Klopotci pojó
Klopotci pojó ... Draga Beloglavec-Krajnc |
|
Ko bela obločnica siplje mesec velike zelenkaste valove luči na tihe hišice o globeli, na speča polja, kjer se zrelo klasje pripogiba v vročem snu, na rosne travnike, kjer nočni metulji pripovedujejo dremajočim cvetkam pravljice o sreči.
Kladivo v stolpu naznanja polnoč. V moji sobici še brli luč ko veneč tulipan in riše motne sence po stenah. Okno je odprto na stežaj ko proseča dlan, da ujame čim več blagoslovljenega pokoja, čim več razodetja v skrivnostni poletni noči.
V vijoličastem odsevu se kopljejo Slovenske gorice; plaho poskuša čriček zategnjeno pesem o vinu, ki kipi v velikih belih jagodah in kane iz razpokane črnine na težka ilovnata tla.
Od zapada veje božajoč hlad. Z nevidnimi prsti se dotika velikih in malih čuječih klopotcev v vinogradih.
In zdaj se zgodi čudo:
Lesena kola ožive in začno peti drdrajočo monotono pesem, ki udarja s trdim, naglim taktom v sanjajoč mir.
Klopotci pojo.
Bogastvo Slovenskih goric zveni v leseni pesmi, vriskanje vinorodnih holmcev in valovanje prostranih, žitnih polj.
O zakletih duhovih v starih hrastovih šumah govori njih spev; o črnih gradovih in o drobnih kapelicah, ki se v mesečini belijo kot angelske peruti.
Mehko čebljajo o starih spominih, nežno in boječe drdrajo povest človeških src, ki so svetejša kot mir, ki kakor bela tenčica ovija vso dolino in so zato skrivnostnejša kot tisoč čudežev poletne noči.
Poslušam in spoznavam.
Lučka v moji sobi je zamrla. V mesečini se sveti papir pred mano kot srebrna plošča in s tipajočimi prsti rišem besede, ki jih pojo klopotci.