Klara Legiševa

Klara Legiševa Bogomir Magajna

Izdano:	Vigred, 11/1–12 (1933)
Viri:	dLib 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Še pred sončnim vzhodom je vstala Klara in ne da bi molila jutranjico, je stopila v kuhinjo, zajela tam vode v umivalnik in si izmila obraz. Tedaj so izginili sledovi joka, ki se je je polastil v poznem večeru in je ni zapustil skoraj vso noč. Vzela je s police zrcalce in se zagledala vanj. Nasmehnila se je drobno, kajti obrazek, ki je strmel z bleščeče plošče vanjo, je bil prav gotovo lep. Toda nasmeh, ustvarjen na sočnih rdečih ustnicah, ni bil vesel, niti v odsevu ne in prav tako je ležalo v podobi njenih oči, nekaj temnega, mračnega, čeprav so bile te oči sinje, živosinje, bolj kot barva neba, ki se je pričelo svetlikati visoko onkraj okna, bile so sinje celo v tej mračni, črni kraški kuhinji.

Položila je zrcalce nazaj na polico, zamahnila je z roko, stopila k ognjišču in naložila nanj grmadico polen. V kotel je nalila nekaj vode in ga obesila na verigo, ki je padala od ornega stropa, obloženega z žlindro in sajami, skoraj do grmadice. Zažgala je oblanje pod poleni, in ko je polagoma zaplapolal ogenj, je sedla na ognjišče, vzela izza bluze pismo in ga prečitala še enkrat:

Trst, 16. novembra 1930.

Draga prijateljica!

Ne srdi se, da Ti nisem odgovorila že mesec dni. Po dolgem iskanju se mi je vendar posrečilo, da sem Ti dobila službo pri bogati trgovski družini Manfreda in to le radi tega, ker je moja gospodinja prijateljica z gospo Manfreda. Verjemi, da jih na stotine zaman čaka na tako priliko. Družina, pri kateri boš služila, sestoji iz gospe, gospoda, šestnajstletne hčerke in dvajsetletnega sina. Sin ima torej dvajset let in ni grd. Da, celo lep je, tako da sem se skoraj razveselila, ko sem ga zagledala. Ne boš imela preveč dela – toda – saj sem Ti pravila. Poznaš torej te stvari dobro. Gospa hoče pač obvarovati svojega sina pred nočnim življenjem s tem, da mu preskrbi nekaj, kar bi ga bolj privlačevalo kot tisto nočno življenje. Na tak način hoče obvarovati marsikatera bogata družina zdravje svojim otrokom. Povem ti namreč prav vse, da bi mi morda nekoč ne očitala. Sicer pa ne smeš misliti, da je v drugih službah kak raj. Le vprašaj poslovodje po tvornicah in gospodarskih podjetjih, kako je s takimi stvarmi. Služba je pač služba. Zastonj se v tem mestu ne dobi ničesar. Bog pomagaj nam vsem! –

Gospa je vprašala, če si lepa. Da, to je ponovno vprašala in ona hoče, da si Ti zelo lepa. Vem, da se ne bo mogla pritoževati. Celo slika, ki si mi jo dala za spomin, je mnogo pripomogla, da se je gospa takoj odločila za Tebe. Toda, kako bo pač Tebi, draga Klara? Poznam Te dobro in srce me boli, ko Ti pišem to pismo. Saj si še vsa kot neospeli cvet. Vem, katerega ljubiš in Ti bo prav gotovo težko. Toda, kaj pač hočeš? Berači smo berači, sužnji smo sužnji in nihče ne vpraša za naše srce. Milan pa je revež in z dninami preživlja komaj sebe, kako naj bi rešil vaše, vzdrževal Tebe in otroke, ki bi prišli? Tu pa boš dobila hrano, stanovanje, lepo obleko in pa tri sto lir na mesec. Denar boš prihranila skoraj ves in ga pošiljala domov. – Tudi meni je bilo v začetku težko, toda končno se mora človek privaditi na vse. Kaj bi – z glavo skozi zid pač ni mogoče. Morda se Ti pa celo posreči, da izpelješ stvar v drugo smer? Odloči se torej v najkrajšem času, ali prideš, ali ne. Najbolje, če se odločiš takoj, ko dobiš pismo in se pripelješ še ta teden, kajti gotovo jih je mnogo, ki bi šle brez pomisleka na to mesto. Piši mi takoj, če prideš, ali pa najbolje – pričakujem Te v soboto. Oglasi se pri meni, da Te popeljem k tisti družini. – Še enkrat. Z glavo skozi zid ni mogoče in nam ni več dano, kar je bilo dano Marti in Mariji. Ni, da bi izbirale, ha, nam ni dano, da bi izbirale.

Te pozdravlja srčno

Tvoja Julči.

Ogenj je plapolal enakomerno in lizal sajasti kotlič z dolgimi rdečimi jeziki. Skozi okno pa se je polagoma rdečilo nebo. Ogenj, zarja in nekaj neba so čudno razsvetljavah črno kuhinjo in dekle, ki je mimo pisma topo zastrmelo v ogenj. Klari še ni izginil z ustnic tisti trpki nasmeh. Prav za prav ni mogla sedaj misliti ničesar jasnega – le oči so ji sledile enakomerno vsakemu plamenu, ki je šinil čez rob kotla in vsakemu mehurčku, ki je priplaval iz dna posode in se razpočil na površini vode. Toda stresla je naenkrat z glavo in stopila z ognjišča k oknu in ga odprla. Sam Bog ve, zakaj je naredila to. Mrzli zrak je puhnil v njen obraz – daleč tam na vzhodu pa se je v rdečih zarjah kopal Snežnik. Snežnik je visoka gora in na vzhodu zapira dolino, da ni mogoče na tisto stran iz nje. In le mrzel sneg je na njegovem vrhu, ki menda ne izgine niti v poletnem soncu. Toda sedaj pa je bila že pozna jesen – skoraj zima že. Pred njim pa se je vlekla sem proti vasi neskončna dolina, ki so jo tu in tam zakrivale iz Zgornje Timave porojene megle. Pa tudi te megle so bile vse rdeče in nepremične, kakor težke krvave misli, ki jih nekaj ovira, da se ne morejo vzdigniti visoko.

Na oknu pa je v lončku rasel nagelj. Ni bilo nobenega cveta in le bleda, višnjevkastozelena peresa so silila čez lončevino.

Klara je ta peresa pobožala z dlanjo. Bog ve, zakaj je storila to, toda zadnji cvet je utrgala že sredi avgusta na veliki Šmaren, ko jo je prišel Milan vabit na veselico in ji je prisegel potem, ko mu je izročila razkošateni cvet, da ne bo nikdar ljubil druge kot nje in tudi če bi umrla Klara tisti dan, ko mu je izročila cvet. Tudi ona je tedaj obljubila, da ostane zvesta samo njemu.

Zaprla je torej okno in položila za minuto dlan na čelo – potem pa se je okrenila k ognjišču. V tem hipu ni bilo res prav nič veselja v njeni duši. Poleg tega so prišli sedaj v kuhinjo še oče in mati, ki je vodila osemletno Klarino sestro Mašo s seboj. Oče pa je pokašljeval in gledal v tla. »Si skuhala?« jo je vprašala mati – oče pa je sedel v mračni kot k mizi, ne da bi nehal pokašljevati. Brado pa je podprl s pestmi.

»Takoj bo na mizi.«

»Vso noč je bilo mrzlo v sobi. Mašo sem morala stiskati vso noč k sebi. Premalo je drv, da bi kurili tudi v sobi. Sicer pa še ni prehuda zima. Ali je tebe kaj zeblo, Klara?«

Klara je postavila skodelice na mizo, nalila kave vanje, potem pa je prilila v skodelice še mleka, ki je zavrelo že prejšnji dan, pa ga je sedaj nekoliko pogrela ob ognju.

»Sebi ne boš nič nalila?«

»Nisem lačna, mati!«

»Vendar bi ti ne škodovalo, saj si bleda kakor smrt.«

Klara je odkimala. Posedli so krog mize. Oče je pričel moliti z visokim glasom, ki ga je zdaj pa zdaj prekinil kašelj, mati mu je sledila mrmraje, Maša je strmela v skodelico, Klara pa je molčala. Potem je bilo slišati nekaj časa samo srebanje. »Kruha bi rada. Kaj nimate zopet nič več kruha,« je zaprosila Maša.

Klara je vstala, odprla krušnik in postavila molče pred Mašo veliko skorjo kruha. Klara in mati sta se spogledali. »Kaj, včeraj smo porabili vso sredico za juho,« je rekla mati. Klara pa se je naenkrat sklonila in poljubila sestrico, ki je vsa začudena dvignila široke oči proti nji, na lice in zopet sedla v kot.

»Si se odločila?« jo je vprašala mati.

Klara je pokimala.

»Jaz bi te prav nič ne silila, toda zima je pred vrati in prodali bi nam njive.«

»In naš je pisal, da v Braziliji ni mogoče več dobiti dela, da pojde sedaj v Argentino in da sedaj ne more ničesar poslati, Bogve, če bo mogel poslati tudi potem. Ti pa bi n a m …« Stari se je spomnil, da je to že stokrat povedal, prenehal je sredi besedi in zastrmel preplašeno v hčer.

»Vem, vem. V soboto se odpeljem. Še danes bom odpisala Julči.«

Uprla je oči v mater, kakor da bi hotela izvedeti, ali sluti mati, pod kakimi pogoji pojde v Trst – toda mati je odgovorila:

»Tudi jaz sem bila v mladosti v Trstu. Služila sem pri gospe, ki je imela sedem otrok. Mnogo je bilo dela – pa sem jaz sama zmagovala prav vsega. Saj končno vendar človek vse prestane.«

Klara se je nasmehnila komaj vidno, a ni rekla nič.

»V soboto se vozi Kovač po robo v Trst. Lahko se pelješ z njim, da si prihraniš tiste lire za avtobus. Sicer pa te bova s Kovačem obiskala, včasih tudi jaz in mati. Tudi Maša bi lahko že enkrat videla Trst.

»O, tudi jaz bi rada šla v Trst,« je vzkliknila Maša.

»Grem lahko tudi peš – saj ne bom kaj imela nesti s seboj,« je odgovorila Klara pikro. Potem je dvignila Mašo s stola v naročje in ji počasi česala goste kodre, med katerimi je komaj potoval glavnik. »Boli, češi bolj počasi,« je zaprosila Maša. Klara je odložila glavnik in uravnavala kodre s prsti. Pri tem je skoraj neprestano strmela sestrici v oči.

»Maša, ali si me razumela? V soboto pojdem v Trst, potem pa se ne bova dolgo videli.«

»Pojdeš služit?«

»Služit pojdem.«

»Pojdem tudi jaz s teboj.«

»Ne, Maša, sllužit pojdem za to, da tebi ne bo treba nekoč. Sedaj bo vse drugače. Ti boš morala mesto mene pomagati mami. Tudi te bo ona učila čitanja in pisanja mesto mene, veš, da mi boš včasih pisala dolgo, dolgo pismo.«

Otrok se je zagledal sestri v oči, njegove pa so se orosile. Klara se je sedaj zasmejala.

»Zakaj bi ti jokala. Kadar se povrnem, ti prinesem novo obleko in široko pisano ruto. Nate bom velikokrat mislila, Maša! Oče – odhajate na cesto? Vam bo Maša prinesla kosilo. Recite Milanu, da bi rada popoldne govorila z njim.«

»Pa te bo pregovoril.«

»Me ne bo pregovoril. Naj le pride!«

»Jaz grem pa delat k Cerkvenikovim. Bomo ribali glave. Ti pripravi kosilo za vse tri. Jaz bom obedovala kar tam.«

Stara sta odšla, Klara je strmela nekaj hipov za njima – potem se ji je zahotelo, da bi šla nekoliko v jutro; prijela je Mašo za roko in odšla z njo iz vasi.

Sonce se je sedaj že dvignilo nad Snežnik in obarvalo ogromno kupolo gore tako, da je vsa trepetala v jutranjem žaru. Na zapadni strani med gorami pred Trstom pa je bilo nebo temnomodro in globoko tako, kakor da bi segalo v neskončnost. Toda nad mrtvim sivozelenim poljem je med ovelo travo in med strniščem ležala slana. V samotni dolinici med njivami je nekoliko zapoznelih podlesikov mrtvo stiskalo že obledele violetne cvete k tlom. Na desno in levo so se do obzorja dvigale gore – tudi one puste, sive, prazne, – te čudne gore – ogromni skladi kamenja nad skladi kamenja kot orjaške stopnice do vseh obzorij.

Klara se je pristavila. Usta so se ji odprla. Nič ni slišala, kaj je čebljala Maša poleg nje. Silna bolečina je naenkrat zavrisnila v njeni duši – zastrmela je v daljo, v zapad, kjer je bilo za gorami skrito veliko mesto, v njem pa nekaj nepoznanega, težkega, ki je sedaj stegnilo nevidne roke proti nji, da jo pritegne k sebi, da ji izsesa lepo mlado telo in vso dušo iz njega.

Zopet je stresla glavo, kakor da hoče razbiti neznosni trenutek, ki se je je polastil. Stisnila je levico na izbočene mlade prsi in zapela z jasnim, čez vse polje plavajočim glasom. Pesem ni bila niti žalostna, niti vesela. Z njo je hotela Klara le prevpiti čuvstva, ki so drvela skozi njene možgane. Potem se je ozrla na svoje telo, ki je bilo obžarjeno z jutranjim soncem. Gledala je samo sebe – to svoje vitko telo, te svoje težke kite, ki jih je poprej vrgla čez rame. Zasmejala se je zvonko glasno.

»Lepa sem, da, lepa sem. Nobena ni tako lepa kot jaz. Prav kakor ona hoče.«

Maša je začudena poslušala te besede. Potem je otrok ovil roke krog njenega vratu.

»Lepa si, Klara, oj, kako si lepa!«

Klara pa se je smejala neprestano in pripovedovala na povratku s polja domov otroku o vseh mogočih stvareh. Ko je kuhala kosilo, je prepevala neprestano in le od časa do časa obrisala z rokavom oči. Opoldne je naložila v skledo krompir in poslala Mašo, naj ga nese očetu na cesto skoraj uro daleč. Sedla je zopet k oknu in se zagledala na cesto. Po kolesnicah so plesali v vetru listi in se vrtinčili v njem proti kupom sivega kamenja – ti suhi listi visokih jablan, ki so molče stale ob cesti. Zdaj pa zdaj je oddrvel po kolesnicah kak voz in potegnil ves roj listja za seboj. Skoraj na vsakem vozu je sedela ženska, tesno zavita v kožuhovino. Ti obrazi, ki so tolikokrat drveli mimo Klare, so bili čudno visoki in nepremični kakor lutke. Ko je včasih kot otrok pozdravljala te ljudi, drveče iz Trsta na Reko, so jo za hip pogledali začudeni. Le redkokdaj je kateri odzdravil. Ta svet je vedno drvel mimo nje kot nekaj visokega in nepoznanega. Sedaj bo pa morala prav med te ljudi in polagoma bodo ovenele vse lepe misli, ki si jih je nabrala v mladem življenju. Nekoč se bo vrnila in takrat bo naenkrat vse tuje krog nje. Skoraj vsaka, ki se je vrnila iz mesta, se je vrnila samo za nekaj dni. Vrnila se je kot tujka in zbežala nazaj kot tujka. Nekatere pa se niso vrnile nikoli. Le včasih je prišla majhna vsota denarja ali iz Trsta ali iz Milana ali celo iz Aleksandrije. Takrat se je naenkrat spomnila vsa vas pozabljenega dekleta in mnogi so rekli: Dobro se ji godi, kajti glejte – denar je poslala. Čez nekaj dni pa so zopet pozabili na tisto dekle. O nekaterih pa so celo krožile neverjetne, skoraj pravljične vesti: Milenka Ambroževa si je kupila hišo v samih Benetkah in sedaj ti nosi klobuk. Kdo bi si mislil, da se ji bo nekoč godilo tako! Z Anko Svetlinovo se je poročil bogat trgovec v Trstu. Sicer je res star, toda nikoli več ne bo treba garati Anki. Kdo bi si mislil, da si bo tako dobro izbrala! Anica Legatova se je poročila s kapitanom neke ladje in odpotovala z njim v široki svet. – Sicer so včasih krožile tudi drugačne vesti. Tako so pravili, da je Vika Dobilova v Milanu tam med tistimi in da so Minko Kogejevo pripeljali iz neke take hiše v tržaško blaznico. Kar naenkrat je pobesnela. Pred leti so tudi Dano Černigojevo potegnili blizu Devina iz morja. Bog ve, kaj jo je pač gnalo v smrt?

Kljub temu pa so vsako leto odpotovale tri ali štiri deklice iz te doline v svet in skoraj ni nikdar nobena imela več ko dvajset let.

O vseh teh in premnogih drugih imenih je sedaj premišljevala Klara. In vse je prišlo zanjo tako nenadoma. Včasih je nista niti oče niti mati silila, da bi šla v mesto, sedaj pa je začela naenkrat posojilnica groziti s prodajo tega bornega posestva, če tekom enega leta … Toda saj niso mogli niti obresti plačevati več. Tisti denar, ki ga je posojilnica izročila, da je mogel brat v Argentino in da so popravili že skoraj podirajočo se hišo, je naraščal vsak mesec v bolj grozečo vsoto. In tako je končno vse to prišlo. Povedala je že pred meseci Milanu, kaj misli storiti. Razsrdil se je in dolgo iskal na vseh krajih delo, ki bi nosilo nekaj več denarja. Odšel je celo v Trst – hodil nekaj dni po ulicah, toda ko je videl posedati na pomolih stotine brezposelnih ljudi, mu je upadlo upanje, in se je vrnil. Pogodil se je pri cesti, kjer je zaslužil komaj toliko, da je mogel živeti sam.

Ko jo je sedaj zagledal s ceste, se ni mogel veselo zasmejati kakor drugače. Vstopil je, ne da bi pozdravil. Delavska obleka mu je bila zamazana od ilovice, ki jo je kopal na kraju, kjer so delali nasip. Tudi debelih močnih rok se je držala ilovica. Toda njegove oči so bile polne žalostnega sija.

»Rekel mi je, naj te ne pregovarjam. Ne bom te več pregovarjal,« je spravil s težavo iz sebe.

»Zakaj me gledaš tako strmo?« je vprašala navidez porogljivo.

»Lepa si – zelo te bo škoda.«

»In bi me ne bilo škoda, če bi me le ti nosil na rokah,« je rekla pikro. »Kaj bi imela od tega, če bi me ti nosil na rokah.«

»Ne govori mi tako! Malo bi te jaz nosil na rokah. Tudi bi ti ne mogel dati ničesar lepega. Toda imel bi te rad, kakor te ne bo imel rad nihče drugi, najmanj pa tisti, ki mu boš služila. Lepa si. Škoda te bo!«

»Saj veš, da ne odhajam radi sebe,« je vzkliknila naenkrat skoraj z jokavim glasom. »Ali misliš, da me bo mogel kdo tam prisiliti, da bi te ne imela rada še naprej? Če mi vzamejo vse, ljubezni mi ne bodo mogli vzeti.«

Prisedia je k njemu in naslonila glavo na njegovo ramo. Ujel je njene težke kite v roke in se igral z njimi, medtem ko so mu oči zastrmele v tla. Potem jih je dvignil naenkrat in jih uprl v njene.

»Res je. Nikake rešitve ni. Sto stvari sem premislil, pa nobena ni prava. Prisiljen sem biti brez moči, kakor da bi bil novorojenec. Le pojdi, drugače bo vse skupaj vzel vrag. In morda je le kje kak angel, ki te bo peljal skozi težke dni. Sicer Trst je Trst. Ali se vdaj ali umri, in ni jih veliko, ki se jim posreči najiti pravo pot. Stotine žena sem videl v posredovalnicah in vselej so le najlepše dobile službo. Ti pa si jo dobila že naprej. Te je že Julči dovolj in prav popisala. Žal mi je, da sem ti jaz križal pot. Kajti drugače bi te morda tukaj vzel kak velik posestnik in bi ti ne bilo treba hoditi v Trst. Tako pa je sedaj prepozno.«

»To bi bilo isto – jaz bi vendar le tebe imela rada.«

»Vem. Tako je pač na svetu. Daj Bog, da bi ne bilo vedno tako! Morda se bodo časi spremenili, toda sedaj je pač tako. Klara, poslušaj me! Če me boš imela res rada, tedaj se povrni k meni kadarkoli hočeš in jaz te nikdar ne bom vprašal, kaj je bilo v Trstu s teboj. Ali me razumeš?«

»Saj, saj tudi ne bo potrebno, da bi vprašal,« je zašepetala.

»Bog daj, da bi ne bilo potrebno! Toda ti ne veš, kakim uram greš nasproti. Vihar, ki zlomi tudi najlepše vrtnice – osata ne, toda vrtnice ti vedno zlomi. In kaj je vrtnica tega kriva?«

Vstal je.

»Že odhajaš?«

»Rad bi bil pri tebi, toda težko mi je. Nič ne vem, kaj naj ti povem lepega. Saj bom še prišel, preden odpotuješ. In končno sem preveč jezen. Danes bi se sprl s samim paznikom ob nasipu in mu brez pomisleka razbil glavo samo zato, da bi se nekaj zgodilo. Rjovel je za mano, naj se povrnem pravočasno, dasi je dobro vedel, kam grem.«

Pridržala mu je roko.

»Pridi zvečer pod okno! Pridi! Danes ti ne branim, da boš videl, kako te imam rada, da boš videl.«

Nasmehnil se je žalostno in ni ničesar odgovoril. Odhajal je na cesto molče in kakor pijan.

II.

Okrog tretje ure zjutraj je bila Klara pripravljena. Oče in mati sta molče sedela na zakurjenem ognjišču. Maša pa je napol dremala v Klarinem naročju in komaj premagovala spanec. Oče in mati bi hotela še marsikaj povedati, toda ničesar več jima ni prišlo v misel. Mati si je brisala ponovno z rokavom solze – bile so vendar solze, čeprav je omenila, da jo dim zelo peče v oči. Oče je privlekel iz žepa nekaj denarja in ga hotel stisniti hčerki v roko – toda Klara je odkimala: »Saj bom v kratkem dobila denar – čemu bi dajali vi. Mi bo že Julči posodila za prve dni, če bi gospodinja ne hotela dati predujma.« – Ni vedela, da si je oče skrivaj izposodil ta denar zanjo in ni zapazila s kako težavo ga je spravil nazaj v žep. Mislila je na prejšnji dan, ko so jo obiskovale prijateljice in se poslavljale skoraj s plaho besedo. Marsikatera je rekla, da pride v kratkem za njo. Vendar je bilo slovo od njih, čeprav je preživela vsa dekliška leta med njimi, veliko lažje, kakor slovo od Milana. Skoraj bala se je večernega sestanka. Bil ji je še mučnejši, kakor je pričakovala. Dve uri je sedel pri nji v sobi in ni se ganil z mesta. Na vprašanja je le malo odgovarjal in ni nehal strmeti v tla, čeprav ni odmaknila pogleda z njegovega obraza, tako da bi skoraj planila v jok. Mrmral je, da je že tako na svetu, da podari vrag enim vse, drugim pa ne dopusti niti najmanjše sreče v življenju. Ona da je prelepa, da bi ne postala plen mesta in nehala misliti nanj. Zanj pa bi bilo bolje, če bi prišel slep na svet in je ne videl nikdar. Boljše bi bilo potepati se z beraško palico po svetu in ne videti nič. Tako pa bo neki dan prišel v Trst in pobil vse tiste, ki bodo lazili za njo, naj si zapomni ona to.

»Pozabil si, kaj si mi rekel pred par dnevi. Ali nisi obljubil, da bi me sprejel, naj pribežim kakršnakoli hočem k tebi nazaj?«

»Seveda bi te sprejel – samo ti se ne boš vrnila nikdar. Sladki strup te bo polagoma popolnoma opijanil.«

»Ne glej v tla, in ne pobešaj glave, saj nimaš svinca v njej,« mu je zaklicala in mu hotela dvigniti glavo, toda on je le uporno gledal proč od nje in prezrl, ko mu je hotela nastaviti ustnice, da bi jih poljubil. Potem je naenkrat vstal in ji hotel dati nekaj denarja. Ko je odklonila, se je poslovil brez besede.

Zastrmela je nepremično za njim in končno planila v bolesten smeh. Potem se je vrgla na ležišče, dokler ni prišla polnoč. Ni mogla pričakati tretje ure. Odhitela je k Maši in jo poljubovala, dokler se otrok ni prebudil. Pol spečo jo je vzela v naročje in jo odnesla s seboj v kuhinjo, kamor sta kmalu prišla tudi oče in mati.

Kovač je udaril s pestjo na vrata.

»Je Klara pripravljena?«

Maša se je sedaj popolnoma prebudila in hitela za sestro k vratom. »Voz je na cesti, le hitro gori, Klara,» je zaklical Kovač. Oče je stisnil hčeri roko. Ko je Maša zagledala solze v materinih očeh, je pričela jokati, toda Klara jo je hitro poljubila, potem objela mater. »Saj ne greste za pogrebom in Trst ni na koncu sveta,« je vzkliknila in odhitela na voz. Oče je prihitel s culo za njo in jo stisnil pod Kovačev sedež.

»V seno med te vreče sedi. Bo kakor v gnezdu, čeprav piha ta vražja burja,« je rekel Kovač in pomagal Klari, da bi udobnejše sedla.

»Zbogom oče, mati in Maša! Na svidenje!« Kovač je udaril po konjih, ki so se spustili v noč. »Živa sta, da bi burjo prehitela,« je zaklical, »ti deklica pa kar zaspi – najbolje bo zate.«

Toda Klara ga ni poslušala. Zagledala se je proti Milanovi koči, mimo katere je drvel voz. Okno proti cesti je bilo temno in tudi pri vratih ni stal nikdo. Bogve kolikokrat sta se ona in Milan igrala kot otroka ob tistih vratih. Sedaj pa je bilo pred njimi pusto in prazno in tudi Milana ni bilo. O, ko bi on vedel, kako ji je v duši. Še gori po klancih bi tekel za vozom in prav do samega Trsta. Toda saj je vseeno. Ona ni angel, da bi mogla razkriti vso dušo pred njim. Nekoč pa bo morda le spoznal, da ni bilo prav, ko se je zbal poljuba in ni hotel že v jutru priti pred hišo, da bi ji vsaj z roko zamahnil v pozdrav. Cesta se je pričela dvigati po brezkončnih vijugastih klancih. Pod vozom privezana svetilka je metala svetle lise v prepade pod cesto ali pa po zidovih poleg ograd in po divjih pečinah, ki so se prikazovale iz teme ob cesti kakor strahovi. Visoko med oblaki so tu in tam na črnem nebu pobliskavale samotne zvezde. Burja pa je bila tem silnejša, čim višje so se dvigali po tistih brezkončnih klancih iz doline na visoko planoto. Klaro je stresal mraz. Ni imela suknje. Zavila se je tesno v volneno materino ruto in se stisnila v dve gubi. Tako ni videla, kako se je Kovač od časa do časa ozrl k nji. Naenkrat je zavrl in ustavil voz. »Kaj je,« je vprašala Klara plašno.

»E, čakaj, mlada! Zdi se mi, da ti je mraz. Čakaj no malo!«

Slekel je svoj kožuh in jo odel, čeprav se je branila, kakor otroka. Ko se je ozrl v njene velike oči in na izbočene prsi, ki so se dvigale enakomerno, se je zdrznil in se zasmejal glasno. »Strašno lepo si ti dekle! Če bi ne imel žene in kup otrok, bi pobil devet fantov za tebe in vozil bi te po vsej deželi s temle vozom kakor princeso. Povem ti, če bo kdo lazil v Trstu za teboj, mu ne prodaj prepoceni svoje lepote, pa čeprav bo tisti iz samega sladkorja. Žalostna pa ne bodi preveč! Milan menda ne bo umrl tako kmalu – seveda če ga ne pozabiš, in končno premaga lahko talko dekle kot si ti tri Trste – zapomni si Klara! Na požirek žganja, da se ne prehladiš.«

Izvlekel je steklenko in ji ponudil. Srknila je res nekoliko, on pa je nagnil precej globoko, potem se je ogrnil z odejo, s katero je drugače odeval pregretega konja, in pognal. Ko so dospeli na vrh planote, so viseli oblaki kakor orjaške, v burji plapolajoče črne zastave skoraj tik nad njim.

In zopet so se naselile težke misli, ki jih je za hip pregnal Kovač, v njeno dušo. V tej uri se je trgala od dolgih let prve mladosti – na tej čudni poti je raztrgala stotine prelepih podob, ki so bežale nazaj navzdol po klancih, hotela je udušiti krik srca, nasmejati se uporno vsej bodočnosti, porogati se vsaki sreči, ki naj bi bila kjerkolisigabodi. Toda vse to se je zmaličilo v črne sence, ki so se zibale po njeni duši, kakor ti temni oblaki, ki zakrijejo vsako zvezdo, ki se hoče prikazati na nebu. Stiskala je pesti na prsi, da bi zakrila pred voznikom vzdih, ki se je hotel poroditi, ne vedoč, da bi ga ubilo ropotanje koles na dolgi kamniti cesti. Sedaj ji je bilo pretežko, da bi se spomnila, koliko deklet se je že peljalo na prav takem vozu po tej cesti, na katero so prihajale še druge ceste z vse dežele.

