Klic zemlje
| Klic zemlje Gustav Strniša |
| |||||||||||||
Suša.
[uredi]Stari Vrečar grize vivček, se zadovoljno drgne z roko po irhastih hlačah, sedeč pred hišo na kobalastem stolu, in modruje o suši.
Njegova hiša je nizka in široka. Slična zadovoljni koklji, čepeča na belih jajcih, ždi sama na kupu kamenja.
«Oče! Kako tako dobro poznate nepotrebnico sušo?» meni Mačkov Primož.
«Kaj bi je ne poznal! Sem pač star.»
«Pa zakaj ste se prav danes spravili nad sušo?»
«Zakaj? Saj vsi trobite, da bo letos suša, ker ni nekaj dni dežja. Če ga 14 dni ni, nič hudega! Tiste čase ga kar po dva meseca ni bilo. Človek in živina sta trpela. Vsi smo kar zijali od žeje.»
«Kaj modrujete?»
«O suši se pogovarjamo, ki je pravkar prišla!» odvrne Primož stari potovki Urši, ki je imela ves razoran obraz in je bila velika in suha kakor prekla.
«Da, da, suha sem, res sem suha! Pa bom menda še bolj. Moja služba je končana!»
«I, saj dobiš pokojnino, mar ne?» jo je podražil kmet Bahač.
«Bahač! Ti se lahko norčuješ. No, da vam povem. Pisem ne bom več prenašala, da veste. Pošto dobimo v naš kraj. Mlada in zala poštarica pride, mila kakor iz sladkorja ulita. Prijazna gospodična je. Kar sama se mi je predstavila, ko sem prišla v mesto iskat pisma za našo vas. ‚Torej, vi ste Urša Zaletelova,‘ je rekla. ‚no vidite, zdaj pridem jaz k vam za poštarico. Pisem ne boste več nosili iz mesta. Menda niste zato hudi name?‘»
«No, Urša, v mesto boš pa menda še vedno hodila in nam prinašala potrebščine?» jo je pobaral stari Vrečar. Bil je za trdno prepričan, da se dobi najboljši tobak v mestu, čeprav ga je opaltar Griček sam dobival od tam in je bil njegov tobak še bolj suh, ker ga je manj prodal.
«Za svoje ljudi bom še vedno hodila!» je pritrdila potovka.
Medtem ko so se pogovarjali kmetje pred Vrečarjevo hišo, se je v mestu odpravljala na pot mlada gospodična Vanda Jeričeva, ki je postala prva poštarica v Zaseki.
V gostilni «Pri sivi lisici» je kmet Ferjan debelo požiral pivo. Prišel je poštarico z vozom iskat. Njegov brat, mestni trgovec, je sedel poleg njega in mu prigovarjal, naj si ga le privošči, ter ga izpraševal po domačih.
«Veš, Martin, nate sem kar nejevoljen. Včasih bi pa že prišel iz mesta k nam na deželo! Tako dolgo te že ni bilo, da sem te danes komaj spoznal!» je onegavil Ferjan in pridno pil.
«Čemu pa nimate železnice, da bi človek ne trapal tako daleč peš?» je ugovarjal brat in se smejal.
«Kar molči! Kočijo si imel. Pravkar si mi pa tudi omenil, da imaš lep nov avtomobil, ki ki ga kupil. K nam v Zaseko te pa vendarle ni!»
«I, avtomobil imam šele 14 dni!» je ugovarjal Martin in si brisal z robcem svojo mesnato brado. Bil je čvrst petdesetletnik, visokega stasa, krepke postave, zdravega, rdečega obraza in brez brk. Imel je sive oči z močnimi dolgimi obrvmi in nizko široko čelo.
«Pa ti, Ferjan? Še zdaj te nisem vprašal, kaj te je danes prineslo v mesto. To dobro vem, da nisi prišel na delavnik samo mene obiskat.»
«Prav imaš! Veš, po poštarico sem prišel. Mi napredujemo! O, tudi železnico bomo še imeli, pa če jo iz hriba izkopljemo! Kaj to nam! Kos gore prevrtaš, pa spustiš skozi železnega konja. Letel ti bo, kakor bi že od vekomaj tod potoval. E, veš, tudi pri nas smo navdušeni za železnico! Pravijo, da so že zdelani načrti.»
«Kaj si dejal? Da dobite novo poštarico? Kako se pa piše?»
«Vanda Jeričeva.»
«Vanda Jeričeva!» je ponovil trgovec in tiho vzdihnil.
«Ali jo morda poznaš?»
«Menda sem že čul o nji. Toda ne poznam je!» je odvrnil brat in globoko goltnil iz vrčka.
«Vanda Jeričeva!» je ponovil Martin že potem, ko je brat odšel. Pri odhodu je stal pred vozom in videl prijazno mladenko, ki je prožno skočila na zapravljivček in se vsedla poleg Ferjana.
«Vanda Jeričeva? Da, ona je! Njena in moja hči. Tega pa nihče ne ve. Ona je umrla, ko je bil otrok še majhen.»
Trenutno je začutil v sebi nekaj mehkega in milega. Postal je skoro ginjen. Zamišljen je počasi odšel proti domu.
Pri Ferjanovih.
[uredi]Stari Vrečar je krevsal počasi po cesti. Dohitel ga je voz. Zagledal je soseda Ferjana in poleg njega tujo mestno krasotico.
Prav tedaj je prisopihal po cesti vaški norec Čiček. Ko je opazil, da se je voz ustavil pred Ferjanovo hišo, kjer je imela nova poštarica svojo sobo, je odhitel tudi on tjekaj.
Ko je skočila Vanda z voza, je norec pričel buliti vanjo.
Ferjan ga je sunil pod rebra:
«Ti, fant, ne prodajaj zijal! Rajši malo primi, da odneseva kovčeg v hišo!»
Čiček si ni dal dvakrat ukazati. S krepkima rokama je pomagal dvigniti kovčeg in ga nesti v sobo.
Ko sta postavila s Ferjanom kovčeg na tla, se je norec nanj vsedel in ni hotel oditi.
«Tak bodi no siten! Če ne greš, te bom brcnil, da boš kar skozi okno zletel!» se je razhudil Ferjan.
Norec ni odgovoril, tudi vstal ni.
Vstopila je Vanda.
Čiček se je zagledal vanjo. Oči so mu zasijale od blaženstva. Roke so se mu pričele tresti. Obraz mu je prebledel. Pokleknil je pred poštarico. Sklenil je roki kakor k molitvi. Na licih mu je zablestela solza. Z visokim piskajočim glasom je povzel:
«Pozdravljena bodi! Vem, da te nihče ne pozna! Jaz sem te takoj spoznal. Sanjal sem o tebi. Vedel sem, da prideš!»
«Kdo pa misliš, da je ta gospodična?» ga je pobaral Ferjan.
Čiček ga je preslišal. Še vedno je klečal pred Vando. Jecljajoč je nadaljeval:
«Ostani vedno pri nas in srečni bomo! O, dobro te poznam in vem, kdo si! Iz zlate zarje si vstala in stopila med nas. Ti si premila in preblažena Devica Marija!»
Nato je sklonil glavo do tal, udaril z njo po tleh, vstal in zletel skozi vrata.
Ferjan se je za njim smejal in odkimaval z glavo. Poštarici je kazal na čelo, češ, da v Čičkovi glavi ni vse v redu.
Ona je bila v zadregi, zardela je gledala za odhajajočim.
Tako je bila sprejeta v Zaseki nova poštarica Vanda Jeričeva.
Bivša pismonoška Urša je bila v vsej vasi najbolj klepetava ženska. Njena beseda je morala biti vselej in povsod zadnja. Ženica je dobro znala podpihovati, obračati javno mnenje in pridobivati ljudem dobro ime, pa tudi slab sloves, kakor se je nji dozdevalo pravično. Pri tem se ni nikoli na nikogar ozirala. Vedno je pač mislila samo s svojimi možgani in čutila s svojim srcem, prepričana, da ravna najbolj pravično in pošteno pod solncem. Nikoli se pa ni spomnila, da mislijo drugi ljudje drugače in da imajo morda baš oni prav.
Takoj prve dni, ko je prišla Vanda v Zaseko, je prihitela k nji stara Urša.
Poštarica jo je prijazno sprejela. Ker je imela čas, jo je povabila v svojo sobo na kavo. Zanimali so jo vaščani in takoj si je mislila, da jo bo starka poučila o vaških razmerah.
Že je hitela Urša:
«Večinoma so dobri ljudje. Verjemite mi! Če greste po vrsti od prve samotne hiše starega Vrečarja do zadnje bajte, najdete samo nekaj izjem, pred katerimi vas svarim. Prvi je postopač Bincelj, len in zanikarn človek. Bogu krade čas, ljudem pa denar, če pride do njega. Drugi je pijanec Butara. Ta človek pije kakor stara goba. Siten je in domišljav. Kvantarske pesmi prepeva. Ljudi napada s pestmi in jezikom. Ker ima pa jezik močnejši kakor pesti, jo često stakne po grbi. Tedaj preklinja in se jezi, žuga in kriči. Pri tem se zvija in zardeva. V obraz postaja zaripel kakor puran. Ko se potolaži, prične snovati maščevanje. Enega je že spravil na beraško palico: zažgal mu je dom.»
«Ali ga niso zaprli?»
«E, pošteno so ga zašili! Pa kaj pomaga? Ko se je vrnil, je še enega onesrečil. Zdaj so se ga pa pričeli ljudje bati in rajši molče. Če koga napade, se mu smeje. Udariti si ga nihče ne upa. Samo sredi noči ni varen. Če ga kdo zaloti v mraku, jih pošteno skupi. Seveda samo tedaj, če je napadalec prepričan, da ga Butara ne pozna. Pa Čiček se ga ne boji. Njemu pač ne more škodovati. Zato ga je že večkrat pošteno premikastil.»
Urša je zadovoljno govorila še o drugih vaščanih. Hvalila je njihove vrline in grajala njihove napake.
«Kaj pa vaški veljaki?» je pripomnila Vanda.
«Kaj, veljaki? Teh pri nas ni. Bogatih kmetov nimamo, velikega siromaštva pa tudi ni v naši fari.»
Naposled se je potovka še sama pohvalila in pristavila:
«Naš stari župnik naj se kar skrije pred menoj! Bolje poznam njegove ovčice in ovne kakor on sam!»
«Kaj je pa s tem bebcem Čičkom? Ali res ni pri zdravi pameti? Morda se pa malo potvarja? Tako lepe žalostne oči ima!» je omenila poštarica.
«Čiček je norec, pravi bedak je! O vas pripoveduje, da ste Devica Marija. Komaj ste prišli v vas, je že pridigoval sosedovim čebelam, naj pridno nosijo med, češ, da ga bodo tu dovolj dobile, ker je ta vas sveta zemlja, saj prebiva v nji živa Marija.»
Vand a je starko odslovila.
Naslednji dan je pričela poštarica uradovati. Prvi je prišel stari Vrečar. Prosil jo je, naj piše v njegovem imenu pismo njegovemu sinu Jožetu, ki je služil pri vojakih.
Vanda mu je obljubila, da mu bo že ustregla. Ukazala pa mu je, da mora priti šele po uradnih urah, češ, da med službo ne sme pisati zasebnih pisem, ker se temu protivi postava.
«Hm, kako čudna je postava! Poštarico imamo; saj je menda zato tu, da nam dela. Pa ne sme pisati med urami pisma!» je mrmral starec in nejeverno zmigaval z glavo.
Ko se je kesneje vrnil, pa je bil zadovoljen. Poštarica ga je prijazno sprejela. Spisala je za njegovega Jožeta tako pismo, kakršnega še ni nikoli čital, kar je bil od doma.
Zamaknjenka.
[uredi]Ferjanov Šimen je bil čvrst in vesel fant. Nihče ni znal tako lepo peti domače pesmi kakor on, pa tudi noben vaški fant ni tako lepo zavriskal. S kastorcem postrani je šel ponosno skozi vas. Na marsikaterem oknu je zardel obraz, skrit med fajgelčkom in rožmarinom. Marsikakšno dekle si ga je skrivaj želelo in upalo, da postane enkrat njen mož.
Šimen se pa ni posebno brigal za dekleta. Vsaj znano ni bilo, da bi hodil kam vasovat. To jih je kar jezilo. Vaška dekleta so bila pridna in zala, a ta občutek se je tako malo menil zanje.
Največ je še govoril s hčerko potovke Urše. Katrica je bila prijazna in mirna deklica, toda zelo boječa. In to mu je ugajalo. Sicer se mu je pa videla prav taka kakor vse druge. Šimen je znal premalo ločiti lepoto deklet. Le, če je bila katera posebno grda, si je priznal, da ni krasotica.
Tudi s Katrico ni bogve kaj govoril. Ker se še ni nameraval kmalu poročiti, pač ni hotel, da bi ga vlekli ljudje po zobeh. Stari Ferjan je bil čvrst možak, pa tudi star še ni bil. Zato si ni upal, da mu bo oče kmalu prepisal posestvo.
S Katrico je pa vendarle parkrat precej zaupno govoril. Še pod njenim oknom se je včasi ustavil. Neke lepe mesečne noči, ko je bil veselo razpoložen, ji je pa le razodel ljubezen.
Boječa in tiha Katrica je bila vsa srečna. Odslej je vedno sanjala o njem. Šimen je pa ostal kakor prej. Samo včasi se je oglasil in zagotavljal dekletu, da je ne bo pozabil.
Ko je pa prispela nova poštarica Vanda, se je v njegovem življenju mnogo izpremenilo. Spočetka ni mnogo govoril z njo. Tudi ona se ni brigala zanj. Njeno ponašanje, njen nastop in njena lepota pa so vendarle storili svoje. Ker je bivala v njihovi hiši, jo je večkrat videl. Vse je vplivalo nanj, čeprav je bil navidezno hladen in neobčutljiv. Naposled si je moral priznati, da se je v poštarico zagledal, a sam ni vedel kdaj.
Vanda kaj takega niti slutila ni. Bila je z njim prijazna, prav kakor z vsemi njegovimi, domačimi.
Dobro je pa čutila njegovo izpremembo potovkina Katrica. Nič več ni bil z njo prijazen in ljubezniv kakor nekdaj. Ni je nagovarjal. Ljubezni ji niti omenil ni. Če jo je srečal, je šel svojo pot, dočim je prej vedno izpregovoril z njo kako besedo.
Deklico je to zelo bolelo. Upala je že, da bo postala gospodinja na Ferjanovem. Svojega fanta je ljubila s tiho in skromno ljubeznijo vaškega dekleta brez samoljubja. V to svojo ljubezen je vlila vso dušo. V mislih je živela vedno poleg Šimna. Njeno srce je utripalo samo zanj. Brez njega si sploh ni mogla misliti življenja.
Šimen se je pa tolažil. Upal je, da Katrica ni pregloboko vzela njegovih besed, saj ji je samo parkrat zatrdil svojo ljubezen.
Katrica je postala odslej še bolj tiha kakor prej in še bolj sama svoja. Za nikogar se ni več brigala. Samo delala je in vedno bolj molila.
V njenem srcu je zavladal obup. Mučil jo je nemir, a znala ga je skrivati. Nihče ni vedel, koliko trpi.
Pa jo je srečal Šimen. Vprašala ga je, zakaj ga ni blizu.
Izgovarjal se je: «Saj veš, kako je. Najbolje bo, da pustim dekleta pri miru. Na kaj naj se ženim? Bog ve, kdaj mi bodo oče prepisali zemljišče.»
Katrica ga je samo žalostno pogledala in odšla domov, kjer se je bridko zjokala.
Počasi je pričela pešati. Obledela je kakor cvet brez solnca. Njeno trpljenje ni hotelo ponehati. Vedno globlje jo je glodalo v srcu. Naposled se ji je preselilo še v možgane. Njena pamet je bila v nevarnosti. Katrica je vedno molila, samo da bi se rešila svoje ljubezenske bolečine.
Mahoma je zašumelo v Zaseki: «Potovkina Katrica je postala svetnica! Zamaknjena je!»
Uboga Katrica! Njene muke so bile strašne. Včasi je mahoma obstala sredi polja, ko je žela. Srp ji je hipoma zdrknil z roke. Pograbila se je za glavo in krčevito zaihtela.
Nekega vročega dne je kar pobegnila s polja v vaško cerkev. Našli so jo klečečo pred oltarjem. Bila je zamaknjena in mirna kakor mrtva.
Ko se je je stari cerkvenik Martinček dotaknil, se ni premaknila. Njene oči so strmele v podobo Marijino. Njen obraz je bil mrtvaški bled. Klečala je kakor izklesana iz kamena.
Martinček je ni mogel predramiti. Hitel je po njeno mater. Tudi ona se je dolgo trudila in jo klicala ter spravljala k zavesti. Ničesar ni opravila. Katrica se ni zmenila za nikogar.
Šele čez tri ure se je zavedla. Bila je zelo slaba. Odšla je z materjo domov. Legla je v posteljo. Materi je povedala, da se ji je prikazala Marija in se z njo ves čas pogovarjala.
Stara Urša se je od same radosti pokrižala in sklenila roke. Takoj je hitela k sosedovim povedat, kakšne milosti je bila deležna njena hči.
Nesrečna zaljubljenka je vedno bolj bolehala, pa tudi vedno bolj molila. Slednji teden se je zamaknila klečeča pred Marijino podobo. Tedaj je bila neobčutljiva kakor mrtva.
Le počasi si je zopet nekoliko opomogla. Toda Katrica je vedno samo molila in skušala v molitvi vse pozabiti. Kar silila se je k molitvi, in to ji je škodilo. Prikazni niso izostale.
Ko je nekoliko okrevala, je spet hodila naj polje delat. Že prvi dan je srečala Vando. Ko jo je zagledala, je zardela in pobegnila pred njo.
Stara Urša je poizvedovala in dognala, da se je Ferjanov Šimen zatelebal v poštarico.
Vanda si je zaman belila glavo in se izpraševala, s čim se je zamerila potovki Urši, da je ni več blizu. Ker je imela mirno vest, ni dolgo razmišljala o tem, pač pa je sklenila, da ženico kar povpraša.
Ko sta se nedeljsko popoldne srečali za vasjo, se ji Urša skoro ni mogla izogniti. Že sta stali druga poleg druge.
«Zakaj se me pa ogibljete?» je vprašala Vanda. Njene temnomodre oči so se prijazno zazrle v potovko.
«Povem vam! Če ste radovedni, vam kar rada povem, čeprav že sami morate vedeti! Prišli ste med nas, da razdirate ljubezen naših vaških fantov in deklet! To je tisto! Moja Katrica strašno trpi, ker se Ferjanov ne briga več za njo!» je jeziknila potovka in se zasukala na peti.
Vanda je obstala kakor pribita. Kaj ji je bil mar Ferjanov fant? Ona je bila sicer vesela in srečna na deželi. Kmečke ljudi je še bolj ljubila kakor meščane. Med njimi je našla nepokvarjene in odkritosrčne duše. Nikoli se pa ni vnemala za ljubezen kmečkih fantov.
«Vaška dekleta naj si izbirajo vaške fante, a meščanke pa mestne ljudi!» si je vedno dejala. Bila je prepričana, da mestno dekle ne more vztrajati na kmetih, kjer je težko delo, ki je le za utrjene kmečke roke. Zato se pa ni smatrala za kaj višjega. Nasprotno, meščanke je smatrala za slabše kakor kmečka dekleta, ki se lahko primože tudi v mesto, kjer so lahna gospodinjska dela, ki se jih vsaka navadi, če jih že ne zna, dočim se meščanka kmečkemu delu ne privadi nikoli.
Razburjena je odhitela domov.
Zvečer dolgo ni mogla zaspati. Ko je ležala nekaj časa v postelji, ji je postalo vse tako pusto in samotno.
Vstala je in odprla okno.
Zunaj je kraljevala mesečna noč.
Vanda se je zagledala čez polje, ki je ležalo pred hišo kakor veliko sanjavo morje in jo šepetaje vabilo.
Zdelo se ji je, da so se žitni valovi vsesali v njeno srce, da njih šepetajoča pesem vedno odmeva v njeni duši in da se ne bo mogla nikoli ločiti od tega kraja.
Nad poljem so sijale zvezde. Opazovala jih je. Njene oči so hrepeneče iskale in tipale za svojo zvezdo, za zvezdo sreče in ljubezni.
Ni dolgo slonela. Približala se je gruča fantov. Med njimi je bil Šimen. Takoj je spoznala njegov glas.
Pred hišo so se vstavili in zapeli.
Poslušala jih je. Domača pesem jo je razveselila in razvedrila. Odpodila je mračne misli. Najrajši bi skočila med fante, stisnila vsem prav prijateljski roko ter tudi sama zapela in zavriskala.
Toda Ferjanov bi mislil drugače. On jo pač ljubi. Ona doslej še ne pozna tega čuta. Morda ga ne bo nikoli spoznala. Nekaj posebnega mora biti! Nekateri ga nikoli ne spoznajo, le strast jih premami, pa trdijo, da so srečni. Oni pa, ki poznajo tajinstveno ljubezen, jo radi sanjajo, saj vedo, da brez nje ni ne sreče ne življenja.
Ko so fantje odšli, je spet stopila k oknu in se zamislila v poljano.
Kolikokrat je hodila po polju in uživala življenje prirode okoli sebe! Kakšno bogastvo je sipala priroda! Morda je v tem razkošju narave pozabila, da ji manjka ljubezni, ki jo je stradala vse svoje življenje, saj ni poznala ne očeta ne matere, ki ji je tako zgodaj umrla.
Pričela je razmišljati o Urši in njeni hčeri. Spomnila se je, kako je potovka zgovorna. Zdaj bo Urša svoje domneve raznesla po vsej vasi. Ljudje ji ne bodo več zaupali, gledali jo bodo po strani, prepričani, da je res raztrgala ljubezenske vezi med dvema zaljubljencema.
«Iz Zaseke pojdem! Za premestitev prosim!» ji je švignilo v glavo.
Naslednje jutro je res takoj, ko je sedla k svoji pisalni mizi, napisala prošnjo na ravnateljstvo. Prosila je, naj jo premeste.
Pri kosilu se je stari Ferjan čudil, ko je videl, kako je prepadena in slabe volje.
Ko sta ostala v sobi sama, jo je vprašal, ali je morda bolna.
Ni ga mogla nalagati. Ko se je ozrla v odkritosrčni in jasni obraz moža poštenjaka, ji je vest ukazala, naj mu zaupa. Povabila ga je s seboj v pisarno in mu vse razodela.
Mož je kar zazijal.
«In zaradi take neumnosti hočete od nas? Nikoli ne! Svojega bedaka bom že naučil kozjih molitvic!»
«Pustite ga! Sam ni ničesar kriv! Vedno je bli dostojen mladenič. Niti besede mi ni nikoli rekel o ljubezni. Prav prikupijiv fant je! Če me res ljubi, mu tega ne morem zameriti. Ljubezen ne vpraša, temveč vzplamti kakor požar, ki često uničuje! Tudi ljubezen včasi uničuje živa srca človeška! To sem čitala in prepričana sem, da je res tako! Ali ni najpametneje, da izginem jaz sama?»
Ferjan je zanikal.
«Ne! Nikoli ne pojdete odtod! Zaradi take neumnosti že ne! Urši bom že jaz jezik zavezal! Predolg je in ji ne bo škodilo, če ji ga malo pristrižemo! Nisem zastonj občinski svetovalec! Še danes jo pokličem na županstvo. Ne bo vas blatila med vaškimi babnicami. S fantom se bova pa tudi pomenila! Ker je morda res drugače nedolžen, ga ne bom tako strogo prijel, saj se vi sami zavzemate zanj. Pogovorila se bova lepo in pametno. Če se hoče oženiti, naj pa vzame Katro! Saj mu prepustim vse, a gospodarstvo si obdržim, da me ne bo kdo postrani gledal!»
In tako je bila prošnja lepe poštarice res napisana. Ni pa romala na ravnateljstvo. Obležala je v košu za papir, kjer jo je našla njena strežnica, ki se ji je škoda zdelo belega papirja in ga je vzela s seboj. Doma je radovedna babnica počasi prečitala prošnjo. Nato je raznesla po vasi, da bo poštarica kmalu odšla, saj je sama prosila predstojništvo, naj jo prestavijo, ker so se ji menda zamerili ljudje v Zaseki.
Skrbi starega župnika.
[uredi]Belolasi župnik Ožbolt Ozebek je hodil zamišljen po svoji sobi. Obmolil je brevir in prečital pošto. V roki mu je ostalo pismo, ki ga je dobil od škofijskega ordinariata. Škof mu je naložil, naj mu sporoči, koliko je resnice na govoricah o svetnici v Zaseki.
Župnik je letal po sobi, mahal s pismom okoli sebe in se jezil:
«Kaj hočem jaz, betežen starec? Kako naj ugotovim, koliko svetosti je na tej ženski? Sveti Bog mi pomagaj! Vse svoje življenje sem se bal žensk. Zdaj pa moram na pot tja k Urši, k tisti klepetulji, ki se je bojim kakor vrag križa.»
Še urneje je drobil svoje korake po sobi. Naposled je pristopil k škropilniku, se prekrižal in odštorkljal v svojih težkih škornih iz župnišča.
Na cesti je naletel na Ferjana. Pozdravila sta se.
«Kam jo pa ti režeš, Ferjan?» je vprašal starček.
«K županu sem namenjen. Nekaj ni v redu. Za našo poštarico gre. Obrekovati jo hočejo, čeprav je poštena,» je odvrnil Ferjan.
«Pa pojdiva skupaj! Namenjen sem k Urši!»
«K Urši?» se je začudil kmet. Poznal je župnika in vedel, da se duhovni gospod silno boji klepetavih žensk.
«Poizvedeti moram, kaj je z njeno hčerko! Nekaj bom moral sporočiti na višje mesto, da ne bom imel naposled še sitnosti!» je poudaril župnik.
«Jaz bi dejal, da ji je udarila kri v glavo. Nič drugega ne bo, meni verjemite! Kako imenujejo zdravniki to bolezen, tega ne vem. Dekleta bo treba omožiti, pa bo dobro in prav!»
«Svetoval bi vam, da malo počakate s svojim poročanjem. Tudi jaz moram nekaj ukreniti, kar bo morda dekletu pomagalo do pameti! To so šmentane reči! Veste, gespod župnik, veren človek sem, na takole svetništvo pa dam malo! Po moji kmečki pameti je deklici ono, kar je nosila v srcu, naposled udarilo v glavo. To je pa slabo! Pravi padar za Katro bi bil menda samo moj sin. Ta pretkanec se ji je parkrat sladkal pod oknom. Niti slutili nismo, da ima dekle, saj se je vedno tako modro držal. Pa ji je premotil srce, da ga zdaj ne more pozabiti. Če meni, da bo kar takole slepil naša dekleta, se korenito moti!» se je razvnel Ferjan.
Župnik mu je pritrdil.
Ustavila sta se sredi ceste. Starček je potegnil iz žepa velik svetlomoder robec in si z njim otrl pot s čela.
Ferjan je pripomnil:
«Po svoji kmečki pameti bi dejal, da je tale vaša pot nepotrebna. Urše najbrže ne bo doma. Prav na tole uro jo je klical župan v pisarno, ker sem ga naprosil.»
«Ferjan, tebi zaupam. Morda se bo res dekletovo stanje zboljšalo. Pretirano pobožna ni bila nikoli. Bog pa ne rosi svoje milosti kar iz škafa na zemljo! Neverjetno je, da bi človek kar čez noč postal svetnik. Torej bom poročal škofu, da je zaenkrat najbolje nekoliko počakati. Zapisal bom, da bom že kesneje pojasnil, kaj je z dekletom.»
Župnik se je poslovil in odkorakal nazaj v župnišče. Ferjan jo je zavil v občinsko pisarno. Mož je bil županova desnica. Bil je njegov prvi svetovalec, vodil je tudi skoro vse uradne posle. Župan je bil že star in kmetje so videli v Ferjanu svojega bodočega občinskega predstojnika.
Ferjan je v pisarni nekoliko počakal. Kmalu je pricincala Urša.
Takoj jo je Ferjan trdo prijel:
«Urša, ti napadaš po nedolžnem ljudi. Vesela in zadovoljna bodi, ker je poštna gospodična tako dobra, da te ne toži zaradi razžaljenje časti! Takoj ti pa povem, da ona ni prav nič kriva, če naš Šimen rad poškili za njo. Ali sem ti dovolj povedal. Če pripravim Šimna k pameti, mu ne bom nasprotoval, če poroči tvojo Katro. Seveda, če se bo dalo z njo govoriti. Če se pa dekle ne izpametuje, ne bo iz te moke kruha, pa če se ji prikažejo vsi svetniki. Sicer se mi pa revica smili in upam, da bo še vse dobro. Ozdraviti jo bo pač treba!»
«Sveto dekle bo poročil, kdor jo bo vzel!» se je zavzela Urša za hčer.
«S teboj je težko pogovoriti. Nisem mislil, da si tako neumna, pa še trmasta po vrhu. Samo to ti povem, da ne boš drgnila po zobeh poštarice! Če ne boš brzdala jezika, te bo tožila in slaba ti bo predla! Zdaj pa le pojdi!»
Urša se je kisle volje vrnila domov.
Ferjan je poskusil s sinom. Popoldne ga je poklical k sebi v zgornico. Nekaj časa je molče meril s težkimi koraki sobo, naposled se je ustavil pred sinom in začel brez uvoda:
«Pravi povod vseh teh neumnosti si vendarle ti! Ne vem, zakaj si obetal Katri ljubezen, če je nisi nameraval poročiti. Pa pamet, tvoja pamet, kam je ušla? Kako se moreš zagledati v mestno dekle, o katerem veš, da ne bo nikoli tvoje?»
«Oče, niti z besedo ji nisem omenil nikdar ničesar o ljubezni?»
«Vem! Zato upam, da se izpametuješ! Ostani pri vaških dekletih! Če že hočeš Katro, imej jo! Marsikdo bi je sicer ne svetoval, kajti bolna mora biti, ker ima prikazni. No, ker si pa menda ti sam kriv, da je zašla v svoje verske blodnje, glej, da jo ozdraviš! Saj je bila prej vedno pametno dekle! Če si jo imel kdaj rad, se vrni k nji! Prepričan sem, da bo spet vse dobro!»
