Klopotec
| Klopotec Marica Strnad Cizerlj |
| |||||||||||||
Mrzel zimski dan ... Cerkovnik je ravno zazvonil poldne, mlinar Rose je pa v vaški gostilni, ki je bila tik pod cerkvijo, rekel svojim tovarišem in prijateljem, ljubljenim v žganju in pivu: »Fantje, mežnar se je obesil. Molimo, čeprav baje ni dobro, ako človek pogosto moli v krčmi!« ...
Ta opomba je bila pravzaprav odveč, kajti pivski bratci še niso nič vedeli o tem, da je vera v nevarnosti. Zaslišavši poldanski zvon, so se pobožno odkrivali, križali se in molili, nekateri šepetaje, nekateri polglasno. Nu, saj so ravno prej modrovali, ali je Bog ali ga ni, kajti »Bogu je vse mogoče,« je menil stari Krevljež. Pretresovali so štiri poslednje reči, svoje in tuje grehe, misijone, božje pote in podobne zanimivosti.
»O da, Bog je,« je povzel spet besedo pijani Mahar s težkim jezikom. Mimogrede naj omenim, da je imel pod pazduho harmonike na meh. »Moja stara sicer trdovratno trdi, da ga v krčmi ni. Pa je, pa je, le poglejte ga tamle v kotu!« Vstal je, kar ga je stalo mnogo truda in energije, predno je našel težišče svojega razmajanega ravnotežja. Iskal je klobuk po glavi, da bi se odkril, a ker se je pozabil pokriti po končani poldanski molitvi, ga ni našel na svojem navadnem mestu, zato se je samo poklonil staremu razpelu, ki je viselo v kotu, in z desnico potrkal ob svoje grešne prsi ...
»Baba je pač baba,« opomnil je poleg njega sedeči prastari dninar Krevljež, prestavljaje svojo kratko pipico po brezzobih ustih, sedaj iz desnega v levi kot in spet obratno. Pipica je že davno ugasnila. »Bog je povsod, tako uče v šoli in v cerkvi, torej je tudi v krčmi.«
»Tepec stari, saj vem, da je Bog povsod, kaj me boš učil!«, je zakričal Mahar.
»Saj nisem rekel, da si ti tepec,« je hitel Krevljež, razburjeno sesaje svojo pipico in puhaje, kakor da bi se kadilo iz nje kakor iz dimnika.
»Tiho bodi, kost stara! Plesniva pamet! Jaz, jaz sem rekel tebi, da si tepec, veš, kaj boš ti mene imel za tepca!«
»Mir besedi!«, se je oglasil krčmarjev brat, močen kakor medved, za umivalno mizo, kjer je umival steklenke in kupice. »Takoj vama pokažem, kje je tesar pustil luknjo, če ne bosta tiho! Ti Mahar, rajši kaj zagodi!«
»Uf, uf, Domin,« je zaklical mlinar krčmarjevega brata, ki je opravljal službo natakarja — tamošnji učitelji so ga povzdignili za poslovodjo. V veselih uricah so ga tudi nazivali »vunbacitelj«, »oče mačkov«, v skrajnih slučajih tudi »boter praznih žepov«.
»Uf, uf! Še en frakeljček, uf! al' pa dva, to nam korajžo da!«
Medtem je začel Mahar nategovati svoje mehove. Znal pravzaprav ni mnogo. Par taktov koračnice Radeckega — bil je vojak — je še spravil skupaj, kadar je bil trezen, a še to z variacijami, no, kadar je bil pijan, je imel »slepe prste«, kakor je sam trdil, a igrati je vendar hotel. Kar tja v en dan je nategoval svoje harmonike in pel in vriskal.
V ravno takem blaženem trenutku ga je našel krčmar, ki je stopil v hišo z nekaterimi vinotržci.
»Mahar, tiho bodi, Marjeta gre po tebe. V kuhinji je.« —
Marjeta je bila njegova žena. —
»Ooooo! feliči noti!« se je poklonil novodošlim. Bil je namreč v zadnji vojni z Italijo in tam se je naučil laški. Kadar mu je žganje stopilo v žile in mu dalo svojo moč — pijan namreč po svojem mnenja ni bil nikoli — je bil trdno prepričan, da zna govoriti po laški.
»Feliči noti, sinjori, hišni gospodar! Nikdar ne slišim druzega, razen »Mahar, tiho bodi!« Če govorim, ni prav, če godem, ni prav. Prej sem govoril, govorili smo in »... zmanjkalo mu je stavka. »Kaj sem hotel reči? ... Aha, vi hišni gospodar Matija, jaz nisem pijan. Le vesel sem, vesel, plesal bi rad, pel, vriskal, juhuhu!
