Klotildini klobuki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Klotildini klobuki
Mateja Perpar
Spisano: Uredila Nastja Leskovec
Viri: Perpar, Mateja (2009). Klotildini klobuki. Logatec: Ad Pirum- zavod za intelektualne dejavnosti. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O KLOTILDINIH KLOBUKIH[uredi]

Gospa Klotilda je ena izmed tistih žensk, ki nikoli ne stopijo iz hiše brez klobuka. Naj piha veter, lije dež ali pripeka poletno sonce, k popolni opravi gospe Klotilde sodi vselej tudi klobuk. V omarah gospe Klotilde se zato šopirijo kupi klobukov – od čisto majčkenih čipkastih čepic do ogromnih krožnikastih plaht. »Vsaka priložnost zahteva svoj klobuk in zato si vsak klobuk zasluži svojo priložnost,« trdi gospa Klotilda in živi v skladu s svojo filozofijo. Klobuk si posadi na glavo, stisne Fifija, ki je pes, pod pazduho in se odpravi ven. Nekega dne se pred ogledalom v spalnici odigrava strašna drama. Gospa Klotilda jemlje klobuke iz omare in jih pomerja. Drugega za drugim razočarano meče na posteljo, Fifi pa ravnodušno taca po njih. Ko ostaneta na polici le še dva klobuka, gospa meni, da je vse skupaj že prehudo. Ker je poletje, si posadi na glavo eleganten slamnik, zavzdihne, izkoplje Fifija izpod klobukov in se nameni v mesto po nakupih. Prodajalka v trgovini s klobuki gospo Klotildo dobro pozna. Že večkrat je zaradi nje dobila nagrado za najbolj marljivo prodajalko, zato brez obotavljanja steče k njej in jo prijazno pozdravi. Gospa Klotilda žalostno vzdihuje in se pusti občudovati. Da, res je že dolgo, odkar je bila zadnjič tukaj in seveda se medtem ni prav nič postarala. Ah, Fifi je kot zmeraj, poreden, da je kaj, in plaši muce. Vnuki so že veliki in jim babica nič več ne pomeni. Potem pogovor steče v drugo smer. Prodajalka gospe zaupa, da so ravno minuli teden dobili nove klobuke, ki da so zadnji modni krik. Morda se zdijo malce nenavadni – toda življenje brez klobukov bi bilo vendar dolgočasno. Gospa Klotilda pritrdi in naroči enega, ki ni ne prevelik in ne premajhen, ne visok in ne potlačen, ne prekosmat in ne pregladek, brez krajcev, ampak z zavihki. Prodajalka oddirja. Čez nekaj trenutkov se vrne, otovorjena z najrazličnejšimi klobuki. Gospe Klotildi zažarijo oči. Presede se pred ogledalo in prodajalka ji posadi na glavo prvi klobuk. Na njem sedi raca in glasno gaga. Z glavo niha sem in tja in stresa peruti. Prodajalka pojasnjuje, da je klobuk v skladu z modnimi smernicami “nazaj k naravi” za sezono “pomlad-poletje”. Raca je seveda živa in Fifi je začuden. Naslednji klobuk posnema ribnik z lokvanji. Nositi ga je treba naravnost, da ne bi iztekla voda. Tu in tam se zasliši pljusk, ko žaba z lokvanja skoči za mušico. Gospa Klotilda se mršči. Prodajalka brž ponudi nekaj drugega. Tretji klobuk je jesenski. V njem sedi veverica in tre lešnike, da je veselje. Gospa Klotilda omeni, da je Fifi alergičen na lešnike. Prodajalka se opravičuje. Po dolgem omahovanju in pregovarjanju gospa Klotilda kupi klobuk