Kloštrski žolnir

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kloštrski žolnir
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 3, skeniral in uredil Odisejevich
Viri: Josip Jurčič, Zbrano delo 3. (Kamnik, 1949.)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I[uredi]

Zares čudnega, rekel bi, poetično mislečega duha so morali biti tisti naši predniki iz starih časov, o katerih pozemskem dejanju in nehanju nam pričajo njih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela. Zakaj, če vidiš, potujoč po deželi, na strmovitih hribih sledi stanovanj nekdanje gospode, če zagledaš na prijaznem holmcu tik poraščene vrste hribov belo cerkvico, katera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudem pripravnejša na ravnem polju; če moraš dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gor na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti, in vendar po natančnejšem razgledu sprevidiš, kako lahko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili zdolaj ob hribu le majhen ovinek napravili — če preudariš vse to in še druge enake zapuščine, kajne, da mi pritegneš: naši očaki so imeli več fantazije ko mi, njihovi vnuki, katerim je več mar za dobroto in korist ko za naravno lepoto.

Takega duha so bili tudi ustanovitelji mesta dolenjske Kostanjevice. Videli so menda lepi zeleni otok v Krki in mislili so si kakor sv. Peter: »Gospod, tukaj bode dobro bivati, naredimo šotorov: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« In postalo je otočno mestece Kostanjevica, opasana z vodo okrog in okrog. Da se je le lepo na otoku stanovalo, pa je bilo vse; tega ustanavljavci niso dosti šteli, če jim bo Krka od leta do leta nadloge delala, pri vsaki povodnji jim hiše zalivala ter jih tako podila ven od gorke peči v hribe in vzvišene kraje.

Tako sem si reč včasi mislil po svoji suhi pameti; ali zgodovina uči, da so po vsem tem stari Kostanjevičanje imeli dovolj zrelega preudarka in da niso bili tako nepraktični, kakor bi danes človek menil; kajti ravno tista voda, katera jim je o povodnji nadloge delala, branila jim je proti sovražnikom življenje in imenje.

Komaj četrt ure od prijaznega mesta je stal nekdaj sloveči kostanjeviški klošter, ki ga je sezidala, kakor pripoveduje zgodovina, slovesno obljubo spolnivši, 1. 1234 žena koroškega vojvoda Bernharda, Juta, hči mogočnega češkega kralja Otokarja, katere pozemski ostanki počivajo tudi v samostanski cerkvi. Oblast kostanj eviških cistercijanskih menihov se je v tekočem času na svetnem in duhovskem polju čedalje bolj razraščala, tako da listi v naši povestnici ne kažejo samo, kakoi se je kloštru množilo materialno bogastvo, ampak tudi pripovedujejo, da je dobil njegov prelat celo arhidiakonstvo čez veliko samostanu pripadlih far.

Leta 1784 je zadela kostanjeviški klošter ista usoda kakor večino takih zavodov; cesar Jožef je namreč odpravil menihe, bogato lastnijo, polje in prostorne gozde pak je privrgel k državnemu verskemu zalogu. Poslopje nekdanjega kloštra se rabi dandanes za uradnijsko upravo; vendar v narodnih ustih uživa še vedno ime stana pobožne samije, dasi morda se marsikdo ne spominja več »kloštra« s tisto spoštljivostjo ko ob meniških časih. Ni tukaj na mestu, da bi sodili, ali je cesar Jožef prav ali napak storil, ko je odpravil samostane — celo v narodu čuješ razen glas o tem — gotovo pa nam pritegne vsak, tudi neprijatelj meništva, da so menihi vsaj v prejšnjih časih veliko storili za duševno omiko med ljudstvom.

Kakor edinim poznavalcem vednosti tedanjih časov, zlasti v srednjem veku, kakor oznanjevalcem modrosti in nravnosti na podlagi verstva, bilo jim je lahko mogoče pridobiti si zaupanje in tisto spoštovanje, katero je naše ljudstvo še do današnjega dne ohranilo do pravega učitelja in dušnega pastirja. Ker pa niso bili samo verski in duhovski oblastniki, ampak tudi svetni gospodje svojim podložnim, misliti je, da se je iz materialnih ozirov kmet bal zameriti se ostrim gospodarjem in se je tolikanj bolj varoval življenja, katero jim ne bi bilo po volji. Zato najdemo kloštrske podložne bolj redno živeče ko drugih gospodarjev, katerim je bilo sploh le malo mar za nravno vedenje svojih kmetov. Samo ob sebi se pa razume, da ima skoro vsaka še tako dobra reč svojo slabo plat, da se je sem ter tja tudi v klošter med častitljive može zase j al kak pregrešek; vendar pokrijmo jih s plaščem krščanske ljubezni.

Dostikrat se je zgodilo, da je vzel menih ubogega dečka iz okolice že v mladosti k sebi in ga nekaj iz veselja in ljubezni, nekaj za kratek čas podučeval v vednostih, katerim je bil vešč. In če je imel mladenič srečo in glavo, doletela ga je čast, da so ga vzeli med brate in naposled med častite očete v klošterl.

Eden takih srečnih ljudi je bil tudi Gašper Kodran, s samostanskim imenom za patra Avguština zaznamovan, ki je živel in delal proti koncu sedemnajstega in v začetku osemnajstega stoletja in se je s svojo ubrisano glavo tako povzdignil, da je prišel do priorja. Bil je mlajši sin premožnega kmeta Kodrana, čigar domovje je stalo dobro*uro daleč od kloštra v prijaznem kotu na zapadno-severni strani. Oče njegov, ki jfe bil toliko premeten, da si je bil z vinsko kupčijo lepo premoženje pridobil, spoznal je že, ko je še Gašper bos in brez hlač letal okoli hiše, da je sinkova glava za kaj več ustvarjena, ko da bi kmečki slamnik za plugom nosila; zato ga je s prošnjami in denarjem spravil v klošter. Pa ubogi, častiželjni mož ni dočakal sreče, da bi bil sina videl v posvečeni halji, umrl je popred in na njegovem mestu je starejši brat Gašperjev prevzel gospodarstvo na samotni Kodraniji. Oženil se je s premožno vdovo in tako je postala Kodranova hiša, dom patra Avguština, najbogatejša na kmetih daleč okoli. Po bratovi smrti je bil Avguštin oskrbnik in varuh njegove hčere Katrice, ki je bila ob času, ko se naša povest začne, dorastla v vsej deviški krasoti in kakor najlepša, najbogatejša nevesta vsem mladeničem dragocen zaklad, po katerem je marsikatero srce v prsih nemirno utripalo. Toda stara mati in njen varuh, prior Avguštin, onadva sta dobro poznala in vedela, kaj imata v Katrici; zato so bile marsikomu odveč predrzne želje, da je mislil nanjo. To je bil prior Avguštin, kar se tiče rodu in sorodnih razmer; nič manj imenitnega ga pa ne najdemo v tem, kar zadeva njegovo osebnost in zvezo s kloštrskimi rečmi sploh ter s posameznimi menihi posebej. Da je bil Avguštinov značaj vse časti vreden, priča že to, da je postal prior, prvi za opatom. Bil je pobožen mož, ni opravljal samo molitvic, katere je po zakonu moral, ampak tudi več; med ljudmi je bil celo na glasu, da je več časa preklečal na kolenih, ko na podplatih stal. Zraven prebrisane glave, ostrega pregleda in nenavadnega poznanja drugih ljudi imel je Avguštin že od mladih nog trdno voljo, spolniti, kar si je namenil in kar je spoznal, da je prav. Razen tega je imel že po vnanji postavi in obličju neko čudno lastnost, ki ga je med tovariši na višje stališče postavila in mu pod palec spravila skoro vsakega, s komer je prišel v dotiko, čeravno si morda še sam te svoje naravne moči ni bil v svesti. Temu je bilo tudi pripisati, da je postal prior, čeravno je bilo več patrov starejših od njega. Telesne postave je bil močne, velike, čednega obraza, velikih oči, v katere ni mogel vsak gledati, in visokega čela. Lasje so se mu bili že beliti začeli, čeravno je bil šele okrog petdeset let star.

Ker je bil opat že sila prileten in zavoljo vednega bolehanja preslab za višje opravke v duhovsk;h in svetnih zadevah, obravnaval jih je prior Avguštin. Ta pak je bil oster gospodar zlasti v rečeh, v katerih je šlo za obrambo starega reda ali za pravice vsega kloštra. To poslednje se je izkazalo sosebno ob eni priliki. Klošter je imel že staro pravdo z nekim sosednim graščakom in velikim posestnikom zavoljo mejnikov lepega gozda Krakovo, katerega velikanska, po planjavi ležeča širjava še današnji dan mika potnikovo oko, ako strme gleda z vinskih goric na prostrani ravnici, kjer bi rumenega polja pričakoval, stati velikanske sto in sto let stare hraste. Ker se je bil prepir znova vnel, hotel je Avguštin na vsak način, da se reč enkrat za vselej poravna. Zato je po njegovi prizadevi prišel v Kostanjevico zemljemerec, kateri je imel po starih zaznamih v kloštrskih zapisnikih razmeri ti zemljišča in vsej pravdi konec storiti.



II[uredi]

Ravno v plohi je dež lil neko pomladansko popoldne —' kakor je pripovedovala botra Lešpeta še v poznih letih svoje starosti — ko so ljudje vprvič videli med seboj visokega mladega moža, ki je bil, kakor se je culo, iz daljne dežele prinesel še bolj učeno glavo, kakor so jih imeli menihi. Poslednji so mu ponudili častno stanovanje v kloštru in prostor pri svoji mizi. Toda tuji zemljemerski učenjak je bil nekaj čudne na ture, zahvalil se je menihom za ponudbo in je rajši v mestu v hiši vdove botre Lešpete najel borno izbico in je tam razložil svoja risanja in debele knjige. Kmetje od kraja niso vedeli, kako bi ga imenovali, kadar so o njem in njegovem početju govorili; kmalu pa so dobili na ušesa, da mu pravijo menihi »gospod inženir«, in ker njihov slovenski jezik ni mogel tuje besede s samoglasnikom od spredaj lahko izgovarjati, prekrstili so ga hitro in vsak je pravil le o »kloštrskem žolnirju«.

Z njim, to se ve, da niso mogli govoriti, ker je bil prvič tujec, grozno sam svoj in tih, da se ni za nikogar zmenil, vdrugič pa je neki jezik govoril, kateri ni bil niti tak, kakor so ga v Kostanjevici meščanke znale, niti kakor so ga sosednji Hrvatje govorili. Da pa ni latinski, kakor ga menihi imajo pri sv. maši, ali pa nemški, kakor ga Koeevarji kramljajo, to so kmalu uganile ubrisane kostanjeviške glave, kajti sem ter tja so ga vendar kako besedo razumeli. Mi, ki današnji dan že nekaj bolj poznamo narodnosti evropskega sveta, in ker se nam je na nekem lističu celo njegovo ime slovanske korenike — Adam Zabranek — ohranilo, sodili bomo iz vsega tega, da je bil po rodu Ceh ali Poljak. Vendar to nič ne zaleže in se nam nikakor ne zdi tako važno, da bi reč iz temnih, samo verjetnih razlogov preiskovali; zato ga precej po njegovi vnanjosti in po telesnih in dušnih lastnostih bralcu pred oči postavimo.

Adam Zabranek je bil nenavadno visoke postave. Kar se je bila pa rast na daljavo prehitela, zamudila je bila nekoliko na širjavo, tako da je bil čez pas malo bolj tanek, kakor so moški sploh. Vendar ni mogel nihče reči, da bi ga bila ta vitka in pregibčna postava kazila; nikdar ne, temveč še rajši so ga deklici pogledovali s skrivne strani in delavci, kateri so mu na njegovih opravkih mere in drugo učeno orodje nosili, ti so trdili, da je žolnir vragovo močen, čeravno ga ni videti čez pleča in čeravno gosposko suknjo nosi. Po svetli, črni bradi moral je biti svojih osemindvajset let star. Polno, gladko, malo zatemnelo lice kakor tudi lepo čelo in krasne, velike oči, ki so malokdaj okrog sebe pogledale, vse to je pri meščanih hčere in matere do izreka pripeljalo, da je kloštrski žolnir »prav čeden«. Po takem razsodku se pa tudi ne razume težko, da so mlade in stare prav po gostem in rade izpraševale njegovo gospodinjo, vdovo Lešpeto, kaj je pravzaprav lepemu žolnirju, da tako pusto oči v tla obrača, kaj doma dela, kaj pravi itd. Nič kaj pa ni bilo tem zvedavkam povšeči to, kar so izvedele. Botra Lešpeta je namreč vselej dva pota zamežala, potem pa z jezičkom zamigljala in skrivnostno ropotala: »Saj res, človek že dober čas živi in trpi na zemlji, da se Bogu smili; pa takega še nikdar ne. Dober gospod je, ta moj; kolikor sem mu dejala, da bi rada za izbico, toliko mi je dal; nič se ni pomišljal, ne bele ne črne ni rekel. Saj res, do smrti mi bo žal, vse žive dni, da mu nisem rekla še enkrat toliko. Dal bi bil, dal, denarja ima, da sam ne ve koliko. Oh, kako bi si bil človek zlepo pošten kupček zaslužil! Pa kaj menite, da mu bodo gospodje v kloštru malo dali? Kolikor bo hotel, toliko mu bodo dali; zakaj Bog me varuj, če imajo take široke papirje in take svetle zlate kavke, da bi jih znali tako prestavljati po risih in potlej tako številke pisati, ko jih on piše ven in ven. In kaj menite, da kaj govori s kom? Oh, nič, prav nič. Tam, kjer je gospod doma, morajo biti pač strašno pusti ljudje, vsi tako molčeče žive; Bog me varuj, da nisem tam doma, saj res. Pa ga ima vendar človek rad. Bog daj, da bi še dolgo ne zmeril in zrisal, človek ima vendar kakov zaslužek!« Tako je botra Lešpeta govorila in iz tega z bralcem lahko veliko povzameva, kar nama razjasni čudni značaj kloštrskega žolnirja.

Vendar, ko bi po botrinih besedah sodili, da je bil Adam Zabranek zmerom tih, to bi bilo napak, kajti prior Avguštin, ki je ž njim v opravkih večkrat občeval, ta je vedel, da zna žolnir lepo in veliko govoriti, kadar hoče. Prior je iz vsega žolnirjevega ravnanja dalje videl, da je Adam učen, in iz nekega izreka je celo povzel, da se je mladi mož izuril v svojih vednostih na Francoskem in Laškem. Spoznavši, da je moški in značaj en, imel ga je prav rad, samo nekaj ni bilo pobožnemu očetu prior ju pogodu, to namreč, da tujec ni kakor drug: ljudje v cerkev hodil in da je umolknil, kadar se je govorica zasuknila na božje in verske reči. Z vso pravico je iz tega pozneje sklepal, da je žolnir drugoverec ali celo bogotaj, v njegovih očeh seveda največja napaka, kolikor jih more človek na sebi imeti.

Čez nekaj tednov je bil žolnir svoje delo dovršil. Pater Avguštin je bil kakor oskrbovalec in namestni vodnik kloštrskih reči lahko zadovoljen, kajti konec učenjakovega številjenja in razmerjevanja je bil tak, da je dobil klošter svojemu poprej nezadovoljnemu sosedu nasproti več, kakor je bilo pred pravdo upati. Prior je torej z velikim veseljem izplačal zemljemercu zasluženo plačo, s toliko večjim veseljem, ker je po poslednjem ravno omenjenem spoznanju menil, da ta človek zraven vseh svojih dobrih lastnosti vendar ni nič kaj varen, da bi dolgo med pobožnim in vernim ljudstvom živel ter s svojo malomarnostjo za bogočastje slabe zglede in pohujšanje dajal. Tudi zavoljo tega je bilo možu veliko do tega, da se tujec umakne, ker se je bil v poslednjem času čudovito naglo priučil deželnega jezika in se mu je potemtakem zdel toliko nevarnejši.

Pa kakor nalašč žolnir ni pokazal nikake priprave, da bi pobral kopita in odšel. Kakor bi bil v Kostanjevici v mali izbi nov dom našel, sedel je tam v veliko veselje samopridni botri Lešpeti, sedel in bral ali pohajkoval ob Krki dan na dan.

