Klic po ljubezni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Klic po ljubezni
Klara Filipič
Spisano: Mirjam Juhant
Izdano: Salve, 2008
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikiverze
Glej tudi članek v Wikiverzi:
Klic po ljubezni

Slutnja Božje ljubezni

Krik v bolečini, upanje v molitvi, odrešenje v Božji
ljubezni. To je močan vtis ob prebiranju pesmi Klare
Jasne. Avtorica se v njih vsa podarja s preprosto
govorico srca in duše, s toplo naklonjenostjo do ljudi,
narave, do človeka, ki mu daruje svoje hrepenenje ...
To hrepenenje se znova in znova preliva v vero,
zaupanje Bogu Stvarniku in Odrešeniku. Z vero
pesnica Klara Jasna osmišlja svoje življenje, se odpira
Svetlobi, Milosti ... Tako njena bolečina, njeno veselje,
hrepenenje, pa tudi njen križ postajajo vrednote oz.
resnica, da nič ni zaman, da je vse DAR, ki ima smisel v
iskanju, zaupanju in odrešenju.

Pesniška zbirka Klare Jasne je njen prvenec. Naj
ogreje bralce, jih notranje bogati in da slutnjo Božje
ljubezni ...

Marjetka Smrekar


PESMI PRIJATELJSTVU[uredi]


Barve mavrice[uredi]



Berem tvojo pesem,
pesem napisano prav meni!
Prijateljica,
tudi jaz te imam rada!

Dragocen mi je vsak trenutek
v družbi s teboj!
V razredu se počutim bolj mirno,
bolj varno,
saj hrabri me tvoj nasmeh,
tvoje iskrene oči!
Bogu sem hvaležna za ta dar.
Dar prijateljstva s teboj!

Si sošolka,
kakršno sem si vedno želela imeti!
Seveda se razumem tudi z ostalimi,
tudi vedno bolj mi je v razredu lepo,
a v nekem pogledu si drugačna.
Presenetila me je tvoja želja;
žeja po veri.

Prav zaradi tega čutim
posebno edinost med nama,
ki jo lahko poneseva v razred.

Edinost!
Edinost prepojeno z barvami mavrice!
Ljubi prvi,
postani eno z drugim,
ljubi vsakogar
brez razlik.
Vedno znova!

Moraš priti na srečanje z Novo mladino,
moraš spoznati sorodne duše,
skupino mladih,
ki goji v srcih mir in toplino!
Ne pozabi, da nisi sama,
niti v razredu!
Skupaj greva v toku,
v toku Ljubezni!
Le Ljubezen zmaguje!


Razumem te.[uredi]



Ko te poslušam,
prevzame me kanček žalosti.
A le kanček,
saj mi ni vseeno zate!

Ko te poslušam,
tvojo nevoljo,
tvoj obup,
iščem besedo,
ki te pomiri …
… iščem besedo,
ki odžene tvoje skrbi!

Tiho in z rahlim nemirom
jo iščem.
V globini srca čutim,
kako Jezusov glas lahno pihlja
z dihom zaupanja,
z dihom varnosti,
z dihom, željnim vdanosti le Njemu!

Razumem te.
Razumem tvoje probleme
in želim ti pomagati,
za vsako ceno!
Poglej me v oči
ali razberi iz mojih dlani,
prosim te …
… dovoli, da pomagam ti!

A dih zaupanja,
dih varnosti,
dih vdanosti le Njemu
moraš čutiti sama.

Vsak dan najdeš križ,
ki ga moraš nositi.
Jezus je žejen tvoje ljubezni,
Jezus hrepeni po tvojem objemu;
danes,
jutri,
vedno!

Prav v tem križu,
bolečini, kateri ne vidiš konca,
se skriva On sam brezpogojna
Ljubezen!

On, ki je žejen tvoje ljubezni,
On, ki hrepeni po tvojem objemu.
Podari mu svoj objem!

Ko bo ti težko,
se spomni na vrstice te,
se spomni, da nikoli nisi sama,
saj Jezus je s teboj.
On je tvoj prijatelj!

Rada te imam!
To pravim ti iz srca,
prosim te …
… zdaj naj nasmehne se tvoj obraz,
naj srečen bo ta izraz!

Nasmej se za ljudi,
ki se ne znajo.
Nasmej se za ljudi,
ki ne čutijo ljubezni.
Nasmej se za ljudi,
ki ne čutijo srca topline.

Poglej me v oči
ali razberi iz mojih dlani,
prosim te …
… dovoli, da pomagam ti!

<br /

Različnost v očeh[uredi]



Hodim sama po ulici.
Tu polno je ljudi,
polno takšnih in drugačnih
pogledov neznanih oči.

Mnogokrat mimoidočih obraz
hladen, tuj se zdi.
V njih očeh se vije obup,
srce napolnjuje jim žalost
iz katere ne znajo zbežati.

Njihov pogled
za hip mraz v srcu mi povzroči,
saj se zavem,
da tam ne biva veselje,
ki duši je kot hrana naših dni.

Nasmejanih obrazov
se razveselim!
So kot sonce,
ki s svojim pogledom izžarevajo
toplino, nežno srca milino.

Nasmeh
neizmerno osrečuje me,
saj čutim, da radosti moje se srce.
Nasmeh
nazaj jim podarim,
saj čutim, da le z nasmehom
res v polnosti zaživim.

Naj ne bo več različnosti,
različnosti veselih in potrtih,
saj nas toliko prijaznih oči obdaja.

Nasmeh ni kraja!
Smej, smej se iz srca in
bodi dobre volje
kolikor se da!

Vsem in vsakomur
podari nasmeh svoj!
Občutil boš trenutek sreče,
ta trenutek je le tvoj!


Ko v meni vzklije tulipan[uredi]



Po mojem telesu
čutim hlad,
po mojem telesu
zdaj vije se mokra obleka.

Rahel glavobol
zdaj v meni bije,
v srcu rahla toplina
varno pred njim se skrije.

Telo je mlahavo,
malce slabotno,
a greje in drži pokonci
me veliko prijetnih stvari,
veliko prijaznih ljudi!

Spomini na to jutro,
to neurno in deževno.
V meni vzklije tulipan novo
prijateljstvo!

Kako neprecenljivi trenutki,
sedim v cerkvi,
gledam in slavim Boga!

Gledam Tebe, ki me razumeš
bolj kot VSE,
mi pošlješ,
kar srce moje potrebuje;
novega prijatelja!

V mokri torbi
zdaj čepi tvoja vizitka.
Kako sem srečna!
Ni važno, kako konča se bitka!
Želim si le prijateljstva,
ki je čudovit Božji dar!

»Kdaj naj te pokličem?« mislim si.
Tulipan, simbol prijateljstva,
tiho in nežno,
počasi, a vztrajno brsti.

Kako prijetno,
ko si tako preprost!
Čutim, da bova prijatelja!
Prijatelja, ki zlijeta kot solza
se v Božji ljubezni,
prijatelja, ki stojita si ob
strani
v bridkosti in radosti!

Dragi moj Jezus!
Hvala ker me razumeš,
hvala ker me ljubiš!
Hvala za novo prijateljstvo,
ki ga srce moje vedno potrebuje,
ta čudoviti Božji dar!

Hvala, prijatelj!
Želim in molim,
da prijateljstva ne uniči nihče,
želim in molim,
da vse to se ne konča!
Naj v tej Božji lepoti
in dobroti skupaj rasteva!


Tebi, prijatelj[uredi]



S tabo na klepetu
padem v svet sanj,
šepetu.
Ležim v postelji.
Ura dve proč,
že zdavnaj čas za:
»Lahko noč!«

Misli po glavi mi bežijo,
ne morem zanikati,
o tebi!
Besede same na list hitijo,
ne znam se temu izmikati.

Ne vem zakaj, kar tako,
z računalnika zbežiš.
A zdi se mi, čutim,
da pride trenutek,
ko srce tvoje ne zmore več,
ker po svoji punci hrepeniš.
Jaz pa ne poznam tega občutka.

A srce moje te razume.
Želi te potolažiti,
naučiti tvoje življenje ceniti!

Ona je angel varuh tvoj,
ki spremlja te povsod.
Sem te uspela razveseliti?

V tebi je žarek sonca,
ki sveti se v očeh.
Tega ne vidim pri
mnogih ljudeh.

Življenje ni črno,
čeprav se to velikokrat nam zdi.
Sonce vzhaja zate!

Poglej metulja,
ki svobodno zdaj leti!
Poglej kako veter
ponosno zdaj šumi!
Poglej in ozri se v Luno,
ki zate celo noč bedi!

Kaj bi človek brez prijateljev?
Brez opore, objema
in toplih besed?
Brez nasmeha,
ki dan osvetli,
kakor se v svetlobi med?

S prijateljem
je življenje čudovito!
Z njim odkrivaš svet,
kar je lepo, nenavadno,
drugim skrito!

Drug drugemu smo dar!
Jaz tebi,
ti meni.
Dar za naš obstoj.
Kakšna radost, sreča,
duš spokoj.

Živi ljubezen,
naj bo kot sonce!
Sije vsakomur in brez razlik,
vedno znova!

Zanesi se name,
zaupaj mi.
Prijatelja sva,
le jaz in ti.


Vrtnica prijatelju[uredi]



Vrtnica ta
v znak najinega prijateljstva
med nama oba.
Ne poznam te dolgo,
a čutim,
da tega si vreden.

Vem, da se bova srečala
nekoč.
Do takrat ostal boš
v mojem srcu utrinek smejoč.

Vzemi si čas za prijatelje,
saj smo družabna bitja.
Vedi, da nikjer, nikoli
nisi sam.
Tu smo, čakamo
na tvoje besede, tvoja izlitja.

Kaj mi sedaj mota se po glavi?
Krog ljudi, ki jih imam rada,
je velik!
Ampak tudi ti,
čeprav malo drugačen,
si prijatelj pravi!
Lep večer na Valentin svet,
se piševa kmalu spet!


Šepet angela[uredi]



v Kaj praviti prijatelju,
do katerega čutiš nekaj posebnega?
Ob spominu nanj
tvoje srce preplavi toplina.

Veš in čutiš,
da ju prepleta neka posebna vez.
Nekaj, česar ni mogoče opisati.
So morda besede zato toliko težje?

Morda.
Angelu ni potrebno vedno znova
izlivati vseh svojih čutenj …
Ni potrebno vedno znova izliti svojega srca.
Angel ti daje občutek varnosti,
misel: »Nisem sam!«
Angel ti tiho v duši šepeta,
da rad te ima.
Angel pozna tvojo dušo,
jo z molitvijo neguje
in ji želi vse dobro.

Jaz in ti.
Angela, ki lebdiva nad oblaki.
Zato je tako topel spomin na te.
Kot tih, nežen šepet gladine morja,
ki mu ne prisluhne -nihče drug kot midva.


Sreča prijateljstva[uredi]



Bivaš v mojih mislih,
moj angel!

Tvoj nasmeh
raja v meni,
tvoj iskren pogled
pravi mi,
da ti lahko zaupam.

Prijateljstvo s teboj
me osrečuje.
Moja duša Bogu je hvaležna,
saj čutim,
da spremlja me lepota nežna.

Lepota tvojega srca,
moj angel,
dušo mojo umiri.
Lepota tvojega srca,
moj angel,
v nežno modrih tvojih se očeh iskri.

Že ob prvem srečanju
sem čutila,
da zaznamoval moje boš srce.
Blažiš mi bolečino,
solzo, sad ljubezni ran,
kot olje.
Brez vednosti te bolečine
v me vlivaš kaplje mavrične miline.

Daješ mi
upanje,
da solza, sad ljubezni ran,
nekoč minila bo.

Moj angel,
le ti omamljaš
trenutek nejasne mi tišine.
Moj angel,
smehljaj tvoj
skrbno hranim v svojem srcu.
Je kot svetla luč
v temi ljubezni bolečine.


PESMI VERI[uredi]

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Klic po ljubezni



Upanje[uredi]



Le v Bogu najdem tisto,
po čemer hrepenim.
Le v Njem so sreča,
radost in veselje.
Le v Bogu najdem tisto,
za kar živim.

Ti,
moj Bog,
bolečina in trpljenje.
Takrat Jezus,
Tebe,
krvavega, nemočnega na križu
objamem.
Takrat ni važno nič drugega,
kot potolažiti te.
Nič drugega,
kot s teboj križ nositi.