«Res sem jo ljubil, dokler nisem zagledal poštarice. Zdaj pa sam ne vem, kaj naj storim.»
«Moraš na Vando pozabiti!» je trdo udarilo iz očeta.
«Težko bo!»
«Morda ti bo lažje, če greš nekoliko po svetu? Večkrat si se že odpravljal. Izučen kolar si in ne bo ti škodovalo, če greš za kaj mesecev drugam.»
«Si bom pa premislil,» je obljubil sin.
Oče ga ni več vprašal. Opazil je, da hodi Šimen še bolj zamišljen okoli. Mladenič se je kar zagrizel v delo in ni skoro ničesar govoril. Oče je vedel, da se bori v fantu razum s srcem in da mladenič skuša zatreti v sebi nepremišljeno ljubezen.
Minilo je mesec dni.
Ferjanov Šimen je postajal zopet veselejši. Bil je zdrave in krepke narave in zato je hotel zmagati. Bil je prepričan, da se bo prisilil tako daleč, da ne bo več mislil na Vando.
Tudi Vanda se ga je izogibala.
Često se je spomnil Katrice in njene udane ljubezni. Nekega dne ga je zaneslo k potovki Urši vprašat, kako je s hčerko.
Ko je prestopil prag, je Katrica likala perilo.
Ko ga je zagledala, je zardela in vztrepetala.
«Šimen! Šimen! Ti si tukaj?» je komaj slišno vzdihnila in ga ljubeče pogledala.
«Moral sem priti, da vidim, kaj delaš,» je odvrnil fant.
Posedel je nekoliko. Pričela sta kramljati.
Zdaj, ko je sedelo dekle pred njim in jo je gledal od blizu, je spet spoznal, da mu je Katrica še vedno draga in mila, čeprav je druga zabrisala njeno podobo v njegovem srcu.
Ko je odhajal, ji je podal roko. Pogledal ji je v ozek bledi obrazek. Kar zasmilila se mu je. Objel jo je in pritisnil k sebi.
In tedaj je Katrica zaplakala. Vsa pridušena bolečina, vse ure hrepenenja, ko je čakala nanj in trpela, njene bolne sanje, težek občutek osamelosti in zapušcenosti, vse se je trenutno spojilo v njeni duši. Krčevito se ga je oklenila in komaj slišno dahnila:
«Šimen, ali se vrneš?»
Pogladil jo je po gostih temnih laseh. Pričel ji je šepetati besede ljubezni. Obljubil ji je, da je nikoli več ne zapusti.
Njene oči so se mu nasmehnile skozi solze. Začutil je nekaj posebno lahkega in veselega v srcu, ko se je vračal domov.
Ko je ostala Katrica sama v svoji sobi, je padla na kolena pred Marijino podobo. Pričela je goreče moliti. Iz oči so ji spet vrele solze in polzele po licih. Vse pridušeno in trpko trpljenje, iz katerega se je pojavila bolestna zamaknjenost, jo je zdaj minilo. Srečna se je dvignila in odšla na delo.
Katrica se je zdaj vidno boljšala. Kmalu je popolnoma okrevala. Zamaknjenost je prešla.
Stari župnik Ozebek je pa presrečen poročal škofijskemu ordinariatu, da je bolna Katrica ozdravela, da ni bila nikoli svetnica, temveč le dekle, ki je trpelo zaradi nesrečne ljubezni in je zato molilo noč in dan, da bi se ji umirila duša. Zaradi te svoje pretirane pobožnosti je pa zašla v previde, ki so zdaj ponehale.
Vrečarjev travnik pod vasjo je poln veselih ljudi. Sredi polja, okoli podružne cerkve svetega Martina, so postavljene bele stojnice. Na njih prodajajo branjevci svojo drobnarijo.
Največ radovednežev je okoli starega medičarja, kjer sedajo fantje medene štruklje. S sekiro na kratkem držaju poskušajo mladeniči svojo srečo. Kdor preseka štrukelj nazdolž, ga lahko vzame. Oni pa, ki je z zmagovalcem stavil, izgubi stavo in mora štrukelj plačati.
Stari medičar se zadovoljno hahlja in vabi fante:
«Sekira je nabrušena, na štrukljih preizkušena; vsak lahko jih poln koš dobi, če dobro zajca ustreli!»
Pri tem skače na svojih tenkih nogah in se smešno pači.
Največ štrukljev ima Ferjanov Šimen. Kar iz žepov mu gledajo. Mladina se stiska okoli njega. Otroci bi se mu radi prikupili. Diše jim medenci.
Ko zavabi v cerkev, prične Šimen res deliti štruklje otrokom. Mladina ga kar naskakuje in komaj se je otrese. Le največji štrukelj si mladenič pridrži.
Tedaj prisopiha čez polje debeli Bahač in se ustavi med stojnicami.
Nekaj večjih dečkov ga dobro pozna. Takoj jamejo med seboj šepetati:
«Bahačev oče so prišli. Bonboni bodo deževali!»
Bahač res stopi k medičarju in jame ogledovati visoke kozarce s sladkorčki.
«Koliko?» vpraša kratko in pokaže kozarec s melisnieami.
«Deset dekagramov pet dinarjev!»
«Kaj? Kaj? Jaz vendar vprašam za vse skupaj!»
Medičar začne računati:
«Poldrugo kilo jih je. Ena kila stane 50 dinarjev.»
«Šestdeset dam za vse skupaj!» ga prekine stari Bahač.
«Pa naj bo!» odvrne medičar. Naslednji hip pograbi Bahač kozarec in prične sipati bonbone. Otroci kriče in jih hite pobirati.
Bahač se okrene na polje. Ponosno stopa po svojem travniku. Kakor bi sejal debelo seme, meče sladkorčke okoli sebe.
Po polju pride Katrica. Takoj se ji pridruži Šimen in ji ponudi velik štrukelj, ki ga je kupil zanjo:
«Katrica! Na, štrukelj, da se boš bolj sladko držala, ko boš z Bogom kramljala!»
Šimen ji izroči štrukelj, z njim pa tudi veliko rdeče srce z napisom:
«Moja si in moja boš, ti si zame roža rož!»
Prav tedaj je prihitela mimo poštarica Vanda.
Ko jo je Katrica zagledala, je še bolj zardela.
Pozdravili so se. Vanda jima je smehljaje pokimala. Bila je preprosto, toda okusno oblečena. Ko se je Šimen za njo ozrl, je dejal svojemu dekletu:
«Res je prijazna in lepa, da se človeku kar v glavi zvrti, če jo gleda, vendar mi je naš oče prav dejal, da ona ni za kmeta. Kako tudi? Pregosposka je! Če jo gledam na solncu, se mi kar vsiljuje misel, da se bo raztopila!»
Po poljski stezi je privriskal Čiček. Visoko je piskal vmes in puhal ter oponašal vlak. Ko je dospel do medičarjeve stojnice, se je kar zaletel vanjo.
Medičar je žalostno zaječal.
Norec je hotel kar skočiti vanj. Divje je zarjul: «O, saj te poznam, grdun kosmati! Pač si menil, da sem te že pozabil. Toda vedno mi boš ostal v spominu, čeprav sem norec! Nikdar ne pozabim svoje matere, ki mi je često dejala: ‚Tisti kosmati medičar, ki prodaja štruklje, tisti je tvoj zakonski oče. Ni se sramoval zapustiti naju in pobegniti.‘ Nikoli te ni iskala, ne vprašala za teboj. Preponosna je bila in oba sva živela v trpljenju in bedi!»
Nato je pričel grabiti medene štruklje in jih metati otrokom.
Stari medičar si je ruval lase in pričel tolči Čička s palico po glavi. Norec se je divje krohotal. Menda ga je zaradi udarcev pričela glava boleti, zakaj mahoma je zastokal in zbežal nazaj na polje. Dotekel je Vando. Postavil se je pred njo in jo zamišljeno ogledoval.
«Zakaj me tako žalostno gledaš?» ga je ogovorila.
Čiček jo je boječe vprašal:
«Povej mi, ali si res blažena devica Marija?»
Začudeno ga je pogledala in odvrnila:
«Ne, čiček! Motiš se! Jaz sem samo vaška poštarica!»
«Poštarica? Poštarica?» je mrmral norec. «Torej ni Marije v naši vasi! Ni je blažene Device, jaz sem pa tako nesrečen!»
Glasno je zajavkal in se obrnil nazaj proti cerkvi.
Popoldne so dospeli na martinovanje tudi ljudje iz mesta. Krčmar Brenta je pripravil slavno Martinovo gos. Ljudje so se veselili in rajali pozno v noč.
Ferjanovi domači so pregovorili tudi Vando, da je šla z njimi na veselico.
Preden so odšli, je priropotal popoldne v vas Skalarjev avtomobil. Skalarjevi so prihiteli iz mesta obiskat svoje sorodnike.
Tedaj se je seznanila z njimi tudi poštarica Vanda.
Čuden občutek je imel Martin Skalar, ko se je njegova desnica dotaknila drobne Vandine roke. Vedel je, da je to njegov otrok, kri njegove krvi, otrok, ki bi bil moral imeti v njegovem srcu prvo mesto, saj ga je rodila ona, ki jo je prvo ljubil v življenju in ji prisegel večno ljubezen.
Pred Vando je bil v tihi zadregi. Toda znal se je obvladati in mirno ji je predstavil svojo ženo.
Vanda je pozdravila Ferjanove sorodnike zelo prijazno. Odšli so skupaj na veselico.
Za mlado poštarico se je takoj zanimal Skalarjev sin, mladi sodni pripravnik Andrej. Na deželi je čutil posebno razpoloženje. Hrepenenje za kmečkim življenjem, ki je bedelo še v njegovem očetu, sinu preprostega zemljaka, je prešla tudi vanj, ki se je že prišteval med pristne meščane.
Z Vando je parkrat zaplesal. V njej je čutil nekaj privlačnega in težko se je ločil od nje.
Sicer ga je pa vse vabilo in mikalo. Ko je plesal na preprostem odru, zbitem iz desk, po glasovih hreščeče harmonike in se oziral v jasno zvezdnato nebo, je razposajeno zavriskal. Krepko je udaril s peto ob tla kakor kak mladostni vaški plesalec.
Ko so odhajali, je še enkrat stisnil Vandi roko. Prosil jo je, naj se ga včasih spomni.
Ona je nekaj zamrmrala v slovo. Bila je zelo trudna in zaspana. Andrej ji je bil sicer všeč, toda na ljubezen ni mislila.
Ko se je poslovil od nje oče, Martin Skalar, ji je omenil, da se bodo kmalu zopet videli. Še nekaj ji je pripovedoval. Ni ga poslušala, ker se ji je zdaj dozdeval nekako smešen. Bil je nekoliko nabrskan in bala se je, da bi se ne izpozabila in se mu ne zasmejala v obraz.
Kmalu je zdrdral po cesti avtomobil.
Vanda je odšla s Ferjanovimi domov. Ko je dospela v svojo sobo in legla v postelj, se je hipoma spomnila svoje matere, ki je ni nikoli poznala. Gospa, ki jo je sprejela za svojo hčerko, ji je samo pravila, da ji je ona popolnoma podobna.
Živo je vstala pred mladenko materina slika. Vsa zaspanost je mahoma popustila.
Vanda je vstala. Prižgala je luč, vzela ogledalo in se zazrla v svoj obraz. Ni bila samoljubna, ne zaljubljena v svojo lepoto. Hotela si je samo po svoji sliki zamakniti v skrivnosten obraz svoje pokojne matere, ki jo je ljubila, četudi je ni poznala.
In ko je nepremično strmela v svojo lastno podobo, jo je obšlo občutje, da je v zrcalu izginil odsvit njenega telesa, da ga je zamenjala druga podoba, ki je trenutno zaplavala pred njo vsa mila, krasna in dobra.
Svoje matere ni nikoli obsojala. Nekaj slik in obleke, ki jo je kesneje dobila od svoje dobrotnice, je hranila kot dragoceni spomin. Žal, da slike niso predstavljale njene matere, temveč le deda in babico ter dve stari teti.
Ugasnila je luč. Dolgo je slonela v postelji, še vedno je mislila na svojo mater. Premišljala je trpljenje, ki ga je sirota prestala, ko je umirajoča zapustila nji življenje.
Spomnila se je mrkih hiš v sivi zagati, kjer je živela svojo prvo mladost pri svoji dobrotnici. Tista starka je bila res dobra in usmiljena, a vedno je govorila o svojih dobrotah. Često jo je vprašala, kako ji bo povrnila vse, kar je storila zanjo.
Starka je z leti postala tudi vedno bolj otročja.
Vanda ji je bila res hvaležna, a hliniti se ni znala, kar je staro ženico bolelo. Često je trdila, da je deklica ne mara, in se je razjokala kakor čemeren otrok.
Rejenka jo je komaj potolažila in ji zatrdila, da jo ima sicer rada, da je pa v njeni naravi nekaj, kar ji brani, da ne more biti sladka in priliznjena.
Tako sta se često skregali in Vanda se je bala, da ne bo po starki ničesar podedovala. Ni ji bilo za denar, toda želela se je osamosvojiti in si omisliti vse potrebno, da bi kesneje v službi laže izhajala. Vedela je, da ne bo preveč sijajno plačana kot začetnica.
Stara njena dobrotnica je pa vendarle poznala dušo svoje ljubljenke. Vse svoje precejšnje premoženje ji je zapustila.
Vanda je zaprla oči. Še se je spomnila svoje matere, ko je že dremala. V megleni daljavi jo je zrla vedno jasneje. Bližala se ji je. Nagnila se je nad svojo hčerko in pričela z njo šepetati. Vandin obraz se je v sanjah milo smehljal.
Povodenj.
[uredi]Župnik Ožbolt je klečal na prižnici in goreče molil. Ko se je dvignil, je dejal svojim faranom:
«Dejal sem vam že: Ne kličite vraga, ki sam rad pride! Zakaj ste godrnjali in tožili o suši, ker ste imeli nekaj dni lepo vreme? Ni kazalo slabo! Zemlja je res bila že potrebna dežja, toda še bi bila vzdržala. Ali ne veste, da je kakor kamela? Kmetje ste, pa je še ne poznate! Zemlja drži vedno v sebi zadnje sile življenja, ki jih uporabi, če je res huda suša! Bori se z njo dokler ima v sebi skrito zadnjo kal. Bogu moramo zaupati, pa tudi zemlji, če jo resnično ljubimo! Ljubimo jo pač vsi, saj jo obdelujemo s svojimi krvavimi žulji in z znojem, ki nam rosi obraz.
Zdaj se je pa začela huda nevihta, ki se je razpasla čez vso dolino. Skrbi me. Že tri tedne samo dežuje, kakor bi iz čebra vlival!
Zakaj vedno godrnjate in mrmrate? Vem! Župnika imate, ki za vsako figo gode ko star medved. Toda ne posnemajte ga, temveč poslušajte njegovo besedo! Res bi vam moral dajati dober vzgled. Toda slab človek je in ni vreden, da bi pasel ovce človeške!
Vem če bi bil jaz svetnik bi bili vi vsi božji angeli, tako dobri bi bili! No, tako pa niste! Odpustite mi in ravnajte se po mojih besedah!
Letos bo najbrž slaba letina. Ker ste me lani dobro preskrbeli, vas ne bom nadlegoval z biro! A mežnarju le dajte! Saj veste, otroke ima, pet lačnih želodčkov. Če meni zmanjka, mi boste pa kesneje kaj dali, če boste sami kaj imeli. Sicer se pa zaupajmo božjemu usmiljenju! Ne skrbimo, kaj bomo jedli in pili! Svoje dolžnosti izpolnujmo, pridno delajmo in molimo! Pokažimo voljo za vse dobro! Drugega pač ne moremo, pregrešni smo!»
Ko se je vrnil v župnišče je še vedno divjala nevihta.
Približal se je zaprtemu oknu in vzdihnil.
Nad vso kotanjo so ležali črni oblaki, slični divjim zmajem. Napadali so se, se rvali in spuščali ognjene strele.
Župnik jih je opazoval in drhtel od razburjenja. Bal se je za zemljo svojih dragih. Segel je po brevirju in pričel vdano moliti.
Vedno bolj se je bliskalo in treskalo je, kakor bi bil zunaj sodni dan.
Župnik je jel premišljati svoje grehe. Vse njegove nedolžne napake so ga pričele mučiti.
Spomnil se je starega ponosnega kmeta Verdirja. Brezverec je. V cerkev ne hodi. On, župnik, je pa vedno gledal, da bi ga starec pozdravil. Ni delal prav! Sam bi moral Verdirja lepo pozdraviti. Ne zaradi človeka temveč zaradi božje podobe, ki jo nosi vsakdo v sebi, zaradi človekove duše, zaradi Boga!
Da, da, koliko jih je, ki goje ošabnost in napuh, saj je najtežja zapoved o ponižnosti!
Da, da, tudi on sam je grešil! Kadar bo srečal Verdirja, ga bo pozdravil. Prijazno mu bo pokimal, saj je Verdir pošten kmet! Morda se sam vrne v božji hlev. Kako se Verdir dobro razume na zemljo! Kako jo obdeluje in se z njo trudi! Svojim ljudem ne brani vere. Sam ne hodi v cerkev. Izgubil je vero v Ameriki. Tudi domovina mu je ni vrnila.
Odprla so se vrata. Župnikovo premišljanje je prekinila kuharica, ki je stala na pragu:
«Hudournik je pridrvel s hriba. Voda prodira v pritličje!»
«Hudournik!»
Župnik je prebledel kakor platno. Spomnil se je, kako je bilo tod pred tridesetimi leti. Že trideset let ni bilo hudournika. Nenasita zver je spala v gori, a zdaj se je predramil in gorje vasi!
Hitro se je zbral. Mirno je dejal kuharici:
«Ne begaj se! Vse je po božji volji! Poklekni in moli! Ne skrbi za sile narave!»
Pograbil je križ, ki je visel na steni. Stopil je k oknu in pričel blagoslavljati zemljo:
«Usmili se je, o Jezus! Zaradi svoje velike ljubezni se je usmili, da ne bodo slabotni dvomili nad Teboj! Radi njihovih dobrih duš se je usmili, da bodo mogli preživeti sebe in svoje! Zaradi mene, betežnega starca, se jih usmili! Če hočeš žrtve, vzemi mene! Naj bo češčeno Tvoje ime!»
Nato se je toplo oblekel. Odšel je v cerkev. Vzel je manjši kelih z blagoslovljenimi hostijami in se napotil globlje v dolino.
Kuharica je javkala in kričala za njim.
Župnik je ni čul. Zdelo se mu je, da stopa po samih blestečih valovih. Po mehki grivi gre za klicem božjim.
Kako naj čuje jadikovanje svoje skrbne kuharice, če odmeva v njegovi duši glas drugega, glas Onega, ki mu je zvesto služil vse življenje in ki je zahteval, da mora popolnoma pozabiti in zatajiti samega sebe, če hoče ostati Njegov vredni služabnik. Mirno in počasi je stopal stari župnik v dolino. K sebi je pa stiskal svojega Boga. Povsod je naraščala voda. Župnik je ni videl. Zatopljen v molitev je hitel dalje.
Stari Vrečar je bil tisto nedeljo zelo nemiren. Sedel je v svoji hišici na gričku. Opazoval je švigajoče strele in kmalu ujel tudi divje hrumenje hudournika, ki mu je udarilo na uho. Prestrašil se ga je. Vedel je, da je hudournik nosilec povodnji.
Starec je začutil lahen potres. Modroval je:
«Moja hiša stoji na hribu. Ne bo sile! Kaj bodo pa oni, ki so v dolini? Morda še kdo semkaj prihiti?»
Pograbil je debel molek in pričel moliti rožni venec.
Hipoma se je spomnil svoje vdovele sinahe in njenega malega otroka. V dolini stanujeta. Morda bosta potrebne njegove pomoči. Še je čas, da jih spravi k sebi na hrib.
Pustil je vežo odprto, da bi lahko vsak našel v nji zavetišče, če bi tjekaj pribežal. Sam je urno odcapljal v dolino.
Ko je dospel, je voda že naraščala in pokrila pot.
Starec ni pomišljal. V svojih visokih škornjih je kar zabredel proti hiši svoje sinahe.
Ona se je pravkar odpravljala k njemu.
«Hiti! Podvizaj se, da ne bo prepozno!» je priganjal starec.
Sinaha je vzela dete in ga skrbno povila v veliko toplo ruto. Odšla sta.
Ko sta dospela na cesto, je bila voda že globlja. Zdaj nista vedela ne naprej ne nazaj.
Stari Vrečar je pa ostal vse življenje pogumen.
«Pojdimo!» je zakričal nad sinaho. Že jo je z otrokom v naročju pričel drzno potiskati pred seboj skozi naraščajoče valove.
Voda je segala do trebuha.
«Hitimo, kolikor moremo!» je silil starec. Krepkeje je držal sinaho zadaj za pleča. Hrbet je napel kakor lok in jo silil dalje.
Naposled sta dospela do brega, ki se je vzpenjal v strmino.
Že je sinaha z otrokom hitela v reber.
Starec se je trenutek oddahnil.
Prav tedaj se je zagnal vanj velik val, ki se je razbil na njegovi plešasti glavi. Starec je zakolebal korak nazaj.
«Hitita v mojo kočo! Za me nikar ne skrbi!» je kriknil sinahi, ko se je urno pognal proti bregu. Vendar ga ni mogel doseči. Voda mu je zdaj izpodnašala noge. Zagledal je tik sebe hruševo drevo, ki ga je nesla reka.
Pograbil se je za debelo vejo. S težavo je zlezel na deblo in ga zajezdil. Valovi so ga odnesli proti sredini.
Hudournik se je spojil z naraščajočo reko, ki je vedno bolj poplavljala okolico.
Komaj je reka zavila okoli ovinka, je Vrečar zagledal starega župnika. Z dvignjenimi rokami je krilil okoli sebe in se često pograbil za prsa, kjer je imel privezan ciborij. Šklepetal je z zobmi in molil.
«Urno semkaj, gospod župnik!» je zaupil Vrečar in stegnil roko. Dosegel ga je in mu pomagal k sebi na drevo.
Oba sta obsedela v rogovili.
Drevo se je bližalo strmemu vodopadu.
«Blagoslovite me, gospod župnik!» je zaprosil Vrečar.
Župnik ga je mirno pogledal in vprašal:
«Vrečar, stari, moj dobri prijatelj, ali se kesaš svojih grehov?»
«Kesam se jih, gospod župnik. Vsega slabega mi je žal.»
«Blagoslavljam te in te odvežem vseh grehov. Ali hočeš sprejeti telo Gospodovo?»
«Hočem!» je odvrnil starec.
Oba sta se poslavljala od življenja.
Nevihta je nekoliko ponehavala. Dež je še vedno lil. Voda je pa nesla oba starca v objem smrti.
«Krepko me primi za eno roko, da ne izgineva oba v valovih!» je dejal župnik.
Vrečar ga je prijel.
Župnik je odprl kelih, ki ga je imel na prsih. Sredi valov je zablestela bela hostija. Stari duhovnik je obhajal najprej Vrečarja, potem še samega sebe.
Trenutek sta oba molčala in tiho pomolila.
Župnik je povzel besedo:
Drevo je bilo že blizu vodopada.
Oba sta mahoma začutila silen sunek. Komaj sla obdržala ravnovesje.
Drevo se je trenutno ustavilo. Začula sta glasove. Več krepkih rok, oboroženih z dolgimi kavlji, je potegnilo drevo k bregu.
«Rešena sva!» se je razveselil Vrečar.
«Rešen sem na vekomaj, amen!» je komaj slišno odvrnil župnik in se mrtev zgrudil v valove. Zadel ga je mrtvoud.
Pri Ferjanovih je mlada poštarica pridno delala v svojem uradu. Le včasi je pogledala venkaj v razburkano naravo. Videla je nevihto, ki je divjala že več tednov, ni pa mislila na povodenj.
Tedaj je pričela voda teči v sobo.
Vanda je kriknila in preplašena zbežala v zgornjico.
«Hiša je močno zidana. Upam, da je voda ne odnese!» je mrmral stari Ferjan, dočim je sin hitel reševat živino.
Stara krava sivka ni hotela iz hleva. Siloma so jo spravili venkaj in jo gnali v hrib. Žalostno je mukala, kakor bi se poslavljala od svojega doma.
V dolini je nastala medtem prava zmešnjava.
Repičkov hlapec, star fant, je obsedel v hlevu na postelji in ni hotel nikamor. Ko je segla voda že do postelje in jo dvignila, se je šele premislil. Lezel je iz hleva in dospel pod skedenj. Bil je že zelo star. Pri hiši so ga imeli bolj iz usmiljenja. Zdaj se mu je kar nekako zbledlo. Kamor je stopil, povsod je bila sama voda. Sam ni vedel, kaj počenja, saj ga je voda popolnoma zbegala. Kar capljal je okoli hiše. Pod skednjem je našel star plug.
Pograbil ga je in ga pričel tiščati na tla, prav kakor bi oral. Medtem mu je voda že segala do vratu. Stari hlapec je pa hripal:
«Preorati moram zemljo! Vso moram preorati! Prekopati jo moram! Voda bo odtekla v tla. Premalo našega znoja smo še dolili materi zemlji! Žejna je! Strašno je žejna! Krvav pot bi bili morali potiti, pa bi nam ostala vsa priroda dobra. Zdaj nas je pa prepustila zemlja divji vodi, ki burka okoli nas!»
Vedno krčeviteje je stiskal plug. Voda mu je že silila v usta, še je tiščal plug in hrkal:
«Zemljica, moja rodna, ne maram, da bi me odnesla voda! Vedno sem ljubil tvojo grudo! Nikoli se ne bom ločil od nje, nikoli ne! Plug, moj stari, le orajva v smrt! Priorala bova do neba. Razmetala bova črne gruče oblakov in zarezala v zlato zarjo!»
Še je hropel. Naposled se je otožno skremžil in obstal v vodi tesno združen s plugom.
Ko je voda odtekla, so našli starega hlapca mrtvega. Držal je krčevito za plug. Njegovo staro, nagubane lice je bilo resno. Vzločen je slonel na plugu. Izruvana trava se je zapletla med plug in starčeve noge in roke ter jih okrasila z zelenjem. Okoli vratu se mu je ovil tenek slak, kakor bi ga zemlja ovila z lovorjevim vencem, ker ji je ostal zvest tudi v smrti.
Siloma so mu iztrgali plug iz rok in ga položili k večnemu počitku. Bahačeva krava liska je zašla med potjo, ko so jo gnali v hrib, pregloboko v vodo. Zapletla se je med veje zelene jelše, ki jo je vlekla voda s seboj. Krava je plavala še mrtva z njo. Ko je odtekala voda, je krava še vedno z dvignjeno glavo silila v jelšo, kakor bi se pasla po njenih vejah.
Hiša nemega Andraža, ki je bila lesena in majhna, velika za dobro pasjo kočo, je plavala kakor lesena škatla po valovih.
Nemi Andraž je stal na bregu. Mahal je z rokami in nerazločno grgral. Po licih so mu curkoma lile solze. Ni si mogel misliti, da mu hudournik odnaša njegov skromni dom.
Frtačev Cene, deček, ki je delal preglavica vsej vasi, je jezdil na vodi debel tram. Imel je samo hlače na sebi. Smejal se je valovom in drsno lovil ravnotežje z močnim drogom, ki ga je komaj držal v svojih otroških rokah. Imel je pač svojo posebno srečo! Preden je švignil tram čez vodopad, se je trenutno zadrl v ilovnato zemljo na bregu. To je dečka rešilo. Drzno je skočil s trama in se pognal h kraju.
Še mnoge verjetne in neverjetne reči so si ljudje pripovedovali o povodnji.
Vrnimo se k Ferjanovim!
Gospodar in poštarica sta v zgornjici opazovala divjanje povodnji.
Ferjan je pač mislil, da je doma še najbolj varen. Upal je, da bo divjanje vode kmalu ponehalo, ker ni skoro nič več deževalo.
Prav tako je upala tudi Vanda. Pa sta se oba motila. Voda je naraščala in divjala vedno bolj. Spet je začelo liti. Valovi so se kupičili, se penili in se razburkani zaletavali na vse strani. Odnašali so vse, kar jim je prišlo na pot.
Ferjana je pričelo skrbeti. Vas je ležala v kotanji, zaključeni med dvema gorama. Naraščajoča reka ni mogla dovolj hitro odteči. Vse je poplavila in se dvigala višje in višje.
Manjkalo je še kak meter do Ferjanovega okna v zgornjici.
Ko je Ferjan opazil razdejanje, ki ga je provzročala voda, je žalostno pogledal Vando in pripomnil:
«Gospodična! Največ pol ure bova še tu! Potem morava zlesti na streho. Kaj se bo nato zgodilo, pač ve samo Bog! Prosiva ga, naj se naju usmili!»
Vanda je stala poleg njega. Ni se bala smrti. Nikoli še ni mislila nanjo. A zdaj, ko ji je gledala v obraz in slutila strašno razdejanje razdivjane prirode, se ji je tudi smrt dozdevala nekaj naravnega, spojenega s to uničujočo grozo. Ta hladnokrvnost se je pa kmalu izpremenila v borbo, za obstanek, za življenje.
Mirno se je pripravila. Slekla je vso svojo nepotrebno obleko in se oblekla v svoj kopalni kostum ter si ogrnila dežni plašč.
Skoro pol ure pod vasjo je bil prevoz čez reko.
Brodnik Ferenc je sedel usodnega dne na svojem splavu. Premišljal je, kaj naj stori, da bi ljudem pomagal s svojim čolnom.
Vas, ki je ležala v kotanji med hribi, je počasi prehajala v prostrano polje. Hribi so se umaknili ravnini, na kateri so vaščani pridelovali svoje žito. Reka je tekla sredi polja in ga delila.
