Kmetske slike/Kmetska smrt

Kmetske slike Kmetska smrt Janko Kersnik

Viri:	Kmetske slike in ljudske povesti, 1937.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stari Planjavec je bil še trden mož, dasi je gospodaril že nad trideset let na svojem lepem, obširnem posestvu. Življenje njegovo je teklo, kakor teče pač veliki večini, če ne vsakemu kmetskemu gospodarju: v prvi mladosti »pol joka, pol smeha«, potem v mladeniških letih doma dela toliko, kolikor je ravno treba; ob žegnanju in ob semanjih dneh malo več vina v glavo, ponoči pa malo vasovanja in malo tepeža; nato pride ženitev in svoje gospodarstvo in z njo in z njim vred — skrbi, pa dela vedno več in več; kako nedeljo ali praznik zvečer romata še polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko, pa čez noč je vse prespano, vse veselje, vse hripavo petje, vse zabavanje, in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek. Tako pride starost in z njo želja po počitku. Sin je dorastel; suče se že v drugem oddelku onega kolobarja, ki ga zavrle vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba; sedaj ob žegnanju že pleše in daje za vino in tepel se je tudi že nekolikokrat, da tudi vasuje, to se razumeje^[1] samo ob sebi. Temu sinu torej se izbere nevesta, žena, stari pa leže k počitku: najprej v kot za široko, vedno toplo peč, a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.

Dejali smo, da je bil stari Planjavec še trden mož; zato mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo kateremu izmed treh sinov, ali pa, kakor se je bilo že zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hišo; saj je imel tudi hčer, ki je bila že za možitev. Stari je hotel še sam delati in skrbeti, dokler je bilo kaj moči. Le nekaj ga je storilo včasih čemernega in zamišljenega; od mladosti že je imel bolezen, samo ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a varen ni bil nikoli, ni domá ni v cerkvi; ne, ako je nakladal voz sena, vrhu njega stoječ, ne, ako je šel po ozki brvi čez bližnji potok. Bôžje ga je metalo^[2], čeprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, varen ni bil nikdar.

»Ubil se bom ali pa bom utonil!« je dejal časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lezel na streho, kadar je bilo treba popravila. »Kakor mi je namenjeno!« se je tolažil potem z onim fatalizmom^[3], ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.

Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec iznova — menda tretjič v dveh dnevih — ogledoval gola rebra na slamnati strehi svoje hiše.

»Prekriti, zakrpati se mora!« je dejal, vzel s police pri oknu zakrivljeni nož, velel sinu Antonu, naj pripravi nekoliko škópnikov^[4] ržene slame, sam pa je šel gor v breg do meje, ki je obkrožala njivo in kjer je rastlo med robidovjem dokaj mladih belokožnih brez. Pod grmovjem prav na rumenem laporju^[5] je slonelo mnogo suhe praproti. Te je starec nabral, malo zmel, vložil jo v nizko kotlino kraj njive, nanjo pa vrgel nekoliko suhe jelkovine in smrečja, nalomljenega gori više v meji, ter praprotino užgal. Skoro je plapolal ogenj iz kupa, na katerega je Planjavec še venomer nalagal goriva, in gost, bel dim se je iz pokajočega smrečja valil v dolino. Zdaj je starec vzel nož ter rezal brezovino, trebil posamezne šibe in jih metal na kup kraj ognja. Ko je uvidel, da jih bo dovolj, je jemal zopet vsako posebe s kupa, jo držal nad plamenom in vil v trto; saj je bil sam vse za svoj dom: oratar, tesar, kolar in krovec. Nocoj je hotel prekriti luknje v strehi in je za to potreboval brezovih trt, da priveze slamo ob preklje.

Bil je že malone gotov s trtami; ozrl se je dol proti domačiji, je li Anton tudi pripravil škopo^[6]; nagnil se je preko plamena in zavil z desnico trdo brezovo šibo okoli roke.

Kar mu zašumi v glavi.

»A-a-a-ah!« je zajecljal in se po prirojenem nagonu porinil stran od ognja; a stal je v gorenjem bregu in se je opotekel zopet nazaj.

Bôžje ga je vrglo. Pal je z obrazom naprej, telo malo v stran na desno držeč, roke pa pomolivši prédse. Obe roki sta prišli v plamen, v žerjavico, a on ničesar ni čutil, in četudi bi bil, moči ni imel več, da bi jih potegnil k sebi. Krč je bil prehud, in Planjavec je izgubil zavest.

