Kmetske slike/Ponkerčev oča
| Kmetske slike Ponkerčev oča Janko Kersnik |
| |||||||||||
I
Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever in na vzhod, delala je soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi.
Vsi grajski in kmetski lovci pripovedovali so, da je tamkaj na razpotju izvrsten stan za vsakovrstno divjačino.
Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, pripihati mora, kakor so pravili lovci, kar po cesti, bodisi od desne ali leve; lisica priplazi in privleče se po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno paziti. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraščeno grmovje; Že na dve sto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora priti.
Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice!
A po teh streljati bilo je strogo prepovedano; grajski gospodarji so varovali svojo divjačino.
Bilo je septembra meseca, ko se je Že zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov dol v zatišje.
Bilo jih je majhno krdelce. Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj hoteli so se vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled se je izgubil.
Učitelj bil je po svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene vsakega zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam na obrobku vzhodne doline žarilo se je malo, ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in še mlad.
Dolgo še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase, in le počitnice svoje in morda še nekaj mesecev več hotel je prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je bilo še edino, to je bilo še nekaj tu v teh hribih. Ta še pomaga pozabiti nekoliko teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih ljudeh — hvala bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. Pa na deželi!
Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bližnjem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sédel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, katere so prihajale po soseskinem potu navzgor.
Mlada kmetska deklica prišla je mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo je človek, in četudi ni bil tako mlad ko grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: »Ali ste ga tukaj ustrelili?« Učitelja še pogledala ni bolj nego površno.
»Tukaj, tukaj!« reče oni, ki ni mogel z očesom od nje. »Kam pa ti greš?« pristavlja, ker ona ga je bolj zanimala nego zajec.
Zdaj uprla je tudi deklica pogled svoj v lovca. Zardela je malo.
»Na polje!« dejala je hitro in hotela dalje po cesti. »Čakaj malo, čakaj!« reče oni in stopi sredi pota pred njo. »Kako ti je pa ime?«
Govoreč, hotel jo je prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne.
»Vsak dan Urška!« reče smeje se in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. »Urška? Čigava U
»Pustite me, meni se mudi!« reče ona malo nejevoljna, a vendar silil ji je smeh v zardelo lice. »Povej mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!« Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli v istini izpolniti svoj namen.
Deklica je vila sem in tja svojo roko, katero je on krepko držal, ter pogledala po cesti gor in dol, da li nikdo ne prihaja. Sramovala se je. »Tolstovršnikova sem. Zdaj me pa pustite v miru!« In on jo je res izpustil.
Samo prej je še prijel jo hitro čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, roko svojo na ustih držeč, stekla po cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal na mestu in gledal za njo.
»Tolstovršnikova Urška!« dejal je sam pri sebi. »To si bomo zapomnili; nisem videl še lepšega dekletca; malo zabave bode morda vendar v teh hribih!«
Kakih štirinajst dni pozneje jel je učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in pozno se je vračal. Baron se ni menil mnogo zanj, ker večere je imel oni proste; tudi drugi posli se niso brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec kako sumnjo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova hiša.
Čez dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni govorilo več o njem.
II
Kričal je in drl se na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so mladi Župnik gospod Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček.
»Ponkrèc naj bo, Ponkrèc!« dejali so potem gospod Janez, »saj nima očeta, da bi mu imena izbiral; danes je pa svetega Ponkrcà god!« — Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter Že zinil, da bi bil nasvetoval drugo ime; tako je bil krščen fantič za Ponkrcà. In gospod Janez so vnovič grdo pogledali, vprašujoč malo pozneje v farovžu botra: »Koga bom pa za očeta zapisal?«
»I, se bo Že oglasil, če se bo hotel!« dejal je boter, in potem so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo.
Kričečega Ponkrcà pa so odnesli domov.
Tamkaj tudi ni bil vesel dan. Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in hudoval se okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj, zadel je sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. čakati ni hotel, da prineso malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo.
»Na, Urška,« dejala je mati, prišedši z malim loncem v izbo; »tole juho izpij; Aniška mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati; le pij, Urška, dobro ti bo delo!«
Vtem sta prinesla botra mladega krščenca. položili so ga v zibel in gugali jo sem ter tja, kajti kričal je še vedno.
