Klic iz dalje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Klic iz dalje
Povest iz prejšnjih časov

Ivan Petrović
Izdano: Domovina 1927/1928
Viri: 1927: 51, 52; 1928: 1, 2, 3, 4, 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dva mlada človeka, recimo jima Hartman in Vilibald, je izza mlada družila sorodnost duš. Oba sta bivala v Berlinu. Imela sta navado, da sta se v mladostni življenjski radosti vsaj po enkrat na leto otresla morečih službenih poslov, ki so ju težili, ter jo popihala in se skupaj podala na kako popotovanje. Hotelo se jima je juga, kakor severnim ljudem sploh. Tako sta že v nekatero smer prepotovala južno Nemčijo, si privoščila divno vožnjo po Renu in videla najodličnejša mesta. No, to pot se jima je posrečilo, da sta se otresla službenega jarma za dalje časa nego navadno. Zato sta hotela uresničiti načrt, ki sta se bila že dolgo bavila ž njim. Nadihati sta se hotela italijanskega zraka in se preriniti vsaj do Milana. Izbrala sta si pot čez Draždane, Prago in Dunaj v deželo čudes, čije pojave nosi marsikdo ko pestro, romantično bajko v snu svojega srca.

Ko sta zapustila vrata prestolice, se jima je šele prav jelo veselja širiti srce v novi življenski radosti, kakor pač po navadi lepi cilj popotovanja šele tedaj prav živo zagledamo pred seboj, ko zadrči voz na plano. Vse malenkostne življenske skrbi so za nami in naprej, naprej hoče veseli duh. Prsi se širijo in čudovite slutnje se dramijo, ko zauka in zakliče glas poštnega roga v sinjo daljino. Brez sleherne nezgode sta prijatelja srečno prispela v Prago, a nato sta hotela nadaljevati pot brez prestanka dan in noč do Dunaja, kjer sta nameravala ostati nekaj dni. Takoj onkraj Prage sta čula mrke govorice o roparstvih sredi ceste, da, celo o neki tolpi, ki baje ogroža pota. Ker pa se medtem ni pripetilo niti za las nič takega, kar naj bi bilo potrjevalo tiste govorice, se nista nič več menila za to.

Jelo se je bilo že večeriti, ko sta prišla v Sudonješice. Tu jima je svetoval poštar, naj vsaj ne nadaljujeta poti takoj, ker se je pred par dnevi zgodilo nekaj, česar že leta in leta ni bilo slišati. Med Veselijem in Trebonjem je namreč roparska drhal napadla poštni voz, težko ranila dva potnika ter ta dva in voz docela izropala. Vojaštvo, ki naj preišče gozdnato pokrajino, je že na nogah. Naslednji dan že upa dobiti natančnejša pojasnila on, poštar, pa bi storila prav, ako jih počakata.

Vilibald je bil voljan storiti po poštarjevem nasvetu, Hartman pa, ki je vedno rad veljal za srčnega in v takih nevarnostih neustrašenega, je vztrajal na tem, da potujeta dalje, češ, da lahko še pred nočjo dospeta v samo štiri ure oddaljeni Tabor. Tudi ni misliti, da bi si roparska drhal, ki ji je že vojaštvo za petami, upala prodreti semkaj, pač pa je upati, da se je razbežala v svoja skrivališča.

Ko je zdajci pripravil Vilibald pištole za strel in nabasal dvocevko, se je Hartman smejal, češ, da se Vilibaldu kaj malo poda potovanje v Italijo. Tam da se mora takale dogodivščina, kakršne se zdaj boji, primeriti vsakemu potniku, ako hoče vtisniti svojim potopisom pravi značaj. Vilibald pa se ni dal nikakor premotiti, da ne bi bil vzel in nabasal tudi Hartmanovih pištol, ki jih je bil sicer ta za svojo obrambo vzel s seboj, a jih je prazne prav skrbno zaprl v kovčeg. Vilibald je pripomnil, da je potrebno, kadar človek gre dogodivščinam nasproti, pripraviti se dovolj za časa tako, da jih lahko prestane.

Vedno temneje in temneje so se zbirali večerni oblaki. Prijatelja sta bila zapletena v živahen razgovor in nista nič mislila na nevarnost, ko nenadoma poči strel. Iz gostega grmičevja plane nekaj divjih pajdašev. Eden izmed njih popade konje za vajeti, medtem ko se drugi trudi, da bi potegnil postiljona z njegovega sedeža.

Medtem pa, ko se postiljonu posreči, da udari z bičem roparja po obrazu in se tako reši napada, vzame Vilibald s svojo dvocevko drugega tako izborno na muho, da se temeljito zadet zgrudi na tla. Hartman hoče sprožiti svojo pištolo proti roparju, ki je planil nad voz, a v tem hipu začuti, da ga je ranil strel. Vilibald ustreli še iz druge cevi svoje puške proti roparju, medtem pa mahne postiljon po konjih, ki skokoma zdirjajo v galopu. Za seboj čujejo zdaj pokati strel na strel in divje, besno kričanje.

»Ju-hu,« zavriska postiljon, ko premerijo že dobršen kos pota, »juhu, zdaj je dobro, zdaj je dobro, lovci gospoda grofa so tu!«

Vse se je zgodilo v trenutku. Presenečena zbog preteče nevarnosti in venomer v napetem pričakovanju novega napada sta se zavedla šele, ko je postiljon ustavil na novi postaji. Dasi je krogla le s strani ranila Hartmanovo desno roko, je vendar tako krvavel in ga je tako močno bolelo, da nikakor ni bilo mogoče misliti na nadaljevanje pota.

Borna gostilna, ki je glede udobnosti zmogla komaj najpreprostejše, nikjer v bližini nobenega ranocelnika, vse to je spravilo prijatelja v precejšnjo zadrego, ki je prešla pri Vilibaldu v plaho skrb, ko se je Hartmana, ki ga je bil prav nerodno obvezal ubog brivec, lotila precej huda mrzlica. Vilibald je preklinjal Hartmanovo srčnost ali prav za prav svojo lahkomiselnost, ki je zdaj oba nenadoma priklenila v to luknjo, tako da sedaj, ko sta srečno ušla morilskemu napadu, že samo bivanje tukaj vendar spravlja Hartmanovo življenje v nevarnost in morda onemogoči sploh celo potovanje.

Ko je drugo jutro Hartman baš izjavil, da za silo lahko nadaljuje pot, je Vilibald pretehtaval in premišljeval, kaj bi bilo bolje: ostati ali potovati. Ne da bi se bil mogel odločiti, se je nepričakovano vse zasukalo čisto drugače.

Vstrani se je namreč razprostiralo bogato in razsežno posestvo grofa Maksimilijana C. ob obeh bregovih reke Mulde. Sluga, ki ga je bil poslal grof, je prišel k prijateljema ter ju prav nujno povabil, naj prideta na grofov grad, ki je oddaljen le nekaj ur odtod. Gospod grof da je izvedel, je dodal sluga, kako je roparska drhal napadla potnika in kako je bil eden v hrabri obrambi celo ranjen. Njegovi lovci da so prihiteli prekasno, da bi bili popolnoma odvrnili nesrečo ali gospodoma vsaj pomagali. Gospod grof da smatra torej za svojo dolžnost, da za toliko časa sprejme popotna gospoda v svoj grad, dokler ranjeni gospod popolnoma ne okreva in ne more nadaljevati potovanja.

Prijatelja sta morala smatrati to povabilo za posebno naklonjenost usode. Zato se tudi nista čisto nič pomišljala, da bi ga ne bila sprejela.

Slugi, ki je bil prijezdil, je sledila dobro oblazinjena kočija. Bila je četverovprežna in polna mehkih blazin. Vanjo so tedaj sluge, kar jih je še prišlo, zadelali Hartmana s tolikšno obzirnostjo, kakor da je smrtnoranjen in ko da ga sleherni močan sunek utegne takoj stati življenje. Ko so ga ljudje, kljub temu, da bi bil čisto lahko šel, nesli na voz, se je Hartman držal tako kislo in trpeče, kakor da je sam prepričan o veliki nevarnosti svojega položaja, zbog česar se je tudi moral Vilibald v srcu prav iskreno smejati. – Prav rahlo drepljaje so ga odpeljali, a za bolnikovo kočijo se je peljal Vilibald v potniškem vozu.

Bilo je videti, kakor da grof nikakor ni mogel dočakati prihoda obeh prijateljev, kajti sprejel ju je že pred vnanjim grajskim portalom.

Grof Maksimilijan C. je bil stasit gospod v sedemdesetih letih, o čemer so pričali njegovi snežnobeli lasje in globoko razorani obraz. Starosti pa je kljubovala mladostna gibkost kretenj, krepka, blagozvočna govorica in mili žar, ki je plamtel v njegovih velikih zgovornih očeh. Baš čisto posebni pogled teh oči je moral vsakogar takoj osvojiti za starega gospoda: kajti v njem se je zrcalila vsa iskrena prostodušnost življenjapolnega mladeniča.

Grof je pri sprejemu prijateljev kazal takšno vneto gostoljubnost, da se jima je morala zdeti popolnoma neobičajna. Sam je prijel Hartmana za roko in ga je pomagal peljati po stopnicah. Vpričo njega je moral grajski ranocelnik takoj obvezati Hartmanovo rano. Ranocelnik je izvršil to s spretno, veščo roko in nato izjavil, da rana ni niti najmanj nevarna, da je mrzlico zakrivila le prva nerodna obveza, da ena sama mirna noč to lahko prežene in da bo rana v prav kratkem času popolnoma izlečena.

Medtem ko sta se krepčala prijatelja z jedjo in pijačo, ki jo je bil dal prinesti grof, se je Vilibald popolnoma predal židani volji, ki jo je obudil v njem nepričakovano ugodni preokret opasnega slučaja, resnično prijazni sprejem in nada, da teh malo dni, kar jih je treba za Hartmanovo okrevanje, lahko prav udobno preživita. Enako je bilo s Hartmanom, v kolikor mu je dopuščal njegov bolniški položaj. Zagotavljal je, da šele zdaj občuti največjo bolečino svoje rane. Ta bolečina pa da je samo duševna in obstoja v globoki žalosti, ker ne sme srkati tokajca, ki se tako krasno iskri v svetlobrušenih čašah.

Tudi tej žalosti, je menil stari grof, je treba odpomoči. Vprašal je ranocelnika, naj pove po svoji vesti, da li ne bi smel Hartman užiti vsaj pol čaše tega rujnega vina.

Ko je ranocelnik dovolil, dasi je zmajeval z glavo, je dvignil stari gospod svojo polno čašo in smehljaje vzkliknil: »Res, naj žive roparji, v kolikor jih ne postrele in pobijejo moji lovci in huzarske patrulje; kajti roparjem se imam zahvaliti za veliko dobroto. Zares, draga moja vrla gospoda – pa ne, ne gospoda, moja draga vrla prijatelja! Kajti po svojem bistvu sta mi skozinskoz prijatelja in tako se mi v vajini družbi veselja širi srce, ko da sem z vama že izza davna, davna preživljal najveselejše dni. Res, prava dobrota je zame, da mi je bilo dano vaju sprejeti na svojem gradu.«

Po mnogih veselih pogovorih o tem in onem, po mnogih burkastih šalah, ki jih je razdrl zdaj ta, zdaj oni in še celo stari grof, tako da bi po neprestanem glasnem smehu kdo sodil, da imajo veselo gostijo živahni mladeniči, je menil ranocelnik, da je že čas, ko je treba privoščiti bolniku mir.