Vtem se je sin Anton, ki je bil ravno privlekel slamo pod kap^[7], ozrl gor proti meji ter videl očetov padec. Glasno kričeč je stekel gor, za njim še sestra in dekla, in potegnili so očeta iz ognja. Tudi hlapec je pritekel, drugih sinov ni bilo doma, in prenesli so starca v hišo, na posteljo. Mati Planjavka je hotela pomagati, ali nji je slabo prišlo. Sedaj je svetoval nekateri to, drugi to, toda roke so bile tako opečene, da si jih ni upal nihče prijeti.

»Kislega zelja in ajdove moke dajte okoli,« je svetoval hlapec.

V sili je vsak svèt dober. Storili so tako, močili starcu glavo in skoro se je zopet zavedal. A sedaj je tulil od groznih bolečin.

Poslali so po duhovnika in po ranocelnika. Prvi je bil prišel prej, potem drugi. Starec ni mogel več vpiti, temveč je postajal bolj in bolj apatičen^[8]. Spovedal se je in ko ga je potem ranocelnik za silo obvezal, kakor je pač znal, je ležal mirno vznak in le časih, ko so bolečine prihajale neznosne, se mu je izvil prav hripav: »Uh-uh-uh!« prav iz prsi.

Ranocelnik je odhajajoč postal malo na stopnicah pred vežo in Anton mu je odštel plačilo.

»Ne vem, bo li kaj z očetom ali ne! Umrli bodo skoro gotovo!« je menil zdravnik in potegnil rameni kvišku. Hči je na glas zajokala, sin Anton pa ni izpremenil lica, niti zinil besede.

Pozno na večer je bilo, ko so stali vsi domačini okrog očetove postelje. Tudi nekaj sosedov je bilo navzočih.

»Nesreča, to je nesreča!« je zmajeval z glavo sosed Češek. »Umrl boš, Planjavec — umrl — tega noben padar ne ozdravi.«

»Saj je tudi ta, naš — tako dejal!« je pritrdil Anton.

Starec je čul te besede, pa niso mu bile strašne; nasprotno — kakor tolažilo so mu zvenele.

»Uh-uh-uh,« je zajecal; ali to je bil le dušek telesnim bolečinam.

Mati Planjavka je čepela na klopi pri peči, pa jokala ni več; edino hči je še časih zaihtela. Mati je sosedu Češku pošepetala nekaj na uho.

Nekoliko pozneje je Češek zopet odprl usta.

»Planjavec — kaj — ko bi po može^[9]? Dobro je, če človek uredi, kar je treba.«

Starec se je ozrl z medlim očesom vanj.

»Kaj praviš?« je dejal.

To je bilo prvo vprašanje, prvi govor po duhovnikovem odhodu.

»I — po može pošljimo — testament napravi!« je vpil Češek in se poizkusil nasmehniti. »Saj tako — ni nič — vse ni nič!« je pristavil polagoma, pa nihče ni vedel, kaj ni nič ali kaj misli sosed s to besedo.

»Katere pa hočete?« je vprašal Anton, ko oče ni odgovoril.

»Češek je tu,« je rekel bolnik počasi; »potem pa Bunček.«

»Še eden mora biti,« je silil Češek, ki je bil izvedenec v takih stvareh.

Planjavec je premišljal.

»Kaj pa Kodrè?«

Planjavec je molče odmajal z glavo.

»Ta je baba,« je zinila hči.

»No, pa — Martinkovec?«

Bolnik je pritrdil kimaje in pol ure pozneje so sedeli vsi trije sosedje v sobi in tlačili in vžigali svoje vivčke^[10].

»Oh, oh, oh!« je vzdihoval venomer Martinkovec, in »umrl bo, umrl bo,« je trdil glasno Češek.

»Kako pa boš — Planjavec?« je vprašal Bunček.

»Uh-uh-uh!« je dejal ta in položil glavo po strani proti zidu.

Od domačinov je ostala v sobi samo Planjavka; otroci in posli so bili šli venkaj po opravkih in so si jih kar izbirali.

Nekoliko trenutkov je bilo v sobi tiho, le od ure poleg vrat se je čul enakomerni: tik, tik, tik.

Bolnik je prvi izpregovoril.

»Zemljišče naj bo Antonovo,« je dejal počasi in v dolgih odmorih, »drugim po osem sto, Micki pa še kosilo in posteljo in skrinjo, če se omoži —«

»Torej bališče^[11]?« je vprašal Češek.

»Ne, samo posteljo, pa skrinjo!« —

Potem so zopet vsi molčali.

