Kmetska smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kmetska smrt
Janko Kersnik
Spisano: Ljubljanski zvon 10/1 (1890); 1
Viri: Preskeniral Mladen Pavičič iz knjige: Kmetske slike; Jara gospoda, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998 (Klasiki Kondorja, 26); gl. tudi http://www.omnibus.se/beseda/pdf/042-1.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Stari Planjavec je bil še trden mož, dasi je gospodaril že nad trideset let na svojem lepem, obširnem posestvu. Življenje njegovo je teklo, kakor teče pač veliki večini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju: v prvi mladosti »pol joka, pol smeha«, potem v mladeniških letih doma dela toliko, kolikor je ravno treba; ob žegnanju in ob semanjih dneh malo več vina v glavo, ponoči pa malo vasovanja in malo tepeža; nato pride ženitev in svoje gospodarstvo in ž njo in ž njim vred — skrbi, pa dela vedno več in več; kako nedeljo ali praznik zvečer romata še polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko, pa čez noč je vse prespano, vse veselje, vse hripavo petje, vse zabavanje, in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek. Tako pride starost in ž njo želja po počitku. Sin je dorasel; suče se že v drugem oddelku onega kolobarja, katerega završe vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba; sedaj ob žegnanju že pleše in daje za vino in tepel se je tudi že nekolikokrat; da tudi vasuje, to se razumeje samo ob sebi. Temu sinu torej se izbere nevesta, žena, stari pa leže k počitku: najprej v kot za široko, vedno toplo peč, a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.

Dejali smo, da je bil stari Planjavec še trden mož; zato mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo enemu izmed treh sinov ali pa, kakor se je bilo že zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hišo; saj je imel tudi hčer, ki je bila že za možitev. Stari je hotel še sam delati in skrbeti, dokler je bilo kaj moči. Le nekaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega; od mladosti že je imel bolezen, samo ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli, ni doma ni v cerkvi, ne, ako je nakladal voz sena, vrhu njega stoječ, ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok. Bôžje ga je metalo, čeprav ne pogostokrat, ali, kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

»Ubil se bodem ali pa bodem utonil!« dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv ali pa lezel na streho, kadar je bilo treba popravila. »Kakor mi je namenjeno!« tolažil se je potem z onim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.

Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova — menda tretjič v dveh dnevih — ogledoval gola rebra na slamnati strehi svoje hiše.

»Prekriti, zakrpati se mora! « dejal je, vzel s police pri oknu zakrivljen nož, velel sinu Antonu, naj pripravi nekoliko škopnikov ržene slame, sam pa je šel gor v breg do meje, ki je krožila njivo in kjer je raslo med robidovjem dokaj mladih belokožnih brez. Pod grmovjem prav na rumenem laporju je slonelo mnogo suhe praproti. Te je starec nabral, malo zmel, vložil jo v nizko kotlino kraj njive, nanjo pa vrgel nekoliko suhe jelkovine in smrečja, nalomljenega gori više v meji, ter práprotino vžgal. Skoro je plapolal ogenj iz kupa, na katerega je Planjavec še venomer nalagal goriva, in gost, bel dim se je iz pokajočega smrečja valil v dolino. Zdaj je starec vzel nož ter rezal brezovino, trebil posamične šibe in jih metal na kup kraj ognja. Ko je uvidel, da jih bode dovolj, jemal je zopet vsako posebe s kupa, držal jo nad plamenom in vil v trto; saj je bil sam vse za svoj dom: oratar, tesar, kolar in krovec. Nocoj je hotel luknje v strehi prekriti in za to je potreboval brezovih trt, da priveže slamo ob prekle.

Bil je že malone gotov s trtami; ozrl se je dol proti domačiji, je li Anton tudi pripravil škopo; nagnil se je preko plamena in zavil z desnico trdo brezovo šibo okoli roke.

Kar mu je zašumelo v glavi.

»A-a-a-ah!« zajecal je in po vrojenem nagonu porinil se stran od ognja; a stal je v gorenjem bregu in opotekel se je zopet nazaj.

