Kmet in tujec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kmet in tujec
Lev Nikolajevič Tolstoj
Izdano: Kres 1/1 (1921), 6–7
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V kmečki koči.

Star mož-tujec sedi na klopi in bere knjigo. Kmet, truden od dela, sede k večerji in povabi tudi tujca, ki pa odkloni. Kmet večerja, po jedi vstane, pomoli in sede k tujcu.


Kmet: Kakšen slučaj pa te je privedel v našo vas?

Tujec (si sname očala in odloži knjigo na klop): Vlak danes ne vozi več, šele jutri gre zopet. Na postaji ni prostora, prosil sem tvojo staro, da bi smel tu prenočiti in dovolila mi je.

Kmet: Meni je prav.

Tujec: Hvala. No kako je z vami tukaj?

Kmet: Kako? Slabo.

Tujec: Zakaj pa to?

Kmet: Ker nimamo dosti za življenje, je tako, da slabše ne more biti. Jaz na primer moram hraniti devet glav, a našel sem komaj šest mernikov. Kako naj živimo? Kaj mi preostane drugega, če ne, da delam kakor hlapec dalje. In če grem v službo — nam venomer znižujejo plače. Bogatini delajo z nami, kakor se jim zljubi. Ljudje so se pomnožili, a zemlje je toliko kakor prej, ni se nam povečala.

Tujec: Jaz sem pa mislil, da živi kmečko ljudstvo danes prav dobro.

Kmet: Kako dobro, če pa nima po cele dneve grižljaja!?

Tujec: Ne razumem — kamor pogledaš, povsod sama zemlja!

Kmet: O da, zemlje je že, zemlje, toda naša ni.

Tujec: Ni vaša? Čigava pa?

Kmet: Čigava? Saj veste, čigava! Naš debeluh na primer ima sam zase 1700 desjatin zemlje — mi je nimamo niti toliko, da bi kure napasli. Saj bomo morali živino prodati, ker ni pašnikov. Če pa zaide tele ali konj na njegov pašnik — takoj je kazen. Prodaj svoje zadnje in plačaj!

Tujec: Čemu potrebuje zase toliko zemlje?

Kmet: Čemu? On že ve, čemu: seje, žanje, proda in naloži denar v banko.

Tujec: More pa toliko zemlje preorati in obdelati?

Kmet: Govoriš kakor otrok. On ima vendar denar, najme si delavcev in ti orjejo in obdelujejo.

Tujec: Toda ti delavci so vendar tudi vaši ljudje!?

Kmet: Nekaj je domačinov, nekaj tujcev.

Tujec: Pa so vendar sami kmečki ljudje?

Kmet: Gotovo, to so samo naši ljudje. Kdo pa naj sicer dela, če ne kmet? Seveda sami kmetje so.

Tujec: In kaj bi bilo, če bi kmetje zanj ne delali ...

Kmet: Vseeno, nam bi zemlje kljub temu ne dal. Tudi če leži gola in prazna, je ne dobimo. Kakor pes na senu — sam ne žre, a drugemu ne privošči.

Tujec: Kako pa more zemljo pred vami obvarovati? Gotovo ima pet vrst zemlje v dolžini? Ali jo more zastražiti?

Kmet: Kaj vendar govorite! On sam leži na koži in se masti, ima pa zato paznike.

Tujec: Toda pazniki — to so vendar tudi kmetje kakor vi?

Kmet: Resnično, to so tudi naši ljudje.

Tujec: Torej obdelujejo kmetje zemljo za gospoda in jo stražijo pred seboj?

Kmet: Kako bi naj bilo drugače?

Tujec: Kako? Tako, da nihče zanj ne dela in mu ne služi za paznika. Potem bi bila zemlja prosta. Zemlja je božja, in ljudje so od Boga tu, vsak naj orje, seje, žanje po potrebi.

Kmet: Mi naj torej zastavkamo? Zato imajo pa vojake, moj dragi. Pošljejo nam vojake: ena, dve, ogenj! — Nekatere nas postrelijo, nekatere pa zaprejo! Z vojaki ni šale.

Tujec: Ampak vojaki so vendar tudi kmetje? Zakaj streljajo na lastne ljudi?

Kmet: Pa njih prisega?

Tujec: Tega ne vem, veni samo, da pravi šesta božja zapoved: Ne ubijaj! Človeku je torej prepovedano ubijati.

Kmet: To je v miru. Ampak v vojni to ne velja. Takrat so pa sovražniki.

Tujec: Po evangeliju Kristovem ni nobenih sovražnikov, ljubiti moramo vse! (Odpre evangelij in išče.)

Kmet: Beri mi!

Tujec bere: »Slišali ste, da je rečeno: Ne ubijaj; kdor pa ubija, bo sojen. Jaz pa vam rečem: Kdor živi s svojim bratom v sovraštvu, bo sojen.« Nadalje pravi: »Slišali ste, da je rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam rečem: Ljubite svoje sovražnike; blagoslavljajte one, ki vas preklinjajo; delajte dobro tistim, ki vas sovražijo; prosite za tiste, ki vas žalijo in preganjajo.« (Matija V. 43, 44.)

Kmet: Resnično. Toda to bi morali vsi naenkrat začeti. Odpor posameznika ali dveh — tega ustrelijo, onega pošljejo v Sibirijo, in konec je.

Tujec: Vendar, tudi sedaj se že dobe ljudje, mladi fantje, ki branijo zakon Gospodov in ne gredo k vojakom. Vsak vrši svojo stvar zase: »Ne morem biti proti zakonu Gospodovem morilec. Naredite z menoj, kar hočete, za puško pa ne primem.«

Daljši molk. Kmet maje z glavo in se smehlja predse.

Kmet: Misliš torej, če bi mi z združenimi močmi naenkrat udarili, potem bi bila zemlja naša in bi ne plačevali več davkov?

Tujec: Ne, brat, tega ne mislim. Ne mislim, da živimo po zakonu Gospodovem, če pravimo: naša je zemlja in ni nam treba, da bi še davke plačevali; temveč, jaz mislim, da je naše življenje samo radi tega slabo, ker ga slabo živimo. Če bi živeli po božje, bi tudi ne imeli slabega življenja. Kakšno bi bilo naše življenje, če bi živeli po zakonu Gospodovem, to ve Bog sam, toda prav gotovo bi ne bilo več slabega življenja. Mi sami se opijamo, zmerjamo, tepemo, letamo k sodniku, smo si nevoščljivi, sovražimo ljudi, ne poslušamo zapovedi Gospodovih, obdolžujemo ljudi, eden je "debeluh", drugi je zopet "z dolgim nosom"..., toda če nas vabijo z denarjem, sprejemamo vsako službo: kot paznik, policist ali vojak, in pripravljeni smo pritisniti lastnega brata, izmozgati ga in umoriti. Mi sami živimo hudičevo in obdolžujemo druge.