s spečo srnico. Srnica ima ljubke bele pike, ki se lepo podajo h gospejini beli bluzi z naborki, in je izredno mirne narave. Klobuk je, zagotavlja izdelovalec, primeren celo za v gledališče. Gospe je tako všeč, da zaluča slamnik v smeti in si ga pri priči posadi na glavo. Gospa Klotilda plača in prodajalka se ji priklanja. Fifi dobi pasji piškot v obliki klobuka. Potem gospa odhiti na trg. Kupi cvetačo in peteršilj in drobnjak in baziliko. Vsa otovorjena komaj spleza na mestni avtobus. Na mestnih ulicah pa že vlada nova moda. Zajci, race, jezerca in gnezda s pticami čepijo damam na glavah. Ena se ponaša celo z majhnim krokodilom. Gospa Klotilda s srnico na glavi prisede h gospe z ribnikom. Zapleteta se v krajši pogovor, med katerim srnica pomuli vso travo okrog ribnika, in ko gospa na naslednji postaji izstopi, ji voda kaplja za vrat. Gospa s krokodilom se medtem pomika proti izhodu. Ko stopi z avtobusa,krokodilu iz gobca moli nekaj črnih peres, gospe s sračjim gnezdom pa prazen klobuk stoji nekoliko postrani. Nato izstopi tudi gospa Klotilda in koraka domov s ponosno dvignjeno glavo. Ko pride do vrat, odloži vrečke in išče ključ. In tedaj jo prešine. »KJE JE FIFIII!?!« zavrešči in se požene v dir. Teče na postajo, toda avtobus je že zdavnaj odpeljal. Zaman se ozira levo in desno, Fifija ni nikjer. »Ubogi malček,« toži gospa Klotilda in hlipa, da srnico kar privzdiguje. Potem pokliče policijo: »Izgubil se je moj Fifi. Lep, majhen, ima štiri drobcene tačke. Na ovratnici je njegovo nebesno znamenje. Fifi je škorpijon. Čim prej ga vrnite mami.« Dan se prevesi v večer, toda Fifija še vedno ni. Srnica spi na preprogi v veži. Gospa Klotilda se ravno odpravlja spat, ko pri vratih pozvoni. Vsa preplašena odpre. Na pragu stoji brkat policaj in mrko gleda. Z njim je elegantno opravljena gospa zrelih let s čisto novim klobukom. Klobuk je na moč podoben pasji uti. V njej spi Fifi. Policist uradno pojasni, da so gospo prijeli na poti iz trgovine s klobuki. Kuža je bil v uti že od vsega začetka, nezavedajoč se, da ga odtujujejo. Gospa je hladnokrvno zapustila trgovino. Ko je za seboj opazila policijski avto, je pospešila korak in se ozrla z občutkom krivde. Vse to razodeva zakrknjen tatinski značaj. Le poglejte jo. Gospe se spogledata. Tatica se niti ne poskuša zagovarjati. Fifi neprizadeto zamenja lastnika. Policist odide. Gospe v miru popijeta skodelico močnega vanilijevega čaja s smetano in pohrustata krožnik piškotov. Fifi sicer ni lačen, vendar mu vsilita kocko sladkorja, saj sladkor pomaga, kadar si pretresen. Naslednji dan se dami skupaj napotita v trgovino s klobuki. V trgovini vlada grozovita gneča. Nezadovoljne stranke vračajo polomljene, razlite in prestradane klobuke. Prodajalka vije roke in se opravičuje, ker denarja ni moč vrniti, direktor pa je na dopustu in ni dosegljiv. V zameno ponuja novo modno uspešnico: klobuk “sadje-zelenjava”. Ko se gospa Klotilda vrača domov, ji na glavi tiči ljubko, cvetoče češnjevo drevesce.