Ferenčev splav je bil krepko pritrjen na železen drog, ki je bil betoniran v tleh. Splav se je mirno gibal na naraščajočih valovih. Rad bi se sprostil. Vrv se je napenjala, vendar je vzdržala, splav ni mogel naprej.
Reka je bobnela. Vse okoli je molčalo.
Tedaj je presekal tišino Čičkov krik. Na bregu se je pojavil bebec in hitel po vodi proti splavu. Dosegel je čolnič, ki je bil bližje brega. Pograbil je vrv, s katero je bil čolnič privezan. Hotel jo je odvezati, da bi čolnič odpeljal.
Brodar ga je gledal in zakričal:
«Kaj vendar počenjaš?»
Norec ga ni pogledal. Rezko je zarentačil:
«Reševati hočem! Vas je v nevarnosti!»
«Pomagal ti bom!» se je odzval brodar.
«Ne boš mogel! Sam pojdem!» je odjeknilo iz Čička.
Kaj se je zgodilo tedaj v norčevi duši, tega pač nihče ni mogel razložiti. Morda je divjanje pobesnele vode, glasno grmenje in bliskanje zanetilo plamenček iskre njegove pameti, ki je zaplapolal in mu razsvetlil um, da je pričel pravilno misliti.
Vrv je bila tako zavozljana in zamotana in preprežana med vozli z bičevjem in slakom, ki ga je naplavila voda, da je sploh ni bilo mogoče odvezati.
Čiček ni imel noža. Obupno je pogledal okoli sebe, želeč pomoči.
«Nož mi daj!» je zakričal nad brodarjem.
«Čakaj, da pridem to tebe!» je odvrnil brodnik, ki je skušal dospeti bližje.
Norec je odmajal z glavo. Mahoma se je spomnil, zarezal se je. Naslednji hip se je že zagrizel v vrv s svojimi močnimi zobmi. Dlesni so se mu pordečile. V ustih je začutil svojo slano kri. Vendar ni odnehal. Kakor glodalec je vrv divje grizel, dokler ni čutil da popušča. Nagnil se je k vodi. Srknil je požirek in spral razbolela usta, ki so mu nabrekla.
Takoj nato je pograbil vrv s svojima močnima poraščenima rokama. Kite so se napele kakor modre vrvice. Naslednji hip je bil čolnič prost.
Čiček je pograbil kos vrvi, ki se je držala čolna. Hitel je ob bregu proti vasi, brodeč vodo do pasu.
Čolnar je kričal za njim. Norec ga ni hotel čuti, niti zmenil se ni za njegovo vpitje.
Ko se je bližal strmemu vodopadu, se je pognal proti bregu. Na vso moč se je zaletel v strmino nad vodopadom. Vrv od čolna si je privezal okoli pasu. S stisnjenimi zobmi je hitel v hrib.
Norec je imel v sebi nadnaravno moč. Posrečilo se mu je, da je s čolnom dospel precej visoko. Zdaj se je zaletel v ravni črti po strmini nad vodopadom. Dospel je tako daleč, da je bil že preko.
Utrujen je trenutek sedel. Nato se je spustil niže. Za vodopadom se je dvigala izdolbena skala. V razpoko te skale je zdaj zagozdil vrv. Sam je skočil preko skale par metrov globoko v vodo, še vedno prepasan z vrvjo.
Nad jezom je divje zabučalo. Čoln je hrupoma padel v vodo. Trenutek nato je z divjo silo zdrvel proti skali in obždel kakor majhen otoček v mirni vodi pred vodopadom.
Čiček je splaval k bregu. Zdaj mu je bilo lahko. Čolnič je potegnil v vodo nad jezom. V plitvini ga je obrnil in izlil z njega vodo. Nato je pograbil drog, ki mu ga je valovje že hotelo odnesti in odplaval proti vasi.
Na svoji poti je srečaval drevje, tramovje, živino.
Blizu vasi je naletel na plavajočo mizo. Na mizi je sedel mali Bičkov sinček v sami srajci in jokal.
Čiček ga je mimogrede pograbil s krepko desnico in ga postavil v čoln. Otrok je zazijal in trenutno umolknil. Nato se je pa začel še bolj dreti in kričati. Njegovo vpitje so pa spremljali bobneči valovi.
Norec ni bil zastonj nekaj časa pri brodarju v službi. Vsake zapreke se je spretno ognil in krepko opirajoč se na drog, se je poganjal proti vasi.
Imel je svoj smoter. Nič ni taval okoli. Zavozil je naravnost k Ferjanovi hiši.
Zagledal je sleme hiše. Na njem sta ždela Ferjan in poštarica.
V blaznikovih očeh je zasijalo. Že naslednji trenutek je zavozil k strehi. Ukazal je Ferjanu, naj varno stopi na spodnji konec čolna za njegovim hrbtom in pazi, da bo obdržal ravnovesje. Vandi ni rekel ničesar. Z desnico jo je objel čez pas, postavil jo je predse, jo potisnil na sedež in ji molče pokazal otroka, ki je jokal pred njo.
Poštarica je vzela dečka v naročje in ga pričela tolažiti. Dete je res utihnilo in plašno ogledovalo Vando in divjanje nemirne vode.
Čiček ni zdaj zaveslal po toku reke. Dobro je vedel, da bi spet prispel do vodopada, na katerem bi ne mogel rešiti onih, ki jih je zdaj natovoril.
Skušal je presekati valove in dospeti v plitvino ter doseči breg.
Posrečilo se mu je. Kraj, kjer je pristal, je bil poraščen z močnim drevjem. Voda še ni prodrla visoko v strmino.
«Hitimo!» je vzkliknil Čiček in za Vando, ki je držala otroka v naročju, skočil na breg. Urno je postavil poštarico na tla in povil vrv okoli visoke smreke v bližini ter potegnil na breg čoln s Ferjanom.
Povodenj je jela popuščati šele čez nekaj dni. Nebo se je zjasnilo. Zasijalo je solnce. Žalostno je zrlo med rdečimi rožami večerne zarje strašno opustošenje vode, ki je napravila ogromno škodo in uničila več človeških življenj.
Ko so se ljudje vrnili v vas, kjer je voda že dokaj odtekla, so ženske glasno zajokale. Našle so zadnjo žrtev povodnji, mlado kmetico Smodejko, ki je izgubila moža v vojni. Sirota je čepela mrtva v hiši. V vsaki roki je držala enega otroka in ju še po smrti krčevito stiskala k sebi.
Tako žalostnega in pretresljivega pogreba še nikoli ni bilo v Zaseki.
Ljubezen.
[uredi]Voda je zopet odtekla in solnce je zasijalo.
Ferjanov brat Martin je takoj, ko je zvedel za nesrečo, prihitel s svojim sinom v Zaseko.
Vanda se je med povodnijo hudo prehladila. Usodne noči so prenočevali v hribih pri nekem oglarju. Ona je prečula vso noč, sedeča na nizki stolici, vsa premražena in mokra. Ferjan je sedel poleg nje. Čiček jo je pa samo prijazno pogledal. Zleknil se je po tleh in naslednji hip že globoko zaspal.
Vanda ni mogli spati sloneča na stolu. Opazovala je moške okoli sebe. Ferjan in ogljar sta dremala, Čiček je v sanjah hreščal. Včasi se mu je obraz stemnil. Ob motni leščerbi je videla, kako je dvignil svoje močne roke in zaveslal z njima v zraku. Takoj se ji je zazdelo, da se mu spet sanja o povodnji in da spet preživlja ono, kar je doživel.
Hvaležno se je ozirala v zarjavelo lice norca, ki je ob siju svetiljke izgubil vse divje črte in je le nekaj dobrega in spokojnega ostalo na njem.
Ko so se naslednji dan vračali v Zaseko, je Vando stresal vso pot mraz. S težavo so pri Ferjanovih posušili pri ognju nekaj posteljnine, da je mogla za silo leči.
Več dni je ležala v vročici. Nekaj časa se je pomenkovala s svojo materjo, ki se ji je ljubeče smehljala.
Nato so se vrstili pred njo drugi znanci. Tudi trgovca Martina je videla. Njene oči so ga vprašaje gledale, a usta so nekaj nerazumljivo mrmrala. Dekle je v vročici čutilo podzavestno krvno vez, ki jo je vezala z očetom.
Naposled se je borila z dobrim Čičkom, ki ji je rešil življenje. V bolni domišljiji je zrasel v velikana, ki jo je dvignil in hotel odnesti. Bala se je njegovih vrvastih, poraščenih rok in glasno je kričala.
Ko je prispel v vas trgovec Martin in zvedel, da je poštarica bolna, ga je zaskrbelo. Poslal je po zdravnika. Ko je doktor pregledal Vando, je izjavil, da se je nekoliko prehladila, da je pa vzrok njene bolezni tudi prehuda razburjenost.
Vendar ni bilo hujšega. Poštarica je že čez nekaj dni vstala.
Martin je vzbudil v mestu zanimanje in sočutje za nesrečno vas, ki ji je povodenj napravila resno škodo. Z nabiralno polo je poslal svojega uslužbenca k prijateljem in znancem ter nabral čedno vsoto, ki jo je sklenil razdeliti po Ferjanovem nasvetu.
Ko je naslednjo nedeljo spet prišel v Zaseko, je bil zadovoljen. Vanda je že hodila okoli, in to ga je pomirilo. Popoldne si je šel z vsemi domačimi ogledat škodo, ki jo je napravita povodenj.
Andrej se je pridružil Vandi. Ves čas je hodil poleg nje, ji prijazno dvoril, pripovedoval to in ono in jo izpraševal o vse mogočih rečeh. Čudil se je, da je poštarica tako zadovoljna na deželi. Trdil je, da bi stalno na deželi ne mogel živeti, čeprav ljubi naravo.
«Menda je skrivnost matere prirode pregloboka za mojo dušo? Nekaj dni z vso strastjo vsesavam tajno življenje narave in se skušam vedno bolj poglobiti v njen čar. Vsaka malenkost me zanima. Vse želim videti in vedeti. Kesneje me pa vse to kar utruja. V nekaki živčni prenapetosti si želim nazaj v mestno vrvenje,» je razlagal mladenič.
«Tega ne razume! V prirodi se menda vendarle vsak oddahne in spočije!» je odgovorila Vanda.
«Vem! Slišal sem tako. Tudi meni se dozdeva, da mora tako bit. Zato pa ne razumem tega svojega občutka. Sicer bi pa zdaj že rajši ostal na deželi!» je zaklical Andrej.
«Čudno! Pravkar ste trdili nasprotno!»
«Že nekaj časa čutim tihe simpatije do nekega bitja, ki biva zunaj na kmetih. Če bi bil z njim skupaj, bi pač ne želel več tako silno nazaj v mesto!»
Ona mu ni odgovorila.
Družba je prišla v sosedno vas. Zavila je na gostilniški vrt. Živahno so se vsi pomenkovali o povodnji in provzročeni škodi.
Andrej je sedel poleg Vande.
Ko je oče opazil, da se zanima za poštarico in da je zelo pozoren nanjo, se mu je obraz zmračil.
Družba je kmalu vstala. Trgovec je poklical sina k sebi in pričel z njim živahen razgovor. Z Vando je ostal Ferjan.
Martin se je večkrat okrenil k Vandi in jo kaj vprašal. Čutila je do njega nekaj privlačnega.
Dospeli so na Ferjanovo. Po večerji sta trgovec in sin odpotovala.
Ko je Andrej pri slovesu stisnil Vandi roko, ji je dal v roko drobno zvit papirček.
Ko ga je v svoji sobi odvila, je prečitala s svinčnikom napisane besede:
«Vi ste ono bitje, ki mi je omililo bivanje na deželi in na katerega mnogo mislim. Ne zavrnite me! Vaš Andrej.»
Medtem sta se Skalar in njegov sin že molče vozila proti domu.
Oče je prekinil molk in sina vprašal:
«Kaj pa ta mlada poštarica v Zaseki? Opazil sem, da ji nekoliko preveč dvoriš!»
Mladenič je zamišljeno pogledal očeta. Trdo je odvrnil:
«Zagledal sem se vanjo takoj, ko sem jo prvič videl!»
Oče se je naslonil v avtomobilu popolnoma nazaj. Prebledel je kakor platno.
Nekaj trenutkov sta oba molčala.
Martin je začutil v srcu nekaj bolestno tenkega. Komaj slišno je siknil skozi zobe:
«Vanda ne more biti tvoja!»
Sinov obraz se je zmračil:
«Zakaj ne?»
«Zato, ker jaz tega ne dopustim! Tvoj oče sem. Še vedno imam besedo!»
V sinu se je vzbudila očetova trma.
«Oče! Menda pozabljate, da nisem sin kmetskega veljaka, ki se mora ženiti po želji svojega očeta, ne pa po svojem srcu! V nekaj letih se osamosvojim in ukrenil bom, kakor se mi bo ljubilo!»
«Delaj, kakor hočeš! Poštarico pa pusti v miru! Nikoli ne bo tvoja!» je kriknilo iz očeta.
Andrej je spet ugovarjal. Oče je sklonil glavo, žalostno zastokal in molčal.
Zdaj se ni nihče več oglasil do doma. Ko se je ustavil avtomobil pred domačo hišo, se nista niti poslovila. Takoj sta odšla vsak v svojo sobo.
Martin Skalar se je tisto noč premetaval po postelji kakor riba po suhem. Dolgo ni mogel zaspati. Mislil je na Andreja in na poštarico. Z rokama je stiskal svojo razbolelo glavo in ril z njo po blazinah. Mnogo je premišljal. Mučila ga je skrb, kako naj razdruži Andreja in Vando. Šele proti jutru je zaspal in sanjal mučne sanje.
Tudi Andrej ni mogel spati. Mislil je na Vando. Zdelo se mu je, da jo ima vedno rajši in da je ne bo nikoli mogel pozabiti. Premišljal je čudno očetovo obnašanje.
Zaman si je skušal raztolmačiti, zakaj mu oče tako brani. Skalar je bil napram sinu vedno dober. Nikoli ga ni silil nikamor, niti v šolo ne. Zahteval je le, da se je moral naučiti toliko, kar bi kot trgovec potreboval za življenje. Andreja je samega veselila šola in je zato ni hotel opustiti. Če je kdaj govoril o ženskah in porokah, je oče vedno trdil, da je neumno siliti otroke v zakon. Zdaj se je pa mahoma pričel protiviti njegovi ljubezni.
Tam v Zaseki, med zelenimi hribi, je pa slonela na svojem oknu poštarica Vanda.
Mesec je žalostno obseval od viharja opustošeno pokrajino. Kos kamenitega hriba, ki se je odkrušil, je ždel kakor obžgana, ogromna lobanja pošastno v mesečini.
Vse je molčalo. Pomirjena reka je enakomerno in zateglo šumela.
Vanda je bila žalostna:
«Čemu ta listek? Kako sem nesrečna! Andrej ni napačen! Želela bi si takega brata. Toda ljubezni ne čutim do njega!»
Ko je tako slonela in premišljala, je videla, kako se je bližala hiši človeška senca. Vanda se je nekoliko umaknila, da je prišlec ni mogel opaziti. V prihajaču je takoj spoznala blaznega Čička.
Bos je bil kakor vedno. Tiho se je približal. Obstal je pred hišo, se ozrl v Vandino okno in nato dvignil svoj poraščeni obraz proti luni. Zažugal ji je in zahreščal:
«E, ti ponočnjačka! Čemu se ne skriješ kar za več let, da bi pozabil, kar me teži, in te ne videl? Kadar si polna, čutim, da mi srebaš možgane, saj je tedaj moja glava votla kakor prazen sod! Kako, da me nikoli ne izgrešiš? Vedno se pritepeš, glodaš me in vrtaš vame s svojo mesečino! Čudna si, res čudna! Menda je tvoja plešasta glava še bolj blazna in še bolj prazna kakor moja? Le oblivaj to hišo s svojo mesečino! Tu počiva ona, ki sem ji rešil življenje! Ne bom je pozabil nikoli, prav nikoli ne!»
Še je hodil s širokimi koraki po travi. Nato je mahoma pričel ukati. Spočetka je vriskal komaj slišno, presekano. Nato je zaukal visoko in zategnjeno ter naposled zaskpovikal. Kakor bi se zbal lastnega glasu, se je prihrulil in skokoma oddirjal v noč.
Naslednje jutro je umrl v Zaseki berač Repca.
«Vedele smo, da bo nekdo umrl!» so si pripovedovale stare ženice, ki so slišale Čičkovo ukanje. Trdile so pa, da je ponoči ukal čuk in prišel naznanit beračevo smrt.
Svatovanje.
[uredi]Andrej je zaman pričakoval odgovora od Vande. Postal je zamišljen in otožen. Najrajši je postopal sam okoli. Mnogo je hodil po polju in sanjaril. Spomnil se je, da je postal tak kakor tedaj, ko se je kot petnajstleten študent zagledal v vitko plesalko na vrvi, ki je potovala skozi njegovo domače mesto.
S svojim očetom ni Andrej nikoli več govoril o Vandi.
Tudi oče ni sinu dekleta omenil. Mislil je, da ga bo mladenič ubogal in dekle pozabil.
Andrej pa poštarice ni mogel pozabiti. Vedno pogosteje je mislil nanjo. Ker je hotel kmalu spet Vando videti, je moral kmalu spet v Zaseko. Sklenil je govoriti s stricem Ferjanom in se z njim posvetovati. Čeprav je bil Ferjan preprost kmet, ga je nečak vendar zelo čislal in spoštoval. Njegovo naravno inteligenco je višje cenil kakor priučeno modrost marsikaterega izobraženca.
Ko je torej šel čez nekaj dni v Zaseko, je našel Ferjana doma pri delu.
Ferjan ga je že od daleč zagledal. S trdim platnenim predpasnikom si je obrisal raskavo desnico in jo ponudil svojemu nečaku:
«Prav, prav, da si spet enkrat pri nas! Boš kaj novega povedal! Saj Skalarjevi običajno ne hodite brez opravka okoli nas!»
Odšla sta v hišo. Zasedla sta mizo in se pričela meniti. Ferjan je prinesel šilce domačega brinjevca in trdo posušeno klobaso.
Andrej si je postregel. Kakor mimogrede je vprašal strica, ali ima poštarica kakega fanta. Ferjan mu je takoj zanikal. Povedal mu je tudi, da je spočetka gledal zanjo njegov Šimen. Pa se je izpametoval. «Kmet naj vzame kmetico!» je zaključil Ferjan.
Andrej je zdaj omenil, da je Vanda tudi njem u všeč, da bi si rad pridobil njeno naklonjenost. Pripomnil je takoj, da se oče protivi.
Stric je nejeverno zmajal z glavo:
«Čudno! Martin je vendar pameten in uvideven mož! Ne vem, zakaj brani. Vidva bi pač lahko postala srečna! Kolikor sem videl, je ona mojemu bratu všeč, dobro se razumeta in rad se je pogovarjal z njo!»
Ferjan mu je obljubil, da bo sam govoril z Martinom in ga skušal omehčati. Pripomnil je:
«Je pač trda gorenjska korenina, ki povsod kaže tiste grče, s katerimi je večen križ, da jih ogladiš!»
Na kosilu pri Ferjanovih je sedel Andrej poleg Vande. Prijazno se je z njim pogovarjala in ves blažen je bil.
Popoldne sta bila nekaj hipov sama. Znova ji je pričel govoriti o svoji ljubezni.
Ni ga naravnost zavrnila. Prosila ga je, naj nekoliko počaka, češ, da mu bo že odgovorila.
Vanda je bila dobrodušna in nepokvarjena. Ker je vedela, da je Andrej pošten, ji je bilo kar hudo, da bi ga naravnost zavrnila. Pričela je resneje premišljevati o njem. Toda čim bolj je mislila, tem bolj je bila prepričana, da ne čuti do njega prave ljubezni.
Ferjan ji je često omenil svojega nečaka. Hvalil ga je in nikoli ni pozabil omeniti, da je malo tako poštenih in odkritih značajev.
Vanda si je dejala:
«Morda se ga le privadim, saj mi ni zopern?»
Pisati mu vendarle še ni hotela. Čakala je. Upala je, da bo izsledila polagoma v sebi zanj druge občutke.
Na Ferjanovem so se pa pripravljali za svatbo.
Šimen je poštarico že dokaj pozabil. Ne, ni je pozabil, pač mu je pa vstal v srcu drugačen občutek. Še vedno je Vando rad videl. Kakor nekaj popolnega in lepega se mu je zdela, nekaj, za kar je vedel, da ne bo nikoli njegovo. Svojo zdravo, človeško ljubezen je zdaj poklonil spet Katici, ki je, vsa srečna, komaj čakala, da pride k Ferjanovim za mlado.
«Na svatovanje mora priti tudi Martin in vsi njegovi!» je odločil Ferjan in povabil svoje domače.
Vesela je bila tista ženitnina! Bilo je res pravo svatovanje. Rajali so in peli, da so jih bolele noge in grla. Vina so popili toliko kakor žejna krava vode, pa so se vendar še nekam pametno držali, za kar so se morali zahvaliti dobri jedi, ki so je imeli dovolj.
Andrej je upal, da bo sedel na svatovanju poleg Vande. Njegov oče je starešinil. Določil je, da bo sedela poštarica poleg njega.
Med svatovanjem je mladenič opazil, kako se njegov oče prijazno pomenkuje z dekletom. Začutil je tiho bol. Sam si ni vedel razložiti, zakaj je oče z Vando tako prijazen, a njemu brani, da bi jo ljubil.
Mahoma se je vzbudila v Andreju slutnja, ki se je je kar prestrašil. Nekaj časa je opazoval očeta in Vando. Nato se je nagnil k svoji materi, ki je sedela poleg njega, in ji šepnil:
«Poglejte vendar očeta! Meni ne dovoli, da bi bil srečen z Vando, in pa tako prijazno govori z njo. Ali ni to nerazumljivo? Mati! Huda slutnja me muči! Sam se je bojim, toda dejal bi, da je resnična!»
«Bodi no pameten!» je odvrnila mati. «Ti svojega očeta še ne poznaš! Menda nisi ljubosumen nanj!»
Mati ga je skoro pomilovalno pogledala.
«Doslej še nisem bil ljubosumen, zdaj sem pa! Pa kako sem ljubosumen!» je zavrelo v mladeniču. Očeta je sovražno pogledal. Ker ni takoj umaknil pogleda, ga je oče ujel. Zardel je kakor šolar.
To je mladeniča v njegovi sumnji še podkrepilo.
Martin je nazdravil ženinu in nevesti in ju veselo pozdravil na domu njegovih staršev, ki so ga postavili že pradedje, in je bil eden najtrdnejših zemljišč.
Nato je vstal tudi Ferjan in pozdravil sinaho na svojem domu, nakar je zasukal besedo. Pomežiknil je na vse strani in omenil, da sta še dva navzočna, ki želita, da bi postala kmalu novoporočenca. Pogledal je Vando in Andreja ter se poredno muzal.
Ko se je pa Ferjan ozrl v svojega brata, je videl v njegovih očeh tiho grozo in nemo prošnjo. Ni ga razumel. Zmedel se je, nekaj zajecljal in nato dvignil kozarec in ga v zadregi izpraznil.
Andrej je bil vedno bolj prepričan, da je njegov oče res zaljubljen v Vando. Ni se mogel več brzdati Čutil je mravljince, ki so mu gomazeli po vsem telesu. Nemirno se je premikal na svojem sedežu. Pričel je pogosteje dvigati kozarec, da bi se zamotil. Pijača ga je pa še bolj razburjala. Sam sebi je postajal vedno neznosnejši.
Poštarica je ves čas govorila s starešino. Često se je ozrla tudi v Andreja in mu prijazno pokimala, kar ga je trenutno pomirilo. Vendar je bil tako nestrpen, da je naposled pričel nervozno drsati z nogami po tleh. Brzdal se je z največjo težavo.
Zaplesali so svatje. Starešina se je priklonil Vandi in zaplesal z njo. Odslej sta se še večkrat zasukala. Ponosno vzravnan je hodil z njo plesat. Obraz mu je žarel. Smehljaje jo je vodil k mizi.
Z Andrejem je zaplesala samo enkrat.
Svatje so bili zelo veseli.
Sivi Štembal, stric neveste, je omenil njeno svetništvo. Poredno ji je dejal, ko se je vrnila z ženinom od plesa:
«Namesto na oltar si šla rajši pred oltar! Tako se bolj trdno stoji! Koliko jih je bilo, ki so hoteli biti svetniki, pa jih je naposled pogubil njihov greh!»
Nevesta mu je požugala in se prešerno smejala. Bila je pač silno srečna poleg svojega Šimna.
Razpoloženje je bilo vedno boljše. Kmetje so pozabili svoje skrbi. Pričeli so modrovati. Pri tem so pridno praznili kozarce in krožnike.
Andrej je postal tako nataknjen, da je kar pričel sitnariti in kakor naveličan otrok siliti mater, naj gresta domov.
Ona se je jezila in ga kregala. Ferjan je vedel, da je mladeniču hudo, ker ni poleg poštarice. Ko je zvečer hodil z Martinom po mehki travi za hišo, sta se trenutno oddaljila od vesele družbe. Tam zunaj v naravi se je tako prijazno kramljalo in pušilo!
Posedla sta na javorjevo klop za skednjem.
Ferjan je omenil bratu Andrejevo ljubezen.
«Ali bi ne bil to pravi par?» je pripomnil.
Martin ga je zavrnil:
«Moj brat si, rad te imam, o tem pa raje molči! Nikoli ne sme postati njegova, nikoli ne!»
«Zakaj ne?» je silil Ferjan.
Martin ga je otožno pogledal in globoko vzdihnil:
«Ne vem, ali bi ti povedal...»
«Moj mlajši brat si. Ali se spomniš, kako je bilo včasi, ko sva bila še oba pastirja? Kolikrat sva videla druge brate, ki so se med seboj stepli! Med nama je vedno ostala prava bratovska ljubezen. Vedno sva bila skupaj. Ločilo naju je življenje, bratovska ljubezen je pa ostala. Dobro veš, da sem že od narave dokaj molčeč človek. Zaupaj se mi! Morda bo bolje zate!»
Martin je potegnil brata za rokav. Pokazal mu je proti polju in počasi sta odšla po stezi med njivami.
«Ferjan, res je! Nisi samo moj brat, temveč tudi moj prijatelj iz otroških let! Vse se je izpremenilo. Ti si ostal preprost kmet, jaz sem postal bogat trgovec. Vedno sem ti zaupal. Tega pa, kar ti bom zdaj zaupal, ne ve na svetu nihče drugi kakor jaz sam. Še mlad trgovski pomočnik sem bil, ko sem se ženil pri svoji sedanji ženi Malki Drenovi. Moja mala debeluška pač ni bila krasotica, toda pridna je bila! In pridno ženo sem si želel dobiti. Hotel sem si čimprej postaviti lastno ognjišče in pričeti samostojno trgovino, kar sem sanjal takoj prvo noč, ko sem kot preprost kmetski deček stopil za trgovinski pult. Malka je bila preveč trmasta. Ko sem pričel z njo prijateljsko občevati, je že pred zakonom hotela nositi hlače, kar se mi je videlo vendar preneumno. Često je za vsako malenkost kuhala rilček. Zaman sem se potem trudil okoli nje. Vendar je bila ona prva ženska, ki sem jo pobliže spoznal. Prav ona je imela spočetka do mene največ moči, ki je pa ni znala prav uporabiti. Tako pusta in dolgočasna je bila včasi napram meni, da sem se že resno bal, da me zapusti. Menda bolj zaradi njenega obnašanja kakor zaradi strasti sem jo hotel tesneje prikleniti nase. Sam veš, da sva pred zakonom kupila fanta, našega Andreja. Preden sem sploh vedel, da je Malka zanosila, sva se pošteno sprla. Tako razburjen ko tedaj, še nisem zlepa bil. Ona ni niti govoriti hotela z menoj. Če misliš, ljubica, da boš tako počela z menoj, se pa motiš! sem si dejal. Niti poslovil se nisem. Pograbil sem klobuk in odbrzel skozi vrata. Še vedno sem upal, da me pokliče nazaj. Pa je zmagala njena trma. Pustila me je oditi brez slovesa.
Medtem sem se seznanil z drugim dekletom, z Jeričevo Francko. O tej ljubezni je vedela samo ona in jaz. Francka je bila popolnoma drugačne narave kakor Malka. Bila je nežna, mila in dobra stvarica. Vzljubil sem jo iskreno, saj Malke nisem nikoli posebno rad imel. Francka mi je vračala ljubezen. Oklenila se me je z vso dušo, kakor bi hotela s svojo ljubavjo pridržati silo življenja v sebi.»
«Žal mi je bilo,» je nadaljeval Martin, «da je prišlo predaleč! Toda kar se je zgodilo, se je pač zgodilo. Za Malko sem vedel, da je kupila otroka. Menil sem, da je med nama vse zaključeno in izbrisano za vedno. Francko pa sem ljubil in jo tudi nameraval poročiti. Tako so minila skoro tri leta, kar sem zapustil Malko. Nekega dne mi je nepričakovano pisala. Omenila mi je, da se je ponižala iz ljubezni do svojega sina in se oglasila. Prosila me je, naj pridem saj pogledat njeno dete, ki je že nad dve leti staro. Čudil sem se, ko sem prečital pismo. Niti sanjalo se mi ni, da imam že sina.