Več tednov je preteklo in žolnir je bil še tukaj.

Nekega dne pride celo v klošter in prosi, naj mu posodijo kako knjigo, da bi se dobro naučil deželnega slovenskega jezika. In čeravno so vsi menihi strmeli in čudili se, kaj mu bo zdaj znanje jezika, ko že nima nobenega opravka v deželi več, jezika, katerega že tako nekoliko za silo razume; čeravno mu niso skoro radi spolnili prošnje, vendar niso imeli pravega vzroka, da bi ga bili praznega odgnali, in dali so mu iz svoje knjižnice staro Bohoričevo slovnico.

Sicer pa je gospodinja Lešpeta trdila, da se je gospod nekaj časa sem čisto spremenil. Govoril je veliko več ž njo ko nekdaj in čudom se je ženska čudila, od kod razsvetljen kar brž gospod žolnir tako lepo slovenski govori. Izpraševal je starko, kako je ta ali ta človek v soseščini, in pri tem je botra sprevidela, da žolnir pozna več ljudi, kakor bi si človek mislil; kajti vprašal jo je celo, kaj ve o Kodranovi hiši in o — Katrici. Več ni sedel pri velikih papirjih in risal, ampak veliko je hodil okrog po polju, po hosti.

Vsak večer, ko se je zmračilo, zahajal je nekam, šele pozno v noč se je vračal domov. Kam hodi, to ji je dejalo! Predrznila se ga je enkrat od strani poprašati; ali odgovoril ni nič in botra je morala drugače izmisliti si, kako bi se prišlo do skrivnosti. Nekega večera torej, ko kloštrski žolnir ravno odide, pokliče Lešpeta razcapanega fantina ter mu obljubi kos pogače, če leti za gospodom in lepo od daleč gleda, kam bode krenil. Toda zvedava starka s to svojo ključavnico ni prišla do razjasnila, kajti deček je, ušesa tišče, glasno pritulil nazaj in po dolgem izpraševanju je botra od ihteče svoje pošte zvedela, da je gospod žolnir, zagledavši fantalina, počakal ga pri vrbovju blizu Krke četrt ure od mesta in ga prav dobro zlasal in zuhljal, kakor bi mu bilo znano, čemu gre za njim. Ker se je celo tisti večer in drugo jutro gospod silo grdo držal proti gospodinji, zato ta nikdar ni več pozvedovala, kam hodi. Bala se je, da ne bi šel drugam stanovat.

Z menihi vred so se čudili tudi meščanje, kako je to, da se je tujec v Kostanjevici tako udomačil. Zdelo se jim je, da mora biti za tako samotarskega človeka prav malo kratkega časa in veselja v njihovem mestu. Kakor ostro misleči ljudje, ki so imeli že po svoji dobri naturi navado, v svojih večernih razgovorih pri pipah vsako stvar do tal in do zadnjega presojevati, preiskovali so Kostanj evičanje očitno in naš pobožni prior Avguštin sam pri sebi, zakaj pač kloštrski žolnir še dalje in dalje časa ostaja tu na tujem. Rešetaje to reč, so prišli do teh in teh misli, katere so pa bile vse napačne, kakor se je pozneje pokazalo.

Zares moder mož je bil po moji sodbi tisti, ki je prvi uganil, da ženske v nekaterih notranjih čutih in mislih popred pravo pogode in presodijo kakor moški. Zakaj, da je ta izrek modrega moža na vse plati resničen in veljaven, to se je potrdilo celo pri Kostanjevičankah, dasiravno te niso svoje žive dni prišle čez deveti prag in niso poznale ne branja ne pisanja drugače kakor po besedi. One so namreč prve pogodile — to seveda šele po dolgem iskanju — da je razlog in vzrok, zakaj se kloštrski žolnir tukaj udomačuje, popolnoma človeški. Do tega končnega ključa pa sta ostroumne meščanke napeljali dve reči.

Povedali smo že, da žolnir menihom sosebno zavoljo tega ni bil všeč in da se je ljudem že iz prvega to posebno neslišano zdelo, ker gospod žolnir ob nedeljah in praznikih ni maral za nobeno mašo in božjo službo, in da so ga vsi obsodili za krivovernika ali celo bogotaja. Kako je bilo torej imenitno in premisleka vredno, ko so zaslišali in videli zraven drugih žolnirjevih sprememb tudi to, da je zdaj gospod vsak praznik stal pod korom v cerkvi. Prior Avguštin, ki ga je tudi s prižnice videl med vernimi poslušalci, mislil je že z velikim veseljem, da je njegova in drugih menihov sodba o verskem mnenju tega gospoda s tem dokazom popolnoma izpodbita; zato je bil potem, ko je žolnir zopet neki dan v klošter prišel in Bohoričevo slovnico nazaj prinesel, veliko bolj prijazen ž njim. Ali kostanjeviška dekleta in matere, ki so vsak premik kloštrskega žolnirja v cerkvi od strani opazovale, opazile so, da tuji gospod ne hodi zavoljo molitve k maši, da pri povzdigovanju nič na prsi ne trka, da nikoli križa ne stori, da nima molka v roki in da ne gleda k oltarju, ampak v stransko kapelico, kjer je stala — Kodranova Katrica, najlepša deklica v celi cerkvi.

Razen te reči je bila pa s časom še prišla na dan ena, ki je popolnoma vse razkrila. Žolnirjevi večerni zahodi niso namreč ostali vedno skrivni. Ljudje so počasi spazili da hodi gospod proti Kodraniji, in nekateri so celo trdili, da so z lastnimi očmi videli, da sta kloštrski žolnir in Katrica govorila.

Že od starodavnih očetov je pa v kostanjeviškem mestecu lepa navada, da, kar nekoliko žen ve, vsi drugi po bratovsko zvedo, in zaradi tega častitljivega narodnega običaja je kmalu vsa okolica vedela skrivnost: »Kloštrski žolnir in Kodranova Katrica sta si malo tako.«

Sonce je bilo še komaj nekoliko pedi od zapadnih gora, ko je prior Avguštin jezdil iz kloštrskih vrat in proti severnozahodni strani obrnil svojega rejenega konja, ki je počasno, pa ponosno korakal pod svojim jezdecem, kakor bi vedel, da ima veljavnega moža na hrbtu. Na obrazu se mu je bralo, da je bil zamišljen in da nekaj posebnega resnobno preudarja. Izvedel je bil namreč, da je žena njegovega rajnkega brata, gospodinja na Kodraniji in mati njegove varovanke Katrice, precej zelo zbolela. Ker je bila ženska že precej priletna, bati se je bilo, da ne bode vstala več s postelje. Napotil se je bil zdaj sam, da bi svojo sorodnico obiskal in izpovedal. Med potoma pak je preudarjal, kaj mu bode potlej začeti, ko bi se res primerilo, česar se je bilo bati. Samica dekle ne sme dalje ostati, to bi bilo zanjo in za njeno veliko domačijo nevarno. Ali vse mladeniče v okolici je pater v mislih preštel in ne enega ni mogel dobiti, ki bi se mu bil pripraven zdel, da bi ga bil Katrici za moža dal. Ko prijezdi vštric mesta Kostanjevice do Krke, potegne brevir iz žepa in jame moliti. Pa komaj odbere dva verza iz psalma, ko zagleda, da je kloštrski ribič, ki je imel na severnem oglu kostarfjeviškega otoka na samem tik Krke svojo kočo, da je ravno odpel najlepši čolnič, katerega je le tačas smel rabiti, kadar se je hotel opat ali kak višji gost v kloštru voziti, ter da v tem čolnu nekoga prepeljava. Malo nevoljen zvleče gospod obrvi, spravi brevir in požene konja v legak dir. Ko prijaše do mesta, bil je že ribič zopet odrinil od kraja in njegov prevažanec se je bil že skril za vrbovjem, ki je gosto rastlo ob desnem bregu.

»Kako si upaš, Vide, ta čoln za navadne reči rabiti?-« pravi prior ribiču, kateri je veslo v roki podržal in ponižno kučmo snel z glave. »Ali ni tvoja ribiška škatla dobra za vsak dan?«

»O, saj ga nisem še — nisem še nikoli s suhega spustil, duhovni oče prior, in ga ne bom več, če je vaša volja. Danes sem pa mislil, sem dejal, gotovo bi opat nič ne rekli, če se gospod žolnir, ki je za klošter delal, za enkrat prepelje v čednejši posodi,« reče Vid pohlevno in upre male, sive oči v vodo.

»Žolnir?« vpraša prior.

»On sam, duhovni oče. Tako dober gospod je, dal mi je tri srebrne groše. Zato bi vas lepo za zamero prosil zavoljo lepšega čolna in v petek bom prinesel kloštrskemu kuharju hudirjevo lepih — oh, zaletelo se mi je, sicer nimam grde navade, da bi klel — zelo lepih rib bom prinesel. Dve ščuki, vrag — Bog vedi, da ste tako debeli ko ta moj komolec, zahajate tamle za izpodjedeno vrbo in že trikrat sem jima namenil, da boste konec tedna v vaši skledi.«

»2e dobro, ali denarja za prevožnjo ne smeš jemati. Življenje in opravek dobivaš od nas, drugega ti ni treba. Le varuj se, ljudje te tožijo, da se rad žganja upivaš in da preklinjaš,« pravi prior in požuga Vidu.

»O ne, kako bom pil!« odgovori Vid. »Če kak groš dobim, saj veste, da moja Mretika služi in da moram kaj zanjo na stran deti in zase, da me bodo imeli s čim pokopati. To je res, da ljudje jezike brusijo, ker so mi nevoščljivi, da me imajo gospodje očetje radi. Da pa ne kolnem, vprašajte mojega spovednika, patra —«

»Tiho!« pravi prior nevoljen. »Kam je šel žolnir?«

»Tega vam pa ne morem povedati, duhovni oče, gospod prior! Pa saj jaz ljudi ne vprašam, kam gredo, sosebno gosposkih ne, tedaj tega ne vem. Gor ob vodi je šel, daleč še ni. — Ljudje me hodijo tožit! Tisti Peter gotovo, le nikarte nič ne verjemite, če bo kaj krivega o meni klobasah On je ves naprežen name ko vrag. Saj je tudi on raznesel, da jaz ribe v Novo mesto prodajam, kar pa ni res, ker hudir — Bog me naj vzame, če sem kdaj kak ribji rep drugam dal ko v klošter.«

»Le glej!« dejal je prior in odjezdil hitreje.

Vid je od veselja za komolec visoko poskočil, da bi bil skoro čoln in sebe prekucnil, ko se je prior skril, potem pa čudno namrdal črnikasto lice, raztegnil široki ustnici, nizko čelo pod zmršene lase nagubančil in zakrohotal se: »Le pojdi, sitnost meniška! 2e nekatero krat sem petico dobil od lepšega čolna in že nekatero ribo so mi Novomeščanje plačali in mi jo bodo še, če vrag vode ne skali.

Mislite, čmerikavci v haljah, da res ne smem včasi pri glažku poskočen biti in da moram vedno ob suhi skorji in kisli repi in rženem močniku pokoriti se! Bodem se že pokoril, preden umrjem! Zato bodo šle večje ribe in lepši raki v oljarja Holteta malho in na trg, slabejše pa na kloštrsko mizo kakor amen v očenašu.« Rekši, se trikrat močno v veslo upre in vesla na drugo stran.

Prior Avguštin pak je spodbodel konja in kmalu došel žolnirja. Ogrnjen je bil poslednji z velikim črnim plaščem in zlata veriga mu*je bila ovita krog vrata.

»Dober večer, gospod Zabranek! Kam ste se namenili, ali greva skupaj?« ogovori ga pater.

Žolnir se obrne, odzdravi patru, ali opaziti je bilo na njem, da ni posebno vesel nove druščine. »Malo se mislim sprehoditi,« odgovori na vprašanje. »Da vam pa morem na poslednje odgovoriti, dovolite mi, da isto vprašanje zastavim.«

»Jaz grem tu v obližje svoje svakinje obiskat; zbolela je nekaj in treba ji bode morda duhovne tolažbe. Precej tu gori je v kotu, ta hiša, ki je nekoliko že vidite. Na Kodraniji se pravi, moja rojstna hiša je.«

»Katrica je zbolela?« vpraša žolnir hitro.

»Oho! Kakor vidim, poznate že naše ljudi in kraj bolj, kakor sem mislil!« pravi menih čude se. »Samo mati njena je bolna, deklici ni hudega, mislim. Ali kako je to, da veste že imena imenovati?«

Žolnir se na pol obrne stran, morda da bi rdečico zakril, ki mu jo je prenagljena beseda v lice gnala.

»Slišal sem o deklici,« odgovori, in da bi govorico na drugo reč napeljal, pravi: »Tu sem posebno rad zahajam, zakaj od nobene strani se mi mestece in klošter lepše ne vidita. Najkrasnejši pa je ves obraz zvečer, ko ravno sonce zahaja in celo planjavo zasenči; le vzhodne in južne gore se še zore. Zares vam moram povedati, da ga nisem še našel kraja, ki bi mi bil tako povšeči.« »Ali mislite še dolgo tu ostati?«

»Kakor bodo reči nanesle. Ako se ne premislim in ako ne bode kake spremembe, nemara da ostanem; kajti samija mi je prav pogodu, lahko se pečam s svojimi nauki in sploh sem zadovoljen tu z vsem,« pravi žolnir.

Prior nekaj časa molči. Ker pa žolnir ni poprijel besede, povzel je pater, da ne bi molče korakala po polju, prejšnjo snov o lepoti tukajšnje okolice.

»Da vam kostanjeviško okrožje posebno dopada, temu se ne čudim; zakaj, čeravno sem tu rojen in se ne morem hvaliti, da bi veliko sveta kakor samovidec poznal, vendar ne vem mesta, kjer bi rajši bil ko tukaj. Ali veliko bolj mikavno mi je postalo vse šele potem, ko sem zgodovino tega okraja spoznal. Za vas morda ta ne bode tako zanimiva, ker niste domačin; pa vendar menim, da ima človek potem ves drug razgled, če razen naravne lepote in lege pozna tudi važne dogodbe iz nekdanjih časov. Mestece naše, postavim, je majhno, ne more se hvaliti, da ima velika in lepa poslopja, pa je staro in se najde v važnih dobah deželne zgodovine zaznamovano. Že letna številka 1248 govori o njem in njegovem gospodarju: Henricus castellanus de Landstrost. Le pomislite, že to ime: Landstrost, čeravno vem, da ni prvotno, koliko veljavo daje kraju že samo po sebi, ko bi tudi človek ne vedel iz zgodovine, kako imenitno je bilo mestece v vojskah z Otokarjem, celjskimi grofi in kaj je bilo za ljudi v okolici v turških časih. Vem, da v vsej deželi ni bilo boljšega zavetja nadlegovanim revežem kakor ta otok. Le pridite kdaj k nam — čudim se, kako da vas je tako malo videti — in pokazal vam bom stare kronike, iz katerih boste lahko razpleli celo zgodovino, sosebno ako vam domišljija pripomore praznote napolniti in samo površno povedano razsnovati. Tudi začetek ki ostra in njegove zgodbe so mikavne od kraja do zdaj. Ustanovljen po dokončanem boju in zaradi njega — post debellatum episcopum Bambergensem, cum quo (Bernardus dux) propter limites ditionis certabat, pravi kronist — prestal je nekateri in nekateri boj na svetno in duhovno plat. — Pa tukaj gre moja pot na stran, zbogom, oglasite se kaj in dalje se pomeniva o tej reči.«

Rekši, jo prior Avguštin zavije na ožjo kolovozno pot, žolnir pak stopa naravnost proti malemu gozdiču. Prior je bil nekako zadovoljen sam s seboj, ko se je ločil od tovariša in sam jezdil proti domovju, ki je stalo komaj še četrt ure pred njim. Zadovoljen je bil, da je premagal neko zoprnost, ki ga je vselej prešinila, kadar je bil z žolnirjem vkup, kar se mu nikakor ni prav zdelo, ker ni imel nikakršnega vzroka, zlasti še, kar so ljudje povedali, da k maši hodi tujec tako kot drugi ljudje, ker ni bilo nobene žal besede in pritožbe o njem slišati in si nikakor ni mogel razložiti, zakaj ga nekaj vleče od njega.