Božje ga je vrglo. Pal je z obrazom naprej, telo malo v stran na desno držeč, roke pa pomolivši predse. Obe roki sta prišli v plamen, v žerjavico, a on ničesar ni čutil, in da bi bil tudi, moči ni imel več, potegniti jih nazaj. Krč je bil prehud in izgubil je zavest.

Vtem je sin Anton, ki je bil ravno privlekel slamo pod kap, ozrl se gor proti meji ter videl očetov padec. Glasno kričeč je tekel gor, za njim še sestra in dekla in potegnili so očeta iz ognja. Tudi hlapec je pritekel, drugih sinov ni bilo doma, in prenesli so starca v hišo, na posteljo. Mati Planjavka je hotela pomagati, ali nji je slabo prišlo. Sedaj je svetoval eden to, drugi to, toda roki sta bili tako opečeni, da si nihče ni upal prijeti jih.

»Kislega zelja in ajdove moke dajte okoli,« svetoval je hlapec.

V sili je vsak svet dober. Storili so tako, močili starcu glavo in skoro se je zopet zavedal. A sedaj je tulil od groznih bolečin.

Poslali so po duhovnika in po ranocelnika. Prvi je bil prišel prej, potem drugi. Starec ni mogel več vpiti, ampak apatičen je bil bolj in bolj. Spovedal se je, in ko ga je potem ranocelnik za silo obvezal, kakor je pač znal, ležal je mirno vznak in le časih, ko so bolečine prihajale neznosne, izvil se mu je hripav: »Uh-uh-uh« prav iz prsi.

Ranocelnik je odhajajoč postal malo na stopnicah pred vežo in Anton mu je odštel plačilo.

»Ne vem, bode li kaj z očetom ali ne! Umrli bodo skoro gotovo!« menil je zdravnik in potegnil rameni kvišku. Hči je na glas zajokala, sin Anton pa ni izpremenil lica, niti zinil besede.

Pozno na večer je bilo, ko so stali vsi domačini okrog očetove postelje. Tudi nekaj sosedov je bilo navzočnih.

»Nesreča, to je nesreča!« zmajeval je z glavo sosed Češek. »Umrl bodeš, Planjavec — umrl — tega noben padar ne ozdravi.«

»Saj je tudi ta, naš — tako dejal!« pritrdil je Anton.

Starec je čul te besede, pa niso mu bile strašne; nasprotno — kakor tolažilo so mu zvenele.

»Uh-uh-uh,« zajecal je; ali to je bil le dušek telesnim bolečinam.

Mati Planjavka je čepela na klopi pri peči, pa jokala ni več; edino hči je še časih zaihtela. Mati je sosedu Češku pošepetala nekaj na uho.

Nekoliko časa pozneje je Češek zopet odprl usta.

»Planjavec — kaj — ko bi po može poslal? Dobro je, če človek uredi, kar je treba.«

Starec se je ozrl z medlim očesom vanj.

»Kaj praviš?« dejal je.

To je bilo prvo vprašanje, prvi govor po duhovnikovem odhodu.

»I — po može pošljimo — testament napravi!« vpil je Češek in poskusil se nasmehniti. »Saj tako — ni nič — vse ni nič!« pristavil je polagoma, pa nihče ni vedel, kaj ni nič ali kaj misli sosed s to besedo.

»Katere pa hočete?« vprašal je Anton, ko oče ni odgovoril.

»Češek je tu,« rekel je bolnik počasi, »potem pa Bunček.«

»Še eden mora biti,« silil je Češek, ki je bil zvedenec v takih stvareh.

Planjavec je premišljal.

»Kaj pa Kodrè?« 

Planjavec je molče odmajal z glavo.

»Ta je baba,« zinila je hči.

»No pa — Mrtinkovec?«

Bolnik je pritrdil kimajoč in pol ure pozneje so sedeli vsi trije sosedje v sobi in tlačili in vžigali svoje pipe-vivčke.

»Oh, oh, oh!« vzdihoval je venomer Mrtinkovec in »umrl bode, umrl bode,« trdil je glasno Češek.