»Pa pokopati me mora — z dvema gospodoma!«

»In za svete maše?« vpraša Bunček.

»Sto goldinarjev za rimske maše^[12], pa za cerkev tudi petdeset goldinarjev!«

»Pa za sedmino^[13]?« se je oglasil Martinkovec.

»Tudi sedmino mora napraviti.«

»Kar reci — koliko!« je silil Martinkovec, ki je že sedaj požiral sline v mislih, kako se bo jelo in pilo na sedmini.

»Bo že vedel, in bo — vedel!« je zavrnil bolnik, ki je govoril vse razločno, dasi pretrgano.

Molčali so sedaj, akoravno jim je bilo vsem še nekaj na jeziku.

In ker nihče sosedov ni zinil, se je oglasila Planjavka tam izza peči:

»Kaj pa meni?«

»Materi pa — doto, ki jo ima v zemljišču, in pa živež do smrti — pa — kot — pa — obleko —«

»In drugega nič?« je zajavkala starka; »torej za to sem se trudila in delala kakor črna živina?«

Spustila se je v glasen jok.

»Saj sem se jaz tudi!« je vzdihnil Planjavec.

»Da me bodo na stare dni od hiše podili! To sem si prislužila!« je tarnala ženica.

Pa nihče izmed mož ni imel razuma za nje bolest.

»Kaj pa dolgovi?« deje Češek; »je li kaj dolga?«

»Saj ve vsakdo zanj!« je mrmral bolnik. »Cerkvi je tri sto goldinarjev, pa Juretovemu Pavlu za usnje petnajst in Gostinčarju polupeti goldinar na pijači.«

Sosedje so kimali; za cerkveni dolg so vedeli vsi, za druga dva ne, ali vedeli so, da je to vse. Planjavec je bil trden kmet.

»Torej meni nič več?« je dejala mati še enkrat.

»Dosti bo imel plačevanja!« je mrmral Planjavec. »Kje bo jemal?«

»To je moje plačilo! Beračit in prosjačit pojdem.«

»Uh-uh-uh!« — je zatulil bolnik na glas.

Hči Micka je stopila v sobo in prècej za njo še drugi; poznali so, da je oporoka gotova.

Planjavec je zopet v steno gledal. Mraz ga je jel izpreletovati, izprva polagoma, potem vedno silneje, da se je postelja tresla.

»Umrl bom!« je rekel zdajci na glas in se krčevito izkušal vzkloniti kvišku.

»Luč, luč!« je vpila dekla. »Molite, molite!« je velel Bunček in mati Planjavka je pričela moliti na ves glas; vsi so pokleknili po tleh, samo Anton na klop ob peči. Preden so izmolili nekaj očenašev za verne duše v vicah, je imel Planjavec vse zemeljske skrbi in bolečine za sabo. Ženske so jele jokati, moški pa so se razšli na vse kraje. — — —

Sedaj živi na Planjavi Antonov rod; trd in mehak, surov in nežen, krepak in zdelan, samogolten in dobrosrčen, dober in slab — kakor si ga ogledaš. Pa kadar mrjo ti ljudje — jaz sem jih že videl mreti — smrti se ne boje!

1. To se razumeje; redkokdaj rabljena oblika, ima jo n. pr. Gregorčič v »Veselem pastirju«: živejem po pameti zdravi.
2. Božje ga je metalo; ljudski izraz za: božjast.
3. Fatalizem = popolna vdanost (vera) v usodo.
4. Škópnik = otep slame, povezek slame.
5. Rumeni lapor = jedrnat apnenec, mešan z glino; čim več je primešane gline, tem mehkejši je lapor; imamo tudi sivi lapor.
6. Škopa = zravnana in v škopnike povezana slama; skope rabijo za pokrivanje strehe.
7. Kâp, -í, = podaljšek strehe čez zunanji zid; pomeni tudi rob strehe, odkoder se odteka voda.
8. Apatičen = brezčuten. (Tu v kmetski povesti ta izraz ni primeren za slog ljudskega jezika.)
9. po može poslati; »možje« = priče pri ustni oporoki.
10. vivček = kratka pipa za tobak.
11. bališče = bala = nevestina oprema, premično imetje za hišo in dom.
12. Rimska maša = slovesna maša z latinskim petjem.
13. sedmina = tu pomeni gostijo, ki jo prirede najbližji domači po končanem pogrebu za sorodstvo in bližje prijatelje umrlega. Včasi so jo prirejali in ponekod jo še zdaj prirejajo sedmi dan po sorodnikovi smrti; od tod ime.