Toda že se je porajalo nekoliko jutra in Kovač se je moral izogibati posameznim kamijonom in avtobusom, ki so drveli iz mesta in naenkrat je za ovinkom zagledala pod seboj morje luči in dolge svetle proge, ki so se svetlikale po morju. Voz je krenil navzdol in drvel proti mestu, ki se je zibalo sem in tja, kakor čudna prikazen sredi sanj, kakor polip s svetlimi očmi, ki je stegnil lovke v vse doline, da izsesa življenje iz njih. Ob carinarnici jo je stresel mraz, ko se je uradnik, ki je preiskoval voz, dotaknil kolen in se zarežal v njene oči. »Lepo robo voziš danes,« je vzkliknil Kovaču. »Ne bo ti manjkalo kupcev zanjo. Vozi naprej, da ti je ne zaplenimo. Dobro bi nam dela v tem mrazu.« Kovač je molče pognal. Klaro so te grobe besede zaskelele v dno srca – toda naenkrat se je zalesketal v njenih očeh nenavaden sij, tako da se je začudil Kovač, ko ga je zagledal, dasi ga ni razumel. Od strasti razjedeni obraz carinika, je bil prvi pozdrav mesta. Nelep in grd je bil – Klara bi se ne zbala udariti s pestjo vanj, če bi bilo potrebno.

III.

Ob tej cesti s Krasa v mesto ni nikakega predmestja. Kar naenkrat so se dvignile visoke petnadstropnice na obeh straneh. Voz je zaropotal po širokih ploščah tlaka in nekaj hipov pozneje so se pred Klaro razprostrle široke dolge ulice, po katerih so ugašale luči in stopali zaspani ljudje. Čemerno in vendar začudeno se je ta ali oni ozrl na lepo dekle, ki je v moško suknjo ogrnjeno sedelo v senenem gnezdu med vrečami, med tem, ko je burja vihrala z njihovimi plašči in pelerinami. Kovač je krenil z Ulice velikega mlina mimo Ljudskega vrta na drugo stran in zaustavil pred nekim skladiščem, v katerega je potem znosil robo, ki jo je pregledovala majhna krmežljava gospa. »Je to vaša hčerka,« je vprašala, ko se je nekolikokrat ozrla v Klaro. »Ne, pripeljal sem jo služit v mesto. Je že dobila službo pri neki bogati rodbini. Na deželi danes človek nič ne zasluži.«

»E, lepa je. Njej ne bo težko. Ni potrebno, da bi znala bogve kaj. Grde so pa revice. Na stotine jih je brez službe in bi žrtvovale vse za hlebec kruha. Kako ti je ime, mala!«

»Klara sem«, je odgovorila Klara – v njenih mislih se je porajalo nekaj grozi podobnega vendar je s smehom odgovorila na skoraj prijazni nasmeh gospe. Po cesti mimo nje je sedaj hitelo že mnogo ljudi. Nekdo se je glasno zasmejal, ko jo je videl v moški suknji. Klara je zardela in odložila suknjo na voz. Gospa se je ozrla sedaj z dopadenjem nanjo – toda ni zapazila, da se je dekle treslo od mraza. Gospej se je zdelo samo po sebi umevno, da zna kmečko dekle prenašati vse, ali pa je celo mislila, da Klara sploh ne more občutiti mraza. Kovaču pa se je zasmilila in je hitro končal svoj opravek in zapeljal potem čez nekaj cest v hlev, kjer je naložil konjem sena. Hlapec, ki mu je pomagal – se je ozrl na Klaro. »Si ti prišla služit? Kovač je pripeljal marsikatero, odkar sem jaz tukaj. Deklica, nam hlapcem in vam služkinjam ni lahko. Pa Bog ti pomagaj!« Te besede so Klari pregnale nekaj težkega razpoloženja, ki se je poprej večalo od trenutka do trenutka in hlapec se je razveselil, ko je videl, da se je nekoliko nasmehnila.

»Vzemi culo z voza, pojdeva v restavracijo na čaj, saj si vsa premražena. Ti bom dal jaz za čaj,« je povabil Kovač. Klara mu je molče sledila v restavracijo, v velik mračen prostor. Natakar je pozdravil pokroviteljsko, kakor pozdravljajo natakarji navadne ljudi, toda ko se je zazrl Klari v obraz, je hitro stekel po naročeni čaj in ga postavil skoraj s spoštljivo vljudnostjo pred njo. Potem se je postavil v kot in neprestano buljil v dekle. »Vidiš, ta bi te rad požrl poprej, ko boš ti popila čaj,« je rekel Kovač glasno. Natakar se je z mrmranjem odstranil k banku.

»Takih se ti ne bo težko ubraniti, Klara, toda mesto ima v sebi vse preveč drugih stvari, pred katerimi boš ostrmela in ti bo morda težko. Tvoja mati ne ve, kaj je Trst v teh dneh. Včasih, ko je živela ona tukaj, je bilo seveda vse drugače. Toda kaj bi ti pravil – saj si pametno dekle. Sladkim obrazom ne veruj preveč, pa bo vse dobro in te bo Milan vesel. Če bi jaz ne imel toliko otrok, bi mu pomogel, toda, kaj hočeš. V teh dneh moram paziti neprestano, da ne grem sam k vragu. Zate bi mi pa res bilo žal, če bi pozabila od kod si doma. Če boš hotela kdaj kaj sporočiti materi ali pa Milanu, se oglasi pri meni, saj prihajam vsako soboto v mesto. Res, marsikatera, ki sem jo pripeljal kdaj sem, me je obiskovala nekaj časa, potem pa je naenkrat ni bilo več. Toliko naših požro ti tujci. Zate bi mi pa res bilo žal. Tako lepo si prepevala na koru, da sem pozabil na vse drugo v cerkvi, ko sem te poslušal. Ne boj se nikogar in naj ima tudi sto hiš.«

Govoril ji je še marsikaj. Klara se je trudila, da bi ga poslušala, vendar so ji misli uhajale neprestano domov. Zdelo se ji je, čeprav je naraščal hrup vozov na cesti, vse kot sanje, v katerih se ji samo dozdeva, da se je pripeljala v mesto, potem ko jo je zagrabila neka nevidna roka in jo vleče za seboj, ne da bi bilo njej mogoče upreti se količkaj. Slišati je bilo tudi zvonjenje iz neke bližnje cerkve. To zvonjenje se ji je zazdelo tuje in je mučno udarjalo v njene zbegane misli. Toda zvonjenje je kmalu prenehalo in je zopet slišala le hrup vozil in kričanje prodajalcev. Izza banka so iz polteme zijale proti nji oči natakarjeve. Od teh oči so ji zbežale misli k Milanu, ki stopa sedaj s krampom na rami ves mrk po cesti na delo. Kako je vendar mogoče, da ga danes ne bo videla! Danes zvečer pojde on k pevski vaji, potem bo stopal sam domov čez polje in jutri se bo zaman oziral na drugo stran orgel, kjer je vedno stala ona. In kdo bo jutri učil Mašo doma, ko ne sliši v šoli več domače besede? Bog ve, ali se je Maša po slovesu vrnila spat, ali pa je še strmela na ognjišču preplašena v materine oči. Če je šla spat, se je sedaj gotovo že prebudila in pričakuje zaman sestre, ki naj bi ji počesala lase.

Kovač se je nasmehnil, ko je spoznal, da je preslišala mnogo njegovih besed … »Vstani, Klara, pospremim te do Julči, da se ne izgubiš sama po teh ulicah.« Vstala je in mu sledila skozi vrata in po ulicah. Culica je mrtvo visela v njeni roki. Komaj se je zavedala množic, ki so hitele mimo nje po Vodovodni cesti, po Križišču, po Borznem trgu, po Korsu in mimo Velikega trga, za katerim se ji je zazdelo, da se je zalesketalo morje. Kovač pa jo je vodil naprej in na levo v tesne, mračne ulice, v katerih se je že burja ubila, in potem navkreber po bregovih visoko nekam, dokler se nista ustavila pred petnadstropnico.

»Do stanovanja te spremim, potem pa bom odšel, ker imam še mnogo opravkov,« je rekel Kovač, ki se menda sam ni prav dobro počutil v tej tesnobi ulic. Ko sta šla po strmih lesenih stopnicah navzgor, se je Klara nehote oprijela njegove roke. »Ne boj se. V sobah ni tako mračno, kot po hodnikih in stopnicah,« ji je rekel. Ko sta se ustavila nekje v četrtem ali petem nadstropju, je rekel Kovač: »Tukaj stanuje Julči. Vem, ker sem ji nekoč prinesel neke stvari od doma. Na ta vrata potrkaj! Jaz pa grem.«

Z neko žalosijo je stisnil Klari roko. »Pozdravite očeta, mater, Mašo in Milana,« je zašepetala in strmela za njim, ko je stopal navzdol previdno po strmih stopnicah.

Tako se je znašla sama na ozkem, mračnem hodniku, ob katerem se je vrstilo mnogo vrat. Ni bilo slišati nikakega glasu. Neskončna tesnoba se je je polastila in v oči so ji zopet hotele stopiti solze. Najrajši bi zbežala nazaj na cesto, tekla za Kovačem, se ga oklenila krog vratu in ga prosila, naj jo vzame s seboj domov. Kakor da hoče zbežati pred tem koprnenjem, se je odločila naenkrat in močno potrkala na vrata. Spoznala je takoj Julčin glas, ki je zaklicala, naj vstopi. Odprla je.

»Ti si, Klara,« je vzkliknila Julči, ki je še ležala. »Mislila sem, da so mi prinesli kako pošto, pa si res ti, Klara!« Planila je z ležišča in jo objela med najnedostojnejšim smehom, jo zagrabila za roko in jo vlekla k postelji. »Sedi na posteljo, ti Klarica moja, da ti hitro skuham čaj. Kako si vendar našla tako zgodaj k meni? Sedi no, Klara! Nič se ne boj! Joj, vedno lepša si, kakor kak angele si.«

Julči si ni pustila dopovedati, da je Klara že s Kovačem zajtrkovala. Še preden se je napravila, je prižgala špirit v gorilniku in pristavila lonček. Potem se je hitela umivati, ne da bi se prenehala smejati, ko je v zrcalu pred seboj gledala Klaro in samo sebe, svoj nekoliko že starikav, čeprav še vedno skoraj lep obraz, in nekoliko upadle prsi.

»O, Klara, ko bi bila jaz tako lepa kot ti!« V tem glasu je bilo nekoliko grenkosti, dasi nobene zavisti, skorajda se je zrcalila ljubezen v tem vzkliku. Potem se je hitela napravljati. »Ali si bila kaj žalostna, ko si zapustila Milana?«

»Saj ga nisem zapustila, ko je tako mlad in me ima tako rad,« je odgovorila Klara, ki je radi Julčinega smeha planila tudi sama v smeh. »Ti si pa še vedno lepa, Julči! Skoraj nič se nisi spremenila.«

»Mnogo sem se spremenila. Vsak človek se prej ali slej spremeni. Saj vendar ni mogoče biti vedno popolnoma mlad in življenje je včasih vendarle težko.«

Julči je segrela železni valovnik za lase med gorilnikom in si utisnila nekaj novih kodrov. Pristopila je h Klari: »Daj, da naredim tudi tebi nekaj kodrov, da boš še lepša.« Dvignila ji je lase nad čelom in jih ujela v valovnik.

»Ti imaš velike kite. Sedaj jih nima nobena. Vendar si jih ne daj odstriči! Prav škoda bi jih bilo, zares. Lepše je, če imaš kite. Pa kaj vidim – ti nimaš plašča. Klara, ali te ni zeblo? Jaz ti bom posodila enega, dokler ti ga ne kupi tvoja gospa. Sicer pa sem šla tudi jaz nekoč brez plašča v Trst – toda takrat je bila pomlad, saj veš, Klara, tako lepa pomlad je bila takrat. Vselej se mi čudno zdi, kadar se spomnim na tisti dan. Takrat se mi je zdelo življenje vse drugačno kot danes in vse nekam tako čudno, čeprav sem bila poprej že v Trstu – veš takrat, ko se je moj Martin odpeljal v Ameriko. Spremila sem ga prav do ladje in se nisem mogla odtrgati s pomola, ko je ladja odhajala. Pisal pa mi je potem samo trikrat iz Klevelanda in kar naenkrat prenehal, čeprav sem izvedela, da se ni nikjer ponesrečil. Pa saj ti vse to veš, kaj bi ti pravila še enkrat. Mnogo se je spremenilo od takrat. Veš, tista ladja še vozi. Te bom peljala enkrat, da si jo ogledaš. Včasih grem rada pogledat, kadar pride iz Amerike. Boš videla, kaki ljudje se vse pripeljejo z njo, tudi zamorci, veš, pridejo in vse polno najrazličnejših ljudi, da se boš kar čudila.«

Julči je govorila neprestano in ni pustila Klare do besede. Neprestano se ji je ozirala v oči in se je zdelo, kakor da išče samo sebe v njih.

»Popoldne te popeljem h gospe – toda jo bom prosila, naj ti dovoli, da prideš jutri v nedeljo k meni in boš pri meni ves dan … Jaz vidim v tvojih očeh, da si žalostna, toda, Klarica, nič se ne boj! Nikdar ne more priti taka tema, da bi je ne bilo mogoče razsvetliti na kak način,« je rekla, vendar je ta hip, čeprav samo za hip, zasijala žalost tudi v njenih očeh.

IV.

Julči je vstala zgodaj. Stopila je k oknu, odgrnila zaveso in se ozrla v nebo, ki se je vleklo kakor ozka modra pot med mračno strmo ulico. Visoke hiše so nemo visele proti tej visoki svetli lisi. Nekje v pristanišču je jokavo zatulila sirena odhajajočega parnika, potem je zopet bilo vse tiho. Klara je še spala. Levica ji je visela kakor mrtva z ležišča proti podu, desnica pa se je mirno zibala na enakomerno se dvigajočih prsih. Na ustnicah je snival droben smehljaj. Julči je strmela v lepi obraz, ki je bil od neba rahlo sinje obarvan, s širokimi, žalostnimi očmi.

»Klara spi, kakor majhen otrok in se smehlja kakor angel. Najmanjše zle misli ni v njeni duši. O, ko bi ona vedela, da sem jo prav jaz določila, da mi prevzame, kar mi je bilo najdražje. Otroci zlata in bogastva ne znajo čitati v srcu. Naveličal se me je in me zavrgel, ne da bi slutil, kaj se je zgodilo v moji duši. V začetku sem ga sovražila, kakor ga bo sovražila Klara. Toda, moj Bog!« – –

Ozrla se je v zrcalo in zopet primerjala svoj obraz s Klarinim. »Ah!« – Zamahnila je z roko. »Tako bom lahko vsaj še njena senca, ki jo bo spremljala. Drugače bi ne smela več v njegovo bližino. 0 Klarica, kako te bom ljubila radi tega!«

Vzela je s čudnim izrazom v očeh steklenko iz omare in si nalila žganja v kozarec. Izpila je v dušku, ne da bi odmeknila oči od Klare, boječa se, da bi se ona ne prebudila. Pri tem se ji je za hip spačil obraz v nelepi izraz, ki pa ga je takoj premagala čudna milina, dasi je žganje takoj močno pordečilo njena bleda lica. Odprla je neko knjigo. V njej je ležala fotografija. Julči je sedla na stol, položila sliko na kolena in se dolgo zamaknila vanjo. Zenice so ji pri tem zažarele v čudno svetlem lesketu. Nato je skrila sliko pod bluzo, pristopila h Klari in jo lahno poljubila na lice. Ko je Klara pri tem odprla oči, je zagledala veselo se smejoči Julčin obraz nad seboj: »Ah, ti si Julči! Meni se je sanjalo, da sem doma.«

»Da si doma z Milanom?«

Klara je prikimala: »Ali je že vzšlo sonce, Julči!«

»Še ni,« je odgovorila Julči s poudarkom. »Toda nebo je čisto. Najbrže bo dan zelo lep. Ali veš – danes je nedelja in gori od Svetega Justa je slišati zvonjenje. Napravi se Klara!«

»Pojdeva k maši?«

»Lahko, če hočeš – toda ne na vrh k Justu. Pojdeva rajši doli k Svetemu Antonu.«

Zajtrkovali sta nekaj malega. Julči je vzela potem izmed svojih oblek plašč iz temnorjavega blaga in ogrnila Klaro z njim. Stopala je dolgo okoli nje, uravnavala gube in popravila nekaj kodrov, ki so silili izza kite na ramena. Obraz ji je sijal v zadovoljstvu.

»Res, lepo ti pristoji. Tudi radi obleke se ti ne bo treba sramovati pred njim. Sicer ti bo pa gospa kmalu kupila novo obleko. On bo hotel, da boš oblečena popolnoma po njegovem okusu. V tem oziru je on prav čuden. Hoče imeti neprestano izpremembo. Vsak mesec ti bo vsilil novo obleko. Pa tudi zvečer boš oblečena drugače kakor podnevi in tudi kadar te bo peljal na deželo, boš morala imeti posebno obleko. Vse to bo seveda vedno plačevala njegova mati, ki mu usliši vsako prošnjo.«

Klara ni na vse to veselo čebljanje odgovorila, toda Julči se ni menila zato, ujela ji je roko pod pazduho in odhiteli sta po tistih strmih stopnicah na ulice, na katerih je bilo sedaj naenkrat mnogo ljudi. Klari se je zazdelo, da so popolnoma drugačni kot prejšnji dan. Marsikateri se ji je prijazno nasmehnil. Neka gruča fantov pa je pozdravila Julči in ko se je Klara od vogla ozrla, je videla, da še gledajo za njima. Tu in tam se je Julči ustavila in spregovorila nekaj besed s kakim dekletom, potem pa je predstavila Klaro. Vsaka ji je prijazno stisnila roko in jo vprašala, kako se počuti v Trstu. Klara res ni vedela, kako bi odgovorila, kakor tisti, ki je stopil v neznano deželo in hodi po njenih cestah začuden kakor sredi sanj.

Nekatera dekleta pa so gledala skozi okna s cigaretami v ustih. Tudi ta so pozdravila Julči z lahnim prijaznim poklonom glave, ali pa so se celo zelo glasno zasmejale in zaklicale neke besede, ki jih pa Klara ni razumela. Toda že sta prišli iz starega mesta v središče in ko sta prekrižali še nekaj ulic, se je razprostrl pred njima širok trg, mimo katerega se je vlekel kanal. Ob njegovem začetku se je dvigalo stebrovje cerkve Svetega Antona.

Ni bilo slišati nikakega zvonjenja in Klare se je polastila mračna tesnoba, ko je skoraj plašno stopila za Julči v ogromni temotni prostor, v katerem je komaj razlikovala klopi in posamezne ljudi, ki so nepremično sedeli v njih. Le daleč tam v ospredju so sveče razsvetljevale oltar, ob katerem je mladi duhovnik že čital evangelij.

»Zamudili sva,« je zašepetala Klara, toda Julči se je le nasmehnila in jo stisnila v neko klop. Klara je pokleknila in zastrmela na oltar. Čudna tišina jo je presunila. Tu ni bilo slišati nikakih orgel, kakor v beli domači cerkvi, ni bilo slišati petja in tudi pridige ni bilo, ne tiste množice nemirnih otrok v ospredju, ne poznanih obrazov goste množice, ki je je bila navajena gledati doma, ni bilo Maše, ne matere in ne očeta in ni bilo tudi Milana.

Klari se je zazdelo, kakor da jo je nekaj silno stisnilo v prsih. Prav razločno je začutila pekočo bolečino, ki se je porodila iz koprnenja, v katerem je vedela, da vsaj sedaj ne more in ne sme biti uslišano. Hotela je moliti, a ni mogla, zakrenila je glavo, kakor da bi s silo hotela zagledati Milana poleg sebe, pa je tam sedela Julči in se igrala s svojimi dolgimi belimi prsti. Naenkrat je Klara zakrila obraz z obemi dlanmi in pričela ihteti skoraj glasno. Ni slišala prav nič Julči, ki jo je skušala tolažiti in se trudila, da bi ji odtrgala dlani od obraza. Tako je minila maša, ne da bi se Klara zavedala, kdaj je bilo povzdigovanje, ne kdaj je bilo obhajilo. Kakor hitro se je duhovnik obrnil, da bi blagoslovil navzoče, jo je zagrabila Julči za roko in jo vlekla iz cerkve na trg.

»Nisem mislila, da imaš tako mehko srce. Sedaj si moraš izbiti iz glave različne spomine. Sicer pa ni tvoj dom ravno na drugi strani sveta. Na tisto goro tamle bi te peljala, pa bi ti zagledala domače hribe.«

»Ah, pojdiva takoj sedaj gori,« je zaprosila Klara, Julči pa je planila v smeh. »Na kaj vse se spomniš! Komu bi se sedaj ljubilo na vrh! Res si lepa kot angel, toda perutnic vseeno nimaš, da bi kar tako letala na vrh. Ozri se vendar malo naokoli! Ne morem te peljati h gospe pred enajsto uro! Pa je res tako lep dan, da nismo imeli takega že ves mesec. Res bo prav lepo, če te popeljem nekoliko naokrog.«

Naredilo se je prekrasno jutro. Čez strehe hiš in čez cerkev so viseli žarki kot zlata streha in se zrcalili v kanalu. Po trgu je nastal že živahen vrišč. Prodajalci in prodajalke so že ponujale blago s pojočim zateglim glasom. Po kamnitem tlaku ob kanalu so ropotali vozovi, ki so dospeli od kdo ve kje, in tudi na ladjah so kričali prodajalci, ki so stali poleg ogromnih kupov sadja, na ves glas.

Ta hrup je navdal Klaro s strahom. Ta ali oni človek se je hote ali nehote zadel ob njo in drvel potem naprej. Čez mostič je pritekla velika truma otrok, ki so metali olupke v jato golobov. Ko so zagledali Julči in Klaro, so se strnili naenkrat v krog okoli obeh in zaplesali poredno pojoč neko Klari nepoznano popevko, potem so tudi oni oddrveli naprej. Njej se je zazdelo vse to vrvenje in ves ta hrup kot nekaj blaznega. Julči pa ji je rekla, kakor da bi ugenila to njeno misel: »Se ti zdi nenavadno vse to, kaj ne – pa se boš že privadila. Vidiš, vsi ti ljudje, razen tistih otrok, ki so Bog ve zakaj zaplesali krog naju, se ženejo samo za denarjem. Za denar so pripravljeni storiti vse. Če bi ne bilo ječ, bi se ne bali niti zločina. Zapomni si, v tem mestu dobiš za denar karkoli hočeš – tisoč ljudi lahko kupiš z njim. Je pač tako na svetu in en človek ni nič boljši od drugega. Seveda, če bi vsi ljudje imeli denar, potem bi ne bilo tako in –« Julči je sedaj skoraj srepo pogledala Klari v oči – »če bi nihče ne imel denarja, potem bi bil na svetu raj. Žal, da je kaj takega nemogoče. Brez denarja moraš danes umreti, da, umreti z dušo in s telesom, zlasti če si ženska. Vidiš, jaz imam sedaj nekaj denarja, toda hotela bi, da bi se mi nekoč pripetilo, da bi ga ne imela nič, pa da bi vseeno živela na nekem lepem, lepem vrtu, po katerem bi samo plesala, prepevala in vriskala. O Klarica, jaz bi te najrajši objela. Veš na tistem vrtu bi rasli velikanski grmi vrtnic, tako da bi dehtelo po samih nebesih. Po drevesih bi prepevale sinice in slavci. Na koncu vrta pa bi živel lep, lep fant, h kateremu ne bi smel nihče drugi kakor jaz. Tisti fant bi moral biti večno mlad in ljubiti samo mene. Nobeni kraljici bi ne bilo potem tako lepo kot meni. O, kako bi jaz prepevala, o, kako bi prepevala noč in dan! A glej, sva že pri morju. Zakaj me gledaš tako začudeno, Klarica! Čuj, Klarica, veš, kdo bi še smel na tisti vrt? Ti, samo ti, ti srček moj nedolžni! Toda ne stopaj prav po robu pomola, da ne padeš v morje!«

»Ne,« je odgovorila Klara. »Jaz bi šla na tisti vrt samo, če bi smela vzeti Milana s seboj in Mašo. Kaj naj bi delala Maša vedno brez mene?«

»O, ti srček moj nedolžni,« je zopet ponovila Julči in se skoraj dušila v smehu. »Toda morje je lepo, kaj ne? Saj sem ti rekla, jaz hodim velikokrat k morju.«

»Gledat tisto ladjo, s katero se je odpeljal tvoj v Ameriko?«

»O, ti srček moj nedolžni – seveda! Vidiš, kako hitro si uganila.«

Julči si je stisnila prste na ustnice in potem hitro vrgla roke na široko pred se, kakor da pošilja čez morje poljub, pri tem se je zopet ozrla na Klaro in ponovno planila v smeh.

»Toda zakaj se tako čudno smeješ, Julči!«

Julči se je zresnila. »Saj se ne smejem. Nikar ne misli, da se tebi smejem. Sicer pa vedi, da sem zelo vesela.«

Naslonili sta se ob koncu pomola na steber in se zameknili proti obzorju. Široko sinje živo morje je bilo vsepovsod prepreženo z lesketanjem sonca. Valovi so se zibali enakomerno, nevisoko, in le zdaj pa zdaj se je kateri zaletel v zidovje in se razbil v visoko svetlo grivo, ki je potem naenkrat utonila.

»Zelo nemirno je morje,« je rekla Klara, ki ni vedela, kaj bi govorila. Preplašile so jo Julčine čudno se lesketajoče oči.

»Ni nemirno danes – toda včasih – oj Klarica, so bili toliki valovi, da bi preskočili sedem pomolov. Danes je to morje lepo, čeprav je mrtvo, oj Klarica, še vedno lepo. Ti niti ne veš, kaj je to nemirno morje. Nisi ga še videla dosedaj. Tudi ti boš še spoznala morje, ki preskoči sedem pomolov. Takrat te bo strah, Klarica, pa se ne boj! Bregovi so vedno dovolj široki, da ubijejo tudi najbolj divje morje in naj bo ono neskončno.«

»Julči, ko si bila doma, te nisem nikdar slišala govoriti tako. Kdo te je navadil vseh teh lepih besed?«

»Klara, naučilo me je mesto. Ti še ne veš, kaj je mesto. Polne roke ima in kadar se te oklenejo, se ne moreš več iztrgati iz njihovega objema. Potem pa se skloni mesto k tvojim ušesom in ti šepeta besede, kakršnih bi doma niti v sanjah ne slišala. Ha, mesto šepeta prečudne besede toliko časa, dokler človek v njegovem objemu ne umrje. Potem pa razklene roke in pusti človeka mrtvega ležati sredi ceste, da brcne vanj lahko kdorkoli, ki gre mimo.«

»Toda Milan je hodil nekaj dni po Trstu in se je vrnil iz njega z mržnjo v srcu. Saj veš, da ni dobil dela. On sovraži Trst in vedno se je srdil, kadar sem mu rekla, da pojdem.«

»Vem, Klara,« je odgovorila Julči sedaj resno, »toda čuj – Milan ni bil ženska, zapomni si, on ni bil ženska, kajti drugače bi se mu ne bilo treba vračati – zapomni si – poznam moške, ki so ostali v mestu, ko niso dobili dela in so ostali tudi tisti, ki so delo izgubili. Moški niso ženske in moškim ni treba poginiti, čeprav žive v največji bedi. Moški lahko zaide tudi v ječo in mu ni pretežko v nji. Toda ali naj gre pa v ječo ženska? Pomisli le, kaj se pravi: ženska v ječi, zlasti, ko so vsepovsod pazniki le moški. Ah, s kakimi prismodarijami te dolgočasim! Pripeljala sem te k morju, da bi ti pripovedovala kaj lepega. Ali hočeš, naj ti povem lepo pravljico o morju? Mnogo pravljic o morju sem slišala. O, toliko sem jih slišala, da bi ti lahko vsak dan povedala novo. Če bi ti pravljice poznala, bi se ti zdelo morje vse drugačno, kakor se ti zdi sedaj.«

»Julči, povej mi rajši, kako živiš. Videla sem, da si prav sama v svoji sobi in da nimaš gospodinje. Ti si mi vendar pisala, da je tvoja gospodinja …«

Julči je hitro ujela Klarino glavo med dlani in jo stresla parkrat veselo in razigrano.

»Kaj sprašuješ take stvari? Nekaj časa že živim brez dela in skrbi. Imam denarja. Prej sem ti povedala, da ga imam. In kaj hočeš še več. Ne sprašuj me takih stvari! Obiskala te bom stokrat in ti mene – pa me boš lahko nekoliko spoznala. Prav gotovo se ne boš takrat sramovala moje družbe. Kadar mi bo pa zmanjkalo denarja, si bom že poiskala kako delo. Veš, včasih je silno prijetno živeti brez dela, brez vseh skrbi, in tudi brez ljubezni in brez greha. Pa prideš včasih tako k morju – premišljuješ, kako je bilo nekoč in gledaš in gledaš po cele ure proti obzorju. Vidiš ladje, kako prihajajo. V začetku so majhne, manjše od galeba, pa rasejo, rasejo pred tvojimi očmi in so naenkrat tik tebe velike kot hrib. Potem pa zopet odhajajo in so vedno manjše in manjše in se končno izgube za obzorjem.«

»Vendar, Julči, kaj bo s teboj, če porabiš denar in ne dobiš službe? Kdo ti je dal sedaj denar?«

Julči je strmela nekaj časa Klari nepremično v oči. »Rekla sem ti, da ne sprašuj! Toda če hočeš vedeti –«

Julči se je še bolj naklonila na tisti steber. Nasmeh ji je popolnoma, izginil z ustnic. Povesila je oči v tla in zapela Klari poltiho, počasi, kakor bi prevajala in zajemala iz nekih daljnih, Klari nepoznanih misli in svetov.

