Kjer so brda, kjer so skale
| Kjer so brda, kjer so skale Radovan Hrastov |
| |||||||||||||
I.
[uredi]V sobotnih popoldnevih ožive znova in znova železniški peroni. In že v nedeljah zjutraj in potlej zvečer, ko se spet vračajo vsi oni, ki so bili odšli na pot, v planine, v gore. Danes je pač planinstvo stvar, ki je postala domača domala vsem in jo goje vsi sloji, revni in bogati ljudje, kajti je koristna in potrebna prav vsem.
Pa smo tako na Jesenicah. Prvi dolgčas. Zakaj človeku na poti je vsako čakanje odveč, vsaka minula mu je dragocena. Tam pa je navadno treba čakati, čakati ...
No, končno Kranjska gora. Pridemo vanjo počasi, prav počasi. Pomikamo se skozi sotesko in čez mostove, kakor da jezdimo polža in naša vožnja res nič ne sliči železniški. Tamle pred leti je tod skozi podirala Sava. Kakor je majhna, je razdrla vse, tudi železnico, pa njene mostove prav takisto. Zato se komaj pomikamo. Ker je pri nas vsaka reč le komaj za silo skupaj zmašena in popravljena.
Kranjska gora je letoviški kraj. Je pa tudi izhodišče za nekatere izlete, gorske ture. Tudi lepa, v vojni skrbno zgrajena in za vojaške namene prirejena cesta gre iz Kranjske gore skozi dolino Velike Pišence na sedlo Vršič in potem doli v Trento. Cesta zdaj prav izborilo služi turistom. Je lepo speljana, višje gori v zanimivih in mogočnih serpentinah, lepo gladka, položna, še nekaj posebnega ima ta cesta. Kadar hodim po njej, se mi vedno dozdeva, kakor bi hotela naznačiti nekak križev pot. Ne samo radi prečudno lepe podobe Matere Božje, ki je obešena na ovinku; pa ne radi velikega lesenega križa, ki stoji ob cesti in vodijo do njega stopnjice in je brez Boga; pa niti toliko rudi same kapelice skoro pod vrhom, ki so jo iz smrekovega lubja zgradili ruski vojni ujetniki, ki so gradili to pol. Ne! Temveč zato, ker te cesta spominja prav ob vsakem koraku na tiste bridke dni, ki smo jih preživeli ob vojski. Ker veš, da je bila ta cesta grajena ob času najhujše vojne vihre, grajena v silni naglici in z neštevilnimi vojnimi ujetniki. In končno še zato, ker veš, koliko so ti ujetniki pretrpeli v teli gorah, ko so sredi zime delali in kopali prav tako, kakor vsak drug čas; ko so vsi lačni zmrzovali in hrepeneli po daljni domovini – ko je prišel nekega dne velik plaz raz gore, ki jih je sam podsul nekaj stotin. Koliko pa jih je pomrlo vsled gladu, vsled nečloveških naporov, to se niti ne ve.
Ali ni potem res, da te cesta mora spominjati na križev pot človeštva!?
II.
[uredi]Prav prijetna je pot od Kranjske gore tja gor do Vršiča. Tik pred večerom hitiva s tovarišem mimo kopališča, ki ga na novo grade takoj za prvini ovinkom. Že ko sem spomladi nekoč hodil po tej poti, so zabijali težke pilote v mehko plast ilovice in blata, gradili so in omejevali prostor, kjer bo kopališče stalo. Čez poletje so toliko napredovali z deli, da je že možno uvideti, kakšen obseg bo ta naprava obsegala in kakšna približno bo. Prostor sam stoji tik ceste, ki vodi mimo v že omenjene planinske kraje. Prav srečno je izbran in bo mogel dobro dosegati svoj namen. Močno je izpostavljen solncu, za senco pa je preskrbljeno kar onstran ceste v prijetnem gozdičku. Voda bo prihajala v kopalni prostor (bazen) po ceveh iz bližnjega hriba, še prej pa jo bo spotoma solnce ogrelo. V ta namen je napravljen poseben vijugast in le malce nagnjen odprl kanal, po katerem se bo voda počasi pomikala nizdol in se obenem grela z naravno toploto solnca, ki je pač najcenejša in tudi sicer zelo zdrava in pristna. Tako bo voda po mnogih vijugali končno prihajala že kar topla v kopališče. To kopališče gradi Letoviško društvo v Kranjski gori, denarno pa bo vso stvar podprla občina in domača hranilnica.