Vilibald si je izprosil, da sme ostati pri prijatelju. Tako se je moral stari gospod, ki se je nerad ločil od prijateljev, zadovoljiti z obljubo, da prideta drugi dan oba prav gotovo h kosilu. – Zagotavljal je, da mu bo dotlej sila dolgčas in da pošlje počasnemu kuharju eksekutorja v kuhinjo, da pospeši pojedino. –

Prijatelja sta se na moč čudila mladostni živahnosti starega grofa, pa tudi tako izredno gostoljubnemu sprejemu, ki sta ga bila deležna kot popolnoma tujca. Hvalila sta to vpričo človeka, ki se jima je javil za slugo.

»Ah,« je dejal z dobrohotnim, iskrenim glasom, »ah, ljuba moja milostna gospoda, to ni vedno tako! Milostni gospod grof, oj, ta je le prerad vesel in zadovoljen in sama milost in dobrota napram vsakomur ga je pri tem. Ali tak je lahko samo tedaj, kadar pridejo tuji gostje, a ti prihajajo redkokdaj, skoro nikoli, ker nihče noče. No, vsaj takih dragih veselih gostov, kakor sta vidva in kakršni so čisto nalašč za našega milostnega gospoda grofa, ni bilo tu, kar pomnim. Ah, če le ne bi –«

Mlademu človeku je zastala beseda, prijatelja sta ga molče pogledala, nestrpna zbog tajinstvenosti, ki je zvenela iz njegovih besedi.

Tedaj je mladi človek nadaljeval: »No, zakaj pa naj ne bi povedal? Tu v gradu ni vse tako, kakor bi moralo biti. Polno je tuge in jada. Kolikor more nas kdo s svojo slabo pametjo razumeti in izvedeti, mora biti dokaj vzroka za to. – Gotovo ostaneta še dolgo tukaj, milostna moja gospoda, naš milostni gospod grof ne bo tako kmalu pustil takih dragih gostov od sebe, pa bosta že sama prav dobro opazila, v katerem grmu tiči zajec.«

»Stavim,« pravi Hartman, ko je bil sluga odšel, »stavim, da je zajec, ki tu tiči v grmu, zelo huda žival.«

Ko sta drugi dan prijatelja prišla h kosilu, jima je grof predstavil zastavnega mladeniča zelo lepe vnanjosti z besedami: »Moj sin Franc!«

Vrnil se je bil Franc šele pred kratkim z dolgih popotovanj. Bledost njegovega sicer moško lepega obraza in globoko vdrte oči sta pripisovala prijatelja njegovemu dolgemu bivanju v Parizu. Bržkone je užival življenje. Bilo je, kakor da čakajo še koga. Kmalu se res odpro vrata in vstopi izredno lepa mlada ženska. Bila je grofova nečakinja, grofica Amalija T. Razen teh oseb sta bila pri kosilu še ranocelnik in grajski kaplan, vseskozi častitljiv duhovnik.

Stari grof je vztrajal v svoji vedrosti in ponavljal prijateljema, kako blagruje naključje, ki ju je privedlo k njemu. Ta dva se tudi nista obotavljala, da se ne bi prav čisto prepustila svoji židani volji, prav kakor prejšnji dan. Ker se je obnesel tudi duhovnik kot prijazen, življenjapoln mož, so bili tedaj pomenki med temi štirimi osebami prav vedri in živahni.

Ranocelnik je spadal med ljudi, ki se rajši zabavajo nego bi bili zabavni. Ne da bi bil mnogo govoril, se je smejal vsemu burkastemu, kar je prišlo na vrsto. Kadar se je prav od srca nasmejal, je z nosom skoro zaril po krožniku in prosil za milostno oprostitev, ker da občuti in se smeje komičnemu za visoko grofovsko mizo.

Temu nasproti je vztrajal grof Franc, ki ni niti trenil, v mrki resnobi. Le tu pa tam mu je zdrknila kaka brezpomembna beseda z jezika. Grofica Amalija je bila ko da sploh ni za mizo. Ko da namreč govore jezik, ki je njej čisto tuj, se ni niti najmanj brigala za razgovor in ni sama izpregovorila niti ene same besedice.

Vilibald, ki je sedel poleg grofice, je imel izreden dar, da je znal molčeče dame pripraviti do govorjenja ali vsaj do poslušanja. Ta dar je torej hotel zdaj uveljaviti, pa je nagovarjal grofico, ubirajoč zdaj to, zdaj ono struno, ki sicer gotovo zazveni v ženski duši.

Ali vse je bilo zaman. Grofica ga je pogledala s svojimi velikimi, lepimi, toda nekam mrtvimi očmi, pa se je okrenila, ne da bi mu bila privoščila besede, ter strmela v praznino. Vilibaldu se je zdelo, da razločno bere s Hartmanovega obraza: »Norec, nikar se ne trudi s ponosno norico, ki ji ni nič kaj prav med nami.«

Pili so na zdravje cesarske hiše. Grofica, ki dotlej še ni spustila niti kapljice vina v usta, zdaj ni mogla drugače, nego da je vzela čašo in trčila s sosedom, kar se je zdelo da dela le nerada. Vilibald, ki še ni hotel odjenjati pri njej, je pripomnil, da obstoja včasih razglašenost v duši, ki se zdi nepremagljiva, da pa se vendar tudi pri ženskah umakne moči ognjevitega duha, ki se dviga iz žlahtnega vina. O, ta duh spremeni ono razglašenost često v najljubkejšo ubranost. Zato da si dovoljuje prositi grofico, naj preskusi, da li je ta nauk izkušnje resničen, pa naj izprazne kozarec.

Grofica ga je pogledala, kakor da jo je njegova izjava hipoma presenetila in presunila, potem je spregovorila komaj slišno z glasom, ki je pričal o globoki boli: »Razglašena? Razglašena se vam zdim? Sveta Devica! Ali je mogoče, da bi bil strt inštrument uglašen! No,« je nadaljevala nato mirneje, »morda mislite dobro, gospod, toda mene vino razpali. Ne zdi se mi pa nič bolj neumno nego tisto tako zvano nazdravljanje, kjer srce in duša nista nič deležna in s čimer le dajemo davek nekšni sposobnosti po stari navadi.«

»Izpraznimo torej,« pravi Vilibald, »izpraznimo torej, milostna grofica, čaše na to, kar prav globoko in neizbrisno nosimo v duši in v srcu.«

Tedaj je hipoma temna rdečica podplula grofičina lica in temen ogenj se je zabliskal iz njenih oči. Prijela je kozarec, trčila z Vilibaldom, ter ga v krepkem dušku izpraznila.

Grof Franc, ki je sedel navšev nasproti njima, ni niti za hip odmaknil pogleda od njiju. Tudi on je prijel čašo, jo izpraznil ter jo tako krepko postavil na mizo, da se je žvenketaje razletela na stotero kosov.

Vse je osuplo molčalo. Staremu grofu je bilo videti, da se je povešenih oči udal mrkemu premišljevanju. Prijatelja sta se pomembno spogledala in se s svoje strani sploh nista čutila poklicana, da bi popravljala to, kar je zakrivilo nezavestno tavanje v nekšno tajno, duhovnik pa je medtem spet povzel besedo. Dasi je začel zelo resno, je znal nenadoma spretno napeljati v kako na vso moč burkasto šalo.

Ranocelnik se je hahljal na vsa usta. Edini on je bil videti, kakor da nima niti pojma o tem, kar se je zgodilo. Zdelo se je, kakor da s plahimi pogledi vprašuje, čemu za božji svet je zdaj nenadoma vse tako tiho. Sklanjal se je venomer prav nad krožnik in je naposled bušil v besede: »Pardon, vaša ekscelenca, toda ni mogoče – škoduje pljučam, vsem intestinijam – ne smem zadrževati, moram malo bušiti v smeh.«

Stari grof se je predramil kakor iz globokega sna, se je zagledal v črešnjevorjavi ranocelnikov obraz in se nato tudi sam na glas zagrohotal. Zdaj je pomenek sicer spet oživel, toda bilo je to prisiljeno, mukoma vzdrževano življenje, tako da sta bila prijatelja vesela, ko je bila pojedina končana.

Grofica Amalija je naglo odšla. Zdaj šele se je zdelo vsem, izvzemši ranocelnika, da jim je odvzeto moreče breme.

Tudi grof Franc se je razvedril. Medtem ko je stari grof odšel v svojo sobo, da bi počival kakor po navadi, se je ta sprehajal s prijateljema po parku.

»Zares,« je dejal Vilibaldu s šaljivim, vendar nekam ostrim naglasom, ko so se bili že pomenili o enem in drugem, »zares, moj oče mi ni rekel nič preveč o vašem družabnem geniju. Uspelo vam je nekaj, kar se niti vam samim ne utegne dozdevati tako težko, kar pa sem moral jaz za svojo osebo smatrati doslej za popolnoma neizvedljivo. V mislih imam namreč, da ste pripravili grofico, ki ste ji čisto tuj in ki vas je prvič videla, do tega, da je govorila z vami. Še več, da je na vašo pobudo kljub vsemu deviškemu hrepenečenju v dušku izpraznila polno čašo vina. – Ako bi poznali vse čudovite posebnosti drage grofice tako natanko kakor jaz, bi se prav nič ne čudili, da vas smatram z vašim dovoljenjem za neke vrste čarodeja.«

»Vendar,« je v smehu odvrnil Vilibald, »vendar upam, da za enega one dobre, neškodljive vrste, ki vihte svojo čarodejno palčico samo zato, da privabijo na dan kaj razveseljivega.«

V prepričanju, da gre za ljubosumje mladega grofa in da ne kaže prodirati globlje v to poglavje, sta prijatelja usmerila pogovor drugam. Tako niso več omenili grofice in njenih čudovitih posebnosti.

Ko sta bila na večer po veselo, skoro razkošno preživelem dnevu prijatelja sama v njuni sobi, je dejal Hartman: »Povej no, Vilibald, ali se ti ne zdi nekaj v tem gradu na vso moč čudno?«

»Ne,« je odvrnil Vilibald, »ne da bi vedel. Nasprotno se mi zdi v tem gradu vse precej vsakdanje. Nikjer ni tiste tajne, ki je bilo videti, da cika nanjo včerajšnje govorjenje onega mladega človeka. Mladi grof je v grofico zaljubljen. Ona ga ne mara. Stari grof pa, ki želi njuno poroko, je zbog tega ozlovoljen in ne ve, kako in kaj bi začel, da bi ju združil. To je vse!«

»Ha, ha,« je vzkliknil Hartman, »to ni vse! – Ali ne opažaš, da z obema nogama stojiva prav sredi Schillerjevih ‚Roparjev‘? – Pozorišče je star grad na Češkem, torej je dekoracija pravilna. Kot igralci nastopajo: Maksimilijan, vladajoči grof, njegov sin Franc in njegova nečakinja Amalija. – No! Karl je pa lahko poveljnik roparjev, ki so bili naju napadli. Zelo me veseli, da sem slednjič enkrat naletel na zgodbo v resničnem svetu, da do gotovega izvem, kako konča Karl Moor: ali ga zabodejo Švicarji ali se sam preda sodišču. Vprašanje je le, če smeva midva kot slučajni zbor znati, da grof Franc zapre očeta v stari stolp, ki stoji, kakor veš, koncem parka, zlasti še, ko trenutno ni nikjer Hermana-krokarja, ki naj bi krmil jetnika.«

Vilibald se je zelo smejal Hartmanovi neumni misli. Menil je pa le, da je čudna igra slučaja tu v resnici strnila vse važnejše osebe one žaloigre, vsaj po imenu, izvzemši glavnega junaka, tako da manjkata samo še Herman in stari Danijel.