Takrat postopoma,
korak za korakom,
sprejmem in ti pomagam nositi križ.

Na obrazu spet zasije mi nasmeh,
v srcu spet biva mi veselje.
Čutim srečo,
čutim raj …

Le Ti, dobri Bog,
si luč sveta!
Le Ti , dobri Bog,
si edino upanje
za vse človeštvo.
Tudi za naju dva.

Le Ti, dobri Bog,
si edino bitja,
ki me ne zna razočarati,
ki me ne zna zapustiti.
Jezus moj,
Ti znaš le mir in usmiljenje deliti.

Hvala Ti za vsak trenutek,
ki ga tu na Zemlji preživim.
Hvala Ti za vsako osebo,
ki jo srečam,
za vsakega metulja sredi trate.
Kajti vse,
vse je odsev Tvoje ljubezni!

Hvala Ti za moje življenje,
hvala Ti za moje srce,
ki Tebe ponižno ljubiti sme.


Luč mojega srca[uredi]



Tu sedim,
polna misli, izrazov …
Polna občutkov
zaradi lepih obrazov!

Srečna sem!
Srečna za naravo,
za moje sanje!
Srečna za življenje!

A so minute,
ko to se spremeni.
Zakaj?
V srcu luč ugasne,
se stemni.

Morda je kriva utrujenost,
morda puberteta,
morda vreme?
A v sebi padam,
tudi brez razloga …
Kar tako!

Nato kmalu me obišče
sončni žarek.
Luč v mojem srcu
spet se prižge!
Ta luč je Bog –
brezpogojna Ljubezen!

Poglej
v nebo z Njegovimi očmi,
poglej
kako vse v pomladi cveti,
poglej
kako nežno in tiho
v potoku žubori!

Poglej v ogledalo,
smejiš se ti.


Tvoja bližina[uredi]



Tok mojih misli odpelje me stran,
stran od vsega in vseh.
Hrepenim po vonju cvetlic,
ki bo le moj!

Želim v samoti užiti radosti
modrega neba.
Želim v samoti umiriti
dušo mojega srca.
Le čemu nenadna želja po samoti?

Ustavim se,
ko za hip misel presune me.
Mar se bojim živeti?
Strah me je razočaranja,
prepirov in bolečin,
ki sledijo.
Strah me je misli,
da tudi jaz ranim srce, ki mi je blizu.
Vedno znova padam,
saj uveljavljam svoje mnenje
z utopijo, da bo kaj bolje.

Želim se potopiti v Tvoj objem,
dragi Jezus!
Kajti čutim, da si moj smisel.
Morda edini razlog, da živim?

Tu so žaljivke, ki me bolijo.
Le zakaj, o Jezus, si to dopustim?
V Tebi iščem tolažbo,
ko v sebi nemočno kričim.
V Tebi iščem tolažbo,
ko v solzah tiho ihtim.

Ta misel spremlja me čez dan.
Tiha Božja milost, sreča,
kje si?
Kje tvoj je pristan?

V molitvi in tišini predajam Ti svoje srce.
Srce, ki grešno obsoja druge.
Srce, ki zaradi tega čuti nemoč.
A Ti si tu,
ob meni,
ne glede na moje ravnanje in ravnanje drugih.
Podaš mi roko, vstanem in skupaj s Teboj
začnem znova.

Naj predam Ti svoje srce,
ko ranjena je moja duša.
Naj predam Ti svoje srce,
ko prepojena je moja duša s Teboj –
lučjo življenja!

Moja želja je ljubiti.
Ljubiti Tebe v bratu.
Tebe, ki me vedno spremljaš
na moji poti.
Tebe, ki me neizmerno ljubiš!


Raj s Teboj[uredi]



Dragi Bog!
Želim ti priznati,
da zdaj počutim se majhno.
Majhno, saj pozabljam
na milost tvoje pomoči,
majhno, saj zaobjemajo
me v svojo mrežo
zemeljske skrbi!

»kdor ljubi Boga,
naj ljubi tudi svojega brata!«
Kako prava beseda življenja zame!
Ljubiti Boga;
le kaj je lažjega, kot ljubiti
Ljubezen samo?
Le kaj je lažjega
kot slaviti Njegovo ime,
v hvaležnosti k Njemu moliti,
se Vanj v tišini potopiti?

A Bog želi nekaj več!
Želi, da ga ljubim v bratih!
Želi, da ga vidim
prav v vsakem!

Solze po licih mi polzijo,
ko v sebi premišljujem,
kaj se je zgodilo.
Spet nastal je prepir.

Čutim v sebi,
da storila sem napako.
Čutim v sebi,
da zadala sem ti bolečino!
Bolečino, ker nisem znala te ljubiti,
ljubiti, kot si zaslužiš!

Žal mi je,
dobri Bog!
Žal mi je,
da jeza v meni tli!
Žal mi je,
saj sem dopustila zrušiti
najin mir!
Mir v svojem srcu.

Zdaj v Tvojem križu se utapljam,
pred Teboj je skesano moje srce.
Srce, ki želi biti v ritmu Ljubezni!
Srce, ki želi gojiti raj.
Raj s Teboj!

Dišeči raj
posut z vonjavami nežnih cvetlic,
naj vsaka moja solza jim bo hrana,
naj vsaka moja težava Tebi bo darovana!

Dobri Jezus,
želim postati Tvoja učenka!
A ne le to!
Želim na svoja ramena vzeti svoj križ
in hoditi za Teboj!
Želim biti močna,
želim biti v stalni vednosti,
da si ob meni;
ob vsakem mojem dihu,
ob vsakem utripu mojega srca!

Moje srce hrepeni po Tebi,
moj Bog!
Hvala Ti za Ljubezen,
hvala Ti za milost,
da te lahko ljubim!

Bodi mi opora v človeških odnosih!
Bodi mi upanje in moč,
da me ta svet ne prizadene!
Bodi pot mojega življenja!

Prosim Te za milost –
naj bom tista luč,
ki sije Zate in Tebi!
Naj bom tista luč,
ki ljubi Tebe v bratu!


Zvestoba Tebi![uredi]



Moj praznik,
praznik svete Klare!
Slišim zvonove,
ki naznanjajo nov dan!
Slišim v srcu glas,
naj noben moj dih ne bo zaman!
Slišim v srcu glas,
naj prostor v duši
za Gospoda bo postlan!

Jezus,
Ti moje si življenje!
Kako srečna sem,
ko opajam se s Teboj!
Kako vse v meni drhti,
ko z vsem telesom čutim,
da si z menoj!
Za mojo dušo si nebeški opoj!

Hvala Ti za današnje milosti!
Kip svete Klare me navdihnil je
tako nežno in proseče!
Jezus,
želim ti dati vse!
Ta moja želja iz dneva v dan gori,
prosim te,
naj je nič ne pogasi!

Želim biti Tvoja!
Naj mi dom predstavlja samostan.
Naj duša v Tvoji ljubezni raste,
naj vsak moj dih Ti bo vdan!
Želim ostati Klara!
Živeti kot Klara!
... jasna!
... čista!
... svetla!

Jasen naj bo moj pogled,
naj zna ločiti dobro in zlo!
Sveta Klara, bodi mi zgled!

Čisto naj bo moje srce!
Srce, ki ljubi Tvoje ime,
naj vredno bo te ljubezni!
Gospod!
Utrjuj mi moč,
zaupanje,
trdno vero Vate!
Naj živim čisto le Zate!

Želim izžarevati to Tvojo
neskončno ljubezen ...
... kot svetla zvezda!
Zvezda, ki se ne utrudi
in sije za druge!

Obljubljam Ti zvestobo,
moj dobri Bog!
Moja edina želja
je hoditi za Teboj!
Želim stopati po poti Svetosti;
po poti vseh vernikov,
k Tebi!
Po poti čiste, jasne in
svetle ljubezni!


Sladkost srca[uredi]



Moje srce se raduje v Tebi,
o dobri Jezus!
Rahel piš vetra skozi lase mi plapola,
snop sončnih žarkov na površju morja se lesketa.
Glasovi ptic naznanjajo hvalo Ti.
Naj poje Ti hvalo vse,
kar čuti, diha in živi!

Opaja Tvoja me srca milina,
čutim Tvojo navzočnost,
ki me blago umiri,
ki me kot šepet vetra radosti.

Vsaka preizkušnja je dana v dobro naši duši.
Kako težko je razumeti bolečino,
še posebno tisto,
ki je zadana od osebe, ki ti je draga,
ki ti nekoč pomenila je velik del srca.
A sedaj blaži, ozdravlja Božja jo milina.
A sedaj blaži, ozdravlja jo nežni šum morja,
usmiljenje Tvojega srca.

O dobri Jezus, vabim v moje Te srce,
vstopi ...
S kančkom moje dobrote zdaj opajaj se ...

Želim Ti podariti moj utrip srca,
želim Te ljubiti z vsem svojim bitjem.
Naj vdana bom Tebi, o dobri Jezus!
Ti veš, kaj čutim.

Podarjam Ti prav vsak trenutek bolečine,
ki je ne razumem.
Ti veš zakaj.

Prav vsak trenutek stranpoti spremljal si me.
Potrpežljivo si čakal, da srce se kesa,
potrpežljivo si čakal, da svojo dušo Ti preda.

Nikdar nisem obrnila hrbta proti Tebi.
Iskala sem Te,
a drugače, zaman.
Iskala ljubezen, ki smisel je srca,
a v polnosti le Tvoje usmiljeno srce jo da.

Moje srce se raduje v Tebi,
o dobri Jezus!
Da,Ti prava si sladkost ljubeča.
Da, Tvoja usmiljena duša je venomer čuječa.

Hvaležno moje Ti je srce
za vsak čut, ki ga podarjaš mi!
Naj poje Ti hvalo vse,
kar čuti, diha in živi!


Edina sreča[uredi]



Pogledam skozi okno …
Tam daleč je cerkev!
Gospod,
tam bivaš Ti!
Čakaš na mojo molitev,
čakaš na mojo besedo,
na moj objem,
ko si zapuščen!

Tvoja sem,
dobri Bog!
Živeti le zate!
Ti si edina sreča,
Ti si moje vse!

Nihče mi ne more dati
takega zadovoljstva in miru,
kot to znaš le Ti!
Noben fant,
po katerem moje srce
na trenutke hrepeni …

Tvoja sem,
dobri Bog!
Moje srce te želi ljubiti,
se v tvoj objem skriti!
Svoje življenje
želim darovati le Tebi,
sprejeti Tvojo voljo!
Ti, edina sreča …
… moja duša besed Tvojih je čuječa!
Naj živim le Zate,
naj milost vere ne bo speča!

Ti si edina sreča,
le Ti si moje vse!


Želim vedeti le eno[uredi]



Pesem.
Način, s katerim pridem tudi jaz do izraza?

Tišina.
Zdaj utapljam v toku se misli.
Želim vedeti le eno –
Bog me resnično ljubi!

Naj si to dopustim čutiti,
naj si ne nastavljam ovir na tej poti,
poti, ki vodi k Tebi, dobri Bog!

Bodi Ti moje zavetja,
moja kaplja morja,
ki lesketa se na dnu srca!

Naj čuječa bom v Tvoji ljubezni,
ki žari v očeh bližnjega!

Bog me resnično ljubi!
Kljub vsem napakam,
ki skrivajo se v meni,
on odkriva iskrenost in
hrepenenje po Njegovi bližini!

Hvala Ti, dobri Bog,
ker me resnično ljubiš!


Sladka bolečina[uredi]



Kaj je z menoj?
Zakaj nimam zaupanja v zdravja?!
Moj Bog,
Tvoja sem!
Želim biti Tvoja!
Verjamem vate,
a kako naj vem,
kje je prava pot!

Solze mi zalivajo obraz,
solze nemira,
solze bolečine.
Moj Bog,
Tvoja sem!
Živeti sladko bolečino!
Da, to želim!
Vem, da se spremenila bo v veselje!

Tišina bolnice …
… priključena na kabel.
Željna teka,
željna svežega zraka.
Ne morem se skoncentrirati,
pogled mi ven beži.