Ali tudi žolnir je menda čutil in vedel, da pater prior ne bode njegov dobrotnik; kajti komaj je prišel do prve žive seči, ustopil se je za češminov grm, gledal za jezdecem nekaj časa, potem pa, naslonjen na svojo palico, dolgo in nepremakljivo stal na istem mestu. Iz upognjene njegove krepke postave, iz temnih, hudih oči in stisnjenih usten ni bilo lahko soditi, da ga obhaja tista lahka, neskrbna in dobrodejna čut, ki jo ima človek, kadar se razide z ljubim znancem ali vsaj s spoštovanja vrednim, prijaznim človekom.

Kmetija pri Kodranu je stala na samoti v prijaznem zakotju, kakor smo že povedali. Ze po vnanjem videzu se je ločila od drugih kmečkih hiš. Hiša je bila na široko zidana, in dasiravno je imela en sam strop, bila je vendar pol sežnja višja ko vsaka druga v obližju. Zid je bil sicer samo ometan, neuglajen in nepobeljen, pa poznalo se mu je, da so gospodarji zato pustili to neotesano podobo, ker niso hoteli biti prevzetni, ampak so ponižno hoteli ostati kmetje in so zato mislili, da se mora stanovanje ločiti od gosposkih hiš. Prostorni hlevi in druga gospodarska poslopja, zlasti velikanski vinski hram na južni strani, pak so vendar kazali stan premožnih vinščakov.

Ko je prior Avguštin prijezdil v dvor, prišel mu je veliki hlapec Kodrankin, stari Mihelj, naproti, ki je ravno pred zidanico velik sod nabijal, snel že zdaleč klobuk z glave, obrisal si lase s čela ter spoštljivo popred jezdecu roke poljubil, preden je konja za uzdo prijel.

»Kako je kaj, Mihelj?« vpraša pater ter razsede.

»Je, saj bi še bilo! Pokmetovali smo še precej vidno in pridno. Vina sem lerx> število veder zaaral in domačega bo nekaj polovnjakov, ko bi le bolezni še ne bilo v hišo, bolezni,« odgovori Mihelj, da konja mlajšemu, hlapcu, da bi ga odpeljal v konják.

»No, kaj pa ti, Katrica?« obrne se prior k deklici, ki je bila urno iz veže pritekla stricu roko poljubil.

Katrica je bila okoli dvajset let stara in ni zastonj slovela, da ji ni že dolgo bilo enake v farni cerkvi. Bila je vitke, tanke rasti, prosto oblečena. Nihče, ki jo je vprvič videl, ne bi bil verjel, da je zrastla med trdim kmečkim delom. In kdor je zrl v krasno, okroglo obličje in milo, plavo oko, ta se ni čudil, zakaj so mladeniči v okolici nekako posebno spoštovali to deklico in nikakor ne mogli tako ž njo govoriti ko z drugimi.

»Kako je kaj materi?« vprašal je prior, stopivši v vežo.

»Ah, stric, že cel dan jih mrzlica trese in glava boli. Jaz se bojim — —« Dalje ni mogla govoriti, jok ji je sapo zaprl. »Nič ne jokaj, saj še ni take sile, ne. Le moli, kar je božja volja, to se bo zgodilo. Mati je stara, res, pa zato še ni, da bi morala umreti, če malo' oboli,« tolaži jo pater.

»Kaj bom počela potem sama na svetu!« plaka dekle.

Patra je ganila njena žalost, obrisal ji je solzo z belega lica in dejal z nekako voljnejšim in mehkejšim glasom:

»No, no, utolaži se, dokler bom jaz živ, tudi tebi očeta ne bo manjkalo, kateremu bo prva skrb, da ne boš sama in zapuščena na svetu.«

Rekši, stopi v izbo. Na postelji je ležala stara žena. Lice ji je bilo zelo upadlo in oči so bile udrte, dasi nin od sile pekla, da je Katričino skrivnost izdal, in vendar ga je deklica tako rada imela, kakor bi bil njen ujec; vest ga je pekla, da je za tožil žolnirja, da se včasi čez linico kako četrt ure z dekletom pogovarja, dobrega gospoda, ki mu je marsikako petico v dlan stisnil. Pa kaj si je hotel ubogi Mihelj; saj ga je gospod prior tako prisukal in tako trdo v klešče vzel, saj je že skoro pol vedel in tako vprašal, da se ni dalo izviti mu iz rok! Mihelj bi bil še komu drugemu lagal, ker se mu je tu v tej reči potreba zdela velika, ali patru Avguštinu se ni upal iz več veljavnih in imenitnih vzrokov; prvič zato ne, ker je bil prior pravi brat rajnkega njegovega gospodarja in stric Katričin, in je torej imel nekaj pravice zvedeti, koga Katrica rada vidi; drugič je imel Mihelj vero, da duhovnik več ve, kot si pošten človek domišlja, in mu torej ni varno narobe reč kazati; tretjič pak je bil prior Avguštin njegov spovednik in hitro se je Mihec bistroglavec domislil: če mu prav zdaj laž povem, v postu poj dem k spovedi, tačas mu bom moral pravo ziniti, mar precej. In tako je gospodu razložil vse, kdaj je žolnirja najprvo videl s Katro govoriti, kaj ljudje pravijo, kolikokrat je on ž njim govoril, da se mu ne zdi nič napačen človek itd.

»Jaz bi vam bil že povedal, ali kdo je vedel in mislil, da vam ne bi bil po volji zet. Tako sem molčal, ker sem videl, da tiho pride in tiho odide,« dejal je Mihelj.

»Ti tega ne veš. Stori, kakor sem ti ukazal! Katrici pa ne povej ničesar, kar sva se menila. Pogovorila se bova že drugo pot midva sama. Zdaj ji materina bolezen dovolj skrbi dela, in če jo boš dobro pazil in gledal, da ta postopač ne pride ž njo vkup, bode se že strezovala in spametovala, tudi če ji je um malo zblodil. — Ko bi bila tvoja gospodinja bolj bolna, daj mi vedeti po kom.«

Mihelj je po tem poslednjem poduku krevsal po širokih stopnicah, in še vedno klobuk v roki drže (ker klošter se mu je zdel kakor svetišče), je godrnjal sam s seboj: »Pošket! Petdeset let že služim to hišo, pa ne vem, da bi bil kaj takega dela dobil. Predrto da, ko bi mi bil rajnki Kodran veleval, naj svojega brata pretepeni, pa bi ga bil; ali ko bi mi bil zapovedal, naj temu gospodu žolnirju kapo čez ušesa potegnem in tako Katrico žalim — ona ga ima rada, to je enkrat ena — ne, tega pa ne vem, ali bi bil storil. Ali kaj, zdaj ni več rajnki živ, drugačen gospodar ima besedo in ne vem, kako bo ta motovileč motal v njegovi roki. Vdati se bom moral.«

To premišljevaje, je prišel domov.

Minilo je potem nekaj dni. Marsikje se je predrugačilo okoli Kodranije. Gospodinji je bilo nekaj bolje, zato je bila vsa družina bolj vesela in zlasti Katrica. Le Mihelj je nekaj čuden in tih okoli hodil in se vedno na hudo držal. Ni mogel pozabiti razgovora s Katrinim stricem. Že dva večera je bil psa spustil z verige in sam ni šel spat do enajstih. Izpraševali so ga, kaj mu je; pa le godrnjavo je odgovarjal. Katrici so se tri reči čudne zdele, prvič, kako da stric prior ni več tako prijazen in dober ž njo, drugič, kaj da je Mihelj tako sam nase in na ves svet jezen, odkar je iz kloštra prišel, in tretjič, kako to, da njega že več večerov ni bilo pod omreženo okno. In začela je tudi ona slutiti, da morda tudi stricu ni že skrivnost njena ljubezen, ljubezen', katero si je že sama včasi očitala, ker ji je nekaj dejalo, da tam ne more biti sreče, kjer se različnost druži. Že večkrat si je trdno namenila, ne več meniti se ž njim; ali vselej je prišel tiho, skrivnostno na okence, rahlo potrkal in tako zapeljivo in tako vabilno zaklical njeno ime, da je morala odpreti vsaj na eno besedico, iz katere se jih je rodilo deset in več. Dasiravno je tiho zahajal večidel v mraku, dasi podnevi ni večkrat govorila ž njim ko trikrat, tačas, ko je sama seno mešala na meji konec njiv, ko je vprvič govorila ž njim, in dvakrat, ko je od maše šla, in dasi nikomur ni nič pripovedovala, vendar ji ni bilo neznano, da že ljudje zelo vedo, kar si je sama dolgo prikrivala. Saj so ji prijateljice že večkrat nagajivo imenovale žolnirja, saj so nekateri bogatejši mladeniči z vidno in očitno nevoljo glave stikovali, kadar je stal sam in tih pred cerkvijo in nepremakljivo gledal za njo, ko je z materjo in sorodniki prišla iz svetišča. Kar pa so vedeli že skoro vsi, kako lahko je bilo, da je slišal tudi njen stric prior. In dasi je včasi nekako ponosno mislila nanj, na učenega, gosposkega, kakor je vsak vedel, bogatega, lepega, mladega tujca, vendar ji je bilo vselej tesno in otožno pri srcu, kadar je mislila, kaj mati poreko, kaj bo stric dejal, kadar sliši, koga si je izbrala. Da se bode pa nekdaj zgodilo, to ji je bilo gotovo; samo to si je želela, da bi se še dolgo in daleč odrinilo.

Mihelj gotovo ve, kaj in kako je, mislila si je, in neko popoldne, ko je hlapca samega dobila, prijela ga je za roko in s tihim, tresočim se glasom ga je vprašala: »Mihelj, če me imaš kaj rad, povej mi, ali stric vedo?«

Miheljnu je prav do srca seglo, ker ji je na obrazu bral, kako tesno in boječe ji mora biti v mladih prsih. Star je bil, ali spominjal se je svojih mladih let in kaj je tačas čutil, ko so njegovo deklico na drugega omožili; obrnil se je v stran, da bi solzo stri v očesu, in namesto odgovora je prikimal.

Katrica je pobesila oči, lice ji je malo zabledelo, nekaj časa ni mislila niti rekla ničesar. »Meni se smiliš, revica, jaz vem po sebi, kako je to; ali pomagati ti ne morem nič,« dejal je Mihelj. »Kaj so stric rekli?«

»Da ne bo nič, da ga moraš pozabiti. In če ti je moč, daj, premagaj se, stricu se ne smeš zameriti, on je moder mož, že ve, zakaj ne pusti, da bi se vzela. Žolnir je dober človek, jaz ga imam prav rad in nič se mi čudno ne zdi, da si ga poslušala. Pa vendar, pomisli, Bog ve, od kod in kaj je pravzaprav, morda ga stric bolje poznajo ko jaz in ti, zato bodi moška in pusti ga, če je tudi težko. Semkaj ga potlej ni bilo nič, pa tudi, ko bi prišel, jaz ne smem pustiti, da bi vidva govorila, to sem obljubil in v roke segel gospodu. Tudi ribiču je prepovedano, da ga ne sme prepeljavati čez Krko.«

Deklica pokrije s prtom obraz, usede se na klado in začne ihteti, da bi bil Mihelj svojo srečo in še nekaj dal. ko bi bil le eno uro prior, da bi reč drugače razsodil.

»Nikar ne bodi jezna name, Katrica,« pravi Mihelj, »jaz sem moral obljubiti, in kar sem obljubil, to sem obljubil; žolnir ne sme več okoli hiše hoditi, tako so govorili stric. Zato ker drugače ne more biti, pa ga še ti pusti, saj je še dosti lepih fantov. Glej, stric so kaj hudo gledali, in to veš, da je stričeva volja materina volja. Mati pa so stari, ne boš jih dolgo imela na svetu. To pa pomni, da, kadar mater izgubiš, nikdar ne boš več imela druge in nekatero krat se boš nerada domislila, kdaj nisi tako storila, kakor so hoteli. In glej, Katrica, komaj jim je malo odleglo, komaj so se bližnje smrti oteli in kaj bi bilo, ko bi se jim še ti upirala? Vdrugič zbole in kaj potlej ?«

»Prav govoriš, Mihelj,« je dejala deklica, obrisala solze in vstala, »ne smem pospešiti materine smrti. Lastno nesrečo moram pretrpeti in jo tudi bom, da matere ne žalim. Ne bom se več menila ž njim. Pa ne! Tega ne morem, tako ne morem! Samo še enkrat in potlej nikoli več, še enkrat naj govorim ž njim.«

»Kaj ti je pa, srček moj?« pošepetal je znan prijeten glas, in ko se je Katrica ozrla, stal je za njo žolnir in smehljaje se položil roko na njeno ramo in uprl svoje veliko, žareče oko v njeno obličje. Žolnir je bil tako nenadno in naglo prišel, kakor da bi bil iz tal zrastel ali z nebes padel. Zato je tudi Mihelj debelo gledal in ni vedel, kaj bi storil, ali bi spolnil Katrino prošnjo in pustil, naj se zadnjikrat zmenita, ali bi ga podil proč. »Naj bo za duše v vicah!« dejal je naposled. »Naj se pomenita kako četrt ure, saj je že mračno; nihče ju ne bo videl, priorja zdaj tudi ne bode več gor, ki že do zdaj ni prišel.« Zatorej je hitel obroč obrezovati in se ni zmenil, kaj si tožita.

»Da ne smeš več z menoj govoriti?« dejal je žolnir zamolklo.

»Zato te prosim, ne hodi več gor, da sebi in meni še večje nesreče na glavo ne nakoplješ. Božja volja menda ni, zato —«

»Tako me tudi ti ne ljubiš več!«

»Ah, ravno to mi prizadeva bridko nesrečo. Glej, jaz nisem bila vredna tvoje ljubezni, to sem ti tudi pripovedovala, zato sem te prosila, da me pusti. 2e tačas sem mislila, da me ne boš vzel, in res ni božja volja —«

»Menihova volja, reci! Le tiho bodi, skušal bom jaz poravnati vse —«

»Jezus! Marija!« zastoče zdajci Mihelj, rezilnik mu iz rok pade in srpo gleda novega prišleca — patra priorja.

»No, lepo je to, lepo ravnaš po mojem ukazu, Mihelj! Se zraven stojiš in gledaš! Ne boš dolgo gospodaril na Kodraniji,« reče prior.

Bil je od jeze bled, oči so bile nekako ognjevite in spodnja ustnica s podbradkom vred je lezla nakvišku, vendar je menda poznal sam sebe in da ni spodobno za njegov stan kazati se strastnega. Zato je počasi vzel ruto iz rokava in vsekoval se, da bi si kri ohladil ali morda da bi komu drugemu prepustil prvo besedo.

»Stric!« začne Katrica s prosečim glasom.

»Midva bova že še besedo imela, deklina! Mati bolna leži, bolj se ti pristuje, da ji strežeš, kakor da s tujimi ljudmi pregrešno postopaš. Tiho! K materi, precej, nobenega ugovora!«

Katrica milo pogleda žolnirja, kakor bi ga z očesom hotela prositi, naj lepo spoštljivo s stricem govori in reči še bolj ne razdere, potem odide v vežo. Prior migne tudi Miheljnu, naj gre stran. »Vi meni in mojim ljudem preveliko čast skazujete, gospod Zabranek,« pravi prior žolnirju, »da postopate za preprosto deklico; zares tako čast, da je ne moremo nositi; zato vam povem enkrat za vselej, da nas pustite na miru in pečajte se z drugimi ljudmi. Naša dekleta so prepoštena, pri njih ne boste dobili, česar iščete.«

»Gospod prior, kako morete reči, da iščem kaj nepoštenega:«

»Jaz vas ne dolžim, ne rečem nič; samo to vam svetujem, da se tukaj ne prikažete več; inače bom skrbel, da se ta družina in ta hiša drugače otrebi neprijetnih prisiljencev.«

»Vam se nisem nikdar silil, nisem priberačil, najmanj —«

»Vem, vem, da niste priberačili. Ali hči mojega brata ne potrebuje ničesar od vas, tudi se za sam denar pri nas ne dobo pošteno ime poštenega dekleta. Glejte, da nam kmalu storite dobroto, da vas ne bomo videli tukaj. Sicer nimava kaj več govoriti.«

Rekši, se pater obrne in odide v hišo.