»Čakala sem komaj noč in dan
in je dospel moj fant po sinjem morju –
v njegovem čolnu kup zlata
in sto svilenih rdečih in sinjih oblek,
v očeh pa mu gorela je strast.
Dal mi je vse, kar je v čolnu imel
in mi zato izpil dušo do dna.«

»Zakaj si zapela to? Jaz te ne razumem,« je zašepetala Klara.

»Ah!« – Julči je zamahnila z roko, »Vrniva se v mesto! Razkazala ti bom nekatere zanimivosti. Ob enajstih te pa popeljem h gospe, poslušaj me, odpeljem in predstavim te gospe Manfreda. Kaj mi je, da te že v ranem jutru mučim s tolikimi neumnostmi. Kaj jaz vem, kje sem že slišala tisto pesem, ti pa si mislila ob nji na Bog ve kake čudne stvari. Veš, Klarica, tisti otroci, ki so poprej zaplesali kolo krog naju? Zakaj so zaplesali, Klarica! Ali ne veš, da so tudi oni spoznali, kako si lepa. Zaplesali so okoli mlade nevestice, lepe, lepe mlade nevestice. Jaz, nora ženska, pa sem ti potem pripovedovala o bedi in o smrti, mesto da bi se priklonila pred teboj in zaklicala: ‘Pozdravljena bodi v tem jutru ti, nevesta, si dospela v mesto, da nosiš radost in veselje.’

Ob enajstih te odpeljem h gospe, poslušaj me, odpeljem in predstavim te gospe Manfreda in prosim te, osuši si te solze, ki se ti neprestano lesketajo v očeh. To se vendar ne spodobi, da bi te ona gledala v jokajoče oči, ne, Klarica, to se ne spodobi.«

V.

Vila Manfreda je stala izven središča mesta na rebri pod goro. Julči je stopala po strmem stopnišču proti vrtu, ne da bi govorila. Klara ji je sledila plaho, in ko sta dospeli do vrtnega zidu, ji je srce tako udarjalo, da se je morala ustaviti. Toda Julči jo je trdo prijela za roko in potegnila za seboj.

»Ali mi misliš pobegniti? Tak obraz imaš, kot da bi te gnala pod vislice. Kaj si bo vendar misilila gospa o tebi?«

Klara je odkimala, kakoir da se ne boji. Julči je pozvonila. Po peščeni poti je prikoracal star, nekoliko upognjen hišnik, prijazno je pozdravil Julči, potem se je radovedno ozrl na Klaro in pokimal, kakor da je zadovoljen.

»Je gospa gori, Pepo?«

»Gori so gospa, Berta in Marij. Gospod se je odpeljal. Ali ste pripeljali novo gospodično?«

»Da, to je Klara. Klara, to je hišnik Pepo.«

Starec se je priklonil. Ta poklon je Klaro še bolj zbegal, V glavi ji je zvenela beseda – ‘nova gospodična’. Hotela je nekaj reči Julči, toda ta je že odhitela mimo starca skozi drevored cipres proti vili, ne da bi spustila Klarine roke. Stopili sta v široko vežo in šli potem po stopnišču do visokih vrat. »Delaj se veselo,« je zašepetala Julči in potrkala na vrata, ki so se odprla minuto pozneje. Prikazala se je sama gospa.

Klaro je takoj minil ves strah. Obraz, v katerega se je zagledala, je bil skoraj materinsko prijazen, in skoraj lep, dasi obdan že z močno sivimi lasmi. Julči se je sklonila in poljubila roko gospe, toda Klara se je komaj vidno nasmehnila in ni vedela, kaj naj stori.

»Še zelo je boječa,« jo je opravičila Julči. Gospa je prijela Klaro za obe roki in ji pogledala v oči.

»Ne boj se, mala! Mnogo so mi pravili o tebi. Res si lepa. Pri nas ti ne bo težko. Gotovo ti ni bilo nikjer tako dobro, kot ti bo pri nas. Le pojdi z menoj!«

Pritegnila jo je za seboj v velik, od sonca močno osvetljen prostor. Julči je sledila obema in uprla takoj pogled v vrata, ki so vodila na nasprotni strani iz sprejemnice.

»Odloži plašč in sedi k meni, mala! Vi, Julči, tudi lahko ostanete.«

Ko je Klara odložila plašč, jo je gospa ogledovala dolgo z vidnim zadovoljstvom. Položila ji je desnico na ramo, z levico ji je dvignila glavo.

»Ti si zelo mlaida in še nisi bivala v mestu? Ne? No, saj mi je že Julči pripovedovala o tebi. Kako je doma pri vas?«^

»Težko je,« je zajecala Klara. »Prodati mislijo, če ne bomo odplačevali dolgov. In kam naj gredo potem mati, oče in mala Maša? Odšla sem v mesto, da …«

»Vem, vem, Klara! Takoj ti bom dala nekaj denarja. Boš lahko odposlala še danes. Včeraj sem obljubila Julči, da te pustim še danes v mesto. Ali si bila res bolna včeraj? Jaz sem te že včeraj želela videti.«

»Jokala je, ker ji je bilo težko po domu. Toda danes je že vse bolj vesela,« je odgovorila Julči.

»Žalostiti se pač ne smeš. Saj tvoji domači te bodo lahko obiskali kedaj, pa tudi z Julči boš lahko odšla včasih v mesto, kjer boš našla mnogo zabave in razvedrila. Seveda, nekaj denarja ti moram izročiti takoj!«

Gospa je stopila sikozi vrata, izza katerih se je zaslišal smeh, in se takoj vrnila s par sto lirami. Izročila jih je Klari, ki prvi hip ni vedela, kam bi z denarjem. Ko ga je končno stisnila v žep, se ji je tresla roka.

»Marij, Berta, pridita no vendar že,« je zaklicala gospa.

Vstopila je najprej Berta, pšeničnolaso dekletce, ki je obstalo pred Klaro in se strmo zagledalo vanjo.

»Kako ji je ime,« je vprašala mater.

»Klara – saj sem ti rekla! Daj ji vendar roko, da se te ne bo bala.«

Klara je zbegano ponudila roko, toda Berti je desnica obvisela ob telesu. Hip nato je dekletce planilo v smeh, ne da bi se menilo za pogled, ki mu ga je vrgla mati, zbežalo od Klare in skoraj treščilo v Marija, ki je vstopil prav takrat.

»Glej jo,« je zaklicala Berta Mariju, »Drži se kot svetnica na oltarju! Kdo bi si mislil, bratec moj! Mnogo sreče!«

Berta je obstala onkraj odprtih vrat in se smejala neprestano. Nastala je za nekaj trenutkov zmeda. Gospa ni vedela, kaj naj bi rekla. Klari so zopet silile solze v oči. »Daj mu roko,« ji je zašepetala Julči, ki je videla, kako Marij nudi Klari ves presenečen in tudi ves zbegan desnico.

Šele sedaj se je Klara zavedla. Pred njo je stal Marij, ves drugačen, kakor si ga je predstavljala zadnje dni. V svoji domišljiji si je ustvarila sliko odraslega, močnega, lepega, lahkoživega veseljaka, tu pred njo pa je stal ves plah mladenič, ne posebno lep, nekoliko manjši kot ona, zelo bled, toda z velikimi črnimi kodri in s širokimi črnimi, zelo zasanjanimi, skoraj žalostnimi očmi.

Ko ji je sitisnil desnico, ni izmaknila roke in kljub rogajočemu se smehu Berte, je njej sedaj izginila rdečica, ki ji je poprej šinila v obraz, in na ustnice ji je priplaval skoraj nasmeh.

»Jaz sem Klara.«

Gospa je med vsem tem opazovala vsak migljaj njenih potez in nezadovoljstvo, ki se ji je zrcalilo v očeh radi Bertinega posmeha, je polagoma izginilo.

»Berta je neugnana, toda polagoma se bosta že spoprijateljili. Marij pa je dober fant. Sedita vendar k meni! Marij je napravil z odliko izpit na akademiji. Ali ti ugaja Klara, Marij!«

»Lepa je – lepa si, da, rekli so mi, da si lepa. Julči je rekla.«

Ozrl se je proti Julči, ki je še vedno stala in upirala nepremično oči vanj, in umolknil. Ta hip se mu je nekaj nelepega zrcalilo v očeh, toda hitro se je ozrl nazaj na Klaro in se zasmejal na široko. »Ti moraš dolgo ostati pri nas.«

»Seveda bo ostala, Berta ne more vendar sama hoditi na izprehode in s čolnom po morju. Lahko bi se ji kaj pripetilo in tudi ti, kaj, si ne boš želel letati vsenaokoli po mestu, ko bo tak angelček v naši hiši,« je nadaljevala gospa. »Seveda moraš balti dober s Klarico in se ne smeš obnašati kakor divjak. Človek se mora obnašati lepo proti vsaki ženski, saj sem ti že pravila.«

»Vem, vem, mamica! Bom že skrbel, da ji bo čim lepše pri nas. Včasih se bomo tudi peljali na Reko, kaj ne, mamica? Jaz znam sedaj voziti že popolnoma dobro in ne bo treba najemati šoferja.«

»Ah, kaj boš sedaj pozimi vozil! Ko pride pomlad, ti bom že dovolila. Pojdi sedaj! Dekleti morata na kosilo. Saj še nista obedovali, kaj ne? Julči, peljite Klaro v njeno sobo! Kosilo vama bodo prinesli tja. Klara naj se vrne do enajstih, da ne bo moral Pepo bdeti predolgo. Klarica, jutri boš dobila novo obleko. Ta obleka, ki jo nosiš, je vendar strašno revna. Tako lepo telo kot je tvoje, mora nositi sebi dostojno obleko.«

Gospa je vstala in ponudila roko Klari in Jullči. »Julči, če rabite kaj, se le oglasite pri nas! Mi vam bomo radi pomagali. Klara, na svidenje jutri!«

Klara in Julči sta odšli iz sobe. V njo pa sta planila nazaj Marij in Berta. Marij je objel mater in se smejal ves radosten. Sedaj ni bilo več tiste hlinjene žalosti, s katero je znal sprejeti dekleta, v njegovih očeh. V zenicah se je zrcalilo vse nekaj drugega, »Mamica, ti imaš izboren nos. Kdo bi si mislil! V vsem Trstu ne najdeš lepšega dekleta kot je ta Klara. Sedaj prav gotovo ne pojdem leto dni več krokat v staro mesto.«

»Lump moj,« je odgovorila gospa, »glej, koliko skrbi mi delaš? Ali ne veš, kako je robantil papa, ko si izročil Julči tri tisoč lir za odškodnino? Pa niti pri nas ni stanovala Julči. Ta Slovenka bo še dragocenejša. In zdi se mi celo, da jih boš v začetku dobil še po glavi. Ona ni taka, kakor je bila Julči, dasi je mnogo lepša od nje.«

»Ščava je ščava,« ^[1] je odgovoril Marij, »toda mamica, veš, ona je lepša kot vsi angeli pod svetim Justom skupaj in če bi ne bila ščava, bi se zaljubil vanjo. Kaj misliš, ali je ona že imela kakega ljubimca?

»Povem ti,« je odgovorila gospa mama, »ona je bolj nedolžna od vsake vijolice, ki zrase ob prvem soncu v prvi pomladi. Strašno jo boš polomil, če jo boš hotel pridobiti prvi teden.«

»Ni ščave, ki bi ne ljubila denarja,« je odgovoril sin. Mati je objela njegovo glavo v naročje in mu stisnila poljub na čelo. Relkla mu je: »Marij, čas je, da bi si izbral nevestico, ko te pozna toliko najboljših družin vsega Trsta. Vendar, prej ko končaš študije, naj ti bo to dovoljeno, dasi se bo papa srdil. Jaz ti vendar ne morem dovoliti, da bi zahajal k ščavam v staro mesto in tvegal svoje zdravje, ali pa umiral doma kakor kak Narcis.«

»Ti si me vedno razumela. Papa pa me ne razume prav nič.«

»Papa ima premnogo skrbi. Ali misliš, da je malenkost obvladati trgovino, kjer je zaposlenih nad petdeset uslužbencev in kjer treba napolniti z blagom tri nadstropja veletrgovine v centru? Saj veš, da je zadnjič komaj rešil tistih petdeset tisoč lir. Saj ti ni papa nikdar nič očital. Toda ko je lansko leto imel pri tovoru iz Aleksandrije toliko izgube, se je razburil tako … Pa pustimo to. Papana ne bo iz Genove najmanj mesec dni.«

Potem se je obrnila gospa k Berti.

»Kako komedijo si mi uganjala poprej? Ali nisi videla, da so prišle Klari solze v oči?«

Berta je stopila tik k materi.

»Ali je mar ščaiva moja sestra, da bi ji jaz morala ponuditi roko? Temu mojemu bratcu dovolite, karkoli zahteva. Mene ne pustite nikamor. Sama ne smem nikamor od hiše, dokler mi ne boste končno kupili kakega od mene sto let starejšega debeluha za moža. Seveda, gospodična Klara me bo spremljala po mestu in po morju, ona, ki je lepša kakor vaša hči in nima peg na licu kakor jaz. Če grem na izprehod z njo, bodo strmeli gospodje vanjo in ne vame.«

Berta je planila v jok. Mati se je razburila in jo prijela za roko.

»Berta, ali se ti meša? Kdo te bo silil, da boš hodila z njo? Kdo je vendar rekel, da je ona lepša kot ti.« »Jaz vama pravim to in čuj me, mati, edini, ki bo znal braniti to deklico pred tem« – Berta je pokazala na brata – »bom jaz, veš mati, prav jaz in če jo boste nameravali odpustiti poprej kot bo ona sama hotela, bom šla od hiše z njo tudi jaz. Alii misliš, da sem tako bedasta, da nisem videla, kaj se je zgodilo z Julči? Ali naj to povem Klari jaz? Vsej hiši ste zabranili praviti. Ali misliš, da si mi s tem, ko si me pošiljala v šolo k sestram Naše Gospe, zakrila z dlanmi oči? Ne – prav one so mi povedale, kaj je človek, razumeš, mati, prav one in so mi povedale o vsej gnusobi, ki se dogaja v tem mestu. Za človeka barantate kakor za živino in to radi takih bledoličnih sladostrastnikov kot je moj bratec. Čeprav je Klara lepša kakor jaz, ji bom dala roko in poljubila jo bom še bolj kot bi mi bila sestra, samo – čuj mati, samo če bom videla, da je res tako kot se mi zdi sedaj in ne laže s svojimi nedolžnimi očmi. Klanjam se, mama! Še enkrat, bratec Marij, mnogo sreče!«

Marij se je silno razsrdil na te besede in hotel planiti za odhajajočo sestro.

Mati pa ga je med nasmehom pridržala za roko: »Ptici so začela rasti krila in bi rada vzletela. Ne jezi se, Marij, se bo že pomirila. Naredili bomo, da bo vse prav.«

VI.

Julči je pripeljala Klaro v sobo, ki so jo v veliki vili izbrali za tega dekleta. Soba je bila nad vse prijazna. Dve okni sta odpirali razgled na vrt, na mesto in na morje, kljub vitkim cipresam, ki so se dvigale mimo oken čez prvo nadstropje prav do strehe, ki je segala čez zidove vile do iz lesa izrezljanega oboka. Soba sama se je svetila v belini. Mimo oken so padale dolge čiplkaste zavese in deloma zakrivale široke slapove asparagusov. Sredi nje je stala bela postelja. Ploskev ob vzglavju je bila pokrita z iz lesa izrezljanimi nagimi amorčki. Rožasto pregrinjalo je pokrivalo odejo. Na drugi strani je zakrival kot zelo širok, a nizek umivalnik, poleg katerega se je dvigalo za telo visoko zrcalo. Na umivalniku je bilo razpoloženih mnogo porcelanskih in steklenih posodic s pudrom in dišavami. Tudi omara je bila iz belega rezljanega lesa. Na divanu se je valjalo nekaj svilenih blazinic, ki so bile vse bogato okrašene z uvezanimi rožami in s priveski baržunastih umetnih cvetlic. Na steni je visela slika Amorja in Psihe, mladeniča, ki je poljubljal Dušo, preplašeno dekle, ki se je hotelo izviti iz njegovega objema. Po vsem prostoru se je širil opojni vonj dišav z umivalnika in od krizantem, ki so se košatile v vitki vazi na mizi, široke kot sončnice.

Vsega tega Klara ni opazila, dočim je Julči v hipu preletela ves prostor s koprnečimi očmi. Obrnila se je h Klari.

»Te rože je prav gotovo kupil danes sam Marij. Ali ti ugaja vse to?« Toda Klara je obstala molče poleg Julči in jo le redko prijela za roko.

»Kaj ti je? Kaj me gledaš tako,« je vzkliknila Julči.

»Julči, mislila sem, da poznaš ti to hišo le slučajno. Pisala si mi, da je tvoja gospodinja prijateljica te družine. Ti pa poznaš dobro vse te ljudi, ti poznaš dobro vsak kotiček v hiši. Julči, povej mi, ali si bila pred menoj tukaj,« je zašepetala Klara.

Julči se je nasmejala radostno.

»Če se ne motim, misliš ti, da sem jaz zalezovala Marija. O dekletce, kaj vse ti prihaja na misel. Glej jo, no! Kje bi Marij maral mene, saj sem vendar že precej let starejša od njega. Seveda, če bi z nekdanjo gospodinjo ne prihajala ponovno v to vilo, bi ne mogla povedati, kako lepa si ti. Gospodinja pa je rekla, naj le verjamejo meni, ker imam za lepoto dober okus. Glej jo, komaj si ga videla in si že ljubosumna name. Pripeljala bi te k prejšnji gospodinji, toda ona se je preselila prav te dni v Italijo.« Julči ji je hitela lagati naprej, dokler je ni Klara prekinila.

»Nate nisem ljubosumna. Tega mladeniča bi jaz ne mogla ljubiti. On je otrok, še popoln otrok. Milan bi ga z eno roko položil sebi na ramo.«

»Boš že spoznala kak otrok je on. In ali ni lep?«

Klara je molčala.

»Lep je,« je poudarila Julči temno. »Če bi me on mogel ljubiti, bi odšla z njim do konca sveta. Tvoja žrtev ne bo tako velika, kakor se ti zdi. Sicer sem ti pisala vse. Če si se že odločila in prišla, ne igraj sedaj svetnice! Nam ni dano, da bi izbirale. Zakaj me vendar spravljaš v slabo voljo, da govorim potem še sama bedastoče. Tako, razveseli se no vendar!«

Julči je zagrabila Klaro za rame in jo stresla razigrano, potem je skočila k umivalniku, vzela z njega posodico z gumastim balončkom, stisnila balonček in siknila med nagajivim vzklikanjem curek dišeče tekočine Klari v obraz in lase, potem pa še sebi.

»To poživi dušo, Klarica! S tem bi premamila deset Milanov, ki se jim še sanja ne o raznih čarovnijah, ki jih znamo ženske. Jutri pa boš lepša kot tista deklica tam na podobi. O, ko bi jaz nekoč vedela za take stvari, bi Martin nikdar ne videl Amerike. Jaz bi žvižgala in moj Martinček bi moral plesati, kakor bi jaz hotella.«

Julči je govorila kar naprej, dokler ni neko postarano dekle, katerega bujni kodri so tičali pod krog glave zavitim platnom, prineslo kosilo. Dekle je pozdravilo polglasno in tudi ona radovedno pogledalo Klaro.

»Ali hočete tudi vina? Ali pije gospodična vino?«

»Tudi vino prinesi, Marja,« je zaukazala Julči, Klara jo je pogledala začudeno. Julči se je namuznila: »Ali ne maraš vina? Imajo zelo dobro vino in tudi zelo dobre cigarete. Marja je kuharica. Doma je iz Tomaja, pa je že od otroških let v Trstu. Ne smeš biti preveč prijazna z njo, pa tudi s služkinjo ne. Zapomni si, ti si za obe gospodična. Sicer je služkinja stara že skoraj štirideset let in noče dosti govoriti. Le s Pepom bodi prijazna, pa se ne bo nikdar hudoval, če boš prišla kedaj, ko boš imela prosto, po enajsti uri domov. Seveda, gospa ne sme izvedeti za to. Berta se je danes čudno obnašala, toda nič se ne boj! Ona nima prave besede v hiši, kakor tudi gospod ne. Gospoda boš videla redkokdaj. On ne govori z nobenim rad. Če ti bo pa Berta hotela kaj reči, kar Mariju povej! On bo pa povedal gospe! Toda zakaj tako počasi piješ?«

Pred Klaro je stalo bogato kosilo, o kakršnem še nikdar niti sanjala ni. In vendar ni še nikdar obedovala s toliko grenkostjo kot sedaj. Ob vsaki žlici, ki jo je nesla v usta, se je spomnila, da obedujejo morda prav to uro doma oče, mati, Maša skledico močnika, da je morda že oče odložil žlico, da bi ostalo več materi in Maši, in da je morda odložila žlico že tudi mati, da bi Maša ne ostala lačna. Po kosilu bo prišel k njim Milan in se bodo pogovarjali prav o njej in bo mati morda zajokala …

Klara je sedaj komaj še poslušala Julči, ki ni hotela nehati z govorjenjem. Zazdelo se ji je, kakor da je postavljena v sredo neke razkošne, silno lepe, obenem strašne uganke, ki je ne bo mogoče razvozljati. Razkošje, ki ga je videla v sprejemnici in ta čudovita svetla soba, nepoznani ljudje, ob katerih tuje duše se je naenkrat zadela – potem Julči, ta Julči, ki je ni mogoče razumeti, kakor da ima za seboj prečudno skrivnost, angelci nad vzglavjem postelje, mladenič in mladenka na steni, potem ciprese in tista sinja živa sončna ravan, ki se gubi onkraj mesta v neskončnost, krik duše po domu, zbeganost in porajajoči se odpor – Berta ji ni dala roke, Berta jo smatra za kupljeno vlačugo … vse to se je spajalo v neko divjo, pestro podobo.

»Ali ne vidiš, da sem ti natočila vina,« ji je rekla Julči, ki je že izpraznila svojo čašo in si nalila znova. »Trkaj in pij z menoj!«

Klari se je tresla roka, ko je dvignila kozarec. Vina se je dotaknila komaj z ustnicami. »Ah, pojdimo v mesto,« je zaprosila.

Vstali sta. Julči je vzela široko krizantemo iz vaze, si jo vtaknila za bluzo. »Kako je lepa ta krizantema! Sedaj bi bilo še lepo valjati se po divanu. Pa pojdiva, no! Tebi se seveda vse to čudno zdi. Klarica, kako si ti neumna, bolj kot mlad golob, ki prvič poleti iz golobnjaka v svet. Sicer sem bila jaz tudi taka kot ti prve dni, ko sem dospela v mesto. Hi, hi, Klarica, veš, takrat je lazil za menoj mož moje prve gospodinje, ki je imel tak trebuh, da se je prikazal pol ure pred njim skozi vrata. Lahko bi zložil človek nanj vse limone in pomaranče celega trga, eno celo ladijo pomaranč in limon, ki jih je on prodajal. Gospa pa je bila tanka in suha kakor svetilnik ob cesti. Pa ga je nabila vsak teden. Jaz sem pa morala biti za tolažnico. Bogat pa je bil kakor Salomon in me je imel rad, dokler me ni gospa napodila, kakor da bi ne vedela, da tisti debeli Salomon ni zmožen objeti kakega človeka, posebno ne, kadar se ga je napil. Hu, okrogel in grd je bil kot spužva.«

Julči se je smejala talko, da je odmevalo po stopnišču in po veži in se še doli po cestah ni nehala smejati. Pripovedovala je Klari vrsto smešnih dogodkov iz svojega življenja, kar pa je v Klari vzbujalo začudenje in grozo.

Ustavili sta se ob trafiki, kjer je Julči kupila cigaret, Klara pa denarno spremnico, ki jo je izpolnila takoj. Skoraj ves denar je nesla na pošto. V tem edinem hipu, ko je odrinila denar uradnici, je začutila pravo veselje … Naj bo kar hoče! Naše bom le rešila in naj umrjem takoj potem.«

Z radostnejšim obrazom je odšla z Julči nazaj na cesto. »Počakala bom par dni, potem bom pisala dolgo pismo domov in Milanu.«

»Boljše je, da Milanu ne pišeš. Ne zavezuj ga, ko ne veš, kako bo čez leto dni s teboj! Ali pa mu piši na razglednici samo pozdrav! Pozdravi ga tudi v mojem imenu, saj se me še spominja. Bil je Martinov prijatelj!«

V pristanišču sta se ustavili nekaj časa. Mnogo ljudi je bilo zbranih po obrežju in po pomolih. Razigrano nedeljsko razpoloženje je prevzelo množico, ki se je za nekaj ur otresla skrbi. Mnogo mornarjev je postopalo naokoli. Stiskali so roke v žepe in prepevali ali požvižgavali najrazličnejše napeve. Ta ali drugi je nagovoril dekleti. Julči je vsakemu odgovorila z drznim veselim glasom, vendar se ni hotela ustaviti pri nobenem.

Klari se je pa polagoma vzbujala radovednost. Iz neke kavarne je bilo slišati veselo godbo, kar jo je prevzelo tako, da je za nekaj časa pozabila na dom. Živost množice, lesketajoča se površina morja, ki je vse trepetalo v soncu, ladje, ki so stale tam pred njo kakor živi molčeči orjaki, ki počivajo utrujeni radi dolgih poti, potem vrišč, porojen ob povratku izletniškega parnika, ki se je vrnil iz Benetk, krik stoterih otrok, ki so se vsi razigrani podili po obrežju, vse to jo je navdajalo z nekim popolnoma novim čuvstvom, ki je bilo enako začudenju in opoju, polnem življenja in barv. Zahotelo se ji je, da bi se sedaj naenkrat prikazal Milan poleg nje, in bi šla oba pod pazduho, kakor hodijo te gospodične s fanti, skozi vso to množico, in in bi oba prepevala kako pesem.

Naenkrat je bil ta neznani svet krog nje čuden in lep. Minuta je bežala za minuto kot hitra lahna misel. Pozabila je popolnoma, da so sedaj v njenem kraju zbrana dekleta na koru in prepevajo. Polastilo se je je drzno čuvstvo, da se je upala storiti nekaj, kar bi se sedaj bala storiti vsaka njena prijateljica, da se je že iztrgala od doma in poletela v neznano, kljub strahu, kljub žalosti, ki jo je hotela popolnoma premagati v dnevih slovesa. To čuvstvo se je spreminjalo v samozavest in ponos.

Sedaj je tudi dobro videla, da se sto in sto moških oči prijazno ozira nanjo in se je zavedla naenkrat, da je res zelo lepa in da bi planil vsak teh moških za njo, če bi mu le s prstom pomignila. Tudi radi tega je hotela, da bi bil Milan sedaj pri nji, on, ki se je razsrdil, če je le hotela kdaj s kakim njegovim tovarišem govoriti tako prijazno, kakor z njim in je ni hotel peljati na ples, samo ker se je bal, da bi ne plesala tudi z drugimi. Sedaj bi šele moral videti Milan in se ne bi več obotavljal počakati zjutraj pred svojo kočo, če bi se ona poslavljala. Da, Julči misli prav. Pisala mu bo samo razglednico, pa če ji potem kaj odgovori ali ne.

Začelo ji je ugajati, ko jo je Julči neprestano opozarjala. »Glej, ta se ozira za teboj, ta se ozira za teboj, ta se ozira za teboj … Ali jih mika, kaj, mlado zrelo grozdje. Sicer pa si ti, Klara, sedaj živa in rdeča kakor rdeča lilija med drugimi cvetlicami ob potoku. Reci komu, naj skoči zate v morje, pa bo skočil. Ti mornarji – po cele mesece se vozijo brez ženske, potem pa padejo skoraj v nezavest, kadar jih barka pripelje v pristanišče. Že sto korakov daleč vidiš, kako jim razbija srce.«

Z roko v roki sta se izprehajali par ur, smejali sta se neprestano in se šalili. Kdorkoli se je ozrl vanje, je mislil, da sta morda najsrečnejši bitji na vsem obrežju in vendar sta obe s tem naenkrat pričaranim veseljem, le za nekaj časa pregnali težke misli v podzavest.

Ko se je zmračilo in je potem zagorelo mesto v rojih žarnic, je Klara, ki je naenkrat zopet vztrepetala pred mislijo, da se bo treba kmalu vrniti v vilo, sprejela brez obotavljanja Julčino povabilo, da bi šli v kino.

Napotili sta se takoj proti Vodovodni cesti, kjer je stalo največ zabavišč. Gneča po Korzu je bila zelo velika, Julči se je rinila med neprestanim smehom skozi množico in vlekla Klaro za seboj, dokler nista vstopili v krasno vežo Ekscelsiorja, kjer je Julči kupila vstopnice in peljala Klaro potem v sijajno dvorano nekam daleč gori v ozadje, kjer je Klaro, ko je sedla, omamilo nadišavljeno ozračje in živahni, nepritajeni šum množice pred njo, kakor s pijanostjo.

Še nikdar ni bila Klara v kinu. Daleč tam pred njo se je belilo platno. Mislila je, da je to zavesa od odra in se je začudila, ko je nekaj polnagih plesalk planilo pred platno na ozki podij in so drvele potem na desno in levo kakor sinji metulji. Za njimi je nastopil šaljivec, obnašajoč se in prepevajoč kakor norec, potem skupina dečkov in deklic, otrok, ki so prepevali z otožnim, pritajenim glasom, kakor da bi jokali, dokler jih ni naenkrat prepodila nevidna godba in so planile na platno pojoče slike, pred katerimi je ostrmela Klara, kakor da bi se godil čudež, s široko odprtimi, v platno nepremično uprtimi očmi.