A tu sem,
da me pozdravijo,
vem, da to želiš!
Čutim,
da si z menoj!
Z menoj za vse čase!
Tudi ko mi je težko,
tudi ko stremim v nebo,
se sprašujem:
»Kaj me čaka, kaj še bo?«

Ti me čakaš,
čakaš moj trenutek,
da se pomirim.
Trenutek,
da obžalujem kratko nezaupanje,
se v mislih spokorim!

Pa saj ni hudo …
… če pogledam s Tvojimi očmi!
Imam časa na pretek,
časa za poglobitev s Teboj!
Za molitev,
pogovor,
pesem Tebi!
A ne le to!

Želim resnično živeti Tvojo besedo,
besedo Ljubezni!

Zdaj …!
V meni vžgal se je ogenj …
Ogenj Ljubezni – Ti!
zdaj gori drugače,
zdaj se še bolj zaveda,
da živi le Zate!
Živeti za Boga, Ljubezen!


Ti si ob meni.[uredi]



Predana sedanjemu trenutku,
z malce težave, prepustim toku se misli,
usmerjenih v šolske snovi.
Skozi lase plapola veter,
v katerem zaznam Tvojo nežnost,
dobri Jezus!

Večerni sončni žarki
sijejo v bližini mojega obraza.
Večkrat se prav potrudim,
da misel v snovi obdržim.
Sonce vabi me
v skušnjavo utrujenosti,
a z mislijo Nate mi je lažje.

Zahvaljujem se Ti,
o dobri Jezus,
za vsak trenutek,
ki mi ga podarja
Tvoje usmiljeno srce.

Prav kmalu na poseben način
začutim Tvojo bližino.
Zdaj omamlja me epilepsije napad.

Mižim, ob globokih vdihih
pokličem mojo sestro,
ki nežno me objame.
Ne želim Ti postavljati svojega »zakaj?«
saj vendar čutim …

Ti si ob meni.

Spojila sva se
v mali bolečini,
ki je ni mogoče pokazati,
a vendar jo čutiva midva.

Ko me omamlja
epilepsije napad,
se mi zdi,
da uživam krvavo kapljo Tvojo.
Zdaj izlila se je
s Tvojega obraza,
ki povzročil jo je greh sveta.
Sveta, ki Te ne ljubi!

Daj, podari mi krvavo kapljo Tvojo,
tu sem!
V epileptičnem napadu
vzamem jo za svojo.

O dobri Jezus,
hvaležna sem Ti za vse!

Kako rada imam družino,
ki si mi jo dal
še preden moj duh jo je zaznal.
Vedno bolj odkrivam,
kako srečna sem,
saj osmisliš prav vsak dan življenja mi,
ko duša hrani se s Teboj,
čutim, kako mir,
spokojnost
podarjaš ji prav Ti.

V molitvi se Ti tiho izročim.
Iščem Te,
ko napak svojih se kesam.
Iščem Te,
ko v hvali dušo Ti predam.

Ti si ob meni.

Čutiš vsak moj šepet duše,
ki nežno pravi Ti:
»Varuj me. Naj nič me ne skrbi.«

O dobri Jezus!
Vodi mojo roko,
vodi mojo pot.

Ti veš,
kako me poklic vzgojiteljice osrečuje.
Ti veš,
kaj želi si moje srce.
Naj zgodi se, kar dobro je za me.
Ti si ob meni.

Poznaš prav vsak delček mojega srca,
le Ti znaš
ozdraviti dušo v bolečini dna.

O dobri Jezus!
Duša moja joče od veselja!

O dobri Jezus!
Vodi mojo roko,
vodi mojo pot.


Podaj mi roko, moj Angel![uredi]



Iščem te v tišini,
iščem te v globini mojega srca,
moj Angel!

Vem da blizu si,
a vendar daleč stran.
Ne čutim tvoje bližine,
solza v meni spi.

Podaj mi roko,
moj Angel!

Zdaj plešem s teboj
tam, kjer ni solz,
tam, kjer ni bolečine.
Zdaj plešem s teboj,
naj trenutek ta
nikdar ne mine.

Kot žarek sonca
vstopaš v tišino dneva.
Kot žarek sonca
vstopaš
v globino mojega srca.

Čutim srečo,
ki biva tam globoko.
Čutim veselje,
hvaležnost Bogu.
On podarja bogastvo mi srca,
smisel mojih dni.

Moj Angel,
v mojem srcu zdaj si,
to čutim.

Ne odhajaj,
prosim te!
Bivaj v mojem srcu,
moj Angel!

Zdaj plešem s Teboj,
ne čutim več bolečine.
Zdaj plešem s teboj,
naj trenutek ta
nikdar ne mine.


Utrip nebes[uredi]



Pesem je kot nota
duši moji,
nežna, tiha melodija.
Kot harfe zven me radosti,
kot plamen zdaj drhteči
v počasi ugašajoči sveči
hrepenenje sanj lovi.

Pesem je kot šepeča ljubezen
duši moji,
v sij odeta Božja bližina.
Kot let galeba nad modrino valov,
nedolžnih oblakov milina,
ujeta v vetra ples.

Pesem je kot molitev
duši moji,
objem čiste
nedolžne Ljubezni,
hrana angelov nebes.


Lepota svetosti[uredi]



V siju adventnih sveč,
v tihem pričakovanju
se rojevala je v naših srcih
ljubezen Božjega otroka.

Nedolžno in sveto dete
v naročju prečiste Device
pod okriljem spečih zvezd.

Vstopil si v življenje
Jezus,
lepota svetosti,
izvir ljubezni,
duš hrepenenje,
ki nikoli ne mine.

Vstopil si v življenje
Jezus,
svetilka ljubezni,
sladkost srca,
edina sreča,
ki nikoli ne mine.


PESMI LJUBEZNI[uredi]



Moji ljubezni[uredi]



Zrem v nebo,
kličem v srce Gospoda …
Kje srečala bom pravega?
Kakšna je moja usoda?

To pesem tebi, dragi, pišem,
v mislih si tvojo dušo,
tvoje telo rišem …

Tvoja duša.
Romantična, nežna,
kakor vrtnica v dežju igriva!
Ne manjka ji kaplja ljubezniva.

V očeh ti nedolžnost žari,
v njih toplina, milina se iskri!
Temu ne konca, ne kraja ni!
Srce moje sanja o tebi,
na trenutke hrepeni …

Mehka je tvoja koža
kot jagnje sredi trate.
Čutim jo v objemu,
ko me boža!

Ustnice, sočutne, nežne,
pritegnejo prav vsake očke mimobežne!
Stojiš mi ob strani,
me tolažiš.

Skupaj se sprehajava,
ob jezeru sediva.
Ura 12h,
v čast Mariji »Angel Gospodov«
zmoliva.
Vsa srečna za ta dar
se nasmejiva!

Življenje kot v pravljici
ne bo.
Želim le tvoj razumevajoč,
tvoj ljubezniv obraz!
Tudi ko bo v srcu mraz,
povej in mi zaupaj!
Tvoja Klara ima te rada,
tu sem!
Nikdar ne obupaj!

Čutim, da nekje tu,
v obličju stvarstva živiš.
Čutim, da tudi ti
Gospoda hvališ,
v tišini vanj strmiš.

Jezus!
Ti si usmiljenje, dobrota.
Naj očara me pravi!

Srečna
ti in jaz v trati leživa.
V nebo se h Gospodu ozreva,
se nasmejiva,
si v znak najine ljubezni
poljub podariva …


Srednješolska simpatija[uredi]



Boli me,
a hkrati osrečuje …
Oh ta ljubezen!
Želim tvoj pogled,
le kje je zdaj?

Očaral si me nevedoč,
v pogovoru z menoj.
Ta lep globok pogled,
kakor sončni žarek vroč.
Sedaj po hodniku te iščem
že malce nora,
to priznam.
Ne prepoznam se več!?
Želim se umiriti,
a ne morem, ne znam!

Sploh me ne pogledaš … VEČ!
Sploh me ne pozdraviš … VEČ!
Želim si le pogovora s teboj!
Ampak … s tvojih oči - VEM,
nedolžnost, prijaznost žari!

Rada bi te ogovorila,
če bila bi sama,
to zagotovo bi storila!
Tako pa je polno hrupa,
pa ne upam si.

Še sama točno ne vem zakaj?!
Kar čakam, da to storiš TI.
Ah, saj ni važno.
Pa ti zdaj povem:
»Všeč si mi!«
Ne morem pregnati te iz srca,
kar te sanjam -noč in dan!
Skupaj, midva!
A Klara,
poskušaj se toku prepustiti,
se v sedanji trenutek zliti.

Vsak tvoj pogled,
srečanje s teboj je dar.
Vseeno kaj sledi!
Za to mi je mar!
Postal si srednješolska simpatija.
Hvala ti za to!
Tako šolske ure lažje je prebiti,
v šoli postaja bolj lepo!

Ni več norega hrepenenja,
vse o tebi stalnega mišljenja!
Ljubezen v srcu živi!
Poseben prostor v njem zavzemaš ti tvoj
pogled, nasmeh,
tvoje lepe nedolžne oči …


Nič več[uredi]



Boli me,
a hkrati osrečuje …
Oh ta ljubezen!

Očaral si me nevedoč,
v pogovoru z menoj!
Ta lep pogled,
kakor sončni žarek vroč.

Srce me zaradi tebe ne boli VEČ!
Ta bolečina tako hitro je minila,
sem jo sploh kdaj čutila?
Kdaj se je zgodila?
Pa kaj, če pogledaš proč!

Nekoč se pogled najin bo ujel,
trenutek večnosti …
… metulj takrat v raj bo poletel!


Sanje o tebi[uredi]



Dragi …
Sanjam globino tvojega pogleda,
tvojih lepih oči,
prav ta trenutek!


Sanjam, kako božaš moje dlani
in praviš mi:
»Zame dekle sanj si ti!«

Te sanje so tako prijetne,
tako mi je lepo.
Čeprav ne veš,
hvala ti za to!

V srcu vedno si z menoj,
ni važno kje sem!
Podoživljam trenutke s teboj …
Se bo kdaj to ponovilo?
Upanje za to nikdar ne bo minilo …

Mi še kdaj tako lepo
pogledal boš v oči,
kot da zate sem edina,
kot da druge v tvojem srcu ni,
kot da me rad imaš?

Dragi …
Misli moje prepojene so s teboj,
ogenj ljubezni v meni zdaj žari,
svetloba ta sva jaz in ti!

Ko gledam te, želim si,
da trenutek ta se ne konča.
Komaj pogled obrnem stran
od tvojih prijaznih in nežnih oči.
Le kje si zdaj?
Iščem te,
a te ob meni ni!

Tako lepo je biti zaljubljen!
Pa kaj, če nisi srečno,
v srcu vseeno ti je toplo!

O tvojem dotiku,
kaj šele poljubu si sanjati ne upam.
Razočarano bilo bi moje srce,
ne pelo več bi pesmi za te.

Delček mojega srca
zdaj k tebi spada.
Morda za to nekoč izveš.
Kdaj kričim v sebi,
da povedala bi ti naglas!
Prepuščam se …
… bo že pokazal čas!


Ples snežink[uredi]



Snežinke padajo,
padajo z neba …
Za tiste, ki nasmeha na ustih ne poznajo,
svojega srca nikomur ne dajo.
Snežinke padajo,
padajo z neba …
Za tiste, ki se radi imajo,
ljubijo vse okrog sebe.

Zdaj plešeš med snežinkami,
naj ples se ne konča!
Se ti lahko pridružim?
Želim dotakniti se tvojih rok,
okusiti pogled tvojih oči,
dotakniti se tvojega srca.
Naj pleševa le ti in jaz …
Večna v vesolju,
jaz Venera, ti Uran.
Le kje najin bo pristan?

Daleč …
… stran od neba!
Tam, kjer je ljubezen!
Tako lepa je in jasna,
skromna in bogata.
Naj ne prekine je nobena melodija glasna!
Govori tiše,
prisluhni ji …
Le ona ve, kaj čutiš ti!


Le pojdi, daleč stran[uredi]



Zdaj konec je srednješolskih dni.
Konec spominov na brezglavo
iskanje tvojega pogleda,
tvojih zelenih oči.

Odhajaš stran,
vsak šel bo svojo pot.
Le pojdi, daleč stran.
Naj nič me ne spominja nate,
bil si le srednješolska simpatija,
ki nekoč opajal moje mlado si srce.