Žolnir se zaničljivo ozre za njim, stisne pesti in ustnici in zapusti dvorišče.


V[uredi]

Zima je bila nastopila. Debel sneg je pokrival nižave in hribe, polja in vinograde; pa tam na pokopališču je tudi pokrival gomilo stare gospodinje iz Kodranije. Žena vremenske spremembe ni preživela. Katrica je postala sirota. Zdaj ni imela niti očeta niti matere, le stric ji je ostal, in stric, čeravno jo je rad imel in ga je tudi ona spoštovala bolj ko vsakega svoje bližnje in daljše sorodbine, stric — ji vendar ni bil tako ljub ko popred, saj ji je s svojo prepovedjo slabo srečo naklonil. Res je mož vedel tehtne in veljavne besede govoriti in deklici do zobca razložiti, zakaj bi ne bilo prav, če tujega mladeniča znemar ne pusti. Skazal ji je do pike, da je najbolje, če se človek peča z ljudmi svoje vrste in da za prevzetnostjo prihaja rado kesanje. Katrica je bila prepričana, da je stric prior moder mož, ki je veliko v bukvah bral in sam veliko že dočakal na svetu; ali vendar jo je včasi misel obhajala, da takih reči, ki globoko iz srca izvirajo, v svojem posvečenem stanu sam ni skusil, da torej vendar vsega ne ve. Sosebno jo je peklo, kar je stric konec svojih govorov pristavljal, da namreč žolnirju ni bilo drugega na mislih, kakor da bi jo v slabo ime pripravil in potem pustil. »Nič ne misli,« dejal je, »da bi te bil kdaj namenjen vzeti pošteno v zakon. Kaj bo s teboj? On ni za kmetija ali kupčijo, ti ne za gosposko življenje. Taki ljudje nimajo drugega kakor gladke jezike, vesti in postenja malo ali pa nič. Zato bi bilo greh, ko bi ga poslušala. Človek je slab. Če molimo: ne vpelji nas v skušnjavo, ne smemo s svojo voljo vanjo* zahajati.« K tem modrim besedam je prior še pristavil in čutiti dal, da ima še druge razloge, zakaj ne bi privolil, tudi potlej ne, ko bi jo žolnir bil naravnost snubil. Dasi je bila Katrica v srcu preverjena, da, če je tudi ves gosposki stan tak, kakor je stric mislil o žolnirju, on vendar nima nobene teh hudobnih lastnosti — vedela je, kaj četrta zapoved veli, in si je trdno namenila, da se ga bode ogibala.

Ne ve se, če je Katrica ta svoj namen skozi in skozi tudi spolnjevala. Gotovo je, da žolnirja pri belem dnevu ni bilo videti na Kodraniji, da je vsako nedeljo* Katrica oči v tla pobesila in hitreje šla mimo njega, če je pri cerkvi stal. Ali hudobni svet je trdil, da je bila ondan, ko se je razglasilo, da je žolnir precej obolel, vedno objokanih oči in da je po ovinkih pozvedala, kako se mu kaj godi; hudobne ropotu!je so dalje hotele vedeti, da ponoči večkrat pes hudo laja na Kodraniji in da je pastir videl s svojega ležišča v mrvi na kozolcu nekaj kakor senco stati pred omreženim oknom Katričinim. Pa hudobni ljudje tega ne razumejo, ne pomislijo, da je pes lahko kako klado na tnalu ali pa mesec na nebu oblajeval in da je pastir utegnil videti samo topolovo kobilo, katero je Mihelj tam na zid naslanjal. Kako so mogle torej stare, zoprne kavse za gotovo okrog trositi, da Katrica žolnirju še zdaj ni fige pokazala!

Pust dan je bil, meglen in mrzel. Že na pol tri je ura kazala in še nihče ni sonca v navadnem blesku videl vsega dopoldne in popoldne. Samo malo svita na nebu je pravilo, da se že precej na zapad prevrača.

Prior Avguštin je v svoji izbi na stol naslonjen sedel in v neko pisanje zrl s strmečimi očmi.

»Kje, praviš, da si to pismo dobil?« vpraša mladega meniha, ki je spoštljivo za njim stal. »Pri svoji teti sem bil v mestu,« odgovori oni. »Tuji gospod, ta inženir, ga je menda kje zgubil in njegova gospodinja ga je moji teti prinesla brat. Ker sem ravno na to naletel, dobil sem ga jaz v roke. Jaz sicer tudi ne razumem, pa videl sem med vrstami vaše in druga imena, zato sem si mislil, morda ne bi bilo napačno, da ga vam pokažem.«

»To ni prav, da drugih pisma beremo, če jih tudi na potu najdemo. Pravzaprav bi se moralo neprebrano nazaj dati tistemu, čigar je. Ali ravno to je morda v prave roke prišlo po božji naključbi. Ali nič ne veš, kaj je tu pisano?«

»Nič,« odgovori menišec.

»To se ve, laško je. Je že dobro, le pojdi!«

»Častitljivi gospod prior, ali ne bi bilo dobro, da bi ga precej kdo nazaj nesel; če je vaša volja, jaz sam? Ženska me je prosila, ker misli, da bi ga morda pogrešal, kadar —«

»Že dobro, vse bom jaz poskrbel.«

Ko je bil prior sam, prehodil je kake tri pote svojo sobo. Potem se zopet usede in zopet bere. Pisano je bilo nekemu Brevaniju in spodaj je stalo samo ime Adam. Ker še ni bilo zganjeno, tudi ni bilo nobenega napisa, kam je namenjeno.

Postavljamo ga le sem, ker je edini vir, iz katerega se da vsaj nekoliko sklepati, česa je naš čudni junak doživel, preden je v Kostanjevico prišel, dasi so nekatere reči jako nejasne.

»Ljubi moj Brevani! Vem, da se ne čudiš, kako je to, da nisi že dalje časa ničesar slišal o meni, saj ti je znano, da se mi svet in življenje ni moglo več priljubiti, kar sem v prvi — tisti blazni ljubezni imel toliko bridke nesreče; znano ti je, da sem se zopet poprijel svojih ukov in se lotil svetomerstva, da bi pozabil sam sebe in Evgenije. Kako mi je to po sreči šlo, povzameš iz tega, če ti povem, da sem bil že večkrat skoro tako daleč, da sem mislil storiti, od česar si me nekdaj samo ti odvrnil, ko si mi ob pravem času smrt iz rok izvil. Tačas in še nekatero krat potlej, ko sem po raznih krajih taval, polja in pustinje premerjaval, bil sem malo malo hvaležen za tvojo skrbljivost. Pred nekaj časom pak sem se toliko spremenil, da ti hvalo dajem za tisto uro. Sicer se mi v tem hipu zavire nekaj na pot postavljajo, pa upam, da bom vendar zmagal in pri tem mi boš ti pomagal, dasiravno sva si daleč narazen. Smejal se boš, če ti povem, da je zdaj tisti mož, ki mi kamenja na pot vali — menih, naslov in ime mu: prior Avguštin, tisti, pri katerem sem pred več meseci svoje delo izvršil. Smejal se boš morda tudi, ako ti svoje početje naznanim; vendar že naprej ti prepovem vsako sojevanje mojega zdanjega dejanja in nehanja; ne vprašam te za svet, ampak prosim te pomoči. Zaljubil sem se v neko kmetico. Ime njeno ti bo barbarično zvenelo na uho: Katrica ji pravim. Ko sem jo vprvič zagledal, strmel sem in na vsem životu sem se tresel, ker mislil sem, da je tukaj — Evgenija. Natanko njena podoba! Dete me ljubi in jaz menim, da bom še enkrat živeti začel; imeti jo moram, ako imam sam kmet postati, ako vse premoženje zanjo dam, imeti jo moram, ako se mi ves svet v bran stavi! In ti me poznaš, da sem mož, ki večidel izvrši, kar si nameni. Tukaj pa je ta menih, stric njen, ki me ne more. 2e nekatere krati se je zaletel obrne in vselej me je popadlo, da bi ga bil stri med prsti. Skusi mi ti dobiti katoliški rojstni list in druge reči, katerih je treba, pod mojim imenom. Denarja ne varuj, samo spolni mi željo. Najprej bom skušal naravnost in postavno priti do vrha. Ce mi ne poj de, jaz ne vem, kaj bi vsega ne storil zanjo. Dete bo šlo z menoj! Zato mi pošlji denarja. Samo ob sebi se razume, da oporoko, ki sem jo v tvoje roke izročil, da obračaš moje premoženje, kakor sem zapisal, če v petih letih nič ne slišiš o meni, s tem oporekam. Spolni kaj kmalu prošnjo svojemu prijatelju Adamu.«

Nekaj čudno je vrelo in gorelo po patru priorju, ko je to pismo bral in bral in vsako besedo premišljal.

Zdaj šele se mu je zdelo, da pozna tega človeka.

»Skusi mi dobiti katoliški rojstni list,« bere pater. »Zakaj pristavlja pridevnik katoliški? To bi se moralo samo ob sebi razumeti. On ni katolik. To sem precej mislil.«

In nehote ga obide malo zadovoljnosti, da ima to dokazano pred seboj, kar je popred samo iz omahljivih vzrokov ugibal.

»Ni katolik. To se vidi tudi iz zaničevalnosti, s katero govori o menihih. Le stoj, ne boš se smejal ni ti ni tvoj pajdaš; ampak zvedela bosta oba, da vama ni treba vsega sveta v bran. Videl boš, da si moža zalotil, ki ti bo z božjo pomočjo sam kos, če je tudi menih. Ne poj de to namišljenot dete s teboj! Čudno!«

In zamišljen je prekoračil sobo. V eni reči si je moral priznati, da se je vendar motil v žolnirju. Nikdar ni mislil, da bi bil tujec zares namenjen, Katrico v zakon vzeti. Pismo pak govori nasprotno. »Kaj je početi? Dolgo pomišljati ni časa; kolikor pred mu stopim pred oči, toliko boljše je. Precej mu moram povedati, da poznam njega in njegove naklepe. Sam Bog bodi zahvaljen, da sem ob pravem času to reč do tal pregledal. Kdo ve, kaj bi bil storil še jaz sam, ko bi tega ne bilo, morda bi bil nevedoma še privolil v dušno in mogoče da v telesno pogubljenje dekličino.«

Zgane pismo ter ga spravi v rokav svoje halje. Potem ogrne plašč, potegne naglavje do čela, in da ne bi na potu brez dela bil, vtakne še brevir v žep. Ker je bil ravno eden izmed patrov na njegovem konju v hribsko vas Remuse k nekemu bolniku odjezdil, prior pa drugemu konju ni zaupal bremena svoje častitljive osebe, moral se je peš napotiti. Nikomur v kloštru ni povedal, kam je namenjen. Krenil je proti mestecu. Naj bo že, da je hotel pred mrakom svojo reč opraviti ali da se je hotel s hojo ugreti ali pa so bili hitrejši koraki nastopek notranje razburjenosti, stopal je tako naglo po zmrzlem snegu, kakor bi bil v najkrepkejših mladeniških letih. Ko se je približal hišam takraj Krke zunaj mesta, opazil ga je marsikdo. Mali fantalinje, ki so se po negloboki drči na sančicah, iz desak zbitih, drsali, pobegnili so zviškoma, popustivši prekucnjene sani na mestu, kajti bali so se resnega moža, da jim ne bi s prstom zažugal in porekel: »Kaj čevlje trgate!« Tam se je kaka gospodinja, ki je ravno na veznem pragu stala, naglo skrila za razpokana vrata, ker4ni hotela se pokazati gospodu prior ju v zamazanem prtu in raztrganem moževem kožuhu; tu je zopet boječ kmetic, ki je z odra namešane klaje nesel, na lestvi postal, da ga ne bi pater videl, ker je bil ravno razoglav in torej ni mogel spoštovanega duhovnega gospoda spodobno pozdraviti.

Tako je prišel prior Avguštin do vegastega lesenega mosta na južni strani otoka in je stopil v mesto in potem naravnost proti Lešpetini hiši, kjer je žolnir stanoval.

»Sveta Marija, naša pomagalka!« zaklicalo je staro dekle, botra Lešpeta, ko je skozi okence zagledala priorja. Kolovrat je ustavila, kodeljo popravila in se hitro otepla predivnega lasja in pazdirja, Na steni je visel molek, tega je brž snela in začela z ustnami gibati, kakor bi roženkranc molila; zakaj zdelo se ji je, da se bo gospodu neznansko prikupila, če jo v molitvi zaloti. »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« pozdravila je ona prva meniha, še preden je do dobrega duri odprl, ter položila od sebe molek tako, da je zarožljal.

»Amen!« odgovori Avguštin. »Ali ste sami?«

»Sama, zmerom sama. Kdo vpraša za mene revo,« odgovori Lešpeta.

»Kje pa je gospod, ki pri vas stanuje?«

»O, Bog ga zna, kod hodi. Davi je šel, pa bo drevi prišel. Ondan, ko je bil bolan, ostal je še pri domu, zdaj ga pa ne udrži devet vrvi. Zmerom okoli leta ko stekel pes, če ni greh tako reči — ne zamerite, duhovni oče, jaz sem nevedna žena, ne vem nič, razen kar v pridigi slišim. Ali ta gospod — Bog mu daj vsega dobrega! — mi res pravo preglavico dela. Vedno se bojim, da bo kje obtičal, da bo v vodo padel ali pa obstrelil se. Zakaj, kar je tisto puško kupil, je vedno v hosti, pa mi ni še nikdar ene zajčje dlake, kaj bi rekla, še ene vrane ali ene vrabulje mi ni domov prinesel.«

»Kaj na lov hodi? Kam? V čigavo?« vpraša prior.

Lešpeti je v glavi zašumelo. Nevedoma je morda svojega gospoda izdala, da v kloštrske gozde zahaja. Potlačiti ni mogla besede, zato je jela prositi:

»Ovbe, gospod častitljivi! Saj pravim, da nič škode ne stori; nič se ne bojte, on ne zna streljati, roka se mu trese, jaz vem, da ne zna. Nič ne škoduje, toliko ne, kar bi človek v oči vrgel. Zato jaz prosim zanj, pustite mu to veselje. Saj vsakega človeka kaj drugega veseli. Eni so na bogastvo in posvetne reči kar napreženi in vsi mrtvi, druge nas veseli božja čast in preljube —* »Le tiho, le tiho! Kdaj menite, da domov pride?«

Lešpeta je strmela, da ji tak božji možak ravno tačas prestriže besedo, ko je svetih reči imela poln jezik.

»Kmalu, kmalu ima priti. Saj bo zdaj mrak, v mraku pa dohaja. Ce nisem jaz uboga žena prenevredna, malo bi posedeli pa —«

»Ne utegnem,« odgovori prior in vstane.

»Ovbe, saj res, še nekaj bi poprosila, če smem!«

»Kaj takega?«

»Davi, ko je gospod odšel, bila sem v smetilnici neko pisanje našla in sem mislila, Bog vedi, ali smem počeno okno zadelati ž njim ali ne. Zato sem ga nesla Trobljevi materi brat. Tam je bil pa pater Alfre (žena je mislila reči Alfred) in ga je vzel, ne vem zakaj. Glejte, gospod bo morda tiste reči pogrešil in Bog ve, kaj bi storil z menoj, ko bi ga nazaj ne bilo. Ali smem kakega fantka v klošter poslati po tisti papirček?«

»Ni treba, bodem že jaz sam pisanje dal žolnirju nazaj,« reče prior, odpre duri in gre.

Žena je prebledela od straha. »Ovbe, lepo vas prosim,« vpila je za njim, »za božjo voljo in pet krvavih ran božjih, oče duhovni, usmilite se in nikar mene v misli ne jemljite, recite kar si bodi, samo tega ne sme vedeti, da sem ga jaz z mize vzela.«

A prior je bil menda kamnitega ali lesenega srca, nobene tolažbe ji ni dal v tej težavi. Preden je vedela, da ni nič odgovoril, bil je že deset stopinj od nje. Še v poznejših letih jo je vselej začela zgaga peči, kadar se je na to neusmiljenost božjega moža domislila, da, celo po smrti njegovi mu ni mogla prav iz srca odpustiti.