»Kdo ve,« je odvrnil Hartman, »če se nama že jutri ne prikažeta oba. Kar se pa tiče glavnega junaka, trenutno ne spada v grad. Ali meni je vendar tako, ko da zdaj zdaj pride nenavadno oblečen mož zagorelega obraza in sentimentalno zakliče: ‚Ti jočeš, Amalija?‘«

Prijatelja sta po svoje razmišljala, kako bi se moralo vse zgoditi in obrniti. Tekmovala sta v raznojakih idejah, ki so parodirale to veliko, toda strašno žaloigro. Še potlej sta se prepirala, ko sta že bila oba v postelji, tako da se je bilo že jelo svitati jutro, ko sta slednjič zaspala.

Drugi dan je bilo rečeno, da grofico Ano muči silen glavobol in da ne pojde nič iz svoje sobe. Grof Franc je bil čisto dobre volje, prav nič več tak, kakršen je bil včeraj, pa tudi staremu grofu je bilo videti, kakor da mu je kdo odvzel težko breme.

Tako se je zgodilo, da je bil razgovor pri obedu brezobzirno živahen, svoboden in neprisiljen, ne da bi ga bilo karkoli motilo. Ko so po obedu natočili izredno rujnega vina in je stari grof vprašal prijatelja, če tudi v Berlinu pijejo kaj takega, je menil Hartman, da se ne spominja, da bi bil takšnega pil. Pač pa da je pri nekšni slavnosti srkal prastaro rensko vino, ki je – kakor se mu je zdelo – prekašalo vsa izredna vina, kar jih je dotlej poznal. »Ha, ha,« je vzkliknil stari grof in obraz mu je žarel veselja, »ha, ha, bomo videli, kaj premore moja klet. Danijel,« je zaklical služabniku, »Danijel naj nam zdaj za enkrat pripravi semkaj par steklenic stoletnega renskega vina in pa kristalni pokal tudi!«

Lahko si mislimo, da je prijatelja nekam čudno dirnilo ime Danijel. Kmalu nato je vstopil snežnosiv mož z upognjenim hrbtom in prinesel vino ter pokal. Zdaj nista mogla odtrgati pogleda s te postave. Hartman je pogledal prijatelja Vilibalda s takim izrazom, kakor bi hotel reči: »No, kaj nisem imel prav?« Tedaj so ušle Vilibaldu besede: »Resnično, to je čudno na moč!«

Ko sta po obedu ostala prijatelja z grofom Francem sama in se ž njim čisto veselo pomenkovala o tem in onem, je grof nenadoma prekinil. Ostro ju motreč, je vprašal najprej Hartmana, potem Vilibalda, kaj ju je neki tako zbodlo v oči in kaj se jima je v pojavu starega Danijela zdelo tako posebnega. »Gotovo,« je nadaljeval, ko sta prijatelja osuplo molčala, »gotovo vama je zvesti sluga naše hiše zbog svoje sličnosti obudil v spominu kak izreden dogodljaj iz vajinega življenja. Ako je ta dogodljaj mogoče povedati, mi dajta priliko, da iznova občudujem vajin dar dobrega in živahnega pripovedništva, kakršnega imata v obili meri oba. Prav prisrčno vaju prosim.«

Hartman je menil, da ju Danijelov pojav nikakor ni spomnil nobenega izrednega dogodljaja iz njunega življenja, pač pa na šemast domislek, ki je pa le prešemast in vrhu tega preveč neznaten, da bi ga še enkrat ponavljala.

Ker pa grof le ni odjenjal, ampak vedno bolj in bolj silil v prijatelja, naj mu odkrijeta vzrok nenadne osuplosti pri obedu, je spregovoril Vilibald: »Kaj vas morejo skrite misli tujcev, ki ju je k vam privedel slučaj, tako močno zanimati? No, ker pa hočete vedeti, kaj sva doživljala, ko je vstopil stari Danijel, pa bodi! Samo poprej mi povejte, ali se vam ne bi zdelo za malo, naravnost fatalno, ako bi sodelovali pri uprizoritvi kakega dramatskega dela in morali v njem predstavljati zloben karakter?«

»Ako,« je smeje odvrnil grof, »ako je uloga sicer zanimiva in nudi priliko, da razvijem talent, kar je sicer pri lopovih navadno res, se ne bi in se tudi ne bi mogel baš braniti.«

»Potemtakem,« je nadaljeval Vilibald, »moj prijatelj Hartman je včeraj v šali menil, da so tu v starem, krasnem gradu zbrane vse glavne osebe Schillerjevih ‚Roparjev‘, ki se tudi odigravajo v gradu. Manjkata le Herman in stari Danijel. Ko je torej pri pojedini res tak star služabnik z imenom Danijel –«

Vilibaldu je vzelo besedo, ker je opazil, da je strašna, mrtvaška belina prebarvala grofov obraz, da je omahnil in se je komaj še mogel vzdržati pokonci.

»Oprostita,« je spregovoril z drhtečimi ustni, »oprostita, gospoda, nekakšna omotica – nenadoma se čutim bolnega!« Mukoma je grof zbral vso moč in odšel iz sobe.

»Kaj je to? Kaj se godi tod?« pravi Hartman.

»Hm,« odvrne Vilibald, »zla pošast, zlodejstva! Mislim, da si imel prav, ko si omenil, da je zajec, ki tu tiči v grmu, huda žival. Ali teži grofa Franca res kakršnakoli krivda, ali pa je tako do smrti ranila njegovo srce misel na tisto strašno Amalijino razmerje v Schillerjevih ‚Roparjih‘, česar sem ga tako po neprevidnem spomnil. – Moral bi bil molčati. Kdo pa naj bi bil tudi vedel –?«

»Vsekakor,« je prekinil Hartmana prijatelj, »vsekakor je grof moral biti užaljen, ko se je hipoma zagledal v vlogi tistega peklenskega bastarda. Že zaradi tega ne bi bil smel ti z resnico na dan, ampak bi bil moral kar precej navesti kak drug vzrok najinega začudenja. Sicer me pa prav nič ne veseli še globlje prodirati v tajno, ki vlada tukaj. Ker je moja rana že skoro čisto zaceljena, se mi zdi najbolj pametno, da prosiva starega grofa, naj naju dá jutri spraviti v kraj do prihodnje postaje.«

Nasprotno je Vilibald menil, da je bolje ostati še nekoliko dni, da Hartman popolnoma okreva in se ne bo treba bati na potu poslabšanja in novih motnjav.

Prijatelja sta odšla v park. Ko se približata oddaljenemu paviljonu, zaslišita, kako v njem jezno govori moški, vmes pa stokanje ženske. Zdelo se jima je, da sta spoznala glas mladega grofa. Ko sta stopila čisto k vratom, sta razločno čula besede: »Neumnica, vem, da se ti studim, ker te obožujem, ker vse moje bitje utriplje in živi zgolj tebi. – Njega pa nosiš v srcu, njega, prokletega, ki suje sramoto za sramoto na nas. Beži, preslepljenka, beži tja, poišči ga, malika svoje ljubezni! Čaka te v roparskem brlogu ali v temni ječi. – Ali ne, ne, prav temu peklenskemu vragu na kljub te ne izpustim iz svojih rok.«

»Lopov! Na pomoč! Na pomoč!« je glasno zavriščal ženski glas.

Vilibald je brez pomisleka udrl vrata. Grofica Amalija se je iztrgala mlademu grofu iz rok in zbežala naglo kakor preplašena srna.

»Ha!« krikne napram prijateljema grof z groznim glasom in njegove oči se bliskajo v divjem žaru, »ha, ravno prav prihajata! – Res, jaz sem Franc, – hočem biti, – moram biti – Jaz –«

Nenadoma mu je vzelo glas in s komaj slišno besedo: »Pomagača!« se je zgrudil na tla.

Najsi se je tudi zdel ves nastop prijateljema sumljiv in najsi sta bila prepričana, da je grof v svojem početju res podoben tistemu satanskemu podležu, sta vendar morala uvideti, da sta mu dolžna pomagati. Dvignila sta tedaj grofa, ga posadila v naslanjač, a Hartman mu je natrl čelo z močnim špiritom, ki ga je navadno nosil s seboj.

S težavo si je grof opomogel. Prijel je oba, Hartmana in Vilibalda, za roko in spregovoril z glasom, polnim najglobljega, srce trgajočega gorja: »Prav imata! – Morda se v kratkem tu odigra prav tako grozna žaloigra kakor ona, ki so vaju spomnila nanjo imena v naši hiši. – Da, jaz sem Franc, ki ga Amalija črti! – Toda pri Bogu, pri vseh svetnikih, ne tisti zavrženi, čigar lik je bil vzrastel pesniku iz samega pekla. Ne, samo nesrečnež, ki ga je zgrabila zla usoda, ga posvetila najbolj skeleči in mukepolni smrti – in ta usoda je neizbrisno vtisnjena v njegove lastne prsi. – Ostavita me in pričakujta me v svoji sobi!«

Čim sta se prijatelja vrnila, je res kmalu za njima prišel v sobo tudi grof Franc. Zdelo se je, da si je čisto opomogel in se docela obvladal. Povzel je s tihim, mirnim glasom: »Slučaj vama je dal pogledati v prepad, kjer bom poginil brez rešitve. Ne rečem, da sta bila nepremišljena. Ne, ista mrka usoda, ki grozeče visi nad menoj, ista vaju je nagnala, da sta me opozorila na izredno sličnost med razvojem v naši hiši in v oni strahotni žaloigri, ki nanjo jaz, pa najsi je še tako zelo na dlani, nisem nikoli mislil. Bilo mi je, kakor da sta mi podala ključ do strašne skrivnosti, ki naj bi se mi odprla. Ne slučaj, nikakor ne, temveč le tista mrka usoda vaju je pripeljala semkaj, da me pahneta v prepad. Kako sta me vzrok vajine osuplosti pri mizi in vse pojasnilo o tem duševno strla, tega gotovo nista mogla prezreti. Izvedita sedaj še več in osupnita še bolj spričo zagonetnega delovanja vladajočega duha! V resnici imam namreč starejšega brata, ki mu je ime Karel. Toda ta Karel ni oni strašni ali resnično veliki roparski poglavar – nikakor ne. Težko, zelo težko mi je govoriti o sramoti, s kakršno je omadeževana naša hiša. Ali to, kar se je bilo pravkar zgodilo pred vajinimi očmi, me sili, da moram. Trdno pa zaupam v vaju, da ohranita vse, kar vama razkrijem, kot globoko tajno zase. Že v rani mladosti je kazal Karel, čigar rast je bila izredno lepa, prav zelo odlične duševne sposobnosti. V vsem, kar je počel, je celo blestela genijalnost. Tem strašneje je tedaj bilo, ko se je prav tako zgodaj pojavilo v njem izrazito nagnjenje k hudobijam in vsakovrstnim razuzdanostim. To je bilo naši hiši, našim slavnim prednikom tako tuje, da je hotel moj oče smatrati to za prekletstvo kakega strahotnega dejanja. O Bog! Rekli so, da je Karel, prvorojenec, sad grdega greha, ki mu je bila podlegla moja mati. Tudi Amalija se ima baje zahvaliti za svoje rojstvo podli prevari, ki je pahnila od blazne ljubezni v zločin zapeljani ženski v objem moža, ki ga je nekoč ljubila moja mati, a ga je morala žrtvovati za – mojega očeta. – Vidita, da bi imel tu temeljit psiholog dovolj prilike za pojasnjevanje. Vendar nočem nobenega od vaju smatrati za takega. Naj zamolčim nepregledno vrsto zlobnosti in zlokobnosti, ki je v večno muko očetu omadeževala Karlovo bivanje na neki tuji univerzi. Slednjič se je posrečilo očetu, da mu je preskrbel vojaško službo. Prijadral je do kapetana. Odšel je na vojno. Tu – je okradel vojno blagajno, pa so ga sramotno degradirali in zaprli v trdnjavo. Pobegnil je in nič več nismo slišali o njem. Pred nekaj časom sem dobil pismo, da je iz zanesljivega vira znano, da je bil sramotno degradirani grof Karel C. kot poglavar roparske tolpe v Alzaciji ujet in bo v kratkem usmrčen. Poskrbel sem za to, da oče nič ne izvé o tem in da niti nič ne more izvedeti; kajti ta poslednji udarec bi ga na mestu ubil. In tega zavrženca ljubi grofica, ljubi z brezmejnim, blaznim ognjem. Dvanajst let je bila Amalija stara, ko je zapustil Karel rodni krov, kamor je bila sprejeta nečakinja, ki je bila brez očeta in brez matere. Ali se vam zdi mogoče, da tak otrok vzplamti v tolikšni ljubezni, da more prevzeti ta ljubezen, neugasljivi plamen, vse njeno bitje? Satanska tajna je ta ljubezen. Peklenska groza me često spreletava, kadar zagledam Amalijo, v žalost in bol potopljeno, kako jo grizejo muke hrepenenja, ki brezstidno zasmehuje vse, kar bi se utegnilo imenovati krepost in devištvo. Hočeta izvedeti še o meni samem? No, z enakim ognjem, z vso isto blaznostjo, s kakršno ljubi Amalija zavrženega brata, oj – popolnoma tako sem ljubil jaz, ko sem bil komaj dozorel v mladeniča, tega dvanajstletnega otroka. Ko sem postal starejši in me je ona zavrgla, sem upal, da lahko premagam strast, ki mi mora postati pogubna. Izdal sem jo vsem mamljivim sladkostim sveta. Prepotoval sem Francijo, Italijo, toda njena slika – njena slika; čim sem mislil, da je obledela, se je zopet zasvetila vselej v novem sijaju! Smrten strup je prekipeval v moji duši! Nikjer miru, nikjer pokoja. Kakor nočna ptica vedno v ožjih in ožjih krogih obletava plamen in se ji naposled v žaru lastnega hrepenenja odpre grob, tako sem se jaz, s trdnim sklepom, da je nočem nikoli več videti, vedno iznova bolj in bolj bližal Amaliji, dokler se nisem, le navidezno očetu na voljo, vrnil na grad. Moj oče vidi mojo muko. Amalijino nevredno nagnjenje se mu studi. Tudi upa, da njeno zbegano srce naposled ozdravi – brezupna nada! In vendar! Dasi sam sebe smatram za blaznega, ne morem odjenjati od nje, ki v mojem bitju živi in moje bitje uničuje. In vendar! V vsej tej neprestani, brezimni muki me ni še nikdar tako razdejalo liki peklenske misli, nego v tistem usodnem trenutku, ko sta mi razgrnila pred očmi strašno sliko one žaloigre in ko sem potem Amalijo, meneč, da je v svoji sobi, našel samo v paviljonu. Vsa sila najbolj goreče ljubezni se je vzdramila v meni in njej se je pridružil divji bes obupa. Zdaj je minilo. S silo se odtrgam. O izbruhu nove vojne govore – jaz pojdem.«