Le podi, daleč stran.

Sanjarila sem o tvojem pogledu.
Vsakič ko namenil si mi smehljaj,
vsakič ko namenil si mi iskriv pogled,
zaigralo je srce moje
na struno sanj in onega sveta let
metuljev v okrilju rajskega neba.

Pisati pesem nekomu,
ki je ne bo nikdar prebral.
Pisati pesem nekomu,
ki ga morda ne vidiš nikdar več,
niti ne spregovoriš z njim,
je kot olajšanje duše.

Povem tisto, kar čutim,
ne da bi bila odvisna
od reakcije bližnjega.

Pisati pesem nekomu,
ki ga morda ne vidiš nikdar več,
niti ne spregovoriš z njim.

Ne obžalujem tega,
čeprav priznam, da vendar ob tem
nekaj čutim.
Bil si moja nota,
ki popeljala me je onkraj tega sveta,
polnega metuljev v okrilju rajskega neba.
Tam nepotrebne so besede.
Dovolj bila so srečanja najinih oči,
ta pregnala so šolske mi skrbi.

Že leto dni ne čutim do tebe,
kot sem nekoč.
A vendar privabil si nasmeh na moj obraz,
ko srečala sva se s pogledi.

Bog uslišal mojo je molitev,
ki bila je prepojena s hrepenenjem
in zaupanjem Vanj.
Namenil mi je čudovitega fanta
po telesu in duši.
Srečna sem z njim.
Kako nežno me privije k sebi.
Kako pozorno gleda me v oči,
kot da zanj sem edina,
kot da druge, ki bolj bi ljubil jo,
na tem svetu ni.

Ti si moj spomin,
droben kamen v mozaiku mojega srca.
Dovolim ti, da ostaneš,
ne odhajaj stran!
Ne odidi iz mojega srca,
saj si prijatelj moj!

Spominjala se te bom v molitvi.
Naj te čuva angel,
ne zaidi na kriva pota!

Zdaj konec je besed
namenjenih tebi,
srednješolska simpatija.

Zdaj mirno lahko zaspim,
ko angel na strune zaigra.
In že sem v svetu sanj,
obdana s tulipani v okrilju rajskega neba.
V objemu tvojem,
dragi, sem zdaj.

Ljubezen
ni le sanjarjenje,
je resničnost.
Potreben je trud
in zaupanje v Božjo ljubezen.

Simpatije,
ki nekoč so opajale mlado mi srce,
so kamenčki v mozaiku mojega srca.
A ti, dragi,
si moje srce!
Ti veš, da iskreno ljubim te!


Moje sonce hrepenenja[uredi]



Ti
si cvet mojega življenja!
Ti
si sonce hrepenenja!

Ne vem, kaj čutim zdaj,
le to, da letim v raj.
Svet vidim malo drugače.
Vse okrog mene diši,
vse okrog mene cveti.

Vse je lepo,
na trenutke, priznam,
v mojem srcu solza polzi.
Oprosti mi,
a srce moje resnično te želi.

Napisal si,
da ne bi mogel vračati ljubezni.
A motiš se!
Mi jo že vračaš.
Ko pogledam tvoj obraz,
tvoj pogled.
Ko čutim tvojo nežnost,
to dobroto.

Ceni se,
ne imej se za siroto!

Le kar me moti,
je tvoja služba.
Res nisi nikdar pomislil,
da zapustil bi vojaški stan,
saj z orožjem je obdan?
Vidiš, tu najina mnenja križajo se.
Morda ljubezen tu zatone, umre?

Sanjam …
Sanjam ustnice drhteče,
sanjam tvoj dotik …

Sanjam o tebi …
Naj nihče me ne zbudi.
Nihče!

Princ moj,
zbudi me!
Le ti lahko prebudiš moje srce,
le tebi lahko poljub podarim …
… le s teboj res živim!


Zakaj?[uredi]



Želela sem si pogovora s teboj,
zato sem poklicala te.
Želela sem, da spregovoril bi besedo z menoj.
Tako slišala bi tvoj glas.
Zdaj ga slišim le v srcu,
kjer odmeva mi zdaj,
tam ni važen prostor ne čas.

Zakaj ne javiš se,
če praviš, da me rad imaš?
Zakaj pred odhodom
ne želiš videti mojega obraza?
Čakam te,
a zaman.
Pogreša te moje srce!
Vem, zdaj misliš si:
»To se zgoditi ne sme.«

Tvoja želja je bila,
da jutri se ne snideva.
Čeprav v sebi tiho premišljujem,
da jutri pred vojašnico
vseeno bi prišla!
Ne vem, kaj prav je, kaj ni.
A to, da te ne vidim, me boli!
Tako rada bi prišla,
se od tebe poslovila.
Pa saj ti ne bom poljuba podarila!

Ti prijatelj si moj.
Svetla zvezda na nebu nocoj.
Morda z mami se tja res pripeljeva.
Le da ti tega ne povem.
Le da te čutim malo bližje!
Da čutim tvoj utrip srca …

Odločena sem,
to bom storila.
Tebi kasneje to povem,
saj le nekaj bom prikrila.
Mami čez pet ur bom zbudila,
vem da to zame bo storila.

Saj ona je angel moj,
vedno mi stoji ob strani.
Ko mi je hudo, stisne me k sebi,
poljubi me toplo.

Oprosti,
a tvoje želje ne morem sprejeti!
Srce ne dovoli!
Jaz pa ga brez obotavljanj poslušam.
Takih trenutkov žalosti skoraj ne pozna,
saj sreči in ljubezni je predan.
Prisluhni mu še ti,
ni težko.
Prisluhni, kaj čuti
tvoja duša, tvoje telo.


Kje si? Iščem te[uredi]



Budilka zvoni,
ura pol štirih zjutraj.
Zunaj še mrak bedi,
a misel nate me razveseli.

Peljem se v vojašnico.
Srečam vojaka.
Kako lepa, privlačna obleka …
… v njej predstavljam si tebe!

Te srečala bom?
Kje si?
Moje oko v vprašanju tem
v nebo strmi.

Pred vojašnico bedim.
Iščem tvoj smeh,
iščem tvoj pogled …
… a ga ne najdem!
Vojaku pomaham v slovo,
odpeljem se k Ministrstvu za obrambo.
Morda tam misliš name,
morda tam tvoje srce utripa zame.

Le zvezde nad mano svetijo.
Tečem brez cilja …

Džipe z vojaki zdaj iščem,
a nobenega sledu o živi duši.
Ne …
Moje srce zdaj tiho se kruši …

Le kdaj si odšel,
saj točna sem bila?
Imel si prav.
To snidenje
najina usoda ni bila.

Kljub temu
ob odhodu sem te čutila …
Morda še bolj,
kot če bi te poljubila …
Čutila sem notranji mir,
v mojem srcu
razblinilo se nejasnih je ovir …

Molila vsak dan bom zate,
to obljubim ti.
Orhideja v spomin nate,
na najino ljubezen
v sobi moji zdaj cveti …
Ne boj se,
tam je varna,
tam je močna
in srečna, da živi!


Cvet vrtnice[uredi]



Vrtnica cveti,
tiho in nežno.
Mimo metulj prileti,
vsa ponosna razkazuje mu svoj cvet.
Cvet dišeč,
cvet po ljubezni drhteč.

Ta cvet varujejo trni,
zato se ne boji!
Ne boji se razočaranja,
ne boji se prevare!
Le zakaj?
To je le izkušnja,
čeprav nastane bolečina,
ki napolni ti srce!

Noč je.
Luna in zvezde na nebu
plešejo svoj ples.
Vrtnica zaspi,
vsa željna v svoj svet sanj zbeži.
V svet sanj, kjer skupaj sva za vedno,
tam ni nikogar,
le jaz in ti!
V svet sanj, kjer misel nate ne zbledi!


Čeprav tako daleč[uredi]



Napisal si, da želiš in upaš,
da norost do mene,
tam, kjer zdaj si,
te bo minila.
A jaz tega ne želim.
Prosim, ne poskušaj tega.

Noč in dan spremljaš me.
Zato zdaj,
čeprav daleč tam,
ne zapusti me!
Vem, da me rad imaš,
čeprav se tega ne zavedaš,
si ne priznaš.

Pa saj vidiš,
da le pesmi tebi pišem.
Zame ne obstajajo skrbi.
Pleševa v raju,
skupaj za vedno.
Tvoje in moje oči …
… jaz in ti!
Najine objete dlani …

Stalno ti besede v srce rišem.
Rišem jih nežno in počasi.
Jih čutiš?

Čeprav sva tako daleč,
v isto Luno bediva.
Čeprav sva tako daleč,
se istemu Soncu nasmejiva.
Čeprav sva tako daleč,
nama nič ne prepeči,
da drug po drugem drhtiva.

Ne morem več čakati!
Zdaj,
tiho in nežno …
… poljub ti podarim!
Do tebe čutim preveč ljubezni!

Upam,
da ne bo prevelik šok,
ko odpiral boš maile moje.
Ne želim
ti vsiljevati
moje ljubezni do tebe,
čeprav te rajši imam kot sebe.

Morava to prepustiti Bogu.

On je Ljubezen!
Zaupaj se Mu,
mene ob tebi ni …
On pozna vsa tvoja občutja,
tvojo ljubezen,
skrbi …

Pošiljam ti sliko mojo.
Mami je rekla, da imava enake oči.
Kot da so ustvarjene,
da se iščejo
v času večnosti …

A ne skrbi.
Če Bog tak načrt ima
se tvoje in moje oči
gledale bodo v ljubezni …
… do konca dni!


Moj angel[uredi]



Zdaj berem pesmi,
napisane tebi.
Berem jih naglas.
Vsakič znova čutim,
kot da me slišiš,
kot da pogovarjam se s teboj.

Pesmi so hrana moji duši.
Povem kar mislim in želim.
Lahko ti zdaj,
čeprav te ni ob meni,
vse povem.
S teboj se veselim,
srce bije mi hitreje!
Odkar te poznam,
se drugače,
a hkrati enako,
radostno smeje!

Oprosti,
ker nekje sem zapisala,
da se ne zavedaš,
da me rad imaš.
Da si to dostikrat ne priznaš.

Vem in čutim le,
da sem se zmotila.
Saj drugače se srce moje
ne bi tako radostno smejalo.
Tako bi mi le solza po licih lila.

Na vratih šolskega tajništva piše
tvoje ime in poleg Ljubica.
Ko zagledam ta napis,
čutim srečo,
oči mi zažare,
usta sama se zasmeje!
LJUBICA …
Tako si me želel klicati,
moje srce pa se je od vse sreče in norosti
te besede začelo izogibati,
se bati!

Morda ne bom večna ljubezen tvoja.
Morda drugo boš izbral.
Morda si ne bova usojena.
A kaj zato?

Upanje umre zadnje.

Ti vedno boš moj angel,
ti vedno boš moj sladki smehljaj!
Le ti vedno boš moj edini poljub …
… ki lahko popelje me v raj!


Poraz srca[uredi]



Hitim v šolo.
Koga srečam?
Pred mano mlad vojak se pojavi,
roji misel mi po glavi,
misel nate, prijatelj!
Si to ti?
Vem, da si na Kosovu,
a to vprašanje kljub
temu v meni se praši.
Zakaj ne vidim tvojega obraza?
Zakaj pogled gleda proč?
Moje oko v tem šoku
se ozira nevedoč.

Prav to mi ni zaviralo sanj,
prav to mi ni zaviralo
hitrega bitja srca!
Te sanje.
Zdaj jih ni!
Čutim poraz.
Tu ob meni ni tvoje rame,
tu ob meni ni tvojih dlani.
Raje objemajo orožje!
Tu ob meni te ni!

Zakaj moj pogled tja,
v neznano stremi?
Zakaj moja duša trpi?

V šoli srečam še tebe,
srednješolska simpatija!
Še en poraz.
Srce oblivata nemir in mraz!
Pogledam te,
čeprav vem, da mar ti ni!

Dovolj mi je tega!
Kako si lahko to dopustim,
v srcu jokati za teboj,
za njim,
si povzročati trenutke bolečin?

Bog ima me rad,
On me neizmerno ljubi!
Le to je važno!
Ta ljubezen je prava!
Le ta ljubezen zmaguje!