O MEHKOSRČNEM MERJASCU[uredi]

Globoko v gozdu je ob vznožju treh košatih smrek živel mogočen merjasec. Bil je velik in močan, znal je strašno mrko gledati in nemara bi postal vladar gozda, če le ne bi bil tako nežna duša. Nekega dne mu je gospa merjaščeva zapovedala: »Pojdi do stoletne bukve in naberi žir, da ga bomo imeli jutri za večerjo. Moja sestrična pride z možem na obisk.« Merjasec si je vrgel vrečo čez ramo in se podal na pot. Ta je vodila prek strmega gozdnega pobočja, ki je bilo precej kamnito. Skale so bodle merjasca v parklje, da je neprestano stokal. Na polovici poti se je ustavil, da malo počije. Ker ni maral sedeti na trdem, se je ozrl okrog sebe, zagledal kup iglic in se – misleč, da je to najmehkejše mesto za počitek – z vzdihom spustil nanj. Ampak kup iglic je bil v resnici mravljišče. Mravljam ni bilo preveč pogodu, ko jim je na streho sedel merjasec. Po kratkem posvetu so zbrale bojno četo in jo poslale v napad. Merjasec je javsknil in poskočil. Mravljinčja četa je pikala na vso moč in dolgo je moral skakati in se otresati, da so vse mravlje popadale z njega. Opotekel se je navzdol po pobočju, poskakoval, krilil in krulil. Ko je otresel s sebe poslednjo mravljo, je bil popolnoma izčrpan. Prav počasi se je odvlekel proti stoletni bukvi in pričel nabirati žir. Med nabiranjem sta ga z bukve opazovali veverici. »Poglej tega pujsa,« je rekla prva. »Kako je štorast!« »To je naša gozdna šleva,« je rekla druga. »Videti je strašen, v resnici pa je prava compata.« »Misliš copata,« jo je popravila prva. »Če bi mislila copata, bi tako tudi rekla,« je odvrnila druga. »Ta je štorast in lahkoveren, da je kaj. Copata ga ne opiše dovolj dobro. Compata je mnogo bolje.« Veverici sta nekaj časa molčali. Merjasec se je sklanjal in ril po blatu. »Veš kaj,« je rekla druga. »Meni je dolgčas. Pojdiva drugam ali pa si ga privoščiva.« »Kako bi si ga pa privoščili?« je zanimalo prvo. Druga veverica ni rekla ne bev ne mev. Vzela je lešnik iz svoje vrečke in ga zagnala merjascu v glavo, da je kar odskočil. »Oprostite, prosim!« je zaklicala. »Lešnik mi je padel. Pa tako sem lačna. Bi mi ga mogoče lahko pobrali?« Merjasec se je pogladil po glavi in prikimal. Pogledal je okrog sebe, toda lešnika ni bilo videti. Pobrskal je malo tu, malo tam. Ril je okrog drevesa in razbrazdal zemljo do korenin. Lešnika ni našel, bil je ves umazan in poten. Čez čas se je ozrl kvišku na drevo. Veverica je položila glavo med šapice in zahlipala. Merjasec je zavzdihnil in ril naprej. Veverici sta ga zdolgočaseno opazovali. »Veš kaj,« je dejala prva. »To ni nič takega. Pujs išče lešnik že četrt ure, pa kaj.« Druga veverica je vzela drugi lešnik in ga zagnala merjascu v glavo. Merjasec je presenečeno pogledal kvišku. »Joj,« je rekla druga veverica. »Zdaj je pa še prijateljici padel lešnik. Ali lahko najdete vsaj enega, prosim? Zelo sva lačni.« Merjasec se je s podeseterjeno vnemo vrgel na delo. Ril je pod koreninami, da se je bukev kar tresla, vohal in prhal kot nor. Lešnika pa ni bilo nikjer. Minila je debela ura, preden se je ponovno ozrl v krošnjo. »Boš zdaj videla,« je rekla druga veverica prvi. »Pojdiva dol.« Spustili sta se z drevesa in pristali pred merjascem. »Zelo mi je žal,« je zamomljal orjak. »Mogoče bi pa skočili do leske in nabrali nove lešnike.« Druga veverica je otožno sklonila glavo. Prvo je kar zvijalo od smeha. Merjasec ni opazil ničesar, le sočutno je gledal drobni bitjeci. »Tako sem lačna,« je rekla druga veverica. Merjasec je zavzdihnil. »Moja sestra je lačna,« je nadaljevala veverica, »moj brat tudi, moja prijateljica že od včeraj pije samo vodo, najhuje pa je, da naš ostareli oče nima niti drobtinice za pod zob. Zima nas bo ugonobila.« Merjasec si je otrl solzo. Prvo veverico je odneslo za drevo. »Moja uboga prijateljica ne prenese pogleda na obilje hrane v vaši vreči,« je tožila druga veverica. Zdaj se je merjascu razjasnil obraz. »Oh, moj žir! Seveda vam ga odstopim, kar imejte ga, jaz bom že nabral drugega!« je zaklical in potisnil pred veverico tako polno vrečo, da je kar pokala. »Tega res ne morem sprejeti,« je z resnim obrazom rekla veverica in brki so se ji tresli. »Vztrajam,« je širokosrčno odvrnil merjasec. »Sicer smo se namenili imeti zabavo, vendar lahko gremo navsezadnje tudi na sprehod. Sploh pa moram zdaj že domov,« je dodal. »Dober tek in pozdravite očeta.« In je odlomastil. Prva veverica se je vsa izčrpana od smeha prikazala izza drevesa. Druga veverica jo je karajoče pogledala: »Ti jo pobrišeš, ko je najbolj zanimivo.« »Meni se pa kar malo smili,« je rekla prva veverica. »Kaj se ti bo smilil, sam si je kriv,« je rekla druga. Zastrmeli sta se v vrečo. »Sami vsega tega ne moreva pojesti,« je rekla prva. »Požvižgala bom prijateljem, naj pridejo na zabavo.« In je zažvižgala, da je šlo skozi ušesa.