Ko je prior Avguštin prišel iz mesteca ven tja do Krke, postal je nekaj časa in premišljal, katero pot bi ubral. Nastajal je mrak, megla se je gostila.

Neka deklica, ki je butaro suhe brsti nesla iz gozda na glavi domov, videla je meniha, da je dolgo na enem mestu stal. Kaj je pomišljal? Ali se mu je že pozno zdelo iti na Kodranijo, kamor bi bil morda rad? Ali je hotel ob Krki iti kakor na sprehod, ako bi kje žolnirja srečal? Ali ga je kaka slutnja odvračala od poti in mu velela za nocoj v klošter nazaj? Kdo ve!

VI[uredi]

Potreba je, da posegnemo za nekaj časa nazaj ter pogledamo za drugim človekom v povesti. Žolnir je bil, kakor že omenjeno, malo zbolel precej potem, ko sta si bila prišla na Kodraniji s prior jem navzkriž. Krepka natura mu je pomagala kmalu zopet na noge. Ali po tej bolehnosti je imel še manj miru ko pred. Dan na dan, v vedrem in sneženem vremenu, po soncu in mrazu je blodil od jutra do večera okrog. Sprehodov ob vodi se je bil menda naveličal; zato si je bil preskrbel puško in je hodil v hosto. Kmetje in meščanje so se bili počasi navadili čudnega tujca in njegovega početja, niso ga več tolikrat med svoje pogovore vpletali in celo ženske so ga znemar pustile, tem laglje, ker se ni dalo nič novega o njem zvedeti in jim je celo marsikaj še vero izpodbijalo v staro, mnogo obrano novico, da hodi za Katrico. Možaki so še včasi ugibali, kako je to, da si upa žolnir po kloštrski hosti s puško hoditi, ker je očitno znano, da si niso menihi in on nič kaj na roke; pri tem ukrepanju so nazadnje do misli prišli, da prior še nič ne ve o tem in da morda žolnir kloštrskemu gozdnarju včasi kako dvajsetico v dlan potisne, da ga pusti na miru in mu puške ne vzame. To se ve, da so meščanje poštenjaki iz tega za splošen pregovor posneli izrek: denar, denar, ta je mož, ki ves svet prevoha in ga nihče ne vpraša: hudir, kaj hodiš!

Tudi ta dan je bil žolnir v gozdu.

Trije mladi drvarji, ki so smreke sekali, slišali so že dvakrat popoldne strel. Bili so vsi trije mladi, čez dvajset let stari fantje, trdne kmečke postave. Podrli so bili že lepo razstavko dreves in so bili ravno okrog ognja posedli, da bi zmrznjene prste ugreli in svojo popoldansko južino iz malhe iztrebili.

»Menda ne bo več sonca, mene zebe ko psa,« reče Luka.

»Jaz še skoraj teh svojih krepeli ne morem ugreti, pri moji veri, da že sekire nisem čutil; bolj sem jo vzdigal iz navade, kakor da bi bil še kaj živca imel za nohtmi,« pravi drugi, grdogled in širokopleč velikan.

»Ali si slišal, Tone?« vpraša tretji in kaže po gošči.

»Spet je strelil,« odgovori dolgin Tone.

»Menda ga vrag moti, da v taki zimi trape lovi po grmovju. Nas eden bi zdaj rajši za pečjo ležal in malo zadremal, ko bi smel. Ta žolnir, škric, bi lahko, pa noče; vrat mi zavij, če ga luna ne trka,« pravi Andrejka.

»To je enkrat ena: takim ljudem je dobro, pa sami ne vedo, da jim je.«

»Zato pa niso vredni, da sneg gazijo,« modruje Luka, najmlajši med njimi.

»Vesta kaj, fanta,« pravi Tone, »vama že smem povedati, saj smo prijatelji, vidva bosta jezik za zobmi držala — jaz bom še kdaj tega žolnirja za goltanec ubral in ga bom prav po mačje stresel; kadar ga bom ponoči kje dobil na samem, pa se bova pogledala, da me bo kaki dve noči pomnil.« »Kaj ti je kaj v želodcu?« vpraša Luka.

»Menim, da mi je; do grla sem ga sit. Saj si bil ti zraven, Andrejka, tačas še, ko je meril in sem mu bil tistega vraga ponevedoma prebrnil.«

»Tisto mizico!« domisli se tovariš.

»Aha, tisto! Tačas me je bil pahnil, da sem se z jarka zvrnil. Tačas sem si ga že zapisal za ušesa. Prežal sem že včasi nanj, pa menda s hudičem hodi, nikoli ga nisem samega zalotil. Če je pa še to res, da Kodranico zalezuje, primojduha, reci mi kdo, da ne bom storil pol pokore in da mi ne bo Bog dva smrtna greha odpustil, če mu malo glavo pošlatam.«

»Kadar boš šel nadenj, le še mene pokliči,« reče Andrejka, »zakaj sam mu ne boš do živega prišel, močan je ko devet vragov. To sem pa že tudi jaz včasi mislil, kadar me je zob bolel in nisem mogel zaspati, da je sram in sramota za vse fante tod okoli, če pustimo, da suknjač, ki se je iz devete dežele pritepel, naša dekleta vara.«

»Lejta, vidva sta kaj neumna,« pravi mlajši med njimi, »zdajle je prav lepa prilika. Vsak en češarek vzemimo, pa bo tekel ko pes iz kašče.«

»Ta tvoja ne velja nič. Ti ne veš, kaj je tepež. Jaz imam že trikrat glavo ubito, tukajle, tukaj pa tule. Zato vem, kaj se to pravi: udri ga! On ima zdaj nabito puško v pesti, šembrano pravo risanico, pet križatih je sam Holte, ki olje prodaja, v Novem mestu zanjo dal. Pa se zapodi vanj, da ti bo zakadil pest svinca tja v tvojo starko, ki ti bo potlej, preden bo leto in dan, segnila in te pokopala.«

»Če hočeta, pa pojdimo, jaz mu bom sam puško vzel in bom zbežal z njo, vidva ga pa prekresajta!« Se nekaj časa so trije poredneži pomišljali in preudarjali, potem so si usekali vsak en kolec, potaknili sekire pod nakleščeno kopico smrečja in so naglo stekli po gošči proti strani, od koder se je ravnokar slišal strel.

Žolnir je sedel na kamnu, z mahom poraščenem in iz snega štrlečega. Bil je oblečen v gorko, dolgo obleko iz rjavega sukna, kosmata kapa je pokrivala pol čela, uhlji so bili čez ušesi potegnjeni. Puško je bil ob sebi na kamen naslonil, pod nogami pa je v snegu ležalo nekaj krvavih veveric in dve sraki. Imel je lep razgled pred seboj, megla se je bila ulegla v nižavo, dolina pod njim je bila jezeru podobna; okoli njega je bilo natovorjeno golo in mahovato skalovje, med katerim je tu pa tam rastel brinov grm, ki je bil pol otresel se sitnega sneženega bremena, pol pa še prestrešen z mrzlo, ledeno skorjo; zad za njim in onkraj doline pak je na porobju žalostna stala bela, gola breza med gosto, živozeleno smreko. Vse to pa je bilo menda možu malo mar, sedel je že dalje časa, glavo naslanjal v dlan in oči imel v tla uprte.

»Hej gospod, mrzlo je, mrzlo!« tako ga ogovori Luka, ki je bil sam stopil iz gošče. »Lepo veverico ste tu ustrelili, ali bi ne hoteli meni repa dati? Glejte, za kučmo bi se kaj lepo podajal.-« »Vzemi!« dejal je žolnir, ki bi se bil menda rad iznebil tovariša.

»Glejte, ravno prvi dve tačici ste ji odbili čisto proč in proč. Dobro puško morate imeti, slišal sem, da jo je Holte iz mesta prinesel. Malo jo bom pogledal, nisem še videl takega kleka; na kresilni kamen se to sproži?«

Rekši, vzdigne puško ter jo potehta v roki. Obenem se ozre in, ko vidi, da sta njegova tovariša komaj deset stopinj za njim, stisne jo pod pazduho in zbeži ž njo po dolini.

Osupnjen gleda žolnir za njim, vstane in kliče: »Stoj, potepin.«

»Ti si potepin, ti, prekleta planka!« zavpije mu za hrbtom Andrejka. »Kdo ti je rekel po tujih hostah hoditi in božjo žival pobijati?«

In ko se žolnir ozre, vidi, da je kolec zavzdignjen nad njegovo glavo. Hitro se upogne, pa udarec mu pade vendar čez levo ramo. Jezen zgrabi sovražnika za roko in mu izvije kol iz rok. Ali v tem hipu ga drugi loputne od zadaj čez hrbet, in preden se proti novemu sovražniku ozre, dobi že tretjo čez glavo, da se pri tej priči v sneg zvrne.

»Bode že, le pusti ga; za enkrat mu bo zadosti,« pravi Tone.

»Ce ga le nisi ubil,« reče Andrejka.

»Kaj še, človek ima trdo črepinjo, jaz vem, imam že trikrat bučo prebito. Hoj, slišiš ti, Luka, puško mu daj nazaj, saj nismo razbojniki.«

Uro potem, ko so ti trije junaki odšli, vstal je tudi žolnir s tal. Kri, ki mu je tekla z glave, zmrzovala je po laseh in po obrazu. V glavi se mu je vrtela, težko je na nogah stal. Obveže se z ruto in pobere puško, ki je tri komolce od njega v snegu ležala. Bila je toliko pokvarjena, da je bil smodnik iz pipice iztresen in je kresilnega kamna manjkalo. Nanjo se opiraje, počasi kobaca v dolino. Medpotoma premišlja, kaj je pač napeljalo te tri fantine, da so planili nanj. Poznal ni nobenega; ni se domislil, da bi bil kakemu človeku kaj zalega storil. Vzeli mu niso ničesar, mošnje se ni nobeden dotaknil, celo puško je zopet dobil. Zdajci mu pride na um, da je eden rekel: »Kdo ti je rekel po tuji hosti hoditi!« Hosta je bila kloštrska. »To je menihovo delo!« rekel si je, in če je bolj premišljal, bolj je mislil biti prepričan, da je prior najel te tri, da bi ga pretepli. »Sešla se bova in gorje ti. Tako se me ne boš iznebil.«

Ko je prišel na piano, nehala mu je kri teči izpod tesne obveze. Tudi je otipal, da kosti niso poškodovane, da tedaj ne bo sile. Udarec mu je bil možgane pretresel in ga tako nekoliko omamil, zdaj pa se mu je hitro vračala moč, kmalu že skoro ni čutil nič bolečine in je naglo korakal proti Krki. Krvav, kakor je bil, ni se hotel za dne ljudem kazati, zato se je namenil šele ponoči vrniti se v mestece. Mrak je bil sicer že blizu, ali na mrazu pod milim nebom se mu vendar ni prileglo. K ribiču se napoti, da bi se tam umil in očedil.

Ali koča je bila zaprta, zastonj je žolnir trkal na okno in na nizka vrata, zastonj skušal kje pod streho priti. Vid je bil šel v krčmo na frakeljček žganja. Domisli se, da mu je ribič pokazal kot v linici nad vrati, kamor bode ključek spravljal od čolna, kadar ga ne bo doma in bi se hotel žolnir prepeljati čez vodo. Vid tudi danes ni bil pozabil svoje hvaležnosti skazati možu, kateremu se je imel zahvaliti, da se je v tem hipu njegovemu grlu dobro godilo. Pod poveznjenim ploščkom je žolnir našel ključ, in da bi se z veslanjem ugrel, odpel je čoln in počasi veslal ob kraju vode navzgor. Ni bil še daleč od ribičeve koče, ko izmed vrbovja zagleda priorja. Poslednji je bil menda tudi njega opazil, kajti vidno je stopinje pospešil, in ko je bliže prišel, migal je žolnirju z roko, naj ga počaka,

Žolnir je veslo podržal. Nekaj čuden smeh mu je zaigral okoli usten, ko je meniha zagledal. Prior se je prestrašil, ko je zagledal krvavi obraz in nekazno brado žolnirjevo, na kateri so se bili po sesedeni in zmrzli krvi lasje sprijeli.

»Ali ste se pobili?« vpraša menih.

»Vam ni treba tako vprašati!« odgovori žolnir.

»Kakor se mi zdi, imate vi mene za osebnega sovražnika. Tega pa ne smete misliti. Kakor človek ste moj bližnji in vera me uči, da naj vas spoštujem —« 

»To spoštovanje pa daleč sega!«

»Nasprotnik sem le vašim nameram. In ravno zato sem vas danes poiskal, da zadnjo besedo z vami govorim. Poslušajte me mirno in brez strasti. Tudi vi morate mene spoznati.«

»Vstopite v čoln, tudi jaz imam z vami govoriti,« reče žolnir.

»Noč se bliža,« odgovori prior.

»Nič ne de, tudi v mraku me boste slišali.«

Čeravno nerad, stopi prior v čoln. Žolnir odrine od kraja in zavesla med vrbovje. Zaprva še ne posluša priorja.

»Gospod, če ste se namenili na ponočno vožnjo po Krki in me nočete poslušati, moram jaz ven, noč je tukaj in nikakor me ni volja, z vami v mrazu v čolnu sedeti in vedno dalje od doma pomikati se,« reče prior.

»Saj si lahko mislite, da, kar se imava meniti, ni nikomur drugemu mar; torej je tem bolje, čim dalje sva od ljudi.«

Rekši, se nekako zasmeje, da se ni prior nič kaj dobro počutil.

Krka se na tistem mestu malo zavije. Vsi ugovori priorjevi niso nič pomagali, žolnir je veslal naprej. Tema je vedno gostejša prihajala, ko sta se skrila za ovinkom.

Naposled položi žolnir veslo povprek ter se usede nanje.

»Zdaj govori, hinavec, potlej bom jaz. Kaj meniš, da res ne bom dekleta dobil, če so mi oni tvoji hlapci obraz opraskali?-«

Priorja je postalo strah in groza. Kaj bi bil dal, da bi bil zdaj doma!

Ob tem času je stopal po poti, streljaj daleč od Krke imeniten možak, oljar Holte, proti Kostanjevici. Ker je bil priletnemu možu kožušček dobro kratek in tako ozek, da ga od spred ni mogel speti, ampak ga je samo tiščal vkup, zeblo ga je tako, da je prav goste korake delal in hitel, da bi popred na gorko prišel. Ali težka banjka, olja polna, ki mu je staro hrbtišče jezdila, težki čevlji, katere je bil davi s salom namazal in so mu bili na nogah zmrznili, in naposled še te noge same, ki, nič več mlade, niso dosti nagi osti utrpele, vse ga je oviralo v njegovem prizadevanju. Nevoljen je večkrat pocuznil s svojim bremenom, vrgel svoje male in velike merice, ki so, na oprto z jermenčkom privezane, sitno opletale mu po boku, čez ramo nazaj in k ljubi mamki božji vzdihnil, kaj človek na tem svetu trpi za vsakdanjo skorjo, katere nazadnje še gristi ne more, ko zobe pogubi.

