Klic predmestja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Klic predmestja
Julka Jelovšek
Izdano: Vigred 19/7 (1941), 196-200
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Češnja cvete. Omamna belina opaja čebelice, rumene peloda in pijane sonca, ki jih je zvabilo na prvi polet in delo. Zum, zum, poje v češnji, cvetni lističi drhte, belina cvetov se poljublja.

Češnja cvete. Cvet pri cvetu, velika snežena kepa! Le dve noči in dan je vmes, ko je stala mrka in pusta na ravnini; brez življenja je povešala veje. Burja ji je mesec dni bičala veje, polomila jo ni! Popki so trepetali za življenje, uničila jih ni. Čakali so dežja in sonca in novega življenja.

Sredi malega travna je burja utihnila. V kraške skale se je potulila, borovi in smrekovi gozdovi so jo vklenili v svoje sence. Dež je prirosil kot sam božji blagoslov. Sonce se je nasmejalo, žarko in razigrano; češnja je vzklila v novo rast.

Dolenčeva Marjeta sloni na motiki, oči in misli ji je vklenila češnja v svojo deviško belino. Gleda, pa ne vidi, misli, pa ne doume. »Kmetica bom«, si vrta v možganih. »Kmetica! Ljubila bom svoj grunt. Zemljo bom grebla z rokami, božala in ljubila jo bom, da bo rodila meni in ... « Kri ji je zaplala v lice. V duši ji je zrasla podoba: Fant, za glavo višji od nje, jeklenih mišic, zagorele polti, kostanjevih las, ki mu silijo na visoko čelo. Plave oči božajo, močnih in udelanih rok se drži prst. Da, tak bo njen fant. Kmet, ki bo ljubil zemljo kot ona! Znoj mu bo tekel po licu, več bo molčal kot govoril, oral bo in sejal, kosil in nakladal težke vozove in konje bo ljubil in poganjal: Hi, hoot, Luca, hijo, Pram ...

Zdramila se je, udarila po trdinskih kepah. Usmev ji je ležal na ustnicah in na obrazu. Z ihto je bila kepe, da so se drobile v rahlo prst. Z motiko je požugala češnji, kot bi ji hotela očitati, zakaj tako šumi in cvete, da jo zavodi v razmišljanje in sanjarjenje. Kaj, če jo kdo vidi, da tako postaja? Primc orje v lazu, Gabrovc v logu brana in mah je živ. Krompir sade, za turščico popravljajo. Tri dni pred in tri po svetem Juriju se obsadi turščico, zato vsi hite, ker zemlja je pravšna, po svetem Marku pa tako rado dežuje.

Kepe so se drobile pod Marjetino motiko. Lepa mora biti leha, ker bodo vsadili krompir. Krompir na trdinski lehi je najboljši, mahovski ni sladak! Lažje je obdelovati mahovsko zemljo kot trdinsko, to je skušala Marjeta že nekaj let, ko je zlezla iz šolskih klopi in se začela ob očetu in materi ubijati po trdinskih lehah in senožetih. Ljubi trdinsko zemljo. Na nji se ne vgreza v močavo. Še misli so jasnejše in besede resnica, brez ugibanja in laži.

Rdeča pikčasta ruta ji je zlezla na teme, kostanjevi kodri so ji silili na čelo. Stresla je z glavo, z roko je potegnila ruto na oči, da se ji ni bliščalo, in pogledala v sonce. »Kmetica bom«, je dahnila. Usmeva ni bilo na ustnicah, čelo se je potemnilo.

Branila se je misli, ki so jo zajele. Kot nezajezen hudournik so jo potegnile za seboj. Ni videla več češnje in sonca, orači in sejalci so se spojili z zemljo; iz zemlje so vzklile hiše, pritlikave, brez rož, le prah in saje so se jih lepile. Nad hišami se je vil tovarniški dim, gost in žgoč, po ulicah so se podili otroci, mali in veliki, ob ulicah so bile napete vrvi in na njih se je sušilo oprano perilo.