»Kaj praviš,« je dejal Vilibald, ko sta bila prijatelja sama, »kaj praviš na vse to?« »Mislim,« je odvrnil Hartman, »da temule gospodu grofu Francu ni nič kaj mogoče verjeti. V svoji strasti je prav gotovo divji človek, zato dražestno grofico Amalijo iz dna srca pomilujem. – Vsekakor je bilo prav zelo čudno ali bolje zaguljeno, ko naju je grof, samo da bi se oprostil zaradi nastopa v paviljonu, uvel v rodbinske tajne in pred najinimi očmi ime svojega brata pribil na sramotni kol.«

V tem trenutku je nastal v gradu velik ropot. Grofovi lovci z nekaj huzarji so pritirali dobršno število ujetih, deloma že ranjenih roparjev. Bili so to ljudje divjih, deloma čisto tujih obrazov. V kolikor jih je bilo mogoče pripraviti do besede, kar je bilo težko, ker so na vsa vprašanja kljubovalno molčali, so govorili samo slabo nemščino in popačeno, komaj umljivo italijanščino. Nekateri sploh niso mogli zakriti ciganskega pokolenja in so govorili gladko češko. Upravičeno je bilo tedaj iz tega mogoče sklepati, da je prišla drhal semkaj z italijanske meje in da se je morala na Češkem ojačiti s ciganskimi tolpami. Ko so vprašali roparje po njihovem poglavarju, so se glasno zasmejali, češ, da je ta lepo v miru in na varnem in da ga ni mogoče tako lahko ujeti, kakor si najbrže mislijo. Kakor so pravili lovci, se je baje res tropa roparjev z obupno besnostjo preborila in ušla, ker je nastala noč, v gozdno goščavo. – »En vzrok več,« je dejal grof z ljubkim nasmehom prijateljema, »zakaj vaju nikakor še ne morem pustiti proč. Najprej mora biti odstranjena slednja nevarnost.«

Na večer je bil Vilibald izginil iz družbe, ki je kakor navadno obstojala iz obeh grofov, duhovnika in ranocelnika, medtem ko Amalije ni bilo. Hartman je opazil na prijatelju, da se mu je bilo moralo primeriti nekaj čisto posebnega. Bilo je tudi res tako. Komaj sta bila prijatelja v svoji sobi sama, ko je bušil Vilibald: »Nak, skrajni čas je, da se požuriva proč. Nenavadne tajne se preveč kopičijo. Meni se celo dozdeva, da prihajava preblizu kolesja, ki ga tu menda goni zla usoda. Ako naju pograbi mahalo, naju lahko nevzdržno trešči v pogubo. – Saj veš, da sem bil grofu obljubil, da mu preberem kaj iz svojega pisarjenja. Ko pridem tedaj z rokopisom v roki doli, ki sem ga bil poiskal v kovčegu, zaidem v svoji raztresenosti v veliko dvorano na levi, kjer visi, kakor veš, polno velikih slik. Rubens, ki sva ga bila že zadnjič občudovala, me iznova privabi. Med tem pa, ko stojim pred to sliko in jo ogledujem, se odpro stranska vrata in grofica Amalija stopi v dvorano. Meniš li, da še vsa zmedena, vsa iz sebe zbog tega, kar se je bilo pripetilo pred par urami? – Niti malo ne tega! – Čisto veselo in nedolžno stopi k meni in začne govoriti o slikah in raznih mojstrih, ki so tukaj zbrani, se zaupno z roko preda moji roki in počasi hodi z menoj po dvorani. ‚Ali,‘ vzklikne nazadnje, ko sva na koncu dvorane, ‚ali je kaj dolgočasnejšega – nego toliko govorjenja o mrtvih slikah? Ali stavi sočno življenje tako malo zahtev na nas, da se odvračamo od njega?‘ –

In s temi besedami odpre vrata. Dve, tri sobe prehodiva, dokler nazadnje ne vstopiva v izbo, okrašeno z najizbranejšim okusom.

‚Pozdravljeni v mojem domovanju‘, pravi Amalija in me sili, naj sedem k njej na zofo.

Lahko si misliš, da mi je bilo zdaj prav čudno pri srcu v bližini dražestne ženske, ki se je sicer kazala osorno in hladno, a je je bila zdaj sama ljubkost in milina. Baš sem se hotel v sprelepih govorancah pokazati prav izredno ljubeznivega in sem se pripravljal, da izstrelim kako svetlo strelo svojega duha, ko mi zastrmi grofica s takim pogledom v oči, da sem takoj onemel.

Prijela me je za roko in rekla: ‚Ali se vam zdim lepa?‘ Čim sem hotel odpreti usta, da bi ji odgovoril, pravi dalje: ‚Ne zahtevam prilizovanja, ki bi se mi v tem trenutku moralo zdeti neokusno. Zadostuje mi preprosti da ali ne!‘ – ‚Da!‘ sem odvrnil zdajci. Rad bi pač vedel, kako je neki zvenel ta da, ki sem ga izrekel sunkoma v nekakšni čudni osupnjenosti.

‚Ali bi me lahko ljubili?‘ je dalje vprašala grofica, med tem ko mi je pravil njen pogled, da tudi zdaj spet ne zahteva nič drugega nego preprosti da ali ne.

Vrag naj bi se vedel drugače! Jaz nimam bele, mrzle krvi, ne filistrske ribje nature! ‚Da!‘ sem vzkliknil in pritisnil njeno roko, ki je še vedno oklepala mojo, na svoja drhteča ustna in jo poljubljal in poljubljal s takšnim ognjem, da nikakor ni smela več dvomiti, kako globoko iz srca mi je bil prišel ta da.

‚No, torej,‘ je vzkliknila grofica, ko da je zavrisnila od radosti, ‚iztrgajte me tedaj iz teh mojih razmer, ki mi dan za dnem in vsako uro zadajajo najbolj muke polno smrt. Tujca sta – v Italijo gresta – jaz pojdem z vama – ugrabita me njemu, ki ga sovražim – rešita me drugič!‘

Kakor strela z jasnega me je zdaj zadela misel, kako nepremišljeno sem se bil vdal vtisu v trenutku razdražene sle. Zdrznil sem se. Grofica menda tega sploh ni opazila, ampak je mirneje nadaljevala: ‚Nočem vam zamolčati, da je vse moje bitje last drugega in da računam pri vas na popolnoma nesebično preprost, ko jo je pač komaj mogoče najti. Vendar – prav tako nočem tajiti, da bi bilo v izvestnih okoliščinah mogoče, da vas poplačam z največjim plačilom ljubezni – i plačala bi jaz bogato! Ako njega, ki ga izza detinstva nosim v svojem srcu, ni več med živimi, tedaj –. Sami spoznate, da sem se morala do dna duše preizkusiti, ko sem mogla reči kaj takega, in da mojih sklepov ni rodilo nenadno razburjenje strahotnega trenutja. Sicer pa vem, da sta vi in vaš prijatelj razmere tu v gradu primerjala z ekspozicijo v izvestni strahotni žaloigri. V tem je nekaj nenavadnega, usodepolnega.‘

Kaj za ves svet reči grofici? – Kakšen odgovor se je nudil v vsem kraljestvu možnosti? – Grofica me je rešila iz zadrege, ko je rekla prav mirno: ‚Zdaj nič več o tem – ostavite me – o primernem času govoriva več o tem.‘

Molče sem poljubil grofici roko in odšel proti vratom. Tedaj zdirja grofica za menoj in se mi liki v žgočem ljubavnem obupu vrže v objem. Vroči poljubi me zaskele na ustnih in z glasom, ki mi je razjedal dušo, krikne: ‚Reši me!‘ – Bil sem napol omamljen in razvihran od najbolj nasprotujočih si čuvstev, tako da se nisem mogel več vrniti k vam. Zbežal sem v park. Bilo mi je, ko da sem dosegel največjo ljubezensko srečo, ko da moram žrtvovati sam sebe in brez ozira storiti, kar je velela grofica, dokler se nisem nekoliko pomiril in uvidel blaznost takšnega pogubnega početja. – Opazil si, da me je grof Franc, preden sva bila odšla v najino sobo, poklical v stran in skrivaj govoril z menoj. – No, dal mi je razumeli zgolj to, da mu je vse znano o nagnenju, kakršnega goji grofica do mene. ‚Vse,‘ je dejal grof, ‚vse vaše bitje, ves vaš nastop me navdaja z docela brezpogojnim zaupanjem. Zato vam smem povedati, da slutim več, nego si utegnete misliti. – Govorili ste z grofico. – Čuvajte se opojnih vab Armindinih. – Čudno vam mora to zveneti iz mojih ust. – Ali to je baš ono zlo prokletstvo, ki me preganja, da se zavedam svoje blaznosti in se ne morem iztrgati iz tega nesrečnega položaja, ki me upropašča, a ga kljub temu moram ljubiti.‘

Zdaj vidiš, prijatelj Hartman, da sem zabredel tu v tak blazno zavozlan položaj, ki nujno sili na takojšen odhod.«

Hartman se je na moč začudil vsemu temu, kar se je bilo pripetilo prijatelju. Ko sta se bila še to in ono porazgovorila o razmerah v gradu, sta bila oba enih in istih misli, da se je tu gotovo moralo bilo razviti vse iz nekšnih opasnih globin človeške narave.