Ko sem prišel k Malki, sem opazil, da se je dokaj izpremenila. Telesno je postala močnejša, vendar privlačnejša, kakor je bila prej. Oblažilo jo je pač materinstvo. Tudi njeno obnašanje se je nekoliko omililo. Prosila me je, naj je ne zapustim zaradi najinega črviča. Bil sem z njo sicer prijazen, toda hladen. Niti trenutek nisem pozabil svoje ljubljene slabotne Francke. Pri Malki se nisem dolgo mudil. Izgovoril sem se, da imam mnogo dela in se kmalu poslovil. Ko sem odhajal, me je prosila, naj se skoro spet oglasim. Zaradi otroka sem ji obljubil spet priti. Tudi Francka je zanosila. Zelo se je bala. Njeno telesce je bilo tako šibko. Tedaj se je oglasila najmočnejša človeška sovražnica, ki je naposled ostala zmagovalka. Francka je bila jetična in se je pričela boriti s smrtjo. Zmagala je smrt. Vzela je mojo ljubljenko. Pustila mi je otroka. Francka je na porodu umrla. Med njeno boleznijo ji je stregla stara gluha soseda, ki me sploh ni poznala in me je zamenjala z zdravnikom. Izročil sem ji nekaj denarja, da je prve dni skrbela za novorojenko, ki smo jo krstili za Vando. Naslednji dan sem prišel k pogrebu. Vprašal sem sosedo, kje ima otroka. Povedala mi je, da se je zavzela zanj neka dobrodušna gospa brez otrok, ki je obljubila skrbeti zanjo in jo pohčeriti. Poizvedoval sem o premoženju dotične gospe. Bila je bogata stara vdova, ki ni imela ne svoje dece ne bližnjih sorodnikov.
Dete je bilo torej preskrbljeno, a mati v grobu. Vrčkrat sem nato namerjal iti obiskat in pogledat svojo hčerko. Pa sem odlašal. Naposled sem se vendarle odpravil, da bi videl svoje dete. Že zaradi ljubezni do pokojnice in pa ker je bil otrok pač tudi moje krvi, sem čutil do njega neko posebno čuvstvo. Vendar sem se boril s tem čutom, preden sem se napotil. Menda me je bilo sram povedati gospe, da sem nezakonski oče deklice, ki je pri njej. Preden sem stopil na ulico, me je prestregel pismonoša. Pisala mi je Malka, moja sedanja žena. Sporočila mi je, da ji je umrla premožna teta, ki ji je vse zapustila. Ponudila mi je svoje premoženje in roko. Oglasil se je v meni praktičen trgovinski duh. Francki nisem več mogel pomagati. Namesto obiskat svojo hčerko, sem se napotil k Malki. Nisem se ji upal omeniti, da imam že dete z drugo. Menil sem, da storim najbolje, če poročim Malko, da bo njen otrok imel očeta. Pa tudi denar je zdaj imela. Kmalu sva se domenila in poročila. Zaživel sem resno zakonsko življenje. Grizla me je vest, da nisem obiskal Franckinega otroka in se mu kesneje tudi razodel. Mnogo sem trpel radi tega, toda k hčerki nisem šel. Meni je trgovina uspevala. Malka se je dokaj izpremenila. Ker je vedela, da s svojo trmo ničesar ne opravi, je postala popustljivejša. Otrokom je bila dobra in skrbna mati. Ko je Vanda dorasla, sem jo često videl. Bila je tako ljubka, popolnoma podobna svoji pokojni materi. Danes pa čutim bolj ko kdaj prej, kako sem grešil! Zdi se mi, da je moja kazen, ker sem imel otroka in molčal o njem, da se je zdaj moj lastni sin zaljubil v svojo sestro. Poštarica Vanda je moja nezakonska hči!
Da, moja hči! Zato zdaj razumeš, zakaj trdim, da ni mogoče, da bi postala Andrejeva žena, saj je njegova sestra! Že bi se ji bil zadnji čas razodel, čeprav bi me morda zavrnila, ker se nisem prej brigal zanjo — pa saj veš, kako je. Vedno se še bojim Malke. V takih rečeh pač ne pozna šale. Premalo uvidevna je in Vando bi zasovražila.
«Andreju povej vse, da ne napravi kake neumnosti!» je svetoval Ferjan, preden sta se vrnila k svatom.
Ko sta sedla k mizi, je prihitel na svatovanje Čiček. Menda še ni dobil nikjer toliko flancatov kakor na tej svatbi. Imel je nabrane kar na vrvico okoli vratu.
Zadovoljno je grizel kos svinjske pečenke, ki mu ga je dala nevesta. Ko je vse skupaj pospravil, je hrepeneče pogledal po svatih. Nato se je opogumnil, udaril s pestjo po mizi in kar ukazal:
«Vina semkaj!»
Vanda je takoj pograbila poveznen kozarec in mu natočila:
«Čiček! Nikoli vas ne pozabim!»
«Jaz tudi ne tebe!» je odvrnil in hlastno pograbil kozarec.
Svatje so se posmejali.
Vanda je ponovila:
«Res vas ne pozabim! Rešili ste mi življenje. Žrtvovati ste se hoteli, samo da bi rešili mene in Ferjana!»
«Kaj meni Ferjan! Hotel sem rešiti le tebe! Saj si tako lepa in mila. Vem, da nimaš trohice zlobe v svoji duši! Če bi bila še desetkrat v nevarnosti, bi te še desetkrat hotel rešiti!» je zagotavljal siromak.
Vanda mu je spet natočila:
«Pij, prijatelj, na moje in svoje zdravje! Ti si plemenita, čista duša!»
«Nisem! Včasi sem preveč zanemarjen. Cerkveni gospod mi pravijo, da bi se moral bolj snažiti. Pa kaj hočem! Voda mi smrdi. Ne prenesem je. Danes pa, ko sem šel na svatovščino, sem se res pošteno umil, prav ko tedaj, ko grem v cerkev, ker se bojim hudiča, da bi me pred vrati ne oplazil s parklji po obrazu, če bi bil umazan. Tako me je svarila še pokojna mati in zato se tega držim!»
Dvignil je kozarec. Roka se mu je nekoliko tresla. Pogledal je Vando in vprašal:
«Kdaj se bova pa midva takole zasukala?»
Pokazal je ženina in nevesto ter se veselo smehljal.
Ferjan se je razhudil:
«Pokažem ti, kako se boš ti zasukal, z metlo ti pokažem!» Potem se je spomnil, da ga je Čiček rešil, pa se je še sam pričel smejati.
Vanda je Čičku spet natočila.
Še vedno se je smehljal in nadaljeval:
«Ali bi ne bilo lepo? Ženin in nevesta bi bila! Odšla bi v svobodno prirodo svatovat. Pod zlate zvezde bi te vodil. Saj poznaš Veliki voz. Vsako noč, kadar je jasno nebo, ga iščem. In v ta voz bi sedla midva in se popeljala. Visoko bi šla nad smrekami in bukvami, nad hrasti in lipami bi splavala v mesečini. Sama nebesa bi se nama smejala. Luna, zlata ura, naju bi dosegla s svojimi kazalci. Vsedla bi se nanje in dvignili bi naju na Veliki voz. Ko bi plavala v prostranstvu, bi zagledala blesteč oltar, izklesan iz kristalnih belih oblakov, ki jadra samo vsakih tisoč let nad zemljo in se imenuje oltar sreče in ljubezni. Pred tistim oltarjem bi naju poročil sam Bog oče. Z belo brado bi stal pred nama in naju blagoslovil. Okoli bi pa svirala godba. Zagrmel bi grom, zažareli bi bliski in švignili nad nama. O, kako lepo bi bilo!»
Izpraznil je kozarec.
«Pijan je!» so dejali svatje.
Ni jih čul. Še enkrat se je ozrl na Vando. Zasukal se je. Vrgel je klobuk kvišku in ga ujel z iztegnjeno roko. Nato je stopil pred Vando, kjer je stal lončen vrč s poljskim cvetjem. Ukazal ji je:
«Daj mi cvet za spomin!»
Otožno ga je pogledala. Vzela je dva cveta nemške detelje in mu jih dala.
Vzel ju je in zataknil v gumbnico. Nato je zamrmral:
«Prava cveta si dala! Veš, to sta dve moji krvavi strjeni solzi. Dve solzi bolnega človeka, ki ga svet prezira.»
Nato je hripavo zapel:
«Jaz sem Klančičev Jurij,
Marička odprla je duri,
ha, ha,
saj lepega fanta ima!»
Še enkrat se je prešerno zarežal in s širokimi koraki odhitel skozi vrata.
«Kako škoda ga je!» je vzdihnila Vanda.
«Še ta ve, kakšna duša je v vas!» je glasno pripomnil Andrej.
Oče je molčal. Gledal je brata, ki je pridno natakal in tudi sam pil.
Ferjan je bil v zadregi. Bratovo odkritje je mučno vplivalo nanj. Iskal je rešitve in stikal, kako bi se dalo vse izpeljati, ne da bi pri tem kdo preveč trpel ali se razburjal. Trenutno je mislil, da ga bo vino razbistrilo. Pa je spoznal, da se mu misli še bolj vozlajo. Zaman je premišljal, kako naj pomaga bratu, pomiri svakinjo in ji zadevo lepo pojasni, če treba, in kako naj raztrga vezi med Vando in Andrejem, da bi slednjega ne bolelo preveč.
Vzdramil ga je godec Blaž, ki je zaigral divjo poskočnico. Muzikant se ni menil za nikogar. Naslonjen na stolov hrbet je pestoval desno nogo na levi, na katero je opiral kričečo harmoniko. Stara plešasta glava, poraščena s ščetinastimi lasmi, rdeča kakor pesa, je počasi kimala. V ustnem kotu mu je čepela črna viržinka. Oči se niso ne smejale ne jakale, svojevrsten izraz je sijal v njih, nekaj prešerno porednega! On je pa gledal predse, vendarle ni nikogar videl. Pač! Videl je zveneče, poskočne glasove harmonike, ki jih ni videl nihče drugi. Kakor plašeni ptički so krilili okoli njega, se vračali in razigrano peli.
Roka pa je živahno skakljala po tipkah in vsaka melodija se je dozdevala svatom bolj poskočna, menda tudi zato, ker je vino lezlo vedno bolj v glavo.
Poleg godca se je drl s hripavim glasom sorodnik Izidor. Bil je njen polstric. Kar stegnil se je na stolu, ki je škripal in ječal, saj je bil starec težak kakor medved. Včasih je poskušal takt s pestjo po mizi. Vse se je zamajalo. Svatje, ki so držali za kozarce, so kar začutili električno gomazenje po rokah.
Izidor je bil vesel ko malokdaj. Ni bil še pijan, pač pa razigran. Vprašal je Vando, ali hoče zaplesati z njim.
Ni mu odrekla. Možak ni čakal, da bi prišla izza mize. Stegnil je k nji roke, jo prijel pod pazduho ter jo kakor lutko dvignil in postavil predse.
Poštarica je bila v zadregi, on se je pa hahljal.
Zaplesala sta. Izidor je krilil, razbijal po tleh, da se je kar prašilo, in vriskal.
Še potovka Urša je bila vesela! Kako ne, saj je bila nevesta njena hči! Ko je Izidor spet zabobnal po mizi, je še ona zacvilila neko veselo pesem.
Andrej.
[uredi]«Oče je zaljubljen v Vando!» si je dokazoval Andrej, ko so se vračali od svatovanja.
Spomnil se je svojih tovarišev, ki so se iz ljubezni norčevali, se že kot dijaki prištevali med zrele mladeniče in skušali vleči dekleta za nos. Nekdaj se je to tudi njemu dozdevalo imenitno. Odkar je pa videl Vando, se je nekaj otroško dobrega naselilo v njegovem srcu.
Ferjan pa je lagal poštarici:
«Gospodična Vanda, prepričan sem, da je najbolje, če pozabite na mojega nečaka. Brat se mi je razodel. S svojo trgovino je tik poloma. Za sina ima izbrano bogato nevesto, ki ga bo s svojimi milijoni rešila, da ne pride do konkurza. Če se mladenič ne bo odločil zanjo, ne vem, kako bo!»
Obrisal si je znojno čelo in pljunil predse, kakor da bi izpljunil nekaj ogabnega. Mož pač ni znal lagati. Sam pred seboj se je sramoval, pa tudi pred Vando. Pa si ni vedel drugače pomagati, samo da bi ju razdružil.
Odvrnila mu je:
«Sami veste, da nisem nikoli silila za njim. Res je dober mladenič in pošten, a moje srce ni bilo nikoli vneto zanj. Vplivala je name le njegova dobra duša. Menila sem si pač, da bi ga poročila, če bi se sploh poročila. Prav zato ga nisem zavrnila. Zdaj mu bom takoj pisala, naj me pusti v miru.»
«Gospodična, samo ne omenite, da se vam jaz kaj rekel! On pač ne pozna razmer svojega očeta, ki jih bo skrival pred njim do zadnjega in se bo razodel tik, preden mu bo voda tekla v grlo!»
«Ne belite si glave zaradi tega!» ga je zavrnila Vanda.
V kratkih stavkih je sporočila Andreju, da se ni mogla vneti vanj, kar naj ji oprosti. Pripomnila je, da je sicer upala, da se ga bo polagoma privadila, pa se je prepričala, da nikoli.
Ko je Andrej sprejel njeno pismo, se je zelo razburil.
Razsrjen je pograbil revolver in hotel ustreliti očeta, prepričan, da je on vmes.
Potem se je pa premislil. Sklenil je sebi ugasniti luč življenja. Pričel je nositi revolver s seboj.
«Privadim se ga in ne bo mi težko umreti!» si je mislil. Pričela ga je mučiti otožnost. Domneval je, da ga nihče ne ljubi. Z nekako slastjo je nosil s seboj samokres, ga jemal iz žepa in se smehljal.
«S smrtjo se igram!» si je često dejal, ko je gladil jekleno cev. Še ponoči je imel orožje pod svojo blazino.
Nekaj tednov potem, ko je dobil usodno pismo od Vande, se je nedeljsko deževno popoldne zaprl v svojo sobo. Začel je premišljati svojo ljubezen. Znova je preživel ves čas, odkar je spoznal Vando in je govoril z njo tudi oče.
Nekaj hipov ga je spet mučila ljubosumnost. Nato je pričel klicati Vandino ime. Napisal ji je pismo. Prečital ga je in si nameril samokres na srce.
Zdaj, ko se je poslavljal od življenja, ga je streslo razburjenje. Sprožil je in padel na tla.
Prihiteli so domači. Položili so ga v posteljo in poslali po zdravnika.
Na srečo ni bil strel smrtno nevaren. Krogla ni zadela srca.
Zdaj je ležal Andrej doma v postelji. Ves nemir, vsa jesa in vse sovroštvo, sploh vse ga je minilo! Čutel je tiho radost, da je ostal živ.
Ko je nekoliko okreval, ga je obiskal oče. Prisedel je k postelji in ga zakotno gledal.
Andrej bi mu prej vrgel najraje v obraz, da on, starejši človek, ljubi njegovo Vando. Zdaj se taka misel niti pojavila ni. Mirno je gledal v očetove globoke oči in molčal.
Ko je vstal iz postelje, so mu domači povedali, da si je poštarica izprosila drugo mesto in da je ni več v Zaseki.
Tudi to novico je mladenič mirno sprejel. Še nasmehnil se je. Vendar je čutil, da ga v prsih skeli komaj zaceljena rana. Mislil je, da se mora rana odpreti in odteči njegova vroča kri. V dušo ga je bolel spomin na Vando in tisočkrat si je zagotavljal, da je ne bo nikoli pozabil.
Medtem se je ona poslavljala od svojih znancev v Zaseki.
Vsi so jo ljubili. Hudo jim je bilo, ko jim je sporočila, da bo odšla.
Stara Urša je kar jokala, ko je prišla zadnjikrat na pošto:
«Oh, oh, oh! Pa niste kaj hudi name, ker sem vas takrat tako grdo obdolžila?»
Vanda jo je potolažila. Prav tisti večer, ko je Andrej prvič vstal iz postelje, je Vanda zadnjikrat spala v Zaseki. Preden je odšla počivat, je dobro zaprla blagajno in nato odšla v zgornjico.
Ko je prišla v svojo sobico, je začutila, da ji je zelo mila in draga. V njeni duši so se pričeli buditi spomini na sanje in nade, ki jih je tod preživelo njeno mlado srce, ki je vzljubilo preproste kmete in tajinstveno prirodo.
Iz vseh kotov so vstajale v spominu lepe slike. Od povsod je šepetalo vanjo življenje, preprosto, zdravo življenje kmetov, ki jim je bila tako draga.
Legla je. Zaman je poskušala zaspati. Zaprla je oči. Za zaprtimi trepalnicami so pa spet vstale slike druga za drugo, se spajale, prodirale v njeno dušo, jo begale in spet izginjale.
Nekaj časa se je obračala v postelji. Že je hotela vstati. Sedla je na rob in pogledala proti oknu. Preplašena je opazila, da se vrh visoke smreke pod njenim oknom sumljivo ziblje. Hotela je vstati in okno zapreti.
Tedaj je od samega strahu odrevenela. Zapazila je živo senco, ki se je pognala z vrha smreke na njeno okno, kamor se je ujela kot spretna mačka.
Vanda je hotela zakričati, pa ni mogla. Strah jo je pograbil za grlo. Molčala je in gledala, kaj se bo zgodilo.
Tedaj je spoznala v mesečini senco, ki se ji je urno približala. Pred njo je stal postopač Bincelj. Mirno, ko da bi se nič ne zgodilo, ji je dejal:
«Takoj mi izročite ključe od blagajne, sicer vas zakoljem.»
V njegovi roki se je zasvetil dolg nož.
Ko je Vanda spoznala napadalca, ji je takoj odleglo. Začutila je v sebi novo moč in strah jo je takoj minil. Glasno je zakričala.
Nočni obiskovalec je zamahnil proti nji s prosto roko. Odbila jo je.
Bincelj je vrgel nož proč. Vzel je iz žepa umazano cunjo, ki jo je potisnil poštarici v usta, jo vrgel na tla in zvezal.
Nato je pričel skrbno preiskovati Vandino sobico, da bi našel ključe.
Vanda se je zaman trudila, da bi se osvobodila.
Bincelj je stal pri omari in jo pregledoval. S hrbtom je bil obrnjen proti odprtemu oknu, skozi katerega je zlezel v sobo.
Tedaj se je za njim neslišno dvignila senca. Preden se je okrenil, ga je nekdo krepko stisnil za vrat in mu spodnesel noge, da je telebnil na tla. Bincelj se je skušal braniti. Napadalec je bil močnejši. Železne klešče so ga držale za vrat in udarile z njegovo glavo ob tla, da se je onesvestil.
Tedaj se je začul hripav glas. Senca nad napadalcem se je dvignila in k Vandi je pristopil norec Čiček. Urno jo je osvobodil. Takoj se je skrila v posteljo.
Čiček je nekaj časa opazoval na tleh ležečega. Nato ga je dvignil kakor otroka. Pristopil je z njim k oknu in ga treščil na zemljo. Z zlomljeno nogo je obležal Bincelj na tleh.
Čiček se je obrnil k Vandi in jo vprašal:
«Ali res odhajaš?»
«Moram, čiček!»
«Ne hodi od nas! Tu te čaka sreča! Veruj mi!»
«Čiček, dober si. Mnogo ti dolgujem. Hvala ti za vse!» je šepnila.
Čiček ji ni odgovoril. Kakor senca se je pognal na drevo in izginil.
Bincelj se je pod oknom zavedel. Pričel je kričati od same bolečine. Ferjanovi so se prebudili. Prihitel je gospodar. Vprašal je Vando, kaj se je zgodilo. Povedala mu je, da jo je Bincelj napadel, da je hotel imeti ključ blagajne, pa ga je Čiček vrgel skozi okno.
Ferjan je del:
«Kar privoščim mu, da se je to zgodilo. Zakaj pa ne da miru poštenim ljudem?»
Nejevoljen se je odpeljal še ponoči v mesto in oddal potepuha v bolnico.
Preljuba domačija
[uredi]Profesor Filip Selan se je vračal iz ruskega ujetništva. Minilo je že nekaj let, kar se ni oglasil. Vsi domači so bili prepričani, da ga ne bodo nikoli več videli.
Ko je izstopil na mestni postaji, ga ni nihče pričakoval, saj domači niso vedeli, da je spet v domovini.
Bil je srednjevelik, krepak mladenič. V njegov suhljati obraz je že začrtala vojna svoje mrke znake. Prestano trpljenje je izklesalo nekaj krepkih črt, ki jih poznejše življenje ni moglo nikoli več zabrisati. Nekaj bolestno težkega je ostalo na vseh obrazih, ki so v svetovni vojni neštetokrat zrli smrt.
Ko se je vračal iz mesta čez polje, je hodil počasi in zamišljeno. Na hrbtu je imel skoro prazen nahrbtnik.
Spočetka so mladeničeve oči begale okoli, kakor bi iskale tod vse, kar je srce neštetokrat sanjalo v tujini. Pomirile so se. Pogled je obstal na žitnem polju. Že boža trudna roka šepetajoče valovje domačega žita. Popotnik se spomni daljne ruske poljane, ki jo je prehodil in taval po nji, preden je dospel do ljudi. Kako silno hrepenenje ga je tedaj obšlo! Divje koprnenje ga je gnalo dalje. Moral je hiteti domovini v objem! Le približno je slutil, kje mora hoditi, da dospe domov. Pa mu je pomagala najti pot ljubezen do domače grude, ki ga je spremljala povsod.
Dospel je na domače njive. Tu je nekdaj pasel krave, se igral in veselil z vaškimi pastirji. Tam sredi travnika so pekli krompir in povsod se je razlegala njihova domača pesem, ki je ni nikoli v življenju pozabil!
Pogledal je preko polja. Ob koncu njive je opazil sključeno ženico, ki je pridno plela.
Takoj je spoznal svojo mater. Kar streslo ga je. Že je hitel proti nji in zaklical: «Mati!»
«Mati!»
Starka se je stresla. Dvignila se je, kakor bi jo vrgel vzmet kvišku. Zasenčila si je čelo z roko. Pogledala je prihajača s svojimi mirnimi, dobrimi očmi. Nekaj trenutkov ga je tako gledala in molčala.
«Mati!»
Torej se le ni varala! Spoznala je glas svojega sina, svojega najdražjega, o katerem je menila, da leži ubit v daljni ruski zemlji. Spoznala ga je, pa ni mogla verjeti, da je res on.
Starka je hotela od samega veselja zakričati. Ni mogla. Nekaj jo je tiščalo za grlo. Komaj slišen glas se ji je iztrgal iz prsi in že je objela svojega ljubljenca.
«Mati, mati, kako sem vesel tega trenutka, da vas spet vidim. Neštetokrat sem mislil na vas. Vedno sem se bal, da pridem prepozno, da mi boste ušli za očetom tja k svetemu Juriju na tiho gorsko pokopališče! Hvala Bogu, še živite in zdravi ste, kakor vidim!»
«Zdrava sem, zdrava!» je stisnila iz sebe starica in sina samo ljubeče gledala.
Solnce je zahajalo. Počasi sta se z materjo odpravljala.
Filip je spet zrl drage domače snežnike. Najrajši bi zakričal od tihe radosti, saj je bil doma med temi gorskimi velikani, ki so ga stražili, ko je bil še majhno nebogljeno dete. Kako je občudoval te velike starce z belimi glavami!
Da, vedno bolj jih je ljubil! Ko je kesneje kot mlad pastir veselo pasel na njihovem podnožju svojo čredo, je vriskal in pel. Često se je pa drzno dvigal po njih više in više preko belih skal, čuteč, da ga privlačujejo in vabijo vedno tesneje.
In spomnil se je prepadov, s katerimi so bili zavarovani gorski velikani. Nekdaj bi bil kmalu zdrknil v enega. Pa mu je bila sreča mila. Že ko je drsal po strmini, se ni zbegal njegov zdravi duh. Oči so ujele droben grm in že so ga pograbile njegove roke. Obvisel je nad prepadom. Vedel je, da je bil v smrtni nevarnosti, vendar se ni bal. Drzno se je oziral okoli in iskal rešitve. Tedaj je opazil orla, ki je krožil v višavi nad njim. Spomnil se je starega pastirja Anžona, ki je pravil, kako se je nekdaj tepel z orlom za mlado jagnje. Kaj če še njega napade? Težji nisem kakor jagnje; če me pograbi za hrbet! si je dejal. Orel je krožil in krožil vedno više. Naposled je odletel. Deček ga je opazoval, kako se je manjšal in izginil v jasni višavi. Sam je obvisel nad brezdnom. Tedaj je čutil, da grmič že popušča. Tudi roke so ga že hudo bolele.
Vztrajal je in pričel kričati.
Njegov tenek, zveneč glas so začuli pastirji. Prihiteli so. Vrgli so mu vrv in ga potegnili kvišku na zanjki.
Najstarejši pastir se je grdo držal.
«Obračunali bomo!»
«Mar nisem že dovolj trpel?» je vprašal Filip.
«Prav, da si! Da boš drugič še bolje vedel, dobiš dvojno kazen! Dvojna kazen je boljša kakor nobena!» je modroval pastir. «Kaj bi rekla tvoja mati, če bi se ne vrnil v dolino? Pa še priporočila te je meni!» je odvrnil stari pastir in že je zažvižgalo v zraku.
Pošteno ga je nabil z leskovko. On pa se še materi ni upal potožiti. Bila je res dobra, a tudi stroga žena. Smejala se ni, pa tudi jokala ne. Bila je pristna Gorenjka, ki mnogo čuti, mnogo trpi in mnogo molči. Solze gorenjskih mater se ne cede iz oči, temveč iz srca.
Pred Filipovimi očmi so se vrstili vsi mladostni doživljaji. Zadovoljno je vdihaval oster zrak in smehljaje opazoval svojo mater, ko jo je peljal za roko počasi proti domu.
Mati še zdaj ni govorila. Niti ginjena ni bila. Pač, le pokazala ni, kako milo ji je pri srcu! Saj ji je srce vriskalo in pelo kakor nekdaj, ko je šla čez polje z očetom tega njenega fanta. Kako lepo je bilo! Zagotavljal ji je, da jo ima rad, da je ta zemlja njuna, da sta ustvarjena za njo, da jo skupaj obdelujeta. Prepričal jo je, da tudi njegova zemlja zahteva, naj postane njegova žena.
Sin je govoril z materjo počasi in mirno. Pripovedoval ji je, da je bil zelo daleč, da je videl daljne tuje dežele. Vendar je tudi v Rusiji našel ljudi, slične našim kmetom. Razlagal ji je, da je ruski kmet zlata duša, ki vse žrtvuje v svoji gostoljubnosti, a sam je zadovoljen s preprosto hrano.
Mati se je najbolj čudila, ko ji je pravil o ruskih poljanah. Brezkončne so. Od obzorja do obzorja segajo, kakor skrivnostna zlata morja so. Blizu vasi sta srečala poštarico. Počasi in zamišljeno je šla, saj je bila zadnji dan v vasi, ki se ji je priljubila. Odhajala je v poljano po slovo.
Stara Selanka jo je prijazno pozdravila.
Vanda ji je že naprej kimala in ji želela dobro jutro. Trenutno je uprla pogled v neznanega Selankinega spremljevalca. Resen obraz mladega moža ji je ugajal, njuna pogleda sta se srečala. Vanda je zardela kakor zarja, ki je pravkar sipala svoje ognjene rože čez plan in vrgla dva žareča cveta tudi na njen obraz.
Počasi je šla poštarica dalje. Ko je dospela na križpotje, se je obotavljala. Naposled je obstala in se oklenila.
Tudi Filip se je tedaj obrnil. Še enkrat so se srečale njune oči. Vanda je čutila lahno drhtenje. Pa tudi v Filipovi duši se je pojavila topla misel.
«Kdo je ta gospodična?» je vprašal mater, korakajoč poleg nje v zanemarjeni obleki.
Mati se je začudila:
«Ali je ne poznaš?»
Potem se je šele spomnila, kako dolgo ni bilo sina domov.
«Veš! To je naša poštna gospodična! Seveda, ti pač še ne veš, da imamo v Zaseki pošto. Dobro in prijazno dekle je ta naša poštarica! Vsi jo imamo radi! Vsem pomaga, kolikor more. E, koliko pisem nam je že napisala, pa kar zastonj. Njen edini sovražnik je pijanec Cizara, tisti zakotni pisač, ki nam je včasi pisal pisma in potem pijančeval za naš denar.»
Dospela sta domov.
Domači so se dozdevali Filipu kar nekako tuji. Vsi so že odrasli. Očeta ni bilo več med njimi. Brat je padel v vojni, sestra Jerica pa se je razvila v pravo vaško krasotico. Tudi hlapca Tomaža ni bilo več. Stara korenina je šel za svojim gospodarjem. Kmalu za Selanom je legel v grob. Še na smrtni postelji se je šalil:
«Selana sem ljubil kakor svojega brata. Petdeset let sem služil njegovi hiši. Hvaležen mi je bil zato. Nikoli mi ni ukazal: ‚Tomaž, stori to in ono!‘ Vedno je prijazno dejal: ‚Tomaž, kako pa ti misliš? Menda bi bilo dobro tako in tako?‘ Takega gospodarja nisem hotel pustiti, če bi me prav podil iz hiše. Pa tudi zdaj ga ne bom zapustil! Smrt je mislila, da naju bo ukanila, pa se je zmotila. Bog je posegel vmes in dejal: ‚Če je gospodar umrl, ki še ni bil tak starec, naj ga spremi še njegov zvesti stari hlapec, da bosta še tam skupaj, saj njuna pogodba ni bila kar takole. Petdeset let jo je držal hlapec z gospodarjem in njegovim očetom, zato naj jo še nadaljuje! Oba naj zdaj skupaj meni služita na nebeški domačiji, kjer orjejo božji angeli in mesijo kruh božje milosti, ki jo uživajo vsi sveti in blaženi!‘»
Tudi Selanova dekla je bila druga. Medtem sta se že dve poročili. Pastirček Gašper je pa postal že hlapec. Okorno se je zibal na svojih težkih nogah in jecal nekaj Filipu v pozdrav.
Sestra Jerica je hitela Filipu pripravljat jed. Ko je stala sama v veži, je čutila nekaj tesnega okoli srca. Brat se ji je zdel tako tuj, njegov pozdrav tako hladen in prisiljen kakor pozdrav neznančev.
Tedaj so se odprla vrata. Za sestro je prišel Filip. Pristavil je stol k ognjišču in pričel z njo govoriti.
Koliko sta se pomenila, vendar sta vedela, da si imata še mnogo povedati. Sestra mu je opisala smrt očeta, ki je težko umiral, ker ni videl njega poleg sebe. Njegove oči so ga še zadnjo minuto iskale. Duša je še vedno upala, da se odpro vrata in da vstopi on, Filip. Pa je očeta prehitela smrt.