Imam tisto,
po čemer hrepenim.
Imam vse, Njega,
da se življenja,
edinega življenja,
vsak trenutek veselim,
se vsak trenutek Njemu izročim.


Nejasna čustva[uredi]



Ta nora zaljubljenost!
Misli o tebi, prijatelj,
mi po glavi rojijo.
Odhajaš v vojsko.
Ob misli na to,
mi lica zbledijo.

Počasi, s potrpežljivostjo
zaupanje tvoje sem pridobila,
le kdaj v tvoje srce,
kot vrtnica, sem se ovila?
Danes mi poveš,
da pogrešal me boš zelo,
da želiš si mojega objema,
nežnega rok prijema …

Oprosti,
čustva moja so zmedena.
Zdaj gledam tvoje oči,
tvoj nasmeh.

V srcu nosim mešane občutke,
srce moje preplavlja gimnazijec,
preplavljaš ti …
Le kako je to mogoče?
Odgovori mi!

Čeprav on zame ne zmeni se več,
mi ni hudo,
tako si govorim,
čas žalosti je preč …

Do tebe in do njega
čutim nekaj lepega,
neprecenljivega!
Pogled tvoj,
čeprav s slike
in njegov
me malce begata!

Ne misli,
da trpim zaradi tebe.
Ne misli,
da si me s čimerkoli prizadel.
Tega ni …
Podaril si mi srečo,
ljubezen!
To, kar želi si vsako dekle bedeče.
Čutim tvojo lepoto,
tvojo lepoto srca.
V njem je veliko prostora,
ne le za naju dva.

Oba imam rada ti
si lešnik,
on čokolada!

Za tebe in zanj
k Jezusu bom molila,
za tvoj, moj, njegov mir
v srcu ga prosila.
Veš, le On nas res pozna.
On nas tako resnično rad ima!

Želim te videti!
A če tako lažje boš odšel,
te videvala bom v sanjah!

Ne boj se.
Le zakaj bi se?
Jezus spremlja vsak tvoj korak,
tvoj angel varuh je s tabo,
ko spusti se mrak.

Zdaj čutim ...
Čutim ljubezen v zraku.
Zdaj išče tebe,
mene in njega v mraku!


Poseben dan[uredi]



Berem tvoje pismo.
Berem vrstico za vrstico.
Odstavek za odstavkom.

Ko prebrala sem prvič,
presenečenje sem čutila.
Ko prebrala sem drugič,
se mala bolečina v srce je ovila.
A ko prebrala sem tretjič,
nisem nič čutila.
Nič!

Kot da srce sem izpraznila,
se prepustila,
da Bog napolni me s svojo ljubeznijo.
Kot da prepustila sem se Bogu.
Zanj živim!
Vse kar se mi zgodi,
se zgodi,
ker to On želi!
Njegova ljubezen do mene
je tako velika.
On dovoli mi,
da pomagam Mu nositi križ.
A ta križ ni trpljenje,
saj spremeni se v radost,
Božje hrane hrepenenje.

Še enkrat,
preberi si zadnjo pesem.
Vsaka moja beseda je iz srca.
Tudi ko pisala sem,
da vedno boš angel moj,
tudi če pretočila bom kakšno solzo za teboj.
Morda nocoj?
Vedno boš moj sladki smehljaj …
Vedno boš moj metulj,
ki popelje me v raj …

Misel o tebi danes ne bo zbledela,
niti nočem, da zbledi.
Le zakaj,
ko pa sem se s teboj tako lepo imela?
Podaril si mi neprecenljive trenutke
smeha,
sanjarjenja,
sreče,
prijateljstva,
ljubezni.
Ne jokaj, ker se je končalo.
Smej se, ker se je sploh zgodilo.

Ta dan
je poseben dan!
Napolnila sva se z izkušnjo.
Vsak gre svojo pot …
A ne pozabi,
da tam nekje utripa srce,
ki moli zate,
utripa srce, ki je hvaležno,
da te je spoznalo,
utripa srce,
ki ne čuti nobenih zamer do tebe.

Nikoli in nikdar ne pozabi …
… vedno boš moj angel!
S teboj se bom še vedno pogovarjala,
ti zaupala vse skrbi
kot bratu,
ki spremlja me povsod.
Ne bom te videla,
a te bom čutila!

V srcu mojem še vedno živijo
kot sladki smehljaj,
tvoje lepe oči.
A brez skrbi,
nekoč se snideva!
TAM ZGORAJ.
Zato pogumno naprej!
Tam boš angel ti,
tam bom angel jaz.
Tam bom videla tvoj srečni obraz.


Žar tvojih oči[uredi]



Gledam.
Gledam tvoje oči!
Ta sijaj,
ta žar v očeh!
Za tvoj pogled ne najdem besed!

Onemim,
se v sanje potopim.
V neznano zbežim,
v najin svet!
Svet iskrivih oči,
svet tvojega objema,
dotika ustnic tvojih …
… kako se čutijo na prstih mojih!

Spet so sanje zaživele,
sanje o tebi!
Vem, da te tu
na Zemlji videla ne bom.
A vseeno te vedno znova srečam,
kot kosa na drevju,
ki se prestopa in leta z veje na vejo
ob Ministrstvu za obrambo,
kot vsak vojaški vzorec.

Srečam te v vsem,
kar je zeleno.
Srečam te v vsem,
kar je rjavo,
vsakič, ko vidim
ten lepega polno
nežnosti,
polno dobrote,
polno topline,
kot v tvojih očeh!

Pogled mi zastane,
se prikrade na usta nasmeh!
Nasmeh omame,
nasmeh sreče!

Ti si moj,
jaz sem tvoja!
Vem, da ta pot
je prava pot!
Le ta je dobra za oba,
saj jo zarisal je sam Bog!
Jaz tu,
ti tam …
… tisoč kilometrov stran!

A skupaj sva!

Tvoj pogled,
čeprav le s slike,
je vedno nov,
je vedno drugačen!

Odseva vedno nov
ton barve nežnosti,
je nepozaben!

Čutim ga na vsakem koraku,
kot da živi le zame,
kot da sem zanj edina!
Si moj angel!

Rada te imam!
V molitvi se spomnim nate.
Upam,
da ti v vojski ni preveč težko.
Upam,
da ti kljub tej preizkušnji je lepo.
Želim,
da si srečen!
Vsaj toliko …
… kot sem srečna jaz!


Vonj vrtnic[uredi]



Si moj prijatelj,
prijatelj brez kril,
a vendar moj angel.

Poletim drugam, ko spomnim se nate.
Spomnim se vonja vrtnic,
ki varujejo ga trni,
dišečega se vonja,
ob katerem pozabiš na skrbi,
le če zamižiš.

V meni zbudi se spomin,
ki dušo blaži,
hrepenenje
po dotiku tvojih dlani,
sanjarjenje,
ki krajšalo mi je noči
v svet prijateljstva in nežnih oči,
v svet sanj, kjer misel nate ne zbledi.

Zasidral globoko si se mi v srce.
Ne izbriše te moja misel,
niti moja ljubezen!
Izbriše te lahko le zadnji dih
in utrip mojega srca …
… prijatelj, nekoč se srečava!


Šum morja[uredi]



Čutim pihljanje vetra,
opazujem letenje goloba,
to me pomiri,
to mi odžene šolske skrbi!

Le pogled v naravo,
le pogled v prelepo,
sijoče nebo
je dovolj,
da pozabim na vse!

Poletim v svoj svet,
ta lepi svet!
Tam vonjam cvetlice,
tam poslušam šelestenje drevja,
tam sliši se šum morja.
Tam obstaja svet
le za naju dva!

Kadar te srečam,
srce bije mi hitreje,
pojavi se vznemirjenje,
ki ga ljubim!

Tvoj pogled,
sanjav pogled
zelenih oči,
kot odtenek zelenja,
ki v pomladi vzbrsti,
kot odtenek alg,
ki morje zdaj jih nežno valovi.

Čeprav sanjam o tebi,
ne pomeni,
da si te želim!
Ne pomeni hrepenenja,
da sanje v stvarnost spremenim!

Le da sanjam …
… sanjam o tebi!

Verjamem v sanje,
v sanje nekih nežnih oči,
morda
to ne boš ti!
Zdaj lepšaš mi pomladne dni …
Zdaj sanjam
tvoj pogled zelenih oči …


Ujeta v rumeno[uredi]



Zdaj suhi ananas okušam.
Okušam ga nežno in drhteče.
Čutim sladkobo,
sladkobo tvojih ustnic!
Rumeno, ki te ljubim rumeno!

Kamorkoli se ozrem, vidim rumeno!
Rumeno, ki te ljubim rumeno!
Barva, ki me spominja na te,
barva sonca, ki smeje se!

Rumeno, ki te ljubim rumeno!
Zdaj sončni žarki mi božajo obraz,
topli in rumeni!
Čutim tvoj dotik,
dotik rumeni!
Rumeno, ki te ljubim rumeno!

Moj pogled se zazre v daljavo!
Pozornost vzbudi travnik,
rumen travnik,
rumen cvet regrata,
rumen cvet narcis,
rumen cvet tulipana!
Zastane mi dih ob pogledu
na vrtnico rumeno!
Rumeno, ki te ljubim rumeno.
Z nje vije se toplina,
ki občuduje jo vsaka duša mila.

Rumeno, ki te ljubim rumeno!
Drhtim po tvojem objemu,
kar si težko priznam!
Drhtim po tvojem tako nežnem,
tako prepričljivem pogledu,
ki se zazre v globino mojega srca,
ki se zazre v prostor »midva« …
… drhtim po srečanju s teboj!

Želim začetek ali konec sanj,
kaj je z menoj?
Prišel je maj,
kaj čutim zdaj?
Rumeno, ki te ljubim rumeno!
Te in one lepe oči,
a jaz želim si dotik tvojih dlani!

Rumeno, ki te ljubim rumeno!
Za mojo sanjavost kriv tvoj je pulover,
sladko rumen,
kot suhi ananas!

Mojih sanj,
mojega sveta
nihče ne more vzeti,
a hkrati čutim strah,
da se razblinijo!
Le zakaj,
ko pa je mesec ljubezni,
nežni maj?

Tolažim se,
da bo minilo.
Mar si želim,
da to bi se zgodilo?
Srce moje sanja o rumeni!
Rumeno, ki te ljubim rumeno!
Pomembno mu ni,
kaj bo se pripetilo.

Ujeta sem v svetu sanj,
ujeta v rumeno!
Rumeno, ki te ljubim rumeno!

Ne najdem izhoda,
ne želim ga iskati!
Ljubim rumeno,
ki jo ljubim rumeno!

V sončnem žarku odseva
najin se objem,
najin dotik!

V suhem ananasu čutim
sladkobo najinega poljuba,
sladkobo, po kateri drhtim!
Zdaj sanjavo se nasmejim.
Rumeno, ki te ljubim rumeno!

Metulj rumeni,
poln ponosa in svobode.
Ta odžene sleherno mi misel,
ki ni ljubezen!
Ta odžene sleherno mi misel,
ki ni rumena!

Rumeno, ki jo ljubim rumeno!
Naznani mi upanje v sanje rumene
sanje!
Upanje v rumeno,
ki jo ljubim rumeno!


Pristan tvojega pogleda[uredi]



Spanec zapira mi oči,
zdaj sanjavo mislim nate.
Mislim na trenutke,
ko pogled tvoj vame strmi.

Najin pogled že večkrat
se je ujel,
a le mimobežno!
Nikoli nisem premišljevala
o njem kot sedaj,
saj ni vseboval kančka pridiha –
tako ljubko,
tako nežno!

Spomnim se,
že navsezgodaj pred šolo
sem prispela,
občudujoče se v maturante zazrla,
nato nepričakovano pogleda najina
sta se ujela!

Tvoja temna polt izžareva
v tej črno-beli eleganci.
Kako si čeden!

Tvoje oči,
tvoj tako topel pogled,
utapljajoč v kostanjev se med!
Nisem si želela,
da ti trenutki končajo se …
… le da za hip objel bi me!

V meni začel igrati si melodijo,
melodijo ljubezni,
to nežno,
to krhko in sanjavo melodijo!

Čez teden dni prišel je čas omame,
čas srečanja s teboj!
Šel si na kosilo,
zdaj stopaš s prijateljem proti mizi,
nedaleč stran!