Pred njo se je godilo zanjo nekaj nemogočega – kar si je doslej predstavljala, da se zgodi lahko samo v pravljici – prepevali so gozdovi, nad pokrajino je grmela nevihta, valovalo je žito in trte so se priklanjale pred njo do tal. Potem so se razgrnile razkošne dvorane, polne prečudnih lepotic, pojočih senc ljudi, razigranih plesov in ljubezni. Kadarkoli se je Julči ozrla v Klarin obraz, se je nasmejala. Klara ni slišala ves čas nobene njene besede. Ko se je končno zopet razsvetlila dvorana, je Klara zavzdihnila, kot da bi se prebudila iz sanj, ob odhodu pa ni bila vesela.

Zamišljena je stopala poleg Julči in ni odgovarjala na njeno živahno govorjenje. Prav do vile jo je neprestano spremljala misel: »Ali je res na svetu vse drugače, kakor sem mislila, da je? Ali je bilo vse to, kar sem mislila, da je bilo prav, le laž? Ali sem bila do sedaj slepa neumnica? Ali pa je laž vse to, kar gledam sedaj?«

Krčevito se je oprijela Julčine roke. »Prosim te, zelo lepo te prosim, ne pusti me jutri same v tem kraju! Julči, prosim te, pridi jutri k meni!«

»Bom, samo bojim se, da to ne bo prav gospej, še manj pa njemu,« je odgovorila Julči grenko. »Vendar če hočeš – seveda, Klarica, prav gotovo pridem.«

Od zvonca prebujen je pridrsal Pepo do vrat in odklenil. Julči mu je, tako da je Klara videla, stisnila liro v roko. Starec se je priklonil, potem je spoštljivo spustil Klaro, da je stopala pred njim proti vratom, ki so široko odprta zijala iz teme in jih zaklenil potem, ko je Klara stopila skoznje.

Julči je stekla do konca ograje in strmela mnogo minut proti prvemu nadstropju. V mesečini je stalo visoko okno ostro zarisano na beli steni. Za oknom ni svetila nobena luč, le na steklu se je lomila mrtva, hladna mesečina. Okrenila se je, naenkrat prepolna utrujenosti. Ves nasmeh je izginil z njenega obraza. Tavala je s povešeno glavo dolgo po ulicah, na katerih je polagoma umiralo življenje. Krog polnoči je odtavala iz središča v staro mesto. Ko je stopala po strmem stopnišču, je bil njen obraz kakor obraz starke. Silno se je zdrznila, ko jo je nekdo pred vrati njene sobe nenadoma zagrabil za roko. Sunila je v človeka pred seboj s pestjo in odskočila.

»Dve uri sem čakal na vas,« je vzkliknil tisti človek.

»Ne bo nič. Rekla sem vam, da ne lazite te dni za menoj! Sicer pa čujte – prav nič več se mi ne bližajte! Vas ne bom sprejela nikdar, ste razumeli, vi polizanec! Lahko noč!«

Človek je zaklel in odtaval skozi temo po hodniku. Julči je z jezo zaloputnila vrata za seboj. Nekaj hipov je obstala, ne da bi prižgala luč, sredi sobe. Nato se je zakrohotala glasno, vzela zopet steklenico iz omare in pila iz nje minuto dolgo brez kozarca. Potem je stisnila obe pesti na prsi, stopila k oknu in zapela gledajoča proti nebu:

– Sul mare lucica 1'astro d'argento …
– Nad morjem sveti zvezda srebrna …

Pela je poltiho, nekoliko hripavo, dokler ji niso sredi pesmi naenkrat zakrile utrujene trepalnice mračnih, temotnih oči. Zakrožilo se ji je v glavi, omahnila je oblečena na posteljo z obrazom v blazino. Nekolikokrat je počasi udarila s pestjo po robu postelje, potem pa je naenkrat vsaj za nekaj ur odrešil spanec ubogo dekle.

VII. Zgodba o upornem galebu

»Ali boste sami znali poiskati sobo,« je vprašal Pepo. Klara je pokimala. »Lahko noč,« je želel starec in izginil naenkrat na desno v svoje stanovanje.

Po prstih je stopala po stopnišču in zadrževala dihanje. Od nikoder ni bilo slišati glasu. Vrata njene sobe so bila samo priprta. Vstopila je in pregledala v hipu sobo, ki je bila žarko osvetljena od mesečine. Nikogar ni bilo v njej. Zaprla je hitro vrata in se razveselila, ko je videla, da je tičal v ključavnici ključ. Zaklenila je in prisluškovala, ali je slišati odkod korake. Vse je bilo tiho.

Skozi okno se je svetilo mesto – potem pa ravnina, po kateri se je lesketala dolga, dolga zlata cesta mesečine. Zazdelo se ji je, da sega ta cesta od daljnega obzorja čez vse morje, med mestom in med obema cipresama skozi okno prav do njenih zenic. Toliko lepote je žarelo v tej tihi podobi, da je nekaj časa nepremično strmela vanjo. Ali ni tega gledala nekoč v sanjah, ko je še bila otrok, prav majhen otrok? Ali je mogoče, da bi se zgodilo sedaj nekaj, kar bi ji v tej lepoti razbilo dušo? Prižgala je luč.

Posodje je bilo pospravljeno z mize. Ozrla se je zopet k postelji, ki je bila odgrnjena. Na njej je ležala svetlosinja nočna haljica, prepletena z rdečimi trakovi. Pohitela je k ležišču in dvignila haljico, ki je bila lahka, kakor da bi bila iz svile. In vendar ni bila iz svile? Še nikdar ni videla takega blaga. Oči so ji zagorele. Vedela je, da je haljica namenjena njej. Z nasprotne strani se je bleščalo zrcalo. V očeh je Klari zagorel čuden ogenj. Slekla se je in ogrnila haljico ter pristopila k zrcalu, ki je bilo visoko kot njeno telo. Zagledala se je v podobo pred seboj, v to od nje še nikdar videno podobo. Haljica je valovala iznad prsi prav do tal. Na tem svetlosinjem polju je zagledala tik nad srcem pod rdečimi trakovi s svetlimi belimi nitkami uvezeno ptico, ki je široko razprostirala krila, kakor da leti daleč nekam v neznano. Klara se je nasmehnila tej podobi pred seboj z neveselim nasmehom, dasi je bila podoba prelepa.

Ugasnila je luč in legla na blazine. Dolgo ni zatisnila oči. Naenkrat se ji je zazdelo, da že sliši čudovito godbo, ki je pela ta večer s platna v kino – potem žalostna pesem otrok na odru – Bertin smeh, bledi obraz mladeniča, s katerega so široke črne oči strmele vanjo … Težka utrujenost ji je ujela misli. Z mize so se dvigale krizanteme, široki cvetovi, pozlačeni od mesečine – cesta po morju …

Trepalnice so se zgrnile. Klara se je nasmehnila. Po zlati cesti je prihajala Maša. Stopala je lahno, kakor bi ne imela poti pod nogami, in jo pozdravljala že od daleč z drobno ročico. Potem je pokleknila pred sestro: »Klara, počeši me!« Česala je z desnico, z levico je božala lase. Otrok se je smejal neprestano in razigrano.

»Kupila ti bom zlat glavnik, Maša,« je rekla Klara. »Zlat glavnik in mnogo kruha in knjigo s podobami,« je odgovorila Maša, »s podobami in pravljicami.«

»V njej bo pravljica o beli ptici nad sinjim morjem.«

»Nad sinjim morjem.«

Klara se je smejala veselo in razigrano. Česala je z desnico, z levico je božala Maši lase, dokler ni vzšlo sonce. Nekdo je potrkal na vrata. Klara je odprla oči in se prenehala smejati. Svetlo jutro je svetilo skozi okno. Planila je z ležišča. Pred vrati je bilo slišati ženski glas. Odprla je. Pred njo je stala Berta, napravljena za šolo. Njen bledi obraz je bil nekoliko utrujen, vendar miren in ne zbadljiv. Rekla je: »Dobro jutro, nevesta! Oprostite, da sem vas zbudila. Ako želite še spati, spite lahko dopoldne, kajti ura je osem in ženin je odšel v šolo. Pride šele za kosilo. Tudi jaz moram v šolo k sestram Naše Gospe. Videla sem, da ste se zaklenili? Kdor prejema denar, ta ne sme imeti zaprtih vrat, kajti kako naj potem prejme denar?«

Klara je silno zardela in z grozo zastrmela v Berto, ki ni umaknila oči od nje.

»Gospodična, ko bi vi vedeli, bi … umrla bi rajši, čujte jaz …«

Glas ji je obtičal v grlu in ni mogla govoriti več.

Berta se je nasmehnila navidez zbadljivo. »Ko je Julči pravila, kako ste lepi, nisem verjela. Sedaj pa vidim, da ste res kakor angel, dasi ni ta angel prišel iz nebes. Oprostite, da se vtikam v to zadevo. Mama bi se silno srdila radi mojih besed. Toda mama še spi. Ona spi vsak dan do desetih. Povedati sem vam namreč hotela samo to, da so postavili prokleto nizko ceno za vas. Nekoliko trgovine se je mati vendarle naučila od očeta, toda tako dobre kupčije bi ji ne prisodila. Ali veste, koliko je dala za sliko v salonu, ki ste jo morda videli včeraj? Draga gospodična, za tisto sliko je dala mama deset tisoč lir, pa nima tista podoba nič živega na sebi, nobenega življenja nima. Oprostite, prav to sem vam hotela povedati. Zbogom!«

Besede so padale tiho, enakomerno, počasi. Vsaka je udarila Klaro v srce tako, da je ostala odrevenela nekaj časa na istem mestu. Zahotelo se ji je, da bi planila nekam sredi te hiše in kričala neprestano vsem tem ljudem v obraz, naj spoznajo vendar, da ona ni lutka brez duše. Naj ji dajo dela, dela, ki bi trajalo iz ranega jutra v noč vsak dan brez počitka, dela, ob katerem naj bi magari poginila, naj ji dajo za delo denar in bo tisočkrat bolj srečna kot v tem pričaranem razkošju. Ali naj ji povedo, kje naj dobi delo, kjer ne bodo zahtevali njene lepote zase. Naj ji povedo, kje je tisti kraj. Vrnila bo lire, zahvalila se bo vsem in odpotovala že ta dan.

Ko bi Berta le mogla spoznati. Kaj ona ve o revščini! Ne pozna njenega očeta, ne matere, ne Maše. Ne sluti, kaj se pravi oditi v zimi iz lastne hiše in poginiti nekje od gladu. Ne ve, da je pustila Klara življenje, od katerega bi je ne moglo odtrgati nič drugega kakor žrtev nje same. Ko bi vedela o ljubezni, ki bo morala umreti zato, da njenemu bratu ne bo dolg čas. Berta pa je rasla v vsem dobrem od otroških let. Julči je pravila, da jo pride čakat vsak dan avto, ki jo vozi gori v Via Besenghi k sestram Naše Gospe, kjer se uče te hčerke bogatašev. Kako naj si te učenke, ki so jim vse sladkosti življenja vlivali od rojstva prav v usta, tako da jim niti žlic ni bilo treba držati, o bedi, tej strahotni bedi, ki je zajela tisoče.

Vozijo se te hčerke zlata po rebreh mimo deklic, ki stoje tam ob vratih umazanih hiš s slabimi cigaretami med ustnicami, kakor mimo bitij, ki ne spadajo v človeško družbo, kakor mimo živali, ne da bi poznale vse žaloigre, ki se dogajajo v dušah teh deklet, ki dobro vedo, da jim je kri preplavljena s klicami strahotnih bolezni, radi katerih mora človek v norišnico ali smrt, če se ne najde nekdo, ki bi jim brez denarja zdravil dušo in telo. Te gojenke ne vedo o grobnicah, kjer so pokopane mrtve vse molitve, čuvstva in strasti in sije iz zenic le še ogenj strahu ali polblaznega smeha. Te gojenke niso še nikdar zagledale trum, ki se pode po cestah in prosijo za delo pod vsakim pogojem.

Klari so vse te misli drvele skozi dušo, v kateri se je porajal srd, čuvstvo, ki ga dosedaj še ni poznala. S čudnim nasmehom je šla k umivalniku in si izmila obraz. Posodice z dišavami je pustila nedotaknjene. Med tem je vstopila stara ženska z nekim oblačilom in kupom perila v naročju. Pozdravila je in obstala sredi sobe.

»Prinesla sem vam obleko. Ob enih pojdete z mladim gospodom na morje. Vi vstajate zelo zgodaj. Lahko bi spali celo dopoldne. Stopite k meni, da vas počešem in oblečem.«

»To bom storila sama. Kako je vam ime?«

»Jaz sem Tina. Gospa je naročila, naj vam strežem. Vi ste prišli z dežele in še ne veste, da vas moram ubogati, kakor mi ukažete. Sedite, prosim, na divan!«

Klara se je skušala braniti. Rada bi nagovorila služkinjo s prijazno besedo. Toda ta ni nič odgovorila. Razgrnila je obleko in potegnila Klari čez glavo belo dekliško mornarsko bluzo in prisilila potem dekle, da je oblekla temno modro krilce. Potem je spletla lase v dve kiti.

»Dobro bi bilo, da bi si dali odrezati kite.«

»Ne! Tega ne bom storila.«

»Potem bo težko izbirati prave obleke za vas. Hočete, da vam obarvam lica in ustnice? Sicer imate od pridode zelo rdeča lica in ustnice, toda če hočete?«

»Ne! Kje ste se vi to naučili? Kdo je stanoval pred menoj v tej sobi?«

»Nihče. Jaz sem dolgo let v Trstu in znam vse. Vi ste komaj prišli z dežele.«

»Ali ste kedaj barvali sebi lica in ustnice?«

»Sem. Toda ne tukaj. Gospa je ukazala, naj se ne pogovarjam preveč z vami, le poslušati vas moram, kar mi ukažete. Prinesla bom zajutrk. Ob dvanajstih vam prinesem v sobo kosilo, potem pride gospod po vas. Med tem se lahko izprehajate po vrtu ali pa si ogledujete knjige v prvi sobi na desno stran hodnika. Na mizici je mnogo knjig s podobami. Mladi gospod jih je ukazal postaviti tja.«

»Prinesite mi knjige v sobo,« je zaprosila Klara. Tina je odšla takoj in se vrnila z naročjem zvezkov.

Klara je listala vse dopoldne in odlagala knjigo za knjigo. Kričave barvaste podobe so prikazovale najrazličnejše prizore iz ljubimkanja. Opoldne je Klara vprašala Tino: »Imajo tukaj slovenskih knjig?«

»Nimajo,« je odgovorila služkinja suho.

Uro po kosilu je potrkal in vstopil široko se smejoči Marij.

»Dobro jutro, lepi mornar!«

Sedel je na divan in se takoj nehal smejati.

»Kaj ti je, Klara? Ali ti ne ugaja obleka? Ali si slabo spala? Ali se ti je kaj težkega sanjalo?«

Spustil je slap besedi in med tem hotel objeti dekle. Premislil se je in naredil otožen, zamišljen obraz.

»Ne srdi se! Vse dopoldne sem moral poslušati bedastoče v šoli, med tem pa mi je neprestano plaval tvoj lepi obraz pred očmi. Nikdar nisem mislil, da lahko zrase na divjih, pustih poljih Krasa tak cvet, kot si ti. Že samo s tem, da te gleda, občuti človek veliko veselje.«

»Tina je rekla, da pojdete z menoj na morje,« je odgovorila.

»Seveda, ti zlati mornarček! Odpeljeva se. Ti boš morska vila, jaz bom kapitan, ki te bom vodil v čarobni zaliv med samotne bregove. Klara, kadarkoli sva sama, me tikaj! Jaz sem se oprostil vseh predsodkov, da je nekdo nekaj in da drugi ni nič. Torej, kadarkoli sva sama, me tikaj! Berte se ne boj! Ukrotil jo bom jaz. Ne marava se. V samostanu so ji vlili tisoč neumnosti v glavo in gleda sedaj na svet, kakor da bi sedela na oblakih. Svet je ves drugačen, kakor se njej zdi. Nobenega ljubimca ni imela doslej. Ni ji prav, da si prišla k nam, ker si lepša kakor ona.«

Med vsem tem pripovedovanjem je neprestano opazoval, kak učinek bodo naredile njegove besede. Klara ni prav nič izpremenila obraza. Sicer je poslušala ves čas, toda hladni sij zenic je ostal isti. Marija se je polastila zadrega in nevoljen je naenknat utihnil.

»Julči mi je obljubila, da me obišče popoldne. Ali bi vi hoteli vzeti tudi njo na čoln?«

»Čemu vendar?« je odgovoril hitro. »Stregel ti bom jaz sam. Kaj naj dela ona poleg tako lepega dekleta kot si ti. Ne branim ti njenih obiskov, toda kadar hočem biti sam s teboj, pusti jo v miru! Naj se ona ta čas zabava po svoje.«

Nasmejal se je z nenavadnim nasmehom.

»Julči je čudna ženska. Nekolikokrat je prišla k nam in ker je bila mama prijazna z njo, si sedaj lasti tako pravico, kakor da bi bila tukaj doma. Ni grda ženska in človek bi ji ne mogel nič očitati, toda nekoliko spoštovanja bi nam vendarle lahko izkazovala.«

»Prosim vas, ne govorite o Julči tako! Poznam jo. Lepa je in zlato srce ima.«

»Seveda, vse ženske imate zlato srce,« je odgovoril zbadljivo. »Vendar te prosim, da se ne huduješ name. Znam ceniti tvojo lepoto in ne bo ti žal, da si me spoznala. Lepota je vendar zato na svetu, da se nekomu daruje.«

»Ali pa proda.«

Pogledal jo je začuden.

»Ali pa proda? Morda se ne motiš. Mi moški se ne smemo braniti nobenega sredstva, ki nam prižene lepoto v naročje. Mladost je kratka. Seveda, ti si predstavljaš, da sem jaz otrok, ki se mu je zahotelo igrače. Ne, dragica, jaz nisem zelenec. Marsikatero žensko sem srečal in sem znal ceniti vse, kar so darovale. Ljubil sicer še nisem, kajti nikdar nisem vedel, če ne bo prišla deklica, ki bo lepša od vseh prejšnjih. Pri Bogu, ti si res izmed vseh, kar sem jih srečal dosedaj, najlepša in tako brž me ne bodo odtrgali od tebe, le v upornico se ne pretvarjaj! Poznam dobro vse igre, ki so vsem ženskam prirojene. Tudi uporništvo je nekak mik, s katerim znate navezati človeka nase. Pojdiva!«

Na hodniku sta srečala gospo, ki je stisnila prijazno Klari roko in jo vprašala po občutju. »Prekrasno sonce je nad morjem«, je rekla. Na vrtu je Klara zašepetala hišniku, naj pove Julči, da je morala na morje.

Po cestah je skakal Marij sedaj na eno, sedaj na drugo stran Klare. Srečal je nekaj prijateljev in se vzradoval, ko je videl, da se ozirajo na Klaro z nevoščljivimi pogledi, skočil je v slaščičarno po zavoj sladkarij in ni prenehal govoriti niti minuto. Vedno bolj se je navduševal in ko sta dospela v pristanišče, jo je dvignil v čoln.

»To je moj Delfin. Drvi nad morjem kot blisk. Danes so nekoliko visoki valovi, vendar se ne boj prav nič! Drvel sem s tem čolnom po morju že, ko so mi pljuskali valovi čez kolena.«

Sedel je h krmilu in sprožil motor. Za čolnom je zakipela voda, čoln se je okrenil in odbrzel mimo bokov velikih ladij iz pristanišča na zibajoče se nemirno modro polje. Marij je pognal čoln v največjo brzino in se smejal, ko se je Klara z obema rokama držala za rob. Bela pot, ki jo je čoln puščal v ozadju, se je bliščala srebrno. Sončni sij, ki se je lomil po valovih, je Klari slepil oči. Veter ji je dvigal kodre in se igral s širokim ovratnikom bluze, ki ji je zlezel izza plašča. Marij se je ves spremenil med vožnjo. S krikom je plašil jate galebov, ki so hoteli sesti na valove. Galebi so se z divjim vreščanjem razpršili visoko v zrak in se pozibavali po ozračju, lesketajoči se v svoji od sonca rumeno osvetljeni belini kot po zraku plavajoči živi zublji. Zdajpazdaj je spustil krmilo, ne da bi se menil za čoln, ki je sam drvel, stopil je h Klari, strmel s širokimi očmi v vitko telo pred seboj, ali jo pobožal po obrazu in laseh. Potem je zopet sedel h krmilu, žvižgal, prepeval in se smejal glasno.

Mimo so drveli bregovi s premnogimi hišami, cipresami in z drugim zimskim zelenjem. Klara je strmela zdaj na nizke, proti nebu se dvigajoče bregove, zdaj v morje, v katerem se je tu in tam zasvetil rožasti hrbet meduze, ali pa se je za hip prikazalo dno, padajoče na obe strani v nevidne globine. Potem se je zopet ozrla s strahom in vendar tudi nekoliko z občudovanjem v mladeniča, ki je sedel pred njo. Mimo je zbežal Miramar, ki se je belil že dolgo, kakor iz morja pričarani privid, potem sta se bližala Devinu. Od hipa do hipa se je večala pečina pred njenimi očmi in zrasla naenkrat v orjaško steno, krog katere so krožile jate galebov in vran. Mimo nje je šinil čoln proti bregu in se ustavil na mirni zeleni gladini reke Timave, ki se je tam blizu valila iz podzemlja. Klara se je zdrznila. To je bila reka, ob kateri je zrasla ona, ob kateri se je stokrat igrala z Milanom, ko sta bila oba še otroka in sta se izprehajala po njenih bregovih potem, ko sta se vzljubila. Na koncu njene doline odhaja reka v noč podzemlja in se vali tukaj v morje.

Preden ji je ukazal izstopiti, je pobrodila z roko po gladini in zavzdihnila.

»Kaj ti je,« je vprašal Marij in ne da bi čakal odgovora, jo je prijel za roko in jo vlekel za seboj po bregovih, proti vasi, ki je čepela na njih. Peljal jo je v majhno gostilno in jo posadil v samotni sobi, kjer ni bilo nobenega gosta, za mizo. Naročil je jedi in vina in razpostavil pred Klaro slaščice, ki jih je kupil v Trstu. Sedel je tesno k nji. Klara se ni odmaknila, toda njen obraz je ostal hladen, kar je opazil takoj in se skoraj nehal smejati. »Pij vino in povej, kaj ti je. Nevoljna si.« Molčal je nekaj časa. Klara je med tem izpraznila časo in udarila z njo po mizi. Začudil se je še bolj. Na njene ustnice se ni hotel prikrasti nasmeh. »Nevoljna si. Povej mi, kaj ti ni prav. Ali ti je izročila mama premalo denarja? Reci mi samo vsoto in jaz …«

Klara je sedaj planila v smeh in približala svoj obraz tik njegovega.

»Kaj govorite? Vaša mama me je vendar plačala za cel mesec. Hotela sem rešiti svojo mater in očeta in sestrico, čujte, jaz imam tudi sestrico. Do pomladi bom odplačala ves njihov dolg. Zato sem postala vlačuga. Vaša gospa mama je kupila popolnoma sveže telo. Izročila ga je vam. Vi ste moj gospodar in jaz sem vaša sužnja! Zakaj se plašno obirate krog mene in moledujete. Manj grdi ste, kot sem mislila da ste, ko sem se odločila, da pojdem v mesto. Le nikar se ne obotavljajte in se ne hlinite naprej! Grabite, kar je vaše! Evo, mladi gospod!«

Razprostrla je roki in približala svoje prsi skoraj tik njegovih. Marij pa je obsedel začuden in zastrmel v njen obraz, ki se ji je krčevito spačil v hipu, ko je razprostrla roke. Ne da bi se je dotaknil, se je odmaknil čez nekaj hipov.

»Rekli so mi, da si drugačna. Jaz nisem surovež. Nisem mislil, da me sovražiš. Če hočeš, ti dam denarja in se odpelji domov!«

»Ne,« je vzkliknila. »Sedaj vas ne sovražim. Tudi nočem miloščine. Ostala bom v vaši hiši in morda vam ne bo žal zato. Zapomnite si pa, da zavisi od vas samih, kaj boste storili z menoj. Braniti vam ne morem ničesar. Škoda, da so vam pokvarili tako lepe oči, ki bi lahko drugače gledale na ljudi in v življenje. Marij, pijte vino! Vaša čaša je ostala polna!«

Naenkrat se je vzradoval, da ga je poklicala po imenu. Misel, ki jo je nameraval poprej izvesti, se je umaknila v ozadje in vesel je bil že tega da ga je poklicala po imenu.

»Ste imeli vi fanta doma?«

»Da, moj zaročenec me čaka. Bog ve, ali me bo pričakal.«

»Skušal bom tekmovati z njegovo podobo, ki je skrita v vaši duši.«

Nasmehnila se je in ni odgovorila.

»Pojdiva k staremu gradu na skalo. Lepo se vidi od tam po morju,« je rekel in plačal račun. Mirno je pustila, da ji je položil roko krog rame in odšla sta na skalo.

Sonce se je že nagibalo proti zatonu. Nebo in morje je bilo na zapadni strani kakor en sam orjaški plamen. Na desni pa se je širil temnomodri zaliv, ob katerem so se gubile nizke lagune in bregovi daleč proti Benetkam, na levo stran je ležala nizka obala, pod njima se je globoko doli zatelavalo morje v pečino in se ubijalo ob nji. Pred in med njima so krožili galebi.

Dolgo sta gledala vso to pred njima razprostrto lepoto, potem se je on okrenil k nji in vprašal:

»Ali naj vam povem zgodbo o upornem galebu?«

»Pripovedujte!« je zaprosila.

»Ne vem, če boš razumela, zakaj ti bom pripovedoval zgodbo. Dolgo je od tega, kar sem jo čital. Nisem več mislil nanjo potem. Sedaj se mi je pa naekrat povrnila v spomin.«

Nekje ob širokem morju se je širila dežela, imenovana Dežela galebov, kajti nikjer na vsem svetu ni bilo toliko belih ptic, kot na tistih skalnatih bregovih, nikjer na svetu niso živeli galebi v takem veselju in razigranosti kot na tistih bregovih. Vsak dan je nametalo morje množice rib iz svojih valov na sončne kamnite plošče. Galebi so posedali po skalovju in se brezskrbno gostili s hrano, pridobljeno brez truda, ali pa so plesali bele plese po sinjem ozračju. Kadarkoli pa je prišel čas, so se ljubili med seboj in prepevali radostne pečmi. Tako so živeli galebi sto in stoletja in morda tisoče let.

Naenkrat pa je zrasel v enem izmed tisočerih gnezd prečuden mladič, ki je bil že v gnezdu tako velik, da ga ni po velikosti prekašala nobena ptica. Kaj takega se še nikdar ni zgodilo v Deželi galebov. Mladiča so občudovali vsi, dokler ni poletel iz gnezda. Tedaj se je občudovanje spremenilo v mržnjo in sovraštvo. Mladič je v enem samem mesecu prekosil vse in so bile njegove peroti za obseg širše od vseh drugih. Mladič je bil takoj v začetku obsojen na samoto.

Posedal je sam po skalah daleč izven širokih trum, dokler se mu ni zahotelo, da bi preletel visoke gore, ki so se dvigale visoko nad deželo galebov. Razprostrl je krila in se dvignil v sinje višave tisoč sežnjev nad gore, kar dotedaj ni storil še nihče izmed galebov. Iz te višave se je ozrl v vsa obzorja in videl, da je Dežela galebov otok, izgubljen sredi oceana. Videl je, da je otok prazen in pust, in zahrepenel je po spoznanju, kaj je onkraj bregov.

Po skalovju so strmele tisočglave jate v sinje ozračje proti beli zvezdi, ki se je iskrila v soncu visoko nad njimi. V pticah se je vzbujalo občudovanje in strah, še nikdar ni nobena ptica poletela tako visoko. Z občudovanjem in strahom pa je rasla mržnja in sovraštvo.

»Čemu se dviga v te višine? Ali ni tukaj dovolj morja, dovolj sonca in dovolj rib? Čemu se dviga visoko nad nas?«

Bela zvezda je padala v orjaških krogih izpod neba k širokim trumam in velika krila so naenkrat ustvarila veter med njimi. Samotni galeb je sedel mednje.

»Videl sem, da je naša dežela le prazni in pusti otok. Videl sem silno morje, v vse smeri. Onkraj obzorij mora ležati neka čudovita dežela.«

»Ali ti ni med nami dobro in lepo? Čemu pač hočeš biti nad nami vsemi,« so zakričali galebi in se odvrnili od njega. Ostal je še bolj sam, kot je bil poprej in ko si je zgradil gnezdo, so priletele jate in mu ga porušile.

Tedaj se je on uprl vsem, zasovražil je lahkotno, sladkobno življenje. Ko se je neko jutro dvigalo sonce izza morja, se je dvignil tudi on vpričo kričečih trum in se dvignil visoko tako, da ga niso videli več.

Iz silnih višav je zaplaval proti obzorjem. Letel je več kot sto dni in noči, morja pa ni bilo konca nikjer. Že je omahoval v poletu in njegova utrujena krila so se zadevala v valove oceana, glava se je utrujeno povesila in ni več tako rezala zračnih plasti kot poprej, ko je naenkrat zagledal pred seboj bregove čudovite dežele.