Filip je zamišljeno strmel v ogenj in pravil sestri o svojih doživljajih.
Domači ogenj je spet otajal obe srci. Brat in sestra sta pričela govoriti kakor nekdaj. Oba sta spoznala, da sta še vedno ista, da ju niso ločila leta slovesa. Njuna zunanjost se je pač nekoliko izpremenila, a srci sta ostali. Oba sta čutila, da sta kri ene krvi in Jerica je bila srečna.
Tisti dan je šel Filip že popoldne počivat. Bil je silno truden. Prepričan je bil, da bo takoj zaspal, pa ni mogel. V duši so se mu pojavili vsi dogodki zadnjih dni. Vse, kar je preživel na svoji dolgi poti, je trenutno zaplesalo mimo njega. Njegovi trudni živci so morali spet vse preživeti. Bliskovito so se vrstili kraji in ljudje, dokler ni mirno zaspal.
Slovo
[uredi]Vanda je odhajala iz Zaseke. Ko je po neprespani noči, ko je vdrl v sobo Bincelj, vstala, je bila vsa trudna.
Odšla je iz sobe. Na hodniku je začudena obstala. Mnogo ljudi je prišlo k nji po slovo.
Ferjan se je že vrnil s konjem iz mesta in zdaj je naložil Vandin kovčeg in druge njene stvari.
Vaščani so se poslavljali. Otroci so se prerivali okoli nje s šopki v rokah, prav kakor da bi bila njihova učiteljica.
Vsakdo je ljubil prijazno in uslužno mladenko.
Šele sedaj je začutila, da bo njeno slovo prav težko.
Ko se je ozrla na sive snežnike, ki so zaokrožali vas, jo je zgrabilo za srce in ji stisnilo solzo iz oči.
Resni, mrki in slovesni so stali sivi velikani. Njih zrak je bil dober, zdrav in oster, nekaj posebnega, kar je krepilo duha in telo. Zdaj pa jih zapušča! Poslavlja se tudi od njih. Snežniki pa molče, jeze se nad njo, ki jih zapušča.
Vsa zamišljena je zdaj sedla na Ferjanov voz. Domači in vaščani so jo nekoliko spremili. Tudi Šimen in žena sta prišla in se poslovila. Katra je bila kar nekam v zadregi, ko je podala Vandi roko. Preprosta duša je zdaj spoznala, da je ljubila poštarico, čeprav je spočetka menila, da je bila Vanda njena nasprotnica.
«Nikar se kaj ne jezi! Če je bilo kaj napačnega, pa oprosti, saj smo vsi samo ljudje!» je dejala Katra, ki se je s poštarico tikala.
«Bodi no, Katra! Vedno sem bila vesela, da sem spoznala take ljudi, kakršni ste pri vas. Moja prijateljica ostaneš, pa piši mi kaj! Kadar boste pa kupovali, me ne smeš prezreti! Botrica mora biti Vanda in nobena druga ne! Piši večkrat! Najbolj me bodo veselile novice iz vaše vasi, ki je ne bom nikoli pozabila!»
Voz se je počasi oddaljeval. Pred Karlejžem so se ljudje poslovili, prav kakor pogrebci od mrliča. Da, zdaj je poštarica Vanda zanje izgubljena. Nova poštarica je prišla, ki je zavzela njeno mesto. Če bo pa zavzela tudi njihova srca, se še ne ve. Naš človek ima svoje lastnosti in svojo trmo. Kdor ga res ljubi in se zanima zanj, se mu naš kmet razodene. Nikoli pa ne spozna njegove duše, kdor ga prezira. Duša kmetova je v svoji preprostosti dobra in globoka. Njegov razum je izostren v prirodi, zato ga njegova naravna pamet nikoli ne vara.
Vaščani so se okrenili proti domu. Voz je zdrdral po gladki cesti. Vanda se je še vedno ozirala in mahala ljudem z roko v slovo.
Skrili so se ljudje, a snežniki so jo še vedno spremljali. Ni se mogla ločiti od njih. Bilo ji je, kakor da so se napotili z njo, da so prestopili nekaj velikanskih korakov in šli za njo, da jo še enkrat vidijo.
Voz je bežal mimo gozda, ki je prehajal v ozek pas in zašilil tik ceste.
Iz gozda je skočil Čiček in se pognal na voz.
«Kaj pa ti, Čiček?» se je začudil Ferjan.
Norec ni odgovoril. Vsedel se je poleg Vande in se otožno smehljal.
Vanda mu je prijazno pokimala.
«Vraga, kaj vendar hočeš? Ali naj te z bičem?» je zapretil v šali Ferjan.
«Pustite ga! Tako dobrega srca je!» je prosila poštarica.
«No, saj ne mislim tako hudo! Tudi meni je Čiček rešil življenje in tega mu ne pozabim vse žive dni! Vidiš, prijatelj, tako le človek vrača slabo za dobro: kar z bičem ti pretim!»
«Tvojega biča se toliko bojim kot češnjeve potice!» se je zahahljal norec.
«Kaj? Da se ga ne bojiš? O ti strela! Jaz ti že pokažem! O, ti, ti, da se ne bojiš mojega pekočega biča, ki vžiga kakor sam ogenj peklenski?» je gostobesedil Ferjan, ki je bil nekoliko vinjen. Tisto noč ni mož skoro nič spal. V mestu si je privoščil, ko je pripeljal Binclja, šilce brinjevca. Preden je naložil Vandine reči, si je pa še enkrat privezal dušo, saj mu je bilo zelo žal za poštarico.
«Še zdaj nama nisi povedal, kaj bi rad in kam si namenjen!» je zarentačil nad Čičkom.
«Pusti me!» je zarenčal norec in ga jezno pogledal.
Ferjan je zamahnil z roko.
Voz je drdral naprej.
Čiček je pokazal Vandi polje, ki se je širilo pred njimi:
«Vse to je moje! Ne boš verjela! Moje so njive, polja in hoste, pa tudi gore! Ljudje mislijo, da so njihove, pa se motijo, moje so! Pravi gospodar sem jaz! Kdo pozna to zemljo bolj kot jaz? Kdo je bil že slednjo uro ponoči sredi teh hribov in host? Nihče drugi kot jaz. Drugoval sem skovirjem, oponašal sove in zasmehoval ves svet! Koliko noči sem preležal na skalnatih gorskih vrhovih! Drgetal sem zaradi mraza. Strmel sem v zvezde. Hotel sem doseči luno in ji pljuniti v obraz, kajti ljubim jo in obenem sovražim, saj sem zaradi nje norec. Ona me privlačuje, ona ne pusti mojim mislim svobodnega poleta! In ko sem ležal na skalah, so se vozile mimo zvezde. Odnesle so moje misli s seboj. Mnogo je videla duša! Čeprav sem ubog norec — ne, nisem norec, kralj sem, kralj te prirode okoli in okoli. Za zaklade vem v teh krajih. Dvignem jih! Premotil bom hudiča, ki jih čuva, in jih tebi položil pred noge. Tedaj boš moja kraljica!»
Skrivnostno je šepetal norec, oči so mu blazno sijale kakor v mesečini kalna voda.
Nadaljeval je:
«Ti odhajaš odtod, od prirode odhajaš in ni ti žal! Vedno sem mislil, da si eno naših naravnih deklet, toda lepše in popolnejše! Zato sem te smatral za blaženo devico. Pa greš! Nisi zapustila samo nas kmetov, temveč tudi to zemljo! Zato si jo razžalila, težko razžalila! Kakor žival živim včasih kar med živalmi. Ljudi ne maram preveč, saj me živali bolj ljubijo. Vse sovražim, kar ni naravno in preprosto. Tebe sem pa vendarle vzljubil. Ti si kristal. V tebi je vse, kar sem sanjal vse svoje življenje! In to je nedosegljivo, zapravljeno v moji nežni mladosti, umazano z mojo blaznostjo.
Ti greš v mesto. Jaz se ga bojim. Nekdaj je bilo drugače. Zaprli so me v mestu v hišo med norce. Trgal sem raz sebe obleko in jokal. Prostost so mi vzeli. Pa je prišel zdravnik, ki me je prijazno gledal in me vprašal, zakaj norim. Čepel sem tam v prisilnem jopiču, pogledal zdravnika in prosil, naj mi vrne prostost, sicer da bo brez svobode kmalu končano z menoj. In tisti gospod je imel srce, zato je razumel norca. Izpustil me je in ukazal me spremiti v domačo občino. Tedaj sem zvedel, da se je tudi župan zavzel zame.»
Železniška postaja je stala ob koncu mesta. Ferjan je zavil nekoliko na stran.
Norec se je naslonil na lakti. Sedel je sključen in beden pred Vando. Nič več ni govoril.
Poštarico je obšlo usmiljenje. Najraje bi zajokala, ko ga je gledala.
Vzdramil se je in nadaljeval z ubitim glasom:
«Nekdaj sem bil pameten človek. Nekaj let sem študiral. Oče, prekletnik, je pobegnil z neko potepinko. Z materjo sva stradala. Našo hišo je nekdo zažgal. Na glavo mi je padel težek tram. Komaj so me rešili. Tisti tram me še danes peče v moji ubogi glavi. Dobil sem pretres možganov, kakor so izpovedali zdravniki. Pa mi je umrla mati. Postal sem postopač. Ko sem prišel v Zaseko, mi je bilo takoj všeč. Ljudi sicer ne maram, toda boljši so ti pošteni kmetje kakor ne vem kdo! E, norec prej spozna dobrega človeka kakor vsak pametnik! Ostal sem v tej vasi. Ker sem pozimi vedno ždel v kakem kotu in premišljal, se me je prijelo ime Čiček. Ta priimek so mi dali otroci, češ, da samo čičkam ... Zdaj pa grem! Spremil sem te in še enkrat videl. Vsakdo ima koga posebno rad, ne tako grešno, temveč s srcem. Lepe misli mu pridejo, če ga vidi, in tiho srečo občuti. Tako bitje si zame ti! Ne bodi huda! Dobro se imej!»
Skočil je iz drvečega voza kakor velika siva mačka in se vrnil nazaj po cesti.
«Ostani zdrav! Ne bom te pozabila!» je zakričala Vanda.
Kmalu je privozil vlak na postajo. Vanda se je poslovila od Ferjana, ki je godrnjal in se še vedno jezil, da odhaja.
Sedla je k odprtemu oknu.
Ferjan je počakal na postaji. Prižigal si je pipo in rentačil, zakaj je svet tako neumno ustvarjen, da pravi ljudje nikoli ne morejo ostati skupaj.
Pa jo je zmodroval:
«To je pač zato, ker je svet zmešan, sicer bi bili na enem kraju sami dobri in pošteni ljudje, a na drugem sami lopovi, ki bi se jih vsakdo bal.»
Ko je to ugotovil, je še enkrat pokimal Vandi. Vlak je že odbrzel, nakar je tudi Ferjanov konjiček potegnil.
Vanda je videla voz izginjati za ovinkom. Na križpotu je spet zagledala Čička. Visoko vzravnan je stal na kupu kamenja in čakal, da je pridrvel vlak mimo.
Poštarica mu je zamahnila z roko. Povesil je glavo in že ga ni več videla.
Vanda je dospela na svoje novo službeno mesto v Kresje. Sprejel jo je visok, suhljat gospod, ki je bil poštni upravitelj. Takoj, ko je zagledala njegov obraz, je začutila nekaj tujega in hladnega. Komaj doteknila se je njegove ponudene roke. Vanda je začutila nekaj zopernega. Začutila je stud. Skoro stresla se je.
Predstojnik Jože Vrana se ji je prijazno klanjal. Njegove drobne, vodene oči so jo zrle s pritajeno strastjo. Ko je pogledala vanje, bi najrajši zakričala od tihe groze.
Urad je stal ob koncu mesta. Bila je nizka, stara stavba. Sobe so bile vlažne in mračne.
Na pošti je čepel pismonoša Košček. Majhen in debel človek je bil. Pred poštarico se je zibal in jo pozdravljal kakor star znanec. Pogledala ga je začudeno. On pa ni bil v zadregi. Brbral je različne neumnosti, hvalil ji lepoto kraja in ji pravil o svoji hišici s prostranim vrtom.
Ko je gledala tega rdečega možička, se mu je naposled morala smejati. Bil je kakor iz gumija. Vse na njem je bilo napeto, obraz, vrat, še hlačnice so bile kot dve debeli klobasi na njegovih debelih bedrih.
Kadar je nosil Košček pošto, se je zibal kakor na vzmeteh. Vanda se je kar čudila njegovi spretnosti, saj ni hodil naporno, temveč skoro elastično, stopajoč nekoliko po prstih.
«Če prinesem deklici ljubavno pismo, dobim jaz prvi prijazni pogled!» se je hvalil. «In tak pogled je nekaj posebnega, nekaj svojevrstnega! Človeku kar dobro stori! Veste, gospodična, danes ni več zadovoljnih ljudi, izginili so s površja zemlje! Jaz sem menda med zadnjimi.»
Ko se je vračal po delu na pošto, se je njegov obraz spet smehljal, čeprav je bil ves znojen. Prijazno je žlobudral:
«Lepo je zunaj na solncu! Tu ni zame! Sicer imam pa hišico in vrt, živel bi lahko brez službe. Toda verujte mi, jaz sem pismonoša po poklicu! Radoveden sem kot stara babnica, pa ljudi imam rad. Brez službe ne morem biti. Pa tudi ljudje me imajo radi. Če v gostilni zaplešem, se mi vsi smejejo. In to me veseli. Osrečuje me, če morem koga spraviti v židano voljo.»
Ko se je vrnila Vanda prvi dan iz službe, se je takoj jezila, da je zapustila službo v Zaseki, kjer je bila popolnoma neodvisna.
Njena nova sobica ji ni ugajala. Okno je gledalo na trg. Odprla ga je. Ponoči jo je zbudil krik pijancev, ki so se zibali mimo.
Kako pusto je tu v primeri z njeno sobico v Zaseki, kjer je vse dišalo po senu in ajdi.
«V pravo mrtvašnico sem prišla!» si je rekla, ko je ogledovala prazne stene.
Pijanci na trgu so peli neko zaljubljeno pesem s hripavimi zategnjenimi glasovi, ki so se zadirali v njena ušesa.
«Ali meni pojo? Ne! Ne poznam še ljubezni! Nikoli še nisem resnično ljubila! Morda nikoli ne bom! Želim si ljubezni, pa tudi bojim se je! Nekaj posebnega mora biti, nekaj lepega, pa tudi nekaj strašnega! Človek ne živi več sam! Nekdo drugi je rojen v njem.»
Tedaj se je pognal po trgu policaj Nerga. Dolge, suhe noge so se poganjale in kolebale. Kakor bi skakala ogromna kobilica, se je videla njegova senca v siju električnih žarnic. Kričal je:
«Hudiči! Pokažem vam, da boste vedeli kaliti naš nočni mir! Mi smo pošteni meščani, zato vemo, kdaj je čas za spanje in dremanje. Vam bom že pokazal!»
Njegovi koraki so postali počasnejši in previdnejši. Menda se je bal, da bo res dohitel pijance. Tega pa ni hotel, saj je bil med njimi njegov dobrodušni prijatelj Košček, ki je imel svoj vinograd in tako dobro božjo kapljico, da bi dal Nergi zanjo polovico svojega dolgočasnega življenja.
Ko je dospel do prvega ogla, se je ustavil in rentačil:
«Zdaj so se pa ti vragi razbežali. Pa naj jih človek najde! Saj ne poznam teh pijanskih glasov.»
Počasi se je obrnil in odkorakal nazaj po trgu. V roki je mogočno držal ozko, velikemu rožiču slično sablo in si vihal brke.
Vanda se je nasmehnila:
«Ta stražnik je prava karikatura tega skromnega mesteca! Zakaj niso ostali ti ljudje preprosti kmetje? Res je, napredek jih je gnal dalje. Kam so dospeli? Ali so dosegli popolnost, za katero so stremili? Ali ni kmet popolnejši? Tudi kmet mora biti izobražen, da razume svoj poklic. Njegova izobrazba ni tako preprosta in enostavna, kakor si marsikdo misli. Toda kmet ima že itak svojo naravno inteligenco. Ali napredujejo tako meščani kakor mnogi kmetje, ki uporabijo svoj prosti čas samo za izobrazbo?»
Spomnila se je nekaterih izobraženih znancev. Doštudirali so in — konec. Niti spomnili se niso, da bi spet odprli knjige in skušali izpopolniti svoj študij. Dosegli so svoj poklic, ki so ga opravljali mirno in enakomerno brez prave ljubezni.
Kmet ne more tako izpolnjevati svojih dolžnosti! On mora delati s telesom in tudi z dušo, z ljubeznijo! Zemlja dobro čuti, kdo jo ljubi in kdo jo obdeluje samo za to, da si prisluži kosec kruha. In gruda povračuje ljubezen. Za znoj daje obilo setev. Prezir vrača za prezir! Da, prav ima norec Čiček! Zemlja je živa! Ona živi s kmetom. Njegova najboljša prijateljica je, njegova mati, dobra in mila, saj ne zahteva preveč, a daje se vsa, popolnoma vsa!
Ko je Vanda zaspala, je njen duh zablodil nazaj v Zaseko. Spet je hodila po tistih poljih in gozdih.
Vandi je bilo tesno in hudo. Zbudila se je. Ležala je sključena in težko dihala. Šele čez uro je spet zaspala.
Ko je prišla zjutraj v urad, je bila trudna in zmučena. Upravnik jo je molče ogledoval in se zamišljeno smehljal.
Ta človek je bil vdovec brez otrok. Nova poštarica mu je takoj ugajala. On se ni nikoli za kako stvar dolgo pripravljal. Bil je mož dejanja. Kakor drzen vojak je hotel zavzeti vsako trdnjavo z naskokom.
Takoj se je približal Vandi in ji pričel dvoriti. Spočetka je bil uslužen in prijazen. Kesneje je postal predrzen.
Že čez nekaj dni je postal kar vsiljiv. Njegovo strastno srce se je divje vnelo za mlado uradnico.
Vanda je navidezno prezrla njegove sladke besede.
Vrana ni odnehal.
Nekaj časa ga je mirno poslušala. Potem je vstala, ga resno pogledala in mu zabrusila v obraz:
«Vaša uradnica sem. Lahko mi nalagate delo. Nisem pa obvezana poslušati vaše marnje!»
Vstala je in odšla iz urada.
Upravnik je bil razkačen:
«Čakaj me, ptičica! Ti bom že postrigel peroti! Ni vrag, da bi jih ne!» je zasikal skozi zobe.
Pričel je letati po pisarni. Škripal je z zobmi in premišljal, kako naj ujame Vando na limanice.
Spomnil se je njenih globokih žalostnih oči. Siloma je odganjal spomin nanje. Spominjale so ga namreč nekoga, ki ga je nekdaj ljubil, njegove pokojne žene, ki je prav tako gledala in molče prenašala njegove napake.
Zdaj mu je bil spomin nanjo zopern. Ali niso te oči prosile, naj bo blag in dober? Ali ga niso svarile pred strastjo in nebrzdanostjo?
Otresel se je te misli.
In ko je zvečer zapuščal urad, je igral na njegovem obrazu prezirljiv smeh. V glavi se mu je porodila nova misel, misel maščevanja.
Ozdravljen
[uredi]Andrej in oče sta sedela sama v sobi. Oba sta molčala.
Visoka stenska ura je z enakomernimi udarci motila napeto molčanje. Tiktakala je. S tem ju je opozarjala, naj tudi onadva prekineta tišino.
Andrej je bil še zelo slab. Bled in upadel je sedel za mizo. Vendar je bil že izven nevarnosti.
Ko je nekoliko okreval, je oče spoznal, da je prišel njegov čas, in poklical ga je k sebi. Sklenil je govoriti z njim odkrito in brez vsakih ovinkov. Nanj je mučno vplivalo sinovo trpljenje. Pobelilo je lase na njegovih sencih in shujšalo zarjaveli, vedno zadovoljni obraz, ki je postal mračen.
Skalar je premišljal, kako naj se izpove svojemu sinu. Sicer je vedel, da je Andrej pameten mladenič in dovolj izobražen, da ga bo razumel, vendar je bilo težko izpovedati se pred njim.
«Sin me pač ne bo obsojal!» si je takoj dejal, ko je sklenil, da mu vse pove. Žal mu je že bilo, da se mu ni prej razodel. Preteklo se pač ni dalo izpremeniti!
Ura je še vedno tiktakala in potrpežljivo čakala, da se eden oglasi.
Martin se je ozrl vanjo in se spomnil:
«Ta čas bo med nama že vse jasno! sem si dejal takrat, ko sem klical sina.» In premišljal je, kako naj se mu takoj razodene.
Pa je še vedno trepetala med njima sovražna senca! Še vedno sta si bila nasprotnika. Vsaj Andrej si je tako mislil.
Naposled je Skalar dvignil pest. Krepko jo je položil na mizo, kakor bi hotel s tem udarcem prekiniti molčanje. Že se je oglasilo njegovo kratko vprašanje:
«Andrej! Zakaj si nam to storil?»
«Zato, ker dekle ljubim! Še bolj kakor ljubezen me je mučila misel, da je moj nasprotnik moj oče, da gleda on za tem čistim, plemenitim bitjem, ki ga ljubim!»
«Kako si mogel misliti nekaj slabega o meni?»
«Z Vando ste bili vedno prijazni. Kakor strela je zablisnila misel v moji duši, da jo imate radi, da ste pozabili na nas vse in se zagledali vanjo.»
Skalarjeve oči so zasijale. Trdo in mirno je odvrnil:
«Da, rad jo imam.»
Sin je skočil kvišku:
«Kaj govorite? Torej je vendar le res?»
Oče je mirno ponovil:
«Res je!»
«Sramujte se pred našo materjo, pred seboj in pred svojimi otroci!»
Skalar je ostal miren:
«Vanda je moja hči!»
Sin je onemel.
Skalar je molčal.
Andrej je vzdihnil:
«Kako je to mogoče?»
Skalar je trudno pogledal sina v obraz. Potem mu je pričel govoriti o svoji mladosti in o ljubezni z jetično Franico.
Andrej se je razburil:
«In jaz bedak, ki si nekaj domišljam, nisem razumel klica svojega srca! To, kar sem čutil, je bila popolnoma druga ljubezen! Ona, moja sestra, jo je razumela, čeprav ni vedela, da se sorodna kri pretaka po najinih žilah!»
Skalar je nadaljeval:
«Koliko sem trpel, kadar sem se spomnil nanjo. Ljubil sem jo, saj je bila moja in njena hči! Vendar sem ostal navidezno zakrknjen! Nisem se brigal zanjo. In to je bilo zame breme, brez katerega si naposled niti življenja nisem mogel misliti. Sklenil sem pa to breme nositi do konca. Nisem se nameraval razodeti nikomur, samo zaradi tvoje matere. Ona je včasih čudna ženska, popolnoma svoj značaj ima. Vem, da bi Vando zasovražila, če bi vedela, da je moja hči. To bi mi ne bilo ljubo, kajti nikoli več bi se ne mogel sestati z njo. Tvoja mati bi se vznemirjala. Uničen bi bil naš družinski mir! Svojo mater pač poznaš. Dobra stvarica je, toda molči, saj veš, kako se taki reči streže! Njena mati je bila nekaj posebno dobrega, milega in blagega. Vendar je bila zelo vztrajna in odločna. Pa jo je vzela smrt. Človek pač samo enkrat ljubi resnično, globoko in silno! In tudi jaz sem samo enkrat ljubil, in sicer jetično Franico. Poročil sem tvojo mater. Do nje sem imel pač dolžnosti. Franica mi je prej umrla, a tebe je mati kupila mnogo pred poroko. Dete Franice je bilo preskrbljeno. Tvoji materi bi bil pač moral takoj vse povedati. Pa sem odlašal in vedno teže mi je bilo. Naposled sem sklenil molčati.»
«Oče, odpusti!»
«Nimam ti kaj odpuščati. Zdi se mi, da se nad menoj maščujejo grehi moje mladosti. Zatajevanje je najlepše! Težka mi je bila ta minuta, ko sem ti odkril svojo tajnost. Toda moralo je biti, kajti za tvoje življenje je šlo. Danes bi najrajši tudi svoji ženi povedal vse, vendar ne morem, za zdaj še ne!»
Vstopila je mati.
Oče in sin sta utihnila.
Strast in zloba
[uredi]Jože Vrana je še vedno dvoril lepi poštarici. Ni se brigal za njene očitke. Kar silil je vanjo.
Vanda ga je često vsa razjarjena oštela. On se ji je smejal. Če je razburjena odšla že med uradnimi urami, je sam delal namesto nje. Bil je prepričan, da naposled vendarle zmaga.
Strast poštnega upravnika se je tako razpasla, da si naposled ni vedel drugače pomagati in je ponudil svoji uradnici zakon. Čutil je, da se je tudi zaljubil vanjo. Bil je prepričan, da bo njegovo ponudbo sprejela. Pa je tudi s svojim ženitnim predlogom prepadel.
Enkrat jo je v mraku, ko sta zapirala pošto in je odslovil druge uslužbence, kar napadel. Divje jo je objel in jo hotel poljubiti.
Vanda se mu je spretno izmuznila in pobegnila. Zažugala mu je, da ga bo naznanila.
Tudi zdaj se je smejal. Sicer ga je nekoliko zaskrbelo. Pa se je kmalu potolažil. Predobro je poznal prave značaje, zato ni verjel, da bi ga Vanda res naznanila.
Ker ni Vrana dobil nikakega ukora, je bil prepričan, da mu je samo zapretila, a da se ni pritožila nikamor.
Še vedno je upal, da se bo Vanda omehčala in se vdala ter postala njegova žena. Spet jo je hotel dobiti nasilno. Tudi drugič mu je pobegnila.
Odslej je sklenila paziti, da ne bosta več sama skupaj. Obiskala je Koščkovo ženo. Pismonoševa boljša polovica je bila pravo nasprotje svojega malega debeluščka. Bila je velika, koščena in suhljata. Sicer je pa po dobrodušnosti in mirnosti sličila svojemu možu. Če je Košček krokal, ga ni zmerjala, le dolg čas ji je bilo, če ga ni bilo doma. Njegove šale so ji bile potrebne kot vsakdanji kruh. Bila sta si vedno dobra, prav kot na dan poroke.
Vanda se je zaupala Koščkovi ženi. Prosila jo je, naj pregovori svojega moža, da bo zvečer, ko bo odhajala, če mogoče, tudi on navzoč, ker je poštar prevsiljiv človek in zato ne mara biti z njim sama.
Koščkova je rada obljubila.
Upravnik je klel. Kadar je menil, da bo sam z Vando, se je prikazal veseli obraz dobrodušnega pismonoše. Ljubeznivo se je smehljal, ko je vstopil, preden so zaprli pisarne.
Vrana je bil kar divji. Pričel je pred koncem uradnega časa Koščka pošiljati okoli. Premetenec se je pa vedno takoj vrnil in dejal, da ni ničesar opravil.
Upravnik je šel sam in našel ljudi, h katerim ga je poslal, doma. S Koščkom se ni hotel spreti, kajti vedel je, da mu ta možek takoj naprti sovraštvo vsega mesta, saj so vsi ljubili prijaznega pismonošo, a upravnik ni bil priljubljen.
«Tudi ta vrag je na strani tega dekleta!» se je jezil in premišljal, kaj naj stori.
In tedaj je sklenil, da se maščuje. Nekaj dni je še odlašal, potem se je pa odločil.
Vanda je bila poštna blagajničarka.
V soboto pred veliko nočjo se je upravnik hipno spomnil in zahteval ponovno revizijo blagajne.
Ker je bila revizija že prejšnji večer kakor slednji dan, se je poštarica začudila. Ničesar ni rekla. Predložila je denar in knjige.
Upravnik je pričel brskati in iskati.
«Aha! Dober nos imam! Kaj pa to-le?» je kriknil. Pokazal je Vandi primanjkljaj 10.000 dinarjev.
Prebledela je.
«V teku dopoldneva mora biti ves denar v blagajni, sicer vas izročim orožnikom!» je rezko ukazal Vrana.
Ona je vstala. Kakor pijana se je zaletela proti vratom.
Oči njenega predstojnika so se zlobno smehljale in mežikale za njo.
«Gospodična!» jo je ustavil pri vratih. «Ponudil sem vam že svoje srce. Znova ponovim: Postanite moja žena! Vse poravnam! Dobro razumem vaše stališče. Plača je pač skromna. Mlado dekle pa mora biti prikupljivo oblečeno!»
«Odkar sem pri pošti, sem se preživljala s svojo plačo in nisem potrebovala druge podpore!» je odvrnila Vanda in ponosno zaprla za seboj vrata.
Najprej je šla na svoje stanovanje. Zaklenila se je v svojo skromno sobico in pričela premišljati, kako je moglo priti do primanjkljaja. Čim bolj je mislila, tem bolj je bila prepričana, da je imel upravitelj prste vmes. Kako bi sicer mogel manjkati denar v blagajni, ki je bila kontrolirana pretekli večer. Na blagajni sami ni bilo nikakega znaka nasilja. Upravnik je imel svoj ključ. On in nihče drugi ni bil krivec, samo da bi zmagal.
«Pa vendar ne boš zmagal! Motiš se, če misliš, da bom podlegla! Premalo me poznaš! Nikoli ne boš ničesar dosegel pri meni!» je glasno kriknila.
Bila je zelo razburjena. Odprla je predal svoje miznice in vzela iz njega tenko hranilno knjižico. Spomnila se je svoje krušne matere, ki ji je zapustila svoje premoženje:
«Starka, dobrotnica mila, nikoli si nisem mislila, da bom potrebovala tvoj denar za kritje primanjkljaja. Da, še po svoji smrti, si ostala moja največja dobrotnica, saj si me rešila sramote!»
Odšla je s knjižico v hranilnico in se oglasila pri ravnatelju. Prosila ga je, naj ji zavod takoj posodi 10.000 dinarjev. V zastavo mu je ponudila svojo hranilno knjižico, na katero je imela v glavnem mestu naloženih okoli 200.000 dinarjev.