Da bi mraz in težke noge malo iz spomina odpraVil, jame številiti, koliko ima po hribskih vaseh denarja na ljudeh, ki so olje od njega na upanje jemali. »Krepotec trinajst, ta bo dal pasjo figo, ob novini ga bom moral spaziti, kdaj bo vino prodal; Valičevka dvaindvajset, bo dala, rada plačala, da le ima, kakor tudi Ostrožan tistih pet grošev. Slepo Mreto bom pa priveril, da bo jajc dala namesto denarja. Kaj svet misli, da jaz denar kopam, kaj li? Vsak ima grablje, vil pa noče imeti. Jemali bi, jemali, kadar pa pride daj, tačas se hudir pa v slamo skrije, če ve, da je Holte v vas prišel, in se dela, kakor bi ga doma ne bilo. Res bi bilo komaj, ko bi človek banjko v luži natočil in ne v novomeški štacuni; Bog ti meni grehe odpusti! Kar imaš dobička, tisto pa upaj, upaj, upaj! Od kraja je bilo še še! Zdaj se je pa svet razvadil, in če človek nočeš brez denarja posode natočiti, pa ne izvedeš nič, pa zastonj krevsaš od kmeta do kmeta, od bajte do bajte.«

Tako je Holte premišljeval žalostni dan in vidno propast svoje kupčije, ko naenkrat od Krke sem zasliši, kakor bi kdo na pomaganje klical, in precej potem, kakor bi nekaj v vodo štrbunknilo. Prva misel mu je bila, da bi banj ko v sneg odložil in šel gledat, kaj je. Ali hitro se spremisli, strah ga spreleti, lasje mu pokonci vstajajo. »Kaj, ko bi bil povodni mož? Na dno potegne mene in mojo dušo in v grehih bi šel s tega sveta in v pekel bi prišel za večne čase.« To mu je prišlo na um in še pogledati si ni upal več tja med vrbovje h Krki, ampak potisnil je klobuk čez čelo in, pozabivši težke banjke na hrbtu in utrujenih nog, je tekel na vse kriplje, na vse moči, za žive in mrtve. Sele ko je prišel vštric Vidove koče, postal je toliko, da se je ozrl, ali ribič sveti ali ne, in da je tri pote neznansko veliko sape vase potegniL Vid je ali že spal ali pa ga še domov ni bilo; zato je oljar zopet pospešil korake, dasiravno ga je bil strah nekaj minil, ker je že blizu videl hiše in luči. Kolikor bliže jim je prišel, toliko bolj se mu je srce upokojilo, toliko laglje je premišljal, kako je slišal povodnega moža. Nazadnje si je sam verjel, da ga je videl ob bregu hodečega, z izpuljeno vrbo na rami, kako je bil ravno njega zagledal in ga hotel doteči.

Blizu mosta na južni strani mesta je stala lesena hiša, krčma; tam je Holte potrkal s pestjo ob vrata in tako srečno pribežališče dobil pred mrazom in povodnim možem.


VII[uredi]

Štirinajst potov se je bila noč storila potem, kar je naš olj ar doživel tisto čudno noč. V jugu Kostanjevice v leseni krčmi je pet starih dedcev žganje pilo. Dva izmed njih poznamo na prvi pogled. Eden je ribič Vid, eden njegov spolovar v tatinstvu kloštrskih rib, namreč Holte; drugi trije pa so neškodljivi stari očetje, ki so ob svojem času malo slabega in še manj dobrega storili na tej zemlji, tako da jih je nehvaležni svet do današnjega dne čisto znemar spustil in celo pravljica, tista čudna ženica, ki vse še tako čudne in neslišane reči v spominu ohrani in potomcem razglasu je, tako pozabila, da še njihovih imen ne moremo poznim zanamcem naznaniti.

»Glejte, to je pa vendar več ko čudo,« pravi prvi oče pozabljenega imena.

»I, menim! Tudi mene je ta novica, da je prior v mrzli vodi svoj poslednji dan obhajal, tako stresla, da sem bil pri tisti priči materi božji sedem žalosti naredil obljubo, da ne bom nikdar več klel, in primojduha, da ne bom,« pravi Vid.

»Lasje mi že sive, pa nisem še takega pogreba dočakal, kar vem. Toliko gospode, duhovske in deželske!« reče drugi.

»Res jih je bilo veliko, ali jaz vendar pol banjke olja zastavim, da ni izmed vse gospode ni eden vedel, kako je prior smrt storil,« pravi Holte.

»Kaj je res, ka-li, kar so ljudje pravili o divjem možu, ki si ga ti videl?« vpraša tretji. »Bog mi daj milostno sodbo in srečno zadnjo uro, res sem ga videl, povodnega moža, tako sem ga videl, ko ti mene vidiš ali pa jaz tebe,« pravi Holte.

»Kakov je pa bil? Ali je res prior j a k sebi zvlekel in v vodo potegnil?«

»Beži, beži, prior je vse drugače v vodo zlezel, pravim jaz!« reče ribič Vid in se namuzne.

»Kaj? Ti boš govoril?« huduje se Holte. »Kaj si pa ti videl? Smrčal si v svoji postelji doma, v tistem bolhovem koritu, in tolikanj si videl ko moja banjka, ki ima lesene oči, na vehi in na čepu s svedrom v doge zvrtane! Jaz sem pa videl na tele oči, ki jih je Bog ustvaril in ne sveder. Da boš vedel, ti Vide! — Le stojte, možje, da vam povem. Jaz sem cijazil polno banjko olja iz Novega mesta. Ko pridem tjakaj do vrbovja, kjer je najbolj gosto — dobro še vem, ravno sem štel, koliko imam olja še na ljudeh, da mi ga niso plačali — kar nekaj zabrazda v vodi. Pogledam in vidim, da je prior v čolnu.«

»Ali je bil sam?« vpraša ga eden mož.

»Tako sam ko božji volek.«

»Ta je bosa, izpod pazduhe vzeta!« zagodmja Vid in pije.

»Jezik mi je bil že zamigal, da bi ga bil poprašal, kaj dela tukaj ponoči. Nisem še utegnil ziniti, ko vidim doli ob brežičku povodnega moža koračiti.«

»Kakšen je bil?«

»Tak ko poldruga žrd, tako velik; širok pa, stavim, da je bil tako, da bi ga ne bili trije junaki obsegli. Lase je imel dolge ko vrbove veje in zmršene kodre kakor ciganje, prav tisti pravi ciganje iz Olentove dežele, kjer nihče ne dela, ampak samo pohajkujejo pa meso jedo. Nag je bil do golega, še bolj kakor sveti Boštjan v oltarju. Na rami je pa nesel dolg panj, še daljši, kakor ga ima sveti Gol v pratiki.«

»Šent, ali te je bilo strah!«

»Prav nič, veste, nič, še manj ko zdajle. — Ogovoril sem ga kakor tebe zdaj in sem dejal: ,Kam pa ti kolovratiš, prijatelj dolgin?' Tačas me je pogledal in zdelo se mi je, kakor bi dve kurišči zasvetili se meni nasproti.«

»Presneto si tič, če te res ni bilo nič strah in če si res vse to videl.«

»I, kaj ti je! Kaj se bom lagal. Rajši si dam jezik izdreti ko ribniški vol za brazdo, ki ni mogel več orati. — Pa se ti je spel, tisti divjak, čez vodo, samo z mezincem sunil čoln in prior se je zvrnil. Oh, ko bi bil še kak živ krst slišal, kako je sveti mož zaječal, ko se je zvrnil. Zakaj umrje vsak nerad, čeprav grehov nima in če mu je prav slabo za živež in za obutalo; nikar pa še tak mož, ki je bil prior in mu ni manjkalo ničesar, ampak dan na dan je bil mesa sit, v petek mu je pa Vid rib nanesel, kajne, Vide!«

»Samo to zadnjo si prav govoril. Za vse druge jaz ne dam še stržena ne, ki se mi v otiski na peti naredi. Slišiš, še stržena ne,« pravi ribič.

»Ti nikomur nič ne verjameš; še sam sebi ne.«

»Kako je pa to, ti Holte, da so potlej, ko so priorja v Krki našli in je bil pogreb, tisti gospod opat iz Stične ali od kod, ki so ga pokopavali — kako je to, da so pridigovali, da je mož v vodo pal. Nihče ni nič govoril o povodnem možu,« vpraša ga drugi.

»Vidiš, to je zato, ker jaz nisem hotel vsega po pravici povedati. Ko je bila tista preiskava, ko so imeli tisti brevir, ki je bil v čolnu najden, na mizi in druge reči, bili so tudi mene poklicali, ker jim je bil nekdo, vrag ga poznaj, na nos prinesel, da jaz tudi svojo vem. Ali preudaril sem, dejal sem, če resnico govorim, bodo menihi hudi name, ker ne verjemd, da so take zveri na božji zemlji, kakor je povodni mož. Zato sem rajši kar vse utajil in sem govoril, da sem vso tisto noč spal in da se mi še sanjalo ni nič.«

»Jaz bi tudi lahko kako zinil o tej reči, in sicer tako, da bi bila vsa drugačna, ko so tvoje. A ne maram, da bi stare babnice gostolevale o tem. Naj bo mož mrtev, ki je že enkrat utopil se. Saj je nekdaj pridigoval, da še las nikomur z glave ne pade brez božje volje. Menda je že božja volja bila, da je umrl, naj potlej sam v vodo pade, naj ga povodni mož sune ali pa kdor hoče. Zmerom je še bolje, da se je on vode do smrti napil, kakor da bi se je bil jaz. On ni klel, jaz pa kolnem in še kak drug grehek bi se dobil pri meni. On je leto in dan mašo bral zase in za druge, jaz sem pa še včasi tiste očenaše, ki so mi jih za pokoro naložili, pozabil moliti. Naj umrje potlej.« Tako je govoril ribič Vid prav po krščanski ljubezni.

»Veš kaj, ti Vid, tako mi pa ne boš govoril. Rajnki prior je bil mož, da ga ne bo več takega in ga ni bilo. Z vsakim kmečkim človekom se je rad pomenil in marskateremu je dobro storil in tudi za tebe ni bil nič napačen, če ljudje prav vedo. To je, kar je,« dejal je starejši izmed možakov.

»Kako si pa lepousten!« pravi Vid. »Kaj bi še bilo, ko bi vedel, kar jaz vem.«

»No, ali smo možje ali nismo,« pravi drugi, »prepirali se ne bomo in tepli menda tudi ne. Kaj pravite, kam je tisti žolnir prišel?«

»Bog ga vedi! Na pogrebu je še bil in tačas, ko so to reč preiskovali, je bil tudi zraven. Potlej ga je pa nanagloma zmanjkalo,« reče Holte.

»To je pač čudna stvar. Pravili so, da je hodil za Kodranovo Katrico in da mu je stric, rajnki prior, ni hotel dati. Zdaj, ko je mož umri in bi jo lahko dobil, pa pobegne meni nič tebi nič.«

Se nekaj takih so ti možje razdrli, katerih pa častitemu bralcu nočemo povedati. Potrebno pa se nam zdi povedati še nekove besede, katere je pozneje ribič Vid, ki se je bil malo nalezel žegnane vode, kakor je on žganje imenoval, prav po prijateljsko oljarju zaupal in zabičil, da Bog varuj dalje praviti o njih.

Prišla sta namreč Vid in Holte že precej pozno proti večeru v ribičevo kočo. Tu se je Holte usel na panj, Vid je vzel neko raztrgano mrežo v roke in je začel niti prepletati in vozle delati, kjer se je kazal razporek.

»Čez noč me boš menda imel ti, da ne bom drugod stikal za posteljo in ljudem nadlege delal?« vpraša Holte.

»Če ni drugače, pa bodi, samo za večerjo se obriši. Jaz ne bom kuhal. Ali povedal ti bom nekaj, da bodo ostanki tvojih las stopali pokonci in vsak bo imel tri vrhove. Samo na pošteno obljubi, da boš do sodnega dne sam vedel, kar boš iz mojih ust slišal. Pravil ti bom o žolnirju.«

»To je da, molčal bom! Sosebno če žolnirju kaj škoduje to, bode moj jezik zavezan. On je dober mož, ni gledal na krajcar.« 

»Ali škodovalo bi mu pa res. Veš, kdo je priorja v vodo vrgel? Ali misliš, da res tvoj divji mož?« vpraša ribič.

»E, kaj še, jaz še povodnega moža nisem videl. Pa ne smeš tega nikomur povedati, to naj bo le tebi znano, ki sva prijatelja. Nekaj sem pa res slišal in strah me je bilo za devet krvavih kač!« pravi Holte.

»Žolnir ga je!« zašepeta Vid in se po kotih lastne koče ozrž.

»E, ne!«

»Le čakaj! Čoln smo dobili onkraj mesta. Čoln sem pa jaz imel pripet in priklenjen. V čolnu so bile priorjeve bukvice, tiste male, ki je molil nanje. Prior sam izza sebe ne bi bil nikdar čolna odklenil in odvezal. V čolnu je bil in iz čolna je pal v vodo. Samo eden pa je vedel, kje je moj ključek, ki ključavnico pri verigi odpre, in ta je bil žolnir. Njemu sem bil prej enkrat povedal, kje dobi ključ, ako mene ni doma. Tam pod ploščkom na lini ga vzemi ali pa pod pragom, tako sem mu dejal.«

»O Bog, ti njemu pomagaj, obesili ga bodo!«

»Pač, ko bi zvedeli. Zato pa molčiva! Glej, ko bi jaz že ravno tja šel in razpovedal, moral bi prisegati menihom, in ker ga videl nisem, ampak le za gotovo sodim, utegnil bi po krivem priseči in kaj bi bilo! Zato sem tiho in ti tudi moraš biti. Potlej pa še pomislim in pravim: glej, Vide, žolnir ti je nekatero petico v pest stisnil. Ali bi ne bilo pred svetom grdo, da bi ga izdal? In tudi nehvaležno bi bilo! On je v vodo vrgel meniha, on sam ga je vrgel, nemara zaradi te Katrice. On sam je grešil in sam bo odgovor dajal pred božjim sodnim stolom.«

»O jeminej, joj!« vzdihne Holte.

»Pa še ena je, prijatelj!« govori Vid. »Žolnir je nemara bolj učen, bolj umetelen in veden ko vsi menihi. Zlodej vedi, če ne zna tako narediti, da ga nobena ječa ne udrži in nobena vrv ne uduši. Kaj bi z nama počel, ako bi menihom ušel in zvedel, da sem ga jaz ali ti izdal? Morda bi tako zacopral, da bi se vsak v en vrbov grm spremenila in bi drugega ne pila živ dan ne ko božjo mrzlo roso.« »Bog naju varuj! Pa molčiva! Zakaj si mi povedal!«


VIII[uredi]

Prišla je pomlad, za njo prišlo poletje in jesen. Stara skušnja uči, kako čas, najboljši zdravnik, zaceli rane, o katerih si človek domišlja, da jih noben lek pod soncem ne ozdravi, kako v vednih spremembah nadomesti izgube, ki se človeku prebridke in prehude dozdevajo, da bi se kdaj dale pozabiti.

Pol leta je bilo šele preteklo in že se v vsej okolici ni skoro nihče več menil o priorju. Govorica o tej reči je bila že nekako zastarela, do zadnjega obrana, ker vsak otrok je vedel, da je pater Avguštin v vodo pal in kje so ga čez nekaj dni iz vode izvlekli, kako so ga bile že ribe malo načele itd. Žolnir je bil šila in kopita pobral kmalu po smrti priorjevi, v kloštru so imeli zbrani patri posvet in si izbrali drugega priorja.

Vemo, da je bil Katrici stric prior edini človek iz bližnje rodovine. Zdaj je v mladih letih ostala sama, brez varuha in pomočnika. In tudi on, kateremu je morebiti veliko zaupala, tudi on je šel ob istem času po svetu, ni povedal, kam gre ne kdaj in če kdaj pride nazaj. Ce se še pomisli, kako čudovito in nenavadno je izgubila tistega svojega varuha, ki ji je bil več ko kak drug človek, katerega je kakor posvečenega, božjega moža že samega na sebi spoštovala in si v svoji mladi domišljiji naslikala ga, kakor bi imel pol njene usode v rokah in bi bil še posebnem varstvu božjem: lahko se verjame, kako bridko jo je zadela ta izguba, verjame, da ona ni mogla tako hitro pozabiti ga ko drugi ljudje.

Menihi so bili sicer postavili deklici drugega varuha, nekega kmečkega moža Maklena, ki je precej ubožen bil in samo nekaj v rodu s Kodranovo hišo, ali ravno ker je bil mož ubožen in ne prevesten, gledal je več na to, kako bi si kaj pridoval pri svojem varuhovanju, kakor da bi bil zares za blagor neizkušene svoje varovanke skrbel.

Bil je v jeseni semenj v poglavnem kraju dolenjske Kranjske, v Novem mestu. Iz vseh kotov so se bili sešli kmetje, gorjanci in poljanci, kupovat in prodajat plemenih prašičev, usnja za zimo in druge robe. Videl je človek tu, da je med pravimi Dolenjci, zakaj vse krčme so bile polne, nekateri semnjar je nesel ostanke svojega kupička za vinsko kapljo shranit.

Skoro vsi mlajši Novomeščanje so bili ta dan na nogah, eni, da bi okrog kramarjev kak lep obraz ogledali in si to in ono reč želeli, ko bi denarja bilo, drugi, da bi se kazali, ker so imeli dovolj časa za postavanje in pohajkovanje.

