uvodu v »Stritarjevo antologijo«, str. 4 in 5! »Na tej (= domači) »trati« je Stritar pisateljeval in sanjaril z deklico, o kateri bi se moglo reči, da je osrednja ženska postava vsega njegovega pesniškega delovanja, središče, okrog katerega se je gibalo vse njegovo čustvovanje, skrivnostni ženski ideal, ki ga je dvignil pesnik na visoki piedestal svojih sanj. To je bila sosedova — Rejenka ...« O njej je zlagal pesmi, pisal povesti in rejenka je glavna oseba tudi v njegovem najpomembnejšem romanu »Zorinu«. Ime »Rejenka« je ohranil celo v nemškem prevodu svoje romance neizpremenjeno. Dr. I. Prijatelj simbolično postavlja rejenko kot Stritarjevo — Muzo. — Tragiko preužitkarjev primerjaj n. pr. tudi v drami drja. Alojzija Remca: »Preužitkarji«.
45. Motiv in snov »Nove železnice« primerjaj n. pr. tudi v komediji nemškega dramatika Ludvika Thoma »Lokalna železnica«, ki je izšla v slovenskem prevodu v zbirki gledaliških iger »Oder«, l. 1923., 5. zv.
46. Za Družbo sv. Mohorja so pisali poučne povesti v primernejšem preprostem slogu in z vzgojno tendenco n. pr. Jurčič, Tavčar, Mencinger, Stritar in celo Cankar, ki je sicer načelno odklanjal didaktičnost v umetnem slovstvu.
47. Med primeri časnikarskega vpliva navaja dr. A. Breznik v svojem referatu (Dom in svet, 1935, str. 78 in 79) n. pr. takele besede: »znati« v pomenu »vedeti«, »idem« za »grem«, »pohod« za »obisk«, »vznesitost« za »zamaknjenost«, in tudi izraze, ki so se močno udomačili tudi pri drugih pisateljih, n. pr. opasen, sličen, motriti, razmotrivati (za: nevaren, podoben, gledati, premišljati) itd.
48. Ivan Koštiál navaja (v »Življenju in svetu« 24. VII. 1937) primere nemškega vpliva na Kersnikovo sintakso in oblikoslovje, n. pr.: ubogati komu, (nam.: koga); jaz ga vem krotiti (nam.: znami krotiti); dovoljujte, gospica! (nam. dovršno: dovolite!). Nemščina namreč ne razlikuje dovršnosti in nedovršnosti glagolov po obliki, ampak po časih.
49. »Naša pesem« je Kersnikov odgovor na dunajski razpis Nemcem, da dobi nagrado 100 cekinov, kdor zloži najboljšo pesem za tolažbo Nemcem »v njihovem ogroženem položaju«. Kersnik odgovarja Nemcem: »Cekinov ste cesarskih sto za pesem obljubili, ki naj potoži vaše zlo, izmišljeno po sili ...« Zavrača jih, da se šopirijo z zgodovino, ki jo je ustvarila slovanska kri, a le naj pojejo to svojo »zlato«, z zlatimi cekini plačano pesem, mi jim vrnemo naš »Naprej!«, potem pa še »Slovani hej!«, da jim bo vroče v dno srca. Pesem je bila objavljena v Lj. Zvonu 1882, ponatis v Prijateljevi izdaji »Zbranih spisov« (V. zvezek) in v Erjavec-Fleretovi izdaji »Izbranih spisov za mladino«.