Znano dejstvo je, da se Slovenci vse premalo brigamo, da bi lepoto in sijajno lego svojih krajev povzdignili do čim višje stopnje in da bi čim intenzivneje izrabili položaj, ki ga naša Slovenija kot tujsko-prometna pokrajina nudi svojim prebivalcem. Z drugo besedo: da bi naše lepe kraje napravili tudi sicer prikupljive in vabljive. Zakaj samo naravno bogastvo lepot še ne zadovoljuje povsem; tujci, ki prihajajo v naša letovišča na oddih, iščejo in zahtevajo tudi drugih ugodnosti in dobrin. In jasno je, da treba v tem oziru storiti vse, kar se v danih razmerah storiti da, kajti končno je vendar od tega odvisno, kakšen je dotok tujcev. In da prihaja s tujci denar in služek, jo tudi jasno. Pa je tedaj jasen tudi račun: čimveč tujcev, temveč zaslužka gre našim ljudem, tembolj se dviga in veča bogastvo dežele in njenih prebivalcev.
Tako sva ugotavljala s prijateljem, ko sva razsojala o potrebi in koristnosti omenjenega kopališča. Pa sva se mimo tega vprašanja dotaknila še drugih stvari, ki se tičejo Kranjske gore in našega tujskega prometa sploh. Pot se je v takih pogovorih kar sama jemala izpod nog. Tam izza skalnatih sten se je počasi pokazalo polno in svetlo obličje lune. Midva pa sva spela dalje v goro, vse više in više, v svetlo mesečno noč ...
III.
[uredi]Bajna je noč v gorati. In če obseva vse te veličastne vrhove, ki te obdajajo, pa pokrajino pod teboj, kamor si oprl oko, silna mesečina, tedaj skoro ne moreš mimo tega vidanja, da ne bi zavriskal iz vsega srca, da odmeva od skal ... Pa ne samo grlo in srce bi vriskalo in pelo temu božjemu stvarniku; tudi v duši sami, v globini in v vseobsežnosti notranjega doživetja se ti dviga spev hvaležnih do vsega kar ti je dano videti in občutiti v takih trenotkih, ko stojiš vrh gore in je pod teboj svetla noč, odeta v čaroben plašč, vrhovi gora pa se kopljejo v mesečnem siju ...
Do Erjavčeve koče je iz Kranjske gore dobri dve uri, če greš zmerno. Menda sva midva hodila nekaj manj; ko sva prišla do koče, je bilo v njej in okrog nje živahno, da le kaj. In potlej se je oglasila še harmonika, harmonika ... Saj veste, da je Kranjec rad vesel in da predvsem ljubi godbo. In če vemo, da je vsem Slovencem v prijetno zabavo in razvedrilo, smemo reči, da je najbolj pristna slovenska in tipično izrazita pač tista iz harmonike. Tmtata, tmtata ...! Da je le takt, pa če časih cvili še bolj! Pa da tudi to je znak naše posebnosti. Saj se ne jezim nanjo, še celo poslušam jo kedaj rad, če jo kdo lepo zaigrati zna, toda povejte mi, če se ne bi tudi najlepše muzike naveličal vsakdo, ko bi jo moral poslušati cel večer in se pozno čez polnočno uro. In je ta reč potlej taka, da te grizejo še kakšne stenice, pa gre tako zbogom spanje in mir. Pa si vendar prišel v kočo počivat, ko si truden in pojdeš zarana spet dalje na pot. Je tedaj kljub vsemu še dobro, da smo Slovenci znani tudi kot potrpežljivi ljudje. Sicer bi tisti večer šla harmonika kam ped breg; treščil bi jo kdo ob skale, da bi se razletela na tisoč koscev. Tako pa smo se obračali pohlevno s kraja na kraj, praskali se, kjer je morda kaj ugriznilo, za trenutek zatisnili oči, da smo se naslednji hip spet mogli prebuditi iz začetega sna; ta reč se je ponavlja skoro do jutra, ko je že šinila prva zora skozi okna.