O POSEBNEM PALIČNJAKU[uredi]

Živel je paličnjak, ki je bil precej prevzetne in nečimrne sorte. Na pogled je bil natanko takšen kot vsi drugi paličnjaki – presunljivo vitek in zelen in še najbolj podoben leskovi ali mirtovi vejici. S svojim videzom ni bil zadovoljen, saj se mu je dozdevalo, da je nekaj posebnega. Toda tega ni nihče opazil. Ko se je sprehajal po travniku, sta ga ogovorila kvečjemu kak hrošč ali kobilica, ko je miroval, pa je sploh postal popolnoma neopazen. Še njegova mama ga je včasih na ves glas klicala h kosilu, čeprav je sedel tik zraven nje. Paličnjak je stopil do rogača, ki je slovel kot prvovrsten krojač. Nad njegovim domom je visel umetelno obrezan hrastov list z napisom KROJAČ ROGAČ – krojaštvo in rogaštvo Rogus Škarjič. Rogač je sedel za mizo s prekrižanimi nogami in nadvse skrbno urezoval blago. Paličnjak je vljudno pokašljal in se nekajkrat prestopil na mestu. Rogač se je ozrl in ga pogledal iznad debelih naočnikov. »Želite?« »Dober dan,« je rekel paličnjak. »Rad bi bil bolj opazen.Bi bilo mogoče kaj storiti glede tega?« »Vedno je mogoče kaj storiti,« je modro pokimal rogač. Premeril je paličnjaka od nog do glave.»Kaj ste pravzaprav imeli v mislih?« Paličnjak mu je zaupno razkril svojo zamisel o lesketajočem se pariško modrem suknjiču z nabranim ovratnikom in čipkasto obrobo na rokavih. Segal bi do kolen, zraven pa bi obul škrlatne svilene nogavičke in lakaste črne čevlje z zlato zaponko. Rogač je bil že v letih in vajen marsičesa. Kljub temu ga je zamisel rahlo presenetila. »Pa saj ste paličnjak. Za paličnjake imamo ponavadi samo en model. Ozek zelen suknjič z dolgimi rokavi in ozke zelene hlače. Za gospe pa zeleno krilo in rutica. Pred nekaj tedni je nekdo naročil zeleno kapico. Modrih suknjičev za paličnjake še nisem šival. Je to za kakšno posebno priložnost?« Paličnjak je menil, da je vsako srečanje z njim posebna priložnost, ampak o tem ni kazalo kaj preveč razpredati, zato je samo nagnil glavo, pogledal rogača in odvrnil: »Rekli so mi, da ste najboljši krojač na tem koncu travnika. Povedal sem vam, da bi bil rad nekaj posebnega. Če imate čas za moje naročilo, se lahko dogovoriva, če ga nimate, se bom odpravil naprej. Slišal sem, da pri Pajčičevih šivajo krasne lahke poletne suknjiče.« Ob omembi Pajčičevega priimka se je v rogaču Škarjiču prebudila tekmovalnost in privolil je, da paličnjaku sešije obleko po naročilu. Vzel je meter in ga premeril od nog do glave, čez mršava pleča ter po tankcenih nožicah. Mere je zapisal na listek in ga z buciko pripel ob rob mize, prevlečene z zeleno klobučevino. »Blago bom kupil sam,« je dejal paličnjak.»Prinesem ga jutri zjutraj. Koliko časa potrebujete za izdelavo obleke?« Rogus Škarjič je mrmraje računal in ob tem porabil vse nožice, pa še tipalke in klešče. »Štrinajst dni.