Marjeta si je z roko potegnila preko oči.

»Pridi k nam«, so jo vabili kuštravi, bosi otroci. Okna so ji mežikala in tovarniški dim se je valil proti njej.

»K nam pridi, tu v predmestju te čakamo. Pridi!«

»Ne morem«, je dahnila Marjeta. »Ne morem. Ko pridem v mesto, vas obiščem, a pri vas ostati ne morem. Pri vas ni sonca, ni češenj, ni zelenih senožeti in pšeničnih polj. Lastovice ne zidajo gnezd, siničice ne klepetajo in božje pastiričice ne skakljajo za orači.« Nasmejala se je v pozdrav in slovo.

Velike, rjave oči bosonogih potepinčkov so se ji smejale in vabile z daljave: »Le pridi! Razkazali ti bomo naše predmestje. Tudi pri nas je sonce in rože, češnje in bele hiše. Tam mi nismo doma ... A tudi mi imamo dom in očeta in mamo, samo zdaj sta v tovarni. Zvečer bosta prišla, takrat se ne bomo več igrali na ulicah. Pridi, Marjeta, vse boš sama videla!«

Privid je izginil. Leha je bila zopet leha in češnja se je kopala v soncu.

Marjeta se je nasmejala in pogledala po polju. Nihče ni zrl proti njej. Primc je vpregal konja v voz, da zapelje domov. Iz brazd se je kadilo, škrjančki so se dvigali in padali na brazde. Nad domovi se je vil dim. Gospodinje so kuhale kosilo.

Marjeta je stopila proti češnji. Leha je bila popravljena, čakala je setve. Z roko je segla med cvetje, odkrehnila vejico in si jo zateknila v gumbnico. Vsedla se je med cvetje. Bele zobe je zasadila v črni kruh. Oči so božale trobentice in vijolice, prsi so se dvigale in vdihavale omamni vonj zemlje in cvetja.

»Le dvakrat sem bila v predmestju, pa se mi sanja o njem v spanju in ob motiki na lehi. Ko pojdem v mesto, obiščem tudi ulice tam na robu predmestja«, je sklenila.

Saj ji ni bilo do temnih ulic; le otroke potepe bi rada zbirala okrog sebe.

Marjeto je pot sama zvabila v Cvetni dol. Predmestje je bilo to velikega mesta.

»Rože in vrtovi so v Cvetnem dolu«, si je mislila Marjeta, ko jo je želja, da bi spoznala ta košček raja, prvikrat zvabila na ulice predmestja. Takrat je dolgo tavala po ulicah. Poletje je bilo. Sonce je žgalo prašne ceste; bosi otroci so se igrali v prahu in pesku.

Vrtov ni našla. Hiše in barake so bledele v sončni sopariei. Gostilne in trgovine so stale ponosne na vogalih ulic, debelušni gospodarji so stali na vratih.

*

Nedeljsko jutro. Jutranja zarja se zlati nad gozdovi, prvi sončni prameni poljubljajo rosno žemljico. Vas se je prebudila.

Gospodarji so iz kolnic izvlekli zapravljivčke in koleseljne. Hlapčoni so zapregli konje. Na komatih se blešče na novo zglajene kolute.

Gospodinje so zbudile najmlajše otroke, da se bodo z njo in očetom popeljali v trg k maši. Dolga je pot po prašni cesti, dolga in naporna. S konjem se ne čuti poti, kar plavajo mimo vasi in utonejo v zelenju in soncu.

Pri Dolenčevih je sklicala mati Tineta, Lizo in Marjeto, ki se je namenila v mesto.

Marjeto je vleklo v mesto, v Cvetni dol. Klicali so jo lačni, raztrgani otroci. Za roko bi jih rada vodila, angel bi jim bila rada na temnih ulicah.