Samo v eni izbici najdemo mladega moža, tiho in malomarno na stolu sedečega.

Stari Novomeščanje so bili ravno take nature kakor drugi ljudje poprejšnjih časov, da so stavili hiše tjakaj, kamor bi ne bil nihče mislil. Na levem bregu Krke vrhu precej visokih skal stoje še današnji dan ostanki selišč, kakor bi jih bil kragulj za svoje mladiče nanesel. Vidiš tu z novomeškega predmestja, s »Kandije«, koče vrhu skal sloneti, da se bojiš, vsak hip se zvrne ta ali ta v Krko, ako bi se kak vinski štempihar nanjo naslonil.

V eni teh lesenih, pol visečih hiš je torej samoten stanoval naš mladi mož, gosposko opravljen, visoke rasti, ognjenih oči in čednega obličja. Njemu ni bil mar semenj. Zdaj pa zdaj se je ozrl proti vratom in poslušal, kakor bi koga pričakoval. Pa minilo je celo uro in ostal je sam. Zdaj je hodil po trhlenih tleh gor in dol, zdaj je gledal čez pečine v Krko, zdaj se zopet usedel na vegast stol, potegnil nekove papirje čez majhno mizico in gledal vanje.

Nekdo na vrata potrka. Mladi mož vstane in se oglasi.

Ribič Vid stopi v izbo s klobukom pod pazduho in se nasloni na zid pri vratih ter nekako plaho in boječe zre po mali stanici.

»Ali je tukaj tisti mož?« vpraša ga gospod.

»Ali, tukaj je, gospod žolnir!« odgovori Vid.

»Zakaj ga nisi s seboj pripeljal?«

»I, vraga, tega mi niste veleli. In tudi ne vem, če bo šel. Ako imate kaj pogovora ž njim, idite rajši z menoj, jaz vem, kje ga dobava. Deklica njegova je tudi tukaj!«

»Ona? Katrica?« vpraša žolnir hlastno.

»Kodranova deklica, ki je v vodo vrženemu priorju Avguštinu v rodu!« odgovori Vid in nekako ostro pogleda žolnirja. Poslednji mu pogled, če mogoče, še resneje vrne. Bodisi da se je česa bal ali da ga je posebna dobrotnost obšla, žolnir stopi k mizici, odpre predalček in da ribiču precej veliko srebrnega denarja.

Kmalu potem odideta oba.

V neki krčmi blizu svinjskega trga se je vse trlo ljudi. Ker je prostora manjkalo, usedel se je bil majhen, suhoten možek na preobrnjeno posodo in je na kolenih držal poliček, že pol izpraznjen, v eni roki pa kepo mesnine, katero je prav pridno trgal kos za kosom z zobmi, kar jih je imel še v prednjih čeljustih.

Zdajci mu nekdo na rama potrka, in ko se ozre, vidi kloštrskega ribiča za seboj.

»Oče Maklenov, tukaj je gospod, ki bi rad z vami govoril,« reče ribič.

Maklenovemu očetu pa od straha šine debel kos mesa iz ust v goltanec, tako da se je komaj odkašljal, ker gospode se je on že od mladega bal. Vendar, ko tega gospoda malo ogleda, mine ga nekolika strah in bolj miren pravi:

»Gospod kloštrski žolnir, pijte iz mojega poliča, če se vam ne bi zameril.«

Žolnir se je menda tudi zamere bal, ker vzel je z Maklenovega kolena polič in malo ustne omočil. Obenem je ribiču stran mignil.

»Vi ste zdaj za varuha izvoljeni Katrici iz Kodranije?« vpraša moža.

»Pač, sem, sem! Ali kam ste se bili pa vtaknili? Poprej je ves svet ugibal, da boste do smrtne ure — Bog nam daj kako dobro! — ostali v Kostanjevici.«

»Vi boste omožili Katrico?«

»Kaj še, gospod žolnir, kaj še, he! he! Pijte, nate, pijte! Sama se bo možila, jaz ga bom malo izbral pa privolil; sama se bo možila, sama, he! he! Rajši jo imam, kakor spomladi po svetu pogledam. — He! prazen polič imava!«

»Le dajte ga natočiti. Pijte, kolikor morete, jaz sem plačnik. — Ali bi vi dali Katrico premožnemu človeku, ki jo bo rad imel in jo prav dobro preskrbel?«

»I, prav rad, dal, dal!«

»Ko bi jaz prosil zanjo?«

»Jej! Vi, no, kajpak! Veste kaj, žolnir ali gospod žolnir — ne zamerite staremu človeku, ki je ves neumen — rajnik prior, ki je bil od moje rodovine — njegova stara mati pa moj stari oče sta si bila vsak iz enega brata, menda kali, pač vsak iz enega brata! — prior vam ni bil voljan. Vidite, jaz vas prav lahko vidim, vi ste dober, prav dober človek — gospod, mislim reči — laže vas vidim, kakor po svetu pogledam; pa ljudje bi me potlej pikali, da sem storil, česar rajnki ni storil, ki sva si po tretjem kolenu vsak iz enega brata. Jaz res lahko storim, kar hočem in kar ona hoče; oba vkup, oba vkup, zastopite! Pa menihi so tudi gospodje! Zaradi rajnkega — Bog mu je dal nebesa in veselje — bodo očetje kako novo zinili. Zato tega ne morem.«

»Storite, škoda vam ne bo«

»O vem, vem! Pa Katrica je Katrica. Ne vem, kaj bo dejala. Ondan je ženine imela, pa jih je odpodila. Nemara da se ne misli še možiti. A jaz imam eno, hči je moja, Alenka ji je ime, čedna deklica; več je je kakor Katrice in bolj spešna je za vsako delo. Njo bi vam pa rad dal. rajši, ko po svetu pogledal.«

Žolnirju je pri tej ponudbi lice zatemnelo.

»Svojo hčer bodete drugam omožili. Doto ji bom jaz štel, tisoč, dva tisoč goldinarjev vam bom odštel, samo napravite, da Katrico dobim!« dejal je žolnir.

»O, o!« začudil se je Maklen, varuh Katričin iz Kodranije, in dolgo ni mogel besedice ziniti ni verjeti, ali je prav slišal ali ne.

»Ali bi bili mož beseda, preljubi moj žolnir ali gospod žolnir?«

»Se danes vam dam nekoliko. Glejte, ljudje naju gledajo. Morda bi kdo kaj slišal. Idite z menoj!« Veselega lica je vstal suhi mož s svojega slabega sedeža in šel za žolnirjem ven. Videl je že svetle petice v svoji skrinji doma seštete in spravljene, zdelo se mu je, da samo pravljico posluša o steklenem gradu v gori, kjer vragi varujejo zakletih zakladov, da je vse to le sanjam in marnjam podobno.

»Pač, pač, vi jo bodete imeli, vi, nihče drug! Ona vas ima rada, to vem, naj raj ša; vi jo bodete imeli! Ko bi rajnki prior iz groba vstal, vi jo bodete imeli, če sva prav po tretjem kolenu vsak iz enega brata, vi jo boste imeli.«

Tako je govoril v veselju oče Maklen vse v en dir ter hitro koračil za žolnirjem proti osamljeni koči, Kandiji nasproti.

Tam pa, kjer je pod razpeto rjuho ljubljanski kramar s krikom in vikom hvalil lepim kupovalkam svoje blago, stala je mlada, bleda deklica, gotovo najlepša, kar je bilo na semnju hčeri dolenje kranjske strani. Bila je Katrica. Stoje med prijateljicami, ni vedela, da jo s strani opazujeta dva moža, eden, ki jo je imel varovati, pa jo je zdaj malo manj kakor prodal, drugi pa žolnir, ki jo je ogledoval z nekim ognjem in dopadenjem, kakor da bi jo hotel z očmi vase zajeti.

Kdo ve, kako dolgo bi bil žolnir stal in gledal tjakaj med krdelo, ko ga ne bi bil Maklenov oče opomnil, da imata iti še nekam.

Ravno ko sta se obrnila, šla je Katrica od kramarja proč. Zagledala je tik pred seboj Vida »Kaj si kupil, Vide?« ogovori ga.

Ribič pa z nekako čudno resnim licem ne odgovori na prijazno vprašanje, ampak vzdigne roko in med ljudi pokaže.

»Poznaš še le-onega gospodiča? Nič več?« Deklica se ozre, zagleda v dalji žolnirja odhajajočega, zardi in noga ji zastane.

»On je!« zašepeče tiho in strmi za njim.

Vid pa je odmajal z glavo ter zagodrnjal:

»Nič prida to! Ni ji šel iz glave, hent! Ko bi vedela!«


IX[uredi]

Ne vemo, ali je pisateljska navada, da le preskakovaje pripovedujejo svoje resnice in laži, napaka ali prednost. Napačno bi se tako počenjanje utegnilo po pravici imenovati morda zato, ker že po zdravi pameti ni dobro, da se na posamne kose trga, kar bi imelo celo biti. Zakaj, čeravno se navadno notranja zveza teh posameznih kosov še vedno kolikor toliko vidi, žali se vendar vnanja enota. Nasproti pak nam bode blagovoljni bralec vendar morda pritrdil, da so tudi take dobe v človeškem življenju, o katerih se ne da veliko povedati, če nočeš čisto vsakdanjih reči slišati. Človeško življenje pak, vnanje in notranje, ta čudovita zmes vednih zmen, skušenj, bojev, težav, veselja in žalosti — življenje je tista velika tvarina, katero je in bode obdelovalo ljudstvo vseh obrekovanih in hvaljenih pisateljev. Da tedaj tudi mi tu že v novo nekaj svoje kolovozne poti, čas imenovane, preskočimo, upamo iz dveh razlogov odpustka od častitega bralca. Prvi razlog bode našel, če to premisli, kar smo ravnokar izrekli; drugi razlog pa nam je ta, da smo trdno preverjeni, da imajo Slovenci in Slovenke dovolj žive domišljije, katera jim pomaga napolniti tiste vrzeli in praznote, katerih pisatelj v svoji slabosti ali nemarljivosti ni zadelal.

Pomaknemo povest za poldrugo leto naprej.

Žolnir je že dalje časa stanoval zopet v Kostanjevici, toda ne pri botri Lešpeti, kar se je le-tej pobožni ženski tolikanj za malo zdelo, da je odsihdob vsem sosedam trdila, da je žolnir prav malo vreden človek in ga še ne bi hotela pod streho, ko bi je na kolenih prosil. Če je pa verjeti stari pravljici, ki je to povest ohranila, jokala je botra Lešpeta nekatero krat za tistim denarjem, ki bi ga bila lahko od žolnirja za izbico dobila, ko se ne bi bil hudobni in nevoščljivi gospod v najlepši krčmi vselil.

Kakor so skoro vsi ljudje vedeli, bila je poroka žolnirjeva s Katrico toliko kakor gotova. Od kraja, ko je bil žolnir zopet prišel in jel snubačiti pri Katrici, domislila se je besedi nesrečnega strica ter se je žolnirja ogibala in mu naravnost povedala, da ga vzeti ne more že iz spoštovanja do rajnkega, kateri gotovo v nebesih ne bode za njeno časno in večno srečo prosil, ko bo videl, da se ne ravna po njegovem svetu.

Toda žolnir je imel razen lastnega sladkega jezika, ki bi bil tudi trdnejšo voljo pregovoril, kakor jo je imela Katrica, še dva druga zaveznika, katera sta mu pomagala, da je nazadnje vendarle zmagal. »Kaj si neumna, kali?« tako je vpraševal njen varuh oče Maklen, ki je vedno za žolnirja govoril. »Z vžgano trsko ga išči in ne boš ga dobila boljšega. Kaj pravim? Se takega ne, s trsko ga išči! Kaj ni lep in bogat in prijazen in krotek! Sencaj te! Ko bi bil jaz ti, do komolca bi Boga zahvalil, da me če. Res, da sam ne bo znal za brazdo stopati in ne bo vedel, kako se motika vihti, a kaj za to! Le vzemi ga! Saj bo denarja pritresel na Kodranijo, da ga še seštela ne boš; le vzemi ga! Le nikar ne misli, da so v svetem zakonu sami sršeni, da se pika in bode in kolje; le tega vzemi, pa boš videla, kaj se to pravi. Poslušaj ljudi, ki so kaj skušali! Koklja ve, kakov je kragulj, pišče ne.-«

Javalne bi bili taki ostroumni govori deklico prepričali, ko ne bi bil imel žolnir še drugega zaveznika, namreč Katričino lastno srce, ki je bilo vse drugačno kakor njena volja. Kjer se pa tehtnica ravno nikamor ne prevaguje, tam je majhne stvarce na eno stran treba, da se pošibi. Svoje prve ljubezni ni mogla pozabiti. Kolikor si je že od stričeve smrti in še od prej prizadela, da bi si ga iz glave izbila, vendar ji je skrivaj in ponevedoma ukradla se v misli in v srce ena podoba, mladi tujec, z vso ljubeznivostjo, kakor se ji je nekdaj kazal in kakor si ga je živa njena domišljija v mladostnem ognju naslikala. In preden si je bila revica v svesti, s kom se njeno srce peča, razmalala si ga je v tako prijetnem okviru, da ga ni mogla izvreči, in pri takih prilikah je jela, če je bila le sama, bridko jokati, ne vedoč, ali od veselja ali od žalosti. Kaj čuda torej, da se je kmalu vdala — svoji prvi ljubezni in da je bil žolnir skoro vsakdanji vasovalec na Kodraniji.

Menihi so se sicer še nekaj spominjali, da je rajnki prior Avguštin misel imel, da je žolnir drugoverec, najbrž protestant, da se tedaj nikakor ne sme privoliti zakon ž njim in Kodranovo hčerjo. Zato so le-ti očetje malo odkimovali, ko so zaslišali, kaj se plete.

»Nam je Bog na ramena naložil skrb za časno in večno srečo naših podložnih. Odgovarjali bomo, kako smo rabili svojo oblast. Za vsako ovčico, ki jo od svoje črede izgubimo, bode nam vprašanje zastavljeno, ali smo jo mogli, ali je nismo mogli oteti. Zato jaz menim, da moramo naj prvo tega tujca poprašati, ali se more skazati, da je prave katoliške cerkve veren sin; če ni, moramo po svoji duhovski in deželski oblasti skrbeti, da se iz tega kraja odpravi. Nikdar se ne sme dovoliti, da bi krivoverec v zakon dobil žensko, ki je v našem kloštru pod učena v resnicah svete vere.«

To je bilo poglavno zrno dolgega govora, s katerim je novi prior menihe preveril, da se mora žolnir brž v kloštru zglasiti.

Kako so se pa možje menihi začudili, ko jim je namišljeni drugoverec razgrnil neovrgljiva pisanja, iz katerih se je bralo, da je Adam Zabranek pošten kristjan katoliške vere. Očetje niso imeli potemtakem nobenega ugovora več in poroka je bila naznanjena.

Zjutraj se je velika množina svatov zbrala na Kodraniji. Bližja in daljna sorodbina se je posedla okrog velikanske mize k zajtrku, kakor je bila stara navada pred poroko. Vsi so bili že zbrani, le ženina še ni bilo. Svatje so jeli že malo nevoljni prihajati in ta in oni je, kadar neveste ni bilo zraven, kako besedo črhnil, da to ni posebno znamenje, ker se ženinu tako malo mudi.

Šele ob deseti uri se je bližal samoten jezdec Kodraniji. Svatje so se vretili proti oknu, in spoznavši žolnirja, ugibali so zlasti stari očetje, da tega že davno niso slišali, da bi bil ženin prijezdil. Njegova obleka je bila ženskam povšeči, možje pa so zopet trdih, da ni prav, če pride ženin brez plašča po nevesto.

Katrica je bila ravno v drugem koncu hiše sama v kamrici. Ko zagleda svojega ženina tako samega dohajati, zalile so jo solze, in ko bi bila v tem trenutku mogla vse podreti brez sramote, zdelo se ji je, da bi bila to prav rada. Ne enega svojih ljudi ne pripelje na svate! Ženin je njen in ona ga ne pozna veliko več ko vsakega tujca! In temu se bode danes, čez nekaj ur, vdala in zavezala za vselej, za vse življenje, za večno! Taka čutila so jo obhajala in menila je, da je vso to reč premalo preudarila.' Ko bi se bil dal čas ustaviti le še za nekaj dni! Ali to ne gre, kaj ljudje poreko. »Sama sem si izvolila svojo srečo, nosila jo bom, naj bo dobra ali slaba,« tako se je deklica tolažila in obrisala solze.