S prvimi solnčnimi žarki sta se prijatelja predramila iz spanja. Vonj cvetja je vel skozi odprto okno in zunaj po gozdu in trati je bilo zgolj življenje in radost. Prijatelja sta sklenila, da se še pred zajtrkom sprehodita po parku. Ko sta prišla v njega bolj oddaljeni del, ki meji na gozd, začujeta živahen razgovor in opazita kmalu nato starega Danijela in velikega, bogato oblečenega moža. Zdelo se je, da se pogajata o nečem prav važnem. Nazadnje dá tujec starcu mal papirček in odide v Danijelovem spremstvu v gozd. Nedaleč je stal pripravljen lovec z dvema konjema. Oba, lovec in tujec se zavihtita na konje in v naglem galopu odjezdita. Ko se Danijel vrne, trči uprav na prijatelja. Prestrašen se zdrzne, potem pa smehljaje se pravi: »Jej, jej, tako zgodaj pokonci, gospoda? – No, pravkar je bil tukaj tuji grof, ki hoče postati naš sosed. Malo se je razgledal tod okrog, pa sem ga moral voditi vsekrižem. Čim se nastani v svojem gradu, se hoče predstaviti milostnemu gospodu grofu in ga prositi za dobro in prijazno gostoljubje.«

Tudi ta tujec in Danijelov strah sta se jela dozdevati sumljiva prijateljema, ki sta bila postala nezaupljiva.

S precejšnjim trudom sta si prijatelja od grofa priborila obljubo, da ju dá drugo jutro odpraviti dalje, zato pa ta dan ni hotel nikakor iz njune družbe. To pa je bilo tisto, kar si je najbolj želel Vilibald, ki se je bal Amalije liki plah otrok. Jutro je vedro in veselo minilo, a ko so se pripravljali, da sedejo za mizo, ni bilo grofice Amalije. »Najbrže se je je spet lotil glavobol«, je nejevoljno dejal stari grof. Tedaj se odpro vrata, grofica Amalija vstopi, a prijateljema zastane sapa. Bila je preljubko oblečena v temnordeč baržun, blesteči pas je tesno objemal njeno vitko telo in enako krasen nakit je dvigal čar blestečebelega vratu, medtem ko so razkošne čipke le napol zakrivale vzkipevajoče grudi. Temni kodri so bili prepleteni z nizi biserov in z mirtami, a pahljača in rokavice so dopolnjevale prazniški okras. Blestela je v taki sijajni lepoti, da je globok molk pričal celo o presenečenju onih, ki so jo pač že večkrat videli tako okrašeno.

»Moj Bog,« povzame stari grof, »kaj pomenu to, Amalija, saj si nališpana ko da hočeš, vesela nevesta, pred oltar.«

»Kaj mar nisem srečna nevesta?« vpraša Amalija z nedopovedljivim izrazom, poklekne pred grofa in sklone glavo, ko da prosi njegovega blagoslova.

Ves v žaru radosti jo grof dvigne, poljubi na čelo in nato pravi: »O, Amalija, ali je mogoče? Franc – srečni Franc!« Grof Franc se je opotekaje približal. Videti je bilo, kako se v plahem dvomu boji. Amalija se je zgrozila, potem pa je mirno prepustila grofu svojo roko, ki jo je pokril z ognjevitimi poljubi.

Pri mizi je ostala tiha in resna, ne da bi se bila dosti brigala za to, kar so baš govorili. Bila je vidno raznežena in naklonjena besedam Vilibaldovim, ki je bil kakor po navadi njen sosed in ki mu je bilo, mimogrede povedano, pri srcu tako, ko da sedi na žerjavici. Grof Franc je s čudnimi pogledi ošinjal par in Vilibald se je moral bati, da Amalijino nepojmljivo početje, blazna misel: okrasiti se nenadoma kot nevesta in posvečati njemu več pozornosti nego sicer, še hudo prekriža njegove življenske račune in ga prisili v nesrečen dvoboj. – Zgodilo pa se je drugače. – Po končanem obedu je prijela Vilibalda za roko in odhitela, med tem ko so se ostali še pomenkovali, tako naglo proč, da se je nenadoma znašla sama z Vilibaldom v oddaljeni sobi. – Omahnila je in se malone zgrudila, tedaj pa jo Vilibald objame in ves iz sebe, sama sladostrastna ljubav, vroče poljublja sprelepa ustna. Tedaj zašepeče grofica: »Pusti me, o pusti me! – Moja usoda je odločena – prišel si prepozno – O, da si prišel prej – ali zdaj – o Bog!«

Potok solza se ji je vlil iz oči. In odšla je iz sobe uprav v trenutku, ko je vstopil grof Franc. Vilibald se je pripravljal na trd nastop, da se postavi vsaki žalitvi ljubosumneža z moškim pogumom in močjo v bran. Kako pa se je začudil, ko je stopil grof v silnem razburjenju k njemu in ga s pogledom in glasom, ki je dovolj pričal o tem, kar je razburkovalo vso njegovo dušo, vprašal: »Kakor čujem, jutri z vašim prijateljem odpotujete?« – »Vsekakor, gospod grof«, čisto mirno in tiho odvrne Vilibald. »Predolgo sva že tu in zla usoda bi naju čisto brez najine krivde lahko zapletla v marsikaj, kar se utegne izobličiti tu na gradu v veliko nesrečo.«

»Prav imate,« pravi globoko ginjen grof, »prav imate, gospod. – Ne smem vas več svariti pred čarobno Armidijino lepoto. Rinaldo se je osvobodil z moškim pogumom. Razumete me popolnoma. – Opazoval sem vas z ljubosumnim nezaupanjem. – Odvezujem vas sleherne krivde. O! Kaj bi bila krivda! – Toda tiho, nič več o tem. Toliko je gotovo, da vlada nekakšna zločesta tajna, toda umetnosti pekla bi potreboval, kdor bi jo hotel uganiti.«

Ostala družba se je zbrala, duhovnika so odpoklicali. Ko se je vrnil, je tiho govoril s starim grofom, ki je polglasno odvrnil: »Prenapeta neumnica je, kar pustimo jo!« Pozneje sta prijatelja od duhovnika izvedela, da je Amalija želela njegove tolažbe in da je sprožila celo vrsto nenavadnih dvomov o grehu in večni kazni, potem pa, ko je njeno nemirno, čisto zbegano srce potolažil, kolikor je le mogel, da je rekla, kako da se čuti zelo bolno in da hoče ves večer ostati zaprta v svoji sobi. – Prijateljema v slovo je teklo rajno vino še obilneje nego sicer, tako da so pozabili na sanjavo Amalijo in njeno bolezen, ki je izvirala, kakor je iz skušnje hotel vedeti stari grof, zgolj iz prazne domišljije. Vse, zlasti pa Vilibald, ki se je ob misli na bližnji odhod otresel vseh skrbi in se čutil prostega in veselega ko ptič, ki ga izpustiš iz kletke, je bilo ves čas kar najbolj vesele in dobre volje. Šala se je celo stopnjevala skoro do razposajenosti. Ranocelnik se ni nehal oproščevati zaradi svojega smeha in je hotel venomer vpraševati vmes, da-li je res bila milostna grofica danes poročena. Duhovnik mu je tedaj brž prestregel besedo in bilo je prav zabavno gledati, kako je z odprtimi usti začuden obsedel in nikakor ni mogel razumeti, zakaj ne sme nič vedeti o svatbi, ki se po njegovih mislih obhaja, dasi natihoma, brez neveste. – Le grof Franc je bil videti vedno nemiren in v mukah zlih slutenj. Zdaj je odšel iz vrtne dvorane, kjer je bila družba zbrana, zdaj se je zopet vrnil, pogledal skozi okno, stopil pred vrata in podobno. Ločili so se pozno v noč.

Drugo jutro sta začula prijatelja nenavadno beganje sem in tja po gradu, vsevprek glasove, ropot orožja itd. Prijatelja sta stopila k oknu in videla, kako je grof Franc, oborožen, baš urno odjezdil na čelu lovcev. Sluge, ki jima je vsako jutro prinašal zajtrk, ni bilo. V slutnji opasnega dogodka sta prijatelja šla doli. Srečavala sta same blede, zbegane obraze. Nihče ni hotel nič povedati.

Naposled opazita duhovnika, ki je bil prišel iz soban starega grofa. Od njega sta izvedela vse. – Grofica Amalija je bila izginila brez sledu! – Ko zjutraj ni pozvonila sobarici, kakor je to sicer bila njena navada, je odšla ta v njeno sobo. Vrata je našla zaklenjena. Ker na vse trkanje in klicanje ni bilo nobenega odgovora, se je je polotil silen strah in skrb. Stekla je doli, glasno klicala, da je grofica Amalija mrtva ali vsaj onesveščena, in kmalu je bil ves grad zbran pred grofičino sobo. Udrli so vrata: Amalija je bila pobegnila, pobegnila v isti prekrasni obleki, ki jo je nosila prejšnji dan. Ni se bila dala sleči in se tudi sama ni, ker bi bili morali oblačilo najti v sobi. – Na mramornati mizi pred zrcalom je ležal listič, ki so bile z Amalijino roko napisane na njem besede: »Nevesta gre v ženinov objem.«

Popolnoma nepojmljivo se je vsem zdelo, kako je mogla Amalija tako neopaženo pobegniti. Čez dan je bilo popolnoma nemogoče, ker se je v gradu in zunaj gradu kretalo mnogo ljudi, ki bi bili gotovo zapazili grofico, zlasti še v njenem nenavadnem, bogatem oblačilu. Ako je bežala grofica ponoči, spet ni bilo mogoče pojasniti, kako je mogla iz gradu, ko so bila grajska vrata zjutraj trdno zaklenjena. Na beg skozi okno z ozirom na znatno višino nadstropja, ki se je v njem nahajala grofičina soba, ni bilo misliti. Očividno je moral kdo v gradu pomagati grofici pri begu.

Hartman je zdajci povedal, kako sta minulo jutro naletela v parku Danijela v živahnem razgovoru z nekim tujcem, ki je potem hitro oddirjal v gozd.

Duhovnik je postal zelo pozoren. Dal si je kar najbolj natanko opisati tujčev stas, njegovo hojo in sploh njega vsega, pa se je zaglobil v razmišljanje. »Črna«, je dejal nato polglasno, »črna slutnja hoče vzkaliti v meni. Ali je morda stari sluga – vzor poštenja – ali je morda oni zavrženec sam? – Ne, ni mogoče! – In vendar – opis tujca – razgovor z Danijelom v času, ko je lahko upal, da je čisto neopažen – no, kmalu bo vse pojasnjeno. Ako bo grof Franc tako srečen, da najde grofico in jo privede nazaj –«

»To,« vzklikne živahno Vilibald, »to pa sam Bog varuj! Grof Franc naj smatra grofico za mrtvo, za izgubljeno. Najjedkejšo tugo olajša čas. Celo smrt, ki konča nepremagljive boli, je dobrota zanj, čigar dušo z brezimno muko trga nesrečna pot skoz življenje. Naj bi nikdar več strahotno razmerje, boj med najstrastnejšo ljubeznijo in najglobljim studom, kar oboje izvira iz istega nečistega ognja surove poltenosti, naj bi ta strašni boj, ki v njem najboljše propada, nikdar več ne begal te hiše!«

»Ah,« je dejal duhovnik in povzdignil oči proti nebu, »res je tako in ne morem vam ugovarjati.«

Prijatelja sta zdaj vztrajala pri tem, da takoj in brez odloga odpotujeta. Duhovnik je obljubil, da preskrbi konje, ker je bilo vse narobe in navzkriž, in je bil tudi mož beseda. Čez pol ure je stal voz, opremljen za odhod, pred vrati.