Čimbolj se je upirala klicu, tem pogosteje je začula: »Pridi, Marjeta, pridi! Čakamo te!«

To nedeljsko jutro se je odločila: »Pojdem, a se vrnem! Kaj naj pa počnem tam v prahu in tovarniškem dimu?«

V mestu se ni ozirala v razkošne izložbe, ni je zvabila stolnica in njene mogočne orgle, ne lepa gotska cerkev. Hitela je v cvetni dol, da bo pri maši v nizki leseni cerkvi. Delavci so postavili to cerkev z lastnimi rokami. Sredi nizkih hišic je bila svoja med svojimi, ponižna med ponižnimi.

Sveto Družino so postavili v glavni oltar, da bi jim varovala domove, kip Srca Jezusovega v stranskega, da bi jim delilo ljubezni; njim stiskanim in brezpravnim.

Maša se je prav pričela, ko je stopila skozi lesen pridvor v cerkev. Cerkev so polnili otroci, ženske so se stiskale na levi in moški na desni strani. Stopila je v kot, pokleknila in molila. Molila je, da bi živela vedno med njivami, da bi ji Bog odvzel hrepenenje po otrokih predmestja.

Še je molila, ko je že mašnik odšel in je zadnja ženica oddrsala iz klopi.

Ozrla se je po lesenih skodlah na stropu in lesenih stenah. Vsepovsod je vel dih uboštva, preprostosti, a vendar, bliže ji je bil Bog kot v farni cerkvi.

Vrata so narahlo zaškripala v tečajih, vstopilo je dekle. Pogledala je Marjeto in se zdrznila. Stopila je korak nazaj, kakor da hoče uiti. Marjeta je uprla pogled v oltar. Dekle je za hip oklevalo, a nato stopilo do zadnje klopi. Ni pokleknilo. Naslonilo se je na klop in sklenilo roke.

Sami sta bili z Marjeto v cerkvi.

Dve razcveli roži: Marjeta otrok sonca, zemlje, — tujka otrok predmestja. A obe je združil Bog.

Marjeta je vstala, se prekrižala in stopila iz cerkve. Postala je na velikem dvorišču, posutem s peskom. Na trati kraj cerkve so se podili otroci in zbijali žogo. V krogu, ki ni brcal žoge, je stala gospodična v sivem. Vsi otroci so jo zrli nepremično. Morda jim je bajala pravljico ali o Indiji Koromandiji ali o Bogu, malem in skritem, ki se je rodil v revni štalici.

»Marjeta, vi ste gotovo tujka v našem predmestju. Izdaja vas obleka in lice. Pojdite z menoj!«

Pred Marjeto je stala tujka iz cerkve. Na pol otrok, na pol dekle, šibak otrok predmestja.

Marjeta se je začudeno ozrla v dekle, ni premišljevala, stopila je z njo. »Kam me boš vodila in kako naj te kličem?« jo je vprašala. Kakor sovaščanko jo je nagovorila.

»Kliči me Brezdomka. Vse predmestje je moj dom, a vendar nimam doma«, je sklonila glavo, a jo zopet kljubovalno dvignila. »Ne poznaš me? A jaz vem za tvoj dom. Na hribčku je in smrekov gozdič je poleg. Ali se ne spominjaš kolonije, ki je taborila v njem, in deklet, ki smo na vaši njivi hotele pokrasti vso repo«, se je hudomušno nasmejala.

Marjeta se je spominjala deklic, ki so taborile v njihovem gozdu, a bile so majhne deklice, ne kakor dekle pred njo.

»Brezdomka, klicala te bom, kakor želiš. A kam me boš vodila sedaj?«

»Razkazala ti bom naš Cvetni dol, vso revščino in krčmarje in trgovce, ki se debele na račun revščine. Samo del predmestja, kjer je bil moj dom, ti ne bom razkazala. Tam je največja beda, so najtemnejša stanovanja. Morda se čudiš? Novo obleko imam, čevlje, svilene nogavice, lepše in dražje kot ti. Morda ti bom kdaj razodela, kako sem dobila vse to. Zdaj je še prezgodaj,« je pogledala Marjeto in temna senca ji je hušknila na lice.