Na mizo svoj pladenj položiš,
pogledaš v levo,
se v moje oči potopiš.
Takrat bi skoraj poletela,
a kaj ko nimam kril.

Nekaj sekund utapljava
v tujih se očeh …
Kljub temu čutiva,
da te oči so drugačne
kot pri ostalih ljudeh.
Potopim se v sanje,
zdaj sanjam o tebi!
Zdaj čutim tvojo nežnost.
Zakaj si zamišljam
dotik najinih dlani?
Zakaj si zamišljam,
da ti si tisti PRAVI,
po katerem srce moje hrepeni?

Smejim se!
Tvoj pogled odtrga s čarobnega se sveta,
sveta, kjer objeta sva midva,
sveta, kjer v zaupanju in iskrenosti rasteva.

Tudi ti videti si nasmejan!
Le kje srce tvoje biva,
le kje pogled tvoj ima pristan?

Zdaj odhajaš,
zapuščaš srednješolske dni.
Ne bo več norega,
vznemirljivega utapljanja
v tujih se očeh …
V srcu mojem nastala je praska,
zdaj skeli,
zdaj duša moja ihti.

Skeli drugače in neobičajno.
To ni bolečina,
saj sanjava je skelina.
Komu mar,
kaj res je, kaj ni!
Zdaj, jutri, vedno
kadar si zaželim,
najin pogled utaplja
v kostanjevem se medu,
odtenek ta ziblje se
v tvojem iskrivem pogledu.

Zdaj spanec me prevzame,
zdaj tiho padam v svet omame.
Ura s tiktakanjem tišino zapolnjuje.
Sliši moje bitje se srca,
bitje norosti,
bitje strasti …
… sem zaljubljena?

Še preden si odgovorim,
slišim igrati melodijo,
melodijo ljubezni!
To nežno,
to krhko in sanjavo melodijo!

Utapljam v tvojih se očeh …
… zdaj srce moje preplavlja tvoj smeh!


Lepo in čarobno[uredi]



Poslušam glasbo,
spomini privrejo na dan!
Lepi, a hkrati nori!
Noč plesa,
noč lepih oči.

Uživam v plesu,
uživam v plesu s teboj!
Morda naslednjič
spet te vidim,
a to ni važno!

Spomini nore zabave
s teboj …
… so zdaj z menoj!
Tvoja roka dotika
mojih se bokov,
le to ti dovolim!
Ne želim nič več!
Morda tvojega poljuba
za hip si zaželim.
A le za hip!

Poljub bom delila z nekom,
ki mu res nekaj pomenim!

Uprem se nespametni skušnjavi;
res od zabave se mi vrti,
v glavi ideal ljubezni ne zbledi!

Dragi moj!
Pričakujem tvojo zvestobo,
tvojo toplino,
tvojih oči milino!
Vem, da čakaš name,
vem, da bom nora nate,
te ljubila,
se v tvojem objemu
pred svetom skrila!

Nekoč se bova našla,
ko bo čas za to prišel.
Zdaj živim sedanji trenutek,
opazujem in vračam
lepe poglede iskrivih oči.
Ne zbežim iz sanj,
nikoli,
saj odnos z Bogom vliva
novih mi moči,
resnica o drugem svetu,
raju z Njim,
me umiri.

Življenje
je tako lepo!

Živim za dokaz ljubezni do Boga,
mojega prijatelja!
Krog prijateljev,
krog družine
sestavljajo osebe,
zaradi katerih vidim življenje
le lepo in čarobno!

Tu so preizkušnje,
ki so potrebne za rast moje duše!
Brez bolečine ni sreče,
brez sreče ni bolečine!
Bolečine skoraj ne poznam več!
To je le čas,
ko sem v Jezusovem objemu,
objemu Križanega!
On pa želi mojo ljubezen!

Ljubim to lepo,
čarobno življenje!
Sreča,
veselje,
sanje,
to polni mi srce,
ki žalostno biti več ne sme!


Omama plesa[uredi]



Prišel je dan,
ko naj bi plesala!
Prišel je dan,
ko naj bi plesala s teboj!

Tako si želim plesati,
a to ne bo nocoj.

Ne bo norih trenutkov,
ki se iskrijo med teboj in menoj!
Prijateljica je zbolela,
spet drugi dve ne utegneta,
a jaz si želim plesati s teboj!

Tolaži me misel,
da kmalu prišla bo nočnoč
plesa,
noč divjih zibajočih se gibov.
A tam te ne bo!
Pa kaj!?!
Je že prav tako!

V spominu mojem boš ostal,
saj tako v plesu
nihče očarati ni me znal.

Zdaj zibam v divjem se ritmu,
zdaj plešem s teboj!
Podoživljam trenutke,
ko bil si z menoj!
Kmalu prišla bo noč,
noč plesa,
noč divjih zibajočih se gibov!

Takrat me preplavila bo omama,
omama plesa in nekih oči,
morda začutim dotik nekih dlani.

Kmalu prišla bo noč,
omama vode in plesa,
omama norih trenutkov!

Da!
Prišla bo ta noč!


Oprosti mi.[uredi]



Bel list papirja.
Kmalu poln bo besed,
ki ležijo tam globoko v srcu mojem.
Kmalu poln bo besed
namenjenih srcu tvojemu.

»Le zakaj?« sprašuješ se.
Verjemi, tudi srce moje se sprašuje.
To jutro oko ob spominih na minule dni,
ob pogovoru z mami, neizbežno objokuje.

Srečala sem fanta dva,
vsak posebej,
nevede, je pahnil
v preteklost me že davno.
Povzročila neizbežen v meni sta nemir.
Nemir, ker sem te prizadela!
Oprosti, tega resnično nisem želela!

Neznanec pokliče me po imenu,
z nasmehom spomni me:
»Ti si bivša punca ___ !«
Pravi, da je bivši frend tvojega dekleta.
Jaz mu pritrdim,
z nasmehom na obrazu se poslovim.

Drugi dan s prijatelji obiščem festival,
srečam znanca, ki vpraša me:
»Sta še vedno skupaj?«
Od same jeze in bolečine
sem želela mu zabrusiti:
»Te klofnem ali kaj?«
Le z nasmehom mu odgovorim
in kmalu temo spremenim.
Ne, nisem mu z besedo odgovorila,
da vsak svojo srečo sva odkrila.

To bilo je preveč za moje srce,
saj vem kaj mislijo o meni:
»To lahko dekle!«
A ni res ...

Saj veš, pisala sem ti že,
zakaj do tega je prišlo.
Čeprav se zdi mi,
da tvoje srce nikoli oprostilo ne bo.

Iskala sem se,
svojo osebnost, svojo vrednost.
Bežala stran od problemov,
jim nisem upala zreti v oči,
tudi tebi ne,
saj bala sem se povedati, kaj mislim si,
kaj tare me in skrbi.

Bila sem premlada,
zato oprosti mi za solze vse,
ki sem ti jih povzročila!
Prvič po prekinitvi najine veze
sem jokala zaradi tega.
Ne zato, ker bi si želela
drugačnega razpleta,
ampak grizla me je bolečina,
ki sem jo zadala ti.
Hudo mi je bilo zate,
za tvoje orosene,
lepe zelene oči.

Oprosti, morala sem ti pisati.
Moram se učiti, a brez pesmi se ne bi
uspela skoncentrirati, se zbrati.

Preko pisanja svojih občutkov
na bel list spoznala sem,
da prav nič narobe ni,
če spomnim se na te,
kot spomin na prvo zaljubljenost,
na prijatelja,
katerega spomnim se v molitvi
in mu želim vse dobro.

Podarjeni prstan,
čokoladni Bacio,
skupina Red hot chilli pepers,
Siddhartin CD Rh-,
pesem Aisha,
obesek ovce …
Vse to spomni me na te,
sedaj ob tem se nasmejim!
Prej večkrat me preplavila
je srca grenkoba,
kajti zavedala sem se,
da zadala sem ti rano!

Sedaj upam,
da me kljub vsemu,
kar se je zgodilo,
preko pesmi malo bolj razumeš,
in da mi tvoje srce je oprostilo.

Želim, da si srečen!
Naj očara, umiri te narava
v svetlobi svojih dni.
Naj očara, umiri
te objem tvojega dekleta …
… naj vajina ljubezen nikdar ne zbledi!


Zaupaj![uredi]



Misel tja mi beži.
Tja, kjer je morje in plaža plaža
Grčije in Hrvaške.
Toplo, sladko sonce,
a še slajši pogledi,
ki jim ni mogoče zbežati!
Mora ostati le pri tem,
saj ne želim jokati!

Jokati za njim.
Ne!
Tam nočem nobenega poljuba.
Ne!
Tam nočem nobenega fanta.
Nobenega.
Čeprav ustnice morda si tega želijo,
naj ohranim modrost,
da tega ne storijo!

Ne želim se več s svojimi čustvi igrati,
imeti fanta le,
ker je lep,
le ker me privlači,
le ker me zmedejo njegove oči,
saj to ni dovolj!

Mora imeti dobro srce,
mora življenje ceniti,
se na zabavah ne napiti!
Vem dragi moj,
da si tu na Zemlji!
Vem dragi moj,
da tudi ti moliš
za naju oba …
… vem, da se nekje srečava!

Na trenutke ne zaupam si,
saj fant prehitro mi zmeša glavo.
Dovolj!
Glavo pokonci!
Klara,
zaupaj!

Zaupaj Bogu -Ljubezni!
Moli za princa svojih sanj!
Moli za pravo pot v panj!
Tako boš vedno v edinosti z Njim,
tako se boš lažje uprla skušnjavi poljubom,
zaljubljenosti,
mislim strasti in njegovega dotika.
Tam prave,
iskrene ljubezni ni!


Odtenek angelske miline[uredi]



Odprem oči,
jutro je!
Srce mi vztrepeta,
šepet nežnega glasu mi pravi:
»Danes se snideva!«

Sledim dnevu,
želim užiti vse njegove radosti.
Molim in prosim Boga,
naj naju čuva,
naj nama pokaže pravo pot
do svetosti!

Tiho se Njemu izročim,
trenutkom radosti ni konca
ne kraja.
Moja duša v Njegovi ljubezni
se iskrivo opaja.

Utaplja v kapljah se milosti,
milosti čuječe Ljubezni,
milosti te prečiste,
milosti te zaupanja polne Ljubezni!

Trdno se odločim
sedanji trenutek živeti.

Postopoma,
trenutek za trenutkom se trudim,
da moje srce vsaj malo nehalo
po tebi bi hrepeneti!

Ko se popolnoma umirim,
tiho v globini srca
ta dan Njegovi ljubezni izročim.

Neverjetno hitro mine mi ta čas,
čas brez tebe, dragi!
Že me nevede prestrašiš,
moje srce preplavlja polno vedrine,
moje srce preplavlja polno vznemirljive
vedrine ob pogledu na tvoj
tako prijazen pogled,
v katerem zaznaš odtenek mavrične,
odtenek angelske miline!

Ob misli, da zdaj si ob meni,
tu in zdaj, se prikrade mi
smehljaj na obraz!
Poseben smehljaj,
ne razumem ga niti jaz!

Zdaj sanjavo gledam tvoje oči,
zdaj sanjavo vstopim v svet
»jaz in ti«!

V svet poln ljubezni,
v svet poln te nedolžne ljubezni,
prepojen z Božjo melodijo!

Odpravljam se spat.
Moja duša je sanjava, božanstva
polna,
saj v meni se pretaka vse
lepo in nežno.
Zdaj berem, da imaš me rad!

V nov dan se prebudim,
ob misli nate, dragi, se nasmejim!

Zdaj berem, da zate sem edina.
Moj Bog, mar sanjam?
Srce zapolni tvoja toplina,
srce preplavi nemirna vedrina!

Kako lep dan,
čeprav ni ravno s soncem obsijan.
Dovolj je, da sije v meni in tebi
sonce brezpogojne Ljubezni!
Ko sem z otroki,
v srce tvoje note ljubezni
rišem.
Rišem jih nežno,
rišem jih drhteče.
Zdaj sanjam oči smejoče,
tvoje oči,
zdaj sanjam dotik najinih dlani!

Vsa potopljena v delu,
vdana v sedanjem trenutku.
Ti pristopiš k meni,
se nasmejiš;
tako kot znaš le ti!
Srce moje, zakaj drhtiš?