V tem hipu stopi ženin v njeno stanico.

»Zakaj pa v joku, preljuba? Ali me imaš tako malo rada, da se bojiš zakona z menoj?« vpraša mladi mož.

»Ne bojim se nič. Samo milo se mi je storilo, ko si tako sam prišel pome. Ali nimaš res nobenega svojih ljudi, katerega bi bil povabil? Kako bi me bilo to veselilo! Vsaj ne bi bilo treba potem meni in drugim misliti, da me vzameš brez privoljenja svojih ljudi.«

»Saj sem ti že pravil, da sem sam na svetu, da si mi ti edina duša, ki jo ljubim. Pusti svoje domišljije in idi, greva tjakaj k ljudem, ker že mora tako biti.«

»Tako temnega in zamišljenega obličja si bil, ko si jezdil čez naš dvor, da se mi je srce trgalo. Povedi, kaj si mislil?«

»To se ti je le zdelo.«

»Ko bi bili še rajnki stric živi, oče Avguštin, šla bi pol laglje k poroki s teboj.«

Rekši, je deklica svoje lepo črno oko obrnila v njegovo lice in se hotela nasloniti nanj; a zapazila je v tem hipu zopet tisti obraz, katerega je menila že na dvoru videti.

»Zakaj me spominjaš nanj. Saj veš, da me ni mogel videti, da me je napak sodil in da bi te ne bil nikdar imel--«

Vrata se odpro in starešina oče Maklen stopi v izbico.

»Pozneje se bosta pomenila, pozneje. Zdaj je čas v cerkev iti, gospod bo čakal. Mašo bomo imeli še pred poroko in Boga prosili za lepe in pridne otroke. Pozneje se bosta zmenila. Svatje bi že radi šli Alo, na vozove!«

Žolnir prime ihtečo nevesto lahko pod pazduho in jo pelje ven. Zasedejo vozove in cela vrsta drdra od Kodranije po kolovoznem potu proti kloštru.

Ob potu je bilo veliko poljskih delavcev po njivah, ki so zastali v svojem delu in svate ogledovali. Nekateri izmed njih so nevesto blagrovali, da je tako bogatega ženina dobila; nekateri pa so z glavo majali in govorili: »Bog ga vedi, kaj bo še s Katričino možitvijo? Le domačega naj bi vzela, ne pa moža iz devete dežele, ko se ne ve, ali ima tako srce kakor kak domačin ali ne. Prava božja volja težko da bi nju sklepala. Saj se ve, da rajnki prior ni hotel o tej mešanici ničesar slišati. On je bil pa pobožen in za božjega namestnika posvečen mož, tedaj je že vedel, zakaj brani. Kar se ne zlaga, to se ne zlaga, jablana v pesku ne raste. Bog nam daj pravo pamet in um, da bomo njega prav spoznali in njegovo voljo; Katrici pa ne bo nič dobrega pri žolnirju. Pred zakonom pela, po zakonu jokala, to je star pregovor. Polž roge pokaže, kadar ga nihče ne vidi.«

Ko so se svatje peljali mimo ribiške koče, javalne je bilo komu izmed njih mar, da ni Vida niti pred staro hišico niti v čolnu videti. Vedeli so sicer, da stari mož že dalje časa bolan leži, ali kaj se svet zmeni za enega človeka!

Na slamnati blazini, ki je bila čez trhleno in podloženo postelj razgrnjena, ležal je mož, z vsakovrstnimi cunjami odet, in je težko dihal. Oči so mu bile globoko pod čelo udrte, lice je bilo upadlo in obradne kosti so stale posebno na videz. Deklica zabuhlega obraza in objokanih oči, Vidova hči, sedela je nedaleč od njega na stvari, stolu podobni.

»Deklina!« zakliče bolnik.

»Kaj bi radi oče? Ali vam je slabeje? Naj pošljem po gospoda?«

»Boš že še! Umrl bom, vem, da bom. Poprej ti pa še nekaj povem. Idi sem! — Pod hišnim pragom je nekaj denarja. Četrt je poštenega, tisto je tvoje. Drugo pa sem dobil od žolnirja za nekaj, kar bom spovedniku povedal. To mu daj nazaj, če bo še kaj časa tukaj. Ce pa ne, daj vbogajme ubogim. Pa moli zame, da bi mi Bog grehe odpustil. — Pridna bodi in zvesta, ubogaj, kar ti bodo pošteni ljudje rekli, in dalje boš živela ko tvoj oče.«

Dalje mož ni mogel govoriti. Deklica je tiho jokala.

»Ali je žolnir še tukaj?«

»Se, pravijo,« odgovori hči.

»Ali bo vzel Kodranovo hčer?«

»Že dolgo nisem bila nikjer, ne vem. Pravih so, da!«

»Poslušaj me! Popoldne mi bo bolje; ti pojdeš na Kodranijo in boš rekla, naj Katri ca dol pride, jaz ji imam nekaj povedati. Kajne, da pojdeš?«

»Ali bom vas na samem pustila?« pravi hči.

»Popoldne mi bo bolje. Naj prvo boš šla tja gor in potlej po spovednika.«

Strašen kašelj se moža loti.

Vrata se odpro in Holte stopi v kočo. Pogleda svojega prijatelja in odkimuje:

»Oj te, oj te! Vide, Vide! Kako te je potlačilo! Skoro bi te človek ne poznal. Nemara da pojdeš dol, kjer ni ribičev, v krtovo deželo. Škoda zate, res škoda! Kolikokrat sva ga vkup pila! E, morda ga pa vendar bova še kdaj! Bog je dober, prav dober, to jaz vem. Pomislil se bo in ti bo dal še zdrave pete, da boš več pokore storil.«

»E, ljubi moj, vsaka stvar le nekaj časa trpi, menim, da smo ven. Ura se bliža, ne vem, kaj bo,« toži bolnik.

»I, kaj bo! Nič hudega, v pekel ne pojdeš; tega se nič ne boj. Saj si dosti trpel in delal na tem svetu. Bog ti bo že kaj za pokoro obrnil in jaz bom tudi kak očenaš molil za tvojo dušo. Ti moraš pa tam zame Boga prositi, da se zopet snideva. Saj jaz sem že tudi ves vegast, noge niso več tiste, ko so bile, vid mi ne da, sluh me popušča, prišel bom za teboj prav kmalu. Samo nekaj reči imam še tu na svetu poravnati, zato Boga in mater božjo prosi, kadar prednju prideš, da naj me še en čas puste. Tačas bom dolgove poterjal in poplačal, kar sem na olju dolžan, pa malo več bom molil, da me bo odgovor pred večnim sodnikom bolj zlahka stal. Do zdaj imam še bore malo, kar bi se utegnilo deti na dobro vago svetega Mihela,« govori Holte.

»Deklina, idi ven!« pravi bolnik, in ko deklica odide, vzdigne Vid glavo in tiho začne govoriti: »Holte, ti veš, kaj mi vest teži. Dej, svetuj mi, kaj čem početi.«

Holte v tla pogleda in se odkrha ter pravi: »Žolnirja imaš v mislih, kajne? E, jaz bi dejal, da ti Bog ne bo v grehe štel, če ne govoriš nič o tem. Saj ga nisi videl. Morda pa ni on meniha ubil.«

»Jaz vem, da ga je. Zato me vest peče noč in dan in ne morem tega nesti s sveta. Spovedal se bom in videl, kaj mi bo gospod duhovni rekel.«

»I nu, le, le! Saj jaz tudi nič rad ne vidim, da si mi povedal. Potlej ne bo treba meni praviti. Samo žolnirja je škoda. Glej, ravno danes, zdajle menda, ima biti poroka, in kadar boš ti zinil, bodo ga poiskali, preden se bo vprvič v novem stanu naspal.«

»Kaj! Poroka! Danes?« zavpije Vid, sede v postelji, pa onemogel pade na vzglavje nazaj.

»Kaj ti je pa, Vide!« vpraša Holte ustrašen.

»Pojdi, leti, brž!«

»Kam pa, Vide?«

Pa Vid za trenutek ni mogel odgovoriti. Oči je zatisnil in smrtne slabosti so ga obhajale. »Bog ti meni pomagaj, če neizpovedan vpričo mene umrje, utegnil bi še z onega sveta nazaj zahajati in bi me ponoči tresel. Deklica, kje si? — O joj! Vide, zbudi se, zbudi! Deklica, kje visiš? Oče mrjo!« Prestrašena stopi Vidova hči v hišo. Ali v tem hipu bolnik oči odpre, pogleda po hiši in pravi: »Holte — ali hočeš, da bi večno izvejičanje dosegel?«

»Rad bi ga, rad, in tudi tebi ga privoščim, prav iz srca. Jokal bi, ko bi vedel, da si pogubljen,« odgovori Holte.

»Teci v klošter — poroka ne sme biti, dokler se jaz ne spovem in s Katrico ne govorim. Teci, kar moreš.-«

»I, ti ljubi Vid, ti dobra duša, kdo pa bo meni verjel? Ali me ne bodo za neumnega imeli in spokali?«

Vid kaže za tram. Zamazan papir je bil v razpok vtaknjen. Holte ga vzame ven.

»Tisto sem bil tačas v čolnu našel, teci! Morda bo tisto kaj govorilo,« pravi Vid.

Dasi grozno nerad, vendar se spravi Holte na pot. Ko bi z Vidom ne bila taka prijatelja in ko se ne bi bil bal, da pride po smrti nazaj na zemljo kakor strahovit duh, nikdar se ne bi bil vdal, že zaradi tega ne, ker se je od mladega vselej menihov najrajši ogibal. Kako grenka mu je bila dalje ta pot, sprevidi se tudi, če se premisli, da je Holte ž njo sam sebi veliko škodo napravljal. 2e več dni namreč se je brusil na pijačo, ki ga na svatovski dan na Kodraniji gotovo čaka. In zdaj je imel ravno z lastno besedo vse svatovanje podreti. Razen teh težav je pa imel mož še drugih pomislekov veliko, katerih ne bomo omenjali. Zato je prav počasno koracal proti kloštrski cerkvi. Kaka dvakrat ga je bilo volja uleči se za mejo in tisto pismo na tm obesiti. Pa obakrat je premagal skušnjavo.

Prišel je na cerkveni prag. Maša, ki se je po stari navadi pred poroko brala, minila je bila ravno in svatje so se razvrščevali pred oltarjem.

Zdaj šele je Holte bil v pravi zadregi. Prepozno je prišel, da bi bil može zunaj dobil, v cerkvi pa po njegovi misli ne sme živ krst glasne besede spregovoriti kakor mašnik, šolmošter in mežnar. Kaj je revežu početi! Nekaj časa stoji doli pri vratih in misli. Kar ga neka jezica popade in brž se zasukne in gre iz cerkve ven. »V uho me naj piše Vide in žolnir in ubijanje rajnkega priorja in poroka in vse — Bog ti meni pomagaj!« Tako je dejal in koračil čez pokopališče.

Sreča tam starega patra Antona.

»Kaj ne boste počakali, da bi bila poroka dokončana, in molili kak očenaš za srečen zakon mladim ljudem?« vpraša Holteta.

»Jaz sem že odmolil, gospod duhovni oče,« zlaže se Holte. »Ali stojte malo, saj vam lahko povem menda, kar vem. Ribič Vid je bolan na smrt in bi se rad spovedal.«

»Zakaj pa oprezovate tod okoli? To bi bili morali koj naznaniti v kloštru. Za tako reč se mudi. Ali je zelo bolan?«

»Saj pravim, na smrt! Pa nekaj je še dejal Vid. Dejal je, pojdi in povedi gospodom, pravi, da naj ne poročajo žolnirja z onegavo — Kodranovo Katico. On pravi, da nekaj ve o njem, nekaj takega, da bo svet strmel.«

»Ali je to res?«

»I, saj sem mu rekel, da mi gospodje ne bodo verjeli. Dal mi je pa tole pisanje s seboj; ne vem, kaj se bere ondukaj, ali je rojeni list ali kakova pečat, samo to se mi zdi, da ga je tisto noč našel, ko je bil rajnki gospod prior v vodo vržen — Bog mu daj nebesa.«

»V vodo vržen?« vpraša pater.

»Jaz ne vem nič, ali vržen ali padel, jaz ne vem nič. To bo že Vid povedal na spovedi. Vse bo po pravici povedal.«

Menih pogleda list. Bilo je tisto pismo, katero je bil prior Avguštin poslednji dan pred svojo nesrečno smrtjo v roke dobil.

Z naglim korakom stopa stari naravnost v cerkev. Holte nekaj časa zamišljen stoji, kmalu pa mu pride na mar, da bodo svatje iz cerkve prišli. »Ce se je poroka razdrla in je dedec v kuti povedal, da je Holte to pošto in te bridke besede prinesel, morda bi me žolnir precej tako zagovoril, da bi bil vse žive dni bolan, ali bi me jel pa daviti.« Tako si je mislil umni mož in je menil pobegniti. Ali zvedavost mu je bila tudi velika; zraven vse svoje bojazni bi bil vendarle rad videl, kaj bo. Zato se je skril v bezgov grm, ki je tikoma zida rastel, in je oči uprl v cerkvena vrata. Tako je precej časa tiho čepel in nalahko dihal.

Naposled pridejo svat je in gledalci iz cerkve. Vsi so imeli prestrašene obraze, Katrica je jokala. Dve ženi ste jo vsaka za eno pazduho peljali. Žolnirja ni bilo med njimi. Sele ko so drugi odšli, prišel je tudi on iz cerkve. Takega Holte še ni videl. »Strašno hudih oči je bil,« pripovedoval je Holte pozneje, »barve ni imel nobene na licu, usten se ni nič videlo, čuden je bil, prav čuden, grozno sem se ga bal.«

Kakor blisk se je razvedela novica, da je bila Kodranove Katrice poroka ravno v sredi pri odločni besedi ustavljena. Kakor povsod, iskali so ljudje tudi tu vzrokov te neslišane dogodbe in govorile so se najčudnejše in najneumnejše reči.

Ribiča je šel sam prior spovedovat in koj potem je bilo čudno vitje po kloštru.

Proti večeru tistega dne je šlo kakih pet oboroženih mož, biričev, proti hiši, kjer je žolnir navadno stanoval. Meščanje v Kostanjevici so bili vsi pokonci in so gledali, kaj bo. Ali zastonj so popraševali po žolnir ju. Nihče ni vedel, kam je šel. Gospodinja je pravila, da je bil okrog poldne doma, pozneje ga ni nihče več videl. V sobi, kjer je stanoval, bilo je na tleh kup pepela. Sežgal je bil svoja pisanja in nekaj koščkov je pričalo, da so bila nekatera velike cene.

Okoli desetih zvečer je mrtvaški zvon pel. Vid je bil umrl.

Ravno o tem času je nekdo na Kodraniji na okno trkal. Stara dekla se je od znotraj oglasila in vprašala, kdo je in kaj bi rad. Po glasu je iz odgovora povzela, da je žolnir, in okno zaprla. Se nekaj časa so slišali trkati. Ker se ni nihče hotel oglasiti, potihnilo je zopet vse.

Nekaj dni potem so drvarji v hosti pol ure od Kodranije našli mrtvo človeško truplo in izstreljen samokres poleg njega. Spoznali so žolnirja. Bil je še tako oblečen kakor na poročni dan.

Kmalu potem, ko se je razvedelo, da je žolnir bil ubijalec, dal je oče Maklen veliko denarja cerkvi vbogajme. Ljudje niso vedeli, kje ga je dobil.

Kdor je trideset let pozneje na Kodranijo prišel, videl je postarelo, zgubano in zanemarjeno oblečeno žensko, ki je, čeravno gospodinja premožne lastnije, trdo delala od svita do mraka in z nekako osornostjo ukazovala družini. Kdo bi bil spoznal v tej čmerikavi, skoro grdi babi nekdanjo lepoto kostanjeviškega okrožja — Katrico?