Mtata mtata ...! Oh, ja!
IV.
[uredi]Tlstikrat so tam gori na Vršiču otvarjali novo planinsko pot na Mojstrovko. Mojstrovka je gora prav na meji Jugoslavije in Italije. Na njenem vrhu stoji mejni kamen in raz nje je lep razgled po dolini Velike in Male Pišence, proti Kranjski gori in Ratečam, ter še na drugo stran v dolino Soče, v Trento, kjer gine naša zemlja in naša beseda, naša pasem, naše vse ...
Izredno mnogo je bilo prišlo tisti večer planincev na Vršič, kjer stojita dve koči Planinskega društva. Prva je koča na Gozdu, druga Erjavčeva koča. Obe sta bili prenapolnjeni. Pozno v noč so še prihajali mnogi, ki so noč odsedeli in prespali kar v kuhinji in v sobi po klopeh ali karkoli.
Še nekaj minut od Erjavčeve koče je naša jugoslovanska obmejna straža. Tik ob meji ima postavljeno malo zasilno kočico. Tu pred kočo stoji noč in dan obmejni vojak ter je vsak prehod meje prepovedan. Meja sama gre z vrha Vršič strmo doli na cesto, ki pelje čez sedlo Vršič doli v Trento. Prav vrh sedla se cesta prelomi in na sami državni meji se začne spuščati nizdol.
Silno dolgčas je tu na meji. Zlasti ponoči. Vsenaokrog mir, tih božji mir, skale, sivo zračno območje, straža pa stoji topa ob koči, da je niti vidiš ne takoj. Šele ko prereže tiho noč rezek klic »Stoj!«, spoznaš, da je treba nazaj, toda niti nazaj zdaj več ne moreš, dokler ti tega straža ne dovoli. Takšni so predpisi.
Iz gole radovednosti sva mahnila tisti večer s tovarišem do te obmejne straže, da vidiva, kako se kaj postopek ustavljanja vrši. – Ko naju je torej straža tako ustavila in sva mirno obstala, je sledil klic: »Jedan stoj, druga napred!« Stopil sem naprej do koče. Vojak je potem poklical iz koče svojega poveljnika. Mož najbrž ni bil zadovoljen, ko je moral prekiniti počitek in vstati iz postelje, zato je rezko zagodrnjal nad menoj: »Pa šta tražite ovdje?« »Nič, gospod poveljnik! Kar tako sva šla malo naokrog, da se sprehodiva ...« »Ajde, ajde, nema šetnje nikakve! Samo se odmah vratite!« Saj sva jo rada mahnila nazaj v Erjavčevo kočo. Kar sva hotela in mislila zvedeti in videti, to sva.
Sicer pa so stražniki vljudni ljudje. Ko sem jih bil obiskal par tednov prej in podnevi, smo se pogovorili mnogo zanimivega o življenju tamkaj na meji. Povedali so mi, kako občujejo z Italijani, ki jih včasih pridejo obiskat od svoje obmejne koče, ki jo imajo koj za prvim oglom, pod bregom. Nekoč je bila sicer tista koča naša, last »Planinskega društva« (Dom na Vršiču), toda Italijan je požrešen na vso moč, pa je pobasal še tisto kočo za svojo uporabo. In tako prihajajo njihovi stražniki k našim na mejo, pa se pogovarjajo. Ne prestopijo pa mejne črte niti oni niti naši. Vsak na svoji strani stoje, v svoji domovini, korak vsaksebi, – pa se tako pomenkujejo. Služba je služba, vsak jo vrši svoji domovini v prid. Dokler ne prestopi črte, ki loči dvoje kraljestev, je človek eden in drugi, vreden spoštovanja in vsega. Toda koj ko stopi korak čez to obmejno črto, se vsako spoštovanje in vsaka obzirnost neha: – pred uradno osebnostjo stoji nekdo, pa bil kdorkoli, s katerim je treba postopati po zakonih, ki zanj edino veljajo.