Upanje v beli ptici je zavriskalo živo, moči so ji narasle in naenkrat je sela na deželo, kakršne še ni videl nikdo.

Zelene krone orjaških dreves so pokrivale pokrajino. Z njih so viseli venci dehtečega cvetja. Travniki so bili polni rdečih lilij, med katerimi so plesali metulji sončne plese. Na nebu je žarelo sto zlatih barv, v temnozelenih zalivih pa so se lesketale množice zlatih rib, katerih meso je bilo tisočkrat slajše od mesa rib ob obalah Dežele galebov.

Samotni galeb se je radoval te lepote sto dni, potem pa se ga je polastila velika nepremagljiva žalost. Živel je na otoku nem. Nobene ptice razen njega ni bilo v tisti čarobni deželi. Vedel je, da ne more splesti gnezda in z metulji se ni mogel igrati. Zasanjal je o radostni dobi, ki bi se porodila, če bi se trume galebov preselile s pustega otoka v to čarobno pokrajino. Sklenil je vrniti se in pripeljati bele ptice s seboj.

Dvignil se je, jadral sto dni in noči in se naenkrat prikazal med trumami lepši in silnejši kot kedaj. Ko so se množice zbrale krog njega, jim je pravil o bajni deželi. »Sto dni in noči je dolga pot in vsakdo mora uporabiti vse moči, pa se bo naše življenje spremenilo v rajske dni.«

Poslušalo je sto, tisoč ptic s tišino, kakor je ni zmožen rod galebov. Toda ko je samotarec nehal govoriti, so z divjim vreščanjem planili nanj in ga pobili s kljuni, da se je okrvavila pečina, na kateri je stal, ne da bi se branil. Ko je umiral, je ležalo v njegovih zenicah začudenje in žalost. Njegova široka krila so ptice razcefrale in golo truplo zavalile čez pečino v morje.

»Zakaj so ga pobile ptice,« je vprašala Klara.

»Zato ker on ni hotel vedeti, da so bila njegova krila za obseg širša od vseh drugih. Nihče izmed galebov, bi ne mogel preleteti oceana.«

»Torej naj pomeni zgodba o galebu vas, ki hočete živeti svoje posebno življenje?«

»Ne! Jaz živim tako kot vsi drugi, ki imajo denar in mnogo hrane na razpolago. Toda ti boš poginila, če misliš leteti svojo lastno pot in naj si bo dežela, v katero stremiš, tisočkrat lepša od nebes.«

Med vsemi temi besedami se je sonce polagoma približalo morju in utonilo za obzorje. Zarje so že nekaj minut visele med morjem in nebom, potem so utonile tudi one. Mračen violet je objel prej zlato ravnino in bregove.

Stopala sta nazaj proti Timavi in sela na čoln, ki je zbežal po široki strugi na morje. Po bregovih so se zalesketale luči. Miramar je bil kakor slika, prikazana sredi sanj. Na nebu se je zalesketala prva zvezda.

Klara je sedela zamišljena v čolnu, ki je bežal po morju kakor po vrhu noči. Marij se je obrnil od krmila in ji zaklical:

»Zgodba o upornem galebu je bila samo pravljica. Tistega bajnega otoka ni nikjer in nad nebom ni nebes. Spremenimo v nebesa bregove, mimo katerih drviva in iz skal bo pognalo živo cvetje. Lepše ti bo kot tisti zvezdi, ki sveti nad nama, le nedosegljiva ne bodi.«

Zapel je razigrano in veselo.

Sul mare lucica l'astro d'argento …
Nad morjem sveti zvezda srebrna …

Klara ni vedela: isto zgodbo o galebu je pripovedoval Marij pred dolgim časom Julči na isti Devinski skali. Takrat je bila Julči še živa in mlada in je verovala v življenje, čeprav ga je poznala do dna. Ob tisti zgodbi je Julči nehala verovati v denar in začela ljubiti, kakor ni mogla ljubiti nikdar poprej, niti Martina ne tako. Potem pa ji je na povratku zapel s svojim sanjavim, skoraj ženskim glasom prvič tisto pesem o morju.

VIII.

»Ti se niti ne zavedaš, kako bi bilo življenje pusto in prazno, če bi hotel biti človek vedno brez pameti. Živela si tam na deželi v revščini in bedi in sanjala o Bog ve čem. Ljubila si kakega fanta in si predstavljala, kako bi bilo lepo, če bi si ustvarila družino z njim. No in da si storila to – v nekaj letih bi ovenelo tvoje telo. Moževa ljubezen bi splahnela v nič. Garala bi z njim na polju in bi te bilo strah, kaj bo z otroki, dokler bi oni naenkrat ne odrasli in se razgubili od tebe na vse strani. Potem bi ostala samo še smrt in neka nebesa, kaj ne? Tisti, ki se jim slabo godi v življenju, vedno upajo na nebesa, dokler ne pride smrt in ni nebes nikjer. O Klara, posrečilo se ti je zbežati od trpljenja in sedaj se ti nudi vsaj nekaj veselja. Boljše, da nam je lepo samo leto dni kot pa nikoli. Nikar ne odrivaj od sebe ur, ki se morda nikdar več ne bodo povrnile,« je govorila Julči, ki je sedela na Klarini postelji. Marij pa je sedel poleg Klare na divanu, ji skušal božati lase ter pritrjeval z glavo Julčinim besedam. Berta je slonela na oknu in gledala na vrt.

»Sicer ni res,« je rekel Marij, »da verujejo samo revni ljudje v nebesa. Vanje veruje tudi moja sestra Berta. Notrdamske učiteljice so ji natrpale dušo z najraznovrstnejšimi sanjami in sedaj se Berta umika pred življenjem in sanjari in je žalostna, ne da bi vedela, kako se je razcvela in da njena leta vendarle že zahtevajo nekaj. Strašno pusto bi bilo življenje, če bi hotel verovati v vse sanjarije, ki bi mi jih natrpali drugi in ki se ne uresničijo nikdar. Jaz verujem samo take stvari, ki jih je mogoče doseči in norec bi bil, če bi bežal pred njimi. Sama žalost in puščoba bi bila potem. O vse te noči sanjam le o prelepi roži, ki vrh strmega prepada raste in ni je ure, v kateri bi ne mislil, kako bi bilo mogoče dospeti do nje. Pijmo, Julči, na zdravje tisti roži!«

Marij in Julči sta izpila v dušku, vendar se je Julči grenko nasmehnila. Videla je tudi, kako se je Berta za hip ozrla od okna k nji. »Berta noče govoriti, Berta noče piti,« je deklamiral Marij. »Ni potrebno,«  je odgovorila Berta. »Moj brat itak pripoveduje o meni in bi se ne sramoval govoriti o svoji sestri niti pred pocestnico. Oprostite, Klara, vas nisem mislila s tem.« – Julči je zardela in vstala z ležišča. »Vi odhajate,« jo je vprašala Berta. »Prav! Hotela bi trenotek le govoriti na samem z vami. Prosim vas, pojdite z menoj! Sicer se po razgovoru lahko vrnete v sobo, dasi bom jaz prosila Klaro, naj gre z menoj k morju na izprehod. Kaj ne, Klara, da pojdete? Moj brat menda ne bo umrl ta čas v koprnenju po roži nad visokim prepadom, kakor se je blagovolil izraziti točno tako, kot je napisano v tretjem poglavju ljubavne povesti, ki jo je prečital včeraj. Bodi pozdravljen, bratec!«

Marij ni imel časa, da bi planil v zmerjanje, kajti Berta je zgrabila Julči za roko in jo vlekla za seboj v svojo sobo. »Prosim, sedite! Sicer je ta soba manj razkošna kot je Klarina, oziroma nekdanja vaša soba. Ali se srdite, da sem vas privlekla sem?«

Julči ni sela. V njenih očeh je gorel srd. Zagrabila je za rob stola, toda rekla ni nič.

»Nimam pravice zabranjevati vam vstop v našo hišo, dasi se mati že zelo srdi radi vas in je rekla Mariju, da bi bil že čas, da izginete za vedno sedaj, ko je že dobil drugo. Kajti, kaj bodo rekli ljudje, če bo hiša polna žensk. Sedite, prosim vas, vendar!«

Julči ni sedla: »Oprostite,« je vzkliknila. »Vaša mati mi je rekla, da smem priti v hišo tudi še naprej, kadarkoli hočem. Nisem pa prišla, odkar je Klara tu, nikdar zato, da bi ljubimkala z njim. Jaz ne bom nikoli več prišla v to hišo.«

Berta se je smehljala. »Jaz bi vam ne branila, imate popolno pravico in vam ne manjka nič drugega kot pol milijona lir, kajti tako plačilo bo približno zahtevala mati od neveste, ki bo hotela v to hišo. Razumem vas popolnoma, zakaj se vračate, toda ni mi umljivo, zakaj silite Klaro s tem, da namenoma razbijate vse njene lepe podobe naravnost v svojo žalostno in hladno usodo. Zdi se mi, da je ona prišla z dežele nedotaknjena in popolnoma nevedna o tem življenju. Povejte mi, ali uživate pri tem, da bo tudi ona taka kot ste vi.«

»Ne, vi tega ne razumete prav nič. Klaro imam tisočkrat rajše kot sabo sebe. Ali ne veste, da hoče ona rešiti družino, zlasti malo sestrico pred ciganskim potepanjem po svetu? Da, lahko bi jo peljala v tvornico. Toda vi, gospodična, ki so vas hranili od dojenskih let le z bonboni in vas vozijo do samostana vsak dan z avtom, da bi se vaše noge ne utrudile, ne morete sanjati kljub vsem sanjam, ki jih doživljate, kaj se to pravi delati iz meseca v mesec in potovati, če je kdo lep seveda, iz rok ravnatelja v roke inženirjev, iz rok inženirjev v roke prvih paznikov, iz rok prvih paznikov v roke drugih paznikov, ki vas končno ponesejo na cesto in s ceste v javno hišo. Drugače, gospodična draga, danes v Trstu ni mogoče, ali pa le redko, redko mogoče, nemogoče pa popolnoma, če je kdo tako lep kot je lepa Klara. Prosite svoje notrdamske sestre, naj predavajo svojim bogatim učenkam tudi o teh stvareh. Ako se hočete boriti proti krivici in zlu, morate krivico in zlo poznati, ne pa zakrivati oči pred težkimi podobami življenja. Ah, bi bilo kaj boljše, če bi peljala Klaro v tvornico? In nikar ne mislite, da je ta hiša edina v Trstu, kjer bogati sinovi potrebujejo Klaro. Na vsaki ulici je pet takih hiš. Jaz sem jo pripeljala v to hišo, ker …«

Julči je planila v jok in hotela zbežati. Berta je stopila k vratom. Njene zenice so široko sijale. »Ostanite še hip! Nekaj bi vam rada rekla: Vi lahko prisilite mojega brata, da vas poroči.«

Julči je obstala kot odrevenela: »Nimate pravice norčevati se z menoj, gospodična,« je vzkliknila. Berta pa je nadaljevala hladno:

»Vi ste ubili njegovega otroka še predno se je rodil. Zagrozite bratu, da boste javili sodniji, ker je on plačal zato. Jaz bom pričala za vas, če bi vas ne hotel poročiti. Kaj me tako gledate? Ali mari nimate pravice zahtevati svoje?«

»Saj ni res. Vi ste zblazneli. Kako veste vi za take stvari!« je zaječala Julči, »vi, ki ste komaj izvedeli, kako pride otrok na svet.«

»Slišala sem, ko je prosil takrat mater za denar. Saj stene vendar niso tako debele, da bi človek včasih ne slišal tudi takih stvari. Ha, vi ste premalo zahtevali. Vajin otrok bi bil končno več vreden. Imel bi celo pravico podedovati to hišo ali pa prejeti pol milijona dote.«

»In vendar ga jaz ne bom izdala nikoli. Ne bojim se zapora, toda njega ne bom izdala, me razumete? Tudi se nočem poročiti z njim, ker je poleg tistega, ki mi je že davno ušel v Ameriko, edini, ki sem ga ljubila. Zakaj bi tudi jaz včasih ne ljubila, zlasti ker ni nobenega, ki bi bil boljši kot on. Drugi bi me metali na cesto že prvi dan, vaš brat pa se ni mogel odločiti toliko časa, dokler ga nisem pregovorila sama, kajti njega je vendarle pekla vest. Nobenega drugega bi ne pekla. Žal mi je, da vam niso mogli prikriti teh stvari, kajti ako ne govorite svojih besed iz razžaljene ošabnosti, ste vi morda edina v teh bogatih družinah, ki se vznemirja radi takih stvari. Jaz vas ne bom več motila. Draga gospodična, zbogom!«

»Počakajte! Prisiliti hočem mater, da vam bo dala toliko denarja, kolikor ga je potrebno, da si uredite življenje.«

»Uredite ga Klari, ako hočete, le če ne bo vaš papa preveč divjal radi tega. Jaz nočem ničesar več in ne bom stopila več v to hišo. Še zato, kar sem prejela, mi je žal, saj končno nisem imela niti matere, ne očeta in ne male sestrice. Lahko bi našla kako drugo odrešilno pot. Tolikokrat me je klicalo morje, pa sem odšla rajši k vam. Da, gospodična, rajši k vam! Vi pa hočete, da bi Klari pridigovala o lepem življenju! Da, gospodična, o lepem življenju, kakršnega si predstavljate vi. Da, gospodična! Zbogom! Povejte materi, naj se me prav nič ne boji. Jaz ji ne morem biti nevarna. Zbogom!«

Sedaj je Berta ni mogla več pridržati, dasi je hitela še po hodniku za njo. Ostala je celo minuto sama, da bi se pomirila, kajti pred njo je naenkrat zazijal grozotni drugi svet, ki ga do tega hipa ni mogla spoznati, strahotni svet bede in revščine. Vsa se je zgrozila, ko se je za njenimi očmi naenkrat prikazal pravi pomen besedice: ‘Ščava’. Tolikokrat je slišala dosedaj to besedico in včasih jo je izpregovorila tudi sama, sedaj pa jo je naenkrat ta besedica zaskelela v dno duše. Ščavo pomeni človeka sužnja, ki mora žrtvovati vse, kar ima – tako je, ne samo rok, ampak tudi svoje srce. Da, tako je to. Ta besedica pomeni petdeset odstotkov Trsta, to je: stopetdesettisoč ljudi, mimo katerih se je vozila vsak dan skozi mesto na avtu k notrdamskim sestram, ne da bi vedela, kod se vozi. Da, gospodična, ta besedica ne pomeni samo, da je kaka deklica Slovenka. To pomeni pravzaprav čisto nekaj drugega. Ta besedica pomeni celo človeka.

Berta je komaj zapazila, kaj se je dogajalo v njeni duši, ko se je vrnila v Klarino sobo in priklicala nasmeh na obraz. »Marij, Julči je odšla in je rekla, da ne pride nikdar več v to hišo.«

»Kaj to tebi – saj je tisoč drugih hiš v Trstu. Sicer pa ni bilo prav nič potrebno, da si jo zbadala. Berta, ko boste v samostanu igrali, se javi, da boš predstavljala angela varuha. Za to vlogo se dobro vadiš. Mama te je pravkar iskala. Jaz bi rad Klari povedal še nekaj lepih stvari.«

»Povej mami, da grem na izprehod, in sicer s Klaro, in sicer peš, ali me razumeš?«

Marij se je razsrdil, vstal in odšel brez besede. Berta pa je sela h Klari, jo prijela za roko in jo naenkrat tikala.

»Lepo obleko ti je kupil. Nič se ne pozna, da si kmečka deklica. Na njegovem mestu bi se jaz res zaljubila vate. V njem pa je preveč laži, da bi se izkopal iz nje. Kako mehko lice imaš in kako žalostne oči! Ali si ti vedno žalostna? Ali imaš fanta doma?«

Klara je začudeno strmela Berti v oči, ne da bi razumela njeno nenadno spremembo.

»Jaz sem že velika, pa nimam fanta. K materi je prišel ta ali oni. Vsakdo pa je vprašal, koliko so vredne slike v salonu. Vsakdo je tudi vedel, da bom imela dosti denarja. In mati hoče, da bi tudi vsakdo imel dosti denarja – pol milijona lir – potem bi bilo skupaj cel milijon. Vidiš, tako hoče mama in skoraj vsakemu to pove na lep način. Neki dan se je javil mornarski častnik. Je bil lep, pa se je moral posloviti takoj. Niti predstavila mi ga ni. Pa ni več prišel potem. Nekaterim me pa predstavi in reče: »Naša Berta,« in oni si takoj misli: »Berta, pol milijona lir.« Klara, tvoje oči so žalostne in tudi moje so žalostne. Tebi so ugrabili fanta, jaz ga pa nikoli ne bom dobila. Dali mi bodo nekoga, ki me bo hotel poljubovati med požiranjem ostrig in se mu bodo pri tem cedile sline. Klara, če bi mogla od matere izvleči denar, bi ti dala vsega in te poslala k tvojemu fantu. Toda mati meni ne da denarja, ker se boji, da bi ji potem kaj naredila, ušla od doma, ali kaj takega. Jaz sama nimama skoraj nič denarja. Kako mehke lase imaš, kakor da bi bili narejeni iz žarkov. Tudi take kite kot jih imaš ti, bi jaz rada imela. Nikdar nisem mislila, da je Slovenka lahko tako lepa. Vstani, pojdeva k morju! Toda komu si pisala to pismo,« je vprašala, ko je Klara vzela pismo iz miznice in ga hotela zapečatiti. »Sestri sem pisala! Ona je še majhna. Ima komaj osem let.«

»Prečitaj mi, kaj si pisala. Jaz nimama nobene sestre.«

Klara je počasi prevajala:

»Draga Maša!

Pred nekaj dnevi sem pisala mami in ji rekla, naj Te poljubi v mojem imenu. Danes pa Te bom poljubila s temi besedami, ki Ti jih pišem. Včeraj sem srečala Kovača na cesti in mi je moral mnogo, mnogo povedati o Tebi. Povedal mi je tudi, da že poješ na koru. Kako rada bi Te poslušala in Te pohvalila potem. Ali čitaš vsak dan v berilu, kakor si mi obljubila? Le čitaj, ko v šoli nočejo več učiti naših besed. Kadar bom prihranila nekaj denarja, Ti bom skušala preskrbeti knjig iz Ljubljane, kjer je mogoče kupiti zelo lepe povesti in pravljice. Jih bo že Kovač prinesel iz Ljubljane in nekaj pesmaric bom tudi kupila, da boste lahko prepevale kaj novega na koru. Po Kovaču ti bom poslala novo obleko in Ti povedala, kadar prideš v Trst, pravljico o upornem galebu, ki je edini izmed vseh galebov preletel široko morje in potem prepeval na zelenem otoku do smrti, ko je njegova bela duša poletela v nebo. Pozdravi očeta, mamo, Mileno, kadar pride k nam in vse druge. Vsako noč Te vidim, draga Maša, v sanjah, in si tako lepa kot angel. Sanjaj tudi Ti od mene kaj in kadar poješ na koru, se spomni tudi name, na svojo sestrico Klaro.«

»Toda tista pravljica o galebu se ne konča tako, kot si pisala ti,« je rekla Berta, ki je bila vsa začudena nad tem pismom. »Tisti galeb se povrne in pogine.«

»Meni bolj ugaja tak konec, kot sem napisala jaz,« je odgovorila Klara.

Ko sta se sprehajali po mestu, se je Klara zelo razgovorila in razodela Berti sto stvari, o katerih ni še nikoli slišala. Pripovedovala ji je o svojem domu in o svoji vasi, o lepoti ljudskega življenja, o preganjani besedi in o preganjani pesmi, potem o vseh tistih, ki so morali od doma v slepo in neznano bodočnost, v kateri jih je mnogo poginilo. Klara je pripovedovala kar tako, ker so bile njene misli polne vsega tega in ker je zaslutila, da ne pripoveduje gluhi duši.

»Prišla sem v mesto, da bi se prodala. Nisem prišla radi sebe in radi sladkega življenja, s katerim bi me rada Julči tolažila. Jaz bi stokrat rajši obdelovala tiste njivice doma, dokler bi se ne vrnil brat in bi odšla z Milanom magari v pekel, ki bi mi bil prijetnejši kot to sladko brezdelje pri vas in pričakovanje, kdaj se bo gospod Marij le odločil, da se polasti tega, kar mu je kupila mati. Vaj brat je obzirnejši, kot si mislite vi in nisem vedela, da bom mogla vzdržati toliko časa to, kar imam. Prišla sem, da bi se prodala. Kdo mi more kaj zato. Ko bo dolg odplačan pojdem in nikomur mari kam. Vi bi me radi rešili vsega tega – toda vi niste določevali cene in pravzaprav ne morete storiti ničesar. Verjamete vi, da bi se jaz lahko poročila s tem ali onim, ki bi imel več denarja kot Milan in tisti bi rešil moj dom. Toda potem bi meni ne ostalo nič. Ne bi mu mogla reči, da sem mu ostala zvesta vsaj po duši, kakor mu bom ostala sedaj. Kdor se poroči, ne sme z dušo varati moža, kajti to je večje zlo, kakor če bi ga varala samo s telesom. Brez prave ljubezni bi se ne smel poročiti nihče, kajti bil bi manj opravičen, kot bom opravičena jaz. Včeraj sem prejela pismo od Milana. On dobro ve, zakaj sem se odpeljala, pa je njegovo pismo dolgo in lepo, da nisem radi njega spala vso noč. Ni obupal nad tem, kar se je zgodilo. Neprestano išče poti, po kateri bi bilo mogoče priti do rešitve. Vem, da si pritrguje od ust, da bi prihranil nekaj lir in me odpeljal, le če se mu ne bom skrila daleč tako, da me ne bo videl nikdar več. Za božič sem sklenila iti domov, pa ne pojdem. Čemu bi pač hodila, saj so se tudi druge vrnile domov le redkokdaj ali pa nikoli. Da, gospodična Berta, tako je to in vi ne morete storiti ničesar. Oj, kako lepo sonce je danes. Jaz bi šla rada vrh te gore nad morjem. Od tam je videti gore ob naši dolini.«

»Pojdiva na vrh! Tudi jaz bi hotela gori.« je rekla Berta. Hodili sta več kot uro preden sta dospeli na vrh. Tedaj je pravkar zahajalo sonce. Klara pa je strmela proti vzhodu, kjer se je lesketal Snežnik, še ves pokrit s snegom in potem dolgi grebeni gora na obeh straneh njene doline. S prstom je pokazala Berti razne vrhove in imenovala njihovo ime: »Tik pod tisto goro pa je moj dom, vendar vasi ni videti več. Gospodična Berta, vi si ne morete predstavljati, kako je tam včasih bilo lepo. Čez travnik sva hodila z Milanom in je bilo lepo.«

Klara in Berta sta strmeli proti vzhodu. Klara se je smehljala, dokler niso sence večera objele gora.

Potem sta se okrenile in se je pod njima gubilo morje, sedaj mračno in molčeče, daleč v nevidna obzorja. Hiteli sta po stezah in potem po strmih stopniščih navzdol v mesto, katerega enakomerni hrup je prihajal bližje in bližje.

»Bog ve, če je že šla Julči spat,« je rekla Klara Berti, ko sta stopili med hiše.

Ne, Julči, ni šla spat. Vso noč je tavala po mestu, dokler je končno ni ujel tik pred jutrom spanec na klopi v Ljudskem vrtu, čeprav samo za eno uro, kajti zbudil jo je stražnik in zahteval naj se legitimira. Legitimirala se je, toda potem ni mogla več spati in je tavala počasi, kot bi bila pijana, na svoje stanovanje, čeprav je vsa trepetala pred samoto med štirimi stenami.

Da, gospodična Berta, tako je to, čeprav še niste vedeli tega.

IX.

Z visokega Krasa je planila burja v mesto in se gnala z divjo hitrostjo čez morje. Razcefrani beli oblaki so drveli s hribov nad valove in se tu in tam spoprijeli z visokimi šumečimi grivami, potem so bežali drug za drugim kot prikazni, strahovi, preplašeni radi blaznega tuljenja burje in tonih v rdeče zarje, za katere se je skrilo sonce.

Julči se je počasi plazila gori po ulici proti domu. Nekaj ur poprej je hotela obiskati Klaro, pa se je premislila sredi vrta pred vilo, saj se je zaklela, da ne pride nikdar več v to hišo. Odtrgala je cvet že ovenele krizanteme, ki je z zlomljenega stebla visel proti zemlji. Utaknila si ga je za bluzo in zbežala v bližnjo beznico, kjer se je napila vermuta. V beznici se temu niso čudili, saj so mislili, da je ona le ena izmed pocestnih deklic. Njej pa ni bilo nič mar, da so mislili tako. Vrgla je nalašč precej napitnine na mizo, da bi bil natakar vesel, si močno napudrala lice in hotela zapeti. Toda vrvež bolestnih misli, ki je drvel skozi njeno dušo, je preprečil, da bi pela in požrla je glas, kot da bi bil preveč prepojen z neslišnim jokom. Kako naj bi združila tak glas z veselo pesmijo, ki jo je hotela zavriskati navkljub vsemu svetu. Natakar je hotel prisesti k nji, ko pa je zagledal svetli lesket v njenih zenicah, se je preplašil in se umaknil … »Boji se me. Bog ve, zakaj se me boji,« je pomislila Julči in pijano gledala za njim. »Saj jaz vendar nisem bolna in pravzaprav mu nisem hotela ničesar. Sama sem in le družbo bi imela rada, pa se me boji, čeprav se drugače ne boji nobenih, ki se zbirajo tukaj in so polne bolezni. Zakaj se boji ravno mene.« Zasmejala se je na ves glas, zopet naročila vermuta in vrgla pest drobiža na mizo. Natakar si je uračunal in hotel ostalo poriniti k nji nazaj. »Vzemi vse, mladi, saj ni krvav ta denar. Ali je krvav, kaj!« »Ni krvav,« je zajedal začudeni in preplašeni natakar in ji strmel v oči. »Ne boj se, nisem ga ukradla. To je zaslužen denar, le vzemi brez skrbi! Ne bodo te zaprli radi tega. Glej, saj imaš raztrgane čevlje, pa tako si mlad, kakor kak otrok.« Polastilo se je je veliko usmiljenje do njega. »Jaz imam veliko denarja. Pravzaprav bi ga lahko dala Klari, toda s tem bi ne bilo pomagano nič. Njej ni mogoče preprečiti usode, četudi bi ji dal sto tisoč lir. Nekaterim je zapisano že od rojstva in takemu pismu ni mogoče ubežati. Vidiš, ti mladi pa imaš samo čevlje raztrgane in bi bil srečen, če bi lahko kupil nove in imel še za kino napovrh. Na, vzemi teh sto lir!« – Ponudila mu je bankovec, ki ga je natakar, nevede, kaj bi storil, le polagoma stlačil v žep. »Čudiš se seveda mladi moj, toda ti pravzaprav ne veš, kdo sem jaz. Ti misliš, da sem izgubljena ženska, a se težko motiš, dragi moj! Jaz imam prekrasno hišo in okoli nje je vrt, kakršnega bi ne našel niti v nebesih. Sredi vrta se igra moj otrok. Oblečen je kot princ in v avtomobilčku se vozi po belih cestah. Ko bo velik, mu izberem najlepšo deklico, da se bo vozil z njo po dežeh. Iz vseh hiš bodo drveli ljudje in občudovali oba. Tisti deklici bo ime Julči-Žulieta, ah me razumeš, ah pa tudi Klara, kajti Klara je tudi lepo ime. Seveda, ti si bedak in misliš, da ti lažem. Jaz imam srebra in zlata, kolikor ga hočem in sem pravzaprav vdova. Glej, mladi, ali bi ti hotel biti moj mož?«

Natakar je bil sedaj popolnoma prepričan, da je Julči ukradla denar in se je razvedril. »Hej, če bi bil jaz paznik gori v zaporih, zakaj ne,« je odgovoril veselo. Julči ga je prijela za roko in mu šepetala na uho: »Res, ti si velik bedak, da mi ne verjameš. Seveda, niti na misel mi ne pride, da bi tebe jemala za moža. Če pa bi bil tak – opisovala mu je podrobno Marijevo postavo in obraz – potem bi te seveda vzela, toda ti pa si …« Planila je v dolgotrajen smeh. Tudi natakar, ki je bil prepričan, da ga hoče ona samo razdražiti in ga imeti potem za ljubčka, se je široko režal. Toda v njegovo začudenje je Julči naenkrat vstala. Pomagal ji je obleči plašč . . . »Silna burja je zunaj, gospodična, lahko bi počakali, da nekoliko poneha.« »Da, silna burja je, toda ona bo trajala vso noč,« je odgovorila in stopila na cesto.