Stari grof je dal po duhovniku voščiti prijateljema iskren srečen pot, ker se ni čutil zmožnega, da bi bil sam govoril z njima.

Ko pa sta hotela medtem stopiti prijatelja v voz, je stopil stari grof pred vrata. Ponosno dvignjena je bila njegova glava, bolj žlahtne so se zdele poteze njegovega obraza in bolj odločen njegov korak. Premagal je bil nenadno bol. Zdaj pa je gorje lahko samo na novo okrepilo njegovega junaškega duha z novo močjo.

Prisrčno je objel prijatelja in dejal nato z dostojanstveno resnostjo vase zaklenjenega moža: »Vajin prihod je bil zadnji svetal žarek v mojem življenju, Amalijin beg prvi udar neurja, ki se zdaj spušča nad mojo hišo in jo bo uničilo. Na starost, ko je ugasnil ogenj fantazije, veljajo slutnje več nego v mladosti. Hvala vama za jasna trenutja, ki mi jih je nudil vajin sveži, življenjapolni duh. Molita, da Gospod kmalu dovrši, kar je sklenil z menoj.«

Hitro si je grof otrl solzo iz oči, ko se je poslovil od prijateljev, a tudi ta dva sta zapuščala grad v globokem ginjenju.

Sredi bližnjega gozda sta naletela na skupino grofovih lovcev, ki so nesli grofa Franca v grad na nosilnici, spleteni iz vejevja. Strel, ki je bil čisto nenadoma počil iz gostega grmovja, ga je zadel v prsi. Bil je videti breznadno izgubljen. – »O proč, le proč s tega pozorišča gorjá!«

Tako sta vzkliknila prijatelja – in jadrno je šlo dalje.

Minilo je več let. Hartman, ki je bil napredoval v svoji diplomatski karijeri, je prišel po nalogu svojih predstojnikov v Rim in potem v Neapel. Odtod je prejel Vilibald, ki je bil ostal v Berlinu, takole pismo:

Neapel, dne ......

Pišem ti, predragi moj Vilibald, v skrajni razburkanosti svoje duše! Domislil sem se trenutka v najinem življenju, ki je tebe tako prevzel, da dolgo nisi mogel preboleti čudnega občutja radosti in boli, ljubezni in zaničevanja. – Toda brez nadaljnjega predgovora k stvari.

Včeraj sem posetil najmičnejšo in najbolj romantično točko tukajšnje okolice, namreč kamaldulanski samostan v bližini Posilippa.

Prijor je bil tako prijazen, da me je napotil k menihu, ki je Nemec. Tudi ga je odvezal od obljube molčečnosti.

Čim dalje je govoril menih z menoj, tem bolj mi je bil znan zvok njegovega glasu, pa tudi v potezah njegovega častitljivega obraza je bilo nekaj znanega, nekaj, kar sem že videl in glede česar sem menda omahoval samo zaradi dolge bele brade. Menih me je motril s prodirajočo pozornostjo, ki je jasno pričala, da se mu tudi jaz zdim znan.

Nazadnje, ko me je menih vprašal, če sem prvič v Italiji, sem omenil najino potovanje iz Berlina preko Prage in Dunaja v Milan. »Torej,« je vzkliknil menih, »torej me le ni varal spomin, ki se mi je hotel takoj obuditi, čim sem vas le zagledal. – Videla sva se že na Češkem v gradu grofa Maksimilijana C.«

Menih ni bil nihče drugi nego oni častitljivi duhovnik, grajski kaplan pri grofu C. Lahko si misliš, kako mi je, kakor ob času, stopila pred oči jasna slika tistih usodepolnih trenutkov v gradu. Iskreno sem prosil meniha, naj mi pove, kako se je pozneje vse zgodilo. Omenil sem, da se gotovo poslužim gostoljubja starega grofa še drugič, ako je še živ in me pelje pot nazaj skozi Češko. – »Ah,« vzdihne menih in dvigne v solzah toneče oči proti nebu, »ah – vse je minilo! – Izginil je ves sijaj in blesk! – Nočne ptice gnezdijo po razvalinah, kjer sta sicer vladali svoboda in gostoljubnost v blestečih, razkošnih sobanah!« –

Slutila sva pač oba propast rodbine, ki so jo ogrožale usodepolne tajne. Sedaj pa čuj, kako se je vse zgodilo po menihovem pripovedovanju.

Grof Maksimilijan je ohranil mirnost moško krepkega duha, ko so mu prinesli smrtno ranjenega sina. Ta pogum je poplačala izjava ranocelnika, ki je s spretnostjo dovršenega mojstra odstranil kroglo in dejal, da je rana sicer zelo nevarna, da pa rešitev ni samo mogoča, ampak da jo lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujejo, ako ne pride kaj drugega hudega vmes. Ker krogla ni predrla grofovih prsi, kar je bilo spričo smeri strela prav čudež, je ranocelnik domneval, da je moral morilec streljati iz precej znatne razdalje. Zbog tega je bilo tudi jasno, da je imel morilec dovolj časa za beg; kajti lovci niso bili naleteli niti na eno sumljivo osebo, pa najsi so še tako skrbno preiskali ves gozd. Sploh je bilo videti, ko da se je vsa roparska zalega, ki je kroginkrog ogrožala pokrajino, po zadnjem porazu umaknila nazaj čez gore. Čisto nič več namreč ni bilo slišati o drznih roparskih napadih, kakršni so se dotlej dogajali skoro vsaki dan.

Ranocelnik je bil čisto pravilno presodil grofovo rano. Prav kmalu je bil izven vsake nevarnosti. Tiha žalost in globoka otožnost, ki sta mu polnili dušo, sta strli njegovega, v žarkem ognju vzplamtečega duha, ki je bil baš zaradi tega pripraven za popolno okrevanje. Oba, stari grof in grof Franc, ki sta smatrala Amalijo, ki je bila ko začarana izginila brez sledu, za popolnoma izgubljeno. Smela nista niti domnevati, kam in s čigavo pomočjo je pobegnila. Vse, kar je bilo le mogoče misliti, se je izkazalo pri natančnejšem objasnjevanju za prazen izrodek domišljije. Tako tudi ni bilo mogoče domisliti se kakega ukrepa, ki naj bi bil dovedel do tega, da bi našli in sledili po sledi za begunko. – Grobna tišina je zdaj zavladala v gradu. Le mimogrede so jasni trenutki, ki jih je znal prizvati častiti duhovnik, pregnali globoko žalost, ki sta se pogrezala vanjo oba, oče in sin. Le tolažba, ki jo more nuditi cerkev, je krepila starega grofa, ko ga je bil zadel grozni udarec, ki se je grof Franc zaman trudil, da bi ga bil prestregel. Po naključju je bil grof Maksimilijan izvedel, da je bil njegov sin Karel pred več časom res ujet v Alzaciji kot roparski poglavar in obsojen na smrt, da pa so njegovi pajdaši vlomili v ječo, kjer je bil zaprt, ter ga z nasiljem osvobodili. – Njegovo ime je bilo nabito na vislice. Svoj priimek je navedel pravilno, toda grofovski naziv so bili izpustili. –

Brez spanja je ležal grof Maksimilijan neko noč. Mučila ga je misel, kakšno sramoto je nakopal nesrečni sin družini, ki sega po svojem izvoru do kraljev, in kako je Amalijina zločinska blaznost pogasila tudi zadnjo iskrico upanja v zemeljsko srečo. Tedaj začuje lahne korake pred grajskimi okni, potem pa – kakor da je kdo previdno odprl velika vrata. Nato je bilo vse tiho. Kmalu pa je bilo čuti, kakor prav od spodaj, čuden zveneč ropot, ko da ima kdo opraviti z železjem. Grof je potegnil za zvonec, ki je bil napeljan v Danijelovo sobo, ležečo blizu grofove spalnice. Ali grof je lahko zvonil, kolikor je hotel, Danijela ni bilo. Tedaj grof vstane, se naglo obleče, nažge na nočnem svečniku svečo in odide doli, da sam dožene vzrok ropota. Mimogrede pogleda v Danijelovo sobo in se prepriča, da Danijel še ni bil legel, ker je bila njegova postelja še čisto nedotaknjena. Ko stopi grof v prostorno vežo med stebrovje, opazi, kako je nekdo naglo smuknil skozi portal. – Desno in levo je bila vrsta sob, kamor se je prišlo iz veže. Vrsta na desni se je končavala z malim, obokanim kabinetom z močnimi železnimi vrati. Tudi okno je bilo močno zamreženo. Sredi kamenitih tal tega kabineta so bile železne loputnice z močnimi prečnimi vezmi. Ta vrata so vodila v globoko klet, kjer je bil shranjen znaten rodbinski zaklad: zlat denar, krasno zlato in srebrno orodje, dragulji in druge dragocenosti. Vrata v prvo sobo na tej desni strani so bila odprta. Grof hitro vstopi, gre skozi vse sobe in sapa mu zastane, ko najde vrata v zadnji kabinet brez nasilja odprta. Grof previdno vstopi. »Samo malo še počakajte! To je vražje delo, vendar bom takoj gotov.« Tako je tiho govoril človek, ki je klečal na loputnicah in pridno pilil železne prečne vezi.

»Aha!« zakriči grof z močnim glasom. Tedaj človek prestrašen plane kvišku in se okrene. – Bil je Danijel. Bled ko smrt strmi Danijel v grofa in ta vanj, zadet od strele tega strahotnega iznenadenja.

»Prokleti pes,« izbruhne nazadnje grof, »kaj počneš tukaj?«

Danijel se krčevito zdrzne in z drhtečimi ustni jeclja: »–Pra–vič–no ded–ščino sa–mo–« Ko pa zdajci stopi grof bliže, pograbi na tleh železen kol in ga grozeče zavihti proti grofu. »Proč s teboj, zver, ki sem jo gojil in redil! – Hinavski lopov sivi!« Tako krikne grof v plamtečem srdu, zgrabi, močan in krepak kot je še bil kljub svojim visokim letom, starega za goltanec in ga vleče skozi vse sobe v vežo, kjer krepko potegne za grajski zvonec. Splašeni iz spanja so vsi drveli skupaj, da vidijo prizor, ki je ob njem sleherni odrevenel. »Vklenite ga v verige in ga vrzite v stolp!« je zaklical grof služabništvu. Čim pa so hoteli prijeti starca, ki je spačen in brez glasu bolj visel na grofovi pesti nego stal, so morali na grofov migljaj odjenjati. Zdelo se je nekaj trenutkov, da premišljuje o kakem sklepu. Nato je dejal z mirno, resno veličino: »Vrzite starega lopova iz gradu, če pa se spet prikaže, naščujte nadenj pse, da ga naženo!« –

Zgodilo se je, kakor je bil ukazal grof.

Vidni sledovi tega, kar se je zgodilo, so odvzeli grofu trud obširnega pripovedovanja. Z dvema besedama je služabništvo vedelo vse.

V tem trenutku so pogrešili dva najzvestejša grofova lovca, Pavla in Andreja. Stari grof je že jel sumiti, da sta ga varala tudi ta dva na najbolj podel način, da sta i ta dva deležna zločinskega dejanja Danijelovega, ko rano zjutraj v diru prijezdita skozi grajska vrata, vsa potna in polna prahu.

