Kleopatra

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kleopatra.
Sir H. Rider Haggard
Izdano: Amerikanski Slovenec 33/171 (1929)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

In v premišljevanju vseh tistih skrivnosti, do katerih sem imel ključ, sem postal neznansko moder. Vdržnost in molitev in otožna samota so udušile gles mojega mesa in naučil sem se gledati z očmi duha globoko v srce stvari, tako da mi je radost modrosti padala na dušo kakor blagodejna rosa.

Kmalu se je po mestu raznesla govorica, da biva v samoti v grobnicah strašne doline smrti svet človek z imenom Olimp. In kmalu so začeli prihajati ljudje k meni, ki so prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. Posvetil sem se proučevanju zdravilnih zelišč, v čemer me je poučevala Atua, in sem si z njeno pomočjo in težino misli kmalu pridobil veliko veščost v zdravilstvu in ozdravil mnogo bolnikov. Moj sloves se je sčasoma vedno bolj širil, kajti govorilo se je tudi, da sem velik čarovnik in da sem bil v grobnicah občeval z duhovi mrtvih. To se je v resnici zgodilo, dasi ne smem govoriti o teh stvareh. Tako se je prigodilo, da Atui ni bilo treba hoditi po vodo in živež, ker so nama vse to ljudje prinašali — več kakor sva potrebovala, kajti plačila nisem hotel jemati. Ker seirj se bal, da ne bi kdo v puščavniku Olimpu spoznal pogrešanega Harmakisa, sem izprva sprejemal samo one, ki so prišli v temnico grobnice. Pozneje pa, ko sem izvedel, da so po vsej deželi mislili, da Harmakisa gotovo ni več med živimi, sem prišel iz grobnice in izračunaval za odlične ljudi horoskope. Tako je moja slava venomer rastla, tako da so naposled ljudje prihajali celo iz Memfisa in Aleksandrije k meni. Od teh sem izvedel, da je bil Antonij za nekaj časa zapustil Kleopatro in se je po smrti svoje žene Fulvije oženil s Cezarjevo sestro Oktavijo. Poleg tega sem izvedel še mnogo drugega.

V drugem letu sem tole storil: poslal sem staro Atuo preoblečeno kot prodajalko zdravilnih zelišč v Aleksandrijo z naročilom, da naj poišče dvornico Karmion in da naj ji razodene skrivnost mojega načina življenja, ako bi spoznala, da je še vedno zvesta. Odšla je na pot in se je v petem mesecu po svojem odhodu zopet vrnila ter mi prinesla pozdrave dvornice in darila. Povedala mi je, da se ji je posrečilo najti Karmion; ko je pri neki priliki govorila ž njo, je izrekla ime Harmakis in govorila o meni kakor da bi bil že davno mrtev. Karmion ni mogla obvladati svoje žalosti, ko je to slišala, in je na ves glas jokala. Ko pa jo je spoznala v srcu — starka je bila namreč jako prebrisana in je vedela vse, kar se je bilo zgodilo — ji je povedala, da je Harmakis še živ in da ji pošilja pozdrave. Nato se je Karmion iznova spustila iz veselja v jok, poljubila starko in jo obdarila ter ji naročila, da naj mi sporoči, da je še vedno zvesta svoji prisegi in samo čaka na moj prihod in uro maščevanja. Ko je Atua izvedela še mnogo drugih skrivnosti, se je vrnila zopet v Tape.

Naslednje leto so prišli k meni poslanci Kleopatre, ki so prinosli zapečaten zvitek papirusa in bogate darove. Odprl sem zvitek in bral v njem napisano:

"Kleopatra učenemu Egipčanu Olimpu, ki biva v Dolini smrti pri Tape!

Glas Tvoje slave, učeni Olimp, je segel do naših ušes. Povej nam torej tole in ako nam poveš prav, boš imel večje časti in bogastvo kakor vsi drugi v Egiptu: Kako si bomo zopet pridobili ljubezen plemenitega Antonija, katerega je začarala premetena Oktavija in biva že dolgo daleč od nas?"