Že v sosednji ulici jo je zagrabil zračni vrtinec in jo vrgel v vogel neke hiše. Udarila je s čelom v zid in se zgrudila – toda, ko se je opoteklo nekaj ljudi k nji in jo je nekdo hotel dvigniti, je vstala sama, se zahvalila z drobnim nasmehom in se napotila počasi naprej. Videla je, kako so bežali beli oblaki proti obzorju morja, ti oblaki, za katerimi je včasih tolikokrat strmela čez morje, ko je še sanjarila za Martinom, le da niso bili takrat oblaki tako razbiti in raztrgani. Z velikim trudom se je privlekla do svoje ulice in potem je rinila navzgor skozi burjo, neprestano se naslanjajoča na hiše. Ljudje, ki so se v dolgi vrsti za njo tudi oprijemali zidov, so glasno preklinjali radi burje. Ona pa se je le drobno smehljala in in ni bilo nobenega sovraštva, ne jeze v njenem srcu. Ko je dospela v sobo, prižgala luč in se pogledala v zrcalu, je videla, da se ji je na čelu strdila kri iz ranice, ki jo je zasekal skozi kožo omet zidu, ob katerega se je udarila, ko je padla na cesti. Omotična radi pijače, ni čutila radi te ranice nikake bolečine. Vendar se je je sedaj polotil silen strah. Sama ni vedela kako, toda vse to je prišlo naenkrat in s toliko grozo, da se je vsa tresla od strahu, ko je stala pod lučjo tam sredi sobe in strmela v zrcalo. To kar ji je zijalo nasproti s stekla, ni bila Julči, ampak neka prečudna žena, bleda kot smrt in blazno se smehljajoča kakor z nekega drugega sveta. Saj tisti obraz ni bil njen obraz, saj tiste oči niso bile njene oči, saj tiste trepetajoče ustnice niso bile njene ustnice in tiste prsi za raztrgano bluzo – kdo ve, kako si jo je med potjo raztrgala – niso bile njene prsi. Tuleča burja je stresala šipe z žvenketajočim ropotom, kakor da bi hotela vsak hip udreti v sobo. Zarje na obzorju so naenkrat ugasnile in neprodirna tema je zijala onkraj šip. Julči se je sunkoma obrnila od zrcala, toda tam na vratih se je zarisala njena senca z razpuščenimi, razmršenimi lasmi in roke so visele nekam vstran od telesa. Vzkliknila je v grozi, ugasnila hitro luč, strgala obleko s sebe in se vrgla na ležišče. Tedaj je začutila, da je v sobi silno mraz. Pograbila je odeje in si jih potegnila čez telo. Toda tudi pod odejami ji je bilo mraz in je vsa trepetala, ne da bi se jasno zavedala, da jo zebe. Začutila je, kako ji nekaj leze med prsti. Zagrabila je tisto z roko. Bila je krizantema, ki jo je ultrgala na Marijevem vrtu. Stisnila jo je za hip v dlan in na srce, potem jo je vrgla proti kotu v sobi. »Berta,« je vzkliknila glasno, »Berta!«

O, Julči je hotela imeti otroka. Ko je začutila, da se ji je zganilo pod srcem, se ni ustrašila, ampak polastila se jo je opojna radost. V začetku je sklenila, da ne bo povedala Mariju, ampak da bo pobegnila v tuje mesto, kjer bo rodila sad svoje ljubezni in ga negovala z vso materinsko ljubeznijo do smrti. Pripravljena je bila tisti hip žrtvovati vse za otroka. Sanje, za katerimi je tisočkrat podzavestno koprnela, so se izpolnile. Več kot dvajsetkrat je določila dan, da bo pobegnila, toda blazna ljubezen do Marija jo je vedno priklenila, da ni mogla nikamor. Končno se je med jokom in smehom razodela Mariju. Prisegla mu je, da ne bo nihče izvedel, kdo je oče otroku. On pa je tedaj preklinjal in zahteval neizprosno. »Ti vendar ne boš hotela, da bi se nekje po svetu klatil moj otrok. Veš, kaj se to pravi. Jaz nič ne verujem v tvojo ljubezen, dokler me ne ubogaš.« In predno se je zavedla, jo je proti njeni volji odvlekel k zdravniku. Sledila mu je kakor v težkih žalostnih sanjah. Par mesecev pozneje ji je namignil, da se je je naveličal in da bi si rad poiskal drugo.

Tedaj mu je kakor v obupu obljubila, da mu pripelje najlepšo deklico Krasa, samo zato, da bi ga smela še kedaj videti. Razveselil se je in ji izročil mnogo denarja. Toda tisti otrok, spočet pod njenim srcem, ni umrl, čeprav je mislila, da je umrl. Natanko prav vsako noč se ji je prikazal in se ji smehljal sredi sanj. Včasih je stal sredi sobe in stegoval rokice proti nji – toda oči so mu bile zaprte. Drugič je zopet tekal nekje med cvetličnimi gredami na Marijevem vrtu. Begala je za njim, pa ga ni mogla dohiteti. Ali pa je videla v sanjah, kako je drvel voz po cesti, otrok je bežal pred njim, dokler ga niso dohitela kolesa in strla telesce pod seboj, da se je mlakuža krvi razlila po prahu.

… Nad morjem sveti zvezda srebrna …

Njeno telo se je skrčilo v gubo. Z zobmi se je zagrizla v blazino. Burja je besno stresla polknice. Juličine roke so krožile po zraku. »Berta, Berta – saj jaz ga nisem umorila.«

Počajsi je okrenila glavo z blazine, odprla oči in zastrmela v temo sredi sobe. Sredi sobe ni bilo nič. Ozrla se je proti oknu. Za šipami ni bilo nič. Zamižala je in pogledala zopet v mračno steklo. Za njim se je stiskal droben, droben obrazek, prav tako kot prejšnjo noč. Zakrila je obraz z dlanmi. Za očmi se je svetil droben, droben obrazek in ni hotel odpreti svojih oči. In vendar je videla natanko, kako strme skozi povešene veke vanjo široke črne zenice otroka, ki mu je preprečila, da bi bil rojen. Planila je z ležišča in zopet prižgala luč. Obstala je za hip na sredi sobe, bosa in bedna. Tedaj se je zavrtela soba v blaznem vrtincu kakor vrtiljak. Krizantema na tleh je šinila nekam visoko, potem se je hipoma pogreznila v brezdanje globine. »Mama, mama,« je vzkliknila Julči, kakor takrat, ko je še bila otrok. Opotekla se je in se zgrudila na tla v nezavest. »Nad morjem sveti zvezda srebrna, srebrna …«

Prebudila se je, ko se je danilo. Izmučena in tresoča se od mraza se je oblekla in zopet zbežala na cesto. Vedela je, da bi ne zaspala niti za hip, če bi zopet legla, kajti v jutranjih urah je ni klical otrok, toda spomini na vse, kar se je zgodilo, so ji vedno ugrabili spanje.

Burja še ni ponehala. Julči je bežala k morju, da bi se vrgla v valove. V enem samem hipu je sklenila storiti to. Ni občutila sedaj najmanjšega strahu in njena misel je bila popolnoma nejasna, tako da se ni zavedala, kaj misli storiti. Obalni stražnik je stekel za njo in jo odvlekel za roko s pomola. »Ah, ste blazni? Ne vidite, da butajo valovi čez ves pomol? Samo eden bi bil dovolj, da vas odnese seboj. S pocestnicami je vrag. Vsak dan se hoče katera ubiti. Dal vas bom zapreti, če ne izginete od tukaj!« Strmela je v razsrjeni stražnikov obraz in se šele sedaj zavedla, kaj je nameravala. Ustnice so se ji zvile v krčevit smeh. »Saj se ne bom utopila,« je za jecljala. »Kaj pa potem lazite v tem vremenu na pomol! Izginite v mesto in glejte, da vas ne vidim tukaj. Ali ne veste, kje je vaš prostor? To je vendar preneumno! Če se mislite ubiti, pojdite na tak kraj, da ne bo treba drugim skakati za vami. Norec bi bil, če bi vas reševal iz takih valov. Pojdite!«

Zbežala je nazaj na ulice in stopila v beznico, ki je stala v ozki ulici tik pod starim mestom, v Pekovski ulici. Nekaj mornarjev in deklet je še dremalo ob mizah. Prebili so pač noč v tem prostoru, ker niso imeli kje spati. Nekaj krmežljavih vek se je odprlo, ko je vstopila in so vanjo od tu in tam zastrmele kalne, trudne, zakrvavljene oči in nekateri so zamrmrali v pozdrav ter spali naprej. Nobena miza ni bila popolnoma prazna. Julči je sela k nekemu visokemu dekletu, ki je podpiralo glavo s pestmi, in edino izmed vseh gostov ni spalo. Opirala je nepremično pogled v steno pred seboj in se ni ganila. Na kolenih se ji je lepil na krilo zmečkan cigaretni ogorek.

Zaspani natakar je prišel k mizi. Julči mu je zašepetala, naj prinese čaja. Ko je potem polagoma pila in so se njene misli začele urejevati, je zapazila, kako strmi dekle poleg nje v skodelico. »Ali hočeš tudi ti čaja?« »Kupi mi, če imaš denarja. Že tretjo noč nisem zaužila ničesar. Lačna sem.« – Julči ji je stisnila par desetakov v dlan. Dekletu so se zaiskrile oči. – »Hvala, bo tudi še za cigarete in ,rozolijo'.« – »Za kaj?« – Dekle se je grenko zasmejalo. »Ah, ne znaš ti govoriti? Vidi se, da si nora. Za lizol bo, deklica moja!« – Julči je vztrepetala žlica v roki in ni odgovorila. Dekle je kupilo nekaj cigaret, čaja in kruha. – »Jaz sem Marjuči, kako je tebi ime?« – »Jaz sem Julči.« – »Lahko je tebi, ki si lepa. Ti gotovo mnogo zaslužiš. Zame se ne zmeni več nihče razen kak onemogel pijanec, brez denarja. Ne splača se več vleči naprej.« – »Ne splača se več vleči naprej,« je ponovila tiho Julči. »Ali hočeš še denarja, Marjuči?« – Marjuči se je nasmehnila in odkimala. »Na, vzemi še, da ti bo vsaj en dan lepo. Od kje si ti doma ?« »Pozabila sem. Ne vem, kje sem doma. Saj je vseeno, kje sem doma. Za menoj ne bo tulil nihče. Prav vseeno je, kje sem doma. Že zdavnaj več ne mislim na take stvari.« – Marjuči je popila čaj in prižgala cigareto. Zamišljeno se je poigravala z dimom in strmela gori proti vratom, skozi katere je silil dan v prostor. Natakar je ugasnil luči. Kakor iz strašne zaklete pravljice se je budil gost za gostom. Eden in drugi je vstal in se zibal po stopnicah navzgor na cesto, beden in razcapan, da bo zopet iskal ves dan. Tudi dekleta so se dvignila. Nekatere so stopile k banku in popile malo čaja – potem so se tudi one napotile navzgor na cesto. Končno se je dvignila tudi Marjuči, se nasmehnila drobno v pozdrav Julči, ji pobožala roko in se tudi ona napotila navzgor. Julči je tiho gledala za njo. Poigravala se je s prsti, kakor da si hoče pregnati težke misli: »Uboga Klarica! Saj zame je vseeno. Zgodilo se bo morda, da bo tudi ona nekoč odšla po teh stopnicah, izgubljena in bedna, kot je odšla Marjuči, polagoma, polagoma smrti nasproti in ne bo našla človeka, ki bi se mu upala razodeti svoje zadnje težke misli. Prav tako drobno se bo nasmehnila, kot se je nasmehnila Marjuči, ki jo je sram, da bi zajokala v zadnjih dneh svojega življenja. Včasih so imeli ljudje bolj zlato srce. Kuharice Marije in služkinje Tine niso zapodili iz vile Manfreda niti potem ne, ko se je poročil gospod. Dobrodušno je pridržal obe v svoji hiši, v kateri jim bodo dajali jesti do smrti. Saj ubogata vse tako, da je še gospa zadovoljna z njima in jima nikdar ne očita ničesar. O, ko bi Berta vse vedela! Kako le to, da je ta deklica tako daleč od svoje družine. Kje je zaslutila, da ni prav, kar delajo njeni. Kdo izmed tistih, ki imajo vsega dovolj, se je do danes spomnil, da ni vse samo po sebi umevno in da so tudi sužnji ljudje. Plačala bom.«

Krenila je na Korso. Burja je ponehavala in je bilo zopet mnogo ljudi na ulici. Vendar je že od daleč zagledala Milana, ki se je rinil naprej med ljudmi. »Prignalo ga je, da bi jo videl,« je pomislila in počakala, da je dospel do nje. Prijela ga je za roko. V prvem hipu je hotel z jezo izmakniti roko, potem pa jo je spoznal. »Ti si, Julči, glej prav k tebi sem namenjen. Pripeljal sem se s Kovačem. Ali bi lahko govoril s teboj?« »Pojdi z mano, Milan! Ali si prišel pogledat Klaro?« Peljala ga je v svojo sobo, naložila nekaj polen v peč in zakurila. »Mraz je, Milan?« – »Nisi ponoči nič kurila?« – »Ah, v noči človek spi in ne čuti mraza.« – Pobrala je krizantemo in jo vrgla na ogenj. »Ta roža je rasla na vrtu, kjer biva sedaj Klara.« – Gledala ga je v oči. Milan je molčal. »Kako, da si prišel v Trst? Ali bi hotel videti Klaro? Moj Martin mi ni bil tako zvest, kot si ti Klari. Mislila sem nekoč, da bo prišel pome, pa ni prišel. Ali se odpelješ že nocoj nazaj domov s Kovačem? Sedi vendar k peči, da ti bo toplo.«

»Julči, poslušaj! Zakaj se mi tako smeješ? Pretepel sem paznika, ker nam je pritrgoval od plače. Par dni so me zaprli. Pazniku se ni zgodilo nič – jaz pa sem bil odpuščen. Prišel sem, da bi še enkrat poiskusil v Trstu poiskati službo. Tudi drugače bi ne mogel več strpeti. Ali ne veš, da sem bil njen … Pokazala mi boš, kje je sedaj Klara in odvlekel jo bom iz tiste hiše in bom pretepel tistega …«

»Kam jo boš vlekel?«

Milan je umolknil. Julči se je zasmejala glasno. »Zakaj se zopet smeješ? Ah, nimaš nobenega srca? Jaz ne morem dopustiti, da bi se ona prodajala. Ne veš, koliko sem prestal radi tega. Klara mora iz tiste hiše.«

»Kdo ti je rekel, da se prodaja?«

»Sama mi je namignila, še preden je šla. In sedaj je že tretjič poslala domov mnogo denarja. Nobena služkinja ne more danes toliko prihraniti.«

»Milan, bolje bi bilo, če bi ne pretepel tistega paznika in bi lepo ostal doma. Sedaj si seveda brez službe in je zato skoraj vseeno, kje si. Povem ti, da ne boš našel v mestu službe in če bi jo tudi našel, bi ti ne ostalo od plače prav nič. Ah me razumeš ? Danes jih na tisoče išče službo po tem mestu. Čuj me, Klara te še ljubi in do danes je ostala prav taka, kot si jo še gledal ti. Mladi gospod se je zaljubil vanjo, kajti drugače bi ne mogla iti z glavo skozi zid in bi jo njena mati napodila že prvi mesec. Sedaj pa jo mladi gospod gleda, kakor bi gledal podobo na steni. Ona seveda prejema denar. Morda se ti zdi to grdo. Toda zakaj bi imeli nekateri vse in drugi nič ? Le pojdi v vilo – odgnali jo bodo potem takoj in boš ti reševal njen dom. Kaj dela njena sestrica Maša?«

»Težko bolna je bila. Mesec dni je ležala pa niso hoteli pisati Klari, da bi se ne prestrašila. Sedaj ni več v nevarnosti – po Klari pa sprašuje vsak dan. Ubogi otrok! Jaz sem jo mnogokrat obiskal in ji kaj bral ob postelji. Klarin brat pa je pisal, da se povrne iz Južne Amerike, ker tam tudi ni mogoče več dobiti dela,« je pripovedoval Milan temno.

»Vidiš torej, da ni nobene rešitve. Prepusti usodi, naj ona naredi svoje. Če bi rad videl Klaro, pojdem tja in bom rekla hišniku, naj jo pokliče sem. Tukaj se bosta sestala. Zvečer pa se vrni s Kovačem domov! Ko bo njena hiša rešena, pridi po njo in če bo še hotela s tabo, jo vzemi v svoj bedni dom. Dopoldne je mladi gospod v šoli. Če hočeš, grem takoj po Klaro.«

»Ne, Julči, ne boš storila tega. Ostal bom tu in poizkusil vse. Klara ne sme vedeti, da sem v Trstu. In če se mi vse posreči, bom prodal hišico doma in vse, kar imam Kovaču, ki mi je tudi sedaj posodil nekaj denarja za prve dni, ugrabil bom Klaro iz tistega brloga in se bom odpeljal z njo in z Mašo čez morje v Aleksandrijo. Tam je menda mnogo naših in jih ne preganjajo tako kot tukaj. Tam smejo imeti celo svoja društva in si pomagajo med seboj. Ugrabil bom Klaro in tistega psa bom pretepel.«

Julči je dolgo molčala na te besede. Lesket, ki se ji je svetil v noči v zenicah, se je prikazal zopet.

»Milan, dober človek si in menda ni takega na svetu, ki bi bil pripravljen za to, kar ljubi, žrtvovati vse. Le ti si tak in Klara je taka in vem, koliko si moral prestati, da nisi poprej dospel v Trst. Potrpi, morda se bo še vse nekako uredilo. Povej mi, koliko je še dolga na Legiševem posestvu ?«

»Okoli osem tisoč lir.«

»Da, morda se bo še vse nekako uredilo – le v vilo nikar ne hodi in niti ne skušaj spoznati mladega gospoda! On je boljši kot vsi drugi njegove vrste v tem mestu. Sedaj je tako in če se bo kedaj na svetu kaj spremenilo, bo pač drugače, toda sedaj je tako. Med tem, ko boš iskal dela, me včasih obišči. Jaz bi rada, da bi bilo nekdaj tebi in Klarici lepo. Mene ni imel nihče tako rad, kot imaš ti njo. Vidiš strašno dolgčas mi je. Le obišči me včasih! Morebiti se bo zgodilo, da Vama ne bo treba hoditi v Aleksandrijo.«

Ko se je Milan poslovil, je Julči sedla zopet s tistim svojim prečudnim nasmehom k mizi in napisala tole pismo.

Spoštovani gospod Marij!

Radi silno težkega gmotnega položaja prisiljena Vas prosim, da mi nakažete na moj dom po banki tekom dveh dni vsoto osem tisoč lir. Zavezujem se s častno besedo, da bo ta vsota zadnja, ki jo zahtevam od Vas, in da bom odslej živela tako, kot da Vas nisem nikdar poznala. V slučaju, da bi mi ne poslali pravočasno denarja, bom prisiljena narediti pred sodnijo nesrečno sebe in Vas.

Vas pozdravlja s spoštovanjem

Julči

Ko je napisala to pismo, je strmela še dolgo v te vrstice, potem si je obrisala oči in nesla pismo do vile, kjer ga je izročila hišniku.

V nekaj dneh je dospel ta denar. Julči ga je takoj odnesla na pošto in ga odposlala v domačo vas na naslov Klarinega očeta. S pošte se je napotila v bolnico. Stopila je v kapelo in se ozrla na dva mrliča. Ni spoznala nobenega. Poklicala je slugo. »Povejte mi, ali se je včeraj ali danes umorila neka Marjuči?« – »Marjuči? Kako se piše?« – »Res ne vem, kako se piše, a je bila moja prijateljica.« – »Zdi se mi, da leži v mrtvašnici neka Marjuči, toda tja vas ne smem peljati. Pridite jutri pogledat v kapelo.« – Stisnila mu je nekaj lir v roko. Prikimal je in jo vodil skozi bolnico v dolg, širok, mračen prostor. S stene je strmel vanjo ogromni Kristusov kip, pribit na križ. Po mizah je ležalo mnogo golih mrličev, ki so čakali na obdukcijo in na poslednjo pot. Marjuči je ležala prav na drugem koncu dvorane z rokami prekrižanimi čez bedno telo in belo kot marmor. Osteklenele oči so ji strmele nepremično v strop. Na obrazu se je še poznal sled bolečin, ki ga je povzročil strup. Na mizi je bil pritrjen karton: »Marica Martinchich.« – »Vedela sem, da se ne laže,« je rekla Julči. »Samo enkrat sem jo srečala, pa sem vedela, da ne laže. Sluga, tukaj imate nekaj denarja in ji kupite cvetja za zadnjo pot, saj k pogrebu tako ne bo nobenega človeka, dasi bi jo moralo spremiti vseh tistih tisoč, ki so se radovali radi nje. Zbogom, Marjuči!« – Sluga je začuden strmel na dekle, ki je z omahujočim korakom stopalo pred njim po dolgi dvorani med mrliči in mimo Kristusovega kipa proti izhodu dvorane.

X.

Ko je Klara listala po neki knjigi, je padlo naenkrat izmed listov drobno, odprto pisemce na tla. Ko se je sklonila, da bi ga pobrala, je spoznala takoj na njem Julčino pisavo. Prečitala je:

Mariju.

Čakala sem ga leto dni
in ni se vrnil čez široko morje.
Pa sem čakala komaj noč in dan
in si dospel ti po sinjem morju.
V tvojem čolnu kup zlata
in sto svilenih rdečih in sinjih oblek,
v očeh pa ti gorela je strast.
Dal si mi vse, kar si v čolnu imel.
Zato sem ti dala svoje telo.
Vzel si ga, a nisi našel v njem srca.

Žulieta

Klara se je spomnila na pesmico, ki jo je pela nekoč Julči ob pomolu. Šele sedaj ji je postalo vse jasno. Julči je ljubila Marija, pa je ljubezen skrivala pred njo, samo zato, da bi se Klara radi nje ne branila Marija. »Zato ne pride Julči zadnji čas nič več k meni in je ni bilo doma, kadarkoli sem jo iskala. Revica tava sama okoli po mestu in se me boji. Morda me je pričela celo sovražiti,« je pomislila, zganila listek in si ga vtaknila za bluzo. Sklenila je, da pojde danes, ko je nedelja, k nji in jo bo čakala pred njeno sobo, dokler se ne povrne iz mesta.

Toda komaj je odšla iz knjižnice, jo je poklicala gospa po Marji k sebi. Gospa ji je z neprijaznim glasom ukazala, naj sede. Potem jo je nekaj časa motrila nepremično in planila končno v dolgotrajen smeh.

»Vi, gospodična, ste se zelo popravili pri nas. Bledica je izginila z vašega obraza in obleka vam silno dobro pristoja. Videti je, da se izborno počutite v svojem gnezdu. Seveda, plačo imate dovolj lepo in delati vam ni treba ničesar.« »Jaz bi rada delala. Dajte mi dela,« je vzkliknila Klara. »Saj mi niste dali ničesar delati in le gospodično Berto sem preprosila, da smem vesti in plesti mesto nje. Berta je bila zadovoljna z mojim delom.«

»Berto pustite vi pri miru,» je nadaljevala gospa temno. »Seveda, vi bi radi, da bi se Berta zaljubila v vas. Vi ste čudovita pustolovka. Nazadnje boste še od nje zahtevali kakih osem tisoč lir, potem, ko se boste poslovili od nas. Prosim vas, ne glejte me tako začudeno in nikar si ne iztiskajte solza iz oči. Take solze poznam jaz predobro. Morda mislite, da nimam pravice reči vam kaj. Povejte mi, ah, vam ni poznano, zakaj ste prišli k nam?« Klara je pokimala in molčala. »Čemu se potem branite in ne nudite ničesar? Sicer ste lepi, toda za podobo vas ne bom obesila na steno, da bi nekdo hodil mimo in vas občudoval. Marij se je danes vrnil šele opolnoči domov in je bil pijan. Čakali sva ga z Berto in se je radi vas zelo sprl z njo. Tega jaz ne bom trpela. Ah, mu boste še branili?«

»Rekla sem mu, naj vzame, kar je plačal, pa sam ni hotel priti k meni.«

»Vem,« je odgovorila gospa grenko. »Vi se morate narediti, kakor da ga ljubite. Saj moj sin ni tako grd, da bi tako dekle, kot ste vi, ne moglo imeti veselja z njim. Marsikatero drugo bi on lahko imel mesto vas. Ali se ne zavedate, da vas lahko odpustim, zlasti ker mi je pisal njegov papa, da se kmalu vrne in da bo treba kaj ukreniti radi Marijeve poroke z eno izmed najboljših in najpremožnejših deklic tega mesta. Nikar ne zavlačujte torej in ne bežite pred tem, kar vam on lahko nudi. Povem vam, da ne boste odšli brez bogate nagrade.«

»Jaz bom odšla še danes in vam odplačevala dolg nazaj.«

»Vi ne boste odšli in prosim vas, ne jokajte se tu pred menoj! Marij bi ne videl rad, da bi vi odšli in tudi jaz nočem tega. Če se on poroči, ostanete vi lahko še v službi pri nas.«

»Vzemite raje vi v tem slučaju Julči nazaj,« je zaprosila Klara.

Gospa se je začudila tej prošnji: »Kaj vam je znano? Torej vam je Julči povedala? Ona ne bo več prišla. Vi ste preprost otrok in ne poznate življenja. Julči ni taka, kot ste vi. Ona bi le denar izsiljevala. Nikar ne odkimujte! Morda vam še res niso znane take stvari.« Gospej se je naenkrat raznežil glas, ujela je Klarino čelo med dlani in se široko zasmejala. »Kdo bi si mislil, da so še take kot ste vi, na svetu. Včasih so bile, toda danes jih ni več. O, tudi jaz sem morala nekoč jokati, mala moja – toda tak jok na tem svetu prav nič ne zaleže. Treba je gledati na stvari tako, kot so. Obleci se sedaj v zimsko obleko in težki plašč. Odpeljala se boš z njim na izlet. Sicer sem mu branila, da bi dirkal v tem mrzlem vremenu – toda on hoče tako. Čuvaj mi ga, da se ne prehladi. Ukazala bom, naj zvečer zelo dobro zakurijo tvojo sobo. Zbogom, mala!«

Klara je tiho odšla v svojo sobo in se počasi preoblačila. Misel za mislijo se je vrstila skozi njeno dušo. Vedela je, da se mora sedaj v kratkem vse odločiti in je trepetala pred uro, v kateri naj bi bilo za vselej uničeno njeno življenje. Prejšnje dni se je popolnoma izpovedala Berti in Berta ni več dvomila vanjo. Bodrila jo je, naj vztraja še in se bo morda vse dobro končalo. Besede njene matere pa so ji sedaj nanovo predočile vso bednost in brezupnost njenega položaja. Ali ima ona res pravico se še upirati? Toda saj vendar ni ustvaril Bog sveta zato, da bi imeli nekateri vse in drugi nič. Ali ni sam Jezus hotel, da bi se vsem ljudem godilo dobro?

Prejšnji dan je bila z Marijem na morju. Niti na cesti, niti na morju ni skoraj nič govoril z njo in je strmel vanjo, kot da bi bil blazen. Morje je bilo zelo viharno in so mu mornarji odsvetovali, naj ne bo norec in naj ne izziva smrti.

On pa se jim je glasno rogal in vprašal Klaro, če se boji. Odkimala je in skoraj se je je polastila misel, da bi bilo lepo umreti nekje sredi vrvenja valov in zaplavati navzdol na zeleni morski mah med morske rože, kjer je vse tako tiho, kjer ni nobenih strasti in ne bolečin. Tam bi spala lepo, sanjala vso večnost in Milan bi ne mogel pomisliti s srdom in z nelepim spominom nanjo. V mirnih nočeh bi gledala navzgor skozi morje na nočno nebo, na katerem bi se lesketale srebrne zvezde. Umrla bi lepa, čista in nedotaknjena.

Marij je noro drvel mimo valolomov, onkraj katerih so bili valovi še hujši, na široko razdivjano planoto. Ponekod sta planila naravnost skozi visoki val, drugod se je zopet motor besno boril z masami vode, ki so se zagnale nasproti. Zakričal ji je, naj se drži, ko je hotela razprostreti roke in se smehljala čudno, kot da drvi skozi nenavadne sanje. Sedel je sklonjen pred njo. Z mokrih las je curljala voda po bledem čelu in licih. Zasmilil se ji je radi te svoje drznosti, ki je bila porojena iz ljubezni na tihem ga je občudovala. Toda tudi Milan bi si upal storiti nekaj takega. Milan je nekoč rešil otroka iz silno narasle reke, pa ni prav nič ljubil tistega otroka. Ni si pomišljal planiti v reko, ko je bilo potrebno.

Pridrvela sta nazaj k obali vsa premočena od valov. Gledalci so se čudili in jima ploskali. »Ali sem dobro vozil, Klara,« jo je vprašal.

»Niste pokazali najmanjšega strahu,« je odgovorila.

»Niste pokazali,« jo je oponašal grenko. »Ali bi se tisti tvoj fant upal tako na morje?«

»On nima čolna,« je odgovorila tiho. Razsrdil se je nad tem odgovorom, jo peljal brez besede do vile, potem se je okrenil nazaj v mesto in se napil.