« Paličnjak se je zahvalil, priklonil in odšel po blago. Pri Pajčičevih niso samo krojili, ampak tudi tkali. Blago je bilo čudovitih barv, mehko, prijetno na otip in nesramno drago. Paličnjak je plačal z vrečo sveže ulovljenih muh in odnesel blago krojaču. Dva tedna sta se vlekla kot še nikoli. Paličnjak je visel po grmičkih in drevesih in medlel od sladkega pričakovanja. Mama je bila strašno v skrbeh, ker se hrane skoraj ni dotaknil. Končno, končno sta bila dva tedna naokrog. Krojaštvo in rogaštvo se je odpiralo ob sedmih zjutraj. Paličnjak je prispel pred vrata ob šestih in triindvajset minut in ves drgetal, malo od mraza, še bolj od vznemirjenja. Točno ob sedmih se je rogaštvo odprlo. Paličnjak je planil v delavnico. Čez krojačev stol je visel čudovit, lesketajoč se moder suknjič z razkošnim belim ovratnikom. Rokave je krasila nepopisno prikupna čipkasta obroba. Suknjič se je zapenjal z zlatimi gumbi, ki so se ujemali z zlatimi zaponkami na čevljih. In nogavičke! Nogavičke! Narejene so bile iz najnežnejše pajčje svile v prelestni, božansko žareči škrlatni barvi. Ko se jih je dotaknil, so se paličnjaku orosile oči. Odvrgel je svojo staro, zeleno suknjo, oblekel nova oblačila, obul lakaste čevlje in se postavil pred ogledalo, ki je bilo zastrto s kosom črnega blaga. Krojač rogač je zgrabil blago in s slovesno kretnjo odstrl ogledalo. »Oh,« je zašepetal paličnjak in nekaj minut kot uročen stal pred ogledalom. »Popoln sem, popoln.« Nato je rogaču odštel deset muh in oddirjal iz delavnice. Najprej se je šel pokazat mami. Mama je ravno kuhala kosilo in se ozirala naokrog, ali se njen odrasli sin mogoče smuka kje v bližini. Ko je zagledala čudno prikazen v modri in rdeči barvi, ji je kuhalnica padla v lonec. »Poglej, mama. Izstopam!« je rekla prikazen. »Ampak Palči,«je rekla mama in vzela drugo kuhalnico, ne da bi opazila, da je ena že v loncu. »Kakšen pa si?« »Nekaj posebnega sem, mama.« »Zame si bil vedno nekaj posebnega,«je rekla mama paličnjakinja.»Kam pa greš takle?« Sin ji je naklonil širok, samozavesten smehljaj. »Odslej bom vedno tak, mama. Drugačen sem od drugih.« »Kaj pa ptiči? Saj te bo kdo požrl!« je skrbelo mamo. »Bolje, da me požre takega, kot da se še naprej dolgočasim,« je odvrnil sin. »Sedi in jej,« je rekla mama, ki je upala, da bo sina po krožniku enolončnice z mušjimi bedrci srečala pamet. Ampak sin je pomlatil bedrca, vstal od mize in rekel, da se gre pokazat prijateljem. Pa pozdravit paličnjakinje. In je šel. Prijatelji so bili navdušeni. Paličnjakinje so občudujoče pretipale ovratnik, čipkaste rokave in nogavičke, paličnjak pa se je ob tem ves čas hihital, ker je bil zelo žgečkljiv. Tako je užival v pozornosti, da je prišel domov šele sredi noči. Na hitro je zmetal vase večerjo, ki mu jo je mama pustila na mizi, in se odpravil k počitku. V veži stanovanja sta imela z mamo veliko ogledalo. Paličnjak je med potjo v sobo s pogledom ošinil svojo podobo. Kakšen lepotec! Toda – kaj pa je to!? Na tankem vratu, tik nad čipkastim ovratnikom, se je risala na koži rdečkasta lisa. Nemara od malin? Stopil je k ogledalu in se ogledoval čisto od blizu. Lisa ni bila velika, vendar kljub temu precej opazna. Takšen vendar ne more hoditi po svetu. Nenadoma je opazil, da ima sredi čela precejšnjo izboklino. Kaj je to? Mozolj? Kako je to mogoče? Paličnjak se je dolgo ogledoval in zraven tako obupano stokal, da je iz sosednje sobe pogledala razmršena in zaspana glava njegove mame. »Kaj pa je, ljubček?« »Iznakažen sem, mama. Spreminjam se v pošast,« je stokal občutljivi sin. »Ah, daj no,« je mirno rekla mama, ki je bila zaspana in ne tako potrpežljiva kot navadno. »Jutri pojdi k zdravniku Praskiču. Boš videl, da ni nič hudega.