Med tem ko so bili ostali strmeli v zasačenega lopova, sta dva hitro planila na dvorišče, ker se jima je zdelo, da slišita peket konjskih kopit. Res sta tudi zagledala v nočnem somraku prazen voz, ki sta ga spremljala dva jezdeca in ki se je nedaleč polagoma pomikal dalje. Brž osedlata konje, vzameta puške in lovske nože in se poženeta za vozom. Čim sta jezdeca, ki sta spremljala voz, videla, da ju zasledujejo, sta spodbodla konje – in zdaj je šlo dalje v divjem galopu. Jutro se je dramilo, ko je pred globoko sotesko voz z jezdeci vred nenadoma izginil lovcema izpred oči, med tem ko je iz gostega grmovja počilo več strelov. To je lovca prisililo, da sta se naglo vrnila, ker sta bila uverjena, da ju je obkolila tolpa, ki je napram njima v premoči.

Zdelo se je le preveč gotovo, da je bil stari Danijel v stiku z lopovi, ki so nameravali oropati grofa. In vendar je ostalo za grofa in za vse nepojmljiva uganka, kako je moglo priti do tega, da se je dal zapeljati v tak zločin tako star in vsaj navidez rodbini tako vdan in zvest služabnik, kakor je bil Danijel. Samo duhovnik je omenil, da so se mu često pokazali na Danijelu, kadar ga je neopaženo motril, sledovi razdvojenega, s seboj in z vsem svetom nezadovoljnega srca. V zadnjem času da je celo slišal, kako se je starec v navalu jeze napram nekemu tovarišu izrazil, da gospod ni izpolnil nič od vsega, kar mu je obljubil, ako bo tako dolgo služil kot sedaj – in da je gospod sploh zelo strog in krut in popolnoma sam kriv nesreče starejšega gospoda grofa.

»Nehvaležnež,« je dejal stari grof, »oj, ta nehvaležnež! Več ko podvojil sem njegovo plačilo in ravnal ž njim ne kot s služabnikom, ampak kot s prijateljem. Toda ob dobrotah take vrste se podle nature samo prevzamejo in človek si jih odtuji, mesto da bi jih tesneje priklenil nase. Zdaj mi je jasno, da je bilo vse, kar sem jaz smatral za preprosto dobrodušnost, zgolj notranje zadovoljstvo zbog udarcev, s kakršnimi razpolaga samo do jedra pokvarjena duša. Z opičjo ljubeznijo se je lopov oklepal njega, ki sem ga moral s srdom v srcu zavreči. – Pri vseh zlobnostih, ki jih je bil še kot deček uganjal tod po gradu, je bil stari njegov pomočnik. Jaz pa sem, kakor rečeno, pripisoval to neumni dobrodušnosti, ki jo je deček lahko premamljal, ker je imel že takrat nad tem človekom oblast, kakršna me je napolnjevala z grozo. Stari često ni mogel skriti svoje nejevolje, kadar sem moral zavstaviti pogubno potratnost onega zavrženca. V najglobljem spoštovanju in v najzvestejši vdanosti, ki mi jo je potem s podvojeno vnemo skušal izkazovati, vidim sedaj samo napor najbolj premišljene, najbolj črne hinavščine.«

Duhovnik je nadalje pripomnil, kako je zdaj pač z največjo verjetnostjo treba smatrati, da je Danijel pripomogel Amaliji k begu. Ključe portala in vnanjih grajskih vrat si je Danijel prav lahko preskrbel. Zelo lahko je tudi pod kako poljubno pretvezo odstranil služabništvo, izmed katerega bi bil lahko kdo opazil Amalijo na njeni poti iz njene sobe skozi hišna vrata in skozi grajska vrata na prosto, ter tako izpeljal to, kar bi brez pomoči takšnega zaupnega služabnika ne bilo mogoče. Duhovnik je tudi omenil Danijelov sestanek s tujcem v parku v nenavadni, rani uri ter čudne slutnje, ki ga je bila tedaj obšla. Sklenil je, da bi bilo le bolje, ako bi bili starega lopova zaprli, da bi s pomočjo njegovega priznanja bili popolnoma na jasnem glede položaja.

»Baš,« je dejal grof z odločno resnostjo, »baš te jasnosti se bojim in prosim Vsemogočnega, naj bi odslej vse ostalo zavito v črno noč. Notranji glas mi pravi, da bi bila ta jasnost strela, ki bi strla mojo glavo in moj rod.«

Po tem, kar sta doživela lovca pri zasledovanju obeh jezdecev in voza, ki je bil bržkone poslan za odvoz uropanega rodbinskega zaklada, je bilo gotovo, da je gozd spet ves poln roparske zalege. Raznojaki tuji ljudje so se pojavljali tudi po vaseh in celo čisto blizu gradu. Izkazovali so se sicer s potnimi listi zdaj kot dosluženi vojaki, zdaj kot laborantje, zdaj kot popotni kramarji itd., vendar so bili po vsej svoji vnanjosti dovolj sumljivi, da bi jim človek lahko prisodil kako čisto drugo, hujšo obrt.

Kljub temu je dolgo časa ostalo vse mirno, dokler niso spet počile govorice o roparstvih v okolici Počatka in dospelo poročilo, da je kljub čuječnosti postavljenih straž prešla čez moravsko mejo velika tolpa ciganov v deželo.

Andrej, eden izmed obeh lovcev, ki sta bila tedaj preganjala roparje, je potrdil sporočilo. Tik pri soteski, kamor sta bila tedaj izginila jezdeca z vozom vred, je opazil, sicer ne baš močno cigansko gručo: moške, ženske in otroke, ki so se jim pa pridruževali še drugi.

Gotovo je bilo, da se zbira nova tolpa, in umestno bi bilo, da jo zatro takoj v kali. Poklicali so lovce bližnjih grajskih revirjev. Že naslednjo noč se je njim na čelo postavil grof Franc, ki ga je gnala nepremagljiva notranja sila, da bi napadel in iztrebil drhal.

Že iz dalje jim je svetil tik ob soteski visoko vzplamtevajoč ogenj.

Grof Franc se je tiho priplazil s svojimi lovci v bližino. Opazili so tropo kakih deset do petnajst ciganskih žen in deklet z večimi otroki. Pekle so in kuhale, pele in plesale, medtem ko je kakih šest moških, oprtih na puške, menda stražilo tolpo. Nenadoma navale lovci z glasnim krikom nadnje, tedaj pa zgrabijo tudi žene in dekleta nabasane puške in z moškimi vred streljajo na lovce, ki pa so vendar boljše zadevali, ker jih je skrivalo grmičevje. Tako ni bil med njimi ranjen nihče, medtem ko so se štirje cigani in več žensk zgrudili na tla, a ostali so izginili v sotesko.

Ko so lovci na bojišču preiskovali, kdo izmed palih utegne biti samo ranjen, se je dvignila z gostim pajčolanom zastrta postava in hotela pobegniti. Grof Franc ji je prestregel pot. Z glasnim vriščem se je ženska hotela spet zgruditi, ko ga je zagledala. Obdržal jo je v svojih rokah eden izmed lovcev ter odgrnil pajčolan, ki ji je zakrival obraz. Ko da gleda pošastno prikazen, tako je strmel zdaj grof vanjo, ko je bila odkrita!

Bila je Amalija! V tem trenutku se iztrga s silo najbesnejšega obupa iz lovčevih rok, naglo izvleče velik nož in plane ž njim nad grofa!

Logar, ki je stal poleg njega, se je oklenil blazne, jo razorožil in dejal, medtem ko so njo držali lovci, z otožnim glasom grofu: »Kaj naj storimo? Kaj je sploh mogoče storiti?«

Bilo je zdajci, kakor da se je grof šele predramil iz krčevite odrevenelosti. Z divjim, groznim glasom je zavpil: »Zvezati in na grad ž njo!« Zavihtel se je na konja, ki so mu ga bili prignali lovci, ter odjezdil po gozdu.

»Zavrženo bitje! Torej med morilce in tatove si bežala iz hiše očetove, iz naročja ljubezni. Nič – nič več ne boš kopičila sramote na to sivo glavo. Samostansko zidovje naj tebe in tvojo zločinsko blaznost skrije pred svetom!«

Tako je vzkliknil stari grof v besu najglobljega srda, ko so pripeljali Amalijo predenj. Ona pa ni niti dihala. Nikakor ni bilo več mogoče misliti, da še živi. Niti najrahlejši vzgibljaj na obrazu, niti najmanjše vzdrhtevanje usten, niti pogled mrtvaško nemih oči ni kazal, da bi bila kaj čula ali opazila, kar se je godilo in govorilo krog nje ... Niti glasu ni bilo iz njenih ust. Ako so jo vodili, je šla, ako so jo pustili, je obstala. Bila je čisto kakor avtomat. Grof jo je dal zapreti v oddaljeno samotno sobo v nadi, da jo lahko spravi v nekaj dneh v oddaljen samostan.

Zaman se je duhovnik trudil, da bi pripravil Amalijo do govorjenja. Vztrajala je v svojem molku. Enako tudi ni uspelo, da bi ji bil kdo vsilil jed in pijačo. Oba, duhovnik in ranocelnik, sta bila enih misli, da Amalija nikakor ni telesno bolna, ampak da je to duševni napor volje in da je sklenila umreti.

Grof Franc se je bolj obvladal in je bil mirnejši nego bi bil kdo utegnil pričakovati. Bilo je kakor da se je popolnoma vdal v mrko vladajočo usodo in se nič več ne boji in nič več ne upa.

Četrto noč po teh dogodkih je naposled izbruhnilo tisto neurje, ki je uničilo dom rodu plemenitih grofov C.

Baš okrog polnoči, ko je v gradu vse trdno spalo, so ulomili grajska vrata. In v divjem morilskem kriku je vdrla noter roparska tolpa, streljala v okna, razbijala vrata in ubijala služabnike, ki so posamič prihajali skupaj.

Komaj je nabasal grof Franc svoje pištole, ko je že slišal besneti roparje po sobah poleg njegove spalnice in klicati njegovo ime. Menil je, da je izgubljen. Ali vendar. Spalnica je imela okno na vrt, a po zidu je bil speljan špalir. Po njem se je spustil navzdol in zbežal v temni noči proti logarjevi hiši, odkoder so mu iz dalje svetila okna nasproti. Vesela nada je pospešila njegov korak. Ko je dospel do tja, so bili lovci že odpravljeni, medtem ko je strahotno donel z vasi plat zvona.

Logar je bil slišal močno streljanje v smeri gradu, videl svetli sij bakel, slutil roparski napad in takoj spravil vse pokonci. Urno je šlo zdaj proti gradu. – Čim je bil vstopil tolpin poglavar, ki se je odlikoval po zanositem stasu in ponosni vnanjosti, v sobo starega grofa, je ta sprožil pištolo proti njemu in – zgrešil. Hotel je sprožiti drugič, a tedaj je z glasnim krikom: »Karl! Karl! tukaj sem – tu je tvoja žena!« planila Amalija vmes in se vrgla roparju v objem.

Pištola je padla staremu grofu iz rok in prepaden je kriknil: »Karl – sin!«

Tedaj stopi ropar z nesramnim, zasmehljivim ponosom predenj in pravi: »Da – sin, ki si ga zavrgel, mora na tak način terjati dediščino od tebe, sivi grešnik!« –

»Prokleti lopov!« zakriči grof, ves penast od jeze.

