Klofutarček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Klofutarček
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 12. september 1908 (41/211), 1–2
Viri: dLib 145
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nenavadno lepega poletnega dne sem v hotelu »V sladki luknji« prevzel mučno in nevarno službo pikola. Slovenski bi dejali pikolu najprimerneje klofutarček. Vsaj jaz sem za svojega pikolovanja resnično prejel toliko prelestnih klofut, da si ne bi mogel izbrati prikladnejšega imena ali naslova.

Dopoldanske ure sem odslužil brez nesreče. Vice so se mi začele šele po obedu.

Ko so odšli opoldanski gostje, sem moral v kuhinji snažit žlice, vilice pa nože in poslušati kuharico Magdaleno, ki je cvilila kakor lesena bosanska kola venomer:

Na Laškem puške pokajo,
Oj pokajo, oj pokajo!
Na Kranjskem Micke jokajo,
Oh jokajo in jokajo!

Gospodična Magdalena je bila jako debel cvet deklet. Velika, prsata bunka je bila tako lepo okrogla tudi na hrbtu, da je bilo vseeno, če si pogledal njen životek spredaj ali zadaj, z desne ali leve. In vendar je stopala tako tiho kakor nuna v postu, zakaj na nogah je imela debele copate.

Ko sem osnažil jedilno orožje, me je poslal gospod Franjo, prvi natakar, pometat sobe. Slavohlepen dečko sem hotel izvršiti svojo nalogo posebno odlično. Pritiskal sem in hitel, da se je vse kadilo. V kotu pri kredenci je dremal s svojo metlo moj najnižji predstojnik Miško, debeloglav fant z bujno razvitimi ušesi. Doslej bil on opravljal mojo službo, danes pa so ga povišali za nadklofutarčka; smel je že prodajati gostom smotke. Miško se je držal na smeh. Prejkone se mu je kaj krasnega sanjalo o visokih časteh, ki ga čakajo, odkar ni več poslednja ničla v hotelu.

Po sobi se je dvigal tak prah, da sem moral kihniti. Takoj je bil bistroumni gospod Franjo za mano. In preden bi mu bil mogel reči: »Za pik!«  — mi je že prismodil tako klofuto, da sem se kar na petah zasukal z metlo vred.

»Milan, Milan! Jaz ti že pokažem tako prašiti!« je zarohnel nad mano.

Glasni pok moje prve klofute je prebudil nadklofutarčka Miška za kredenco.

»Čakaj jaz ti že pomagam!« je zavpil gospod Franjo nad njim in zamahnil, da bi pobirmal tudi njega. Toda Miško se mu je zmuznil pod mizo. Navzlic temu je gospod Franjo takoj našel njegova ušesa. O, gospod Franjo bi našel tudi Ameriko v najhujši temi. Miško je glasno zajavkal, da ne bi dobil še kaj doklade. On ko je odšel najin krotilec, je pokazal pobalin osla za njim. To se mi je zdelo narobe. Očital sem mu, da je bojazljiv zajec; on pa me je imenoval tutko.

Takoj se je vnel boj za osebno čast. Miško se je spoteknil in padel na tla. Nemudoma sem mu jel pometati jezno spačeni obraz. Ali že je prihitel gospod Franjo. Obdaril je vsakega posebej s čuško in odkazal Mišku prebivališče v sosedni sobi.

Nato je odšel gospod Franjo pisat večerne jedilne liste. Drugi natakar, ki je nosil gostom jedila, je bil namreč to popoldne prost.

Nekaj minut je bilo vse lepo mirno. Ko sva počedila, sva čepela Miški in jaz vsak v svojem kotu. Bilo mi je jako vroče, zlasti na levem licu, kamor sta prileteli pljuski gospoda Franja. Splazil sem se pred ogledalo in se pogledal. Oj kako sem se bil zredil na levem licu!

Tedaj je prišel gost. Priklonil sem se mu prav ponižno. Oteklo lice sem skrival, kolikor sem mogel, zdaj z roko, zdaj z brisalko.

Gospod je sedel za mizo. Bil je čokat grd dedec. Na pirhastem obrazu je imel več mozoljev kakor pa Miško portorik v svoji škatli. Priklonil sem se mu iznova.

»Magdalena! je zarenčal.

Tekel sem v kuhinjo.

»Magdalena prosim le naglo, naglo! sem priganjal kuharico. »Prišel je tuj gospod, ki bi rad govoril z vami!«

»Kakšno gospo neki?« 

»Ko ga pa ne poznam! Le hitro, če ne bi siten, če ne bo hud!«  (In jaz izkupim zopet klofuto, sem mislil sam pri sebi).

Magdalena si je razula copate, letela v svoj budoar, obula škripave čevlje opasala nov predpasnik, si popravljala lase. Jaz pa sem hitel gostu oznanjat veselo novico, da je Magdalena že na poti.

Gospod je zagodrnjal, da se je že naveličal čakati. Zdajci je priškripala kuharica. Držala se je prav prijazno in sramežljivo, tiščala svoja široka usta skupaj, kakor bi žvižgala.

»Prosim gospod!« sem dejal pohlevno. »Magdalena je že tukaj!« 

»Buteljo Magdalenco hočem ti pajac!« je renčal gost. »Magdalenec je tirolsko vino, osel! — Marrrš!« 

Oh, že je pridirjal gospod Franjo na lice mesta. Nisem ga opazil. In ko je gost tako divje zazijal vame izbruhnil svoj »Marrrš!« — sem kar omahnil nazaj in pohodil gospodu Franju njegove najljubše kurje oko. Prejel sem zopet prav gorko klofuto, veleklofuto.

Pa to še ni bilo vse. Ko sem šel mimo kuhinje, me je popadla Magdalena. Bila je že zopet v copatah.

Dala mi je pat tako krepkih, kakršnih ne bi bil nikdar pričakoval od nežne pevke. In vendar sem ji bil hvaležen. Magdalena je bila — levičarica. Zredil sem se tudi na desnem licu. Rešena je bila simetrija.

Tisti dan nisem dobil nobene več. Pet klofut, mislim, zadostuje čezinčez za skromen začetek.