»Brezdomka, govori, pripoveduj mi,« je zaprosila Marjeta. »Pri nas doma ne govorimo o bedi, ne o lačnih in pri nas ni deklet »Brezdomk«. Grunt imamo, kruha nimamo odveč, a stradamo tudi ne. Lepo je pri nas,« ji je zagorelo v očeh.

»Lepo je pri vas. Marjeta, saj ti sama izžarevaš srečo in mir. Marjeta, pri nas pa ni lepo in tudi v mojem srcu ni sreče, ni radosti.« V očeh so ji zablestele solze in glas ji je drhtel.

»Pojdiva hitro. Tam na koncu ulice je travnik in na njem kostanj. Tam ti bom razodela vse,« je zaprosila Marjeto.

Oblaki so pravkar zakrili sonce. Hladni pomladni veter se je zagnal v hiše. Dim se je valil po ulicah kot zlovešča roka. Delavci bakrenih lic in sajastih oblek so se vračali trudni in zmozgani od nočnega dela.

»Tudi moj oče je med njimi,« je pokazala Brzdomka na črno reko.

Hitro je stopala, da ji je Marjeta komaj sledila.

Črna reka se je razgubila med hišami, sami sta ostali na cesti.

»Tam je kostanj,« je pokazala Marjeti z roko.

V dalji je zagledala Marjeta senožet in na njej kostanj, ki je sameval na njej.

Tujka je nanovo spregovorila, ko sta se usedli na klopico pod kostanj.

»Ti se čudiš, da sem tako zaupljiva,« je pogledala Marjeto v oči. »A danes mi je, da bi se razkrila, kogar bi srečala. Grebla bi do srca, iztrgala bi ga in z njim vse, kar me duši. Toliko je vsega, kar moram izkričati, da me boli.« Globoko je zasopla in obmolčala.

»Marjeta, danes si me videla v cerkvi, a vedi, že več mesecev nisem prestopila praga cerkve. Vedi tudi: moj oče več presedi v ječi kot dela v tovarni, večkrat krade kot pošteno dela. In moja mati? V tovarni dela. Zjutraj gre ob sedmih in se vrne ob sedmih zvečer. Dela in služi za sebe in mene. Poprej je delala tudi zato, da sem študirala ... « Počakala je, kot da išče v mislih.

»Študirala sem, pa so me vrgli iz šole, češ da sem komunistka. A hotela sem le živeti. Imeti vsaj drobec tistega, kar so imele moje sošolke ... Pozimi je bilo. Sošolke so govorile o počitnicah, božiču in jaslicah. One s kmetov so pripovedovale o toplih pečeh, na katerih se pozabijo vse skrbi in mraz. Prav takrat je bil moj oče zaprt, mati je ležala bolna doma. V sobi, ki nam služi za kuhinjo in spalnico, je zmrzovala voda; okna se niso odtajala teden dni. In kruha nisva imeli z materjo. Le zjutraj in opoldne sva jedli. Zvečer sem stisnila zobe in se vlegla premrla v posteljo. Mnogokrat sem zasanjala o belem kruhu in topli peči. Zjutraj sem se prebudila premrla. Ledene rože so cvetele na oknih, mati je ječala v postelji. Takrat je zraslo v meni, da bi se uprla, da bi zbežala od doma. Na Boga nisem mislila, nihče mi ni vcepil zaupanja vanj. Mati ni molila, oče je klel, v šoli sem slišala o mogočnem Bogu. Bil mi je predaleč, nisem ga mogla doseči.

Tiste dni sem zašla v klet na robu predmestja. Večer za večerom so se zbirali v kleti prijatelji novih načel, komunističnega evangelija.

V našem predmestju se je bil boj med Bogom in Marksom, bil se je boj za nadvlado naših delavskih duš.

Hitro sem se vnela za novi evangelij. Oznanjala sem ga materi, sošolkam. In potem so dejali moji tovariši iz kleti, da so me določili za veliko in sveto nalogo: onečastiti moram leseno cerkev. Marjeta, mislila sem, da je to moja dolžnost, dolgo sem bila njih slepo orodje.