»Kako pa bodeš — Planjavec?« vprašal je Bunček.

»Uh-uh-uh! « dejal je ta in položil glavo po strani proti zidu.

Od domačinov je samo Planjavka ostala v sobi; otroci in posli so bili šli venkaj po opravkih, ki so si jih kar izbirali.

Nekoliko trenutkov je bilo tiho v sobi, le od ure poleg vrat se je čul enakomerni: »Tik, tik, tik.«

Bolnik je prvi izpregovoril.

»Zemljišče naj bode Antonovo,« dejal je počasi in v odmorih, »drugim po osemsto, Miciki pa še kosilo in posteljo in skrinjo, če se omoži —«

»Torej bališče?« vprašal je Češek.

»Ne, samo posteljo, pa skrinjo!« —

Potem so zopet vsi molčali.

»Pa pokopati me mora — z dvema gospodoma!« 

»In za svete maše?« vpraša Bunček.

»Sto goldinarjev za rimske maše pa za cerkev tudi petdeset goldinarjev!«

»Pa za sedmino?« oglasil se je Mrtinkovec.

»Tudi sedmino mora napraviti.« 

»Kar reci — koliko!« silil je Mrtinkovec, ki je že sedaj požiral sline v mislih, kako se bode jelo in pilo na sedmini.

»Bo že vedel in bode — vedel!« zavrnil je bolnik, ki je govoril vse razločno, dasi pretrgano.

Molčali so sedaj, akoprav jim je bilo vsem še nekaj na jeziku.

In ker nihče sosedov ni zinil, oglasila se je Planjavka tam izza peči:

»Kaj pa meni?«

»Materi pa — doto, ki jo ima v zemljišču, in pa živež do smrti — pa — kot — pa — obleko —«

»In drugega nič? « zajavkala je starka. »Torej za to sem se trudila in delala kakor črna živina?« 

Spustila se je v glasen jok.

»Saj sem se jaz tudi!« vzdihnil je Planjavec.

»Da me bodo na stare dni od hiše podili! To sem prislužila!« tarnala je ženica.

Pa nihče izmed mož ni imel razuma za nje bolest.

»Kaj pa dolgovi,« deje Češek, »je li kaj dolga?« 

»Saj ve vsakdo zanj!« mrmral je bolnik. »Cerkvi je tristo goldinarjev pa Juretovemu Pavlu za usnje petnajst goldinarjev in Gostinčarju polpeti goldinar na pijači!«

Sosedje so kimali; za cerkveni dolg so znali vsi, za druga dva ne, ali vedeli so, da je to vse. Planjavec je bil trden kmet.

»Torej meni nič več?« dejala je mati še enkrat.

»Dosti bode imel plačevanja!« mrmral je Planjavec. »Kje bode jemal?«

»To je moje plačilo! Beračit, prosjačit pojdem —«

»Uh-uh-uh!« — zatulil je bolnik na glas.

Hči Micka je stopila v sobo in skoro za njo še drugi; poznali so, da je oporoka gotova.

Planjavec je zopet v steno gledal. Mraz ga je jel izpreletovati, sprva polagoma, potem vedno silneje, da se je postelja tresla.

»Umrl bodem!« rekel je zdajci na glas in krčevito izkušal se vzkloniti kvišku.

»Luč, luč!« vpila je dekla. »Molite, molite!« velel je Bunček in mati Planjavka je pričela moliti na ves glas; vsi so pokleknili po tleh, samo Anton na klop ob peči. Preden so izmolili nekaj očenašev za verne duše v vicah, imel je Planjavec vse zemeljske skrbi in bolečine za sabo. Ženske so jele jokati, moški pa so se razšli na vse kraje.

Sedaj živi Antonov rod na Planjavi; trd in mehak, surov in nežen, krepak in zdelan, samogolten in dobrosrčen, dober in slab — kakor si ga ogledaš. Pa kadar mrjo ti ljudje — jaz sem jih že videl mreti — smrti se ne boje!