»Mahar, kaj bo pa drevi? Hihihi .... tvoja stara te pa bo!« ga je dražil mlinar.
Mahar ga je nekako izgubljeno pogledal in mu rekel: »Saj imam klopotec!«
»Vrag, seveda ga imaš! Tvoja Marjeta je star klopotec!«
»Kaj mi boš to pravil, mlinar, strela, ti še take nimaš, kakor je moja. Starejši si že nego jaz, pa si še nisi zaslužil na svetu zakonske žene. Kaj pa misliš, kdo si! Žganjico piješ kakor jaz, in ljudi odiraš v mlinu in goljufaš, da potem piješ, jaz pa si vse pošteno zaslužim!«
»Mlinar, pusti ga!« dejal je malo bolj tiho krčmar, »pusti ga, nikar ga ne draži, potem pa kriči in razgraja! ... Mahar, ga še boš frakelj?«
»Eh, gospodar, seveda bi ga,« in mlasknil je z jezikom, »a danes sem suh. Marjeta, moja stara, je izvohala, kam izginevajo jajca, in danes jih je pobrala, predno sem prišel.«
»Viš ga, viš! pasji sin! Prej je mene zbadal, da goljufam ljudi pri merici v mlinu, sedaj se je pa sam izdal, da babi krade jajca!« se je togotil mlinar.
»Jezik za zobmi, mlinar, jaz sem jaz! Ukradi, ukradi ti svoji stari jajca, če moreš! Gospodar, dajte mi ga en frakelj na kredo!«
»No, zakaj pa ne, Mahar, saj to ni prvi in ne zadnji. Pošten pa si in rad plačaš, kadar imaš.«
»Oh, gospodar Matija, vi ste dobrega srca, a jaz tudi!« — govoril je z vedno bolj povzdignjenim in svečanim glasom — »ki sem stal v vojski za cesarja«. Medtem je vstal in nesel svoj prazni frakelj krčmarju, katerega je hotel ganljivo objeti in poljubiti, česar pa ni mogel storiti, ker ga je krčmarjeva roka tirala v meje dostojnosti. No, Mahar je bil tudi zadovoljen, ako je smel poljubiti krčmarju roko, kar je tudi storil.
»Hihihi ... se je smejal mlinar. »Za objemanje je treba vedno dveh. Ti, Mahar, ali se z Marjeto kdaj poljubujeta?«
»Kaj se bo tako tnalo vtikalo v take reči! Gospodar, naj zagodem!«
»Bodi pameten, Mahar! Sedaj v adventu! ... Novi gospod župnik! ... Zaradi njih mi je, veš, drugače godi radi mene, kolikor se ti ljubi.«
»Celo počasi in tiho zagodem, ali kakor se prepravi »pijano«. Zapojem tudi! Juhuhu! Jaz sem grozno srečen ... Zdrav sem, delo imam, veselje imam do dela, zato pa imam tudi piti in jesti. Povsod me imajo radi. »Juhuhu! Moja stara« ... naježil se je in pokril svoja obilna ušesa z lopatastimi rokami kakor paglavec, kadar ga ima oče v delu. »Juhu!« zavriskal je nepričakovano in se zavrtel sredi sobe, »za staro imam pa klopotec! Klopotec, gospodarji, čujete!« obrnil se je k mizi, za katero je pil krčmar z vinotržci.
»Gospodje, Bog ve, jaz pravim, da ne vem, a možno, da bi tudi kateremu od vas prav prišel tak klopotec!«
Krčmar se je dobrodušno smejal, in nameraval razložiti gostom skrivnost o klopotcu. Mahar je pa začel tako neusmiljeno nategovati svoj »štrement«, da je kar cvililo po njem, kakor cvili veter po dimniku. Zadnji frakelj se je že davno pretakal po Maharjevih žilah.
Krčmar je bil pohlevna duša. Pijanca se ni hotel siloma iznebiti. Z domačimi gosti je ravnal s posebno pijeteto. Čeprav so nekateri zlobneži trdili, da je krčmar več dober nego pameten, a nadležnosti pijanega rogovileža vendar ni mogel dalje trpeti radi dragih gostov. V drugi sobici je sedela celo četvorica tarokistov, no in tarokisti na kmetih, lepo vas prosim, to vam je smetana vaške dražbe, kmetska inteligenca! ...