Prvikrat sem se splazila pozno zvečer v cerkev. Le večna luč je gorela pred oltarjem, motno je osvetljevala sliko svete Družine. Dolge, temne sence so se plazile po cerkvi. Pritihotapila sem se do večne luči. Ugasnila sem jo. To je bilo prvo naročilo, prva sveta naloga. Tovariši so mi čestitali kot zmagovalki. Bila sem pijana slave.

Drugič sem ugasnila večno luč, prevrnila vaze z rožami pred oltarjem Srca Jezusovega ... Vedno več so zahtevali in vedno bolj objestno sem gospodarila v cerkvi. In zato, Marjeta, sem dobila obleko, čevlje, svilene nogavice. A tudi kruha in vina. Nisem bila več lačna, nisem bila raztrgana. Kajne, Marjeta, morala bi biti res srečna! A sreča je bežala, še manj jo je bilo kot prej.

Temne sence iz cerkve so se plazile za menoj. V sanjah je trepetala večna luč. Mali Jezus me je gledal proseče. Mati božja, ki ga je držala v naročju, se mi je žalostno smehljala. A vendar, še sem prevračala cvetje na oltarjih, ugašala večno luč. Nikdar nisem pogledala v sveto Družino. Bala sem se prosečega pogleda, ki me je preganjal.

Temnega zimskega večera sem se priplazila pozno zvečer do večne luči. Ugasnila sem jo, potem sem se zazrla v sveto Družino. Za hip sem pozabila na vse. V srcu se mi je zganila bolečina, morda kes ali prošnja, naj mi odpusti. Takrat ko bi morda pokleknila, me je zgrabila močna roka. Uiti sem ji hotela, a sem klecnila pred njo. V srce mi je tedaj zasijal žarek: Rešena si! Česa sem rešena, pa nisem doumela. Od tistega večera nisem smela več k materi, a tudi ne v šolo. Bila sem zaznamovana.« Umolknila je. Srepo je gledala preko Marjete. Njena duša je bila odsotna. Blodila je in iskala odgovor na vprašanje: Kdo je kriv, da sem zašla v klet in se je tam pričelo dvojno gorje? Kdo je kriv? Mati, oče, družba? Ni si vedela odgovora.

»Marjeta, včasih si mislim, če bi takrat v mrzlih, zimskih dneh prišel nekdo in mi ponudil kruha in toplo obleko, ne bi zašla v klet. Ne bila bi brezdomka, ne bila bi zaznamovana, še nekaj bi morala imeti: vero, vero v Boga. To zadnje spoznanje mi je zasijalo v dušo šele danes.«

Sklenila je roki v naročju. Poteze na obrazu so ostale negibne, oči mrtve. Samo ustnice so ji podrhtevale kot ob zadržanem joku.

Iz mesta so zadoneli ubrani glasovi zvonov. Zvon svete Družine je utonil v slavnostni pesmi kot jecljajoč pevček. Tiho je zavel njegov Ave nad Cvetnim dolom. Proseče je trkal na vrata mestnih hišic.

Marjeta je sklenila roki in glasno molila: »Angel Gospodov je oznanil Mariji ... « Brezdomka ji je odgovarjala šepetaje. Moč in tolažba molitve ji je bila blizu, a hkrati daleč. A bližal se je čas božjih globin.

Marjeta je v jecljajoči pesmi predmestnega zvončka in v tihi molitvi predmestnega dekleta doumela klic predmestja.

»Brezdomka, z menoj pojdi v našo vas. Naužila se boš sonca in zemlja ti bo dala moč, da se enkrat povrneva nazaj v Cvetni dol, da bova kakor ona gospodična v sivem zbirali otroke in jim polagali v srca vero v Boga in življenje.

Bog naju je združil v cerkvi, družil naju bo pri reševanju predmestnih dušic.«

Brezdomka je položila roko v Marjetino. Pesem predmestnega zvona je utihnila. Izzvenela ni v dveh dekliških dušah.