V tem sem spoznal roko dvornice Karmion, ki je Kleopatro obvestila o mojem slovesu. Vso tisto noč sem preudarjal v svoji modrosti in sem zjutraj napisal odgovor, kakršen mi je bil položen v srce v svrho uničenja Kleopatre in Antonija. Napisal pa sem:

"Egipčan Olimp kraljici Kleopatri!

Podaj se v Sirijo s človekom, ki ti bo poslan, da te vodi. Tako boš zopet dobila Antonija v svoj naročaj in ž njim darove, ki bodo tako veliki, da se Ti niti sanjati ne more."

Izročil sem pismo poslancem in jih odpustil z naročilom, da naj si med seboj razdele darove ki mi jih je Kleopatra poslala.

In vsi začudeni so odšli.

Kleopatra se je v resnici odzvala nasvetu, za katerega jo je navduševala njena strast, in se je podala s Foptejem Kapitom naravnost v Sirijo, in tam se je zgodilo, kakor sem ji bil napovedal. Pridobila je zopet Antonija, ki ji je podaril večji del Cilicije, obmorsko obrežje Arabije Nebateje, pokrajino Cele-Sirijo. bogati otok Ciper in vso knjižnico v Pergamu. Dvojčkoma pa, ki jih je bila Kleopatra poleg sina Ptolemeja rodila Antoniju, je bogokletno dal naslov "Kralji, otroci kraljev" — Aleksandra Heliosa, kakor pravijo Grki solncu, in Kleopatre Selene, lune, dolgokrile.

Potem se je tole zgodilo.

Po svoji vrnitvi v Aleksandrijo mi je Kleopatra poslala bogata darila, katerih pa nisem hotel vzeti, in je prosila mene, učenega Olimpa, da bi prišel k njej v Aleksandrijo. Ker pa še ni prišel pravi čas, nisem hotel iti. Pozneje sta ona in Antonij poslala še večkrat poslance k meni in me vprašala za svet, in jaz sem jima vselej svetoval v njuno pogubo in moja prerokovanja so se vedno uresničila.

Tako so mi minevala dolga leta in jaz, puščavnik Olimp, ki sem bival v grobnici, jedel kruh in pil vodo, sem s pomočjo modrosti, ki mi jo je dala maščevalna sila, postal še enkrat velik v Khemu. Ko sem potlačil poželjenje mesa pod svojimi nogami in obrnil oči v nebesa, sem postal vedno bolj moder.

Naposled je minulo celih osem let. Prišla je vojska s Partijci in minula in armeskegg. kralja Artavazda so v zmagoslavnem sprevodu peljali po aleksandrijskih ulicah. Kleopatra je bila obiskala Samos in Atene in na njen nasvet je bila plemenita Oktavija pregnana iz Antonijeve hiše v Rimu kakor kaka zavržena priležnica. Naposled je bila mera Antonijeve neumnosti polna prav do vrha. Ta gospodar sveta namreč ni imel več dobrega daru pameti; izgubil se je v Kleopatri kakor sem se bil jaz izgubil. Zavoljo tega mu je sčasoma Oktavijan napovedal vojsko.

Ko sem neki dan spal v izbi igralcev na harfo, v faraonovi grobnici, ki leži blizu mesta Tape, se mi je prikazal v sanjah moj oče, stari Amenemhet; opirajoč se na palico je stal nad menoj in rekel:

"Poglej tja, sin moj!"

Pogledal sem in sem z očmi svojega duha videl morje in dve veliki brodovji, ki sta se blizu skalovitega obrežja sprijeli v srditem boju. Prapori enega brodovja so bili prapori Oktavijana, drugega brodovja pa prapori Kleopatre so navalile na cesarjeve ladije in jih pognanale dalje, kajti zmaga se je nagnila na Antonijevo stran.