»Veš kaj, Mahar,« dejal je krčmar. »Če že hočeš na vsak način igrati, pojdi dol pod lipo in tam godi, poj in vriskaj eno uro, kolikor se ti ljubi. Potem pa pridi nazaj, a dobro pomni, niti eno minuto prej, niti eno minuto pozneje, veš in za to ga dobiš potem od mene en velik frakelj zastonj. Slišiš!«
»Gospodar! tistega mi dajte, rdečega, katerega je sama kri? ... Dobro, dobro, že grem, vidite?« ...
»Kaj ste menili prej povedati o klopotcu?« vprašal je vinotržec krčmarja. »Vedno sem mislil, da ima svojo ženo za klopotec, ker pravi, da ga ima doma!«
»Mahar ni tako neumen, kakor bi si mislil kdo! Mahar je zvit kakor kozji rog,« začel je krčmar. »Veste, njegova žena mu ne da mira, kadar je pijan in pred par dnevi je po naključju iznašel imenitno sredstvo zoper njen jezik. No, sicer ima prav, da ga »muštra«, ker vse zasluži, kar zasluži. Tudi name se huduje njegova stara, a lepo vas prosim, ali sem jaz kriv, da njen mož pije? »Hm!« pravi, kadar me vidi. »Vi ste krivi, zakaj mu pa dajete!« ... Kaj boš! Če mu ne dajem jaz, daje mu kateri drugi. Cuknimo ga! ... Te vidim! ... Te slišim! luk luk luk ...
»Pozimi«, nadaljeval je krčmar, »ko ni pravega zaslužka na kmetih, dela Mahar klopotce, male in velike, katere potem prodaja. Ni dolgo temu, čakajte ... eh, saj je vsejedno, dneva se ravno ne spominjam, prikotal se je težko obložen domov. Že pred dvermi je slišal: .Lakota pijana!« Ni vedel, ali naj gre naprej ali nazaj. Sam mi večkrat pravi, kako se mu godi ob takih prilikah. .Božja pomoč! V vojski sem bil za cesarja. Lahov se nisem bal, vraga bal, kako bi se potem laški od njih naučil! Eb, korajžnega sem se naredil in ... padel v sobo. Seveda sem se težko pobral. Najprej na vse štiri, potem pa z eno roko počasi kvišku, potem še z drugo, razkoračil sem se in se vzdignil. Našel sem .tiščišče", kakor pravijo naš učitelj. Eh, to je čisto pametno, da se otroci v šoli uče, kje je .tiščiče"! Ves čas se mi je zdelo, da se kobacam iz mlake, v kateri je polno žab, kakor sem sodil po gostem neprestanem regljanju. Ko sem se pa malo izčajmal, nisem slišal več žab, ampak svojo staro. Stal sem še vedno sredi hiše. .Tiho bodi, mati, tiho, saj sem tebi tudi prinesel domov iz gostilne vsega dobrega. Vidiš, tu le na brkih se mi še drži nekaj onega sladkega, rdečega, ki ga je sama kri! Veš, da suhih slin ne morem požirati. Nekaj je padlo predme na tla ... . O, kaj straši", sem si mislil. Pa ni stra-šilo, žena mi je hotela vreči copato v glavo, pa ni zadela. Nič ne vem, kako sem prišel v posteljo. Spal bi bil grozno rad, a žabe so spet začele ragljati po mlaki in žena me je tu pa tam stresla ali pa sunila v rebra. Čim se ji je zdelo, da sem zadremal, pa me je: .Puf, puf! " kamor je prišlo. .čakaj! sem si mislil! Na svoji mizarski klopi sem imel ravno v delu prav velik klopotec. Baba, le klopoči, jaz bom tudi! In meni nič, tebi nič, začel sem gnati to ptičje strašilo, da so se šipe tresle, in da mi je pot stopil na čelo. Moja žena se je še nekaj časa skušala s klopotcem, slednjič pa je umolknila. Jaz sem se pa medtem streznil in mirno zaspal. Tako sem jo ugnal. Kaj se bom kregal? Hm! saj ji nisem kos pri jeziku, tepsti je pa tudi nečem.«
»Od tistega časa ima vedno klopotec v hiši ... Za vse slučaje! Marjeta mu je že dva sežgala, a nič ne pomaga. Si pač naredi druzega in ga skrije. Poglejte ga, kako gode pod lipo!« končal je krčmar.
»Ali mu boste dali frakelj žganja?«
»Seveda! A če še ne pride trezen nazaj, rečem mu, da je prišel pol ure prehitro, naj gre še pol ure igrat, potem pa dobi!«
Poldrugo uro je godel Mahar za frakelj, kateri je bil za podlago neštevilnim drugim, izpitim do večera:
»Ovbe, ovbe, glav'ca moja, kak' se ti meni težka zdiš! ... Ovbe, ovbe, stara moja, kak' se ti meni huda huda zdiš ...«