Prav tako jo je sedaj prišel molče iskat v sobo in jo peljal na avto. Berta je zaprosila, naj vzame tudi njo s seboj. Srdito je odklonil. Porinil si je zaščitne naočnike s čela pred oči, sedel k volanu in se obrnil h Klari: »Kam naj te peljem?« »Pod Snežnik, do Ilirske Bistrice,« je odgovorila tiho. »Aha, ob tisti cesti si doma. Dobro! Morda ga boš videla. Sicer je ta cesta v tem času najnevarnejša radi nezavarovanih prepadov in radi poledice na njej. Visoki Kras ni Trst. Lahko se zgodi, da si boš v prepadu razbila tisto lepo glavico poprej kot ga vidiš. Sicer ti bom dovolil, da izstopiš, ko se bova peljala mimo njegove hiše in lahko ga pozdraviš v mojem imenu, kar opozori me na tistem mestu! Sedaj si pa ogrni ogrinjalo krog glave, kajti gori je mraz, moja draga! Tvoja ličeca bodo postala bolj rdeča kot kri. Danes se bom vadil za pomladno tekmo.«

Stisnil je materi, ki je stala poleg voza, roko, krenil na cesto in zdrvel potem skozi mesto in po široki cesti navzgor proti Bazovici in potem dalje in dalje, ne da bi se kdaj ozrl na Klaro. Pa saj se tudi ne bi mogel več ozreti, kajti motor ni brnel, ampak pel z visokim, skoraj tulečim glasom, kakor da ga je strah svoje lastne moči, ki je tirala voz z zadnjo mogočo brzino po ledeni cesti, mimo katere so brzele pokrajine kot žive, hitrejše kot v filmu, ki ga je gledala Klara takrat, ko je dospela v Trst. Ni razločila dreves v gozdu, kajti gozd je planil mimo kot nejasna senca. Prepadi so zaplesali pod ovinki in že jih ni bilo več. Voz se je naenkrat čez vso pokrajino pogreznil navzdol v dolino Reke in preden se je v tej vožnji zavedela, je že zagledala domačo vas pred seboj, vas, iz katere se je včasih ozirala za takimi vozovi in zasanjala o življenju v njih – pa ni bil nobeden izmed njih tako lep, kot je ta, s katerim se vozi in nobeden ni drvel s tako omotično hitrostjo. Ljudje, ki so šli od maše, so skakali s ceste pred njim. Marsikoga je spoznala, tudi nekaj deklet, s katerimi je prepevala na koru, spoznala je tudi mater, ki je peljala Mašo za roko. Za hip le je videla obe. Maša je bila drobna in bedna in ni dvignila roke v pozdrav, kar je storila vedno, če je videla kak voz. V ospredju je stopala truma fantov in mož. Očeta je spoznala. Milana pa ni bilo med njimi. Ko je voz zdrvel mimo njihove hiše, si je zopet nekoliko razgrnila obraz, kajti poprej si ga je zakrila, da bi je kdo ne spoznal. Za vse na svetu bi ne hotela sedaj izstopiti v svoji prelepi obleki med te revne ljudi. Marij je že daleč za njeno vasjo pred nekimi hišami zaustavil voz. »Povej mi vendar, kje naj ustavim? Ali je to tvoja vas?« »Peljali ste že mimo. Nisem hotela izstopiti. Vozite naprej! Zahvalite Boga, da se niste ubili. Kmalu bomo v Bistrici.« – »Poglej, Snežnik je ves v snegu in se blišči kot da bi bil iz srebra. Lepo je, Klara! Še nikoli nisem vozil tako lepo, čeprav ni sedaj pomladi. Lahko pa bi bila tudi pomlad.«

Pognal je zopet in se ni ozrl, dokler nista dospela v Bistrico, kjer je zaustavil pred gostilno.

Gostilna je bila polna ljudi in sta komaj našla prostor. Marij je naročil kosilo in vina. Že med jedjo je mnogo pil, a ni dosti govoril, dokler ni naenkrat dospel iz kuhinje prelepi zlatolasi triletni deček in zastrmel v Klaro. Naenkrat je pohitel k nji in ji splezal v naročje. – »Ti si zelo lepa,« je rekel. »Povej mi, kako ti je ime?« – »Meni je ime Klara,« je odgovorila veselo začudena in božala dečku kodre. – »Meni je ime Ivanček, moji mamici pa Zora,« je pojasnil mali in stisnil glavico k njenemu licu, potem pa je splezal nazaj na tla in zbežal v kuhinjo. »Ti si res rajsko bitje,« je zamrmral Marij, ki ga je prevzel ta prizor. »Zakaj nisem jaz tisti mah deček in bi pohitel v tvoje naročje, ne da bi me odrinila od sebe.«

»Vi ne morete biti več mali otrok. Poročite se in boste dobili otroka, ki vam bo plezal v naročje. Vaša gospa mama mi je rekla, da se boste poročili. Rada bi, zelo rada, da bi se vi spremenili in ljubili ženo. Potem vam bi bilo lepo in tudi Berta bi vas ljubila. Nikdar ne boste srečni, če boste poleg žene ljubili tudi druge, izmed katerih bo marsikateri uničeno življenje za vselej. Vi ste bogati – delili bi lahko od svojega bogastva drugim in bi občutili pri tem srečo, kakršne si ne morete predstavljati.«

Gledala ga je z velikimi sanjavimi očmi. Odgovoril je: »Jaz te imam rad in bi poročil tebe, toda ves Trst bi planil potem po meni z očetom in materjo vred. Stari je slabo trgoval sedaj, ko je že toliko časa z doma in je sedaj naenkrat pisal materi, naj mi izbere bogato nevesto, čeprav še ni tako zelo potrebno. Pri nas je tako, da mora biti vedno več in nikoli manj, kot je bilo, kajti z vsakim izgubljenim bankovcem odpade po en prijatelj od hiše. Ah me razumeš? Poročil se bom – toda ti boš ostala, kajti zgodilo se je, da sem se zaljubil vate. Morala boš ostati! Jaz te bom prisilil, da me boš ljubila.«

»Prisilili ste Julči, da vas je ljubila in ste jo vendar odgnali iz hiše, da je revica sedaj popolnoma izgubljena.«

Marij se je zasmejal na ves glas.

»Kdo ti je povedal to? Julči je obljubila, da ne bo izblebetala ničesar.«

»Ni povedala ona. Čitajte to pesem, ki vam jo je napisala nekoč. Našla sem jo v knjižnici. Sicer sem slutila poprej – toda Julči je zanikala, da bi vas kedaj ljubila.«

Marij je pogledal pesem in se še bolj zasmejal. »Da, čitala je mnogo in ni čuda, da se je spremenila v pesnico. Ta pesem mi jo dobro poznana in včasih se mi je zdelo, da ima iskro iskrenosti v sebi. Toda Julči se je naučila dobro tudi proze. Prečitaj to!«

Pokazal ji je Julčino pismo, v katerem je ona zahtevala osem tisoč lir. Klara je prečitala in ni mogla zakriti presenečenja. Rekla je: »Julči ima pravico zahtevati denar, vendar sem mislila, da bi ona ne mogla kaj takega pisati. Gotovo je v stiski! Pošljite ji vsaj nekaj!«

»O, poslal sem ji že, čeprav bi mamo kmalu zagrabil živčni napad radi pisma. Kaj bi bilo šele, če bi ga čital oče. Meni je malo mar za tisti denar, le bojim se, da me ta ženska ne bo nikoli pustila v miru in bo hodila za menoj kakor senca. Vidiš, Klarica, ni dobro, če ima človek preveč usmiljeno srce. Lahko bi jo imel za sužnjo, toda hotel sem biti človek in sem jo naredil za prijateljico. In Julči zna dobro uporabljati moje prijateljstvo. Sedaj bom izpil nekaj kozarcev na tvoje zdravje. Potem te bom odpeljal nazaj v Trst.« Izpil je res po vrsti mnogo kozarcev in silil Klaro, naj pije tudi ona. Ni hotela piti, le preplašeno je strmela vanj. Njegove pijane zenice so žarele vanjo, kot da bi jo hotel uspavati. Marij je zapel že zelo pijan.

Ti si moja lepa sužnja,
karkoli hočem, naredim s teboj.
Nocoj boš moja sladka ljubica …

Pel je dalje, skladal sproti pesem in stegoval roke čez mizo proti nji. Potem jo je dvignil pod pazduho in jo tiral na voz. Klara je kot omotična omahnila med blazine, on pa je pognal v blazno dirko voz do Trsta, ne da bi nehal med vožnjo prepevati in je prepeval celo, ko sta izstopila pred vilo.

Klara je zbežala navzgor po stopnicah, Marij se je pijan opotekal za njo, dokler nista oba obstala na hodniku, po katerem se je razlegalo zmerjanje njegove matere, ki je kričala nad Berto in preplašeno služkinjo. Berta pa se ji je smejala v obraz. Ko je zagledala Klaro pred seboj, je planila k nji in jo objela. »Klarica, ukazala sem služkinji prenesti svojo posteljo v tvojo sobo. Meni je dolg čas sami. Kaj ne, da se ne boš hudovala, če bova stanovali skupaj, kajti moj bratec je postal zadnje dni zelo hraber. O, mamica se onesveščuje. Dragi Marij, pomagaj ji no vendar, da ne umre, kajti če bi jaz morala ostati sama s teboj, bi raje odšla k notrdamskim sestram za vedno. Pa kako si ti vendar pijan, dragec moj, saj se boš zvrnil tudi sam. Skala z rožo je pač previsoka. Ni lahko plezati do take rože, kot je Klara, dragec moj!«

Ne da bi se menila za mater, ki jo je služkinja prestregla v naročje in za brata, ki se je naslonil ob hodniku na zid, je Berta prijela Klaro za roko in jo odpeljala v sobo. Za seboj je zaklenila vrata. V sobi je Berta objela Klaro. »O, Klara, če pobegneš ti in če se brat poroči, bom tako sama v tej hiši, da bom morala umreti ali pa pojdem v samostan. Kako grdo je življenje boljših ljudi? Danes pa je bil tukaj tvoj fant, tukaj v naši vili. Iskal je mojega brata, da bi ga ubil. Še nikoli jih ni mati toliko slišala kot danes. Vratarja pa, ki ga je hotel vreči na cesto, je premlatil, da še sedaj leži. Tvoj fant je lep. Če ne pojdem v samostan, bom hodila po svetu toliko časa, dokler ne najdem takega. O, Klarica nič denarja nimaš, pa je bil on le pripravljen ubiti mojega brata radi tebe.«

XI.

Gospa Manfreda je hotela takoj odpovedati Klari in jo zapoditi iz vile, toda Marij se je temu kljub ponižanosti, ki jo je čutil, tako zelo uprl, da je njegova mati potem sama pregovorila Klaro, naj ostane vsaj nekaj časa. Klara je namreč takoj drugi dan po dogodku na hodniku tudi sama naprosila gospo, naj jo odpusti. Seveda se ni prav nič zavedala, kaj naj stori. Zdelo se ji je nemogoče, da bi se vrnila domov poprej, kot bi bil poplačan dolg. Prosila je Berto, naj ji pomaga iskati službo pri kaki rodbini, kjer bi kot služkinja lahko prihranila vsaj nekaj. Toda Berta se je tej prošnji zelo uprla in ni hotela pustiti Klare od sebe. Klara pa se je dobro zavedala, v kakem položaju je. Bolelo jo je, da prejema denar, ne da bi izpolnila, za kar so jo plačali. Vsa zmedena od neprestanih borb sama s seboj in razboljena radi razkola med Berto, Marijem in gospo, ki je nastal radi nje, je sklenila končati z vsem in je med tem, ko je bila Berta v šoli, sama potrkala na vrata Marijeve sobe. Morda je k temu pripomogla tudi zavest, da je Milan v Trstu. Bala se je, da bi njen fant na kak način ne preprečil vsega. Tako je volja po tem, da bi se nekaj zgodilo, zmagala vse njeno silno čuvstvo.

Marij se je začudil, ko je vstopila. Vstal je in ji ponudil roko, kakor da bi bila neka popolnoma tuja oseba in ji primaknil stol. Hotela je narediti prijazen obraz, kar se ji je samo nekoliko posrečilo.

»V Ilirski Bistrici ste rekli … Prišla sem k vam, da …«

Marij jo je gledal pol z ljubeznijo, pol porogljivo in jo prekinil, ko ni mogla izpovedati, zakaj je prišla: »Povej mi, ali me mrziš?«

»Ne mrzim vas,« je odgovorila. »Ako bi ne imela svojega fanta, bi morda ljubila vas in bi ostala pri vas.«

»Bi me morda ljubila? Vidiš, ti hočeš biti kot tista svetnica, ki se je udajala brodarju na reki za to, da jo je prepeljaval čez reko, ko ni imela denarja, da bi plačala prevoznino, ko je romala na goro k svojemu svetniku,« je odgovoril porogljivo … »Jaz bi ne bil rad samo tisti brodar. Ali misliš, da bi si že sam ne vzel lahko, kar mi ponujaš, kljub Berti, draga Klara! Pred dnevi sem bil pijan in hotel sem te vzeti. Morda je prav, da je Berta preprečila, kar sem nameraval. To kar mi ponujaš ti, bi si lahko kupil vsak dan v starem mestu. Vzel bi sužnjo, ki bi mi bila vdana. Toda ti si sužnja, zame mrzla kot mrlič.«

»Jaz bi žrtvovala radi vas več kot one v starem mestu,« je zajecala Klara.

»Vem in če bi te ne imel rad, bi sprejel to žrtev z najmirnejšo vestjo. Tako pa le mislim nate noč in dan in ne morem poiskati sredstva, s katerim bi te pridobil. Govoril sem ti sto lepih stvari, razkazoval sem ti vse lepote, ki so skrite v tem mestu; vodil sem te h godbi, k petju, k podobam, ki se v vsem čaru prikazujejo v naših zabaviščih, toda ti si bila poleg mene vedno kakor kip. Čital sem ti knjige – pa si jih poslušala, kakor bi sama že čitala kako stokrat lepšo knjigo. Ti si čudno dekle in sam hudič te je pripeljal v mojo bližino, da bi me zmagal in zmagal me je – pri Bogu – zmagal me je. Vsi tovariši me zavidajo radi tebe in lažem jim, da si moja – pa sedim pred teboj v vsej neskončni smešnosti. Lahko bi te vzel, toda to bi se prav nič ne razlikovalo od tistih srednjeveških vitezov, ki so uklenili ugrabljeno dekle v klade, da so potem lahko priborili zmago svoji strasti. Julči me je nekoliko ljubila, drugače bi jo veliko poprej nagnal, čeprav sem jo tudi sam imel nekoliko rad. Ti pa ostani in pridi k meni šele takrat, ko ne bo več sijal strah iz tvojih zenic. Seveda sem že obupal, da bi se to kdaj zgodilo. Naj te ne peče vest radi denarja, če bi se mi z ljubeznijo vdala, bi ne bilo denarja na tem svetu, ki bi to odtehtal. Tudi zato, da te gledam, ti plača mati premalo. Če bi me ljubila, bi ubil vsakega, ki bi te hotel gledati tako kot jaz in ni čudno, če je tvoj fant pridrvel v vilo, da bi ubil mene, kar pa bi ne bilo lahko. Rad bi se nekje srečal z njim. Seveda bi morala biti moja ljuba sestrica poleg, kar bi ji gotovo bilo v veselje. Kaj dela Julči sedaj?«

»Ni je bilo doma, ko sem jo iskala.«

»Seveda,« se je zasmejal Marij – »ona si je boljše razložila pravljico o galebu kot ti. Rad bi vedel, kdo je to noč spal pri nji. Tudi nate je hitrejše pozabila, kot sem si mislil – na svojo najboljšo prijateljico, kakor se je izjavila, na prijateljico, ob kateri bom doživel nebesa. Če jo srečaš, ji povej, da se bom kmalu poročil z razkošno bogato nevesto. – Julči mi ugaja. Reci ji, naj po poroki zahteva še denarja in sicer na tak način naj to naredi, da bo tudi žena izvedela o vsej stvari. Bo vsaj nekaj hrupa potem. Ali si se kaj sestala s svojim fantom odkar je v Trstu? Ne? Zakaj zardevaš? Ako bi ti prav razumela pravljico o galebu, bi ti to ne bilo težko. Pa zbogom, mala, in mnogo zabave in veselja z Berto. Čuj, še nekaj, ko se povrne papa, te bo najbrže skušal napoditi. Ti pa ostani! Nekaj oblasti imam tudi jaz, čeprav se ne bom mogel ponašati s toliko zgodovino ljubezni, kot se lahko ponaša papa, ki je pridržal kuharico in služkinjo, kar mi je razodela mati, ko se je je polastil popadek žalostne ure.«

»Vzemite si svoje! Potem ne bom čakala, da bi se vrnil vaš oče,« je zašepetala Klara. Marij se je nasmehnil. Prijel jo je za roko in jo peljal do vrat. Tam se je priklonil, jo lahno odrinil na hodnik, se vrnil v sobo in zaprl vrata za seboj.

Vse te besede so Klaro še bolj zbegale in bolj nejasna je bila pot pred njo kot kdajkoli v času njenega bivanja v Trstu. Marij ni zahteval samo njenega telesa, ampak tudi njeno dušo. Zahteval je dušo, ki je ni bilo mogoče podariti, čeprav bi ji zanjo ponudil vse bogastvo Trsta. Vedela je pa tudi, da je nemogoče še dolgo bivati v tej hiši. Hotela se je žrtvovati kot Judita, da bi rešila svoj dom. Sedaj pa se je on naenkrat branil, da bi to žrtev sprejel, dokler mu ne žrtvuje tudi duše. Poleg tega pa je prišel še Milan v Trst in si ni upala iz vile, da bi tavala po mestu. Odločila se je čakati še nekaj časa, da usoda odloči, kaj se bo zgodilo. Vendar je nekaj ur presedela pri oknu in strmela na ulico, da bi izza zavese zagledala Milana pred vilo, kakor je presedela tudi prejšnji dan. Milan pa se ni pokazal.

Popoldne pa se je zgodilo še to. Berta je naenkrat pripeljala domov nekega igralca in ga spravila v Klarino sobo. Igralca je Berti predstavila sošolka, ki je imela njegovega tovariša iz gledališča za fanta. Bil je vesel mladenič, kakih dvajset let in zelo lep, kakor da bi ga priroda nalašč ustvarila za oder in ljubezen. Njegovo ime je bilo široko poznano po mestu in marsikatera družina se je razveselila, če je prišel v njeno sredo. Tudi z Berto je dospel v njen dom, kakor da bi bilo to samo po sebi umevno, in kakor da je že stokrat bival v tej hiši. Toda komaj je gospa izvedela za obisk, je pritekla v sobo. Igralec se je skušal predstaviti z najveselejšim, nepriigranim smehom, kar je gospo še bolj razsrdilo in je glasno izrazila svojo jezo, radi tega obiska. Presenečeni igralec se je najprej skušal opravičiti, toda ko mu je namignila, da za berače ni prostora v sobi njene hčerke, se je silno razsrdil in odhitel brez besede. Berta je tekla za njim, da bi ga pridržala in mu med jokom skušala dopovedati, naj posluša njo in ne matere. Igralec pa se ni menil za njene besede in je odhitel na cesto, ne da bi pozdravil. Sledil je spopad med Berto in materjo, ki se je končal po besednem dvoboju s tem, da sta obe planili v jok in je Berta zagrozila z odhodom od doma. Mati je vsa omotična zbežala k Mariju, Berta pa je zaloputnila vrata za seboj. Potem se je vrgla v naročje Klari, ki ni vedela, kako naj bi jo potolažila. Iz njenega naročja se je Berta vrgla na divan, zakopala tam obraz v blazine in ležala tako nepremično celo uro. Le jok, ki se je od časa do časa porodil na novo, je za nekaj trenutkov stresel njeno glavo, dokler ni končno utonila pod Klarino božajočo roko v spanje in se naenkrat smejala v sanjah, medtem ko je sonce zopet počasi romalo proti obzorju morja, ki je bilo sedaj tiho in mirno. Rdeče in violetne barve so ležale nad njim, kot da je nekdo pogrnil valove z barvano svileno preprogo. Klara se je nasmehnila. Lahno je dvignila Berto v naročje in jo nesla z divana na njeno ležišče. Berta se ni prebudila, ali se morda ni hotela prebuditi. Klari se je zazdelo, kakor da nese spat svojo sestrico Mašo. Lahno jo je položila v posteljo in jo poljubila na čelo. Večerje, ki jo je prinesla služkinja, se ni dotaknila. Legla je tudi sama in med tem, ko je noč polagoma objemala obe dekleti, je Berta naprej sanjala med smehom, Klara pa je dolgo molila k Bogu, naj naredi tako, da bodo izginile sence, ki so zajele njen dom, Julči in to hišo. V sanjah se ji je prikazala Julči. Stala je vrh hriba nad Trstom tik pred cerkvijo svetega Justa. Imela je razprostrte roke, kot da hoče objeti mesto pod seboj. Krog nje je klečalo po trgu stotine deklet, izmed katerih je Klara spoznala marsikateri obraz iz domače doline – vsa tista dekleta, ki so odhajala od doma, medtem ko je ona doraščala. Obrazi vseh deklet so bili bledi, kakor da bi se pravkar dvignili iz groba. Julči se je smehljala kakor otrok. Naenkrat pa so se odprla široka vrata katedrale. Ogromno okno nad vrati se je spremenilo v bliščeče sonce, ki je široko svetilo nad vse mesto in še daleč tja po morju, po katerem so proti obzorju drvele neštevilne ladje. Skozi vrata je neslišno prikorakal Kristus in se ustavil ob Julči, ki je zastrmela nepremično vanj. Kristus se je nasmehnil s težkim nasmehom, potem je prijel Julči za roko in stopal z njo med sestradanimi in izmozganimi skeleti deklet, iz katerih so le še oči sijale široke in kot ognjene. Pri vsakem dekletu se je Kristus sklonil, položil roko na glavo in lahno poljubil na ustnice, ki so bile vse razpokane od trpljenja in prisiljenega greha. Potem je odpeljal Julči na rob visokega brega in pokazal na široki vrt onkraj mesta. Julči se je nasmehnila, razširila roke in zaplavala nad hišami proti tistemu vrtu. Klara je hotela poleteti za njo, Kristus se je nasmehnil, odkimal lahno z glavo in odšel počasi nazaj v cerkev.

Klaro je prebudila Berta iz teh čudovitih sanj, ki so bile tako silno lepe in žive, da se je Klari zazdelo, kot da se je povrnila ob prebuditvi iz drugega sveta v to hišo. »Napravi se! Peljala se boš z menoj k prednici notredamskih sester,« ji je ukazala Berta. Klara se ni začudila in je sledila Berti na voz, s katerim sta dospeli v samostan, ki se je dvigal na rebri strmega brega. Berta je zaprosila za sprejem k prednici in vodila potem Klaro za seboj v sprejemnico, kjer je predstavila Klaro prednici.

»Kdo je gospodična,« je vprašala prednica.

»Moja prijateljica, ki jo je mati poklicala v našo hišo zato, da bi se moj brat ne okužil v starem mestu,« je odgovorila Berta in srepo strmela prednici v oči. Prednica pa ni pokazala najmanjšega začudenja. Ponudila je preplašeni Klari roko in ji velela, naj sede poleg nje.

»Lepi ste. Bertina mati ima dober okus,« je rekla hladno. »Gotovo vas dobro plača, kajti vi ste dovolj lepi, da bi vas tudi gledališče sprejelo v svoj zbor.«

Še nikdar ni bila Berta toliko presenečena kot ob teh besedah. Tudi Klara je začudeno strmela v prednico.

»In zakaj si mi pripeljala pokazat to deklico, ti mala Berta?« je vprašala prednica med drobnim nasmehom. Berta se sedaj ni mogla več vzdržati.

»Klara je še prav taka kot je prišla v našo hišo. Rešila sem jo jaz. Pripeljala sem jo k vam, zato, da bi vam ob njej povedala, koliko laži je bilo v vsem našem pouku. Vi ste nam vse prikrili. Vi nam niste povedali, da je v tem mestu že popolnoma drugo življenje, kot pa tisto, ki smo ga živele me, vaše učenke. Vi ste nam zakrivali resnico, vi ste vzgajali iz nas lepe lutke, ki jih občuduje vse, toda same ničesar ne vidijo. Jaz pa …« Berta je govorila dolgo in hitro. Izpovedala je vse, kar je videla in spoznala v teh mesecih. Med pripovedovanjem so ji hotele stopiti solze v oči. Prednica jo je poslušala pozorno, ne da bi izginil tisti drobni nasmeh z njenih ustnic.

»Ali si nehala, ti mala Berta! Si nehala?«

Stopila je k nji in jo prijela za roko. »Prav da si mi vse povedala. Tudi jaz sem nekoč povedala svoji prednici tako, dasi takrat še ni bilo tako hudo kot danes. Vsa leta, odkar sem tukaj, sem pričakovala, da bo stopila ena izmed učenk k meni in se mi izpovedala, kot si se izpovedala ti. Glej, končno se je tudi to zgodilo in danes sem zelo vesela. Kako rada bi jaz to, kar si ti razodela sedaj, razodela vam vsem, vsaki takoj, ko je dospela v naš samostan. Toda potem bi prišli vaši očetje in matere v ta samostan, odpeljali bi vas s seboj in nikdar več bi se ne videle potem. Očetje in matere nočejo, da bi njihove hčerke videle in spoznale življenje tistih sužnjev, od katerih črpajo oni svoje bogastvo in svoje veselje. Oni nočejo, da bi se porodilo usmiljenje v srcih njihovih otrok. Ali me razumeš, ti mala Berta?! Če se boš spomnila, smo kljub temu učile tako, da bi bilo mogoče enemu ali drugemu izmed mladih src sprejeti vsaj iskro tiste resnice in ljubezni, ki jo je naš Vzornik oznanil ljudem. Pri tebi se je iskra razširila v ogenj, ki ti je razsvetlil kraje, v katere še ne more pogledati vsaka izmed tvojih součenk in morda tudi nikoli ne bo mogla pogledati, čeprav se morda bliža čas, ko bodo mesto njih spregledali sužnji in planili na svoje gospodarje, da si nagrabijo nazaj tisto, kar je bilo njihovo. Ti mala Berta, prva si, ki si s takimi besedami prišla k meni. Bog naj blagoslovi tvoje spoznanje. Ali mi hočeš povedati še kaj ?«

»Povejte mi, kaj naj storim,« je zajecala Berta.

»Ne bo ti težka pot, če boš pripovedovala družinam, s katerimi boš občevala, kaj si spoznala in skušala spremeniti njihovo mišljenje. Ni dosti upanja, toda morda jih boš pridobila vsaj nekaj izmed ljudi tvojega kroga. Tudi svojo družino si boš lahko vzgojila po svojem mišljenju. Še ena pot je, toda ta je silno težka. Sama sem stopila nekoč nanjo in povedati ti moram, ni bilo lahko, mnogokrat sem skoraj obupala.« Prednica se je zopet nasmehnila in molčala nekaj časa, kakor da bi si ne upala izreči svoje misli. »Čuj, ti mala Berta, če si izbereš drugo pot, bi morala razdeliti veliko premoženje, ki ti ga bo izročila mati, tistim, od katerih je bilo to premoženje nabrano in si izbrati poklic, s katerim boš prevpila grehe svojih prednikov. Ni treba, da me ubogaš. Premišljuj samo in odloči se sama! Zbogom!« Prednica je ponudila roko Berti in Klari in izginila skozi vrata.

Voz je oddrvel z dekletoma pred vilo nazaj. Berta ni ves čas izpregovorila besedice. Težko zamišljena je doma skozi okno zastrmela nad mesto. Klara pa je čitala pismo, ki ga je prejela od očeta.

Draga Klara!

Zdi se mi, kakor da se je zgodil čudež. Ves dolg je poplačan. Julči nam je poslala osem tisoč lir. Julči je gotovo zelo bogata. Nič drugega ni napisala na nakaznico, kakor: »Zato, da bi se Klara lahko vrnila domov.« »Vrnila se boš torej draga hčerka k nam in ti ne bo treba več služiti.« – Pismo se je nadaljevalo s tisočerimi zahvalami, ki naj jih izreče Klara Julči.

Sedaj šele je Klara z grozo pomislila na sanje, ki jih je imela v noči, vendar je poprej še, kot je odhitela k Julči, stopila v sobo k Mariju in mu prečitala pismo.

»Rajši bi videl, da je zahtevala zase denar. Kaj naj pomeni to?« je vzkliknil Marij in naenkrat nekoliko prebledel.

»Ne vem,« je zašepetala Klara. »Takoj pojdem k nji. Če vam je mogoče, me spremljajte! Prosila bom tudi Berto, naj gre z mano.«

XII.

Milan je spoznal, da je nemogoče res nemogoče. Pred pisarnami nekaterih podjetij je bilo tiho in prazno. Nihče ni tam čakal, da bi dobil dela. Uslužbenci so vpraševali s posmehom in pomilovanjem, iz katerega kraja sveta je prišel, da še upa na službo. »Vrni se tja, odkoder si prišel, kajti vsaj lahko boš upal v tisti deželi, pri nas pa so že nehali upati in nihče več ne trka na naša vrata.« Pred neko tvornico pa je zagledal kakih dvesto razcapanih ljudi, ki so stali v vrsti in strmeli sovražno drug v drugega. Po dolgem čakanju je prišel iz tvornice mlad gospod in počasi stopal mimo vrste. Ko je zagledal Milanovo še precej lepo obleko in njegove močne roke, se je ustavil in zadovoljno pokimal. Milan se mu je predstavil. Gospod ga je vprašal, če je Slovenec. Milan je pritrdil. Gospod se sedaj ni več menil zanj in je izbral iz vrste štiri druge. Ostali so se razkropili s hrupnim preklinjanjem.