Pravijo, da so v postopanju Italijani silno strogi. Bog ne daj, da bi prestopil mejo na mestih, kjer to sicer ni dovoljeno! Če tudi imaš dovoljenje, prav nič ti ne pomaga. Takoj te Lahi odpeljejo doli v Trento in naprej v Gorico, preiščejo te in pretipajo na vsa strani, zaprejo za par dni in še dobro se takemu izteče, če m bil sploh – tepen. Potem šele te pod strogo stražo spremijo do meje in vržejo čez. Poveljnik naše straže nas je ob tisti priliki dobrohotno svaril, naj ja nikar ne prestopamo meje, ko bomo lazili gori po Vršiču in okoli njega. Ker da ima tudi naša straža stroga navodila, da takoj vsakogar aretira in odpelje na glavno poveljstvo v Kranjsko goro, kdor bo hotel stopati čez mejno črto.
V.
[uredi]Drugo jutro zarana smo speli v breg in po novi poti na Mojstrovko. Sijajno so naši poklicani izpeljali to gorsko stezo. Pne se po strmih pečinah, mimo globokih, nevarnih prepadov in nad njimi, po ozkih kaminih in policah, vsa zavarovana z jeklenimi klini in žično vrvjo. Kdor je pravi planinec, mora z veseljem pozdraviti tako pot, ker res nudi užitek. Pa tudi sicer je ta nova pot precejšnje važnosti. Doslej se je moglo na Mojstrovko le po italijanski strani in je zaradi tega imela jako malo obiskovavcev. Italijani so našim planincem delati velike in stalne težave, kljub vsem ugovorom in ugodnostim, ki so jih sicer dali in zapisali na papir, jih potrdili s pečatom in podpisom. Saj je znano, kakšni so ti ljudje. Veliki hinavci in obljubkarji, napram Slovencem še posebno, V besedah so veliki, biti znajo sladki na vso moč, – kadar pa pride čas, se požvižgajo na vse obljube in svete prisege. Vsi vemo, kako lepo in svečano so govorili Slovencem o svobodi pod njih kraljem, – zdaj poglejmo! Vse po vrsti in po določenem načrtu gre; ne dejansko, pač pa moralno in duševno ubijajo naše ljudi, pijo našo kri, zasužnujejo vseh nas brate in sestre. Kar je naš rod pridobil v zadnjem stoletju, vse to gine, gine ... Najprej šole, potem društva, zadruge, zdaj so zasadili svoje krute in krvave kremplje še v cerkev in pisano besedo. Zapodil bom pastirje in vsa čreda bo razkropljena! – po tem svetopisemskem besedju se ravna okrutni trinog, ki se ne straši prav ničesar, da le zadosti svojim grdim in nepoštenim dostojnega človeka nevrednim namenom. Zapodili so najprej naše učitelje, narodne boritelje, dušne pastirje, vse izobraženstvo – in brez njih je ubogo slovensko ljudstvo zapisano grozni in nepravični narodni smrti. In tako je zginila slovensko beseda iz učilnic, iz uradov, iz cerkve. Ostala je le še na ulici in v vaseh. Pa gine tudi tu. Utonila je naša pesem v tožnih kraških brdih, utonila je po solnčnih goriških livadah in poljih, zamrla je po vsej naši zemlji ob Soči. Le bridko, bridko težko se ulrne v mrkih nočeh obupen vzdih iz mnogih naših duš tam preko:
O domovina! Domovina! Kakor zdravje si in če te nimam, sem bolan ... in trpim ... in jočem ...
O domovina! O zdravje! Ali prideš še kdaj?