Priznam, imela nekaj težkih
sem minut, a ko sem zaupala
svoje dnevne travme ti,
s svojim pogledom in besedo
pregnal si, prej tako moreče skrbi!

V meni spet prižgala se je luč,
luč ljubezni,
prav zaradi tebe!
Ta luč, v kateri vzplamti Njegova
tako čuječa, nikoli speča melodija
prepojenih not ljubezni,
prav zaradi tebe!

V cerkvi s teboj sedim,
se trenutkov teh posebej veselim.
Ti so Božji dar!

Zazrem se v Marijo, Božjo mater,
mater prečiste,
nedolžne Ljubezni!
Prosim jo
za najino pot,
prosim jo
za najino ljubezen …
… naj bo vedno tako goreča!

Zdaj stojim ob tebi.
Najine dlani so združene,
potopim v tvoj se objem.

Zdaj sanjavo vstopim v svet
»jaz in ti«!
V svet poln te nedolžne Ljubezni.
Ljubezni,
prepojene z Božjo melodijo!

Vsak dan s teboj
vtisne se mi v spomin.
V meni ustvaril si svet cvetlic,
svet poln metuljev,
čudovit svet,
v katerega moj pogled
zdaj in vedno bo ujet!

Prav vsak trenutek
s teboj je Božji dar,
dokaz, kako me On ljubi,
dokaz, da bom vedno
Njegova deklica!

Vsak tvoj pogled,
vsak tvoj dotik,
vsak tvoj objem
se vtisne mi v spomin.
Si moj dragulj sredi sipin!


Solza sreče[uredi]



Sonce v meglenem žaru
me prebudi,
ko zavem se, da bile so le sanje.
Solza sreče po obrazu mi spolzi!

V zaspanem pogledu vzbudi
se hrepenenje po tvojem dotiku,
v zaspanem pogledu vzcveti
hrepenenje po tvojem pogledu!

Moje oči so utrujene,
silijo me k počitku.
Sanje bile so pretežke za moje srce,
sanje bile so otožne, a to mimo je!

Sanj v meglenem žaru se spominjam.
Bolj kot dogodek v meni pluje misel
nemirnega občutka,
občutka, ki mrazi mi srce,
kot da ga nekdo s trnjem ovija,
občutka, ki tesnobno duši moje srce,
občutka vdanosti v usodo, poraza srca,
saj skupaj nisva več bila!

V meni se rojevalo močno je
hrepenenje po tvojem objemu,
v meni se vila je pot neznana
do tvojega srca.
V mene se zlila je bolečina,
saj še vedno v meni rajala
tvoja je angelska milina,
saj še vedno v meni rajala
je misel, da zate sem edina!

A to mimo je!
Bile so le sanje!

Zdaj sanjavo odplujem v svet
»ti in jaz«.
Zdaj slišim le tvoj glas,
zdaj slišim spet, da me rad imaš!
Vem, da vedno bo tako,
zato: ljubim te!

Moje srce je pomirjeno,
zdaj opaja se v tvoji ljubezni.
Moje srce bije v ritmu sreče,
bile so le sanje moreče!
V tvojem srcu živim,
si z Bogom prostor v njem delim!
Dragi, si moja ljubezen!
Srečna sem!

Zaupam in molim, da tvoje srce
za vedno predano bo meni.
Zaupam in molim, da moje srce
za vedno predano bo tebi.

Si omama mojega srca,
ki običajno življenje
v pravljico, v raj
odišaviti zna!
Rada te imam!

Vsak dan bolj odkrivam,
kako te potrebujem kot
prijatelja,
kot zaupnika, ki mu izlijem svoje srce!

Živim in molim za najin odnos,
naj temelji na globokem prijateljstvu!
Naj ga ne zasenči val strasti,
saj naju vse to še čaka,
tvoja Klara bom vse dni!

Prosim Boga,
da mu bova znala izkazovati ljubezen,
da mu bova znala biti zvesta
v ponižnosti in čistosti,
kajti le On je vir prave sreče,
notranjega miru in nedolžne Ljubezni!


Srca večno hrepenenje[uredi]



Tam skrite med zvezki
so pesmi napisane tebi.
V njih sanjam o tvoji dobroti,
v njih želim si tvojega poljuba.
Ne bojim se znova jih prebrati,
saj vendar čutim,
da to mimo je.
A vendar
na trenutke preveč boli,
ko spomnim se na te.

Na strganem papirju v smeteh
sameva pesem,
tebi davno napisana,
ki nikdar duši drugi ne bo prebrana.
Mar zanjo sedaj mi žal je?
Morda, saj čutim,
da vsaka pesem v mojem srcu
iz občutij, misli, besed je zasnovana.

Čutenje tvoje, da te sovražim,
me boli!
Oprostila sem ti,
a bolečina vije se v moji notranjosti,
zdaj peče, trga in skeli!
Ne, poti skupne prihodnosti
zdaj več ni.

Minila je ljubezen najina,
za katero vztrajno sem se trudila,
zanjo ob tihih večerih zaupno molila,
zdaj se resnično kot kaplja dežja
v morje preteklosti je potopila.

Kaplja za kapljo pronicala
v mojem srcu je bolečina.
Solza za solzo se spajala je v jok.
Razumelo me tvoje ni srce,
žalil z besedami si tisto,
kar pomeni mi vse!

Ne pravim, da čutim prezir.
Ne pravim, da čutim srca nemir.
V mojem srcu opaja se
svoboda v raju nežnega neba,
v mojem srcu poraja se
čutenje bližine dobrega Boga.

Večkrat v dneh teh
čutila sem nemoč in srca strah.
Bala sem se,
da pozabila bom vse mnoge bolečine.
Bala sem se,
da ne bom zvesta občutkom
in svojemu srcu.

Trudila sva se, to vem!
A vendar …
… različnost v dojemanju duhovnosti,
… različnost v meri iskrenosti,
… različnost v zaupanju skrbi,
… različnost v družini prepojenih dni.

Vse to privedlo je do spoznanja,
da razidejo najine skupne se poti.
Ne jokam za teboj,
nič več!
Oko večkrat se mi le zarosi,
ko sprejmem in darujem bolečino,
ogenj Božje ljubezni
v meni goreče vzplamti.

Bog pošlje duhovne vaje mi na pot.
Znamenje,
da se ga oprimem kot bilke v temi,
znamenje,
da spremlja z žarkom me luči.
Čutila močno Njegovo sem bližino,
morda prav zaradi preizkušnje
v kateri sem zdaj.
Morda spoznala sem globlje,
da Bog moj smisel je,
moj večni raj.

Premnogi pogovori tam
dajali so mi moč in upanje,
da zmogla sem ti povedati,
kaj čutim.
Tam opajala me
medsebojna je povezanost,
edinost barv,
ki družila jo je mavrica neba.
Tam opajala me
nasmejana je mladina,
ki preprosto, spontano
in goreče ljubi bližnjega.

Prosim Marijo,
ki mati vseh je duš sveta,
naj znamo poslušati Njen glas
v globini svojega srca.
Naj znamo Božjemu glasu slediti,
se v tišini, iskanju Njega,
bolečini vdano izročiti.

Le ti, Devica prečista veš,
kaj želi si moje srce.
Le ti, Devica žalostnih
potrpežljivo in nežno
brišeš srcu solze.
Le ti, Devica družine
varuješ jo
kot sam milosti zaklad …
… ti veš,
da večno hrepenenje
imela bom po njej,
… ti veš,
da hrepenim po nekom,
ki bi v polnosti imel me rad.

Želim se prepustiti tvoji dobroti,
o prečista Devica!
Prosim te za milost
potrpežljivosti in modrosti.
Čutim,
da sem ranjena,
a daj mi moči za nov korak.
Naj zorim v tej preizkušnji.

Naj te ljubim …
… iz dneva v dan!


Čutenje bolečine[uredi]



Solza polzi po mojem licu.
V duši moji vlada vihar,
teman oblak zdaj v meni vije.
Le kam naj duša moja se skrije?
Ni ji mogoče zbežati.
Zdaj trga jo bolečina,
kot kaplja pretaka se v ocean.

Zakaj srce se počuti osamljeno,
polno nemoči
kot cvet, ki s trnjem je obdan?

Kričim v sebi.
Besede tvoje duši moji jemljejo pokoj,
kot dih neba v neurju
nemo zgublja svoj obstoj.

Tavam po poti krvave doline.
Jočem zaradi tvojih besed,
tvoje nekdanje angelske miline.
Le kje so cvetlice, sijoče nebo?

Tavam po poti krvave doline,
zavite v pusto temo.
Tam daleč je sonce, svetloba sveta.
Tam biva upanje, lepota blagega srca.

Ti, Jezus,
si ta bolečina.
Ti, Jezus,
si duše moje krvava dolina.
Ti, Jezus,
se razkrivaš mi kot teman oblak.
Zdaj usta od bolečine zadrhte,
v dolini krvavi
macesen se uklanja otožen, šibak.

Sprejmem v svoje Te srce,
saj vem, da me ljubiš,
kot tudi njega.
Ti, Jezus,
si moje duše bolečina
in vendar mila ljubezen.
V solzi te venomer najdem.

Tavam po poti krvave doline
zavite v pusto temo.
Ti, Jezus,
hodiš ob meni,
ne spustiš stiska najinih dlani.

Prosim Te,
daj mi poguma v iskanju prave poti.
Le mrtvitev sebe
in misel na Tvoje rane
mi dajeta moči.

Jezus, želim biti Tvoja,
ne spusti stiska najinih dlani!

V duši moji zdaj sončnica vzcveti.
Zdaj hrani jo svetloba,
ki v siju mavrice v lepoti zažari,
v vseh svojih barvah bolečine in
odeta v peruti ljubezni Božje bližine.
Ta svetloba si Ti!

Duša je nevesta Tvoja.
Naj nihče ne zruši njenega pokoja,
pokoja in miru s Teboj.
Ti, Jezus,
njena si polnina.
Ti, Jezus,
njen si edini razlog za obstoj.

Zdaj čutim …
… Tvojo milo ljubezen.
Zdaj vdano in nežno
šepetam Ti svoj: »Da!«
Zdaj čutim …
… Ti sijoča si iskra mojega srca.


Zbogom za vedno[uredi]



V noči spokojni
tihi
prepojeni z nebom
svetlih zvezd
moje bitje
blodi
v temačni vrzeli
ujeto
v mrežo bolečine
rojene že davno
a vendar
skeli
ihti neustavljivo.

Zdaj velim ji
proseče
ustnice moje
drhteče
ji pravijo
s pridihom
duše moje ječeče:
»Odidi proč!«
da svobodno zaživim
razpeta
v mavrični svod
nad oblaki
da plešem z angeli

brez tančice grozot
v duši moji
tesnobno zdaj
v objemu
obujenih morečih sanj.

Ujeta
ponovno
a vendar
čas mi stkal bo
metuljev let
a vendar
čas mi stkal bo
nežni
tihi angelski šepet.
Verjamem!

Čas mi strgal bo
zdajšnji srca trepet
prepojen z
bolečimi spomini
ki v meni še
vedno
žive
čeprav že je čutilo
da to minilo je.

Pravil mi
o mnogih si rečeh
ki kot ironija besed
nasprotujejo si.
A dal si mi
izbrati svobodno pot
to veš!
Izberem jo:
sem tvoja zvezda
v noči spokojni
prepojena z nebom
ki iskreno
vse dobro ti želi.
Zvezda
tam daleč
ujeta nikdar
svobodna
v svetu poezije
hrepeni
in išče
luno neizpetih sanj.

»Zbogom!«
s pridihom
prosečega pogleda
a hkrati
ostro v glasu zadoni.

Dovoli
da zvezda v
svoji polnosti
kot cvet na majski trati
v siju svobode
odeta v tančico sreče
v rosi jutranji
nežno zacveti.
Dopusti
da njena duša
nič več solzi ni predana.
»Zbogom
svetla zvezda!«
Izbrala sem si pot slovesa
zdaj čutim
duše spokoj

čutim.

Prijateljstvo
tam daleč je
ne piši
ne govori
ne išči me
nikdar
sem svetla zvezda
to noč.

V noči spokojni
zdaj
svobodna
mirna
srečna
zaziblje v sen zvezdnate noči
me Luna neizpetih sanj.