»Ali so gospod kaj rekli?« vpraša stara mati potihoma botra.
»Dosti niso rekli,« reče ta, »pa krstili so ga na današnjega svetnika!«
»Kako pravite,« oglasi se bolno dekle, »kako so ga krstili?«
»Ponkrèc je, Ponkrèc; danes je njegov god! Gospod Janez so tako hoteli!«
»Oh, moj Bog!« zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijó.
»I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, naj bo Že Jože ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!« reče botra ter ziblje venomer otroka.
Tudi stara mati je brisala solze, a rekla ni nič.
»Očeta so tudi hoteli vedeti!« pristavlja boter ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje.
»Oh, ti ljubi Bog!« vzdihne Tolstovršnica.
Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne vrnil se je tudi stari Tolstovršnik domov. Sekiro je zasadil na tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled je šel v hišo, a po bolni hčerki ni vprašal.
Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova Urška je bila umrla. Ko so jo pokopavali, bil je tudi stari Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega Ponkrcà.
III
Minilo je trideset let.
Na Tolstovršnikovem domu gospodaril je Ponkrèc. Za starim očetom, ki je prvi šel s tega sveta, gospodinjila je stara mati, a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrèc.
Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da je malokdaj oglasil se kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrèc nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in prenočil ga pod kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo.
Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod nogo. Pri Tolstovršnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni človek ob zidu, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje.
»Kdo pa je?« vpraša gospodar.
»E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoro bos,« meni hlapec nejevoljno.
»Naj bo, kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!«
Čez nekoliko časa odloži Ponkrèc svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala: »Pogledal bom pa vendar, kakov capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade.«
V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, katere je kazal izpod kožuha, lezli so poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal, da ni od samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti so bili sivi.
»Ta ne bo krave kradel!« mislil si je Ponkrèc, ko je bil ogledal starca.
»Ali vas zebe?« vpraša potem glasno.
»Zdaj je že bolje,« reče oni, »pa lačen sem, lačen!« »Pojdi k materi, Bolt,« veli gospodar hlapcu, »nekaj večerje je ostalo!«
»Ali ste vi gospodar?« vpraša zdaj oni na slami.
»Sem!«
»Ali ste doma tukaj?«
»Kajpak!« deje Ponkrèc, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano.
»Kje pa je tista Tolstovršnikova Urška?« vpraša zopet oni počasi in ječe.
»Urška?« odgovarja Ponkrèc osupnjeno, kajti ni se mogel takoj domisliti. »Jaz ne poznam — a, Urška! Tako je bilo moji materi ime.« Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec.
»Ali je že, ali so že umrli mati?« izprašuje zopet oni. »Takrat, ko sem se jaz rodil!«
Tujec je malo premolknil in vzdihnil, potem prične zopet: »Kje je pa vaš — oča?«
»Kaj hudirja povprašujete to?« zaropoče Ponkrèc.
A vtem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel nekajkrat, pa potem zopet odložil žlico ter legel nazaj. »Ne morem, slabo mi je!« reče ječe.
»Umrl bo!« krikne hlapec.
Ponkrèc se skloni čez starca.
»Po gospoda teci,« reče hlapcu, »saj bo res umrl!«
Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar urno. Čez nekoliko časa odleglo je onemu tako, da je zopet pričel: »Kje je pa vaš — oča?«
Ponkrèc se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal: »Saj ga nismo poznali — ne jaz in ne stara mati! Trideset let je tega.«
Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: »Jaz sem tvoj oča!«
Ponkrèc je odskočil k zidu, te besede so ga preplašile; mislil je, da se starcu blede.
Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano in ječé venomer dolgo, dolgo povest in Ponkréc je le poslušal, zinil ni besede. Vsega — vse lahkomiselnosti in nesreče — vsega tudi ni umel. In ko je končal starec, šel je Ponkrèc molče ven iz hleva v hišo in je poklical ženo.
Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrèc le nekaj besed rekel, potem ona ni več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez — saj so še vedno duše pasli v tej fari — ležal je tujec Že v čedni postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to izpremembo. Proti jutru je res umrl — Ponkrčev oča.
Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje pa je prišel še k Župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: »Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za — onega; saj veste za katerega!«