Klet v Ptuju
| ← Cannes | Klet v Ptuju Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
St. Jeannet → |
| |||||||
Schmuck! Ljubim te in ti popuščam. Kot luč v ogromni
temni kleti. Spredaj je dan, parajo se oblački kot
ustnice, rdeče, v oknu je moje sonce. Figovi listi,
same vijuge, temno zelena zamaknjenost, ki moram
biti zaradi nje konstantno na preži. Ugasni se.
Dan je. Kaplje so mi popadale dol. Grouilles tes
puces. Zamajaj je s svojim kljunom. Prhni in me
počakaj na drugem bregu. Ampak ne v raju. Slišiš,
kaj sem ti rekel? Ne v raju. Niti ne tako, da
bi si dajal kruh na žile, se dolgo božal in gledal,
če popusti. Ne bi popustilo. Nimaš pravih mlinov.
In tudi ne bi spremenilo ničesar, če ne bi kot
diletanti, povprek, ampak počasi, globoko, na
križ, o svojih venah. V miru in ritualu. V
natančnem zamiku robov in terorja. Ker ne bi
padel v raj, ampak v drek, bi bil bebec.
Diletant in bebec, pa ne po tem, kako mojstrsko
bi izstopil, ampak bebec, ker misliš, da
lahko sam izbiraš čas, ko se ti korenina
izruje in daruje. Bled si, ker te nisem
še bolj zmečkal, še bolj okrog razšibal in
razpošiljal. Slava ti hrope. Še vedno
mi padaš topo in zabuhlo. Ne hai neanche
un tocco di latinit`a di un gatto. Schmuck!