V odmevu cvetja[uredi]



Očarljiv
iskriv
zvezdni svod
nad menoj.
Sanjam
nežno se k deblu naslanjam
in sanjam
zazrta v
zvezdni svod
nad menoj.

V mirni noči
bedim
poezijo vesolja
zvezdam drhtečim
delim
zazrta v
zvezdni svod
nad menoj.

Toplina noči
v odmevu cvetja neizprosno ihti
odeta v milino
nemočno veli
srcu igrati melodijo
violin brez strun
mojih čustev utopijo
pogled nedolžnosti
tvoj
duše moje hrepeneče
neiztrohnjeni opoj
neizrečeni
nikdar.
Le to noč
zazrta v
zvezdni svod
nad menoj.
Le to noč.
Nocoj.

Šepet
komaj slišen
srca drget
v veličini zvezdnate noči
nežno vpraša te
kje tvoje srce
zdaj
v cvetu sanj
mirno spi
kdo v trudnem dnevu
pesem Sonca
ti igra?

Vilinska deklica
v siju nežne angelske lepote
morda?
Ti ona dušo hrani
ujeta v
pogled nedolžnosti
tvoj?

Duše moje hrepeneče
neizrohnjeni opoj
bližine tvoje
neizbežno si želi.
Zazrta v
zvezdni svod
nad menoj.


Nekoč[uredi]



Neizpeti poet
v nebesni modrini
komaj šepeči tišini
povej
kdaj vidim te spet?

Ne mine mi dan
ko v mojih očeh se ne iskri
med nebom in stvarstvom ujet
tvoj nedolžni pogled
sladek
nikdar izpiti cvetlični med
tvoj rajski nasmeh
duši moji neponovljiv
v čaru prijateljstva
in tihega
skoraj drznega sanjarjenja
razpet.

Nepopisan list.
V mojem srcu
plameniti žafran
čuječ
cvet vrtnice
drhteč
mili zvonček
speč
vedno
bel in čist.

Najino prijateljstvo
cvetlica nad planjavo
metuljev let nad sveže pokošeno travo
dragocen
skrbno hranjen porcelan
neugasli plamen
svetilki na poti radostnih iskanj.

Ne mine mi dan
brez čutenja trepetanj
kot greh v meni zadoni
kričeča misel
zadušeni strah
da morda
zaznal kdajkoli bi
skrivnost mojega srca
nikdar ne ujetih sanj.

Mar bojim si
znova
biti ljubljena?

Mar bojim si
znova
postati nekomu
edinstven cvet?

Želim si
znova
biti ljubljena.
Nekoč.

Želim si
znova
postati nekomu
edinstven cvet.
Nekoč.

Tam daleč proč
je moje srce
ki hrepeni
ki si želi
nežne topline
združitve najinih dlani.
Nekoč.


PESMI NARAVI[uredi]



Rajanje iskrivega neba[uredi]



Kako krasno se blešči
Luna z zvezdami v temi.
Zvezde plešejo,
rajanje se ne konča.
Plešejo zate in zame,
za naju oba!

Luna jih ponosno opazuje,
hkrati okrog Zemlje potuje,
se tu in tam jim posmehuje.

Luna in zvezde zaspe,
Sonce pokuka z gore.
Opazuje prebujanje …
Vrabčki že veselo žvrgole,
cvetlice v trati se radostno smeje.
Sonce sije, sije …
Nad vso Zemljo svoje žarke krije.

Vidi deklico smejočo,
zazrto vanj, v nebo bedečo.
Sonce se iskrivo ji zasmeje,
srečen kuka izza veje.

Sonce rumeno,
Luna bledolična,
tako mogočna in različna.

Ponoči, ko pa se stemni,
se Luna iz svojih sanj zbudi.
Takrat zreva si v oči
jaz in ti!

Brez njiju ni življenja;
ni smeha,
ni solz,
ni srca hrepenenja.
Zdaj le v nebo poglej,
se Soncu, Luni srčno nasmej!


Jasnina neba[uredi]



Nebo nežno modre barve,
ta jasnina neba,
posuta z oblaki …
Kakšna lepota sveta!

Ptice letajo po nebu,
letajo svobodno,
brez vsake skrbi,
brez želje po dotiku tuje dlani!

Tam daleč,
tam daleč na nebu
je večnost!
Ne pozna konca
niti kraja.
Odseva se v nedolžnosti neba!
Odseva se v lepoti narave,
orhideji, tulipanu, vrtnici;
odseva se prav v vsakem dihu trave!

Njej ni važno,
si bel ali črn,
debel ali suh!
Njej je važno le,
da tvoje življenje ni od muh!

Kakšno pa je to življenje?
Ti zaupam?

Vsak dan,
vsak trenutek,
se le k dobremu truditi!
Ni tako enostavno.
Že švigajo prepiri in zamere!
Spet zdi se ti,
da te nihče ne razume.

Tu je zdravilo.

Takrat je dovolj le upanje vere –
upanje
v dobro …
Upanje v Ljubezen!
Ta Ljubezen ljubi vsakega,
ta Ljubezen vsakomur odpušča!
Ne pozna laži, hinavstva,
niti razočaranja in solz!
Pozna le …
… upanje v Ljubezen!


Popek življenja[uredi]



Kaplje tiho padajo
z neba.
Popek življenja se
rosno in nežno prebuja …

Brez deževja drevesu
živeti ni!
Brez nevihte drevesu
šumeti ni!

Le ob neurju raste,
le ob neurju
popek življenja vzbrsti!

Kajti le Sonce mu ni dovolj!
Kaj mu bo le Sonca polna toplina?
Kaj mu bo le suhoparna vročina?
Drevo je srečno zaradi bolečine …
Srečno, zdaj, za večno!

Saj se zave,
da nevihta bo minila!
Saj se zave,
da prišel bo objem,
objem sončnih žarkov!
Takrat nevihta se v brezno
bo potopila …

Čas neurja drevesa ne vznemiri,
veseli se!
Dobi pijačo življenja!
Ne čuti Sonca hrepenenja,
nikoli!

Pokoren in vdan je trenutku,
trenutku Sonca
ali trenutku bolečine!

Le ob neurju raste,
le ob neurju popek življenja vzbrsti!


Klic po Ljubezni[uredi]



Pogled skozi okno.
Jesensko listje zlati v sončnih se žarkih.
Listje bogatih in toplih se barv,
nežno, svobodno in tiho,
pada na tla.
Prepuščajo se šumu vetra,
igrivi ples se ne konča.

Pot.
Posuta z drevesi.
A eno je drugačno!
Listje prijetno tople barve,
a hkrati kričeče se barve rdeče!
Kliče po Ljubezni!
Kliče po Ljubezni,
edinosti in želji,
da bili bi eno!

S svojim obstojem dokazuje,
da Ljubezen ni utopija!
Verjame vanjo!
Vsak trenutek odpove se sebi.

Prepušča se šumu vetra življenju,
igrivi ples se ne konča.
Svobodno dopušča,
da listje,
njegovi sadovi,
prekrivajo betonska tla.

Hitenje ljudi.
Njihov vrvež brez prestanka.
A nekdo se ustavi!
Nekdo, ki je drugačen kot ostali!
Ta, ki kliče po Ljubezni!
Ta, ki trudi si graditi edinost!
Ta, ki s svojim življenjem dokazujene!
Ljubezen ni utopija!

Ljubezen je tu!
Ob meni!
V meni!
Čeravno čutim jo zdaj
kot bolečino v grlu!

Ne!
Ljubezen ni utopija!


Drobci peska[uredi]



Školjka
na dnu oceana
v drobcih peska
zakopana
tam globoko
polna hrepenenj
neizpetih nikdar
čuti vetra ples
objetega v peruti neba

Odsev žarkov sonca
skrivnostno
čarobno
na strune harfe
ji zdaj igra.
Poezijo iskrivega pogleda
morda?

Opoj melodije
zaziblje
školjko
na dnu oceana
v sen modrino valov
ugaša
sleherni čutenja strah
ujetega v mrežo bolečine
zadane že davno


Zakopana
tam globoko
a vendar
čuti radost
ob vzkliku galeba
nad gladino čutenj oceana
a vendar
čuti
toplino
iskrivosti pogleda
lepoto
njegovega srca


Pesem sanjavih zvezd
zaziblje
školjko
na dnu oceana
v sen modrino valov
z biserom
upanja
v svod mavrice neba.


Praproti hrepenenj[uredi]



S peresi časa
lebdim
med oblaki svilnatih sanj.
Z barvami sonca
V opoju tišine
orošenih srca soban
čutim
tvoj dih.
S tkanino drobnih planik
zibaš me
v sen čustev neminljivih
ovijaš me
v praproti hrepenenj
brišeš me
iz skalovja nekdaj bolečih ihtenj.

Čutim
tvoj dih
med oblaki svilnatih sanj.
Čutim
tvoj pogled
odet s šelestenjem dreves.
Čutim
tvojo dlan
opito z vonjem šebes.

Čutim te
nežno
v igrivosti žitnih poljan

ko lebdim
s peresi časa
med oblaki svilnatih sanj.


Vabljive romance šepet[uredi]



Opazujem te
veter
opazujem te
morje
v opoju utrinkov
nemirnih valov
vabljive romance
šepečih glasov.
Pričakujem te
sanjavo obzorje
moja pesem
moj ples.

Pričakujem te
potrpežljivo
s soncem hrepenenj
nikdar minljivim

nikdar.
Daj
razpri se v svoji veličini.
Daj
podari mi svoj mili glas.

Tavam
po stopnicah onkraj neba
sanjam te
veter
se omamljam
z dihom tvojega srca.
Iščem te
v žarku opojne modrine
brišem te
bol
v pljusku globočine.

Opazujem te
breza
opazujem te
cvet.
Pričakujem te
makovo polje
bosa plešoča
v cvet ljubezni opevajoča
z bilko zelenja v laseh
s sanjavim poželenjem
po makovem vonju
v tvojih dlaneh.

Pričakujem te
sanjavo obzorje
moja pesem
moj ples.
Podari mi
duše svoje spev.
Podari mi
svoj mili glas.
Ne hiti

izročam ti vesolja čas.


KAZALO[uredi]



PESMI PRIJATELJSTVU...................................5

Barve mavrice.........................................7
Razumem te............................................9
Različnost v očeh....................................12
Ko v meni vzklije tulipan............................14
Tebi, prijatelj......................................17
Vrtnica prijatelju...................................20
Šepet angela.........................................21
Sreča prijateljstva..................................22


PESMI VERI...........................................25

Upanje...............................................27
Luč mojega srca......................................29
Tvoja bližina........................................31
Raj s Teboj..........................................34
Zvestoba Tebi!.......................................38
Sladkost srca........................................41
Edina sreča..........................................43
Želim vedeti le eno..................................45
Sladka bolečina......................................46
Ti si ob meni........................................49
Podaj mi roko, moj Angel!............................53
Utrip nebes..........................................55
Lepota svetosti......................................56


PESMI LJUBEZNI.......................................57

Moji ljubezni........................................59
Srednješolska simpatija..............................62
Nič več..............................................64
Sanje o tebi.........................................65
Ples snežink.........................................67
Le pojdi, daleč stran................................68
Moje sonce hrepenenja................................72
Zakaj?...............................................74
Kje si? Iščem te.....................................76
Cvet vrtnice.........................................78
Čeprav tako daleč....................................79
Moj angel............................................82
Poraz srca...........................................84
Poseben dan..........................................89
Žar tvojih oči.......................................93
Vonj vrtnic..........................................96
Šum morja............................................97
Ujeta v rumeno.......................................99
Pristan tvojega pogleda.............................103
Lepo in čarobno.....................................107
Omama plesa.........................................110
Oprosti mi..........................................112
Zaupaj!.............................................116
Odtenek angelske miline.............................118
Solza sreče.........................................124
Srca večno hrepenenje...............................127
Čutenje bolečine....................................132
Zbogom, za vedno....................................135
V odmevu cvetja.....................................140
Nekoč...............................................143


PESMI NARAVI........................................147

Rajanje iskrivega neba..............................149
Jasnina neba........................................151
Popek življenja.....................................153
Klic po ljubezni....................................155
Drobci peska........................................157
Praproti hrepenenj..................................159
Vabljive romance šepet..............................161




Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Klic po ljubezni