« Ko je naslednje jutro sonce pričelo sušiti rosne kapljice na listih, je paličnjak že sedel v polni čakalnici doktorja Praskiča. Ta je slovel po tem, da zdravi vse od kraja. Ob paličnjaku je sedela muha, ki ji je poganjala sedma noga, dva sedeža naprej koloradski hrošč, ki je sovražil krompir, nasproti hrošča pa polž, ki se je premalo slinil in je ves čas cmokal s suhimi usti. Čakali so in čakali. Doktor Praskič je bil nekoliko počasen, vendar temeljit. Končno je prišel na vrsto paličnjak. Stopil je v ordinacijo, doktor Praskič mu je ponudil stol in ga pogledal skozi ogromne naočnike z roževinastimi okvirji. »Kaj imava?« Paličnjak mu je pokazal rdečo liso na vratu, ki se je ponoči še malce razlezla, in mozolj na čelu. Doktor Praskič se je popraskal po glavi, vzel veliko povečevalno steklo in si prav počasi in natančno ogledal najprej liso in nato še mozolj. Potem je pokimal, se še enkrat popraskal in sedel nazaj za mizo. »Ali bom umrl?« je v strahu vprašal paličnjak. »Vsi bomo nekoč umrli,«je filozofsko odvrnil doktor.»Ampak ne od mozoljev. Naj vam zastavim nekaj vprašanj. Ste v zadnjem času jedli jagode?« Paličnjak je odkimal. Jagod sploh ni maral. Po njih ga je črvičilo. »Ste čistili stanovanje z močnimi čistili?« Paličnjak je spet odkimal. Čistila je vedno mama. »Vidim, da nosite popolnoma nova oblačila. Koliko časa jih imate?« Paličnjak je ponosno povedal, da od prejšnjega dne. Doktor Praskič je zmagoslavno snel očala in zakrilil z njimi po zraku. »No, pa nama je jasno. Alergični ste.« »Alergičen na kaj?« »Na oblačila vendar. Tale modra barva in poškrobljeni ovratnik. Očitno imate zelo občutljivo kožo.« Paličnjak se je strinjal, da je občutljivo bitje. »No,« je nadaljeval zdravnik. »Modra barva se ne ujema z vašo naravo, s paličnjaštvom. Vsi paličnjaki so zeleni. In te škrlatne nogavičke. Ali vas že kaj srbi med nožnimi prsti?« Paličnjak je strmel vanj s široko odprtimi očmi in zazdelo se mu je, da mu med prsti na nogah gomazijo mravljinci. Obotavljivo je pokimal. »Žal je tako,« je končal zdravnik. »Oblecite se spet v zeleno. Tu imate mazilo proti madežem. Mozolj pa bo izginil v nekaj dneh, če ga boste pustili popolnoma pri miru.« Paličnjak se je poklapano odvlekel domov, povedal mami, kaj je rekel doktor Praskič, slekel svoja čudovita oblačila, jih stlačil v škatlo, dvakrat smrknil in jih odnesel v klet. Mama mu je na stolu v kuhinji že pripravila skrbno oprano in zlikano zeleno suknjo. In res. Madež je v dveh dneh popolnoma izginil, skoraj hkrati pa je uplahnil tudi mozolj na čelu. Paličnjak je bil spet ves zelen in neopazen. Naslednji ponedeljek se je navsezgodaj zjutraj v ordinaciji zdravnika Praskiča pojavila mama paličnjakinja z velikim cekarjem. Izpod zlikanega prtiča so kukala hrustljavo zapečena mušja bedrca. »Lepa hvala,« je rekla in položila cekar na zdravnikovo mizo. Ta je zamrmral »malenkost, malenkost« in da še ni zajtrkoval, potegnil izpod prtiča mušje bedrce in s slastjo zagrizel vanj. »Tako sem se bala, da bi ga pohrustal ptič,« je rekla mama in prijela za kljuko. »Tisti prašek, ki povzroča alergijo in mozolje, sem že vrgla stran. Upam, da ne bo preveč nesrečen.« Doktor Praskič je zamahnil z roko. Na očalih mu je pristala kapljica masti. »Ah, dajte no. Nič hudega mu ne bo. Bedrca so odlična. Lepo se imejte, pa še kdaj se oglasite.«