Tok velikega mesta ga je nosil s seboj od skladišča do skladišča, od tvornice do tvornice, zavel ga je nekolikokrat v pristanišče, toda povsod je Milan od jeze solznimi očmi spoznal, da ni njegovo telo vredno niti ene lire. Stotine obrazov je spoznal v nekaj dneh, toda vsi so bili mrki, srditi, ali pa žalostni, ti obrazi njegovih tovarišev, ki jih je srečaval za hip in na vsakem prečital glad v očeh. »Še nikoli niso bili sužnji tako poceni kot danes. Za liro dobiš škatljo sardin in dvanajst delavcev, delavce morda še ceneje. Za hleb kruha dobiš najlepšo deklico v starem mestu, ali pa morda tudi dve celo take, ki še nimajo tuberkuloze in so komaj prestale prvo spolno bolezen,« mu je pojasnila z grenkostjo Julči, ko ji je potožil o svojem brezuspešnem romanju po mestu. »Rekla sem ti, da ne išči, ker ne boš našel in ne trkaj, ker si ti ne bo odprlo v tem mestu. Rekla sem ti, da se vrni domov, kajti zate bo dobro; vse tiste pa, ki bomo ostali, čaka le prokletstvo najbednejših sužnjev. Povedala sem ti Klarin naslov. Obišči jo in objemi jo – potem pa se vrni in čakaj, da se vrne tudi ona – ona edina.«

»In če ti živiš, zakaj bi ne živel jaz,« jo je vprašal. »Kako to, da imaš ti dovolj denarja?« »Jaz sem naredila zelo dobro kupčijo. Gospod, ki me je kupil, je eden izmed najbogatejših pa tudi najdobrosrčnejših gospodov tega mesta. Zato je bogato poplačal življenje, ki ga je kupil. Nihče drugi bi tako bogato ne plačal. Vidiš, zato mi je še ostalo nekaj denarja,« mu je pojasnjevala. »Pojdi pit z menoj, moj dragi prijatelj!«

Šla sta v kantino. Julči je hotela, da bi plačala vino ona, Milan je hotel, da bi plačal on.

»Tako se mi zdi, kot da sem doma. Na Veliki Šmaren je bila veselica in rajši bi se fant ubil, kot da bi pustil dekletu plačati. Takrat je bil doma še moj Martin,« je govorila skoraj veselo. »Potem je šel seveda Martin po svetu in se izpremenil. Zunaj v svetu se vsak človek izpremeni. Tudi jaz sem se. Zelo rada bi se še enkrat vrnila domov, pa nimam nikogar, ki bi ga obiskala in ki bi mi stisnil roko kot sestri ali ljubici. Rada bi videla še enkrat tiste travnike in loke, po katerih sem prepevala, medtem ko smo dekleta za fanti razmetavale, sušile in grabile seno in otavo – pa tistih fantov bi ne bilo več in tudi travniki bi me ne spoznali. Šla bi k reki, po kateri sem včasih brodila z roko in se kopala po širokem viru v mesečini, ponoči, da bi me ne videl nihče drugi kot mesec in zvezde – toda tudi reka bi me več ne spoznala. V naši vasi ni še nikoli nobena ubila svojega otroka. Zunaj v svetu pa se marsikaj izpremeni. V tem mestu ubijajo matere svojega otroka vsak dan in nič ni greh, samo če ne izve sodnija. Danes pa, ko si ti tukaj, se mi zdi, kakor da sem doma in da je Veliki Šmaren, čeprav je zima in je moja ulica vsa ledena. Le plačaj ti, Milan, za vino in včasih se spomni na Julči, takrat, ko boš zibal doma in bo sedela Klara pri oknu in te gledala. Pa ko boš obiral grozdje in ga spreminjal v vino, se tudi spomni mene! Ej, Milan, rada bi videla tvojega malega. Vzela bi ga v naročje in ga zibala – aj – aj – aj – «

Milan je strmel v Julčine oči, ki so gorele vanj s široko razprtimi črnimi resicami. Julči se je zibala, kakor bi ujčkala otroka in potovala z dlanjo nad naročjem, kakor bi hotela božat otrokovo glavico. »Ali ni lep, kaj Milan, mali razigranček; in kako se smeje, z ročico sili k prsim in noč in dan bi rad pil, razigranček ta! Aj, aj, aj!« »Lepo znaš pripovedovati, Julči,« je rekel Milan in jo zamišljeno gledal. »Če bi mi bilo kdaj drugače v življenju, pridi na moj dom, kadarkoli hočeš. Pridi, kakor bi prišla na svoj dom!«

»Tam je zelen vrt in na tistem vrtu bi sedela jaz kakor kraljična in same rože bi cvetele okoli mene, veliki grmi vrtnic, tako da bi dehtelo po samih nebesih. Po drevesih bi prepevale senice in slavci. Na koncu vrta pa bi živel lep, lep fant, h kateremu ne bi smel nihče drugi kakor jaz.«

»Lepo pripoveduješ, Julči; tako, prav tako bi bilo. Pijva, Julči!«

»Toda plačala bom jaz, Milan! Ti imaš malo denarja, jaz ga pa imam še za mnogo, mnogo dni. In ti boš moral vrniti Kovaču.«

Vendar je plačal on in jo potem spremil do hiše, kjer je stanovala. V sobo je ni spremil, ni hotela, in če bi jo spremil, bi spoznal, kako cveto ledene rože na njenih oknih. Julči ni imela drv, da bi zakurila. In če bi jih imela, bi morda ne znala več zakuriti z njimi.

Kljub Julčinim besedam Milan še ni prenehal iskati službe. Vendar ni bilo v vsem tem iskanju skoraj nobenega upanja, ampak le neko medlo pričakovanje, da se bo vendarle zgodilo nekaj, kar bo speljalo vse na drugi tir. Taval in prezebal je po mrzlih ulicah, skozi katere je med hišami skoraj vedno žvižgala ledena burja. Ko je obhodil vse novo mesto, je začel iskati po trgovinah in po nočnih prostorih starega mesta, kjer pa je našel povsod toliko bede, da se ga je loteval strah radi vseh izmozganih in sestradanih obrazov, ki jih je videl. V zgodnjih večerih so izumrle ulice starega mesta, le tu in tam je kako samotno bitje, bolj podobno senci kot človeku, stegnilo roko proti njemu in ga krčevito zagrabilo za zapestje. Milan si še ni nikdar tako želel kot sedaj, da bi imel veliko denarja, da bi tekal po teh ulicah in metal denar v mračne veže, da bi vsaj za nekaj časa nasitil gladne oči, ki so zastrmele v vseh mračnih ulicah vanj. Skoraj vse te oči so bile oči Slovenk in Hrvatic s Krasa, iz Istre. Toda njegov denar je kopnel, čeprav je varčeval kolikor je mogel in prenočeval s hlapcem v hlevu, kamor ga je pripeljal Kovač. Končno je prenehal iskati tudi po starem mestu in hodil potem po glavnih ulicah, ne da bi še iskal za delom. Hodil je zato, da bi kje zagledal Klaro. Samo videti jo je hotel. Sklenil je, da je ne bo nagovoril, ampak se bo hitro skril v drugo ulico. Želja, da bi jo videl, pa je naraščala od ure do ure. Krenil je polagoma proti veliki vili, kjer je stanovala in od daleč iz gneče strmel na okna. Nekoč se je res prikazal na oknu obraz, Klarin obraz, minuto dolgo je strmel vanj, potem se je zopet zagrnila zavesa. Klara ga ni mogla zagledati. Stal je daleč v gneči. Njemu pa je to uro narasla želja, da bi jo videl od blizu, do brezmejnosti. S to željo pa je rastel srd na tistega, ki jo ima zaprto pri sebi in zakoprnel po tem, da bi planil v vilo in mu s pestmi stisnil vrat k steni. Na cesti pa ni srečal Klare nikjer, čeprav se mu je stokrat zazdelo, da mu gre nasproti. Ponovno je pohitel za kakim dekletom, toda ko je prišel v bližino, je spoznal zmoto in krenil v drugo ulico.

V nedeljo je povabil hlapca, pri katerem je prenočeval, v gostilno. Milan je imel skoraj še petdeset lir. Sklenil je posedeti s hlapcem uro v gostilni … Sedela pa sta v njej mnogo ur. Nekoliko vinjen je povedal hlapcu vso zgodbo o Klari. Hlapec se je je spominjal od tistega dne, ko jo je pripeljal Kovač v mesto. »Tvoje dekle je lepše kot sedem angelov skupaj. Onemu, ki jo ima pri sebi, bi trebalo zaviti vrat,« je rekel hlapec. – »Jaz bi mu že zdavnaj zavil vrat, če bi bilo na kak drug način mogoče rešiti posestvo Klarinih staršev,« je potožil Milan. Hlapec sedaj ni vedel, kaj bi odgovoril in je le glasno preklinjal razmere, proti katerim se ni mogoče uspešno boriti. V Milanu pa je naraščala jeza od ure do ure. Končno je plačal in vstal. »Pojdem ga malo obiskat, naj bo kar hoče.« Hlapec je prikimal: »Prav imaš, le pojdi! Jaz te bom že skril potem, da te ne dobijo.«

Ko je vrtnar Pepo zagledal srditi Milanov obraz, ga ni hotel spustiti v vilo. Milan je zahteval, naj pokliče Klaro. »Odšla je z mladim gospodom na deželo,« je pojasnil Pepo in hotel zakleniti vrata. Toda Milan mu ni verjel. Odrinil ga je od vrat in tekel čez vrt v vilo in navzgor po stopnicah, nad katerimi je obstal naenkrat pred dekletom, ki mu je stopilo nasproti in se mu smehljala v pozdrav. Za hip se je zmedel, potem pa je zakričal: »Kje je Klara? Hočem vedeti, kje je.«

»Je odšla. Pridite jutri, o pridite jutri,« je zajecala Berta in strmela z nenadnim pogledom vanj. »Klarin zaročenec,« je vzkliknila Berta materi, ki je tudi pritekla radi krika na hodnik. »Jaz bom vašega sina ubil,« je zamrmral Milan in stekel v sobo pred seboj. Potem je tekal iz sobe v sobo, ne da bi kaj govoril. Ko se je vrnil, je hotel planiti Pepo vanj, toda Milan ga je zagrabil in vrgel ob steno. Pepo se je srdit dvignil, toda Milan ga je podrl na tla, ga pretepel in zavalil navzdol po stopnišču.

»Tecite po stražnika,« je kričala gospa preplašeni kuharici in služkinji. Berta se je sedaj smejala na vse grlo. »Prekrasno, Milan pridi jutri, ko bo brat doma.«

»Vi, ki imate sive lase in otroke, vi ste kupili Klaro, da bi naredili vlačugo iz nje. Sramujte se, vi, ki ste mati! Požrli ste v to mesto vse, kar smo imeli, pa vam ni dovolj in hočete priti še v našo kri, ki ste radi svoje kupčije manj vredni kot zadnja deklica v starem mestu. Počakajte tudi za vas še pride čas.«

Po teh besedah je stekel nazaj v mesto in dolgo taval po ulicah: »Z njim je odšla na deželo, z njim je odšla na deželo,« je ponavljal neprestano.

»Sama je odšla z njim na deželo. Klara ni več Klara. Klara ne bo hotela več z menoj.« Šele sedaj se je spomnil, koliko lepote je videl po sobah, skozi katere je begal. »Tako lepo živi sedaj Klara, toda končno jo bodo pognali na cesto in bo prav taka kot one sence, ki sem jih srečaval. Stala bo sredi mračne ulice in stegovala roke proti neznancem in morda bo tudi ona vzkliknila umazano besedo, da bi se prikupila kupcu.« Neskončna grenkost mu je napolnila vse misli in z raskavim rokavom si je brisal oči. Ko se je naredila noč, se je brez vsake misli napotil v hlev, kjer je prenočeval. »Si ga,« ga je vprašal hlapec. »Ni ga bilo. Odšel je z njo na deželo, še Julči obiščem – potem pa bom prosil na ladji za brezplačnega kurjača in se odpeljem v Aleksandrijo, kaj ne, da bo to najboljše?« Hlapec je mrmraje pokimal. Milan je splezal po lestvi in se zaril v seno. Pod odrom so hrskali konji. Nekaj pramenov petrolejke je prodiralo navzgor iz hleva. Hlapec je stopal med konji in jih gladil z razpokano dlanjo po vratovih. Vmes je prepeval otožno kraško popevko. Potem je ugasnil petrolejko in splezal tudi sam na senik: »Seveda, Milan, ko bi bili mi vsi kot eden, bi se že dalo kaj narediti. Tako pa res ni mogoče storiti skoraj ničesar. Jaz sem si včasih delal načrte, da bi si ustvaril dom. Svoji ljubici sem obljuboval najlepše stvari, ostal pa sem v tem hlevu in bom ostal, dokler me ne bodo izpregli in pognali od voza. Ljubica mi je odšla. In kaj naj bi z menoj, ko bi ji vendar ne mogel kupiti niti enega krila? Je že tako določeno, da hlapec ne sme imeti družine. Iz dneva v dan mora vleči svoj voz in če je kedaj preveč utrujen, vzame gospodar bič in tepe z njim hlapca po duši, dokler se ne zvrne sredi ceste in obnemore. Potem ga izpreže in ga pusti tam, kjer je obležal, pa čeprav je takrat zima in mraz. Škoda le, da ne more potem prodati še njegove kože. Ali si zaspal, Milan!«

Milan je stiskal čelo v laket in ni odgovoril. Spodaj so hrskali konji in zdaj pa zdaj se je kateri spomnil, da je udaril s kopitom po tleh. Skozi špranje v strehi nad njima je enakomerno cvilila burja. Hlapec se je spomnil na tiste dni, ko je še imel ljubico. Nasmehnil se je in zaspal. In ko je spal, ni bilo nobenih sanj od nikoder.

XIII. Nad morjem sveti zvezda srebrna

Milan je stal na mračnem hodniku in trkal na Julčina vrata. Nihče se ni oglasil. »Čudno, da je ni v tem času doma,« je pomislil, »počakam jo. Sicer me bo skušala pregovarjati, toda vse skupaj naj bo končano. Klara ni nesrečna in bi ne bilo prav, če bi še križal njeno pot.« Stopal je po hodniku nekaj časa, pa se mu je naenkrat zazdelo: »Prav gotovo je Julči doma, toda spi.« Potrkal je ponovno, odprl, vstopil in se začudil: Julči je sedela poleg okna in se mu smehljala nasproti. Razkuštrani lasje so ji neurejeno padali na ramena. Oči so ji žarele silno živo. »Zakaj se nisi oglasila, Julči!« – »Nekdo je trkal. Rekla sem: On prihaja na rdečem čolnu, da me odpelje s seboj. Pa ni prišel. Pojdi in povej mu, da ga čakam že ves dan. Ti mi ne verjameš, predragi fant, toda on pride prav gotovo.« Zasmejala se je vedro, glasno: »Seveda, ti mi res ne verjameš, pa si tudi lep in bi lahko verjel.«

Milan je z začudenjem poslušal te besede: »Kaj praviš, Julči! Kdo bo vendar prišel? Jaz sem prišel, da se poslovim od tebe. Ne maram več videti Klare. Nikoli več ne bi hotela z menoj. Odpeljem se v Aleksandrijo in nikoli več me ne bo v to mesto. Ah nimaš drv, saj boš zmrznila v tej sobi.«

Julči ga je poslušala pazljivo in odkimavala z glavo. Potem se je naenkrat preplašila:

»Pst, ne govori preveč glasno, kajti mali se lahko prebudi. Lepši je kot sam angele, ti pa govoriš tako glasno. Ti seveda še ne veš, da imam otroka. Nihče ne ve, tudi Klara ne, le Marij ve in je rekel, da ga pride pogledat. Odprla se bodo vrata in pripeljal se bo na rdečem čolnu, ki mu je ime Delfin. Visoko gori pa bo sijala srebrna zvezda. Pst! Rekla sem ti, da ne govori glasno!« Milan se je sedaj poln začudenja zamaknil vanjo. Ona pa ga je opazovala radovedno in z nasmehom. Čudno lepa se mu je zazdela in kakor da bi ne bila od tega sveta. »Jaz sem lepa in tudi on je lep. Tudi ti si lep in Klara je lepa. Mali pa spi.«

Prekrižala je ustnice s prstom, vstala in se mu tako, stopajoča čisto tiho počasi približevala, prijela ga je za roko in ga peljala k ležišču. Odgrnila je odejo: »Poglej ga, Milan, kako lepo spi. Kot angele se smeje. Vidiš, naložila sem danes v peč in zakurila, da ga ne bo zeblo, kajti bilo je zelo mraz. Oj, to bo spomladi lepo! Na širokem vrtu bom sedela in ga zibala. Poglej ga, Milan, kako ti lepo spi!« – Zazdelo se ji je smešno, da ji ne verjame in se je zasmejala na ves glas.

»Julči ti si znorela,« je vzkliknil Milan. Odkimala je počasi: »Ne, ne, jaz nisem znorela. Rekla sem ti, da govori tiho, ti pa kričiš. Pst, pst – ana! Ali hočeš, da ga podojim?« – Hotela si je razgrniti bluzo. Zagrabil jo je za roko in zastrmel poln strahu v oči, ki so se lesketale vanj, sedaj naenkrat polne preplašenosti. »Pusti ga, da ga ne prebudiš,« je vzkliknila. »Ne dotikaj se ga, kajti potem bo jokal. Čakaj, daj mi roko! Sedi k oknu in glej, kdaj pride. Ko bo potrkal, mi povej!«

Sedaj je zares spoznal, da je znorela ta edina deklica, h kateri se je v tem mestu lahko zatekal po upanje in po prijazno besedo. Sedel je k oknu in z obupom premišljeval, kaj naj stori, ali naj ostane in jo čuva, dokler bi ne prišel kdo, ali naj teče po zdravnika. Julči je stala pred njim in se smehljala veselo, medtem ko se ji je telo treslo v mrazu. Spomnil se je, da bi bilo treba zakuriti. Toda poleg peči ni bilo več drv. »Ogrnil jo bom z odejo,« je pomislil in se dvignil, da bi stopil k ležišču. Planila je pred njega. »Ne, pusti ga!« je zakričala in v oči so ji stopile solze.

»Saj mu ne bom nič naredil. Julči, Julči, čakaj pojdem v sosednje stanovanje prosit drv, da bi zakuril!«

»Ne, ne, pojdi nazaj! Sedi! Saj gori.« Stisnila je pest nad srce. »Gori, saj gori, gori! Pusti ga!«

»Kje imaš plašč, Julči!«

»Plašč in sto svilenih oblek. Klarici dala … Pst, Milan, zdaj gre – gre – on gre –«

Iz stopnišča so se zaslišali koraki. Planil je k vratom in jih odprl. Pred vrati so obstali Klara, Berta in Marij.

»Ah, ti in Julči! Bala sem se, da si je Julči kaj storila.«

»Julči je znorela,« je vzkliknil Milan z grozo. »Klara, teci po zdravnika!« Marij, Berta in Klara so zastrmeli v Julči.

»Ne, ne, nisem znorela. Marij, Marij! –«

»Vi, kaj ste storili?« je sedaj zaklical Milan, ki ni mogel več krotiti razburjenja, Mariju, ga zagrabil za ramo, ga potegnil v sobo in treščil z nogo v vrata, da so se z ropotom zaprla. »Jaz in vi, gospod, bova sedaj obračunala zato, kar ste naredili s Klaro in Julči. Vi gospod ne pojdete danes živi iz te sobe, pa četudi me za celo življenje zapro, ali pa če me obesijo na vislice, razumete, gospod!«

Z vso silo je zagrabil Milan Marija z obema rokama za vrat in stisnil prste v kožo. »Milan,« je zavrisnila Klara in ga objela, da bi ga odtrgala od Marija. Ta je ves zmeden zastrmel v Milana, ki mu je od jeze popolnoma pordel obraz. Bil je tako prepaden, da se ni skušal niti najmanj braniti in je le z grgranjem lovil zrak, da bi se ne zadušil. Berta je prekrižala roke čez prsi: »Ubiti ga ne smete, Milan! Ni prav, radi Klare in radi vas in radi zločina ne,« je zlogovala hitro. Toda tudi ona je bila vsa zbegana, ko je videla, da ne more Klara odtrgati Milana od Marija. Ves njen prezir in vsa mržnja do brata je izginila v tem hipu, saj Berta res ni bila nikdar zmožna pravega sovraštva in je bil njen odpor proti bratu le posledica njegovega značaja, ki pa je bil le značaj vseh njegovih vrstnikov. Ko je videla, da Milan ne popusti, ampak postaja od hipa do hipa besnejši, je priskočila tudi sama, skušala razkleniti njegove prste z bratovega vratu in zajokala glasno. Vendar bi morda Milan ne popustil, da se ni naenkrat v prostoru zaslišal krik poln groze in strahu: »Pusti ga!« Obstali so vsi odreveneli, le Marij se je opotekel k zidu in se naslonil nanj in z globokim dihanjem vdihaval zrak. Modrica mu je v par hipih izginila z obraza. Videti je bilo, da ne ve, kaj bi storil. »Lahko bi vam jo zapeljal, pa jo nisem. Bova že obračunala za vaš napad,« je vzkliknil z gnevom, toda takoj je ves preplašen zastrmel proti Julči, ki se mu je bližala naenkrat z najveselejšim obrazom. Preden je utegnil zbežati skozi vrata, se mu je Julči vrgla krog vratu in stisnila svoje lice k njegovemu z izrazom neizmerne sreče v očeh. Skušal se je iztrgati, toda oklenila se ga je tako, da se ni mogel osvoboditi. »Pojdi z menoj,« je rekla in ga pritegnila k oknu, pod katerim je onkraj mesta žarela Adrija, živo morje, po katerem je drselo stotine čolnov in jadrnic. Gledala je mimo njegovega obraza na sinjo planoto, na čolne in jadrnice in mu počasi božala lase, ne da bi le za hip prenehala smejati se. Klara, Berta in Milan so nemo strmeli v ta prizor, dočim je bil Marijev obraz poln prepadenosti. »Ali naj tečem po zdravnika?» je vprašala Klara Berto. – »Zdravnik ne more tukaj prav nič pomagati. Odpeljali jo bomo v bolnišnico,« je odgovorila Berta. »Brat jo bo peljal z avtom, mi jo bomo spremili.«

»Nad morjem sveti zvezda srebrna …«

Julči je zapela naenkrat vsa prevzeta od čuvstva. Nekdo je zagrnil kopreno čez noč v njeni duši, kajti v očeh ji je žarelo sedaj samo veselje. – Pela je vse kitice z jasnim, veselim glasom, bolj srebrnim kot zvezda, katero si je predstavljala. Berta je strmela vanjo z široko odprtimi očmi, Klara je pričela tiho jokati, Milan pa se je oziral zdaj v Klaro, zdaj v Julči. Berta se je zavedla najprej, pristopila k Julči in jo prijela za roko: »Pojdi z nami, Julči, popeljemo te s seboj. Marij te bo vozil.« Julči je radostno prikimala. »Pelji jo v blaznico,« je zašepetala Berta bratu. »Mi jo bomo spremili.« – »Pokliči rešilni voz!« je zamrmral on. »Jaz je ne bom vozil.« »Pelji jo v blaznico,« je ponovila Berta in uprla svoje oči v njegove. Ni vzdržal pogleda; povesil je trepalnice in prikimal, da bo ubogal. »Pripeljal si jo do sem, pelji jo vsaj še v blaznico. Težka bo, dragi bratec, ta vožnja, toda ne boš se je izognil. Dejanje, ki si ga igral, naj bo zaključeno do konca. O Marij, vodi ti galeba, ki si mu potrl krila, da ne more več leteti sam! Glej, še v tem umiranju svoje duše je preprečila, da te oni ni zadavil. Blazni galeb te ni nehal ljubiti,« je rekla z grenkostjo.

Klara se je spomnila, da stoji Julči brez plašča pred njimi. Odprla je predal, vzela plašč iz njega in jo oblekla kakor otroka. Potem se ni mogla vzdržati in jo je objela. »Klarica,« je zašepetala Julči, »Klarica, nevesta!« Peljali so jo po stopnjišču, ne da bi se branila in jo na cesti potisnili v voz. »Marij bo vozil, Julči,« ji je rekla Berta glasno in Julči je od veselja plosknila z dlanmi. Brez besede je Marij sedel k volanu in pognal z besno brzino po ulicah, da so odskakovali ljudje na vse strani in preklinjali za njim, in si želel, da bi treščil nekam in razbil sebe in vse, ki jih je vozil s seboj, da bi ubil vedri Julčin smeh, ki se je neprestano glasil v vozilu za njegovim hrbtom. Tiral je mimo Ljudskega vrta proti Svetemu Ivanu in zavil v široko alejo, ob kateri se je vrstil paviljon za paviljonom, dokler ni naenkrat ustavil. Njegov obraz je bil sedaj tako besen, da je vztrepetala tudi Berta, ko se je ozrla vanj. »Odpeljite jo hitro, da bo enkrat konec vseh teh stvari.« – »Plačeval bom jaz za njo,« je vzkliknil. – »Plačevala bom jaz,« je odgovorila Berta. »Ti ne boš mogel nikoli odplačati tega, kar je Julči žrtvovala zate. Ni cene, s katero bi ti lahko popravil svojo igro. Pojdi z menoj, Julči, jaz te ne bom zapustila,« je rekla Berta in jo peljala skozi prostrani vrt, po katerem je bilo še v zimi vse polno zelenja in sedaj naenkrat polno tudi Julčinega smeha. Spremljala sta jo tudi Milan in Klara. Marij je stal pri vozu in si ni upal pogledati onkraj ograje, kjer so se sprehajale trume deklic in žena, ki jih je sprejela ta hiša iz vseh delov mesta vase.

– – – – – – – – – –

Klara in Milan sta ostala še nekaj dni v Trstu radi Julči, ki sta jo obiskovala vsak dan z Berto. Klara je tudi pojasnila Milanu vse, kako je bilo. Pisala je pismo domov, naj pride Kovač, da ju odpelje. Neko jutro v teh dneh se je povrnil Marijev oče. Nič se ni hudoval, kakor je pričakoval Marij. Bil je star in strt in jadikoval, da se mu nič več ne posreči in da bo moral prevzeti vodstvo podjetja in poročiti neko dekle, katerega ime je imenoval. Radi Klare se ni srdil, celo presenečen je bil ob njeni lepoti. Vendar se je razveselil, ko mu je povedala, da pojde iz hiše. Pripravljen je bil celo nagraditi jo in ji preskrbeti kako službo, pa je Klara odklonila. Marij pa se ji je izmikal ves čas. Očetu je obljubil, da bo poslušal njegov nasvet. Oče je govoril tudi, da bo treba omožiti Berto, pa je ona v silno nevoljo matere in njega zahtevala, naj jo pošljeta v šolo za sestre pomočnice in jima povedala, da se ne misli nikdar poročiti. Rekla je tudi, da bo zahtevala naenkrat vso doto in odšla v bolnico. Upajoča, da se bo prej ali slej premislila, sta ji oče in mati obljubila izpolniti željo. – Berta in Klara sta se mnogo razgovarjali. Sto in sto lepih misli je združila dve mladi tovarišici v večno prijateljstvo.

Neki dan se je javil Kovač in naložil Klaro in Milana na voz. Za hip je pristopil Marij: »Beli galeb je zbežal na zeleni otok. Ali se vrne kedaj?« je vprašal. »Pristrigli so mi krila, in ne morem leteti za vami,« je pristavil še in ne da bi ponudil roko, se je okrenil in se umaknil v hišo. Gospe in gospoda ni bilo k vozu. Le Berta se nikakor ni mogla posloviti in je zajokala, ko je voz oddrdral po cestah. Prodajalka, pri kateri se je za nekaj časa ustavil Kovač, je rekla z začudenjem. »Vrača se? Nobena, ki je prišla v to mesto in je bila tako lepa kot je ona, se še ni vrnila.« Potem se je dvigal voz počasi gori proti Bazovici. Klara in Milan sta sedela med vrečami in se ozirala v silno mesto, ki je ležalo pod njima. Gledala sta vanj kot v prečudno zakleto deželo, iz katere sta se vračala. »Mislil sem, da naju ne bo nikoli več peljal voz po tej cesti,« je rekel Milan in ji položil roko okoli vratu. »Nihče ne ve, Klara, kako sem te imel rad.«

»Vedel je oni, vedela je Berta, vedela sem jaz in vedela je Julči. In ko bi le eden izmed njih ne vedel, bi se jaz danes ne vračala po tej cesti,« je odgovorila. Kovač pa je sedel spredaj, se smehljal in se nalašč ni hotel ozirati. Nekje pod njima v dolini med griči pa je ležala blaznica in v njej je živela Julči svoj vedri smeh, s katerim je sam Bog zagrnil njeno gorje … »Že ko sem prišla v Trst, je govorila o zelenem vrtu. Sedaj sedi med oleandri kot princesa in misli, da biva na Marijevem domu. Nerojenega otroka ziblje v naročju. Pomladi se bodo razcveli rožni grmi po vrtu in ji nasipali svoje rdeče liste na lase in ptice ji bodo prepevale. Marij je ne bo nikoli obiskal, Berta bo čuvala vsak dan pri nji. Kadarkoli naju bo pripeljala pot v mesto, bova obiskala Julči, to deklico, ki se je žrtvovala, da je nama rešila življenje in očetu in materi in Maši, da ji ne bo treba nikoli v to mesto,« je govorila Klara.

Visoki Kras je potem zagrnil mesto. Onkraj Bazovice se je naenkrat prikazal v veliki daljavi Snežnik, ves pokrit z belim snegom in se svetil v soncu kot kres. Pred domačo hišo so čakali oče, mati in Maša. Otrok je planil Klari v naročje in se začel jokati od veselja, ta deklica, ki ni noben dan pozabila vprašati, kdaj se Klara povrne. Saj je bila Klara otroku več kot mati. Potem je pridrvela vsa vas: »Klara se je vrnila, vrnila se je,« so govorili vsi. »Kdo bi mislil, da se bo vrnila!« Fantje in dekleta so ji radostno stiskali roko. »Sedaj bo zopet veselje, ko boš prepevala na koru med nami.« Tisti dan je govorila vsa dolina: »Vrnila se je in se misli poročiti z Milanom. Ali ste čuli ljudje, vsi smo mislili, da je ne bo nikoli več nazaj, pa se je vrnila Klara Legiševa.«

1. Ščava (dialektično) je psovka za Slovenke v Trstu. Besedica, tisočkrat in tisočkrat rabljena, pomeni sužnjo.