Ravnatelj ji je takoj ustregel. Obljubil ji je, da bo sam dvignil deset tisoč, ki jih nji izroči, pri zavodu v glavnem mestu. Potrdila mu je sprejem denarja, a on ji je izročil potrdilo o prevzeti knjižici.
Z denarjem se je takoj vrnila na pošto. Hladnokrvno je pristopila k upravniku in predložila primanjkljaj.
Vrana je postal nervozen. Roka mu je trepetala, ko je prešteval denar. Znova je pregledal blagajno. Zdaj se je vse ujemalo. Bil je v zadregi. Njegov obraz se je pačil, lice je rdelo, ko je vložil bankovce k ostalemu denarju. Nato je hlastno pograbil klobuk in odhitel.
Odslej je bila Vanda največ sama v pisarni. Šef je pričel zanemarjati delo, ki ga je nadoknadila ona. Opazila je, da postaja mrk in otožen. V nekaj mesecih se je postaral za več let.
Čeprav je storil svoji uradnici veliko krivico, se ji je vendarle zasmilil.
Ko je enkrat spet kontroliral knjige in denar, je sredi dela potisnil vse od sebe in zahripal:
«Vem, da je vse v redu!»
Sunkoma se je okrenil in se pognal proti vratom.
«Kam se vam mudi, gospod upravnik?»
Kakor bi ga Vandin glas presenetil in ujel sredi premišljanja, je začutil zadrego. Njen glas je bil zveneč in prijazen, njene oči so ga prostodušno zrle.
Ustavil se je. Počasi je zakorakal nazaj, jo pogledal in zastokal:
«To je strašno, gospodična! Nikoli nisem mislil.»
«Česa niste mislili? Če ste osorni, to lahko prenašam, rajši kot pretirano prijaznost. Vaše žalosti pa ne morem prenesti. Verujte mi, da čutim z vami!»
«Vem! Dobri ste, predobri in zato me še bolj boli in peče! Nikoli si nisem mogel misliti, da me bo strast po maščevanju oropala mojega poštenja!»
«Ne vem, kaj mislite? Jaz samo upam, da bom nekega dne našla pri kontroliranju blagajne 10.000 dinarjev prebitka.»
Upravnik je stisnil zobe:
«Pil sem! V svoji divji bolečini sem se doteknil tudi onega denarja. Nekaj stotakov manjka. Sam nisem vedel, kaj počenjam. Upal sem, da zblaznim ter se rešim svoje bolečine in sramote! Vendar nisem zblaznel. Tudi samomora nisem storil. Menda sem preboječ.»
Vanda ga je mirila:
«Čemu se razburjate? Če je nekaj med menoj in vami, še ni med vsem svetom! Ne mislite, da ženske ne znamo molčati. Tudi v naših dušah so globočine, kamor prodre malokateri moški! Tista ženska zgovornost je često samo prazna pena, pod katero se skrivajo globoki morski valovi, skoro nikomur razodeti.»
«Samo devet tisočakov imam še!»
«Pa naj bo samo devet. Nikoli ne bom vprašala za ostanek. Za svoje razmere sem bogata!»
Odhitel je na svoj dom.
Vanda se je zamislila:
«Kako čudni so moški! Do nobenega še ni čutila ljubezni. Šimen ji je bil samo simpatičen kmečki fant. Andreja je cenila in spoštovala ter prijateljsko ljubila. Upravnika je spočetka sploh mrzila. Zdaj je začutila do njega nekaj pomilovalnega in usmiljenega. Ali pride kdaj oni, o katerem sanja in ga išče v svoji duši kakor nekaj popolnejšega in vzvišenejšega?»
Njeno premišljanje je prekinil upravnik, ki se je vrnil z denarnico. Naštel ji je denar. Bil je v silni zadregi. Skrušen je stal pred njo in čutil se je ponižanega.
Vanda je ostala prijazna in mirna kakor vedno. Ponudila mu je desnico:
«Gospod šef, med nama je odslej vse poravnano! Jaz ne vem, da bi bila imela kdaj primanjkljaj v blagajni, vi ne veste kaj drugega!»
«Da! Da! Najbolj me je bolelo in peklo, ker sem segel po tujem denarju. Nisem imel namena ukrasti ga, temveč sem to storil le iz maščevanja. In prav to se mi zdi še sramotneje. Nisem pomislil, da se ne maščujem nad vami, temveč nad seboj, ker sem onečastil svoje poštenje. Zdaj naj bo vse pozabljeno!»
Prijateljsko kramljaje sta odšla iz pisarne in se prijazno poslovila.
Vanda je še vedno obžalovala, da je odšla iz Zaseke. Ni se upala prositi nazaj, tudi zaradi Andreja ni hotela. Vedela je, da pač še vedno zahaja k Ferjanovim.
Upravnik Vrana je postal spet stari nekdanji uradnik. Bil je vesten in resen, a zunaj urada vesel in razigran. Še vedno so govorili, da je velik ženskar. Vanda se ni brigala za to. Odslej se je obnašal proti nji dostojno. Pustil jo je vedno v miru. Opazila pa je, da je še vedno v zadregi pred njo, da se nekako sramuje. Vedela je zakaj. Čutil se je pred njo ponižanega. Strast ga je pač predaleč zapeljala. Kesal se je in sramoval.
Usoda se z ljudmi igra, norčuje se iz nas vseh! Pred nosom nam trga upe in nade. Vsiljuje nam, česar nikoli nismo pričakovali, ne mislili!
V Kresje je prišel za profesorja Filip Selan. Mesto je imelo nižjo gimnazijo.
Že prve dni je srečal Filip Vando, ki je hitela v urad.
Selan ni vedel, da je ona v Kresju. Niti mislil si ni, da bo tamkaj naletel nanjo. Ko jo je zagledal, jo je takoj spoznal, čeprav jo je videl samo enkrat.
Tudi ona ga je spoznala. Tedaj, pri prvem srečanju z njim, je zardela. Tako tudi zdaj. Ves drugačen je bil v svoji novi, črni obleki. Snažen, kipeč od zdravja in moči ji je prihajal nasproti.
Hipno jo je obšlo nejasno pričakovanje.
«Ta človek mi pove nekaj novega, česar mi ni dejal še nihče drugi!» ji je vzkipela misel.
On je mirno prihajal in se spomnil:
«Kaj, če bi jo nagovoril?»
Takoj je to misel opustil. Zbal se je, da bi ga ona ne zavrnila kot povsem neznanega človeka. Ko je pa stal tik nje, se je zopet premislil. Segel je po klobuku. Prijazno jo je pozdravil. Že jo je vprašal:
«Gospodična, oprostite, saj smo se videli in srečali v Zaseki?»
Še bolj je zardela. Nekaj zadovoljnega in veselega je zasijalo v njenem obrazu, ko je odvrnila:
«Seveda se poznamo! Srečala sem vas, ko ste prihajali z materjo čez polje!»
«Da, da! Ona je bila na polju, ko sem se vračal iz Rusije.»
Še sta nekoliko kramljala in se nato ločila.
Zdaj sta se srečala skoro slednji dan. Če ni Vanda naletela nanj na običajnem kraju, je šla počasneje, dokler ga ni videla veselo prihajajočega nasproti.
Prav tako se je godilo tudi z njim.
Vedno sta izmenjala nekaj besed ali se vsaj prijazno pozdravila in nato odšla vsak svojo pot.
Nekega dne je Filip zbolel. Dobil je hudo angino in moral je ostati v postelji.
Tedaj je šele spoznala Vanda, kako hudo ji je, da ga ne sreča. Pogrešala ga je. Čeprav sta se samo srečavala, jo je to osrečevalo. Pusto in dolgočasno se ji je zdelo brez njegovega srečanja. Ves dan ji je bil prazen in brezpomemben.
Prej si je že želela proč. Ko pa je prišel on, se je vendar uživela v razmere malega mesta, ki ji je zdaj postalo s solncem ljubezni obžarjena pokrajina. Priznala si je, da čuti do Filipa več kot običajno prijateljstvo. Tega čuta se je kar prestrašila.
On je pa, doma ležeč, trpel dvojne muke. Bolan je bil, pa še na postelj prikovan, da ni mogel videti Vande. Kako rad bi jo spet srečal in se pomenil z njo! Zaupal bi ji bil svojo bolezen. Ona bi ga tolažila in miren bi bil in srečen ter menda tudi ozdravljen.
Minilo je nekaj dni.
Vanda se je zaradi Filipove bolezni vedno bolj vznemirjala. Podnevi je delala s podvojeno pridnostjo. Trudila se je in mučila, da bi ga pozabila.
Ponoči je bilo drugače! Zaman je vabila blagodejno spanje in se premetavala ure in ure po postelji. To je mučilo in bolelo. Trdila si je, da ga ne mara, da se tudi on ne briga zanjo, da nista skoro ničesar govorila, da je vsaka misel nanj brezpomembna, saj se izgubi, ko ga niti ne doseže, ker on sploh ne misli nanjo.
Okreval je. Komaj je čakal, da je smel spet na zrak. V šolo še ni šel. Zadovoljno je šetal po stari poti, samo da bi srečal njo, za katero je tako hrepenel v svojem srcu.
In srečala sta se.
Ona je zardela, on prebledel. Obstala sta tiho. Trenutek sta se molče gledala, potem pa je ona iztrgala iz sebe:
«Dolgo vas nisem videla. Ali ste bili bolni?»
«Da, bolan sem bil. Še zdaj nisem zdrav. Šele čez dva dni nastopim službo.»
Spet sta se trenutek gledala.
«Ali boste mogli na veselico, ki jo prirede gasilci čez štirinajst dni?» je poizvedovala ona.
«Upam, da bom tedaj že popolnoma zdrav!»
Spet jima je zmanjkalo besed.
Poslovila sta se. Oba sta čutila, da si imata toliko povedati! Oba bi najrajši glasno izkričala, kar sta čutila. Pa sta molčala v tihi bolečini. Mirno sta hitela svojo pot.
Zopet sta se dnevno srečevala in pozdravljala.
Minilo je 14 dni.
Sešla sta se na gasilski veselici.
Vanda je bila preprosto, a zelo okusno oblečena. Ko jo je Filip zagledal, mu je nekaj zaigralo okoli srca.
Bil je v družbi tovariša Grebenca in njegove mlade sestre. Grebenčeva Lina je bila koketno dekle. Sicer ni bila pokvarjena in tudi njena zunanjost je bila prilična. Imela pa je to bolezen, da se je hotela na vsak način poročiti.
Filip je ni natančneje poznal. Na veselici je šele izprevidel, da ona ni družba zanj. Postala mu je mahoma zoprna. Dozdevala se mu je vsiljiva. Hotela je, da bi se sukal samo okoli nje. Samo z njo je moral plesati. Bil je že kar obupan. Najrajši bi jo popihal domov. Naposled se mu je vendar posrečilo, da se je trenutno oddaljil. Poiskal je Vando in se ji priporočil za ples.
Ni mu odrekla. Takoj je pa opazil, kako je zamišljena. Ko je z njo plesal, jo je vprašal, kaj ji je.
Ni mu odgovorila, le otožno ga je pogledala.
Spet se ji je priporočil za ples. Odvrnila mu je, da je trudna in da mora domov.
Profesor ni vedel, da ga je poštarica ves večer opazovala. Videla je, kako se je hlinila okoli njega Lina, kako ji je dvoril in kako je bilo dekle blaženo v njegovi družbi. Bila je prepričana, da sta oba zaljubljena drug v drugega.
Ko je enkrat plesala mimo njiju, je še posnela neke ljubezenske besede, čeprav ni mogla trditi, da jih je razločno čula.
Nič več se nista videla oni večer. Naslednji dan je bila Vanda slabe volje. Ko je srečala Filipa, mu je odzdravila tuje in skoro prisiljeno. To ga je zabolelo.
Filip ni poznal bolezni, za katero bolehajo naša mala mesta. Nikjer na deželi se tako ne raznašajo novice in se ne opravlja toliko, kakor v malem mestu, kjer vsak vse obrne po svoje. Preprosti deželani pač ne znajo obračati besed. Če jih že preneso, jih pač preneso tako, kakor so jih slišali.
Drugače je v malem mestu. Zveš to ali ono novico o tem in onem človeku. Preneseš jo dalje. Seveda jo prej že preoblečeš v svojo obleko in izpremeniš. Drugi, ki jo je sprejel, jo zopet izpremeni in tako dalje. Ko zveš novico zopet čez nekaj dni, je že tako izpremenjena, da sam komaj veš, da si jo že enkrat zvedel in jo oddal dalje. Zopet jo obrneš. Kar vesel si je, ker je zopet skoro nova. In zopet jo neseš prijatelju.
Tako je bilo tudi s Filipom. Lina je menda nehote sama pomagala. Pripovedovala je svojim prijateljicam o kavalirju, ki ji je dvoril na veselici, češ, da ima Filip bodočnost, da se bo pač pri nji ženil, saj ji je zagotavljal, kako prijetno je v njeni družbi.
Vse te novice je zvedela tudi Vanda. Bile so pa seveda že popolnoma predrugačene. Ona pač ni nikogar vprašala, koliko je resnice na vsem. Govorili so pač! Kar se pa v malem mestu govori, je običajno javna tajnost. Tako združijo često dva človeka za vse življenje v svojih govoricah, medtem ko sta si ona dva komaj znanca!
Vanda se je v svojem srcu borila proti čenčam, ki jih je slišala. Mestne klepetulje, ki znajo obirati kosti svojih someščanov pri sladki kavi ali čaju, so vse izvrstno opravile. Morala je slišati, da je Filip že zaročen, da je bil na Ruskem že skoro poročen z bogato grofico, ki ga je zapodila, ker ga je našla pri služkinji. Zdaj se ga je tako rekoč usmilila dobrosrčna Lina in poročila ga bo. Katera druga ga tudi mara? S tako preteklostjo? Kdo ve, če na dan poroke ne pride kaka ženska z dojenčkom v naročju, ki ga prinese razočarani nevesti za ženitno darilo, češ, da je dete Filipov otrok?
Ona je zavračala te laži in ta pretiravanja. Slutila je v vsem tudi nekaj zavisti Lininih tovarišic. Zato ni mnogo verjela. Le nekaj je bilo, česar ni mogla zanikati, čeprav bi rada. Trdila si je, da je profesor res zaljubljen v Lino. Sama ga je videla, kako je hodil okoli nje in se za druge niti zmenil ni. Čula je njegovo prijazno kramljanje in slutila zaljubljene besede. To ji je bilo dovolj! Ni pa verjela, da bi bil imel na Ruskem ljubico in sploh kake ljubavne spletke. Zanjo je bilo dovolj, da je bil zaročen z Lino.
Pričela se je vedno bolj boriti s seboj. Upala je, da bo zmagala, da ne bo podlegla bolečini, ki jo je napadala. Mnogo moči si je pripisovala, kakor vsaka, ki hoče zmagati s svojim ponosom in vendar trepeče pred trenutkom, da se zopet sestane s svojim dragim in se boji, da bi ne klonila.
Naposled si je pa priznala, da je res prešibka in da mora zbežati pred svojo ljubeznijo. Sramovala se je te šibkosti. Vsiljevala si je misel, da vse to ni res, da je močna in silna in da mora zmagati. Pa je zopet trenutno čutila, da je slabotna kakor otrok, da je treba samo prijazne besede njenega ideala, pa bi mu sama priznala, da ga ima rada in da ga ne more izbrisati iz spomina.
Brat in sestra
[uredi]Skalarjev Andrej je sklenil obiskati Vando in svojega prijatelja Filipa, ki mu je pisal, da je tudi Vanda v Kresju.
«Oba obiščem. Nji povem vse!» si je rekel.
Odkar je zvedel, da je Vanda njegova sestra, ni bil več žalosten. Le nekako melanholičen je postal včasi. Praznoto je čutil, ker ni več ljubil.
Dobil je daljši bolniški dopust. Najprej se je napotil k Ferjanovim.
Razveselili so se ga. Najbolj ga je bil vesel Ferjan sam, ki je svojega nečaka zelo ljubil.
Andrej je ostal pri stricu tri dni. Kmalu se je pričel dolgočasiti. Ni mogel več vztrajati. Poslovil se je. Komaj je čakal, da je sedel v vlak in se odpeljal proti Kresju.
Andrej je pismeno sporočil Filipu, da pride. Prijatelj ga je čakal že na kolodvoru.
Živahno sta se pomenkovala in se napotila v profesorjevo stanovanje. Za Andreja je preskrbel prijatelj že prej hotelsko sobico.
Takoj naslednji dan je poiskal Vando v gostilni, kjer je obedovala, dočim je imel Filip zasebno stanovanje in hrano. Ker je slednji vedel, kje je abonirana, sta šla in jo poiskala.
Dekle je bilo silno v zadregi. Andrej jo je mirno in brez zadrege pozdravil kakor svojo staro znanko. Pred Filipom, s katerim o ljubezni ni nikoli govorila, se je kar nekako sramovala, da je znana z Andrejem. Bala se je, da bi jo profesor obsojal napak.
Po mestu se je takoj razneslo, da je prišel obiskat profesorja Filipa mlad sodni uradnik, ki je dober znanec poštarice Vande.
Najbolj radovedna nanj je bila Grebenčeva Lina. Zaradi Filipovega obnašanja je bila razočarana. Nikoli se ni oglasil pri njej; če jo je srečal, je ostal tuj in hladen, kar jo je bolelo. Bila je pač za trdno prepričana, da ji bo zvesto dvoril in da postane ona enkrat njegova žena.
Filip je seznanil prijatelja tudi s tovarišem Grebencem in nekega večera sta bila oba povabljena h Grebenčevim na večerjo.
Vanda je duševno vedno huje trpela. Govorice o Filipu niso ponehale. Še preden sta bila z Andrejem pri Grebenčevih na večerji, je že morala slišati, da bodo tedaj praznovali zaroko, ker se Lina kmalu poroči s Filipom.
Ko sta Filip in Andrej pri Grebenčevih večerjala, je Vanda žalostno samevala doma in premišljala svojo usodo.
Grebenčeva Lina je pa bila dekle drugega kova.
Ko je spoznala, da je Filip ne mara, je takoj pričela koketirati z Andrejem in mu ponujati svojo prijaznost. Ker je bil mlajši od Filipa in po njenem okusu lepši, je bila vsa srečna, ko je opazila, da se mladenič zanjo zanima.
Naslednji dan je bila Vanda v pisarni zelo slabe volje.
«Sinoči so vam menda vrabci pozobali grozdje,» se je pošalil upravnik, ko je opazil, kako je potrta.
«Gospod upravnik, drugam bi rada. Tu ni zame! To ozračje mi ne ugaja. Morda bi mi vi pomogli, da dobim drugo mesto. Sama se pač ne upam prositi. Ni še dolgo, kar sem bila semkaj premeščena.»
Vrana ji ni ničesar obljubil. Dejal ji je pa, da bo zadevo premislil.
Ko je pa sedel sam v svoji pisarni, se je kar oddehnil. Vandi ni maral delati krivice. Bila je dobra moč. Ni hotel vplivati na višjem mestu, da bi bila premeščena, ne da bi sama želela. Ni ji hotel delati še nove krivice. Toda skrivaj si je on neštetokrat že želel, da bi zaprosila drugam. Kadar se je ozrl vanjo, se je spomnil na svojo sramoto, ki si je ni mogel odpustiti. Zdaj se mu je videlo, da bo z Vandinim odhodom popolnoma zabrisan njegov greh.
Takoj je pisal prijatelju, višjemu uradniku pri ministrstvu. Prosil ga je, naj posreduje, da bo dobila Vanda kako dobro mesto. Opisal jo je kot izvrstno moč in jo priporočil.
Čez nekaj tednov je prejela Vanda sporočilo, da je prestavljena v Ravno.
Razveselila se je. Trg Ravno ji je bil dobro znan. Ležal je kake tri ure oddaljen od Zaseke in pičlo uro od bližnjega mesta. Poznala je tamošnjega upravnika, ki je bil že starikav gospod in zelo dober človek. Iskreno se je zahvalila upravniku, da je posredoval zanjo. Vrana jo je pa takoj zavrnil:
«O hvaležnosti rajši molčimo! Samo, da je pozabljena krivica!»
Zvečer, preden je zapustila Kresje, je sedela še enkrat v krčmi pri svoji skromni večerji.
Njena miza je stala v kotu, običajno ni bila zasedena.
Tudi ta večer je bila prazna. Vanda se je vsedla, vzela v roke časopis in čitala, dokler ni prinesla natakarica večerje.
Hlastno je zaužila prineseno hrano. Malokdaj je bila tako gladna kakor ta večer.
Ko je povečerjala, je hotela oditi.
Tedaj se je oglasil nekdo poleg nje:
«Dober večer, gospodična!»
Dvignila je glavo. Zagledala je Filipa in Andreja.
Oprostila sta se in prisedla. Takoj sta pričela z njo živahno govoriti.
Vanda je ostala zamišljena in molčeča.
Prijatelja sta si naročila vina. Tudi nji sta ga ponudila. Odklonila ga je. Takoj je hotela oditi. Komaj sta jo pregovorila, da je še nekoliko posedela.
Vandi je bilo zdaj, kakor da bi sedela na trnju. Filipa je ljubila, a ta ni vedel za to. Bila je prepričana, da on ne čuti ničesar zanjo.
Da bi laže odšla, se je opravičila, da mora zjutraj zarana na noge, ker ima mnogo reči še urediti, saj zapusti Kresje že prihodnji popoldan.
Filip se je zresnil:
«Zakaj odhajate, gospodična?»
«Ker je tako bolje zame!»
Pogledala ga je mirno in žalostno.
On ni povesil oči. Resno je gledal vanjo in molčal.
«Ali ste si sami izprosili premeščenje?» je poizvedoval Andrej.
«Da, da, sama sem si to želela. V Ravnem, kjer bom odslej službovala, bom pač zadovoljnejša kakor tukaj. Mir bom imela, mir, za katerim tako hrepenim!»
«Ali ga tu nimate?»
«Ne! Nimam ga! Ljudje me vznemirjajo z novicami, ki me begajo, čeprav bi me prav za prav ne smele najmanj brigati!»
«Preden odidete, moram z vami govoriti! Tiče se samo vas. Gre za vaše najožje sorodnike!» je omenil Andrej.
Začudila se je:
«Kolikor mi je znano, nimam nobenega sorodnika več!»
«Saj ne poznate svojega očeta!»
Vanda je prebledela:
«Mar veste vi kaj o njem?»
Andrej se je zamišljeno nasmehnil:
«Vem, gospodična Vanda, in tudi povedal vam bom. Toda danes ne in tudi tukaj ne. Pač vas pa poiščem jutri in tedaj vam vse razodenem. Dotlej pa potrpite!»
Prijazno in ljubeznivo jo je gledal. V njegovem pogledu pa ni izsledila več onega ognja zaljubljenca, kakršen je plamtel v njegovih očeh tedaj, ko ji je razodel svojo ljubezen.
Nekaj časa so še posedeli. Vanda je postala razmišljena, Andrej molčeč, dočim ju je Filip samo opazoval in skušal Vando razvedriti.
Naposled so si vsi morali priznati, da se ta večer ne bo javilo pravo razpoloženje. Dvignili so se in odšli počivat.
Naslednji dan je Andrej obiskal Vando kar v njenem stanovanju.
Mladenki se je čudno zdelo, da je prišel kar k njej. Ponudila mu je stol. Sedel je.
«Včeraj ste mi obljubili, da mi boste nekaj povedali glede mojih sorodnikov. Zelo sem radovedna! Očeta sploh ne poznam.»
«Da, da. Prav zato sem prišel. Ali se spominjate, kako je bil moj oče vedno prijazen napram vam. Ko je pa zvedel, da ste meni všeč, je takoj nasprotoval.»
«To je bilo menda zato, ker je bila trgovina vašega očeta tik pred konkurzom. Tako mi je pravil vaš stric Ferjan. Zdaj imate bogato nevesto. Rešili boste svojega očeta.»
«Ha, ha, ha! Ferjan si je dobro izmislil, da bi naju razdružil. Mož ni pomislil, da bi bilo to mene kmalu stalo življenje. Oče je predolgo molčal. No! Sicer je pa imel Ferjan prav! Tudi sami boste temu pritrdili. Drugače ni mogel ravnati.»
Andrej je stegnil roko čez mizo in jo ponudil Vandi:
«Vanda! Daj mi roko!»
Vprašaje ga je pogledala.
«Moja Vanda, daj mi roko!»
«Ali se vam je zbledlo?» je vzkipela.
«Ne! Samo neko besedo sem še izpustil. Vanda! Sestra moja, podaj mi svojo roko!»
Onemela je in ga začudeno gledala.
Nadaljeval je:
«Da! Vanda, moja sestra si in hči mojega očeta! Prav zato se je tako bal, ko je čul, da sem se zagledal vate. Že zdavnaj bi se ti bil rad razodel. Ni se upal. Bal se je tvojega prezira in zaničevanja moje matere. Odpusti mu, če moreš!»
Kakor v sanjah je stisnila Vanda ponudeno desnico.
«Jaz da sem hči Martina Skalarja? Tega bi si ne mogla misliti niti v sanjah. Kako čudno je vse to! In vi, ti, ti, da si moj brat?»
«Da, Vanda, tvoj brat sem!»
Andrej je povedal poštarici vse, kar mu je pripovedoval oče.
Ko je nehal, je sedela ona zamišljena pri mizi in podpirala glavo z rokama.
«In zdaj?» je vprašala.
«Zaradi svoje matere bi želel, da začasno molčimo. Kesneje ji vse povemo. Ženska svoje vrste je. Še oče se je boji!»
Tisto popoldne je Vanda odhajala z zelo mešanimi občutki iz Kresja.
Ko je hitel vlak čez polja in travnike, je premišljala svoje življenje in mislila na svojega očeta.
Zdaj se je spomnila, zakaj je bila tako rada v družbi trgovca Skalarja. Zdaj je šele vedela, zakaj se ji je tako prijateljsko omilil njegov sin Andrej, čeprav se ni nikoli mogla zaljubiti vanj. Spoznala je, da jo je klicala lastna kri, ki se je pretakala po žilah njenega očeta in brata.
Profesor Filip je pa hodil tedaj zamišljen po polju za mestom in gledal za vlakom, ki mu je odpeljal najdražje bitje.
Zopet je mislil na dom in na domačijo, ki jo je tako ljubil. Mati mu je zbolela. Klicala ga je. Tudi zemlja ga je klicala. Najrajši bi vse pustil in se vrnil. Pričel bi zopet kmetovati kakor tam v daljnji Rusiji, kjer je bogatemu kmetu pomagal obdelovati zemljo in je bil zdrav in vesel kakor prej nikoli. Res ni bil tam v daljni deželi srečen, saj ga je klicala domača gruda, a tu je bil zdaj še nesrečnejši. Zaljubil se je, toda domneval je, da ne bo njegova ljubezen nikoli uslišana.
«Domača zemlja bi mi pač vrnila duševni mir! Znoj, ki bi ga izcejal, bi mi umiril srce! V delu in trudu bi mnogo pozabil!» si je često dejal.
Vanda ni vedela, da beži pred lastno srečo, da tudi Filip čuti zanjo in jo ljubi. Če bi bila to slutila, bi bila izstopila na prvi postaji in se vrnila v Kresje, kjer bi bila ostala, dokler bi želel njen dragi.
Le Andrej se je dobro počutil. Vedno pogosteje je zahajal h Grebenčevim. Dočim Lina Filipu ni ugajala, je bila Andreju zelo všeč. Veselila ga je njena površnost in lahkomiselnost. Njena lahna narava in radostno čebljanje mu je bilo drago. Še površno gledanje življenja, lastno mnogim malomeščanskim dekletom, ki si domišljajo, da brez njih ne more biti življenja, mu je ugajalo.
Lina je bila vesela in srečna.
Preden je Andrej zapustil malo mesto, sta zopet sedela s prijateljem v krčmi in se poslavljala.
«Jutri sem povabljen na kosilo h Grebenčevim. Praznovali bomo zaroko, a nato se takoj odpeljem.»
«Čestitam!» je odvrnil Filip, resno gledajoč predse.
«Tako mrk si postal. Kako si bil včasi vesel. Zdaj si se popolnoma izpremenil. Pa vendar ni tudi vate izstrelil Amor goreče pšice ljubezni,» se je šalil Andrej.
Filip je skomignil z ramami. Odvrnil je:
«Od doma so mi sporočili, da je mati zbolela. Sestra se ne mara poročiti. Posestvo bo šlo v tuje roke. Mnogo zemlje imamo. Žal mi je zanjo. Najrajši bi vse pustil, se vrnil domov in pričel kmetovati. Tudi kmetje morajo biti izobraženi. Z Amorjem se pa ni šaliti! Ne bom skrival pred teboj. Vse ti povem. Rad imam Vando. Nisem se ji razodel. Odlašal sem od dne do dne. Bal sem se košare. Pa mi je lepa ptička pobegnila. Morda je ne ujamem nikoli več?»
Andrej, ki je bil zelo dobre volje, je potrepljal prijatelja po rami in ga tolažil:
«Naj te nikar ne skrbi! Vse se bo srečno izteklo. Zanesi se name! Nisem samo njen stari znanec, temveč še vse kaj drugega. Njen brat sem!»
Razložil je Filipu, kako in kaj. Obljubil mu je, da bo vprašal Vando kar naravnost.
«Če ji pa ne ugajaš, je najbolje, da jo kar pozabiš! Saj veš, kaj je ljubezen!»
«Kakor se mi vidi, je čula različne laži, ki so jih raztrosile nekatere babnice, ker sem premalo vajen klečeplazenja. Naše malomestne mamice so pač velike prijateljice laskavih besed in poklonov, pa če so še tako prisiljeni in neokusni.»
Oče in sin
[uredi]Jasna poletna noč leži nad zemljo.