»Molči,« pravi ropar, »vem, kdo sem in kako sem tak postal! Kaj si v pogubni sli sejal plevel in se zdaj čudiš, da je pognal plevel in ne cvetlice? Ali nisi zapeljal moje matere? Ali ni s studom tebi dala roke, ki si jo iztrgal njemu, ki ga je vroče ljubila? In prav tebi na kljub hočem vladati na svojem krvavem roparskem prestolu s tole, ki me ljubi tako, kakor tebe nikoli ni ljubila tvoja žena, ki si jo hotel zvoditi.«

»Sad pekla!« zakriči grof in prime Amalijo, da bi jo potegnil proč z roparjevih prsi. Zdajci zarjove ta z groznim glasom: »Roke proč od moje žene!« in preteče zavihti golo sabljo nad očetovo glavo.

Bilo je v trenutku, ko je planil grof Franc, ki je bil z lovci srečno prodrl, v sobo, videl očetovo nevarnost, pomeril in ustrelil.

Z razbito glavo se je zgrudil ropar na zemljo. »Tvoj brat Karl!« zakriči stari grof in se brez življenja zgrudi kraj ubitega! V mrki omotičnosti, kakor zadet od strele, je strmel grof Franc v mrliča.

Kri je tekla po grajskih mostovžih. Niti enega grofovih služabnikov ni bilo, ki ne bi ležal težko ranjen ali mrtev na tleh. Tudi vrlega ranocelnika so našli v veži vsega prebodenega in mrtvega, nedaleč od njega pa je ležal prokleti Danijel z razbito glavo. Ropar ni ušel niti eden. Kar jih v gradu niso pobili lovci in so se hoteli oteti z begom, so padli v roke oboroženim kmetom, ki so se trumoma valili proti gradu.

Ko so lopovi videli, da so izgubljeni, so še med spopadom zažgali grad, ki je bil zdajci na vseh koncih in krajih v plamenih.

S težavo so rešili iz ognja starega, samo onesveščenega grofa in grofa Franca, ki je bil zapal v popolno apatijo. Ogenj, ki mu ni bilo mogoče priti v okom, je do tal uničil ves grad.

Amalije ni bilo nikjer mogoče najti, zato so menili, da je končala v plamenih. Malo dni za tem je grof Maksimilijan umrl duhovniku na rokah. Ta je potem zapustil kraj groze in se podal v Neapel h kamaldulancem.

Grof Franc je premoženje s sodno poklonitvijo podaril siromašnemu, nadebudnemu mladeniču iz neke stranske linije grofovske rodbine. Sam je z neznatno vsoto odšel iz dežele in menda spremenil svoje ime, ker ni bilo nikdar nič več slišati o njem.

Čisto nemogoče mi je, da bi ti zdaj po tej menihovi povesti poročal še kaj o sebi ali drugih stvareh, kar boš tudi sam čutil, zato za danes nič več.

Vilibald Hartmanu.

Toplice, dne ......

Ne morem in ne smem ti povedati, kakšen vtis je napravilo name tvoje pismo! Igro usode je treba imenovati primer, da v daljni tuji deželi naletiš na duhovnika iz onega gradu, še usodnejše je bilo prihranjeno zame. V nekaj besedah izveš vse:

Včeraj zjutraj sem šel. Zakaj sem v Toplicah, vprašaš? No, običajni moj revmatizem, ki me ovira v udih, zlasti pa še fatalna, vso duševno silo zavirajoča hipohondrija, tako pravijo zdravniki kjub temu, da mi je ime zoperno in mojemu stanju menda tudi sploh ni primerno, no, vse to me je pripeljalo semkaj. Včeraj zjutraj, ko sem se čutil nenavadno krepkega in svežega, sem napravil daljši izlet nego sicer. Zašel sem v divje zaraščeno gorsko globel, kar nenadoma opazim žensko vitke, visoke rasti in mladostnega stasa v črni svileni obleki, krojeni po staronemškem načinu, z baržunastimi pasci in s prav mičnim razkošnim čipkastim ovratnikom, ki je hodila par korakov pred menoj. Pojava osamljene, lično oblečene dame tu v samotni pustinji, je bila res nekaj posebnega. Menil sem, da tu ne bi bilo nič neprimernega, ako bi jo nagovoril, pa sem naglo stopil za njo. Bil sem že tik za njo, ko se je ozrla. Prestrašen sem se stresel in umaknil, ona pa je glasno zavrisnila, zbežala v grmovje in hipoma izginila.

Ne bledi, od tuge in tudi že od nastopajoče starosti skaženi obraz, ki je le še hranil sledove izredne lepote, ampak čudni pogled njenih oči, ki so se bliskale v temnem ognju, je bil vzrok, da sem se prestrašil in odmaknil. Ni se mi zdelo umestno, da bi zasledoval tujko, in sicer iz dveh ozirov. Po eni plati sem bil na tem, da bi bil smatral tujko zaradi njenega pogleda za blazno, po drugi pa sem bil v nevarnosti, da se popolnoma izgubim, ker me je itak stalo dovolj truda, preden sem našel prvo pot proti domu.

Ko sem pri mizi pripovedoval svoj doživljaj, mi je dejal moj sosed, ki že leta in leta hodi vsako poletje v Toplice, da je tista ženska res blazna in da jo mnogo ljudi v Toplicah prav dobro pozna. Pred več leti se je bila namreč pojavila v okolici Toplic mlada ženska, ki je časih v razcapani obleki beračila po kmetih, časih pa spet bolje oblečena prodajala precej dragocene dragulje in nato spet izginila v gore. Praznoverno ljudstvo jo je smatralo za gozdno vilo, za gorsko čarovnico ter je prosilo župnika v Toplicah, naj prežene hudobnega duha. Duhovnik je obljubil, vendar je mislil čisto drugače.

Kmalu se je tudi zgodilo, da je na sprehodu po pokrajini, koder se je pojavljala dotična oseba, naletel nanjo in da ga je ona prosila vbogajme. Duhovnik, mož bistrega razuma in s pravim psihološkim pogledom, je takoj iz prvih besedi spoznal, da ima blaznico pred seboj. Posrečilo se mu je, da si je pridobil njeno zaupanje. Kljub temu, da s tem, kar mu je pravila o svojem pokolenju, stanu in trenutnih razmerah, ni mogel nikakor priti na jasno, se je le z veliko spretnostjo lotil zadeve. Duhovnikova tolažba je bilo videti, da ji prija. Obljubila je, da pride spet na isti kraj, in ni prelomila besede.

Po večkratnem razgovoru je slednjič prišlo tako daleč, da je blaznica brez odpora šla z njim v Toplice, kjer jo je bil nastanil pri nekem posestniku, čigar posestvo je bilo malo v stran. Temu je tudi izročil šatuljico z dragulji, ki jo je bila zakopala v gozdu. Duhovnik je bil uverjen, da je blaznica imenitnega rodu. Izdal je torej javen poziv na morebitno sorodstvo in v njem na moč natančno popisal osebo in dragulje, ki mu jih je zaupala. – Ni dolgo trajalo, ko je prišel mladi grof Boguslav F. v Toplice in po daljšem pomenku z blaznico izjavil, da je sorodnica njegove rodbine in da bo letno zadostno prispeval v denarju zanjo, ker ona nikakor noče zapustiti svojega sedanjega bivališča. – Končal je moj sosed z nasvetom, naj se seznanim z blazno žensko, ki da je plaha samo na svojih sprehodih, sicer pa zelo mila in dobra.

Danes popoldne sem bil šel tja. Gospodar in gospodinja sta bila videti vajena takih obiskov. Rekla sta mi, da se grofica kmalu vrne s svojega samotnega sprehoda. Res je kmalu nato dama v popolnoma isti obleki kot sem jo srečal včeraj v gozdu, stopila v sobo, me brez začudenja in z vso dostojnostjo pozdravila in me prosila, naj sedem, ker je dobro vedela, da velja moj poset njej. Brez sledu blaznosti je govorila o vsakdanjih stvareh, dokler nisem dejal, – sam ne vem, kako mi je to prišlo na um, – da se mi ni posrečilo izvedeti njenega pravega priimka. Tedaj ostro upre vame svoj pogled in pravi z glasom najgloblje žalosti: »Kako, gospod? – Vi, da bi me ne poznali? Kaj me niste že često videli v grozotah najbesnejše usode? Kaj vas ni že čestokrat presunila strahovita usoda, ki me je tako ljuto zagrabila? Da, jaz sem tista nesrečna Amalija, grofica Moorova, toda najpodlejše sumničenje je trditev, da me je hotel moj Karel sam umoriti. To je storil samo na videz, da bi pomiril divjo druhal. Bil je zgolj gledališki meč, kar mi je nastavil na grudi.«

Zadnje je izgovorila grofica čisto tiho in skoro smehljaje. Nato je povzela s prejšnjim glasom: »Švicar in Kozinski, ta dva blaga človeka sta me rešila. Vidite, gospod, da živim. Življenje pa ni nikdar brez nad. Cesar bo pomilostil, mora pomilostiti grofa Karla Moora, ne sme pa storiti tega, dokler ne umre grof Franc. Ali ta ima troje življenj. Dvakrat je že umrl – jaz sama (stopila je tik k meni in mi šepnila to na uho) – jaz sama – ta roka ga je enkrat umorila. Zdaj živi svoje tretje življenje. Ko bo to nasilno končano, kar se kmalu zgodi, potem bo vse dobro. Karl se vrne, dobi v last posestva na Češkem, ki so mu jih vzeli, pa tudi moja strašna muka bo minila. Ko je umrl moj stric, sem se z roko, ki je uropala njegovemu sinu drugo življenje, dotaknila njegovega levega očesa, ki je ostalo odprto in ga vsi skupaj niso mogli zatisniti – in še zdaj me vedno gleda s tistim očesom.« Grofica se je zaglobila v premišljevanje, a je nato hipoma planila kvišku. Iz oči ji je zabliskal oni mrki plamen blaznosti, ko mi je kriknila: »Ali se vam zdim lepa? Ali bi me mogli ljubiti? O, jaz bi vas lahko bogato nagradila za vašo ljubezen! Ugrabite me temu, ki ga sovražim. Reši, o reši me!«

Grofica se mi je hotela vreči na prsi, a tedaj jo je prijel gospodar za roko in ji polglasno rekel: »Milostna grofica, milostna grofica, on je tu! Skrajni čas je. Zdaj morate proč.« – »Prav imaš, blagi Danijel,« je prav tako odvrnila ona, »da, čisto prav, proč, proč!« In v tem je naglo skočila iz sobe.

Kakor v mrzlici sem se tresel in jecljal nerazumljive besede. »Ste se prestrašili, gospod,« je smehljaje dejal gospodar, »toda zdaj ni prav čisto nič več strahu. Prej, dokler nisem bil prisluhnil iz njenega govorjenja, kako se mi je treba vesti, je vselej, kadar je zakričala: ‚Reši me, reši me!‘ pobegnila. Zdaj pa hitro pograbi svoje dragulje, čudno, prečudno in zmedeno govori in bega okrog, dokler je ne zmaga trden spanec, ki se predrami iz njega čisto mirna, kakor je navadno.«

Ko sem prišel domov, sem prejel tvoje pismo! Niti besede več.

Hartman, iskreno ljubljeni prijatelj moj! »Sredi Schillerjevih ‚Roparjev‘ stojiva,« si dejal takrat. In misel, ki ni bila videti nič drugega nego šala, se je dotaknila nihala pogubnega kolesja, ki je pograbilo mene, lahkomišljeneža, da še zdaj čutim njegovo moč, ki me pali globoko v duši. Pozdravljen!

* * *

Ko se je Hartman naposled sestal s prijateljem v Berlinu, je bil ta sicer ozdravljen od svoje pogubne potrtosti, ki je izvirala deloma tudi iz fizičnih bolečin. Oba, Vilibald in Hartman, pa se še sedaj, kadar sta pozno zvečer sama med seboj, često spominjata tiste strahotne žaloigre na Češkem, kjer sta po čudnem naključju morala v prvem dejanju sodelovati tudi sama, in prav do mozga ju tedaj pretrese mraz.