Po vaškem polju hodi norec Čiček. V nebo strmi. Glasno govori:
«Pozdravljene zvezde! Vsaka zase je zvezda sreče. Da, da, vsaka je zvezda sreče, a nebo samo je ogromno igrišče! Nebeščani igrajo na njem. Sem in tja vas spuščajo. Večernica, ti si karin as. Kako se blestiš na božjem svodu! Luna, ti skrivnostna zapeljivka, ti si srčni as. Ljubezen razodevaš! Daleč pod vami vzdrhteva temen oblaček. Poznam ga. To je pikov as, as nesreče. A kje je križev as? Že ga vidim! Velikansko Rimsko cesto je presekala črna senca in ogromen križ sega preko neba. Pa ne boste samo vi igrali! E, nebeščani, tudi jaz zaigram! Bednega norca vsakdo prezira! Vendarle bom igral!»
Zasmejal se je. Zaprl je oči in se pričel divje vrteti okoli svoje osi. Nato je vrgel klobuk kvišku in pogledal za njim.
Čiček se je zarežal:
«Vedel sem, da je moj križev as, ki je križ trpljenja, namenjen mi že od mladosti! Že ko sem se rodil, bi me bila kmalu utopila pijana babica v perišču vode, ko me je kopala. Komaj sem se nekoliko zavedel, me je oče tepel. Često sem dobival udarce namesto kruha! Potem pa se je pričelo najhujše. Oče naju je zapustil, mene in mater. Kako se je sirota borila, da me je preživela! Vse je minilo! Mati je umrla, jaz sem ostal sam! Pa se je zgodila nesreča. Nekaj let sem obiskoval mestno šolo. Pa je prišel vmes ta Bincelj! Tat je tat, pa če ga vržeš desetkrat ob tla. Še ko je bil šolar, je že kradel. Bil je zvijačen in zloben. Skupaj sva stanovala. Vse je tako uredil, da so tovariši smatrali mene za tatu. Pričeli so se me ogibati. Premišljal sem, kaj to pomeni. Naposled mi je vendarle nekdo, ko sva se sprla, zabrusil v obraz, da sem tat. Ta beseda je zadostovala, da sem vse skupaj pustil in odšel. Je pač tako, če je človek pošten. Beseda tat je zanj najhujši udarec! Vstopil sem v neko službo, ki sem jo pa kmalu pustil. Zagledal sem se v neko dekle. Vanjo se je zaljubil tudi Bincelj, ki ga je vrag prinesel kmalu za menoj. Premotil jo je. Tako daleč jo je zapeljal, da me je hotela oslepariti in mi naprtiti očetovstvo. Ko sem zvedel, kaj je storil z njo Bincelj, sem ga naklestil. Vrnil mi je z obrestmi. Skrivaj me je napadel in mi vrgel debel kamen v glavo. Že od tedaj me je pričela boleti glava. Razbojniku ni bilo še dovolj. Zažgal je našo bajto. Tisti tram, ki mi je padel na glavo, mi je vzel pamet. Tako pravijo ljudje. Morda res nisem vedno pri pameti. Najbolj se pač bojim lune. Res ima čudno moč do mene. V glavi se mi vrti, če jo gledam. In prav tedaj se spomnim vedno na tisto siroto, ki ji je uničil Bincelj življenje. Ne vem, zakaj se mi vidi, da me gleda iz lune njen obraz tako žalosten in trpeč, kakor je bil tedaj, ko so mrtvo potegnili iz vode, v katero je obupana skočila. Zdaj sem pa sam! Ne! Še vedno živi moj oče, tisti, ki prodaja medena srca, sam pa nima niti kamnitega.»
Utihnil je. Obsedel je v travi sredi polja in se zamaknil v šepetajočo naravo. Prisluškoval je njeni pesmi in sanjaril.
Tako je često sedel v prirodi dolge ure in se ni naveličal. Mirno in nepremično je ždel kakor kip. Če bi ga bil kdo videl, bi si ne mogel misliti, da je to živo bitje. Čutil je, da iz valujočega žita ne kipi samo pesem narave, temveč da mu vstajajo nove misli, ki so čiste in jasne, kakršne morejo misliti le pametnjaki. Krepilo ga je to premišljanje.
Prav nocoj je Čiček razburjen kakor že dolgo ne.
Iz mesta je prejel vabilo, naj se oglasi v bolnici pri očetu, ki je na smrt bolan.
«Vrag mu tlači svoj rep v usta! Zato zdaj mene kliče, da bi mu pomagal. Težko umira! Mora ga tlači in ta mora je krivica, ki jo je storil. Pomagati mu pač ne morem! Meni stari še vedno lahko pomaga, saj ima denar! Ne, zaradi denarja ga pa ne obiščem! Šel bom k njemu. Poskusil mu bom rajši odpustiti, če bom mogel. Ne vem, če bo mogoče. Če ne bom zbežal, preden ga zagledam.»
Nekaj časa se je še jezil nad očetom. Vendar je zavil na glavno cesto. Hitro je stopal proti gozdu in se še dalje pomenkoval sam s seboj.
Tik gozda je naletel na mladega popotnika, ki je bil tudi namenjen v mesto.
Mladi rokodelčič je s strahom opazoval kosmatega velikana, ki se mu je divje režal in ga takoj sunil v bok:
«Ti, fant, zakaj pa hodiš sam po svetu? Mleko se še drži tvojih ust in strah ti čepi v očeh, ti pa laziš okoli!»
Mali, suhljati mladenič je še enkrat plašno pogledal norca in se nato molče spustil v beg.
Čiček je ostro zažvižgal in ga dohitel v nekaj skokih:
«Ali meniš, da mi boš ušel? Vesel bodi, da imaš poštenega spremljevalca! Nikar ne sitnari! Sicer te stresem iz tvojih hlačic, da boš moral v Adamovi obleki skozi mesto.»
Rokodelec se je pomiril. Pričela sta se pomenkovati in se kmalu dobro razumela.
Dospela sta v mesto. Mladenič je odšel svojo pot. Poslovil se je že prej prijazno od Čička. Zdaj je bil kar vesel, da sta hodila skupaj, saj je znal norec tako prijetno kramljati. Če bi kdo fantu omenil, da je hodil z norcem, bi ne verjel.
Čiček je takoj odšel v bolnico.
Stari medičar Jaka je ležal sam v majhni bolniški sobi in pričakoval svojega sina.
Njegov obraz je bil voščenorumen. Siva brada se je kodrala prav do oči, ki so iz globokih votlin vročično zrle v vrata.
Vstopila je usmiljenka.
«Ali ga še ni? Brez njegovega odpuščanja ne morem umreti! Vedno ga vidim, bednega norca, kateremu sem kriv, da ni užival sreče v življenju. Uničil sem mu ga, s korenino sem ga uničil! Prezrl sem ga že v njegovi prvi mladosti.»
Zakašljal je.
Usmiljenka ga je s tihim glasom prosila, naj molči in se ne razburja.
Na hodniku so se začuli koraki.
Neka usmiljenka je odprla na stežaj vrata in potisnila v sobo Čička.
Norec je mežikal z očmi, ker je prišel hipno iz teme. Nato je pričel mrko gledati okoli sebe. Ko je videl prijazen in ljubezniv obraz mlade bolničarke, se je sunkoma odkril. Ker ni vedel, kam naj položi klobuk, ko je bilo vse tako lepo belo, ga je vrgel kar na tla.
«Aleš, sin moj!» je zaklical stari medičar.
Njegov tihi, sikajoči glas je vzdramil norca. Pogledal je na posteljo, kjer je zagledal bolnika. Obraz se mu je takoj sovražno zapačil.
«Aleš, vendar si prišel!»
Starec je zopet ponovil sinovo ime. Nekaj radostnega je čutil v tem, kakor bi si hotel zopet predočiti oni čas, ko je gledal tega krepkega divjaka pred seboj majhnega in nežnega.
Na Čička je to ime čudovito vplivalo. Že zdavnaj ga ni slišal. Samo v globokih sanjah je še včasi zrl bled in mil obraz svoje matere in čul iz njenih ust mehki klic:
«Aleš! Aleš!»
Pojavilo se je v njem nekdanje blago občutje. Mirno je pristopil k postelji in se ozrl v staro razorano obličje svojega očeta.
Vse je trajalo le kratek hip.
Ko je norec zagledal v svitu žarnice pobliže medičarjev obraz, je zopet začutil v srcu sovraštvo, ki ga je gojil in nosil v sebi dolga leta. Čutil je močno, jekleno steno, ki jo je starec sam postavil med sebe in njega. Njegov pogled je bil trd in hladen.
«Aleš! Prišel si. Tvoje nežne mladosti ti ne morem vrniti, ne zapravljenega življenja mladeniških let. Vem, da sem največ samo jaz kriv tvoje žalostne usode. Premožen sem postal, lahko bi pomagal tebi in tvoji materi, pa sem vaju rajši zapustil.»
Aleš ni odgovoril. Njegovo obličje je postalo še mračnejše, ko se je oče izpovedoval njemu, sinu, kakor prvemu sodniku, ki je odločal o tem, ali naj mu pomiri vest ali ne s svojim odpuščanjem. Čičkove oči so se zamaknile v žarnico na stropu. Opazoval je veščo, ki je frfotala okoli nje in mislil o sebi. Kolikokrat je tudi on kakor ta vešča hotel umreti, sam je silil v nevarnost, pa se je vedno rešil! Usojeno mu je bilo živeti. Pa je luč zavarovana in vešča ne more zgoreti.
Pozabil je, da stoji v bolniški sobi, kjer leži njegov oče in čaka smrti.
Zanj je zdaj živela samo ta vešča, ki je migotala nad njim. Nekaj časa je še silila v luč, nato je padla skoro na bolnikov obraz in se zaletala v krogu nad posteljo.
Norec se je zapačil.
Bolnikov obraz se je bolestno skremžil. Nervozno je zahlipal z ustmi in zapiskal skozi nos. Vešča je preplašena sfrfotala in sedla Alešu na glavo.
Starec je nadaljeval:
«Ne vem, kaj hoče ta vešča. Morda je nemirna dušica tvoje matere. Ne ubijva je! Naj bo zraven, naj čuje moje zadnje besede! Vem, tvoja mati me ni blagoslavljala, saj me tudi ni mogla! Toda nekaj je bilo, in to ti povem! Ne lažem ti! Slednji trenutek bom stopil pred Njega, ki drži v roki tehtnico dobrih in slabih del. Zato mi veruj, da ti ne lažem! Tvoja mati me je ljubila. Ljubila je mene edinega moškega na svetu. Vem! Nikoli ni rada imela nikogar drugega! Morda sem preveč zidal na njeno ljubezen in njeno odpuščanje, da sem jo zato še laže zapustil, prepričan, da se lahko vrnem, kadar se mi bo zdelo dobro in prav. Vem pa, da me ni nikoli pozabila, tudi zadnjo uro ne!»
«Ni vas pozabila! Toda njene besede so bile trde kakor kremen in rezke kakor planinska studenčnica!»
«Ljubezen vse odpušča, vse, prav vse! Morda se je res ona na smrtni postelji jezila nad menoj. Toda verjemi mi, ni se jezila zaradi sebe, temveč zaradi tebe, ker si bil nepreskrbljen. Krivico, ki sem jo nji storil, mi je pač odpustila! O krivica, krivica, da bi je ne bilo! Ta krivica jo je bolela, zlasti pa si jo čutil ti, moj in njen sin, ti nedolžna žrtev! Ona se je pač rada žrtvovala, ker je mnogo ljubila! Zaradi ljubezni, zaradi resnične ljubezni svoje matere mi odpusti!»
Aleš je molčal. Njegove velike meglene oči so se vsesale v starčev obraz. Medičar je nehote vztrepetal pod tem pogledom. Z žalostnim, suhim glasom je nadaljeval:
«Zakaj molčiš? Res je bil velik moj greh! Velika je bila tudi moja pokora! Ženska, ki sem jo ljubil in zaradi katere sem zapustil tebe in ženo ter si uničil srečo zakonskega življenja, ona ženska me je varala. Zapravila mi je pol premoženja. Ni mi bilo žal zanje! Ljubezen je bila v mojem srcu in ona vse žrtvuje! Ko sem pa spoznal, da sem bil varan, sem trpel, strašno trpel. Tedaj sem se hotel vrniti k vama, pa je bilo prepozno. Tvoja mati je bila že davno mrtva, a ti si bil navaden norec. Ne obsojaj človeka, ne misli na njegovo življenje! Pred seboj nimaš več običajnega človeka. Nekdo drugi postajam, saj prestopam prag življenja. Umirajoč človek sem. Če te prosi umirajoči za kozarec vode, ali mu jo boš odrekel? In ta kozarec je tvoja beseda, ki me bo okrepila na zadnjo uro, beseda odpuščanja! Aleš, odpusti!»
Sin je še vedno strmel v očeta. Niti z očesom ni trenil. Še vedno ni izpregovoril.
Starec se je vznemiril. Zbal se je. Pravili so mu, da je Aleševa bolezen dokaj popustila, da ni nevaren, da misli popolnoma zdravo, le včasi da je še zmeden. Kaj, če je prav zdaj njegov čas? Kaj, če pograbi njegovega sina zdajle blaznost, da seže po svojem šibkem očetu in ga zmelje v svojih silnih šapah? Kako močan je! Njegove roke so krepke in žilave. Kakor trdi tolkači gledajo iz zavihane srajce. Njegova mogočna prsa so napeta kakor boben. Če ga prime, mu takoj uide duša iz telesa, še preden bi prišla njegova ura!
Starec je pričel nervozno tipati z rokama po odeji in se ozirati po usmiljenkah. Nato je zahrkal. Globoko je ujel sapo in zakašljal. Njegovo telo se je krčevito streslo. Pričel je divje hropsti, hkrati in se premetavati po postelji. Ni mogel ujeti sape. Pognal se je kvišku znojen in bled. Oči so mu izstopile, solze so se pocedile iz njih, a roke so se iztegnile proti sinu.
Po ohlapni srajci, ki je visela na starcu kakor na okostnjaku, je spoznal sin, da je njegovega očeta samo kost in koža. Lobanja, nataknjena na suhem vratu, je sličila glavi ptice roparice. V vsem njegovem ponašanju in vsej zunanjosti je bilo nekaj tako strašno bednega, da se je norec naposled stresel.
Ko je starec ujel sapo in se izkašljal, je padel nazaj na posteljo, kjer je obležal kakor mrtev. Njegove oči so ostale še vedno odprte, še vedno so strmele v sina, prosile in pričakovale.
Ko se je nekoliko oddahnil, je zopet zahropel. Hotel je izpregovoriti in tedaj je odjeknil iz njegovega grla krakajoč glas, kakor bi se oglasil krokar in hripavo zakrakal.
Ker ni mogel govoriti, je zaprl oči in molčal.
Aleš je pristopil:
«Oče!»
Medičar je odprl oči in se bolno nasmehnil.
Sin mu je ponudil desnico.
Starčev obraz se je razjasnil. Oči so se zaiskrile. Izpod odeje se je pokazala koščena roka. Čičku se je zazdelo, da ga je stisnila za desnico sama smrt.
«Vse svoje premoženje zapuščam tebi, moj sin!» je dejal medičar s tenkim pojemajočim glasom in zopet zakrakal.
Znova ga je pograbil kašelj.
Sinu se je zasmilil. Nagnil se je nad njim. Dvignil ga je kakor dete in ga stresel.
Oče se je zbal, da ga zdrobi v pesteh. Kašelj je takoj popustil.
«Vse sem napravil pri notarju, kakor je prav. Samo eno je. Po postavi moraš imeti skrbnika. Povej, koga naj imenujem, da te ne bo osleparil!»
«Mene bo osleparil, motite se!»
«Ne misli napačno! Toda vendarle te lahko oslepari pri opravljanju tvojega premoženja, saj bodo pri sodišču verjeli njemu, ne pa tebi, ker si zapisan med blazne. To je težava, saj nisi med živimi, čeprav si živ!»
«Da, da, nisem med živimi, čeprav sem živ!» je odjeknilo iz Čičkovih ust.
«Zato pa povej, koga si želiš za varuha?»
«Če že mora biti in ker mora biti, naj bo moj skrbnik Florijan Skalar, po domače Ferjan, posestnik v Zaseki! Poštenjak je in rad ga imam!»
«Kakor želiš, sin moj. Usmiljenka! Prinesite mi pero in črnilo! Želim napisati nekaj besed!»
Sestra je odšla in se takoj vrnila.
Bolnik je sporočil z okornimi črkami notarju, naj bo skrbnik njegovemu sinu posestnik Skalar.
«Še na nekaj te moram opozoriti!» je pripomnil oče. «Morda tvoja bolezen ni tako huda, saj si često kar pameten. Tudi drugi so mi to zatrjevali in pa sam vidim. Določil sem, da boš moral večkrat v mesto k zdravniku. Slednji teden dvakrat. Seznanil sem se z zdravnikom človekoljubom. Prijazen je in skromen, toda globoko naobražen gospod. Tudi sam je bil nesrečen, ugasnila mu je luč razuma. Bil je blazen in zaprli so ga med norce. Pa je ozdravel. Sklenil je, vso svojo vedo posvetiti ubogim blaznikom, tako so se mu smilili. Govoril sem že z njim. Zaupaj se mu! Povej mu vse, kar te teži! Morda ti bo pomagal!»
«Že sam sem mislil na zdravnika!»
«Torej mi obljubi, da me boš ubogal!»
«Bom, oče!»
Starec se je globoko oddahnil. Njegov bledi obraz je trenutno obsijalo nekaj dobrega in mirnega, saj je pobegnil od njega vrag strasti, skoposti in sovraštva. Angel miru je razpel nad njim svoja krila.
«Zdaj pa, sin moj, pojdi domov! Stara strežnica Tina ti bo postregla in ti pripravila postelj. Tudi obleka te čaka, da se preoblečeš. Jutri zjutraj pridi zopet k meni. Vem, da ne bom več dolgo. Zato želim, da bi ti ostal pri meni do zadnjega! Pozdravljen Aleš, ti uboga trpeča duša!»
Starec je od ginjenja zajecal. Ta mrka, navidezno trda narava, ki se ni skoro nikomur zaupala, je postala zdaj hipno omehčana kakor vosek. Bolezen je omehčala srce, da je vzklilo v njem seme očetovske ljubezni in dobrote.
Čiček se je nagnil nad očeta. Stisnil mu je desnico in ga pogladil s svojo grapasto roko po znojnem čelu.
Starčev obraz je preletel smehljaj.
Aleš je nato odšel po prstih iz sobe. Po obrazu mu je polzela debela solza, ki se je skrila v njegovi bradi.
«Zdaj naj se pa poslovim tudi od vaju! Vedve sta zadnji, mojemu srcu najbližji. Moram vama reči poslednji zbogom!» je mrmral starec in vzel iz nočne omarice dve sliki.
Sam je bil v sobi. Usmiljenka je odšla. Med belo odejo je voščeni starčev obraz trepetal v gubah in gubicah, kakor bi se razlezel v nemirne pike. Njegov izraz se je spreminjal v borbi z boleznijo in smrtjo.
«Da! Tudi od vaju se moram posloviti!» je zopet zamrmral.
Pričel je ogledovati sliki. Na eni je bila naslikana Čičkova mati, na drugi njena nasprotnica, ki je zasedla njen prostor v medičarjevem srcu.
Suhe starčeve roke so dvignile pred oči najprej sliko one druge. Ko je gledal vanjo, so oči zaplamtele. Strast, bolest, ljubezen, razočaranje in trpljenje, vse se je ta hip poslavljalo od njega, ko je šepetaje govoril:
«Ljubil sem te, ljubil do blaznosti, a ti si bila vlačuga. O, kako sem trpel, kako sem te preklinjal. Da, vsako uro sem te klel in vendar tudi blagoslavljal. Moja ljubezen je bila strašna! Menda je bilo v njej vse sovraštvo in ves ogenj pekla in vsa ljubezen in odpuščanje nebes! Ljubil sem te in te še zdaj ljubim. Da, to je najhuje, da te še vedno ljubim, in to ljubezen sovražim zaradi svoje trpeče žene in zaradi ubogega blaznega sina! Sovražim ljubezen, toda ne morem te nehati ljubiti. Vsako minuto stojiš pred menoj. Vsa mlada in lepa si, prav kakor tedaj, ko si me zapustila in pobegnila z mojim denarjem in drugim moškim. Toda tudi moje srce si vzela s seboj. Zakaj si mi to storila? Danes sem skusil poravnati krivico, ki sem jo storil svojemu sinu. Tebe pa vendar ne morem sovražiti, čeprav si bila ničvredna ženska. Sin, moj pošteni sin, bi me klel, če bi me čul. A moje srce je trmasto! Ne vem, kje si. Tudi sama si danes že starka. Prekoračila si petdeseto leto in o ženski lepoti ne moreš več govoriti, vendar te ljubim. Če bi se bila vrnila grda, postarana in vsa izgubljena, bi ti bi vendar odpustil. Za menoj bi dobila majhen delež, ki bi ti zadoščal za življenje. Ni te bilo. Nisi prišla, da bi mi še enkrat ponudila roko v spravo.»
Trenutno je umolknil. Nato pa je pograbil sliko svoje žene in se zagledal vanjo. Solze so mu pričele polziti po licih:
«Vedno sem ti delal samo krivico, toda ti si me ljubila. Ti veš, kaj je ljubezen, zato mi odpusti! Odpusti mi tam na onem svetu, da bo moja zadnja pot lažja! Moja ljubezen do one druge je bila trpeča, kakor tvoja ljubezen do mene. Odpusti mi, žena, odpusti mi!»
Zopet je dvignil sliko svoje ljubice. Pričel je obe primerjati. Hipno mu je obraz zardel. Napadla ga je vročina. Kri mu je zavalovala v razboleli glavi.
Odložil je sliko svoje žene. Njegov pogled se je vsesal v sliko ljubice. Blazen ogenj mu je zasijal v očeh. Lica so zagorela.
«Ti, vlačuga, ti si mi ubila srce! Ti si mi uničila zakonsko srečo! Ti si uničila mojemu sinu pamet!»
Divje je raztrgal sliko na drobne kosce in se zgrudil na blazino.
Priskočila je bolničarka, ki je pravkar hitela mimo njegove sobe. Ponudila mu je limonado in ga skušala pomiriti.
Ko se je zavedel, je pričel tarnati:
«Kaj sem storil? Uničil sem zadnji spomin nanjo!»
Nekaj časa je plakal. Naposled je utrujen zaspal.
Čiček je medtem že dospel v hišo svojega očeta. Prirogovilil je po stopnicah ves solzan.
Ko je dospel na vrh stopnic, ni potrkal. Hotel je kar vstopiti. Šele potem je spoznal, da nikamor ne more, ker je vse zabito kakor železna škatla.
«Bom pa malo udaril!» je dejal in dvignil svojo težko pest. Da bi pritisnil na zvonec, na to ni mislil, pa tudi ni vedel, kako se taki stvari streže.
Tedaj se je odprla linica v vratih in skozi steklo se je pomolil šiljast nos. Drugega ni videl. Le vprašanje je začul:
«Kdo je?»
«Aleš sem, sin vašega gospodarja. Bil sem v bolnici pri njem. Semkaj me je poslal.»
Vrata so se komaj vidno odprla. Aleš je zopet videl samo nos. Nato je začul nerazločne besede. Naslednji trenutek so pa vrata zazijala na stežaj.
Čiček je zagledal prijazno starko, ki mu je pokimala:
«Kar naprej! Kar naprej! Gospod mi je že povedal, da pridete. Vendar sem si vas morala prej ogledati. Saj se razni potepuhi klatijo okoli!»
«Tudi jaz sem tak potepuh,» je zahreščal Aleš in se pogladil po svojem strganem suknjiču.
Medičarjeva kuharica Tina ni odgovorila. Čička je kar potisnila pred seboj v kuhinjo. Dobri starici se je kar milo storilo, ko je gledala pred seboj sina svojega bogatega gospodarja tako razcapanega.
«Prav kakor svetopisemski izgubljeni sin, ki se je vrnil k svojemu očetu, se mi zdite,» je hitela starka.
«Bo pa rajši narobe! Menda je bil oče večja izguba!» se je pojavil odgovor v njegovi glavi. Že mu je hotela beseda zdrkniti iz ust, pa jo je rajši pogoltnil. Prav tedaj se je šele spomnil, da je že pošteno lačen.
Tina ga je pa skozi kuhinjo potisnila mimo shrambe v majhno sobo, kjer je gospodar običajno obedoval. Posadila ga je na širok stol in mu pričela prinašati jedila.
«Bila sem prepričana, da pridete že opoldne, zato sem pripravila kosilo. No prekuhana juha bo zdaj še boljša. Drugo bomo pa že uredili. Če bo česa zmanjkalo, lahko postrežem tudi z mrzlim narezkom!» je hitela. Začudeno je opazovala krepkega junaka, ki mu je jedača kar sproti izginjala v ustih.
Kaj takega Tina ni bila vajena. Ona in gospodar sta komaj pojedla za povprečnega jedca. Ta je pa kar metal vase in gledal, če bo še kaj dobil.
Smejala se mu je in kimala, češ: le pospravljaj, bomo videli, kdo se bo prej naveličal, ti jesti ali jaz nositi. V shrambi je pač imela še par šunk, klobase in sir. Sicer ji je gospodar ukazal, pripraviti jedačo za tri osebe, ker jo je poznal, da je štedljiva.
«Piščanci so pa dobri!» je cveknil hrust in že je pol piške čepelo v njegovih ustih, kjer je vse škripalo, žagalo in pokalo.
Tina mu je zadovoljno pokimala. Ker je piške ocvrla že opoldne, jo je skrbelo, če jih bo kljub temu jedel.
«Vino je slastno in močno!» je zopet pripomnil Čiček. «E, po žilah gre kakor sveža kri!» se je oddahnil in potegnil kar iz litrske steklenice krepak požirek.
Kuharica je zazijala. Naposled je pripomnila:
«Veste, vi čudaški mož, iz kozarca se laže pije!»
«Ali iz kozarca? Kdo bo pa pil iz naprstnika? Ha, ha, ha!» se je smejal Aleš in jo poredno pogledal.
Tina je molčala. Ni se upala ugovarjati. V tem razcapancu je samo videla sina svojega gospodarja, ki bo danes ali jutri njen zapovednik.
Čiček se je nametal do sitega. Nato je skočil kvišku, se pretegnil in ukazal:
«Zdaj pa postelja!»
Tina se je kar stresla pred tem bobnečim krikom.
«Pojdiva!» ga je tiho povabila in mu pokazala sobo.
Urno je vstopil. Starka mu je želela lahko noč in izginila kakor senca v kuhinjo pospravljat.
Čiček je bil zadovoljen. Prijazna bela postelja ga je mamljivo zavabila.
Takoj se je slekel, se vrgel na ležišče in zaspal kakor ubit.
Ko se je zjutraj zbudil, si je pomencal oči in začudeno gledal okoli sebe. Sam sebi ni verjel, da leži v krasni sobi in razkošni postelji. Njegova soba je bila največkrat božja narava, a postelja zelena travica, če ni spal v kakem hlevu. Zdaj se je pa prešerno zazibal na lepem ležišču, da so vzmeti kar zaječale. Zazeval je in skočil kvišku.
Na stolu je zagledal novo srajco in spodnjice. Svojega razcapanega perila ni našel nikjer. Glasno je dejal:
«Bom pa kar to-le oblekel, saj ni napačno!» In že je potegnil nase novo srajco. Stopil je k umivalniku in se umil.
Ko se je hotel obleči, ni bilo obleke nikjer. Na stolu je ležala lepo zravnana nova obleka, ki je takoj zavabila njegov pogled. Na tleh so stali popolnoma novi čevlji.
«I, vraga, če ni drugače, bom pa kar to-le oblekel in obul. Kdo bi se branil novih cap? Čiček, kar vanje zlezi in postani res pravi Aleš, pošteni sin bogatega medičarja!» je modril in se oblekel.
Kmalu je bil opravljen. Pogledal se je v zrcalu, zadovoljno je pokimal in hotel oditi. Odprl je vrata in stopil na hodnik.
«K zajtrku!» ga je zavabila Tina, ki ga je zagledala in mu želela dobro jutro.
Aleš je pokimal in hitel jesti. Ko ni niti končal, je že nekdo prišel, ki je čakal nanj.
«Brivec je tukaj! Obriti se bo treba! Menda ne boste nasprotovali?» je vprašala kuharica.
«Kar, kar! Zakaj pa ne? Samo plačali ga boste sami!»
Kuharičin obraz se je raztegnil:
«Čemu se šalite? Saj je vendar vse vašega očeta in vaše. Seveda ga bomo plačali!»
Odšel je v sobo, kjer ga je čakal mlad brivec, ki mu je postrigel lase in ga obril.
Ko je brivec odšel, se je Čiček zadovoljno pogladil po bradi in kar zavriskal:
«Vraga! Nisem vedel, da sem tak fant! Saj mi je že trideset in pet let, pa bi se lahko še z vsakim mladeničem kosal! Še ženil bi se lahko! Vsi hudiči, saj sem še lepši ko Andrej, ki ga vsi smatrajo za lepega!»
Nato je odhitel v bolnico k očetu.
Ko je Aleš vstopil v medičarjevo sobo, je oče umiral.
Čiček se je približal mrliški postelji.
Starec ga je plašno pogledal.
Potem ga je šele spoznal. Nasmehnil se je. Dobro mu je dela sinova izprememba. V duši je začutil, da je tudi ona izpremenjena in pripravljena, odkar se je poravnal s svojim edinim otrokom. Polagoma je ugašal. Krčevito je pograbil sinovo desnico, kakor bi ga prosil, naj mu pomaga v tej hudi borbi.
Aleš bi mu rad pomagal. Ni mogel. Krčil je pesti. Mrmraje je klical smrt na dvoboj. Ona je pa prihajala mirna in tiha, neslišno kakor senca, Ko jo je začutil stari medičar, jo je takoj spoznal. Še enkrat je otožno pogledal svojega otroka.
Starca se je dotaknila smrt. Že je odšla duša iz telesa.
Aleša je nekaj streslo. Vedel je, da je starčev pogled poslednji pozdrav, saj je naslednji hip po očetovem obrazu spolzela debela solza.
Medičar je obležal mrtev.
Še pred pogrebom se je pripeljal v mesto Ferjan. Napotil se je k notarju, ki ga je povabil k sebi.
«Kaj hoče gosposka od mene?» ga je skrbelo. «Boj se gosposke kot vraga!» mi je včasi dejal rajnki oče. No, to je bilo le včasi. Zdaj se je ne bojim, saj sam spadam mednjo, ker sem občinski mož. Skrbi me pa vendarle. Včasi greš po cesti, pa se nehote in nevede zadeneš ob tisto kljuko, ki ji pravijo paragraf. Če konje na napačno stran na cesti okrenem, sem že lahko v ječi. No, dobro, da me kliče notar. Ta ima običajno same zapuščine, pa poroke. Morda je pa umrl kak Američan, o katerem niti ne sanjam, da je živel in bil moj sorodnik?»
Kmalu se je ustavil pred notarjem.
«Prav, da ste prišli. Kar pojdiva na njegov dom!» je dejal notar in vstal.
«Na kak dom?» je vprašal mož.
«Boste že videli,» se je smejal notar. «K medičarju pojdeva!»
«K medičarju?» se je čudil Ferjan.
Ko sta odprla vrata in vstopila v prostrano vežo, ju je sprejela stara Tina, ki je bila pravkar namenjena venkaj.
Takoj ju je odvedla v zgornjico in odprla visoka vrata.
Ferjan je obstal z odprtimi ustmi. Pred njim je stal mestno opravljen človek. Ferjan ga ni poznal, vendar bi skoro prisegel, da ni nihče drugi kakor Čiček.
«Njegov brat mora biti. Pa nikoli ni povedal, da ima brata!» je preudaril Ferjan.
Tedaj se je pa neznanec zasmejal.
Zdaj ga je Ferjan takoj spoznal. Nihče drugi se ni tako smejal. V tem smehu je bilo nekaj bolestnega in zasmehljivega in obenem prezirljivega.
Zdaj je Ferjan vedel, da stoji pred njim Čiček. Zadovoljno ga je potrapljal po rami.
Čiček ju je prijazno odvedel v jedilnico, kjer ju je čakala dobra malica. Notar se je spustil na široki naslanjač. Medtem ko je Ferjan jedel, mu je razlagal o Alešu in njegovem očetu in ga vprašal, ali hoče postati Alešov skrbnik.
Ferjan je takoj na to pristal.
Čiček je hitel:
«Ne bo zastonj, Ferjanov oče! Vi ste pošteni in dobri, prav zato hočem vas! Vem, da me ne boste osleparili! Tisto, kar boste zaslužili za svoj trud, vam pač rad dam!»
Ferjan je bil vesel in želel je vso srečo svojemu varovancu.
«Danes popoldne bo očetov pogreb. Pojdiva skupaj, Ferjanov oče!» je predlagal Aleš.
In šla sta.
Stari medičar je imel malo pogrebcev. Ljudje ga niso ljubili. Tudi on ni maral nikogar. Bil je zadovoljen, da je dovolj zaslužil, za drugo mu ni bilo. Čeprav je bil že bogat, se je vendar še na starost trudil in hodil s svojo medičarsko stojnico po svetu.
Ferjan in Aleš sta stopala za krsto, ki se je zibala in lesketala v solncu.
Čiček je premišljal:
«Zdaj gre svojo zadnjo pot. Moj oče je. Kako čudno je vse na svetu! Pred tednom sem bil še njegov sovražnik. Nikogar nisem tako črtil kakor njega. Danes sem njegov prijatelj, zopet ga priznam za svojega očeta. Preko groba ga vidim trpečega in žalostnega, kakršen me je klical v trenutkih muke in zapuščenosti. In pred tednom sem bil berač, najslabši berač, saj sem norec. Danes sem gospod. Bogat sem. Življenje se mi smeje. Le blaznost me še teži. Pa kaj blaznost? Koliko je bogatinov, ki so norci, pa jih ščiti denar in ljudje jim pravijo čudaki. Le revež je pravi norec, a bogatin je samo čudaški človek!»
Krsta je trepetala pred Alešem, zlati križ nad njo je sijal. V zvoniku so zvonili vsi zvonovi in pogreb se je zdel Čičku sličen slavnostni procesiji.
Zavili so na pokopališče.
Pred grobom se je poslovil od pokojnika njegov tovariš sivobradi medičar in svečar Čopek. Govoril je, da je pokojnik vlil mnogo sveč in spekel mnogo medenih src, da si je vlil tudi zadnjo svečo za svoj pogreb tik pred mesecem dni, ker je pač slutil, da bo njegovega življenja kmalu konec.
«Ta sveča naj me spremlja! Naj jo nosijo medičarski pomočniki za mojim pogrebom!» je dejal.
In res so jo nesli. Štirje so jo morali nesti na držajih, tako debela in težka je bila. Na sveči sta krvaveli dve rdeči srci, a sredi med njima je stal otrok in plakal. Sveča je bila namenjena pokopališki cerkvi.
Medičar je pač mislil na svojo smrt in pripravil se je. Morda ni bil tako slab človek, le nezadovoljen je bil sam s seboj in z življenjem. Zato ni imel mnogo prijateljev.
Ko je govornik umolknil, so pričeli padati težki kamni na krsto. Aleš se je zgrozil. Zazdelo se mu je, da je zabobnelo v njegovem srcu in ga poklicalo. Zaslutil je v tem bobnenju zadnji glas svojega očeta. Tiho se je sklonil nad jamo in vrgel pest prsti vanjo.
Ko se je vrnil s Ferjanom od pogreba, sta takoj pričela urejevati zapuščino. Sklenila sta, posestvo prodati in le hišo obdržati. Stara kuharica Tina je imela dosmrtno stanovanje. Oskrbovala je hišo. Ferjan in Aleš sta se že naslednji dan vračala v Zaseko. Čiček je zamišljeno sedel poleg svojega znanca. Zdaj, v naravi, ko je bil zopet sredi polja, ga je šele objela prava žalost. Mislil je na očeta, katerega je šele zdaj do dobra spoznal. Spomnil se je, kako je skušal starec pred smrtjo poravnati krivice, ki jih je zakrivil s svojim oderuštvom. Mnogo denarja so na dan pogreba razdelili siromakom. Medičar je pač moral umreti kakor vsak človek, vse bogastvo ga ni rešilo objema smrti.
Ko sta dospela v vas, je že vse spalo. Izpregla sta na Ferjanovem. Aleš je odšel s svojim skrbnikom spat v njegovo sobo, mirno in samozavestno, kakor bi se to po sebi razumelo, dočim bi si pred tednom komaj upal prestopiti prag Ferjanove sobe.
Moč ljubezni
[uredi]Vanda je bežala pred svojo ljubeznijo. Vlak je brzel po ravnini. Urneje še so bile njene misli, ki so se vračale v Kresje k dragemu, ki ga je ljubila in se ga ogibala, prepričana, da on ne čuti zanjo.
Kamor je pogledala, se je širilo samo žitno polje. V daljavi je tonil gozd, mračen in tih kakor plašna misel, ki je kljuvala v njeni duši.
Vanda je videla povsod samo njega. Gledala ga je sredi žita, kakor tedaj, ko ga je prvič srečala, vračajočega se iz ruske stepe. Spet je vstajal prav tak pred njo. Zdaj je spoznala, da ga je vzljubila že prvi hip, ko ga je zagledala. Šele zdaj je vedela, kaj je ljubezen.
Vlak je bežal dalje. Ko se je oddaljeval, je čutila, da vlak sicer hiti od Kresja, a ona se vedno bolj bliža njemu, ki ga nosi v svoji duši.
Vse, kar je videla, ji je govorilo o njem. Valujoče žito je šepetalo iz poljane bežno, vendar slišno njegovo ime. Kolesje vlaka ga je hrumeče ponavljalo.
Ko je dospela na Ravno, se je takoj oglasila pri upravniku, ki jo je ljubeznivo sprejel. Povabil jo je, naj nastopi svojo službo šele prihodnji dan.
Ona si je takoj preskrbela stanovanje in hrano. Nič ni čakala, že popoldne je hitela v službo.
Beloglavi upravnik je zmajal z glavo. Ona je pa bleda in izmučena sedla za pisalno mizo in pričela delati.
Delala je, hotela je pozabiti. Tudi zdaj, čeprav je mirno sedela za mizo, je bežala pred svojo ljubeznijo. Bežala je pred njo in se v srcu borila, da bi jo premagala.
V njeni notranjosti je kričala bolečina. Čula jo je, čeprav si je zatrjevala, da je ne čuje. Morala jo je poslušati. Ni si mogla pomagati. Samo delati, delati, je odmevalo v njej in skušalo prevpiti vse drugo.
Proti večeru je bila silno trudna. Ko je zapuščala urad, se je kar opotekala.
«Gospodična, vi niste zdravi! Bojim se za vas!» jo je opozoril dobrodušni upravnik, ko je v mraku odhajala. «Zdrava sem, samo nekoliko trudna,» je komaj slišno odgovorila.
Ko je dospela v svojo sobico, je kar padla na posteljo. Tako je počivala nekaj ur.
Sredi noči se je vzdramila. Prebudil jo je veter, ki se je zaletaval v njeno odprto okno. Skočila je kvišku, da bi ga zaprla.
Ko je prišla k oknu, je nehote obstala.
Pod hišo je šumela mogočna reka. Valovi so se penili. Dvigali so se in se skušali prešumeti med seboj.
Nad reko je visela zlata luna in mirno zrla v valove. Zamaknila se je vanje, ki so se pod njo kodrali, vstajali in kipeli v mogočen blesteči prestol.
Vanda ga je videla. Zaprla je oči. Čuvstvovala je, da je vstal prestol visoko do njenega okna. Ko je plašno pogledala, kdo sedi na njem, je vztrepetala. Spoznala je Filipa. Velik, mogočen in resen je sedel tamkaj in jo gledal. Njegove globoke oči so sijale iz temine.
Ko se je zazrla v njegov pogled, je vedela, da to ni bil pogled človeka, ki živi vsakdanje življenje. Nekaj drugega je videla. V teh očeh je bila skrita ljubezen, globoka, živa in resnična, ki sega v mračne prepade duše.
Njegov pogled je vedno globlje in globlje prodiral v njegovo dušo.
Prestrašila se je, se stresla in predramila. Mrazilo jo je. Slekla se je, zlezla v postelj in se pokrila čez glavo.
Tedaj ga je videla, kako je vstal s svojega prestola. Njegova velika senca se je nagnila čez okno. Že je stopil v njeno sobo.
Drgetala je po vsem telesu. Zvita v klopčič je nemirno prisluškovala.
On se je pa vsedel poleg nje in ji šepetal:
«Ali nisi spoznala mojega prestola? To ni prestol iz sinjih valov, ne iz jasne mesečine, vse drugačen prestol je. Prestol iz krvi, ki struji po tvojih žilah v tvoje srce, kjer vse kipi in vre in koprni po ljubezni. Da, to je prestol tvojega srca! Vanj si me zaprla, zato me povsod vidiš!»
Vanda je odkimala. Tajila je.
«Ne! Nočem te! Ne smem te ljubiti! Ti ne poznaš ljubezni, vem, da je ne poznaš! Norčeval bi se iz mojega čuvstva in iz mene!»
On je molčal. Njegove mirne oči so jo gledale.
Tedaj je spoznala, da ni poleg nje, da je daleč proč. Hipno je zaslutila, da ni prav storila, ker se ga je izogibala in bežala pred njim in svojo ljubeznijo.
V polsnu si je domišljala, da gleda njegovo notranjost, da spoznava, kako je užalila njegov ponos in njegovo resno ljubezen. Odkimala je z glavo. Stisnila je zobe. Glasno je zamrmrala:
«Ne, ne! Vendar te nočem! Nočem te! Vem, da me ne maraš. Moje slutnje me ne varajo! Če si trenutno domišljam, da me ljubiš, vem, da je to laž, da je privid, ki mi ga kaže prevelika moja ljubezen!»
«Tvoja slutnja je lažniva. Hočeš me, ljubiš me, ti pa lažeš sebi in sebe slepiš!» je čula odgovor v svoji notranjosti.
Nekaj časa se je še premetavala po postelji. Šele polagoma se je pomirila in zaspala.
Pod oknom je pa vso noč šepetala reka in njeno šepetanje je spremljalo Vandine nemirne sanje. Še v globokem snu je drhtela in se prepirala s Filipom in svojo ljubeznijo.
Valovi reke so pa vmes šušteli in jo tolažili. Bili so kakor mehke božajoče materine roke. Čutila jih je. Proti jutru je mirno usnula.
Ona pač ni vedela, da se tudi Filip bori sam s seboj. Po njenem odhodu je pričel pijančevati. Ker je vedel, da radovedneži zasledujejo njegove korake, si je on nosil vino kar domov. Pil je in pil, da bi pozabil. Omamljen je često obsedel na stolu in zakimal. Njene slike vendar ni mogel odpoditi. Vedno ga je zasledovala in stala pred njim.
Le nekaj dni je tako nadaljeval, pa je postal čmeren in bolan. Vedel je, da se lahko s pijačo uniči, saj je imel že itak zelo razrvane živce. Ker kljub temu ni pozabil, je odnehal. Njegova dobra volja je šla z Vando. Postal je mrk in siten.
Spet se mu je pojavila misel, da bi opustil svojo službo in prevzel doma kmetijo.
Ko se je boril s svojimi mislimi in premišljal, kaj na stori, je prejel povabilo na Andrejevo poroko.
Isti poziv je dobila tudi Vanda. Ko ga je prečitala, je šla nekajkrat z roko preko čela. Ni si mogla misliti, da Andrej poroči Lino Grebenčevo.
«Zakaj je vendar ni poročil Filip? Ali je mar ni ljubil?» ji je šlo skozi glavo.
Upanje ji je spet zaplalo v srcu. Vstala ji je tiha slutnja. Morda se je res motila. Morda jo res Filip ljubi.
Pa je takoj izbegavala vsako misel nanj in se poglobila v delo. Andreju je pisala pismo. Čestitala mu je. Opravičila se je, da ne more priti.
Nasprotno Filip. Ko je zvedel, da se njegov prijatelj poroči in da namerava napraviti poroko v domačem mestu, se je razveselil. Upal je, da se sestane z Vando in izpregovori z njo odločilno besedo.
Ko je Andrej prejel Vandino pismo, je povedal očetu, kaj mu je odgovorila.
Oče je samo pokimal.
Dan poroke je trkal na duri.
Tedaj pa je trgovec Skalar sedel v svoj avtomobil in se odpeljal na Ravno.
Ko je Vanda delala v uradu, so se odprla vrata šefove pisarne. Starček jo je prijazno povabil k sebi.
Vstopila je in zardela. Pred njo je stal njen oče.
Upravnik jima je odprl vrata svojega stanovanja, ki je mejilo na pisarno, in dejal:
«Vstopita semkaj in pomenita se! Dopust za nekaj dni, se razume, gospodična lahko dobi, saj ga letos še ni imela in tudi zdrava se mi ne vidi!»
Martin Skalar in njegova hči sta ostala sama.
On je bil ginjen. Nekaj mu je pretreslo srce. Sin mu je vse razodel. Zdaj je vedel, da ga hči pozna, in bal se je.
Ona je molčala. Spomnila se je svoje matere. Mislila je nanjo, ki je ljubila njenega očeta do smrti in tako vroče čutila zanj.
«Vanda, dete moje, ali mi moreš odpustiti?»
Njegov glas je bil negotov.
To ni bil tisti mož, poln moči in volje. Potrt in otožen ji je stal nasproti in čakal.
«Zakaj ste me zavrgli?»
«Nisem te zavrgel! Življenje je tako hotelo. Morda je bilo bolje zate, zame ni bilo! Vedno me je grizla vest zaradi tebe, saj sem tako zelo ljubil tvojo mater!»
Vanda je ustala. Oče je sklonil glavo.
Mladenka je nekoliko oklevala. Hipoma pa je glasno zaklicala: «Moj oče!»
Vse je pozabila, vse je odpustila. Imela je svojega očeta, za katerim je često hrepenela. Kako je želela krepke moške roke, ki bi jo vodila in ji svetovala, preden se poroči.
Zdaj je dobila svojega očeta. Ta resen mož je bil njen pravi oče. Takoj, ko je zvedela resnico, se je razveselila v svojem srcu.
Solzna se ga je oklenila in sedla sta.
Pričela sta govoriti. Mnogo, mnogo sta si morala povedati. Ona je povpraševala po svoji materi. Vse je hotela vedeti, prav vse! Oče je pa pripovedoval. Iz njegovih besed sta zveneli bolest in ljubezen. Mladenka si je priznala, da je vendarle res ljubil njeno mater.
«Zdaj pa moraš z menoj! Jutri praznujemo Andrejevo poroko. Tudi tebe ne sme manjkati. Prav jutri se bom razodel svoji ženi!»
Vanda se je takoj odločila. Preoblekla se je. Že je drdral avtomobil po cesti iz Ravnega proti mestu.
Ko so zvečer pred poroko sedeli Skalarjevi pri večerji, je bil najbolj v zadregi Martin. Skoro ničesar ni govoril. Nekaj ga je tiščalo za grlo. Njegova žena se je poredno smejala.
«Da se ne boste kaj begali! Naj vam povem skrivnostno novico!» je dejala gospa Skalarjeva in se važno dvignila.
«Vse svoje življenje sem bila prepričana, da nima moj mož pred menoj skrivnosti. Pa sem zvedela, da jo ima, in sicer kar živo skrivnost.»
Vsi so onemeli.
«Ferjan ti je povedal!» je ušlo Martinu.
«Čakaj, da izpovem do konca!» ga je prekinila žena. Poleg nje je sedela Vanda.
Gospodinja jo je prijazno pogledala in nadaljevala:
«Življenje je pač resno, preresno, da bi morali presojati napake drugih. Vsakdo se mora sam najbolj pokoriti zanje. Sicer si pa človek včasi sam naprti kaj na svojo vest, kar mora po lastni krivdi nositi, namesto da bi se razodel svojemu bližnjemu, ki bi ga morda v tem razumel, če ga mora sicer tudi drugače razumeti. Res je, v mladosti sem bila trmasta in menda tudi ljubosumna. Vse to je pa že davno za nami. Zvedela sem, da je moj mož pred zakonom ljubil drugo. Morda je bila dobra, boljša kot jaz. Če bi dosegel moj mož v kesnejšem življenju to, kar je dosegel z menoj, pa ne vem. Nekaj samoljubja mora biti tudi v meni, materi njegovih otrok! Pa pustimo to! Prepričana sem, da je bila ona najboljša in najplemenitejša ženska, in bi prav zato ne bila dobra za Martina, ki je dokaj trd oreh. Midva sva bila dva taka oreha skupaj, ki sta se ribala drug ob drugega, da se je pokazalo zdravo jedro obeh. Živela sva in živiva srečno. Zato pa nisem bila najmanj huda, ko sem zvedela, da ima naš Martin hčerko. Žal mi je, da nisem takoj povedala, da vse vem. Pa sem si dejala, naj bo prihranjeno za drugo priliko! Jutri bo poroka mojega sina. Ne maram, da bi se kislo držali in premišljali, kako se hočete otresti tega skrivnega bremena. Vanda, odslej nisi zame več gospodična. Deklica draga, ali hočeš, da ti postanem druga mati? Nisem mehka in nežna! Mnogo trdote je v meni, toda tak zmaj tudi nisem, kakor si marsikdo domišlja. Ali te smem imenovati svojo hčerko?»
Vanda je vzkliknila v tihi sreči.
In naslednji dan je bila med družicami neveste Line pač najlepša njena svakinja Vanda.
Ko je Martin kesneje vprašal svojo ženo, kdo ji je govoril o njegovi mladostni ljubezni, mu je odvrnila, da postopač Bincelj.
«Kako je vendar mogel zvedeti?» je poizvedoval Martin.
«Ti in Ferjan sta pač pravcata gorenjska kričača, ki tiho niti govoriti ne znata. Na Šimnovi poroki sta odšla čez polje. V travi je ležal postopač Bincelj. Vse je slišal. Prišel je skrivnosti meni prodajat.»
«Koliko si mu dala zanjo?»
«Naš pes se je zaletel vanj in mu hotel raztrgati hlače. Jaz sem mu pokazala vrata in ga nagnala. To ga je vjezilo, kar kričal je: ‚No, baba prismojena, ker mi ne plačaš moje skrivnosti, ti jo pa zastonj povem! Tvoj dedec je imel že pred zakonom otroka in poštarica Vanda je njegova hči, da boš vedela in da ne boš mislila, kako pametnega in krepostnega moža imaš!‘ Prvi hip sem odrevenela. Nato sem poklicala Andreja, ki je že vse vedel in mi pojasnil.»
Po Andrejevi poroki se je Filip vrnil v Kresje. Na ženitovanju nista z Vando skoro nič govorila. Prepričan je bil, da se ji ne bo nikoli razodel, ker je mislil, da se ga ogiba.
Drugače je pa mislil Andrej.
Ko se je Vanda poslavljala in so sedeli skupaj sami domači, je ženin omenil:
«I, Vanda! Ali si res tako neusmiljena? Nisem si mogel misliti, da si tako brezsrčna?»
Začudeno ga je pogledala:
«Kako misliš?»
«Filip je ves nesrečen. Vedno mu lebdi tvoja podoba pred očmi. Ti si pa kakor lep in neobčutljiv marmornat kip.»
Vanda je vzdrhtela:
«Molči, Andrej! Sama sem bežala pred njim, pred svojo ljubeznijo. Koliko sem trpela, vem samo jaz. Hotela sem ga pozabiti, prepričana, da me ne ljubi.»
«Kako si čudna!» se je oglasila Lina. «On ni človek takega kova kakor mnogi sedanji ljudje. Nekdaj sem menila, da se zame zanima. Zmotila sem se. Vendar sem srečna, da sem se z njim seznanila, kajti sicer ne vem, če bi spoznala svojega ženina.»
Vanda je molčala.
Andrej je pa pisal svojemu prijatelju, naj se čimprej oglasi pri Vandi, ki ga že nestrpno pričakuje.
Konec
[uredi]Vaščani so Čička debelo gledali. Lepo oblečen je hodil po vasi. Marsikdo, ki ga je prej gledal po strani, mu je zdaj zavidal. Aleš se pa ni mnogo brigal za ljudi. Ostal je sam svoj kakor vedno. Samo vsak dan se je lepo umil in oblekel, pa pri Ferjanovih je imel sobico, kjer je prenočeval. Nedelje ni nobene prebil sam. Vedno jo je kam mahnil s Ferjanovimi. Njegov varuh ga je imel vedno rajši, skrbel je zanj kakor oče. Čiček mu je bil za to tudi hvaležen.
«Denarja je dovolj! Čemu ga bomo valjali po hranilnicah! Še samih obresti ne morem porabiti, pa boste vi imeli z menoj zastonj sitnosti!» je vedno dejal, kadar ni hotel Ferjan zaznamenovati kakih svojih stroškov, ki jih je imel zanj. In moral je zmagati Čiček. Zapretil je, da bi sicer pobral šila in kopita in jo pobrisal po svetu, česar se je Ferjan najbolj bal, saj je bil zdaj on zanj odgovoren.
Ferjan je imel prostran travnik. Aleš ga je hotel odkupiti. Posvetovala sta se in naposled je bil skrbnik zadovoljen.
Iz mesta je prišel stavbnik, travnik je kmalu oživel. Postavili so na njem visoko zidano hišo, travnik pa so ogradili.
«Čemu bo ta hiša?» so barali ljudje Ferjana.
«Čičkova bo. Ubožnico bo napravil. Zase je obdržal prvo nadstropje, kjer bo sam gospodaril, če se kdaj oženi,» je razlagal dobrodušnež.
Aleš se je res preselil v novo hišo. Na enem koncu je napravil ravno streho nad verando in tam je najrajši počival ter tudi prenočeval, če je bila jasna poletna noč. V mesto je pa pridno pohajal k zdravniku, ki mu je obljubil, da bo ozdravil, če ga bo slušal. In slušal ga je. Pil ni nič, ne kadil, samo po polju in hosti je hodil. Pa delati je spet pričel. Okoli svoje hiše je obdeloval velik vrt in napravil ograjo. Tudi delo je vplivalo blagodejno nanj.
Le kadar je sijala polna luna, ga je včasi še prijelo. Čutil je, da ima luna še vedno do njega moč. Toda ta moč je popuščala. Nekdaj je kar čutil, da ga tajna magnetna sila vleče k mesecu; ker ga ni mogel doseči, je čutil hudo muko, trpel je in kričal. Zdaj je ta moč popuščala.
V vasi se je zgodilo še nekaj novega.
Država je mnoge manjše pošte prepustila zasebnim upravam in tako tudi pošto v Zaseki. Upravništvo je prevzel profesor Filip, ki se je vrnil domov in sklenil doma gospodariti in opravljati obenem pošto. Tedaj še sam ni slutil, kako pametno je vse uredil.
Ko je prejel Andrejevo pismo, se je začudil. Že je hotel oditi v Ravno, pa se je premislil. Tudi on je bil prav tak dvomljivec kakor Vanda. Sam svoji sreči ni hotel verjeti.
«Andreju se pač vse samo vidi, saj mi ni pisal, da ima dokaze za svojo trditev. Nasedel bom in osramočen bom!» si je mislil in nikamor ni šel.
Ko se je mladi Skalarjev par vrnil iz poročnega potovanja, se je ustavil s svojim avtomobilom tudi na Ravnem. Andrej je opazil, da je Vanda še vedno vsa zamišljena in potrta. Vprašal jo je, ali je bil Filip pri nji. Zanikala je:
«Ni ga bilo in ga nikoli ne bo!»
«Ta je dobra! Z nama pojdeš! Jutri je nedelja in si prosta. Počakava te. Še danes gremo v Zaseko Ferjanove obiskat. Se boš nekoliko razvedrila!»
«Da, rada grem. On naj pa ostane tam v mestu! Mene je pač pozabil, sicer pa menda ni nikoli mislil name!»
Andrej je nekaj zamrmral. Hotel se je zagovoriti, pa se je spomnil, da je bolje, če molči in Vandi ne pove, da je Filip zdaj doma in da se je pokmetil.
Po polju je brzel Skalarjev avtomobil. Peljal je novoporočenca in Vando, ki je slonela v kotu in žalostno gledala čez njive.
Spet so se ji porodile misli na oni čas, ko je hodila sama tod okoli. Vendar je bila mirna, tiha. Zdaj ima sorodnike, očeta je našla, pa brata in sestro. Da, da, še mirnejša bi bila ko prej, če bi ne bilo ljubezni. Toda srečnejša bi ne bila! Čeprav ni njena ljubezen uslišana, je njeno srce srečno, če se spomni nanj, ki ga ljubi.
Filip je kosil otavo. Bližal se je večer. Krepko je korakal poleg najboljšega vaškega kosca, Štembalovega Petra, in tekmoval z njim. Pot mu je curljal po obrazu.
Tudi Peter je pošteno hitel. Dospel je samo korak pred Filipom do svojega smotra. Vrgel je klobuk na tla, si obrisal znojno čelo in pomolil Filipu roko:
«Filip! Vrag si! Tako ti povem! Študiran si, pa tudi kmetovati znaš kakor treba! Morda si že nekoliko iz vaje, a čez leto in dan se ne bom mogel kosati s teboj! Če se pa grem, me boš pustil kar zadaj!»
Filip je zadovoljno pokimal. Odkar je opustil vsak up na Vando, je postal molčeč in resen. Včasi si je vendarle rekel, da ne dela prav, ker se ne pobriga zanjo, saj ga še ni nikoli zavrnila. Bila je vendar dokaj prijazna z njim, čeprav zamišljena, morda prav zaradi njega.
Ko je stal s Petrom na njivi, je pridirjal po cesti avtomobil. Vozač je že od daleč zagledal profesorja in ustavil.
Trije so izstopili. Dva sta jo mahnila kar čez njive, a tretjega nista mogla spraviti s seboj.
Filip je spoznal Andreja in njegovo ženo. Vande ni spoznal. Bila je v svetlomodri obleki z velikim florentincem na glavi. Obstala je pri avtomobilu in se v zadregi ozirala za onima.
«Pojdi z nama! Saj vendar veš, da je Filip doma!» je dejal Andrej.
«Nisem vedela. Prevarala sta me!» je šepnila Vanda in vse se ji je zavrtelo pred očmi.
Andrej je hitel k Filipu:
«Obnašaš se slabše kakor kak mlečozobi mladenič. To je pač ljubezen! Zakaj pa nisi prišel po Vando, saj sem ti pisal? Hiti zdaj k nji, če ne, ti uide!» je rekel Andrej v eni sapi.
Filip je prebledel. Že je tekel preko razorov na cesto.
Vanda je zardela čakala. Najrajši bi se vsela v avtomobil in odbrzela. Pa je morala čakati, niti nog ni mogla premakniti.
«Gospodična Vanda! Vanda! Ali je res? Ali smem upati?»
Lahen veterc je vel čez polje. V šepetanju žita in bilk je začul Filip njen odgovor:
«Zakaj si me mučil? Zakaj te ni bilo?»
«Vanda, ti dobra, ti plemenita duša. Ljubil sem te! Ljubim te! Zato nisem upal, nisem si mogel verjeti, da se bo uresničil moj sen!»
Nad njima je pel škrjanec pesem ljubezni. Zarja jima je trosila svoje goreče rože in njuni srci sta vriskali.
Držeča se za roki sta stopala proti Andreju in ženi.
Peter je stal sam sredi njive s koso v roki in kazal svoje bele zobe:
«O, gospodična! Ta pa ta! Ta je vreden vaše ljubezni! On ni samo izobražen, temveč tudi pravi kmet je z dušo in telesom! Kako sva kosila! Pa me je imel na piki! Če bi bil travnik le 20 korakov daljši, ne vem, kako bi bilo. Vidva ne vesta, kako sem vesel, ker sem zdajle videl, da sta res prijatelja! Boste saj ostali pri nas, saj imamo zdaj kar svojo pošto!»
Peter je napregel voz in se odpeljal domov.
Oni štirje pa so sedli v avtomobil, ki je zdirjal po cesti v novo življenje.